Dokončni konec nakladanja o Sloveniji kot družbi znanja

Značke

BDP, Eurostat, Igor Akrapovič, inovacije, intelektualna lastnina, Ivo Boscarol, Maks Tajnikar, proizvodnja, znanje

Če bi lahko jedli knjige, inovacije, ki zagotavljajo nove proizvode, pa imeli za duhovno hrano, bi bila Slovenija ena najbolj razvitih držav ne samo v Evropi, ampak tudi na svetu. Žal je zadeva postavljena na glavo. Slovenija izda na leto 1.780 knjig na milijon prebivalcev (v EU je na drugem mestu, takoj za Britanci, ki izdajo 2.870 knjig na milijon prebivalcev), a poda samo 143 vlog na milijon prebivalcev za zaščito blagovne znamke na Urad EU za intelektualno lastnino (EUIPO), medtem ko je povprečje EU 176 vlog (to najnovejše poročilo Eurostata so slovenski mainstream mediji povsem minimalizirali). Povedano drugače: Slovenija ima preveč knjig (kulture) in premalo znanja (novih proizvodov). Slovenija je torej daleč od tega, da bi bila »družba znanja«, o kateri tako radi govorijo politiki.

Znanje ni abstraktna kategorija, ampak dobi smisel šele z inovacijami, ki se preizkusijo v proizvodnji. Zaradi novih proizvodnih sredstev in novih proizvodov, ki posledično povečajo proizvodnjo, ima tako znanje neposreden vpliv na rast BDP, s tem pa tudi na blaginjo ljudi. Seveda se v to država ne sme vmešavati. Posreden vpliv na proizvodnjo in posledično na rast BDP ima sicer tudi teoretično znanje (recimo raziskovanja fizikov, kemikom), vendar je za pridobivanje takih znanj potrebna gospodarsko močna in stabilna država.

Če pa Slovenija že ima kakšnega inovatorja in ta, Bog ne daj, s temi inovacijami obogati, se ga takoj označi za neoliberalnega kapitalista, ki izkorišča delavce. Kot je to pred tednom dni storil ultra socialistični ekonomist Maks Tajnikar, češ da bi bilo delavcem, ki delajo za Iva Boscarola (Pipistrel) ali Igorja Akrapoviča (Akrapovič), boljše brez njiju, saj bi v kuvertah konec meseca odnesli več, kot zdaj. Seveda. Samo knjige bi brali, denar pa obirali z dreves.

Kje levičarji zagovarjajo neenakost?

Značke

levičarji, neenakost, redistribucija, socializem, socialna pravičnost, ZDA

Levičarji se zavzemajo za prerazporeditev. To pomeni, da bi se svetovno bogastvo (ali bogastvo neke nacionalne države) bolj enakomerno porazdelilo med vse prebivalstvo, s tem pa bi se zmanjšala neenakost. Gre za logiko, ki temelji na socialni pravičnosti, ki se prakticira prek progresivne obdavčitve in z raznimi socialnimi programi.

Da bi to miselnost prenesli na vse ravni družbe in na vsa področja, je pred leti skupina ameriških levičarskih univerzitetnih aktivistov začela nadvse hvalevredno akcijo, po kateri bi redistribuirali tudi ocene. To pomeni, da bi bili študenti, ki imajo na univerzi nadpovprečne rezultate, solidarni s tistimi, ki jih nimajo. Bolj uspešnim (desetim odstotkom najboljših) bi se od njihovega povprečja vzelo določeno število točk, ki bi jih prenesli manj uspešnim, da bi lahko opravili potrebne izpite. Kakopak, gre vendarle za ustanove, ki mlade vzgajajo v solidarnosti ter v boju proti neenakosti in družbenim krivicam.

No, izkazalo se je, da ideja ni padla na plodna tla, študenti zanjo niso bili dojemljivi. Kratek video o tem poskusu si lahko ogledate tukaj.

24 dejstev in 1 mnenje o papežu Frančišku ali zakaj me sveti oče vedno znova razočara

Značke

Bernie Sanders, globalno segrevanje, homoseksualnost, kapitalizem, katoliška cerkev, kristjani, muslimani, neenakost, Papeška akademija, papež Frančišek, Theresa Forcades, vera, verniki, ZDA

Uvodoma nekaj dejstev o papežu Frančišku:

1. Sredi razprav o silvestrskih dogodkih v Kölnu je papež Frančišek dejal, naj verniki »ne izgubijo vrednot in načel humanosti«, sprejemanje migrantov je označil za svetopisemsko dolžnost. »Svetopisemsko razodetje nas poziva, naj sprejemamo tujce. Pravi nam, da ko to storimo, odpremo svoja vrata Bogu,« je dodal.

2. Papež Frančišek je obiskal otok Lesbos, kjer se je srečal z migranti. Blagoslovil jih je in jim sporočil, naj ne izgubijo upanja, čeprav Evropa pred njimi zapira meje. V Italijo je odpeljal 12 sirskih muslimanov. Sirska kristjana na Lesbosu sta dejala: »Papež Frančišek naju je pustil na Lezbosu, v Rim pa odpeljal muslimane.«

3. Papež Frančišek se ni oglasil, ko so muslimanski prebežniki v Sredozemsko morje pometali katoliške begunce.

4. Pod srpom in kladivom se je papež Frančišek z nasmehom na ustih in v »prijateljskem vzdušju« slikal z enim največjim diktatorjem v zgodovini – Fidelom Castrom. Mašo je daroval na Trgu revolucije, in sicer pod velikim spominskim obeležjem rasistu, množičnemu morilcu in teroristu Che Guevari.

5. Papež Frančišek je sprejel venezuelskega predsednika Nicolása Madura, ki zapira in mori svoje politične nasprotnike, državo pa je pripeljal na rob gospodarskega zloma. Papež naj bi v Venezueli »gradil mostove« in pomagal obnavljati državo.

6. Papež Frančišek je »po naključju« srečal skrajnega levičarja in ameriškega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa. Človek, ki sovraži kapitalizem (čeprav se prevaža v ferrariju) in ki bi ZDA rad spremenil v socialistično državo, je po pogovoru dejal, da je »papež čudovit človek«, ki se zaveda ogromnih razlik v prihodkih ljudi po svetu in o pomenu moralnosti v svetovnem gospodarstvu. Sandersa je sicer v Vatikan kot govorca na konferenci povabila Papeška akademija, vatikanski think-tank za socialna, gospodarska in okoljska vprašanja.

7. V Boliviji je papež Frančišek ostro obsodil kapitalizem: »Se sploh zavedamo, da je ta sistem uvedel miselnost dobička za vsako ceno, brez skrbi za socialno izključenost ali uničenje narave?« O marksistih pa je dejal: »V življenju sem spoznal veliko marksistov, ki so dobri ljudje.«

8. Papež Frančišek ne samo, da podpira teorije o globalnem segrevanju in njenih posledicah, na katere opozarja mainstream znanost, ampak se zavzema, da bi posamezne države te »probleme« aktivno reševale, čeprav ta (kontroverzni) del znanosti ni del cerkvenih naukov.

9. Papež Frančišek je v 80-minutnem letalskem intervjuju o homoseksualcih dejal: »Kdo sem jaz, da bi sodil geje?« Dobro se je zavedal, da bodo izjavo prenesli vsi svetovni mediji in da jo bodo izkoristili.

10. Papež Frančišek nikoli ni obsodil nune Therese Forcades, ki skupaj z nekaterimi ameriškimi, španskimi in nemškimi škofi zagovarja najbolj nore in radikalne levičarske ideje in podpira anti-kapitalistična in tudi anti-katoliška gibanja.

11. Papež Frančišek nikoli ni prisluhnil ali imel razumevanje za težave, ki zaradi množičnih migracij iz tretjega sveta tarejo evropsko in ameriško katoliško prebivalstvo.

12. O uzakonitvi homoseksualnih porok na Irskem papež Frančišek ni rekel niti besede.

13. O kazenskem pregonu in gonji medijskega mainstreama proti katoliškim slaščičarjem, ki v ZDA zaradi svoje vere niso želeli narediti torte za lezbični par, je bil papež Frančišek tiho.

14. Papež Frančišek ves čas poziva na dialog z islamom, kot da bi obstajal nekakšen manjši problem, ki bi se lahko rešil s pogovorom. Nikakor ne spregleda, da gre za nepremostljive razlike v doktrini dveh ver in za stoletne krvave vojne.

15. Papež Frančišek je letel v Grčijo, da muslimanom pove, da jih ima rad, a ni letel v Irak, da tamkajšnjim muslimanom pove, naj imajo radi kristjane.

16. Ko so v ZDA razkrili Planned Parenthood (PP) in trgovino z organi splavljenih otrok (ki se v večini primerov rodijo živi in jih morajo ubiti), papež Frančišek ni zmogel stavka obsodbe takega početja. Dejal je samo, da obsoja »trženje človeških organov in tkiv«, pri tem ni omenil PP.

17. Papež Frančišek o množičnih pokolih kristjanov na Bližnjem vzhodu in uničevanju cerkva običajno molči. Prav tako ni obsodil posebnih davkov, ki jih imajo islamske države za kristjane.

18. Papež Frančišek poziva evropske katoliške družine naj sprejmejo na svoje domove muslimanske begunce. Pri tem povsem zanemari odgovornost islama in islamskih držav, kot sta Savdska Arabija in Katar. Sam sprejema muslimanske begunce, za pregnane kristjane ostajajo vrata Vatikana zaprta.

19. Ko muslimani obglavljajo otroke izključno zato, ker so kristjani, papež Frančišek molči.

20. Papež Frančišek ob vsaki priložnosti obsodi korupcijo v Evropi, ZDA in drugih razvitih državah. Nikoli ni obsodil korupcije v državah v razvoju, korupcije, ki siromaši večino v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in Bližnjem vzhodu.

21. Ko je papež Frančišek »naključno« srečal Bernieja Sandersa, je takoj dejal, da se noče vmešavati v ameriške volitve. Skoraj v isti sapi je dejal, da Donald Trump ni kristjan.

22. Papež Frančišek rad kritizira kapitalizem, toda nikoli ne omenja, kakšen napredek je kapitalizem prinesel svetu.

23. Papež Frančišek obsoja sovražni govor. O napadu na Charlie Hebdo je dejal, da lahko pričakuješ nasilje, če žališ verska čustva. Svobode govora kot absolutne pravice ne zagovarja, pravi samo, da gre za človekovo pravico, ki je omejena.

24. Za pesnika palestinskega rodu Ašrafa Fajada, obsojenega na smrt v Savdski Arabiji, ni našel besede. Samo splošno je pozval k ustavitvi izvrševanja smrtne kazni v letu usmiljenja.

To je 24 dejstev o papežu Frančišku, za (eno) mnenje o njegovem ravnanju in delovanju pa si bom sposodil kar besede pisca bloga Nekompetenta reakcija (od katerega sem povzel tudi nekaj dejstev):

»Sluzasti, večno nasmejani bedak, ki ne samo, da za gram priljubljenosti prostituira sebe, ampak tudi tisočletno institucijo in na stotine milijonov ljudi, ki vanj verjamejo. On je hodeča prevara, plazeča blasfemija, izdajalec vere, naroda, miru in ljubezni, neodločnež brez jajc, ki nima niti grama poguma in molekule spoštovanja do vsega, kar bi moral predstavljati. Je brez hrbtenice in prilizovalec, strahopetni balon estrogena podprt z goro nečimrnosti, ki bi rajši gledal, kako se reka Tibera peni s krvjo nedolžnih, kot da bi izpadel nazadnjaški v očeh svojih progresivnih prijateljev. Pastor, ki vodi svojo čredo volkovom, podpornik heretikov, pedofilov, lopovov, psihopatov in prevarantov, nasprotnik vsega, kar neko civilizacijo dela veliko. Kurba brez kančka sramu, patetični imbecil, ki zasužnji vse, kar je tradicionalno in sveto, daje rep med noge pred stoletnimi sovražniki, ki se mu smejijo za hrbtom, in odpira vrata invaziji barbarov tretjega sveta.«

Levičarji so institucionalizirali zavist

Značke

Devonshire, Eclectica, Helmut Schoeck, Levica, Panama Papers, prerazporejanje dobrin, socializem, socialno vedenje, zavist

»Socializem sam o sebi meni (…), da je revolucija morale, in zahteva, da je nujen odgovor na težavo neenakosti, ki se je razvila v glavnem iz sodobnega industrijskega, kapitalističnega načina življenja. Njegovi zagovorniki ne vedo, da je tak način razmišljanja obstajal, in še vedno obstaja, skoraj povsod na primitivnih ravneh življenja. Človekova zavist je najbolj intenzivna tam, kjer so vsi na isti ravni, zahteve socializma po prerazporejanju so najglasnejše tam, kjer ne obstaja skoraj ničesar več, kar bi se dalo prerazporediti.«

Citat Helmuta Schoecka iz njegove knjige »Zavist: Teorija socialnega vedenja« sem dal namenoma v uvod, ker povsem zadene bistvo socializma, nanj pa sem se spomnil, ko sem pregledoval članke na portalu Eclectice. Zato je tudi jasno, zakaj so pozivi k socializmu (ali demokratičnemu socializmu) v Sloveniji ali Grčiji mnogo bolj siloviti, kot pa v bogatih državah (za zdaj še dokaj svobodnih in kapitalističnih), kot so na primer Avstrija, Švica, Norveška ali Švedska. V Sloveniji ali v Grčiji namreč ni več kaj prerazporediti, levičarske elite nimajo več kje kaj vzeti, ker (skoraj) ničesar ni več.

Knjiga žal, vsaj po mojem vedenju, ni bila prevedena v slovenščino, ampak tudi če bi bila, ne bi dobila potrebne pozornosti. To se je zgodilo na Hrvaškem (Zavist – jedna teorija društva), saj je njena tema tabu, vsaj kar zadeva socializem ali socialistično ravnanje, kjer je vsako izboljšanje (materialnega) položaja posameznika razumljeno kot nevarnost za družbo, skupnost. Avtor namreč meni, da je ravno zavist ključna tako za nastanek kot za vzdrževanje socializma. Gre za znano tezo so »zero sum igri«, kjer se ustvarja prepričanje, da je nekdo uspešen izključno zato, ker je sam neuspešen. Ampak na tej točki prodemo do zanimivega fenomena. Zavistnež ni usmerjen v to, da bi postal sam uspešen, ampak se bolj usmerja v uničevanje tujega premoženja oziroma v krajo tujega premoženja, da bi ga prerazporejal, seveda samemu sebi. Tak primer so na primer panamski dokumenti, ki razkrivajo samo to, da imajo ljudje dovolj, da dajejo skupini zavistnežev denar, da ga ta prerazporeja, zato ga skušajo spraviti v države ali davčne oaze, kjer sta njihovo premoženje in delo kar najmanj obdavčena. Ljudje namreč skušajo skriti svoje premoženje od zavistnih ljudi (seveda pri tem ne mislimo na premoženje, ki so ga ustvarili s klasičnim kriminalom). Ampak dokler so zavistni posamezniki, ni težav, hude težave nastanejo takrat, ko se zavist institucionalizira, postane nekakšna sistemska zavist (podobno kot sistemska korupcija).

»Institucionalizirana zavist (…) odnosno vse prisotni strah pomeni, da obstaja zelo majhna verjetnost posameznikovega ekonomskega napredka oziroma na nima stika z zunanjim svetom, skozi katerega lahko skupnost računa na napredek. Nihče si ne upa več pokazati ničesar takega, kar bi lahko druge navedlo na misel, da je nekdo boljše gmotno preskrbljen,« piše Schoeck, vendar je to misel potrebno vzeti pogojno. Imamo precej bahačev (samo po cesti je potrebno pogledati), toda malo takih, ki bi se lahko pohvalili s poslovnimi uspehi, saj bi po njem takoj planili paraziti.

Avtorjeva teza je, da je gospodarska rast večja v družbah, kjer je individualna zavist majhna, institucionalizirane zavisti pa ni. Taka družbena klima je najbolj primerna za napredek. Zato so se tudi različne (napredne) civilizacije nadvse trudile, kako odpraviti zavist, saj absolutne egalitarne družbe, kjer bi bili vsi enaki ali enakopravni, ni, niti je nikoli ne bo. Zavistneži, pravi Schoeck, lahko v določenem obdobju za določen čas vodijo revolucionarna gibanja, ampak oni nikoli ne morejo ustvariti stabilno družbo, ne da bi ogrozili svoj »ideal« enakosti. Tisto, kar se v družbi pojavlja kot Gemeingeist, se pravi duh skupnosti, sploh ne skriva od kod izvira zavist: nihče si ne sme želeti, da bi bil pred drugimi, vsak mora biti drugim enak in imeti enako kot drugi. Socialna pravičnost za pristaše demokratičnega socializma (ali na kratko kar socializma) pomeni, da bomo sami sebe prikrajšali za veliko stvari, tako da bodo lahko tudi drugi brez teh stvari. Gre za povpraševanje po enakih in istih stvareh, zato socialisti tudi kritizirajo kapitalistično tezo o »možnosti izbire«, ki jo ponuja prosti trg.

Enega takih socialističnih eksperimentov si je po vojni privoščila Velika Britanija (1945 – 1951), vendar ga je hitro umaknila. Slovenske zgodovinske knjige ga ne omenjajo, šlo je pa za idejo, da bi vojni duh skupnosti potegnili tudi v povojno obdobje. V tem času je britanska vlada povsem socialistično nadzorovala gospodarstvo: koliko, kaj, za koga in za koliko proizvajati. Absurdnost se je pokazala pri hrani, saj so rajši pustili, da se državne rezerve pokvarijo, kot pa da bi nekaterim potrošnikom omogočili, da imajo več hrane kot drugi. Znan je primer, ko je ministrstvo za prehrano spomladi 1950 prepovedalo proizvodnjo Devonshire smetane iz viškov mleka kmetov iz Exmoora. Obrazložitev je bila, naj se mleko rajši pokvari, kot da bi nekateri uživali v smetani, medtem ko si jo večina ne more privoščiti.

Friedman, zagovornik svobode čez vse*

Značke

birokracija, Eamonn Butler, Friedrich von Hayek, kapitalizem, Karantanija, knjiga, Ludwig von Mises, Milton Friedman, Naomi Klein, prosti trg, socializem, svoboda, Thomas Pikkety, čikaški fantje

»Glavni problem je, kako ustaviti rast vlade,« je kot neusmiljen kritik zapravljivih vlad, javne porabe in škodljivih regulacij že pred desetletji dejal vnet zagovornik prostega trga in svobode Milton Friedman. Letos mineva deset let od kar je star 94 let umrl v San Franciscu v ZDA, Slovenija pa dobiva prevod knjige Eamonna Butlerja, direktorja Inštituta Adama Smitha, »Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga«, v kateri so na preprost in jasen način predstavljene temeljne ideje enega najpomembnejših ekonomskih mislecev vseh časov.

Če kdo, potem je Milton Friedman tisti, ki med levičarji velja za Luciferja kapitalizma, za »nad-demona« prostega trga. Ne zato, ker bi se misel vodje »Čikaških fantov« bistveno razlikovala od spoznanj klasičnih liberalcev, ampak zato, ker je znal kot goreč zagovornik gospodarske in osebne svobode delovanje trga razložiti na vsakemu razumljiv način. V ničemer ni bolj užival, kot v prerekanju z vladnimi uradniki in levičarji, ko jih je s svojo pronicljivostjo in humornostjo smešil in spravljal v obup, čeprav je bil v času, ko je po drugi svetovni vojni prevladovala socialistična misel Johna Maynarda Keynesa, dokaj osamljen. In če se skozi Friedricha Augusta von Hayeka, utemeljitelja avstrijske ekonomske šole, iz katere se je napajal Friedman, težko prebijamo in potrebujemo »prevajalca«, je bil Friedman najsijajnejši posredovalec prostotržnih idej javnosti. Ko je bil leta 1973 v intervjuju za Playboy vprašan, kako neki lahko trg prepreči, da bi neetični proizvajalci in prodajalci množično goljufali potrošnike, saj po mnenju etatistov to lahko s prisilo in silo stori le država z vladnimi agencijami in inšpektorji, je odgovoril: »Če potrošnik ugotovi, da so mu v samopostrežni prodali pokvarjeno meso, ima na voljo najboljšo varstveno agencijo, kar jih je: trg. Preprosto neha kupovati v tisti trgovini in gre drugam.«

Eamonn Butler ga v svoji nov knjigi ne predstavi kronološko, ampak na sebi lasten način (kot je to naredil pri F. A. Hayeku ali Ludwiga von Misesu) sledi ključnim idejam Nobelovega nagrajenca za ekonomijo. Njegova ekonomska politika za zdravo gospodarstvo je bila enostavna in je zahtevala: trden denar, uravnotežene proračune in deregulacijo. Se pravi nasprotno od tistega, kar vlade počno že več kot 100 let, kajti po njegovih raziskovanjih so ljudje pravo ekonomsko in osebno svobodo uživali v 19. stoletju, kasneje so bile samo različice mehkejšega in bolj trdega socializma. Kot klasični liberalec, ki je verjel v te vrednote, je ZDA, dolgo najsvobodnejšo državo na svetu, označeval za socialistično. Eno ključnih napak, če ne ključno, so prek luže storili leta 1913, ko so ustanovili centralno banko (FED), ki naj bi reševala banke v stiski. Ustanovitev je bila posledica težav, v katere je leta 1907 zašel največji trust v New Yorku Knickerbocker. Zaradi panike so ljudje hiteli v banke po svoj denar, kar je povzročilo recesijo. Paniko je trg hitro pomiril: recesija je trajala samo 13 mesecev, njena ostra faza samo polovico toliko. Kljub temu je vlada ZDA ustanovila FED, ki pa leta 1929 ni mogel preprečiti recesije, saj so banke vseeno propadale. Posledice so bile uničujoče. V Evropi se je razrasel totalitarizem (nacizem, fašizem in komunizem), v ZDA je propad razblinil vero ljudi v ekonomski sistem in spodbudil naraščanje državnih intervencij. Ko je Friedman to raziskal, je prišel do zaključka, kako reformirati bančni sistem: banke morajo imeti 100-odstotne rezerve, prepovedati jim je treba, da bi kupovale vladni dolg, centralne banke je treba ukiniti.

Friedman, ki je javnosti najbolj znan po knjigi Kapitalizem in svoboda (1962), televizijski seriji Svoboda do izbire (1980) in rednih kolumnah v Newsweeku (1966-1984), je močno vplival na Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA. V sedemdesetih letih 20. stoletja je s svojimi razmišljanji pospešil propad fiksnih deviznih tečajev, leta 1976 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. V osemdesetih je s svojimi idejami prispeval k zlomu komunizma na Vzhodu in k privatizaciji na Zahodu, v zadnjem desetletju tisočletja pa je prispeval k načrtom za reforme, po katerih so se države v Vzhodni Evropi in Latinski Ameriki izvile iz totalitarizma. Najbolj znan je primer Čila, ko je Friedman po vojaškem udaru, ki je končal socialistično vladavino Salvadorja Allendeja, sprejel povabilo Augusta Pinocheta in napisal oris programa za končanje hiperinflacije in vzpostavitev tržnega gospodarstva. Pinochet je na najbolj odgovorne položaje imenoval več mladih čilskih ekonomistov (rekli so jim Čikaški fantje), ki so študirali na univerzi v Čikagu, kjer je bil Friedman profesor. Reforme, ki so jih sprejeli, so Čile naredile za eno najuspešnejših gospodarstev ne samo v Lastinski Ameriki, ampak tudi na svetu. Po letu 2000 so Friedmanova razmišljanja pomagale zmanjšati svetovno inflacijo na desetino stopnje.

Frideman, človek z neverjetnim intelektualnim pogumom, je bil najbolj znan ekonomist svoje generacije. A ne samo to. V času, ko je svetu vladala hladna vojna med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom, se je vključil v vsako pomembnejšo razpravo o tem, kako bi morala biti družba organizirana. Njegovo neomajno prepričanje v moč svobode, tako osebne kot gospodarske, je pomagalo spremeniti politiko cele generacije. Vsi poskusi, da bi se njegovo delo razvrednotilo, češ da svobodni trg in kapitalizem ne delujeta, so se razblinili. Škoda je le, da je umrl, še preden bi lahko prebral etatistična pisca Naomi Klein z Doktrino šoka in Thomasa Pikketyja s knjigo Kapital v 21. stoletju. Glede na njegov iskrivi um bi svet užival v njegovi kritiki.

Ni bilo teme, ki se je ne bi lotil. Ko so vlade naznanile, da bodo ustvarjale delovna mesta, je izjavil, da vlada lahko ustvari samo dobro plačana delovna mesta za borce proti revščini in diskriminaciji. Te parazite je resnično sovražil, kot birokracijo. »Ko stojiš pred javnim uslužbencem, je sploh kak dvom, kdo je sluga in kdo gospodar,« se je vprašal. Zavzemal se je za enotno davčno stopnjo (»Progresivni davek je v resnici regresiven.«), izobraževalne vavčerje (zamisel o vavčerjih, s katerimi bi starši za otroke izobraževalne ustanove svobodno izbirali na trgu), razmišljal je, kako boljše organizirati zdravstvo, dostavo pošte, obrambo in druge javne dejavnosti, boril se je proti monopolom (vsi monopoli so slabi, najslabši pa je reguliran vladni monopol) in visokim davkom (»Imamo sistem, ki čedalje bolj obdavčuje delo in subvencionira nedelo.«), razbijal je mit, da kapitalizem ustvarja neenakopravnost (»Neenakopravnost je najbolj razširjena v nekapitalističnih državah.«), zagovarjal prosti trg (»Konkurenca na prostem trgu zagotovi dobrine in storitve javnosti veliko učinkoviteje kot to lahko naredi katerakoli vlada.«). Neusmiljeno je kritiziral tudi regulacije, med njimi podeljevanje poklicnih licenc, kar pomeni, da vlade določajo, koga naj potrošnik izbere. »Javnost velja za dovolj sposobno, da na volitvah izbere politike, ne pa za dovolj sposobno, da izbere zdravnika ali vodovodnega inštalaterja. (…) Pravijo, da gre za ohranjanje visokih meril, v resnici gre za ohranjanje visokih cen,« je bil neusmiljen do omejevanja poklicne svobode.

Friedmanova razmišljanja, ki jih je v časovni okvir postavil Eamonn Butler, so danes aktualnejša bolj, kot kdajkoli poprej. Če so se Friedmanovim kolegom in sodobnikom zdela revolucionarna, je čas pokazal, da so predvsem njegova opozorila pred širjenjem vlad postala vsakdanji del našega življenja. Vse večja javna poraba, zadolževanje, proračunski deficiti, težnje po določanju cen, omejevanju svobode in upravljanju življenja slehernega posameznika, ter sveta vojna proti kapitalizmu vodijo ta svet v kolektivizem, diktaturo socialistično razmišljajočih elit. »Družba, ki postavlja enakopravnost pred svobodo, ne bo dobila ne enega ne drugega. Družba, ki postavlja svobodo pred enakopravnost, do dobila zvrhano mero obojega,« je Friedmanova misel, ki še kako velja v današnjem svetu.

INFO

Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga

Avtor: Eamonn Butler

Zbirka: Izzivi svobode

Urednik zbirke: Lovro Šturm

Prevedel: Niki Neubauer

Izdajatelj: Inštitut Karantanija, Ljubljana

Založnik: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana

Naprodaj: v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter, marec 2016

Luka Mesec bi z levičarsko novinarsko organizacijo (DNS) radikalno posegel na trg dela

Značke

Bogomir Kovač, davki, Delo, desnica, Društvo novinarjev Slovenije, Državni zbor, Facebook, levičarji, Luka Mesec, Mladina, trg dela, Združena levica

Od začetka globalne finančne krize, ki v Sloveniji, če smo iskreni, še traja, so uspeli levičarji prek mainstream medijev javnost, da je za celotno nesrečo, v katero se je zapletlo človeštvo, kriv neoliberalni kapitalizem, ki pa, tako ugotavljajo levičarski intelektualci, izumira. V vsej svoji brutalni obliki je ta thatcherjansko-darwinistična ideologija pustošila tudi po Sloveniji. A ker se poslavlja, ji je treba dati pospešek povsod, kjer lahko.

Eno takih področij je tako imenovano prekarno delo. Gre za tiste ljudi, ki pri nekem delodajalcu niso zaposleni, temveč zanj delajo kot samostojni podjetniki ali po pogodbi. Povedano drugače. Ker delodajalec nima denarja (ker ga z davki duši država), da bi za zaposlenega plačal vse davke in prispevke ter delavcu omogočil tudi dostojno neto plačo, se dogovorita, da bosta sodelovala po pogodbi. Zadovoljen je delodajalec, ker je znižal stroške, zadovoljen je delojemalec, ker sploh lahko delan in dobi celo več, kot če bi bil zaposlen. Toda vmešali so se levičarji, češ tako ne gre. Ti škodljivci bi rajši videli, da bi delavec ostal brez dela in bi bil strošek države, namesto da bi delal, a imel manjšo socialno varnost, kot jo nudi redna zaposlitev.

Zato je Združena levica na pobudo Društva novinarjev Slovenije (DNS) v parlament vložila novelo 19. člena zakona o inšpekciji dela. Po njej inšpektorji ne bodo več izdajali le prepovednih odločb, ampak bodo delodajalcu odredili, da delavca, ki se je znašel v prikritem delovnem razmerju, tudi redno zaposli. To pomeni, da se bo država neposredno vmešala v kadrovsko politiko podjetja, to pomeni, da lastnik podjetja sploh ne bo imel več možnosti, da delavca odpusti, ampak ga bo moral v treh dneh zaposliti. To je podobna norost kot predlog sindikatov, da bi morali biti delavci obvezno in zakonsko udeleženi pri dobičku (tudi zasebnega) podjetja, ali norih bab, združenih v neko feministično gibanje, da mora biti v vodstvu podjetja toliko in toliko žensk, drugače podjetje ne sme poslovati.

Predlog Združene levice je nevaren za trg dela, saj ga utegne narediti še bolj rigidnega, kot je. Toda povsem upravičeno se lahko bojimo, da bo v državnem zboru dobil dovolj podpore. Tam namreč desnice (v ekonomskem smislu) skorajda ni več. Tisto, kar je od nje ostalo, običajno podpre take in drugačne populistične predloge levičarjev. Samo spomnimo se, kako je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je jeseni glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. In še kaj bi se lahko našlo. Vse gre v smeri tistega, kar je levičarski apologet Bogomir Kovač že lani zapisal v Mladini o »javni odgovornosti za zasebni interes«, češ da je Smithova nevidna roka trga skrita roka tatov in da je vidna roka države pot do ekonomske demokracije. Ne gre več samo zato, da bi država odločala, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši, ampak tudi zato, koga naj zasebnik zaposli in koga ne ter na kakšen način.

Zanimivo pa je nekaj. Ker je precej nerodno, da DNS sodeluje z radikalno levico, so očitno zato v Delu to podrobnost izpustili. Namreč, da je Meščeva Združena levica zakon vložila na pobudo levičarske novinarske organizacije. Zakaj niso rajši sami zbrali 5.000 podpisov za vložitev zakona? Ampak pustimo ob strani te »malenkosti« in »nerodnosti«.

Kako dobra „dojilja“ je mati država Slovenija?

Značke

alkoholne pijaće, Avstro-Ogrska monarhija, davki, Dušan Mramor, etatizem, Finska, Libzard, Nanny State Index, obdavčitev, Tko je John Galt, Češka

Najprej sem bil v dvomih, ali naj sploh objavim lestvico, ki bi ji lahko rekli „Naj evropske dojilje“ ali “Naj evropske varuške”. V dvomih zato, ker je Slovenija na tej lestvici držav EU, ki zadevajo zakonodajo o uživanju hrane, pijač in cigaret, v „zlati sredini“. Bojim se, da bodo levičarji v tem videli veliko rezerve za dodatno obdavčitev in krnenje svobode posameznika in njegove izbire, da bi bili bolj podobni „razvitim“ državam. Vključno s finančnim ministrom Dušanom Mramorjem, ki razmišlja, kako in na kakšen način povečati davke. Ampak, vseeno.

Letos je prvič objavljen Nanny State Index. Gre za indeks (v tem delu Evrope ga je prvi objavil portal Tko je John Galt, zato ga povzemam), ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Indeks upošteva višino trošarin, koliko stroga je zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, ena tretjina na alkoholne pijače in ena tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Lestvico si lahko pogledate tukaj.

Najbolj „skrbna“ dojilja (varuška) je mati država Finske, ki ima tudi sicer največjo javno porabo v EU in daje največ za socialno varstvo, zato tudi ni čudno, da je Finska v zadnjih letih med najslabšimi ekonomijami v EU po gospodarski rasti. Zanimivo je, da sta na vrhu tudi Velika Britanija in Irska, ki sta drugale med najmanj ekonomsko represivnimi državami v EU. Ampak, dobro.

Na dnu lestvice (za levičarje najslabše, za nas ekonomske liberalce pa najboljše) je Češka, ki skoraj nima posebnih regulacij glede hrane in pijače, tobačni izdelki se lahko prosto oglašujejo. Zato sploh ni čudno, da je Češka s svojo liberalno ekonomijo eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Za razliko od Slovenije so opravili lustracijo, ki je Slovenija ni zmogla. Če kdo misli, da to ne vpliva na ekonomijo, naj si ogleda države, ki so obračunale s komunisti (z njim ni milosti), in bo videl, kako hitro te države napredujejo na gospodarskem področju.

Slovenija je na 16. mestu, nekje v zlati sredini. Ampak naj vas to ne zavede. Slovenija ima visok DDV in druge obdavčitve, tako da se ta „zlata sredina“ nekako kompenzira. Toda ker imajo levičarji velike apetite, se bojim, da si bodo zaželeli (in zahtevali), naj bo Slovenija podobna državam, ki so na tej lestvici pobarvane (dobesedno) rdeče.

In za konec misel portala Libzard: Ne obstaja hujša zasvojenost od socialne zasvojenosti, ni hujšega zla od etatizma. Država ni mati nikomur, država ne more biti dojilja. Svoje roke bi morala držati čim dlje stran od življenj državljanov, od njihovih žepov, računov na banki, nepremičnin in druge lastnine.

Koliko vam v resnici pobere država?

Značke

davki, davčna obremenitev, davčne oaze, Dušan Mramor, levičarji

Tom Sunić, pristaš nove evropske desnice, je ob večerji s francoskim časnikom Rivarol na Twitterju zapisal nekako takole: Davčnega raja ne bi bilo, če ne bi bilo davčnega pekla. (Francozi davčnim oazam pravijo davčni raj, Angleži davčna nebesa) Slovenija seveda spada v davčni pekel, podobno kot večina držav Evropske unije, samo s to razliko, da si bogate države (Danska, Švedska) lahko privoščijo take davke, Slovenija pač ne. Zato je izjava finančnega ministra Dušana Mramorja, da je davčna obremenitev v Sloveniji pod povprečjem EU, ne samo sprenevedanje, ampak zavajanje. Ali sploh veste, koliko vam država pobere od vašega dohodka? Ali sploh veste, koliko od tega vam v resnici ostane? In, ali se zavedate, da vam država jemlje tudi od tega, kar vam ostane?

Oglejmo si povprečno plačo zaposlenega v zasebnem sektorju. V zasebnem zato, ker zaposlenim v javnem sektorju dajejo plače zaposleni v zasebnem oziroma realnem sektorju. In ne samo to. Zanje plačujejo tudi davke. No, kakorkoli, povprečna bruto plača v januarju je bila 1.559,79 evra. Zaradi lažjega razumevanja jo zaokrožimo na 1.560 evrov. Toliko piše na plačilnem listku, čeprav je strošek delodajalca (bruto bruto plača) v resnici večji – okoli 1.810 evrov. Ampak pustimo to ob strani. To je pač strošek grdega in umazanega kapitalista. In naj plača baraba neoliberalna, a ne?

No, po plačilu prispevkov in davkov na račun od 1.560 evrov dobite okoli 1.030 evrov. Juhuuuu, to je moje, s tem denarjem lahko počnem, kar hočem. Ampak ste prepričani, da je temu res tako. Ne, daleč od tega. Od tega odštejte stroške za vodo in kanalščino, elektriko in ogrevanje (daljinsko). Recimo, da za elektriko odštejete 30 evrov, za vodo 20 evrov in za ogrevanje 60 evrov, se pravi skupaj 110 evrov. Pravite, dobro, to je pač strošek. Toda malo si oglejte račune, kakšni davki, paradavki, prispevki in druge dajatve so pripete k tem računom. Ko boste to vse skupaj sešteli, boste ugotovili, da je maloprodajna cena teh storitev manj kot polovico stroškov, vse drugo vam pobere država ali paradržava – razne vladne agencije, kot denimo dodatek za Borzen. Kdo za vraga je Borzen? Ja, to je, pozor, organizator trga za električno energijo. Kakorkoli, od teh 110 evrov najmanj 50 evrov plačate državi. Se pravi, če seštejemo, poleg 530 evrov od bruto plače za omenjene stroške „podarite“ državi še 50 evrov. Zdaj je računica naslednja: 580 državi, 980 ostane meni. Super, to ni tako slabo! Hm, a ste prepričani?

Ker drugače ne morete, se na delovno mesto vozite z avtomobilom in na mesec potrošite 150 evrov za bencin. Rečete si, dobro, to je strošek, ki ga pač moram požreti. Res? Ne. Ali veste, da je maloprodajna cena litra bencina samo 0,407 evra? Vse drugo so takse, prispevki, trošarine in podobno. Torej, bencin bi vas prišel v resnici dobrih 70 evrov, slabih 80 evrov spet „podarite“ državi. Račun je po novem naslednji: od bruto plače (1.560 evrov) državi namenite 660 evrov, vam zdaj ostane 900 evrov. Recimo, da od teh 900 evrov namenite 100 evrov za varčevanje, z 800 evri pa kupujete stvari, ki jih potrebujete za preživetje. A vas država tudi tukaj useka z davkom na dodano vrednost (DDV), ki ga plačujete po dveh stopnjah (9,5 in 22 odstotkov). Polovico od tega kupite stvari, ki so obdavčeni po 9,5 odstotka, polovico pa po 22 odstotkov. Torej, koliko vam še ostane? Od 900 evrov še okoli 780, 120 evrov ste spet namenili državi. Zdaj je od 1.560 evrov, kolikor vam je pisalo na plačilnem listku, ostalo še 780 evrov. Torej polovica. No, 50 odstotkov BDP znaša približno tudi javna poraba Slovenije.

Ampak, ste prepričani, da se v teh 780 evrov država ne bo več vmešavala? O, se bo, in še kako. Najprej so tu trošarine na alkohol in tobačne izdelke. Če imate svojo hišo, vam država predpiše, da vam dimnik mora očistiti dimnikar (kot da ga sami ne bi znali, a ne?), če hočete kaj uradno overoviti, morate k notarju (te spet imenuje država), na sodišču državi plačate sodno takso, sili vas, da plačujte v sklad lastnikov (če živite v stanovanjskem bloku), najbolj perverzno pa je, da pod prisilo plačujte RTV prispevek. Ena najbolj bedastih regulativ je, da morajo tudi zdravila brez recepta prodajati izključno lekarne. Zakaj že? Kot da Petrol ali Mercator tega ne bi zmogla. Bi. Pa tudi cenejša bi bila. Ampak, tako pravijo, trgovine ali bencinski servisi ne znajo hraniti zdravil. Seveda. To je podobno, kot bi vinarji rekli, vino se mora prodajati samo v vinotekah, ker vino znamo hraniti samo vinarji.

Ampak če menite, da je to vse, se motite. Birokrati vam ukazujejo, kakšen štedilnik lahko kupite in kakšnega ne smete, kakšna mora biti svetilka in podobno. In še in še in še. Zagotovo sem še kaj pozabil našteti. Povedano drugače. Niti s tem denarjem, ki vam ostane, ne razpolagate svobodno, ampak vam ukazuje država. In ga preusmerja k svojim izbrancem. In to ni pošteno. Država daje posameznikom vse manj možnosti izbire.

Že Martin Luther King je dejal, da imajo ljudje (državljani) moralno dolžnost, da ne spoštujejo zakonov, ki so nepošteni. Sodobni levičarji se seveda s tem ne strinjajo. Menijo, da je zločin, če se posameznik upre kleptomanski državi (ne glede na to, kako škodljivi so zakoni za državljane), menijo, kot je to pokazala afera s panamskimi dokumenti, da je zločin, če posameznik, v želji, da bi sam prosto razpolagal s svojim denarjem, naloži denar v davčna nebesa. Pohlep in zavist levičarjev sta neizmerna, želja po kraji denarja drugih ljudi nima mej. Vsako tako ravnanje posameznikov (zasebnikov) ogrozi njihov naravni nagon po parazitstvu, njihov apetit po nadziranju osebne in ekonomske svobode posameznika. In kot kažejo raziskave, v tem prednjačita Slovenija in Hrvaška, državi nekdanje Jugoslavije. Žal gre v to smer tudi Evropska unija, kar kažejo histerični odzivi za „Panama Papers“. Kaj kmalu ne bodo več Združene države EU, ampak kar Združene socialistične države EU.

Ali verjeti javnomnenjskim raziskavam?

Značke

Hrvaška, javnomnenjske raziskave, Makedonija, Slovenija, volitve

Slovenija je država, v kateri ankete javnega mnenja vedno znova in znova, z redkimi izjemami, potrjujejo brezpogojno podporo vladi, vladajoči koaliciji, vladajočim politikom, če so seveda leve ideološke usmeritve. Ankete, ki jih za “neodvisne” medije opravljajo “neodvisne” domače agencije. In ki, skoraj po pravilu, za razliko od rezultatov vzporednih volitev, zgrešijo v napovedih volilnih rezultatov. Kjer nad anketami vedno lebdi sum, da ne kažejo realnega javnega mnenja, temveč javno mnenje ustvarjajo. To se dogaja povsed v državah na območju nekdanje Jugoslavije. S politiko se ta blog sicer ne ukvarja veliko, toda politika je vsepovsod vedno prisotna. In ker sem dobil zanimivo mnenje, ga objavljam.

Teza je, da anketa javnega mnenja prikazuje trenutno stanje duha javnosti in ne more napovedati prihodnosti, torej rezultatov volitev. Dejstvo. A vendar, ko anketa tik pred volitvami favorizira eno izmed strank in so potem rezultati na volitvah drugačni, pomeni, da je objavljena anketa ali močno vplivala na neopredeljene volilce, da so odšli na volitve, ali že opredeljene volilce določene, v anketi favorizirane stranke prepričala, da svoj glas podelijo drugi stranki. Tako slovenske javnomnenjske ankete praviloma odstotek podpornikov desnosredinskih strank, predvsem SDS, zvišujejo vse do zadnje ankete pred volitvami, in s tem volilcem enega pola sugerirajo, da je desnica “na zmagovitem pohodu”, tistim drugega pola pa, “da je zmaga blizu, torej ni potrebno na volitve”. In potem pridejo volitve, kjer so odstotki osvojenih glasov praviloma ne sovpadajo z odstotki iz anket. Kaj se torej zgodi? Zadnja anketa manipulira z volilci? Mobilizacija neopredeljenih in “neopredeljenih”? Ali zgolj vedno znova ponavljajoča slučajnost?

Še slabše je pri lestvicah priljubljenosti; v Sloveniji na prvem mestu kraljuje, avtomatično, predsednik države. Drugo mesto je rezervirano za evropskega komisarja/komisarko, od kar ga imamo. Pa levi predsednik Vlade. Ne glede na javnosti všečne (ali nevšečne) poteze, ki jih v danem trenutku vleče. Potem običajno predsedniki levih strank, pa najbolj prepoznavni ministri. Levi, seveda. Ti sicer padajo in se vzpenjajo po lestvici, ko se odkrije kakšna afera, a ne za dolgo. Desni, četudi so kdaj sestavljalo vlado, niso priljubljeni. Tudi v opoziciji ne. Kako torej ankete odsevajo trenutno podporo politikom kot osebam, če imajo mesta svojo tradicionalno zasedbo?

Poglejmo malo k sosedom. Hrvaške ankete pred predčasnimi volitvami 2015 so enoglasno poudarjale, da bo šlo na tesno in da zmagovalca ne morejo napovedati. Volitve so potrdile njihove analize in rezultate. Seveda, z dolžnim odstopanjem kakšnega odstotka ali dveh.

V Makedoniji na primer, kjer objavljajo tudi javnomnenjske ankete ameriškega Republikanskega inštituta IRI in mednarodne agencije Gallup, primerjava rezultatov javnomnenjskih anket in dejanskega volilnega rezultata pokaže, da so ankete pred volitvami verodostojno prikazale izzid volitev, torej so dejansko prikazale mnenje državljanov. In zato gre takim objavljenim anketam verjeti. Mednarodne institucije so na primer objavile rezultate zadnjih anket, da ima vladajoča VMRO-DPMNE dvakrat večji rating od opozicijske SDSM, da ima predsednik vladajoče VMRO-DPMNE Nikola Gruevski trikrat večjo podporo od predsednika Zorana Zaeva, vodje opozicije. Bralec prebere, na podlagi izkušenj iz preteklih let, ko so ankete odsevale kasnejši volilni rezultat, verjame in gre glasovat. Po svoji volji. Za ene ali druge. In rezultati volitev po pravilu še enkrat potrdijo rezultate javnomnenjskih anket.

V Sloveniji pa bralec prebere zavajajoče rezultate ankete domače agencije, ki ga prepričujejo, naj glasuje zaradi “strahu pred”, gre na volitve. Glasuje, rezultat volitev spet niso enaki anketam. Circulus vitiosus.

Poglejmo še konkretno primerjavo dveh podatkov iz makedonske in slovenske akete: makedonsko VMRO-DPMNE podpira 33,3%, njenega predsednika Nikolo Gruevskega 32,3% anketiranih. Stranko SDSM 14,7%, njenega predsednika Zorana Zaeva 9,1%. V Sloveniji po zadnji anketi ima stranka SDS 14% podpore anketiranih, vladajoča SMC pa 6,5%. Predsednik SMC in premier Cerar niha med trejim in sedmim mestom popularnosti, SDS Janez Janša pa sploh ni uvrščen na lestvico. Opazite razliko? Kako je mogoče, da ima stranka največjo podporo pri anketiranih, njenega predsednika pa nihče “ne mara”?

Kje je rešitev? Povabiti mednarodno priznano agencijo, da anketira? Ali preprosto začeti razumeti, da so pri nas ankete samo orodje v rokah ozadja, ki manipulira z volilci? Kako spregledati? Za začetek, dokler volilni rezultati ne bodo potrdili predhodnih anket, se ne pustiti zavajati. Preprosto, ne jim verjeti. Dokler ne bodo agencije, domače ali tuje (če jih boso domače sploh spustile na njihov “vrtiček”) dokazale svoje nepristranskosti, verodostojnosti in relevantnosti.

Zakaj Stojan Petrič odpušča novinarje Dela in kaj imajo pri tem davčne oaze?

Značke

davki, davčna oaza, davčna utaja, Delo, Stojan Petrič, Transparency International, Vid Doria

Zakaj lastnik Dela Stojan Petrič odpušča novinarje? Vprašanje ni zgolj retorično, zato bomo nanj odgovorili malo kasneje. Za uvod lahko zapišem le, da tudi zato, ker Delovi novinarji problematizirajo ameriškega sodnika Billingsa Learneda Handa, ki je že dolga desetletja nazaj dejal, da »so davki izsiljevanje in ne prostovoljni prispevki«. Menil namreč je, da je prav, da tako bogati in revni delajo vse, da bi plačali čim nižje davke. To je govoril človek, ki je živel v času, ko je bila obdavčitev še nizka, javna poraba prav tako (stran 3). Danes pa imamo tako visoko obdavčitev, da bi jo Hand, če bi še živel, zagotovo označil za zločin nad državljani in bi podpiral selitev kapitala v države s prijaznejšo davčno zakonodajo. Zakaj bi podjetje v neki državi plačevalo večje davke, če lahko nižje v drugi državi. Lastnik podjetja najbrž ni lastnik zato, da bo delal za druge, ampak zase, za svoj dobiček, da bo čim več imel. Kaj tukaj ni jasno? Ampak lepo po vrsti. Za ponazoritev, zakaj Petrič odpušča novinarje Dela, si za boljše razumevanje oglejmo primer slovenske obdavčitve, s katerimi potem financirano razne kvazi kulturnike in še koga.

Imamo podjetnika, ki ima (zaradi lažjega razumevanja bom številke zaokroževal) 100 enot čistega prihodka z desetimi naročniki, s katerimi ima sklenjene petletne pogodbe za svetovanje. To delo zanj opravlja pet zaposlenih (v povprečju vsak dva naročnika), ki imajo na leto po 10 enot bruto plače. Za to plačo plačajo zaposleni in delodajalec (vzemimo na okroglo 40 odstotkov, da ne bomo komu delali krivice) 4 enote davkov in prispevkov, kar pomeni, da je letni zaslužek zaposlenega 6 enot (brez doplačila dohodnine). In ker je lastnik tudi sam zaposlen in ima plačo 20 enot bruto, ga stroški dela stanejo 70 enot. Ker so svetovalno podjetje, ki nima veliko stroškov za blago in material, ga to na leto stane 10 enot, kar pomeni, da ima 20 enot dobička. Torej, zaposleni in lastnik (vključno z davkom na dobiček) na leto plačajo okoli 32 enot davka in prispevkov (pustimo ob strani še posredne davke, ki jih plačajo dobavitelji in to vračunajo v ceno dobavljenega blaga ali storitev). Zgodi se, da gredo trije naročniki v stečaj. Čez noč se prihodki zmanjšajo na 70 enot. Lastnik izračuna: osnovnih materialnih stroškov ni mogoče znižati, zato 10 enot stroškov ostane, dobičku se tudi ne bo v celoti odpovedal, saj z njim investira, zato ga ohrani 10 enot, če k temu prišteje stroške dela, pride na 90 enot, kar je 20 enot več, kot znašajo po novem prihodki. Kaj zdaj? Lastnik ima možnost, da se v banki za plače zadolži (to počne država), vendar s tem tvega, da bo zabredel še globlje (ni rečeno, da bo spet pridobil tri naročnike). Reče takole: ker želim ohraniti 10 enot dobička (svojemu deležu pri dobičku se pač začasno odpovem) in bom sebi plačo znižal za 5 enot, bodo letni stroški 85 enot. Torej moram plačo zaposlenim znižati za 15 enot, vsakemu za 3 enote. Torej bo vsak zaposleni namesto 10 enot dobil 7 enot, kar pomeni namesto 6 enot neto plače, 4,2 enoti. Ker je to zelo veliko znižanje osebnega standarda, lastnik predlaga, naj zaposleni ustanovijo s.p. ali z njim sodelujejo na podlagi podjemne pogodbe ali avtorske pogodbe. V vsakem primeru bodo dobili večji neto znesek: namesto 4,2 enoti, bodo prejeli med 4,5 in 4,8 enot. Toda zakon takega sodelovanja s s.p.-ji ne dopušča več, ker meni, da bi ga moral delodajalec zaposliti. Lastnik zdaj naredi takole: sebi zniža plačo še za 5 enot (na 10 enot), materialni stroški znašajo 10 enot, dobiček (10 enot) mora ostati, denarja ostane samo za 4 zaposlene, zato enega odpusti. Ker imajo zdaj samo 7 naročnikov in imajo zaposleni manj dela, lastnik pa ni humanitarna organizacija, vsakemu zniža plačo za dve enoti. Izračun je zdaj tak: 10 enot je plača lastnika, 32 enot plača štirih zaposlenih in 10 enot materialnih stroškov. Če bi bila skupna obdavčitev med 10 in 20 odstotki, kot je bila v času zgoraj omenjenega sodnika Handa, bi imel lastnik več dobička, hkrati pa več manevrskega prostora, da zaposlenim ne bi znižal plače ali jih celo odpustil, tako pa mu ni drugega preostalo, kot da zniža plače in hkrati še odpusti enega zaposlenega.

In to je eden od ključnih razlogov, zakaj Stojan Petrič odpušča zaposlene novinarje. Tukaj si lahko pogledate in izračunate strošek za avtorski honorar ali s.p., tukaj pa za plačo. Povsem jasno je, da se Petrič (ne glede na to, kaj si o njem mislimo, saj so ga britanski preiskovalci omenjali, da pere denar v davčnih oazah) ne bo odpovedal svojemu dobičku, saj podjetja nima zato, da bi igral Mati Terezijo, ampak zato, da bi od tega nekaj imel. Nekateri bodo pač oporekali, da izdajanje časopisa ni isto kot izdelava čevljev. Res je, časopisi niso isto kot čevlji, toda na načelni ravni se poslovanje podjetja, ki dela čevlje, v ničemer ne razlikuje od tiskanja in prodaje časopisa. Če pa kdo misli, da bo Petrič zalagal (svoj) denar in se odpovedoval dobičku zato, da bo ohranil zaposlene, se moti; naj ustanovi svoje podjetje, posluje in zaposluje po mili volji. Nekateri zato znižujejo stroške tako, da sedež poslovanja podjetja prenesejo v davčno ugodnejše države oziroma, če jih tako imenujemo, v davčne oaze. Torej vse bolj pogoltne države, vse višji davki, razbohotene državne uprave in do skrajnosti regulirani trgi kapital naravnost silijo, da se seli v davčno prijaznejše države. Kot noben posamezni potrošnik ne želi, da bi mu kdorkoli ukazoval, da bi kupoval tam, kjer je dražje ali „domače“, nihče ne more družbe prisiliti, da poslujejo tam, kjer so obremenitve največje. Zakaj neki? V ozadju je seveda zgodovinska želja levičarjev, da ne bi odločali samo o sebi, ampak tudi o usodi drugih. Zato so davčne oaze sporne predvsem za tiste, ki živijo na račun drugih.

Kaj je narobe, če poslovanje podjetja preneseš v državo, ki ima nižjo obdavčitev kot matična? Nič, prav nič. Davčne oaze so se pojavile pred več kot pol stoletja. Sprva so jih resda uporabljali kriminalci, da so prali denar od nezakonitih poslov z drogami, belim blagom in orožjem. Toda pranje denarja je povsem nekaj drugega, kot povsem legalno poslovanje s podjetjem, ki ima pač sedež v davčni oazi. Zdaj pa pozor! Delo ni problematiziralo samo družbo UPC Svetovalna skupina Uroša Petroviča, ki je ustanavlja podjetja za slovenske naročnike v Panami in Angvili, pač pa tudi to, da je Petrovič poslovnemu partnerju (MF Panama) dejal, naj mu izdajo račun na Angvili, ker so tam pač nižji davki. Na Delu so dali podnaslov „Izguba za slovenski proračun“. Ja, kaj je s tem narobe? Kaj je pri tem nezakonitega? Nič. Poslovanje podjetij se zdaj kriminalizira zato, ker firme težijo k temu, da zmanjšajo stroške in obdavčitev ter povečajo dobiček. In oglasil se je tudi (seveda, kdo drug) Transparency International, ki se financira z denarjem davkoplačevalcev. Generalni sekretar Transparency International (TI) Slovenia Vid Doria pravi: »Panamski dokumenti kažejo, da se države še vedno premalo intenzivno spopadajo s finančnimi malverzacijami, ki negativno vplivajo na vse države in posledično kakovost življenja v njih.« Pri tem pozabi povedati, da usoda blaginje našega navideznega (napihnjenega) standarda, se pravi kakovosti življenja, temelji na milijardnem zadolževanju države. O tem Doria ne spregovori. Transparency International (TI) je bil tiho, ko se je država zadolževala, čeprav je to resnični zločin zoper državljane. Zločin so tudi previsoki davki, prevelika javna poraba, preobsežen javni sektor.  Ampak za njih je to razumljivo, logično: tako država kot TI bi pač rada denar drugih oseb.

Davčne oaze niso težava. Težava so previsoki davki. Če teh ne bi bilo, kapital (in z njim podjetniki) ne bi imel nobenega interesa, da bi „bežal“. Zakaj podjetje ne bi smelo dati denarja tja, kjer je zanj bolj ugodno? A novinarji (pa ne gre samo za Delove) na prvo žogo namigujejo, da gre za davčne utaje. Da razjasnimo. Davčna utaja podjetja je, če se izogiba plačilu davka, se pravi, da prijavi manj prihodkov od poslovanja (in lažno zmanjša dobiček) z namenom, da plača manj davka. Pri selitvi podjetij v davčne oaze pa gre za povsem legalno davčno načrtovanje oziroma davčno optimizacijo z namenom, da plačaš manj davka in imaš večji dobiček. Davčne oaze so zato samo posledica gnilih in škodljivih davčnih pristopov in politik v državah, ki same sebe imenujejo za “razvite”. O tem so prepevali že slavni Beatlesi v pesmi Taxman, uvodni z albuma s pomenljivim imenom Revolver: »Če voziš avto, bom obdavčil cesto. Če poskušaš sedeti, bom obdavčil tvoj sedež. Če te bo preveč zeblo, bom obdavčil toploto. Če greš na sprehod, bom obdavčil tvoje noge. Zato ker sem dacar.« To je bil glasbeni protest proti 95-odstotnem super davku levičarskega predsednika vlade Harolda Wilsona. Danes tako ubijalskih davčnih stopenj na stari celini sicer ni nikjer več, kljub temu pa so Evropejci na splošno bolj obdavčeni kot kadarkoli prej. In Slovenija je prej pravilo kot izjema. Zato tudi davčne oaze.

In za konec. Kakšna je razlika med domnevno „davčno utajo“, če imaš podjetje v davčni oazi, in „davčno utajo“, ko točiš bencin čez mejo, kjer je cena nižja tudi zaradi manjše obdavčitve?