Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Advertisements

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

Afrika, dizelsko gorivo, ekologija, ekoteroristi, kapitalizem, nafta, Nigerija, Public Eye, socializem, Venezuela, žveplovi delci

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.

V krizi ni kapitalizem, ampak intervencionizem

Značke

centralne banke, intervencionizem, kapitalizem, Ludwig von Mises, socializem

Ludwig von Mises je v knjigi Človeško delovanje (1940) zapisal takole: »Celotna doktrina intervencionizma se zruši, ko se vodnjak presuši. Principi Božička uničijo sami sebe.« Za Misesa ni dvoma: intervencionizem je nevzdržen kot toliko opevana »srednja pot«, ki naj bi bila socialni korektiv, ne obstaja – prej ali slej propade. Človeštvo se bo pač moralo odločiti, ali bo nadaljevalo v smeri (liberalnega) kapitalizma ali v smeri socializma.

Tak uvod preprosto zato, ker že skoraj desetletje (od globalne finančne krize) poslušamo parole in opozorila, da je kapitalizem (danes transformiran v neoliberalizem) v (globoki) krizi, čeprav dejstva govorijo povsem drugače. Kapitalizem (liberalni) ne more biti v krizi, ker ne obstaja že več kot sto let. Lahko govorimo le o krizi (državnega) intervencionizma, tisti »srednji poti«, ki danes združuje »zmerno« levico in »zmerno« desnico. Intervencionizem se je izčrpal, gostiteljev, katerim je kot vampir pil kri, ni skoraj več.

Intervencionizem je v svojem bistvu socialna agenda, po kateri se eni strani jemlje (bogatim), da bi se dalo drugi strani (revnim). A pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni: ravno zaradi intervencionizma (klasičen primer intervencionizma so centralne banke) je prišlo do velike koncentracije kapitala in moči v rokah elit (o njih sem pisal v zadnjih dveh tekstih: tukaj in tukaj), ki so zdaj za svoje bogatenje izčrpale vse vire in uničile tisto, kar se je zdelo nemogoče uničiti – srednji razred. Cel sistem je temelji na ropu običajnih ljudi, da bi se moč koncentrirala v rokah peščice in vse skupaj je piramidalna igra, ki deluje, dokler obstajajo tisti, ki jim je mogoče nekaj vzeti. Ko jih ni več, se sistem podre. Vzdrževanje sistema tudi ni več mogoče: države so (pre)zadolžene, javna poraba je na limitih, davkov ni več mogoče povečevati. In kar je najpomembnejše: ljudje so spregledali, da je vse skupaj lažna solidarnost, lažna socialna pravičnost in lažna zmernost. Tista zmernost, na katero se zdaj sklicujeta tako etablirana levica kot etablirana desnica. Ampak ta »srednja« pot očitno prihaja do bridkega konca, čeprav se poskuša z novimi intervencijami in grožnjami obdržati. Po vsej verjetnosti prihajamo v obdobje, ko se bo Ponzijeva piramida popolnoma zrušila in ko se bo treba resnično odločiti: ali za (liberalni) kapitalizem ali za socializem. Vmesne poti namreč ni. In glede na zgodovinske izkušnje o uspešnosti ene ali druge »skrajnosti« ne bi smelo biti dvoma, za katero pot bi se odločili.

Vzpon zla

Značke

Antony C. Sutton, centralne banke, crony kapitalizem, EU, kapitalizem, Karl Marx, socializem, Wall Street

Te dni mineva 100 let, odkar se je Lev Trocki iz ZDA vračal v Rusijo. Če je ta podatek splošno znan, je v tančico skrivnosti zavit odgovor na vprašanje, kako to, da se je Trocki, ki je v New Yorku preživel nekaj mesecev kot berač, vrnil v Rusijo z 10.000 dolarji v žepu (danes nekaj več kot 0,2 milijona dolarjev). In kako to, da sta mu ZDA in Velika Britanija to dopustili, čeprav sta vedeli, da se bo v Rusiji pridružil Leninu in vodil socialistično revolucijo. In Lenin? Kako je mogoče, da je v Rusijo z dovoljenjem nemškega generalštaba potoval v posebej zavarovanem vlaku? In kako to, da so bile Nemčija na eni strani ter Velika Britanija in ZDA na drugi strani v času medsebojne vojne tako usklajene, da so najbolj razvpitim boljševikom pomagale, da dosežejo ozemlje Rusije?

Kalifornijski ekonomist in zgodovinar Antony C. Sutton v knjigi Wall Street and the Bolshevik Revolution na podlagi redkih dokumentov korak za korakom razkriva, da sta Trocki in Lenin z nekaj več kot 10.000 revolucionarji za nadaljevanje revolucije in utrjevanje boljševizma dobivala veliko finančno podporo zahoda, predvsem ZDA, Velike Britanije in Nemčije. In isti bankirji, ki so financirali ruski boljševizem, so kasneje na oblast pripeljali nacizem in Adolfa Hitlerja. Po svoje je ironično, da so Židje, ki so že takrat obvladovali finančne institucije v najbolj razvitih državah, financirali svoj holokavst. Zato je možno samo dvoje: da jim je šlo pri Hitlerju nekaj »hudo narobe« ali pa so namenoma žrtvovali »nekaj evropskih rojakov«, da bi se lahko po 2. svetovni vojni oblikovali prvi zametki svetovne vlade. Kar se je 26. oktobra 1945 v San Franciscu z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov tudi v resnici zgodilo.

Sutton v svoji knjigi na več vprašanj ne odgovori neposredno. Meni, da je šlo že v začetku 20. stoletja za uresničevanje načrta, da bi peščica ljudi (finančna elita in veliki industrialci ob pomoči politikov) nadzorovala celotno svetovno družbo. Socializem je namreč prinašal kolektivizem, ta pa korporativni socializem (na zahodu danes znan kot crony kapitalizem), se pravi, da imajo vladajoče (politične in ekonomske) elite monopol nad bogastvom. Vedeti je namreč treba, da je v 18. in 19. stoletju v zahodnih državah še prevladal liberalni kapitalizem, ki je prinesel največji skok v zgodovini človeštva. Nekateri so zelo obogateli, postali so elita, vendar je bilo njihovo bogastvo izpostavljeno prostemu trgu, ki deluje po načelu ponudbe in povpraševanja. Na prostem trgu namreč na trg vsak dan prihajajo novi in novi igralci, ki so običajno boljši od starih, ki lahko svoje bogastvo zaradi konkurence v hipu izgubijo. Zato je bilo treba »iznajti« način, da se tako oblikovane elite ne ohranijo samo desetletja, ampak stoletja. In marksistična ideologija statizma, ki je takrat začela strašiti po svetu, je tej eliti prišla prav.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Karl Marx v svojem ključnem delu Kapital pojmom, kot so denar ali banke, posveti samo nekaj stavkov? Zakaj je bil največji nasprotnik denarja, ki ni izhajal iz zadolževanja? Zakaj je težko razumljiv in berljiv, poln nekih sofizmov, ko piše o finančnih institucijah in bankah? Jaz pravim – namenoma. Delal je v interesu bankirjev, s katerimi je našel skupno točko – internacionalizem in globalizem. Marxov umetni konflikt med delom in kapitalom, ki velja za klasično marksistično ideologijo (in tudi največjo zmoto v ekonomiji), koristi obojim. Če so za vrednote liberalnega kapitalizma (klasična desnica) veljale spoštovanje prava in človekovih pravic, prosti trg in konkurenca ter poudarjanje delavnosti, spoštovanja pogodb in poštenosti, za vrednote socializma (klasična levica) pa delitev, prerazporejanje bogastva, socialna pravičnost, skupna lastnina in enakost, tega danes ni več. Samo poglejte Evropsko unijo, ki sprejema take ukrepe, da bi se lahko takoj preimenovala v Socialistično zvezo evropskih držav, katere težnja je enotna evropska vlada.

Današnja levica in desnica nikoli ne postavita pod vprašaj samo naravo Evropske unije (prvotna EGS je bila mišljena kot prostotrgovinska cona, kar je dobro), ne njenega bančnega sistema. Ne, taka vprašanja danes očitno ne zanimajo nikogar. Globalistične elite (naj razjasnimo: globalizem kot svetovno trgovanje, ki temelji na prostovoljni menjavi dobrin, ni prav nič slabega; nasprotno, prinaša napredek) danes z zadovoljstvom gledajo tako na sodobno desnico kot na levico, ki se ukvarjata sami s sabo. Ob tem, da sprožijo migrantski val, da bi stara celina izgubila svojo identiteto, kar bi pomenilo, da bi lažje uresničili svoje globalistične in multikulturne načrte. O pravih vprašanjih skoraj nihče več ne razmišlja, vse skupaj vodi v popolni relativizem, apatijo. Sodobna zahodna družba je popolnoma izgubila smer, ki je bila pred več stoletji utemeljena na liberalnem kapitalizmu močnih nacionalnih držav na podlagi vrednot, za katere nihče ne ve, kje in kdaj v zgodovini človeštva so se pojavile in smo jih kasneje zapisali kot temeljne človekove pravice.

A naj bo dovolj, saj je tekst uvod v nekatere teme, ki se jim bom posvetil v naslednjih tednih ali mesecih. Gre za stvari, ki se nam zdijo samoumevne, ki ljudem prinašajo navidezno svobodo, toda v resnici ljudi potiskajo vse globlje v življenje v matrici. Poskusite si odgovoriti na preprosta vprašanja: Kaj je v resnici denar? Komu koristijo centralne banke? Kje dobijo denar? Zakaj nas prepričujejo, da je inflacija dobra? Kako je mogoče, da je denimo dolar celo 19. stoletje ohranil skoraj enako vrednost, medtem ko se je moč dolarja v 20. stoletju zmanjšala za okoli 20-krat? Komu je to koristilo? Od kod ideja, da deflacija pelje v recesijo? Zakaj danes tako desnica kot levica vztrajno razširjata zmoto, da kapitalizem temelji na potrošnji? Komu so bili namenjeni baselski sporazumi (Basel I leta 1988 in Basel II leta 2006)? Koga nobena kriza niti ne oplazi? Zakaj so vsi pretresi bili posledica deifikacije vlad? In najpomembnejše: Kdo v resnici določa vrednost vaše lastnine in sadov dela vaših rok?

Pekova dilema: peči bele ali črne žemlje?

Značke

Domen Savič, ekonomija, kapitalizem, mediji, ponudba in povpraševanje, socializem

“Kot kritična javnost primer najglasneje obsojamo predvsem zaradi tega, ker se iz njega jasno vidi, da medije zanima samo generiranje dobička na novicah črne kronike in da med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo naštel več krvavih podrobnosti.

Še več. Razočarani smo nad nekaterimi uglednimi medijskimi osebnostmi, ki ne zmorejo toliko hrbtenice, da bi jasno in glasno obsodile pisanje in poročanje o tem popolnoma irelevantnem primeru in da bi se enkrat končno jasno izrazili, kakšne medije hočemo imeti.”

To je pred dnevi zapisal Domen Savič, programski svetnik RTV Slovenije, sicer precej radikalen levičar. Ampak pustimo to ob strani, saj izhajam iz stališča, da lahko vsakdo pove, kar si o neki zadevi misli. Tudi ekstremisti. In Savič je to storil. Se pa iz zapisanega jasno vidi, da bodisi sploh ne razume delovanje trga bodisi razume delovanje trga na način, da ga nekdo regulira. Ni edini.

Ekonomija je na mikro ravni relativno enostavna znanost. Temelji na zakonu ponudbe in povpraševanja. V svobodnih družbah ponudbo s povpraševanjem določajo potrošniki, ki se odločijo, kaj bodo s svojim denarjem kupili. Na podlagi tega ponudniki blaga in storitev (ne glede na to, kaj si sami mislijo o posameznem izdelku) dajo potrošniku tako ponudbo, da bo čimveč zapravil. To pomeni, da bodo imeli več dobička, zato bodo lahko širili meje svojega delovanja. Hkrati bodo imeli večje plače zaposleni, ki bodo posledično več trošili.

Skratka, osnovna dilema peka iz vasi Spodnji dol je: ali naj peče bele žemlje, ki jih on sicer ne mara, toda proda jih več, ali naj peče črne, ki jih ima on rad, a se slabo prodajajo? Ker ne želi, da njegova pekarna propade, zaposleni pa izgubijo delo, je njegova ponudba: 10 odstotkov črnih žemelj in 90 odstotkov belih žemelj. Vsi so zadovoljni. In država, ki zaradi večje prodaje peka pobere več davov, in pek, ki vse proda, in potrošniki, ki za svoj denar dobijo tisto, kar želijo. Odločitev je torej prepuščena svobodnemu posamezniku (potrošniku), ki se sam odloči, kaj bo za svoj denar kupil pri peku, ta pa ima tako ponudbo, ki ustreza potrošniku. V pogojih nesvobodne družbe pa država (ali skupina progresivnih posameznikov) določa, kaj je najboljše za posameznika in ga sili, da kupuje črne žemlje, čeprav jih ne mara. Ko želijo v ZDA predstaviti to dilemo, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: “Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano”. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: “Jaz ne maram breskev in smetane.” Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: “Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.”

Enako velja za medije. Vsebina nekega časopisa je odvisna od kupca. Zakaj bi medij pisal, kako raste zelena trava, kar zanima mogoče odstotek ali dva ljudi, ne pa o umoru na Smrtnikovi ulici z vsemi podrobnostmi, kar zanima več kot polovico bralcev? Če bi pisal o prvem, časopisa kmalu ne bi kupoval nihče, kar pomeni, da bi propadel, delo bi izgubili uredniki, novinarji, lektorji, raznašalci časopisa in še kdo. V drugem primeru bo medij imel dobiček, kar pomeni boljše pogoje za vse zaposlene. S tako dilemo se ne sooča edino RTV Slovenija (najbrž še kakšen občinski časopis), ki jo moramo (neto) davkoplačevalci prisilno financirati. Vsi drugi mediji so (bolj ali manj) na trgu. In logično je, da jih zanima dobiček. Večja prodaja ali gledanost pomenijo večje prihodke in večji dobiček. Zato je Savičeva trditev, “da medije zanima samo generiranje dobička”, smešna. Podobno je s pozivom, da bi se “ugledne medijske osebnosti” enkrat dokončno izrazile, “kakšne medije hočemo imeti”. Sicer ni jasno, koga Savič misli z uglednimi medijskimi osebnostmi; dozdeva se mi, da so to tisti, ki ne kupijo časopisa, a imajo veliko za povedati. Na svobodnem trgu je “ugledna medijska osebnost” številka 1 kupec, ki izvleče denarnico in kupi časopis, ker ga je določena vsebina pritegnila. Ali je to umor ali reportaža o tem, kako raste trava, ali pa mogoče, da si je La Toya spet povečala oprsje, ni pomembno. Druge “ugledne medijske osebnosti” pa naj govorijo, kolikor hočejo, stokajo in jočejo, če želijo, tega jim pač nihče ne odreka. Težava za svobodo nastane, ko želi država zaradi težanja onih drugih, kvazi “uglednih medijskih osebnosti”, s prisilo spremeniti način in vsebino poročanja. Žal gre v to smer tudi prihajajoči nov medijski zakon, ki medije vse bolj regulira.

Levičarji nikakor ne razumejo, da ni “težava” v sistemu, ampak v ljudeh. Menijo, da bodo ljudi spremenili, če bodo spremenili sistem in ga spremenili v takega, kjer bodo vsi brali in poslušali iste stvari (kako raste trava), mediji med seboj ne bodo konkurirali, saj bo ljudem zaradi enake vsebine vseeno, ali kupijo Delo ali Večer, gledajo POP TV ali RTV Slovenijo, novinarji pa bodo družbenopolitični delavci. Človeška narava je taka, da skuša (sebični) posameznik zadovoljiti svoje potrebe. Ker smo ljudje različni, so tudi potrebe različne. Zato se mora tem potrebam medij prilagoditi in delovati tako, da bo pritegnil kar največ ljudi, ki bodo pripravljeni kupiti časopis. Če bo nekdo na trgu prodajal vsebine, ki nikogar ne zanimajo, bo bankrotiral. In to je vsa “filozofija”.

Kavarno Hayek lahko sledite na Twitterju: @KavarnaHayek

Je mogoče, da si Združena levica želi vrnitve h koreninam kapitalizma?

Značke

kapitalizem, Michael A. Lebowitz, Združena levica

Na Facebook profilu Združene levice so objavili citat Michaela A. Lebowitza iz Socialistične alternative. Takole gre: „Vrnimo se h konceptu dobre družbe – družbe, za katero mislimo, da je dobra, družbe, v kateri bi radi živeli in za katero mislimo, da ima vsakdo pravico do nje. Bistveno je zagotoviti, da bi naša družbena dediščina, rezultat minulega dela, pripadala vsem in ne le ozki skupini.“

Če ste pazljivo prebrali, ste seveda opazili, kje je poudarek: „Vrnimo se h konceptu dobre družbe…“ Torej, koncept „dobre družbe“ smo nekoč že imeli, a smo ga zapravili, zato se vrnimo h koreninam.

Here we go.

Korenine zgodbe o uspehu so korenine kapitalizma in prostega trga. Zahodna Evropa je od poznega 18. stoletja do začetka 19. stoletja postajala bogatejša, razvitejša in svobodnejša. Podjetništvo, svoboda, mir, zasebna lastnina, pravičnost, sodelovanje, odgovornost in strpnost so pripomogli k gospodarskemu okolju, ki je skoraj v celoti izkoreninil revščino. Posamezni nacionalni socialni, gospodarski in politični koncepti so temeljili na osebni svobodi in liberalizaciji trgov, dokler se v začetku 20. stoletja ni pojavila paradigma: več države, več davkov, več pravil. Ta propaganda o skrbi države za dobro počutje in socialno varnost državljanov na način, ko vzameš enim in daš drugim, je na prelomu tisočletja popolnoma prevladala. In tudi povzročila marsikatero vojno in vzpon diktatur, na primer komunizma.

No, nisem povsem prepričan, da Združena levica in Michael A. Lebowitz z vrnitvijo h konceptu dobre družbe mislita vrnitev h koreninam kapitalizma in prostega trga.

 

Zakaj Donald Trump ni fašist?

Značke

Adolf Hitler, Bookworm Room, Carrier, crony kapitalizem, Donald Trump, fašist, fašizem, kapitalizem, komunizem, Michaela Kinsleya, Nikita Hruščov, Obamacare, pajdaški kapitalizem, Washington Post, ZDA

Nikita Hruščov naj bi leta 1959 dejal nekako takole: »Ne moremo pričakovati, da bodo Američani skočili iz kapitalizma v komunizem, toda njihovi izvoljeni politiki lahko Američanom pomagajo z majhnimi odmerki socializma, dokler se nenadoma ne zbudijo, in ugotovijo, da so v komunizmu.« Resnica najbrž ni daleč, čeprav je pretirano reči, da imajo prek luže socialistično ekonomijo. Glede na vse večje regulativne posege na tržišče ter milijardne denarne pomoči bankam in korporacijam bi bil najbrž ustreznejši izraz fašizem. Ker se tega zavedajo tudi ljudje, katerim nad posteljo visi slika Baracka Obame, označijo za fašista Donalda Trumpa. In se z zmago poslovneža na volitvah nikakor ne morejo sprijazniti. Zadnji tak izpad je bil v (»uglednem«) Washington Postu, kjer so si sposodili kolumnista revije Vanity Fair Michaela Kinsleya. Svoj komentar začne: »Donald Trump je fašist.« In pokaže, da akademski nazivi s Harvarda in Oxforda ne morejo nadomestiti osnovne inteligence, zdravorazumskosti, znanja, logičnega razmišljanja in kritične analize. Ironično, da se ljudje, ki Trumpu lepijo etiketo fašista, pravzaprav sami spogledujejo s fašizmom. A je že tako, kot pravi parafrazirani Godwinov zakon: če razprava traja dovolj dolgo, prej ali slej nekdo nekoga ali nekaj označi za Hitlerja, nacizem ali fašizem.

Kinsley obtožuje Trumpa, da je »crony« kapitalist, ki sicer ne bogati sebe in svoje prijatelje, ampak zahteva ugodnosti za Američane. To Kinsley imenuje »korporativni etatizem« (ali statizem), kar je (po njegovem) enako fašizmu. A kot velja za večino levičarskih argumentov, ki temeljijo na primerih v zgodovini, se ne bi mogel bolj motiti. Kot prvo, crony kapitalizem (kronizem, v slovenščino ga običajno prevajamo kot pajdaški kapitalizem) je delovanje države v korist določenih (prijateljskih) podjetij, ki jim vlada daje prednost, ugodnosti in davkoplačevalski denar. Trumpovo posredovanje, naj korporacije svoje tovarne preselijo nazaj v ZDA ali naj ostanejo v ZDA, da bi Američani imeli delo, to ni. In naprej. Trump naj bi bil »crony« kapitalist, ker je zahteval znižanje 35-odstotnega davka na dohodek pravnih oseb. Ampak te ugodnosti bi bila deležna vsa ameriška podjetja, ne samo Trumpovi »prijatelji«, kar je nasprotno od »crony« kapitalizma oziroma korporativnega etatizma. Ali primer podjetja Carrier, ki ga je Trump prepričal, da skoraj 1000 delovnih mest ohrani v Indianapolisu v zameno za okrog sedem milijonov dolarjev davčnih vzpodbud. Ampak to je tudi vse, kar so mediji poročali, nasedli pa so celo nekateri „pravoverni“ desničarji, katerih večino plačujemo davkoplačevalci, ker so pač intelektualci in profesorji. Kaj bi Trump v resnici naredil? Sedem milijonov evrov davčnih spodbud je približno toliko, kot bi Carrier privarčeval pri cenejši delovni sili v Mehiki. Bistveno je, da je Trump obljubil manjši davek da dohodek pravnih oseb. Ta v Mehiki znaša 30 odstotkov, v ZDA pa 35. Trump je že v predvolilni kampanji dejal, da bi ta davek znižal na 15 odstotkov. Poleg tega bi bil Carrier tudi v Mehiki deležen davčnih olajšav. Primer podjetja Carrier seveda ni pajdaški kapitalizem (ali crony kapitalizem), je kvečjemu intervencionizem, ki ga danes poznajo vse države, tudi tiste, ki so na lestvicah ekonomske in osebne svobode najvišje uvrščene. Kar seveda ne pomeni, da ni škodljiv. Ampak, ali ni Milton Friedman, eden največjih zagovornikov prostega trga, predlagal tako imenovano negativno dohodnino? In kaj drugega je negativna dohodnina, kot neke vrste intervencija na trgu? Sicer pa Trump sploh še ni uradno predsednik ZDA, zato so njegovi odnosi (ali posredovanja) s korporacijami uradno še vedno samo odnosi podjetnika (poslovneža) s podjetniki (poslovneži). Lahko se namreč še vedno zgodi, da ga elektorji 19. decembra sploh ne potrdijo za predsednika.

Države se danes razvrščajo po premici od etatističnih do anarhističnih. Obeh skrajnosti sicer ni, a velika večina režimov je levo od sredine. To je značilno tudi zahodnoevropske države, vključno z ZDA, kjer Trump želi državo potegniti nazaj na desno od sredine, saj je Obama prestopil rdečo črto in ZDA pahnil levo od sredine. Gre predvsem za vpliv vlade ne samo na družbo, ampak tudi na življenje posameznika. Konservativci (vključno s Trumpom) si želijo vitkejšo vlado z minimalnim nadzorom nad posameznikom in njegovimi odločitvami. V tem primeru je država služabnik posamezniku, namesto da posameznik v vladi vidi svojega gospodarja. In ker si za vrnitev na točko desno od sredine prizadevajo tudi republikanci, predvsem pa so se v tem prepoznali Trumpovi volivci, so torej republikanci in Trumpovi volivci fašisti. Na tej točki Kinsley vse skupaj pomeša, je prepričan bloger na Bookworm Room.

Fašizem je zgodovinski pojem. Zgrajen je bil na Mussolinijevi ideji, da nič ne sme biti zunaj države, nič ne sme biti proti državi. Vse je usmerjeno v močno državo, pri čemer ji je posameznik v celoti podrejen. Fašizem je torej globoko na levi strani premice, tam nekje, kjer se nahaja še ena nevarna ideologija – komunizem. Glavna razlika med njima je odnos do lastnine. Medtem ko v komunizmu zasebne lastnine ni, je fašizem dovoljeval zasebno lastnino, vendar jo je nadzoroval. Tipičen primer fašizma v sodobni ameriški zgodovini je razvpiti Obamacare ali Obamin American Recovery and Reinvestment Act. Kar Kinsley, kakopak, ne opazi.

Oba sistema (fašizem in komunizem) torej nadzorujeta državljane. Za slednje ni razlike: v komunizmu nosijo lisice iz nerjavečega jekla, v fašizmu pa lisice iz nerjavečega jekla okrašene s krznom. Državljanom v obeh sistemih država natakne lisice, samo v fašizmu je vse skupaj videti nekoliko »lepše«. Zanimivo je, da so fašisti (ali nacisti) in komunisti drug drugega sovražili. Ne zato, ker bi bili ideologiji diametralno nasprotni, ampak ravno zato, ker sta si ideologiji podobni in se borita za isti kos pogače. A v trenutku, ko se med seboj ne borijo več za oblast, podprejo drug drugega, kot se je to zgodilo s Hitlerjem in Stalinom. Ali v Španiji, kjer sta bila komunizem in fašizem ljubosumna tekmeca, piše bloger na Bookwarn room.

Po 2. svetovni vojni je fašizem postal »umazana« beseda, komunisti v vseh državah pa so hiteli z brisanjem zgodovinskega spomina na pakt med Stalinom in Hitlerjem. S pomočjo medijskega mainstreama in visokošolskih ustanov so levičarji fašizem hitro povezali z desnico. In Trumpa. Ampak, ne, Donald Trump ni fašist: prvič, Trump je individualist, prizadeva si za svobodo posameznika, kar je v nasprotju s fašistično ideologijo; drugič, ni samo Trump nasprotoval islamu, to sta počela tudi Rubio in Sanders; tretjič, Trump nasprotuje anti-kapitalistični socialni državi, za kar so si z zaplembo dobičkov in nacionalizacijo industrije prizadevali tako nacisti kot fašisti; in četrtič, Trump ne nasprotuje predstavniški demokraciji in svobodi govora. Zato prizadevanja številnih novinarjev, kolumnistov in celo univerzitetnih profesorjev, da bi Trumpa prikazali kot drugega Duceja (ali Hitlerja), kažejo na nevednost in neznanje. Kinsley je s svojo kolumno zagotovo med temi. Je produkt in nadaljevanje kulturnega marksizma. In če bi se sam pogledal v ogledalo, bi v odsevu videl sebe kot – fašista.

V Sloveniji, žal, uspevajo le še tri stvari: davčni fašizem, parazitstvo in socializem

Značke

Antonio Gramsci, davčni fašizem, kapitalizem, komunizem, kulturni marksizem, Luka Mesec, socialistična ideologija, socializem

Onkraj luže, tam kjer so bile nekoč svobodne ZDA, se zdravorazumski intelektualci, kolikor jih je pač še ostalo, ne čudijo več – socializem je v modi. Hočeš, nočeš. In to predvsem med mladimi. Nedavna raziskava YouGov survey je ugotovila, da je 43 odstotkov vprašanih, mlajših od 30 let, naklonjena socializmu. Le 32 odstotkov je imelo pozitivno stališče do kapitalizma. Neka druga raziskava, ki jo je objavil portal US News, je pokazala, da bi kar 58 odstotkov mladih izbralo socializem, če bi morali izbirati med kapitalizmom in socializmom, 60 odstotkov jih meni, da sedanji kapitalistični sistem v ZDA uteleša vse, kar je narobe z državo, zato bi rajši izbrali socializem, ki je do človeka najbolj sočutni sistem. Najbolj pereče vprašanje pa se ameriški mladini zdi dohodkovna neenakost, kar pa je ena izmed najbolj izpostavljenih tem demokratskega kandidata Bernija Sandersa. Podobno, da si ne bi kdo kaj mislil, je tudi po drugih državah, ki jih označujemo za kapitalistične.

Kako je torej mogoče, da si mladi, ki v socializmu nikoli niso živeli, ki lahko na primerih nekaterih držav (Venezuela, Severna Koreja) v živo spremljajo, da socializem ne prinaša napredka, gospodarske rasti in blaginje za ljudi, čeprav ima denimo največje zaloge nafte na svetu (Venezuela), želijo socializma? Kako je mogoče, da je za mlade (in tudi za starejše) Anders Behring Breivik množilni morilec (pobil je 76 levičarjev), Che Guevara, ki je bil ne samo množični morilec, ampak tudi pedofil, rasist, terorist in posiljevalec, pa njihov idol, pop ikona, upornik, borec za pravico in bojevnik zoper imperializem? Odgovor ni preprost.

Najprej so oglejmo, kaj si ti mladi, ki poveličujejo socializem (v Sloveniji to uteleša Luka Mesec iz Združene levice), v resnici želijo. Ne želijo si seveda klasičnega socializma sovjetskega ali jugoslovanskega tipa, čeprav o njem govorijo, da je bilo boljši kot kapitalizem (hm, ampak vsi imajo najnovejše kapitalistične iPhone, nihče nima kakšnega socialističnega, kot je ta tukaj). Da bi se temu izognili, so si izmislili izraz demokratični socializem. Pustimo ob strani absurdnost pojma, saj je demokratični socializem enako, kot bi rekli demokratični fašizem, demokratični nacizem ali pa suha voda. Ko govorijo oni o socializmu, mislijo predvsem na socialdemokracijo skandinavskega tipa. To pomeni, dokaj visoka stopnja zasebnega lastništva s progresivno obdavčitvijo ter vse večje prerazporejanje bogastva skozi različne vladne službe in agencije, s čimer bi zmanjšali neenakost. Težavi, ki ju ne razumejo, sta: prvič, da Skandinavci niso bogati zato, ker se „igrajo“ socializem ali socialno demokracijo (primer Švedska), in drugič, Skandinavci so se počasi naveličali „socializma“, zato se vseh državah krepijo nacionalne stranke, ki v svojih gospodarskih programih (spet) prisegajo na klasični liberalizem. Zanimivo je, da take stranke levičarji označujejo za fašistične, na pomoč jim priskoči medijski mainstream, kot recimo Večer, ki je izdelal zemljevid teh „fašističnih“ strank in objavil članek z grozečim naslovom: Bliskoviti vzpon fašizma v Evropi.

Skupna točka socialistov je torej boj proti fašizmu, se pravi antifašizem, čeprav po pravilu ne vedo, kaj je težava s fašizmom, še manj pa, kaj ta pojem pravzaprav pomeni. Zato sploh ni čudno, da levičarski antifašizem pogosto zelo spominja na fašizem ali na še kaj hujšega. Ljudje, ki v resnici zagovarjajo svobodo in se borijo proti fašistični ideologiji, morajo hkrati biti tudi antisocialisti, se pravi nasprotniki ideologije, ki je v 20. stoletju povzročila več gorja, v njenem imenu pa je umrlo več ljudi, kot v imenu nacizma in fašizma. Zagovorniki (demokratičnega) socializma niso nič drugega kot pokvarjeni manipulatorji, ki pod krinko antifašizma promovirajo in vsiljujejo totalitarno ideologijo, na državi televiziji dobijo najboljše termine, njihova stališča se prodaja kot čista resnica, čeprav je običajno govora o temah, ki sploh niso povezana ne z njihovo izobrazbo ne z njihovo stroko. Če bi govorili, da gre za majhno skupino ljudi, ki so povezani z raznimi aktivističnimi skupinami, bi zamahnili z roko, češ koga pa brigajo, saj jih ni več kot dva ducata. Toda težava je, ker gre (vsaj tako nam jih kažejo) za eminentne profesorje (Pirnat, Mencinger, Tajnikar), eminentne fakultete (FDV, Pravna fakulteta), ki so pod nadzorom deklariranih socialistov (komunistov), častilcev kulta ključavničarja iz Kumrovca. In tu se težave svobodoljubnih ljudi začno. Od kod ta duh, da mladi verjamejo, da vse težave tega sveta lahko reši socializem? Odgovor se skriva v kulturnem marksizmu, ki ga je promoviral italijanski komunist Antonio Gramsci, za svojo ideologijo so ga vzeli novodobni socialisti. Socialistična kulturna revolucija se je zgodila potihoma, vsem na očeh, proti njej ni nihče niti trenil. Zanjo ni bil potreben politični monopol ene stranke, ne nacionalizacija proizvodnih sredstev, niti oboroženi državni teror. Dovolj je bil monopol socialistične ideologije v kulturi in izobraževanju. To danes občutijo tako postsocialistične države, kot tudi države, ki so bile še včeraj deklarirano kapitalistične.

Vsi vemo, da so se Marxove ideje o socialistični revoluciji izkazale za napačne. Bil je pač slab prerok. Njegove napovedi, da je kapitalizem na Zahodu tik pred zlomom in da bo delavski razred njegov „evangelij“ vsak trenutek prenesel iz teorije v prakso, so se izkazale za napačne. Celo več. Delavci in kmetje, ki bi morali biti najbolj progresivni, so se izkazali za najbolj reakcionarne. Teror, ki je vladal v socialističnih državah, da bi delavcem vlili v glave razredno zavest, je bil neuspešen. To je dojel Gramsci, ko je po revoluciji obiskal Sovjetsko zvezo. Za uspeh socialistične ideologije ni potrebna sprememba ekonomskega sistema, potrebna je kulturna hegemonija, potrebna je socialistična kulturna matrica, ki bo premagala tradicionalne kulturne vrednote. Ta matrica, skrita za človekove pravice (feminizem, LGBT, antikrščanstvo), danes žanje uspehe (kot denimo v Španiji). Ljudem (predvsem v Evropi) je bila na prefinjen način vsiljena miselnost, da so tradicija, družina, narod in krščanske korenine nekaj slabega, nekaj, kar je treba zavreči. In to sploh ni bilo doseženo z nasiljem, ampak na „demokratičen“ način. Socialistična ideologija je zmagala nad razumom.

Zdrava pamet nam pove, da je socializem slaba ideologija, da je socializem škodljiv gospodarski sistem, da ni uspešne socialistične države na tem svetu, da je ves napredek prinesel kapitalizem. A ljudje še vedno želijo socializem, kapitalizem pa vidijo kot pošast. To pomeni le eno – Gramscijev pohod na izobraževalne in kulturne ustanove je bil uspešen. Samo ozrite se po Sloveniji. Večina medijev (vključno z veliko večino zasebnih!), filmov, glasbe, nagrajenih romanov, literature, osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov, univerzitetnega študijskega gradiva, diplomskih nalog, zagovorov magisterijev in doktoratov ter subvencioniranih nevladnih kulturnih in izobraževalnih društev in ustanov – vsi se ozirajo za socializmom, od vseh se širi socialistični smrad, če povzamem besede hrvaškega političnega analitika Borislava Ristića. Ravno zato sta kulturno in izobraževalno ministrstvo za levičarje najpomembnejši, karkoli se zgodi, sta takoj v središču pozornosti. Kdorkoli želi oklestiti sredstva, je fašist. Zato je treba, če želimo presekati nadaljevanje zastrupljanja s socialistično ideologijo, preprosto ukiniti subvencioniranje kulture, medijev, nevladnih organizacij, kakršnokoli subvencioniranje nasploh. Samo oster rez v finančna sredstva raznih kulturnih, nevladnih in medijskih projektov lahko prebije blokado, razkrinka ideološko laž, ljudem odpre oči, da v tej državi cvetijo samo tri stvari: davčni fašizem (ki zatira vse, kar je ekonomsko zdravega, in subvencionira socialistično kulturo in njene protagoniste), parazitstvo (številne organizacije in posamezniki, ki povsem odkrito podpirajo socialistično ideologijo, so prisesani na tuj denar) in socializem.

24 dejstev in 1 mnenje o papežu Frančišku ali zakaj me sveti oče vedno znova razočara

Značke

Bernie Sanders, globalno segrevanje, homoseksualnost, kapitalizem, katoliška cerkev, kristjani, muslimani, neenakost, Papeška akademija, papež Frančišek, Theresa Forcades, vera, verniki, ZDA

Uvodoma nekaj dejstev o papežu Frančišku:

1. Sredi razprav o silvestrskih dogodkih v Kölnu je papež Frančišek dejal, naj verniki »ne izgubijo vrednot in načel humanosti«, sprejemanje migrantov je označil za svetopisemsko dolžnost. »Svetopisemsko razodetje nas poziva, naj sprejemamo tujce. Pravi nam, da ko to storimo, odpremo svoja vrata Bogu,« je dodal.

2. Papež Frančišek je obiskal otok Lesbos, kjer se je srečal z migranti. Blagoslovil jih je in jim sporočil, naj ne izgubijo upanja, čeprav Evropa pred njimi zapira meje. V Italijo je odpeljal 12 sirskih muslimanov. Sirska kristjana na Lesbosu sta dejala: »Papež Frančišek naju je pustil na Lezbosu, v Rim pa odpeljal muslimane.«

3. Papež Frančišek se ni oglasil, ko so muslimanski prebežniki v Sredozemsko morje pometali katoliške begunce.

4. Pod srpom in kladivom se je papež Frančišek z nasmehom na ustih in v »prijateljskem vzdušju« slikal z enim največjim diktatorjem v zgodovini – Fidelom Castrom. Mašo je daroval na Trgu revolucije, in sicer pod velikim spominskim obeležjem rasistu, množičnemu morilcu in teroristu Che Guevari.

5. Papež Frančišek je sprejel venezuelskega predsednika Nicolása Madura, ki zapira in mori svoje politične nasprotnike, državo pa je pripeljal na rob gospodarskega zloma. Papež naj bi v Venezueli »gradil mostove« in pomagal obnavljati državo.

6. Papež Frančišek je »po naključju« srečal skrajnega levičarja in ameriškega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa. Človek, ki sovraži kapitalizem (čeprav se prevaža v ferrariju) in ki bi ZDA rad spremenil v socialistično državo, je po pogovoru dejal, da je »papež čudovit človek«, ki se zaveda ogromnih razlik v prihodkih ljudi po svetu in o pomenu moralnosti v svetovnem gospodarstvu. Sandersa je sicer v Vatikan kot govorca na konferenci povabila Papeška akademija, vatikanski think-tank za socialna, gospodarska in okoljska vprašanja.

7. V Boliviji je papež Frančišek ostro obsodil kapitalizem: »Se sploh zavedamo, da je ta sistem uvedel miselnost dobička za vsako ceno, brez skrbi za socialno izključenost ali uničenje narave?« O marksistih pa je dejal: »V življenju sem spoznal veliko marksistov, ki so dobri ljudje.«

8. Papež Frančišek ne samo, da podpira teorije o globalnem segrevanju in njenih posledicah, na katere opozarja mainstream znanost, ampak se zavzema, da bi posamezne države te »probleme« aktivno reševale, čeprav ta (kontroverzni) del znanosti ni del cerkvenih naukov.

9. Papež Frančišek je v 80-minutnem letalskem intervjuju o homoseksualcih dejal: »Kdo sem jaz, da bi sodil geje?« Dobro se je zavedal, da bodo izjavo prenesli vsi svetovni mediji in da jo bodo izkoristili.

10. Papež Frančišek nikoli ni obsodil nune Therese Forcades, ki skupaj z nekaterimi ameriškimi, španskimi in nemškimi škofi zagovarja najbolj nore in radikalne levičarske ideje in podpira anti-kapitalistična in tudi anti-katoliška gibanja.

11. Papež Frančišek nikoli ni prisluhnil ali imel razumevanje za težave, ki zaradi množičnih migracij iz tretjega sveta tarejo evropsko in ameriško katoliško prebivalstvo.

12. O uzakonitvi homoseksualnih porok na Irskem papež Frančišek ni rekel niti besede.

13. O kazenskem pregonu in gonji medijskega mainstreama proti katoliškim slaščičarjem, ki v ZDA zaradi svoje vere niso želeli narediti torte za lezbični par, je bil papež Frančišek tiho.

14. Papež Frančišek ves čas poziva na dialog z islamom, kot da bi obstajal nekakšen manjši problem, ki bi se lahko rešil s pogovorom. Nikakor ne spregleda, da gre za nepremostljive razlike v doktrini dveh ver in za stoletne krvave vojne.

15. Papež Frančišek je letel v Grčijo, da muslimanom pove, da jih ima rad, a ni letel v Irak, da tamkajšnjim muslimanom pove, naj imajo radi kristjane.

16. Ko so v ZDA razkrili Planned Parenthood (PP) in trgovino z organi splavljenih otrok (ki se v večini primerov rodijo živi in jih morajo ubiti), papež Frančišek ni zmogel stavka obsodbe takega početja. Dejal je samo, da obsoja »trženje človeških organov in tkiv«, pri tem ni omenil PP.

17. Papež Frančišek o množičnih pokolih kristjanov na Bližnjem vzhodu in uničevanju cerkva običajno molči. Prav tako ni obsodil posebnih davkov, ki jih imajo islamske države za kristjane.

18. Papež Frančišek poziva evropske katoliške družine naj sprejmejo na svoje domove muslimanske begunce. Pri tem povsem zanemari odgovornost islama in islamskih držav, kot sta Savdska Arabija in Katar. Sam sprejema muslimanske begunce, za pregnane kristjane ostajajo vrata Vatikana zaprta.

19. Ko muslimani obglavljajo otroke izključno zato, ker so kristjani, papež Frančišek molči.

20. Papež Frančišek ob vsaki priložnosti obsodi korupcijo v Evropi, ZDA in drugih razvitih državah. Nikoli ni obsodil korupcije v državah v razvoju, korupcije, ki siromaši večino v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in Bližnjem vzhodu.

21. Ko je papež Frančišek »naključno« srečal Bernieja Sandersa, je takoj dejal, da se noče vmešavati v ameriške volitve. Skoraj v isti sapi je dejal, da Donald Trump ni kristjan.

22. Papež Frančišek rad kritizira kapitalizem, toda nikoli ne omenja, kakšen napredek je kapitalizem prinesel svetu.

23. Papež Frančišek obsoja sovražni govor. O napadu na Charlie Hebdo je dejal, da lahko pričakuješ nasilje, če žališ verska čustva. Svobode govora kot absolutne pravice ne zagovarja, pravi samo, da gre za človekovo pravico, ki je omejena.

24. Za pesnika palestinskega rodu Ašrafa Fajada, obsojenega na smrt v Savdski Arabiji, ni našel besede. Samo splošno je pozval k ustavitvi izvrševanja smrtne kazni v letu usmiljenja.

To je 24 dejstev o papežu Frančišku, za (eno) mnenje o njegovem ravnanju in delovanju pa si bom sposodil kar besede pisca bloga Nekompetenta reakcija (od katerega sem povzel tudi nekaj dejstev):

»Sluzasti, večno nasmejani bedak, ki ne samo, da za gram priljubljenosti prostituira sebe, ampak tudi tisočletno institucijo in na stotine milijonov ljudi, ki vanj verjamejo. On je hodeča prevara, plazeča blasfemija, izdajalec vere, naroda, miru in ljubezni, neodločnež brez jajc, ki nima niti grama poguma in molekule spoštovanja do vsega, kar bi moral predstavljati. Je brez hrbtenice in prilizovalec, strahopetni balon estrogena podprt z goro nečimrnosti, ki bi rajši gledal, kako se reka Tibera peni s krvjo nedolžnih, kot da bi izpadel nazadnjaški v očeh svojih progresivnih prijateljev. Pastor, ki vodi svojo čredo volkovom, podpornik heretikov, pedofilov, lopovov, psihopatov in prevarantov, nasprotnik vsega, kar neko civilizacijo dela veliko. Kurba brez kančka sramu, patetični imbecil, ki zasužnji vse, kar je tradicionalno in sveto, daje rep med noge pred stoletnimi sovražniki, ki se mu smejijo za hrbtom, in odpira vrata invaziji barbarov tretjega sveta.«

Friedman, zagovornik svobode čez vse*

Značke

birokracija, Eamonn Butler, Friedrich von Hayek, kapitalizem, Karantanija, knjiga, Ludwig von Mises, Milton Friedman, Naomi Klein, prosti trg, socializem, svoboda, Thomas Pikkety, čikaški fantje

»Glavni problem je, kako ustaviti rast vlade,« je kot neusmiljen kritik zapravljivih vlad, javne porabe in škodljivih regulacij že pred desetletji dejal vnet zagovornik prostega trga in svobode Milton Friedman. Letos mineva deset let od kar je star 94 let umrl v San Franciscu v ZDA, Slovenija pa dobiva prevod knjige Eamonna Butlerja, direktorja Inštituta Adama Smitha, »Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga«, v kateri so na preprost in jasen način predstavljene temeljne ideje enega najpomembnejših ekonomskih mislecev vseh časov.

Če kdo, potem je Milton Friedman tisti, ki med levičarji velja za Luciferja kapitalizma, za »nad-demona« prostega trga. Ne zato, ker bi se misel vodje »Čikaških fantov« bistveno razlikovala od spoznanj klasičnih liberalcev, ampak zato, ker je znal kot goreč zagovornik gospodarske in osebne svobode delovanje trga razložiti na vsakemu razumljiv način. V ničemer ni bolj užival, kot v prerekanju z vladnimi uradniki in levičarji, ko jih je s svojo pronicljivostjo in humornostjo smešil in spravljal v obup, čeprav je bil v času, ko je po drugi svetovni vojni prevladovala socialistična misel Johna Maynarda Keynesa, dokaj osamljen. In če se skozi Friedricha Augusta von Hayeka, utemeljitelja avstrijske ekonomske šole, iz katere se je napajal Friedman, težko prebijamo in potrebujemo »prevajalca«, je bil Friedman najsijajnejši posredovalec prostotržnih idej javnosti. Ko je bil leta 1973 v intervjuju za Playboy vprašan, kako neki lahko trg prepreči, da bi neetični proizvajalci in prodajalci množično goljufali potrošnike, saj po mnenju etatistov to lahko s prisilo in silo stori le država z vladnimi agencijami in inšpektorji, je odgovoril: »Če potrošnik ugotovi, da so mu v samopostrežni prodali pokvarjeno meso, ima na voljo najboljšo varstveno agencijo, kar jih je: trg. Preprosto neha kupovati v tisti trgovini in gre drugam.«

Eamonn Butler ga v svoji nov knjigi ne predstavi kronološko, ampak na sebi lasten način (kot je to naredil pri F. A. Hayeku ali Ludwiga von Misesu) sledi ključnim idejam Nobelovega nagrajenca za ekonomijo. Njegova ekonomska politika za zdravo gospodarstvo je bila enostavna in je zahtevala: trden denar, uravnotežene proračune in deregulacijo. Se pravi nasprotno od tistega, kar vlade počno že več kot 100 let, kajti po njegovih raziskovanjih so ljudje pravo ekonomsko in osebno svobodo uživali v 19. stoletju, kasneje so bile samo različice mehkejšega in bolj trdega socializma. Kot klasični liberalec, ki je verjel v te vrednote, je ZDA, dolgo najsvobodnejšo državo na svetu, označeval za socialistično. Eno ključnih napak, če ne ključno, so prek luže storili leta 1913, ko so ustanovili centralno banko (FED), ki naj bi reševala banke v stiski. Ustanovitev je bila posledica težav, v katere je leta 1907 zašel največji trust v New Yorku Knickerbocker. Zaradi panike so ljudje hiteli v banke po svoj denar, kar je povzročilo recesijo. Paniko je trg hitro pomiril: recesija je trajala samo 13 mesecev, njena ostra faza samo polovico toliko. Kljub temu je vlada ZDA ustanovila FED, ki pa leta 1929 ni mogel preprečiti recesije, saj so banke vseeno propadale. Posledice so bile uničujoče. V Evropi se je razrasel totalitarizem (nacizem, fašizem in komunizem), v ZDA je propad razblinil vero ljudi v ekonomski sistem in spodbudil naraščanje državnih intervencij. Ko je Friedman to raziskal, je prišel do zaključka, kako reformirati bančni sistem: banke morajo imeti 100-odstotne rezerve, prepovedati jim je treba, da bi kupovale vladni dolg, centralne banke je treba ukiniti.

Friedman, ki je javnosti najbolj znan po knjigi Kapitalizem in svoboda (1962), televizijski seriji Svoboda do izbire (1980) in rednih kolumnah v Newsweeku (1966-1984), je močno vplival na Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA. V sedemdesetih letih 20. stoletja je s svojimi razmišljanji pospešil propad fiksnih deviznih tečajev, leta 1976 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. V osemdesetih je s svojimi idejami prispeval k zlomu komunizma na Vzhodu in k privatizaciji na Zahodu, v zadnjem desetletju tisočletja pa je prispeval k načrtom za reforme, po katerih so se države v Vzhodni Evropi in Latinski Ameriki izvile iz totalitarizma. Najbolj znan je primer Čila, ko je Friedman po vojaškem udaru, ki je končal socialistično vladavino Salvadorja Allendeja, sprejel povabilo Augusta Pinocheta in napisal oris programa za končanje hiperinflacije in vzpostavitev tržnega gospodarstva. Pinochet je na najbolj odgovorne položaje imenoval več mladih čilskih ekonomistov (rekli so jim Čikaški fantje), ki so študirali na univerzi v Čikagu, kjer je bil Friedman profesor. Reforme, ki so jih sprejeli, so Čile naredile za eno najuspešnejših gospodarstev ne samo v Lastinski Ameriki, ampak tudi na svetu. Po letu 2000 so Friedmanova razmišljanja pomagale zmanjšati svetovno inflacijo na desetino stopnje.

Frideman, človek z neverjetnim intelektualnim pogumom, je bil najbolj znan ekonomist svoje generacije. A ne samo to. V času, ko je svetu vladala hladna vojna med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom, se je vključil v vsako pomembnejšo razpravo o tem, kako bi morala biti družba organizirana. Njegovo neomajno prepričanje v moč svobode, tako osebne kot gospodarske, je pomagalo spremeniti politiko cele generacije. Vsi poskusi, da bi se njegovo delo razvrednotilo, češ da svobodni trg in kapitalizem ne delujeta, so se razblinili. Škoda je le, da je umrl, še preden bi lahko prebral etatistična pisca Naomi Klein z Doktrino šoka in Thomasa Pikketyja s knjigo Kapital v 21. stoletju. Glede na njegov iskrivi um bi svet užival v njegovi kritiki.

Ni bilo teme, ki se je ne bi lotil. Ko so vlade naznanile, da bodo ustvarjale delovna mesta, je izjavil, da vlada lahko ustvari samo dobro plačana delovna mesta za borce proti revščini in diskriminaciji. Te parazite je resnično sovražil, kot birokracijo. »Ko stojiš pred javnim uslužbencem, je sploh kak dvom, kdo je sluga in kdo gospodar,« se je vprašal. Zavzemal se je za enotno davčno stopnjo (»Progresivni davek je v resnici regresiven.«), izobraževalne vavčerje (zamisel o vavčerjih, s katerimi bi starši za otroke izobraževalne ustanove svobodno izbirali na trgu), razmišljal je, kako boljše organizirati zdravstvo, dostavo pošte, obrambo in druge javne dejavnosti, boril se je proti monopolom (vsi monopoli so slabi, najslabši pa je reguliran vladni monopol) in visokim davkom (»Imamo sistem, ki čedalje bolj obdavčuje delo in subvencionira nedelo.«), razbijal je mit, da kapitalizem ustvarja neenakopravnost (»Neenakopravnost je najbolj razširjena v nekapitalističnih državah.«), zagovarjal prosti trg (»Konkurenca na prostem trgu zagotovi dobrine in storitve javnosti veliko učinkoviteje kot to lahko naredi katerakoli vlada.«). Neusmiljeno je kritiziral tudi regulacije, med njimi podeljevanje poklicnih licenc, kar pomeni, da vlade določajo, koga naj potrošnik izbere. »Javnost velja za dovolj sposobno, da na volitvah izbere politike, ne pa za dovolj sposobno, da izbere zdravnika ali vodovodnega inštalaterja. (…) Pravijo, da gre za ohranjanje visokih meril, v resnici gre za ohranjanje visokih cen,« je bil neusmiljen do omejevanja poklicne svobode.

Friedmanova razmišljanja, ki jih je v časovni okvir postavil Eamonn Butler, so danes aktualnejša bolj, kot kdajkoli poprej. Če so se Friedmanovim kolegom in sodobnikom zdela revolucionarna, je čas pokazal, da so predvsem njegova opozorila pred širjenjem vlad postala vsakdanji del našega življenja. Vse večja javna poraba, zadolževanje, proračunski deficiti, težnje po določanju cen, omejevanju svobode in upravljanju življenja slehernega posameznika, ter sveta vojna proti kapitalizmu vodijo ta svet v kolektivizem, diktaturo socialistično razmišljajočih elit. »Družba, ki postavlja enakopravnost pred svobodo, ne bo dobila ne enega ne drugega. Družba, ki postavlja svobodo pred enakopravnost, do dobila zvrhano mero obojega,« je Friedmanova misel, ki še kako velja v današnjem svetu.

INFO

Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga

Avtor: Eamonn Butler

Zbirka: Izzivi svobode

Urednik zbirke: Lovro Šturm

Prevedel: Niki Neubauer

Izdajatelj: Inštitut Karantanija, Ljubljana

Založnik: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana

Naprodaj: v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter, marec 2016