Luka Mesec in njegova nova modrost (o minimalni plači), ki je jemlje sapo in sega onkraj meja znanega

Značke

delavec, ekonomija, kapitalizem, Kitajska, Levica, Luka Mesec, Milton Friedman, minimalna plača, ministrstvo za delo, Nobelov lavreat, Nobelova nagrada, podjetništvo, socializem

S tovariši iz Levice ni nikoli dolgčas. Vsakdo se vedno lahko nauči kaj novega: ali o gospodarskih razmerah v Sloveniji ali prenašajo v te kraje modrosti globalnih socialističnih intelektualcev ali pridobimo nova znanja o stvareh okoli nas, ki smo jih do zdaj gledali z drugimi očmi. Njihovo vsakodnevno razmišljanje in poglobljeno iskanje resnice (predvsem o podjetništvu) gre onkraj meja znanega, popelje nas v do zdaj še neviden in neznan svet razsvetljenstva. In kot je Kolumb z odprtimi usti opazoval Novi svet, lahko vsakdo izmed nas z razširjenimi zenicami in vzeto sapo spoznava, da ima njegovo zaostalo kapitalistično razmišljanje meje ter da je lahko vesel levičarskega avantgardnega raziskovanja in njihovega razbijanja buržoaznih mitov.

Včeraj je frontman Levice Luka Mesec, ki so ga mediji naredili za pop zvezdo ekonomske in drugih znanosti, kot minister za delo nesebično delil svoja najnovejša spoznanja o minimalni plači. Pravim vam, če zdaj ne bo postal Nobelov lavreat za ekonomijo, ne bo nikoli.  In če ne bo, bo to vesoljna krivica, nezaslišana kuhinja švedski akademikov, manifestacija neznanja sekretarjev komisije za podelitev Nobelove nagrade. Naj bralec oprosti takemu uvodu, toda slovesnost trenutka je neizmerna: luč v predoru je!

Mesec je v pogovoru z novinarji razkril nov pomen in namen minimalne plače. Ta nima samo, kot se je do zdaj zdelo, socialne vloge, da zagotovi boljše in dostojno življenje najmanj plačanim delavcem, ampak tudi razvojno, »saj so podjetja zaradi njenega vsakoletnega usklajevanja prisiljena krepiti dodano vrednost prek napredka na ravni organizacije in tehnologije«. Sem vam rekel, luč na koncu predora je! Človek se vpraša, kako to, da se tega ni prej domislil kdo drug, saj je rešitev za slovensko gospodarstvo, ko z višjimi stroški dela spodbudiš podjetje k ne samo boljšemu poslovanju, ampak tudi k investicijam, ležala praktično na cesti. Neverjetno. Eureka!

Izračun? Eh, malenkost! Pomislite na lastnika pekarne, ki peku daje minimalno plačo (okoli 1250 evrov bruto bruto). Ob predpostavki, da je razlika (poenostavljeno povedano) med proizvodno in maloprodajno ceno bele žemljice 0,2 evra, to pomeni, da mora pek prodati, da zasluži minimalno plačo, 6.250 žemljic. Če se bo minimalna plača povečala na 1.400 evrov (bruto bruto), bo moral prodati 7.000 žemljic oziroma bodo morali potrošniki v pekarni kupiti 750 žemljic več. Ker bodo kupili več (kar očitno ne bo težava, ker se bo tudi njim povečala plača), bodo tudi manj lačni. Kar pomeni, da povečanje minimalne plače ´ubije celo več muh´ naenkrat, kot si je zamislil Mesec. Dragi podjetniki, ste razumeli? Povečajte stroške in vaše podjetje ne bo samo vzcvetelo, ampak bo poletelo.

Na nesrečo Levice temu seveda ni tako, saj bo na koncu ´ubita samo ena muha´ – lastnik, ki bo moral zapreti pekarno. Življenje v realnem svetu je nekaj povsem drugega kot življenje v glavi Luke Mesca. Spominja na Zgodbo o žličkah Miltona Friedmana, ki govori o socialističnem programu zaposlovanja. Nekako takole gre. Friedman je nekoč obiskal Kitajsko. Bil je šokiran, ko je videl, da namesto sodobnih traktorjev in zemeljskih strojev na tisoče delavcev pri gradnji kanala gara z lopatami. Svojega gostitelja, vladnega birokrata, je vprašal, zakaj se ne uporablja več strojev. Birokrat je odgovoril: »Ne razumete. To je program zaposlovanja.« Milton je komentiral: »Oh, mislil sem, da poskušate zgraditi kanal. Če hočete službe, tem delavcem dajte žlice, ne lopate!«

O škodljivosti minimalne plače sem na primeru zaposlenih v restavraciji s hitro hrano že pisal, zato ne bom ponavljal. Na tem mestu naj ponovim le to, da minimalna plača povzroča nezaposlenost. Podjetja, ki so zaradi zakonodaje prisiljena izplačevati višje in višje minimalne plače, so prej ali slej izločena s trga, saj poslujejo težko. Delavci izgubijo delo in postanejo strošek drugih (neto) davkoplačevalcev. Edini učinek minimalne plače, ki jo določajo vlade, je, da uničujejo delovna mesta. Velika in kapitalsko močna podjetja seveda zagovarjajo minimalno plačo, saj vedo, da se ´na lep´ način znebijo manjše konkurence, ki bi utegnila ogroziti njihov položaj na trgu. Žal je minimalna plača fetiš tudi na desnici; bodisi zaradi ekonomskega neznanja bodisi zaradi povsem zasebnih interesov. Vsekakor minimalna plača, še posebej sprotno višanje, ima neposredne negativne učinke na gospodarstvo, s tem pa tudi na blaginjo državljanov.

Ampak levičarjev v to ne morete prepričati. Vsako vaše dokazovanje z empiričnimi raziskavami, večkrat dokazanimi teorijami in praktičnimi izkušnjami bo označeno za kapitalistično herezijo, ki ovira proces postmodernističnega ustvarjanja novega socialističnega človeka. On, Luka Mesec, pa ve, da so vrata raja na dosegu roke. Kot minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bo (blagoslovljen s spoznanji in razumevanjem marksističnih mitov) popeljal (ne)vernike v brezskrbno prihodnost. Ne sicer kot minister za solidarno prihodnost, ki mu je propadlo že na začetku mandata in bi bil uspeh bolj veličasten, pa vseeno. Da ne bo pomote: govorimo o formalno precej izobraženem in odraslem človeku, ki je dobro načitan. Ja, evolucija zna biti včasih kruta.

Blog Kavarna Hayek je po novem tudi na istoimenskem YouTube kanalu. TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo.

Bruseljski birokrati, prekleto, tace stran od kriptovalut! Tudi če imate benigne namene, zgodovina uči, da se tudi v najboljših srcih skriva košček zla

Značke

Aleksander Solženicin, bitcoin, Bruselj, Digitalni denar, Evropska komisija, kriptovaluta, Milton Friedman, Paul Krugman, regulativa, svoboda, Ursula von der Leyen

Veste, kako je prišlo do regulacije trga s sladkorjem v Evropski uniji (EU)? Anekdota, ki ni nujno resnična, je pa povsem mogoča, gre nekako takole.

Bil je dolgočasen dan, bruseljski uradniki so okoli poldneva pili že tretjo kavo. Ker ima ta črna tekočina (še posebej sladkana) nenavaden vpliv na črevesje, je enega končno pregnala tja, kamor gre še cesar peš. Medtem ko je birokrat štel črte na keramičnih ploščicah, je pomislil, da bi bilo manj težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Khm, sladkor, sladkor … sladkor,« je premišljeval, »kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor. Kako to, da se tega nisem prej spomnil?«  Popoldne je idejo delil s kolegi, ki so ga trepljali po ramenih. Naslednji dan so si ob drugi kavi domislili odličen izgovor za to regulativo, ki jo bodo čez nekaj tednov prenesli na papir. Zgodba naprej je znana:tovarno sladkorja v Ormožu so leta 2006 morali po nalogu EU nalogu Evropske unije, ki je za vsako članico določila proizvodne kvote, zapreti.

Nekaj podobnega se zdaj dogaja s trgom kriptovalut. V Bruslju pravijo, da bodo ta trg regulirali in tako poskrbeli za varnost vlagateljev. Seveda, varnost je vedno priročen izgovor birokratov, ki hočejo zagreniti življenje ljudem.

Prva kriptovaluta (bitcoin) se je pojavila leta 2008. Bila je odgovor na globalno finančno krizo, ki je bila posledica pretirane regulative v ZDA in vmešavanja centralnih bank, nikakor ne kot posledica nereguliranega kapitalizma (kar širijo levičarji). Internetno valuto je leta 1999 predvidel že ekonomist Milton Friedman. Takrat so se mu vsi smejali. Bolj so poslušali ekonomista in kolumnista levičarskega New York Timesa Paula Krugmana, ki je trdil, da bo svetovni splet kmalu propadel. Kakorkoli, bitcoin je bil »izumljen« kot decentraliziran in svobodnjaški odgovor na krizo, ki so jo povzročile vlade in centralne banke. Sčasoma je postal globalna valuta, kmalu so se ji pridružile še druge.

Trg kriptovalut (temeljijo na tehnologiji blockchain) je bil lani vreden okoli 2,6 bilijona ameriških dolarjev. Največja njegova vrednost je, da vlade nad transakcijami nimajo nadzora: kriptovalute temeljijo na zaupanju med posamezniki (zasebniki) in ne na političnem vodstvu, transakcije pa potekajo neposredno brez uporabe bančnih sistemov, ki so pod regulativo oblasti. Ne pozabimo. Oblast najbolj sovraži svobodo posameznikov, tisto, na kar nima vpliva in tisto, kar ni regulirano. Brez tega nima nadzora.

Vlagatelji v kriptovalute seveda prevzamejo tveganje, da vse izgubijo. Ampak izgubijo svoje, ne denarja davkoplačevalcev in tretjih oseb. Tvegajo s svojim denarjem, EU ni nihče prosil, naj poskrbi za varnost naložbe. Sicer obstaja strah, da kriptovalute uporablja organiziran kriminal, ampak nepridipravi vedno najdejo način, kako zaobiti organe pregona. Če bo trg kriptovalut zdaj reguliran, da kriminalci pač ne bodo več uporabljali. To še kako dobro vedo v Bruslju, kateremu gre očitno zgolj za nadzor nad početjem povsem običajnih ljudi, ki z vlaganjem in nakupom internetnega denarja vstopijo v povsem svoj valutni trg in decentralizirajo trg denarja, kar pomeni grožnjo monopolom centralnih bank. S tem izgubita vpliv tako politika (vlade) kot bančni sistem. Kar je za svobodo dobro, pri k avtoritarnosti nagnjenih bruseljskih glavah pa povzroča glavobole.

Kriptovalute so (tako kot gotovina, ki je eden zadnjih simbolov svobode) torej pomembne za uresničevanje svobodne volje posameznika brez nadzora vlade. Slednja ima s svojim aparatom birokratov neizmerno željo ne samo, da ljudem pobere polovico zaslužka, ampak da nadzoruje, kaj počnejo s preostalim denarjem, ki jim ostane od bruto plače. Želi vedeti kdaj, kje, komu, zakaj in koliko je kdo plačal.

Ne glede na to, da kriptovalute niso denar v klasičnem smislu (čeprav je tudi denar košček papirja, ki ima zgolj menjalno vrednost), ustvarjajo virtualne ekonomske svetove in je poslovanje z njimi tvegano, se države ne bi smele vpletati.

Ayn Rand je dejala: »Politična svoboda ne more obstajati brez ekonomske svobode.« Ali če obrnemo: naredimo nekoga ekonomsko odvisnega in postal bo suženj naše politike. To dobro vedo vlade po svetu (vključno z Evropsko komisijo), zato kar tekmujejo, katera bo regulirala trg s kriptovalutami, kasneje bo sledil razvoj lastnih kriptovalut (o tem sanja tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen). To bi jim omogočilo nadzor nad porabo denarja slehernika, pravzaprav nad življenjem slehernika, bo instrument moči tistih, ki pravijo, da delajo za naše dobro, da imajo benigne namene, naj jim damo in zaupamo to moč. Ampak saj veste, kar je rekel Aleksander Solženicin: »Črta, ki loči dobro in zlo, ne gre med državami, niti med razredi, niti med političnimi strankami, ampak poteka skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. …. In tudi v najboljših srcih obstaja majhen košček zla.« Zato ne nasedajte, ne pustite, da se kdorkoli igra z vašimi svoboščinami. Že tako nam jih vlade trgajo košček za koščkom, dokler od njih ne bo ostalo prav ničesar in bomo vsi pokorjeni. Zlepa ali zgrda. Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni.

Če koga zanimajo sveže informacije iz sveta kriptovalut, jih najde na portalu Digitalni denar.

10 najbolj pogostih bolezni levičarjev v letu 2017

Značke

bolezni, Friedrich A. Hayek, Janez Janša, Jugpslavija, levičarji, Milan Kučan, Milton Friedman, socializem

Socialisti v iskanju utopičnih idej, ki sicer presegajo meje objektivne resnice, bolehajo za vrsto bolezni, ki se kažejo v populariziranju destruktivnih kolektivističnih ideologij in dekadenci civilizirane družbe. Nekateri se zavedajo, da so bolni in se skušajo zdraviti, drugi vztrajajo, da so zdravi in povzročajo škodo. Spodaj je (malo za šalo, malo za res) naštetih deset najbolj značilnih bolezni, za katerimi so levičarji obolevali v iztekajočem se letu 2017.

BEOGRAJSKA REDUPLIKATIVNA PARAMNEZIJA

Beograjska reduplikativna paramnezija je bolezenska motnja levičarjev, ki je povezana z nekdanjo socialistično Jugoslavijo. Ljudje s to boleznijo mislijo, da so kraji podvojeni, da obstaja več enakih krajev istočasno ali pa da so kraji v času in prostoru »premaknjeni« drugam. Tako menijo, da je Slovenija v resnici Jugoslavija, Ljubljana pa Beograd. Za beograjsko reduplikativno paramnezijo zelo obolevajo Ljubljančani, ki so za svojega župana izvolili Srba, saj jih spominja na nekdanjo Jugoslavijo. Bolezen sicer strokovnjaki povezujejo z možganskimi poškodbami in nizkim inteligenčnim kvocientom, čeprav je večkrat le histerični odziv na domotožje po nekdanji državi, ki mu drugače rečemo jugonostalgija. Sodobne teorije govorijo o okvari delov možganov, ki se ukvarjajo s spominom in asociacijami.

Terapija: perfexam večkrat na dan.

Alternativno zdravljenje: ogled filma Dosje JLA Valentina Areha. Priporočljivo trikrat na mesec.

Bolj ali manj znani bolniki: Zoran Janković, Bojan Kontič, Violeta Tomić.

CHEJEV SINDROM

Chejev sindrom ali sindrom po revolucionarju Ernestu »Che« Guevari je kromosomska motnja. Ljudje s tem sindromom imajo v svojih celicah namesto dveh še tretjo kopijo kromosoma – kopijo Ernesta Che Guevare. Bolezensko stanje upočasnjuje predvsem duševni razvoj, ljudje so nagnjeni k nasilju. Tipičen primer bolnika je venezuelski diktator Nicolas Maduro, ki je rekel, če ne bodo zmagali na volitvah, bodo z orožjem, v Sloveniji je to Miha Kordiš (Levica), ki je pred meseci izjavil, da je treba kapitalizmu nasprotovati z revolucionarnim nasiljem.

Terapija: zaprti oddelek psihiatrične klinike.

Alternativno zdravljenje: ruska ruleta.

Bolj ali manj znani bolniki: Miha Kordiš, Nicolas Maduro, Boris Vasev.

HAYEKOV EFEKT

Hayekov efekt ali efekt po Friedrichu A. Hayeku je med levičarji zelo razširjen, tako da lahko že govorimo o pandemiji. Gre za emocionalni efekt, kjer zaradi dolgotrajne in kontinuirane izpostavljenosti marksističnim avtorjem leva in desna polovica možganske hemisfere ne delujeta več usklajeno. Bolniki so obsedeni z državnim upravljanjem posameznikovega življenja, v vsakem trenutku in povsod vidijo zaroto prostega trga. Če na primer človek, ki boleha za Hayekovim efektom, vidi dva osnovnošolca, kako si prosto izmenjavata sličice nogometašev, meni, da je to nedopustno in da potrebujeta nadzor.

Terapija: zdravljenje pri psihiatru ali psihologu, ki ima izkušnje z zdravljenjem anksioznostnih motenj.

Alternativno zdravljenje: branje Hayekove knjige Ustava za svobodo in večkratno obredno sežiganje Marxovega Kapitala.

Bolj ali manj znani bolniki: Jernej Štromajer, Luka Mesec.

JANŠEVA DELUZIJA

Janševa deluzija je znana tudi kot sindrom obsedenosti z Janezom Janšo. Gre za sindrom, pri katerem se bolniku povsod in vedno prikazuje vodja opozicije Janez Janša. Pri najhujših pojavnih oblikah Janševe deluzije je bolnik prepričan, da je oseba, ki mu je blizu, zamenjana z dvojnikom – predsednikom SDS. Bolniki so tako prepričani, da je njihovega partnerja ali partnerko, otroka, starša, drugega bližnjega, sodelavca v službi ali strankarskega kolega zamenjal Janez Janša z identičnim zunanjim videzom. Sindrom se najpogosteje pojavlja pri bolnikih s paranoidno shizofrenijo, manj pogosto pri bolnikih z demenco ali možgansko poškodbo. Dokler bolezen ostane za štirimi zidovi, je še dobro, toda ko začno za Janševo deluzijo zbolevati tožilci in sodniki, je nevarno, kar smo lahko opazovali v zadevi Patria. Virus Janševe deluzije se je prenesel s prejšnjega komunističnega sistema. Virus sicer prizadene možganski center, bolezen pa se običajno pojavlja skupaj s Hayekovim efektom.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: branje knjig Premiki, Okopi, Druga republika, Noriško kraljestvo.

Bolj ali manj znani bolniki: Milan Kučan, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Mojca Pašek Šetinc, Gregor Golobič, Janez Pogorelec, Zoran Potič in številni drugi.

FRIEDMANOFOBNOST

Friedmanofobnost je motnja, ki se imenuje po Miltonu Friedmanu, raziskovalcu in zagovorniku kapitalizma. Gre za bolezen, pri kateri levičar doživlja pretiran in neracionalen strah pred teorijami Friedmana, saj ga to ovira ali onemogoča pri njegovem normalnem delovanju pri vsakodnevnih dejavnostih. Njegove vsakodnevne dejavnosti pa so – parazitiranje neto davkoplačevalcev. Strah nastopi, kadar se levičar sreča s fobičnim dražljajem, včasih (v najhujših primerih) je že zgolj pričakovanju tovrstnega dražljaja dovolj za izbruh bolezni. Tak primer je denimo napoved znižanja davkov ali zmanjšanje proračuna za nevladne organizacije. Tesnoba se lahko stopnjuje vse do paničnega napada, kot je bil na primer napad panike ustvarjalcev Aksiome, ko je nekdanji minister za kulturo Žiga Turk postavil pod vprašaj nekatere čudne pogodbe s kulturniki. Bolezen je po strukturi precej podobna shizoidni osebnostni motnji, kjer bolnik sveta ne doživlja kot privlačnega, ampak prej kot ogrožajočega.

Terapija: psihoterapevtsko zdravljenje in antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: prodajanje predstav in drugih umetniških del na trgu.

Bolj ali manj znani bolniki: Vuk Ćosić, 3 x Janez Janša.

KVOTNA SLEPOTA

Kvotna slepota je bolezen feministk in moških, ki zase pravijo, da so feministi. Gre za obsedenost z ženskimi kvotami vedno in povsod. Njihovo življenjsko poslanstvo je odštevanje in seštevanje žensk in moških v različnih poklicih. Če ugotovijo, da je nekje premalo žensk, začno histerično kričati in bruhati svojo jezo v izbranih medijih. Najhujša oblika kvotne slepote je hkratno bolehanje za Hayekovim efektom: tovrstnim dvojnim bolnikom ni dovolj zagovarjati uvedbe kvot ali pravno določati druge privilegije, ampak brezkompromisno podpirajo ukinitev zasebne lastnine, propad kapitalističnega načina proizvodnje in vrnitev k modelu marksističnega socializma.

Terapija: psihiatrično zdravljenje po navodilih Janeza Ruglja ali zdravljenje pri Romanu Vodebu.

Alternativno zdravljenje: ženske delovne brigade.

Bolj ali manj znani bolniki: Barbara Rajgelj, Mirjana Ule, Tanja Rener.

ORBANOV SINDROM

Orbanov sindrom je prehodna duševna motnja, ki jo doživijo obiskovalci prestolnic držav Višegrajske skupine, po Viktariju Orbanu pa se imenuje zato, ker je najbolj priljubljena tarča levičarjev. Pri obiskovalcih se pojavi skupek simptomov, kot so blodnje, halucinacije, derealizacija, depersonalizacija, anksioznost in psihosomatske manifestacije (vrtoglavica, tahikardija, povečano znojenje). Še posebej ogrožena skupina so volivci, ki se na ravni Evropske unije prepoznajo v poslanski skupini S & D (Zavezništvo socialistov in demokratov). Sprožilni dejavnik sindroma je nesorazmerje med v domovini prikazovano (totalitarno) in resnično (svobodno) podobo prestolnic. Bolnik se le težko sprijazni z ogromno vrzeljo, ki ločuje obe podobi.

Terapija: antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: slika Viktorja Orbana v pisarni.

Bolj ali manj znani bolniki: Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Franc Bogovič.

SELININA MOTNJA

Selinina motnja je bolezen, ki se imenuje po Selini Goren in se je razširil z množičnimi migracijami. Za njim bolehajo mlade levičarske aktivistke, »žrtve« posilstva migrantov. Če se razve, da je bila spolno napadena, zaradi občutka krivde laže, da bi ji migranti storili silo. Če slučajno zanosi, trenutnemu partnerju razloži, da je »njun« otrok bolj temen zato, ker sta se preveč sončila in je to vplivalo na dogajanje v njeni maternici. Če partner boleha za katerokoli boleznijo levičarjev, ji bo verjel na besedo.

Terapija: nošenje kondomov velikosti XXXL v torbici.

Alternativno zdravljenje: enoletno bivanje na otoku, kjer bo oseba obkrožena z najmanj sto migranti iz Bližnjega vzhoda in Afrike.

Bolj ali manj znani bolniki: Selin Goren.

TOKSIČNA NARCISOIDNOST

Toksična narcisoidnost je zadnji stadij klasične narcisoidnosti oziroma osebnostne motnje. Narcizem je lahko sicer povsem nedolžen, lahko pa je resen psihološki problem, ki onemogoča normalne odnose. Gre za bolezensko stanje, kjer je bolnik (narcis) »obdarjen« z napihnjenim in povsem nerazumljivim občutkom lastnega jaza, prezira tiste, ki se z njim ne strinjajo, predstavlja se kot vsestranski strokovnjak za vse. Toksični narcis verjame, da ve, kaj je najboljše za vse, ne glede na demokratično (ne)strinjanje drugih (večine). Vsi, ki se z njim ne strinjajo, so fašisti, nacisti, skrajneži. Toda za to masko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na vsako najmanjšo kritiko, kar pomeni, da je toksičen narcis razcepljen v samopodobi.

Terapija: elektrošoki trikrat na dan.

Alternativno zdravljenje: polletno bivanje v celici v živalskem vrtu.

Bolj ali manj znani bolniki: Borut Pahor.

TRUMPOTROPIJA

Trumpotropija je med levičarji zelo razširjeno duševno stanje, ime izhaja iz besed »trump« (Donald Trump) in »anthropos (človek). Za bolezen je značilno, da imajo bolniki podzavestno željo biti ameriški predsednik Donald Trump. Ko spoznajo, da to ne morejo oziroma da to ne bodo nikoli postali, začno z bolestno in nepovezano kritiko Trumpa. Za trumpotropijo je značilno izrazito obdobje abnormalnega in trajno povišanega ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki lahko traja tudi več dni. Simptomi se kažejo v pretirani uporabi besede »trumpist«, s katerim zmerjajo podpornike ameriškega predsednika, ter v neurejenosti misli in blodnjah (na primer preganjalne oziroma paranoidne blodnje), prisluhih, spolni nepotešenosti in v povsem otopelih čustvih, začasno mir najdejo v antičnih piscih. Gre za hudo duševno motnjo, za katero je značilen popoln razpad miselnih procesov. Pri ženskah se bolezen kaže tudi v želji, da bi se jih Trump dotaknil, zato o njem pogosto pišejo ali sanjarijo. Za to boleznijo niso imuni niti desničarji.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: v posteljo naj bolnik poleg sebe položi  napihljivo lutko Trumpa.

Bolj ali manj znani bolniki: veliko jih je med nami, samo ozrite se naokoli. Preberite kakšen časopis ali si oglejte poročanje slovenskih medijev iz ZDA. Bolnike za trumpotropijo boste takoj zaznali.

Gospodarska kriza za telebane ali česa socialisti ne razumejo

Značke

Argentina, Bernard Arnault, Borut Pahor, Donald Trump, Estonija, gospodarska kriza, internet, LVMH, Milton Friedman, Paul Krugman, recesija, Tito

Bernard Arnault, izvršni direktor LVMH, je pred tedni napovedal, da prihaja nova in zastrašujoča globalna gospodarska kriza. Ni edini. Krizo že nekaj mesecev napovedujejo tudi v Sloveniji: Svet24 je oktobra lani zapisal, da je finančna kriza pred vrati, kriva naj bi bila skrajna desnica; Dnevnik je januarja letos vlekel vzporednice med krizama 1929 in 2008 ter ugotovil, da je malodane vprašanje ur, ko bo svet stopil v novo recesijo; Delo je avgusta napovedalo, da je nova kriza takoj za ovinkom.

Take napovedi niso nič novega in se pojavljajo že ves čas, okrepile so se predvsem po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, ko so milijarderjevi politični nasprotniki v njem našli tudi krivca za prihajajočo recesijo. Ki, kakopak, še ni prišla. Tej noriji se je pridružil tudi Nobelov lavreat Paul Krugman, a so ga borze, rast ameriškega gospodarstva in zmanjševanje nezaposlenosti kmalu demantirali. Tudi sicer se Krugman do zdaj ni ravno izkazal s točnimi napovedmi. Tako je denimo za Irsko dejal, da bo šla po poti Grčije; pel je hvalospeve argentinski socialistični ekonomiji, ki naj bi bila v dobri kondiciji; za internet je leta 1998 dejal, da bo do leta 2005 postal popolnoma brez pomena; Veliki Britaniji je zaradi varčevalnih ukrepov napovedal propad. To so njegove le najbolj zgrešene napovedi, drugih je še več, zato bi bilo zanj najboljše, da se ne ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, čeprav je očitno, da je bila njegova zadnja napoved samo sredstvo, da obračuna s političnim nasprotnikom in izzove paniko na trgih. Podobno je z levico, ki že stoletje napoveduje, da prihaja konec kapitalizma, a apokalipsa nikoli ne pride. In ko ne pride – enako kot apokaliptični kulti, ki napovedujejo konec sveta – levičarji pravijo, da je bodisi nekaj prišlo vmes bodisi so oni preprečili zlom. Pravzaprav se ravnajo po parafraziran Titovem nasvetu. Avtokrat je namreč dejal: »Delajmo kot da bo 100 let mir in se pripravljamo kot da bo jutri vojna,« marksistični ekonomisti pa pravijo, da kriza ves čas prihaja, zato se moramo nanjo ves čas pripravljati.

A zadeva je veliko bolj preprosta. Ni potrebno biti velik ekonomski strokovnjak za napoved, da prihaja recesija. Krize (večje ali manjše) vedno pridejo. Ko je gospodarstvo v obdobju največje rasti, recesija vedno pride. Podobno kot bi rekel: »Za dežjem vedno posije sonce.«

Gospodarstvo raste v ciklusih, to je ekonomska realnost, cilj ekonomske politike pa je, da se zmanjša velikost variacije oziroma da je padec rasti gospodarstva čim manjši in da se obdrži pozitivni trend (primer je ameriško gospodarstvo). In recesije niso samo nekaj slabega, ampak so na nek način dobre. To je čas, da se »očisti« trg ne dovolj učinkovitih, neproduktivnih in privilegiranih gospodarskih subjektov. In to je čas, ko se običajno izkaže, da je velikost krize odvisna od tega, koliko je država z regulacijami vpeta v gospodarstvo. Čim bolj je vpeta, bolj zastrašujoča in dolgotrajnejša je kriza.

Seveda so tudi načini, kako prebroditi krizo, zelo različni. Slovenija »čiščenja« ni prepustila trgu, ampak se je takrat vlada Boruta Pohorja dodatno zadolževala, da je nad vodo obdržala gospodarske subjekte, ki bi po vseh merilih trga morali propasti, ter ohranjala privilegije javnega sektorja. Za razliko od Estonije, ki je trgu prepustila »očiščenje« in je po zelo kratkotrajnem padcu BDP (podobno je bilo v vseh Baltskih državah) in zaposlenosti danes spet krepko pred Slovenijo. A Estoniji je to uspelo, ker so po padcu Berlinskega zidu ljudje dojeli, da socialistični gradualizem ne prinaša napredka in je njihov predsednik vlade v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v prakso prenesel ideje Miltona Friedmana.

Gospodarske krize so torej povsem naraven ekonomski ciklus »očiščenja«. Naj ponazorim z enostavnim primerom. V mestu sta dva frizerja. Prvi zelo gleda na stroške, ki jih znižuje, zato ima cene nižje od drugega, ki povrh vsega od države prejema subvencije, da ima lahko cene, ki so konkurenčne prvemu frizerju in da lahko obdrži zaposlene. Drugega frizerja bi trg zavrgel že davno, kaj šele kriza. Toda največja napaka je, če država z dodatnimi sredstvi pomaga drugemu, da prebrodi krizo. (O škodljivosti subvencij, ki niso samo običajen oborožen rop državljanov, ampak spodbujajo proizvodnjo blaga in storitev, za katera na trgu ni dovolj povpraševanja, da bi bila donosna, povečana ponudba pa je umetno ustvarjena, sem že pisal, zato ne bom ponavljal.)

Seveda od državljanov nihče ne pričakuje, da bodo to razumeli, saj se povsem logično bojijo za delovna mesta in svoje plače. Težava je, če paniko ustvarjajo politiki, ki se nato sanacije krize lotijo z nekaterimi socialnimi ukrepi, ki samo trenutno odpravijo težave, kar je seveda v škodo dolgoročnejšega trenda gospodarske rasti. Zato je naslednja kriza za tako državo še hujša, kot je bila predhodna. Dokler država dokončno ne bankrotira.

Allan H. Meltzer, RIP

Značke

Allan H. Meltzer, denar, ekonomija, FED, John Maynard Keynes, Karl Brunner, Milton Friedman, Mises Institute, monetarizem, multiplikator, Nobelov lavreat

V ponedeljek, 8. maja, je umrl ekonomist in zgodovinar Allan H. Meltzer. Star je bil 89 let. Javnosti je bil znan predvsem po monumentalnem delu A History of the Federal Reserve: 1913–1951, zato so ga imeli za monetarnega ekonomista. Ker je to mnenje prevladalo tudi v ekonomskih krogih, bi na tem mestu opozoril na njegovi dve pogosto prezrti deli (kot jih navaja Joseph T. Salerno na spletni strani Mises Instituta).

Prvo delo je analiza Friedmanove monetarne teorije, ki jo je napisal skupaj z Karlom Brunnerjem. Do kasnejšega Nobelovega lavreata sta bila zelo neprizanesljiva, saj sta mu očitala, da je izpustil celo vrsto spremenljivk, ki lahko vplivajo na trg denarja, s tem pa na gospodarstvo. Kasneje (1993) je z Brunnerjem napisal knjigo, ki vsebuje njuno monetarno teorijo. Iz teh del je razvidno, da Meltzer ni bil nikakršen »goreči vernik« monetarizma, ampak je do njega ohranjal kritično distanco in bil pogost kritik tudi ukrepov Feda.

Drugo njegovo prezrto delo zadeva Johna Maynarda Keynesa (1988). V knjigi Keynes’s Monetary Theory: A Different Interpretation Meltzer pravi, da se Keynes v knjigi Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja sploh ne ukvarja toliko z multiplikatorji, ko bi se mu rado pripisalo. Po njegovo je bil Keynes v prvi vrsti zaskrbljen in je želel najti način, da se odpravi gospodarska negotovost. Zato se je tudi naslonil na državo in rešitev problema videl v »socializaciji naložb«, s čimer je prišel do zaključka, da bi državno usmerjene investicije zagotovile optimalno zaposlenost in proizvodnjo. Meltzerju so keynesianizmu naklonjeni ekonomisti očitali, da je bil do Keynesa preveč zaničljiv (Keynes je pač ustrezal potrebam povojnega državnega intervencionizma), a kljub temu njegova knjiga ostaja ključnega pomena v razkritju napačnega pogleda večine, ki so menili, da je mogoče rešiti kapitalizem s povečanjem vladnih izdatkov (proračunski multiplikator).

Več o Meltzerju si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, pet njegovih najbolj znanih izjav pa najdete tukaj.

Kako trošimo denar?

Značke

denar, Free to Choose, Milton Friedman, potrošnja

Milton Friedman je v knjigi Free to Choose in kasneje v kratkem videu obrazložil štiri načine porabe denarja glede na lastnika denarja in končnega uporabnika.

Prvi način: Poraba svojega denarja za sebe

Ko trošimo svoj denar za sebe, smo na eni strani spodbujeni, da izberemo nekaj, kar ustreza našim potrebam, po drugi strani pa iščemo kakovost. Povedano drugače. Trudimo se, da za naš denar dobimo najboljše izdelke po najnižji ceni.

Drugi način: Poraba svojega denarja za druge

Ko trošimo svoj denar za druge, skušamo ravnati gospodarno. Želimo kupiti kar najbolj poceni izdelek, a ne vemo, kakšne so v resnici želje in potrebe osebe, ki mu izdelek kupujemo. Glede na to, da imamo posamezniki različne okuse in preference, kakšno vrednost bo imel izdelek, ki ga kupujemo, za osebo, ki mu je izdelek namenjen.

Tretji način: Poraba tujega denarja za sebe

Ko trošimo tuj denar za sebe, želimo kupiti najbolj kvaliteten izdelek, ki bo najbolj odgovarjal našim potrebam, a hkrati nimamo prav nikakršnega motiva, da bi upoštevali tudi ceno izdelka. Glede na to, da top ni naš denar, nimamo motiva, da bi iskali resnično value for money, ampak je bolj verjetno, da bomo za izdelek porabili več denarja, kot bi ga, če bi trošili svoj denar.

Četrti način: Poraba tujega denarja za druge

Ko trošimo tuj denar za druge, nimamo prav nikakršnega motiva, da bi ravnali gospodarno in da bi gledali na kvaliteto.

Najbolj učinkovita poraba denarja je seveda, ko trošimo svoj denar za sebe, najmanj učinkovita pa takrat, ko trošimo tuj denar za druge. Socialistom in drugim levičarjem, kar lahko opažamo tudi v Sloveniji, je najbližje trošenje tujega denarja za sebe, ampak tega, kakopak, ne bodo povedali naglas.

Tukaj si lahko ogledate Friedmanovo shemo.

Minister Koprivnikar in Estonija

Značke

Boris Koprivnikar, Estonija, Heritage Foundation, javna uprava, javni sektor, Mart Laar, Milton Friedman, prosti trg, Taavi Roivas, Uber

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je v intervjuju za portal nacionalne televizije rekel marsikaj. Tudi to: »Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.« S tem se seveda moram strinjati. A analizo večjega dela, ki zadeva javni sektor, bom pustil za drugič, na kratko se bom o dotaknil tistega njegovega razmišljanja, kjer govori o Estoniji, ki naj bi jo Slovenija na nekaterih področjih že prehitevala. Ko sem pričakoval, da bom kaj konkretnega prebral, sem bi razočaran. Edino, kar je zmogel, je stavek: »V primerjavi z Estonijo imamo to prednost, da imamo boljši komunikacijski sistem državne uprave, da imamo enega najmodernejših državnih računalniških oblakov, ki ga Estonci nimajo, da smo sposobni v ozadju povezati desetine podatkovnih zbirk z neposrednim komuniciranjem. Na primer, če danes vložite vlogo za socialni prejemek, vam bodo računalniki v ozadju opravili vpoglede v 54 podatkovnih zbirk in ugotovili, ali ste upravičeni do socialnega prejemka. Za ta sistem smo dobili tudi nagrado Združenih narodov.« Torej, področje, kjer prehitevamo Estonijo, je, prosto po Koprivnikarju, da smo hitrejši pri podeljevanju socialnih pomoči. No, Estonija se s tem sploh pretirano ne ukvarja. Ji ni treba. Zakaj?

Odgovor je preprost. Mart Laar, estonski predsednik vlade med letoma 1992 in 1994 (in še enkrat v obdobju 1999-2002), ki je po izobrazbi sicer zgodovinar, je prebral le eno knjigo o ekonomiji – Free to Choose Miltona Friedmana. Ideje utemeljitelja legendarne čikaške ekonomske šole zato nikjer v tranzicijskih državah niso padle na tako plodna tla kot v Estoniji. Rezultat je na dlani. Estonija je danes na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in časnik Wall Street Journal, na 9. mestu. To jo uvršča na tretje mesto med vsemi evropskimi državami (najvišje, na 4. mestu, je Švica) in na drugo mesto med državami Evropske unije (takoj za Irsko, ki je na 8. mestu). Je ena najhitreje rastočih tranzicijskih držav, blaginja njenih državljanov hitro raste, v zadnjih dvajsetih letih je domači bruto proizvod povečala za skoraj 600 odstotkov (Slovenija za okoli 130 odstotkov).

Estonija je država, ki je naklonjena tehnološkemu napredku. Ne brani se tujih naložb, veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Po osamosvojitvi izpod Sovjetske zveze je odprla trg, sprejela reforme, zaradi prihoda Uberja bo zdaj prva država, ki bo legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Estonska vlada je tako prepoznala poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve, v njih vidi priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.

Kako to izgleda v praksi, kako deluje država, ki je odločno obračunala s komunistično preteklostjo in kakšna je prevladujoča poslovna klima si oglejte v poučnem filmčku o Estoniji v produkciji Improbable Success s preprostim naslovom – Estonija.

Friedman, zagovornik svobode čez vse*

Značke

birokracija, Eamonn Butler, Friedrich von Hayek, kapitalizem, Karantanija, knjiga, Ludwig von Mises, Milton Friedman, Naomi Klein, prosti trg, socializem, svoboda, Thomas Pikkety, čikaški fantje

»Glavni problem je, kako ustaviti rast vlade,« je kot neusmiljen kritik zapravljivih vlad, javne porabe in škodljivih regulacij že pred desetletji dejal vnet zagovornik prostega trga in svobode Milton Friedman. Letos mineva deset let od kar je star 94 let umrl v San Franciscu v ZDA, Slovenija pa dobiva prevod knjige Eamonna Butlerja, direktorja Inštituta Adama Smitha, »Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga«, v kateri so na preprost in jasen način predstavljene temeljne ideje enega najpomembnejših ekonomskih mislecev vseh časov.

Če kdo, potem je Milton Friedman tisti, ki med levičarji velja za Luciferja kapitalizma, za »nad-demona« prostega trga. Ne zato, ker bi se misel vodje »Čikaških fantov« bistveno razlikovala od spoznanj klasičnih liberalcev, ampak zato, ker je znal kot goreč zagovornik gospodarske in osebne svobode delovanje trga razložiti na vsakemu razumljiv način. V ničemer ni bolj užival, kot v prerekanju z vladnimi uradniki in levičarji, ko jih je s svojo pronicljivostjo in humornostjo smešil in spravljal v obup, čeprav je bil v času, ko je po drugi svetovni vojni prevladovala socialistična misel Johna Maynarda Keynesa, dokaj osamljen. In če se skozi Friedricha Augusta von Hayeka, utemeljitelja avstrijske ekonomske šole, iz katere se je napajal Friedman, težko prebijamo in potrebujemo »prevajalca«, je bil Friedman najsijajnejši posredovalec prostotržnih idej javnosti. Ko je bil leta 1973 v intervjuju za Playboy vprašan, kako neki lahko trg prepreči, da bi neetični proizvajalci in prodajalci množično goljufali potrošnike, saj po mnenju etatistov to lahko s prisilo in silo stori le država z vladnimi agencijami in inšpektorji, je odgovoril: »Če potrošnik ugotovi, da so mu v samopostrežni prodali pokvarjeno meso, ima na voljo najboljšo varstveno agencijo, kar jih je: trg. Preprosto neha kupovati v tisti trgovini in gre drugam.«

Eamonn Butler ga v svoji nov knjigi ne predstavi kronološko, ampak na sebi lasten način (kot je to naredil pri F. A. Hayeku ali Ludwiga von Misesu) sledi ključnim idejam Nobelovega nagrajenca za ekonomijo. Njegova ekonomska politika za zdravo gospodarstvo je bila enostavna in je zahtevala: trden denar, uravnotežene proračune in deregulacijo. Se pravi nasprotno od tistega, kar vlade počno že več kot 100 let, kajti po njegovih raziskovanjih so ljudje pravo ekonomsko in osebno svobodo uživali v 19. stoletju, kasneje so bile samo različice mehkejšega in bolj trdega socializma. Kot klasični liberalec, ki je verjel v te vrednote, je ZDA, dolgo najsvobodnejšo državo na svetu, označeval za socialistično. Eno ključnih napak, če ne ključno, so prek luže storili leta 1913, ko so ustanovili centralno banko (FED), ki naj bi reševala banke v stiski. Ustanovitev je bila posledica težav, v katere je leta 1907 zašel največji trust v New Yorku Knickerbocker. Zaradi panike so ljudje hiteli v banke po svoj denar, kar je povzročilo recesijo. Paniko je trg hitro pomiril: recesija je trajala samo 13 mesecev, njena ostra faza samo polovico toliko. Kljub temu je vlada ZDA ustanovila FED, ki pa leta 1929 ni mogel preprečiti recesije, saj so banke vseeno propadale. Posledice so bile uničujoče. V Evropi se je razrasel totalitarizem (nacizem, fašizem in komunizem), v ZDA je propad razblinil vero ljudi v ekonomski sistem in spodbudil naraščanje državnih intervencij. Ko je Friedman to raziskal, je prišel do zaključka, kako reformirati bančni sistem: banke morajo imeti 100-odstotne rezerve, prepovedati jim je treba, da bi kupovale vladni dolg, centralne banke je treba ukiniti.

Friedman, ki je javnosti najbolj znan po knjigi Kapitalizem in svoboda (1962), televizijski seriji Svoboda do izbire (1980) in rednih kolumnah v Newsweeku (1966-1984), je močno vplival na Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA. V sedemdesetih letih 20. stoletja je s svojimi razmišljanji pospešil propad fiksnih deviznih tečajev, leta 1976 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. V osemdesetih je s svojimi idejami prispeval k zlomu komunizma na Vzhodu in k privatizaciji na Zahodu, v zadnjem desetletju tisočletja pa je prispeval k načrtom za reforme, po katerih so se države v Vzhodni Evropi in Latinski Ameriki izvile iz totalitarizma. Najbolj znan je primer Čila, ko je Friedman po vojaškem udaru, ki je končal socialistično vladavino Salvadorja Allendeja, sprejel povabilo Augusta Pinocheta in napisal oris programa za končanje hiperinflacije in vzpostavitev tržnega gospodarstva. Pinochet je na najbolj odgovorne položaje imenoval več mladih čilskih ekonomistov (rekli so jim Čikaški fantje), ki so študirali na univerzi v Čikagu, kjer je bil Friedman profesor. Reforme, ki so jih sprejeli, so Čile naredile za eno najuspešnejših gospodarstev ne samo v Lastinski Ameriki, ampak tudi na svetu. Po letu 2000 so Friedmanova razmišljanja pomagale zmanjšati svetovno inflacijo na desetino stopnje.

Frideman, človek z neverjetnim intelektualnim pogumom, je bil najbolj znan ekonomist svoje generacije. A ne samo to. V času, ko je svetu vladala hladna vojna med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom, se je vključil v vsako pomembnejšo razpravo o tem, kako bi morala biti družba organizirana. Njegovo neomajno prepričanje v moč svobode, tako osebne kot gospodarske, je pomagalo spremeniti politiko cele generacije. Vsi poskusi, da bi se njegovo delo razvrednotilo, češ da svobodni trg in kapitalizem ne delujeta, so se razblinili. Škoda je le, da je umrl, še preden bi lahko prebral etatistična pisca Naomi Klein z Doktrino šoka in Thomasa Pikketyja s knjigo Kapital v 21. stoletju. Glede na njegov iskrivi um bi svet užival v njegovi kritiki.

Ni bilo teme, ki se je ne bi lotil. Ko so vlade naznanile, da bodo ustvarjale delovna mesta, je izjavil, da vlada lahko ustvari samo dobro plačana delovna mesta za borce proti revščini in diskriminaciji. Te parazite je resnično sovražil, kot birokracijo. »Ko stojiš pred javnim uslužbencem, je sploh kak dvom, kdo je sluga in kdo gospodar,« se je vprašal. Zavzemal se je za enotno davčno stopnjo (»Progresivni davek je v resnici regresiven.«), izobraževalne vavčerje (zamisel o vavčerjih, s katerimi bi starši za otroke izobraževalne ustanove svobodno izbirali na trgu), razmišljal je, kako boljše organizirati zdravstvo, dostavo pošte, obrambo in druge javne dejavnosti, boril se je proti monopolom (vsi monopoli so slabi, najslabši pa je reguliran vladni monopol) in visokim davkom (»Imamo sistem, ki čedalje bolj obdavčuje delo in subvencionira nedelo.«), razbijal je mit, da kapitalizem ustvarja neenakopravnost (»Neenakopravnost je najbolj razširjena v nekapitalističnih državah.«), zagovarjal prosti trg (»Konkurenca na prostem trgu zagotovi dobrine in storitve javnosti veliko učinkoviteje kot to lahko naredi katerakoli vlada.«). Neusmiljeno je kritiziral tudi regulacije, med njimi podeljevanje poklicnih licenc, kar pomeni, da vlade določajo, koga naj potrošnik izbere. »Javnost velja za dovolj sposobno, da na volitvah izbere politike, ne pa za dovolj sposobno, da izbere zdravnika ali vodovodnega inštalaterja. (…) Pravijo, da gre za ohranjanje visokih meril, v resnici gre za ohranjanje visokih cen,« je bil neusmiljen do omejevanja poklicne svobode.

Friedmanova razmišljanja, ki jih je v časovni okvir postavil Eamonn Butler, so danes aktualnejša bolj, kot kdajkoli poprej. Če so se Friedmanovim kolegom in sodobnikom zdela revolucionarna, je čas pokazal, da so predvsem njegova opozorila pred širjenjem vlad postala vsakdanji del našega življenja. Vse večja javna poraba, zadolževanje, proračunski deficiti, težnje po določanju cen, omejevanju svobode in upravljanju življenja slehernega posameznika, ter sveta vojna proti kapitalizmu vodijo ta svet v kolektivizem, diktaturo socialistično razmišljajočih elit. »Družba, ki postavlja enakopravnost pred svobodo, ne bo dobila ne enega ne drugega. Družba, ki postavlja svobodo pred enakopravnost, do dobila zvrhano mero obojega,« je Friedmanova misel, ki še kako velja v današnjem svetu.

INFO

Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga

Avtor: Eamonn Butler

Zbirka: Izzivi svobode

Urednik zbirke: Lovro Šturm

Prevedel: Niki Neubauer

Izdajatelj: Inštitut Karantanija, Ljubljana

Založnik: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana

Naprodaj: v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter, marec 2016

Preveč ali premalo regulacije?

Značke

Alan Greespan, centralna banka, ECB, globalna kriza, Milton Friedman, neoliberalizem, regulacija, tiskanje denarja, zakonodaja, ZDA

Pred dnevi je Anže, eden od obiskovalcev tega bloga, zapisal takole: „Zdravo, imam eno vprašanje: kako pojasnjujete zadnjo finančno krizo v ZDA, ki je bila v največji meri posledica premalo regulacije ameriških bank? Če prav razumem, je v skladu s Hayekovo filozofijo manj regulacije dobra stvar, a tu kot kaže ni bila …“

O globalni finančni krizi sem že pisal, zato strnjeno in na kratko: do finančne krize je prišlo ravno zaradi prevelike regulacije. To, da so bančni sistemi deregulirani in da je finančno področje prepuščeno prostemu trgu, je mit. Če pogledamo Slovenijo, ima ta ravno finančno področje najbolj regulirano. Trenutno je v veljavi 192 finančnih zakonov (to je skoraj četrtina vseh veljavnih zakonov v Sloveniji) in 1.082 podzakonskih aktov s področja financ (vseh veljavnih podzakonskih aktov v Sloveniji je 18.017. (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRs.aspx). V ZDA, kjer je leta 2007 izbruhnila finančna kriza, je še slabše. V začetku leta sta profesorja Patrick A. McLaughlin in Richard Williams iz Mercatus Centra z univerze George Mason seštela vse federalne restruktivne regulacije in jih do leta 2012 naštela 1.040.940 (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage).

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman je pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Vlade namreč ne morejo ustvarjati blaginje, vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Zadnjo finančno krizo je povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank, kar nima nikakršne veze s kapitalizmom oziroma neoliberalizmom, kot stanje poimenujejo levičarji. Izvirni greh je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetij dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. K temu pa so banke silile vlade, ki so tiskale denar brez kritja in tako umetno (s poceni denarjem skušale) doseči gospodarsko rast. In, ne boste verjeli, za svojo politiko so najemale celo aktiviste, ki so hodili okoli bankirjev. Med temi je znana Madeline Talbott, ki je bankam s svojim obiskom prinašala boljše bonitetne ocene. Ne, ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Od šefov čikaških bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, je zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo. »Talboti«, ki so čez lužo postali sinonim za škodljivce, Madeline je že zdavnaj utihnila, v Sloveniji (in najbrž še kje) pa še vedno prevladuje mišljenje, da je krizo povzročil premalo reguliran trg.

Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma. In vlade so se na krizo spet odzvale napačno. ZDA so spet tiskale denar, podobno je v EU s tako imenovanim kvantitativnim sproščanjem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/), ki je regulacija. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci – če bomo seveda sploh preživeli.

Cipras, Juncker in “nova” delovna mesta

Značke

Aleksis Cipras, brezposelnost, delovna mesta, demokratični socializem, Jean-Claude Juncker, Milton Friedman, zaposlovanje

Brezposelnost je sicer slaba stvar, toda alternativa, ko se na trg delovne sile vmeša država, je še slabša. Številne subvencije in spodbude, ki jih politika namenja za nova delovna mesta, sicer pripomorejo k zaposlovanju, ne pa k novim delovnim mestom. Vendar te razlike domači in tuji socialisti nikakor ne razumejo.

Grški predsednik Aleksis Cipras in prvi med evropskimi komisarji Jean-Claude Juncker sta se dogovorila za proces za pomoč Grčiji (vzporeden procesu evroskupine, ki je do Grčije bolj kritična), „da čim bolje izkoristi sredstva iz evropskih skladov s ciljem zagotavljanja rasti in delovnih mest ter reševanja humanitarne krize“. Povedano drugače: denar vseh evropskih davkoplačevalcev bo namenjen zagotavljanju delovnih mest za Grke. Vlada v Atenah naj bi to naredila s številnimi vladnimi programi, nekakšnimi javnimi deli, ki pa bodo bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb politikov levičarske Sirize, ne pa potrošnikom na trgu. Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja.

Zadnje čase se znova pogosto omenja prigodo Miltona Friedmana, ki je sicer že zelo prežvečena, a kljub temu je vedno znova aktualna. Ko je potoval po Aziji, je pri gradnji nekega državnega projekta opazil, da delavci uporabljajo samo lopate in primitivno orodje, zato je vodjo gradbišča vprašal, zakaj ne uporabijo gradbenih strojev. Odgovor je Friedmana presenetil. „Zato ker gre za program ustvarjanja delovnih mest. Če bi imeli stroje, bi potrebovali manj delavcev in bi ustvarili manj delovnih mest,“ tako nekako je ameriškemu ekonomistu odgovoril vodja, na kar mu je Friedman cinično predlagal, naj delavcem rajši namesto lopat dajo žlice in bodo ustvarili še več delovnih mest. Če bi namreč držala ta socialistična teorija ustvarjanja delovnih mest, bi bilo vse zelo preprosto: odpravili bi vse stroje in druge tehnološke inovacije, tako da bi bilo čez noč potrebno za neko delo (v kmetijstvu, gradbeništvu, strojništvu in drugod) veliko ljudi. Nekaj takega smo v Sloveniji, ko smo bili še v Jugoslaviji, že doživeli. Bila je to doktrina samoupravnega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Skoraj vsi smo bili zaposleni in dobili plače, vendar z denarjem nismo mogli skoraj ničesar kupiti. Za razliko od delavcev v kapitalističnih državah, ki so si lahko privoščili marsikaj. Seveda, v socialističnih državah se ni ustvarjala nova vrednost, bogastvo posameznika se ni povečevalo. Zaposlenost ljudi je bila namenjena sama sebi, zato tudi ni bilo gospodarske rasti in blaginje, državljani so bili (z izjemo partijske elite) eni bolj, drugi manj revni. Večjo blaginjo omogočata samo podjetništvo in prosti trg.

Kljub temu se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu) zasidrala keynesianistična miselnost o vsemogočni javni porabi, ki bo odrešila vse težave in tudi odpravila brezposelnost. Toda od kod denar za javno porabo? Prvi vir sredstev je lahko centralna banka, ki natisne nov denar, država pa ga porabi. Toda sveže natisnjeni denar, ki nima realnega kritja, pomeni spodkopavanje kupne moči, kar sčasoma privede do še večje brezposelnosti. Eden takih norih projektov evropskih birokratov in bančnikov v ECB je program kvantitativnega sproščanja (EQ) (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Poleg tega tiskanje denarja ne pomeni, da se ustvarja nova vrednost, kot mislijo nekateri socialisti. V resnici pomeni prerazporeditev dohodka, in to od tistih, ki ustvarjajo realno vrednost k tistim, ki je ne ustvarjajo.

Drugi vir sredstev za javno porabo so davki. Čim višji so davki, manj sredstev ostane posamezniku. To pa posledično pomeni, da manj porabi za nakup dobrin in storitev. Manjše povpraševanje se odrazi v zasebnem sektorju, ki manj proizvede, s tem pa potrebuje manj delavcev. Kar pomeni, da mora zasebni sektor odpuščati. Tretji vir pa je zadolževanje, kar Slovenija zelo rada prakticira. Toda zadolževanje pomeni dvoje: še večjo obremenitev za posameznika in zmanjševanje cene sredstev. Država lahko s sposojenim denarjem zgradi nekaj tovarn, kupi stroje in sofinancira stanovanja, vendar s to nelojalno konkurenco prej ali slej povzroči manjše naložbe zasebnega sektorja.