Javno dobro, tragedija skupnega in leto nič v revolucionarni Rusiji

Značke

davkoplačevalci, desnica, elektrika, EU, Evropska unija, Free Riders, indoktrinacija, javna dobrina, javna raba, javno dobro, kapitalizem, Levica, prosti trg, skupno dobro, socializem, tragedija skupnega, Ursula von der Leyen, Vlada RS

Desetletja indoktrinacije v izobraževanju pač naredi svoje, socialistično »znanje« se prek medijev le utrjuje. Zato je povsem logična posledica neracionalna reakcija ljudi, ko se dobrine podražijo, pride inflacija in grozi, da jih bo pozimi zeblo; napovedane so celo redukcije dobave električne energije. Takrat vsi planejo kot na zadnji kanape na mizi. Nikomur niti na pamet ne pade, da so sami krivi za pomanjkanje; ker so izvolili politike, ki so napovedovali etatistične politike in jih potem skozi mandat tudi izvajali. Zgodovina je pri tem zelo jasna: socializem nikoli in nikjer ni deloval, socializem tudi nikoli in nikjer ne bo deloval, ker je v diametralnem nasprotju s človeško naravo.

Na začetku tisočletja (že globoko v samostojni Sloveniji) smo se naposlušali o slovenskem nacionalnem interesu, ki je bil nenadoma vse: od piva do časopisov. In če je nekaj v nacionalnem interesu, bi moralo biti naše. A ni bilo. Bila je to obramba ozkih interesov ideološko primernih posameznikov, ki jim je lastniško obvladovanje omogočila država, ne trg. Kako se je končalo, vemo.

Danes je nacionalni interes zamenjalo javno dobro. Čeravno besedna zveza deluje prijazno, je sama vsebina veliko bolj zlovešča. Kot pri nacionalnem interesu je nekaj našega, le s to razliko, da javno dobro opredeljuje naše tako, da imamo do tega vsi brezpogojen dostop. Tudi do poceni elektrike, kot je lahko v zadnjih dneh slišati tako leve kot (vsaj deklarativno) desne politike, ki pravijo nekako takole: »Elektrika je javno dobro. (…) Elektrika mora biti poceni. Kdor jo drago prodaja, je vojni dobičkar. To pomeni, da je kriminalec.« Očitno imajo vsi ti v glavah »vgrajen« ekonomski socialistični čip; levica in desnica se danes ločita le po vrednotah, ko beseda in dejanja nanesejo na ekonomijo, zdravorazumske ljudi doseže kruto spoznanje, kako »rdeči« so v resnici vsi.

Teoretiki si sicer niso enotni, kaj sploh pomeni javno dobro. Nekako prevladuje mnenje, da so javno dobro stvari, storitve in dobrine, ki niso samo javno dostopne vsakomur, ampak so tudi v splošni (javni) rabi:  otroška igrišča v stanovanjski soseski, dostop do javnega uslužbenca za podaljšanje osebne izkaznice ali potnega lista, hoja po pločnikih in tako naprej. Skratka, javno dobro je nekaj, kar redni in občasni uporabniki uporabljajo in porabijo brez dodatnih stroškov. V ekonomiji je to znano kot nekonkurenčna poraba, kjer potrošnja ali uporaba ne vpliva na ponudbo, vplivala pa naj bi na blaginjo vseh. Težava pri tej definiciji je, če jo vzamemo dobesedno, da količina proizvedenih javnih dobrin in storitev s strani države ostaja poljubna, kar pripelje do neracionalnega trošenja davkoplačevalskega denarja, hkrati pomeni tudi, da država ovira zasebno iniciativo pri proizvodnji javnih dobrin. Tipičen primer je prepoved posesti orožja med prebivalci (zasebniki).

Varnost imamo lahko za javno dobrino. Bolj ali manj uspešno jo zagotavlja država, plačujejo jo davkoplačevalci. Ekonomisti temu (varnost, obramba) pravijo Free Riders (tudi brezplačniki). Toda posedovanje orožja med zasebniki bi prav tako odvračalo kriminalce od kaznivih dejanj, saj država nikoli ne more zagotoviti dovolj osebja, ki bi skrbelo za varnost (država lahko skrbi za splošno varnost in je zanjo tudi odgovorna). Sploh ni nujno, da so vsi prebivalci v neki soseski oboroženi, dovolj je, da je del njih. In ker bi se drugi lahko zanesli na oborožene sosede, bi roparji, tatovi in drugi nepridipravi trikrat premislili o svojem nečednem početju v tej soseski. Na ta način zasebniki sami financirajo javne dobrine oziroma javno dobro. Na žalost vlada v premnogih državah s prepovedmi sabotira »proizvodnjo« te dobrine.

Kjer obstaja trg, se razvijejo poslovni modeli, ki zagotavljajo zahtevane storitve in dobrine (tudi elektriko). Ko se v to vmeša država, se proizvaja manj dobrin, kot bi se sicer, ali pa tiste, ki jih nihče ne potrebuje. Le ponudba in povpraševanje zagotavljata, da je na nekem trgu ravno dovolj dobrin in po dostopni ceni.

Če na kratko povzamem. Javne dobrine lahko proizvajajo tako zasebniki kot država, s tem, da so zasebniki bolj racionalni in bolj zanesljivi pri proizvodnji. Tipičen primer je slovensko javno zdravstvo, ki ga sestavljajo zasebniki s koncesijo in državne zdravstvene ustanove. Že sam bežen pogled na čakalne vrste pokaže, kdo je bolj učinkovit. Enako je, ko politika govori o elektriki kot javni dobrini, za katero bo država določala cene. Ne more. Celo več. Vsak tak poseg je škodljiv. Učinkovito in cenovno dostopno dobavo elektrike lahko zagotovijo le posamezniki, ki prostovoljno sodelujejo na prostem trgu. Kupci odločajo, katere dobrine se proizvajajo, proizvajalci temu sledijo. Elektrika je dobrina, ki mora biti v sodobnem času ves čas na »prodajnih policah«. Če se cene energetskih virov povečajo, se elektrika podraži. To povzroči manjše povpraševanje (ljudje varčujejo), zato se cena elektrike prej ali slej zniža. Tudi v Sloveniji in Evropi bi se, toda vlade s svojimi intervencijami povzročajo zmedo. Nekaj podobnega je s cenami osnovnih živil, za katere se utegne zgoditi, da bo vlada določila najvišje cene. Na tej točki spet pridemo do ljudi, ki imajo v glavi socialistični čip: mislijo, da lahko z uredbami in odloki prelisičijo temeljne zakone ekonomije. Ne morejo.

Na koncu vedno pridemo do »tragedije skupnega« oziroma »tragedije javnega«. Ko več ljudi uporablja neko javno dobrino, vir oziroma nekaj, kar je označeno kot javno dobro, in dostop do tega vsakemu neizključujoče jamči država, pride do očitnega in pričakovanega – ljudje ne bodo racionalni in ne bodo varovali tega, kar ni njihovo. Če bi elektrika postala javno dobro in brezpogojno dostopna vsem po ceni, ki jo določi vlada in bi bila nižja od cene na trgu, nihče od uporabnikov pomislil, da z njo varčuje. Varčevanja ni mogoče zaukazati z dekreti, ker nikoli ni učinkovito. Najbolj učinkovita spodbuda za varčevanje pride s trga. Tragedija skupnega vedno pripelje do tega, da posamezniki (človek je po svoji naravi sebično bitje) iščejo v skupnem dobrem osebne interese. Temu se lahko izognemo le z jasno določenimi lastninskimi pravicami, ki jih brani in zasebnikom jamči država, ne da bi vanje posegala. Čeprav je res, da je v slovenski energetiki tako – večina proizvajalcev in trgovcev z električno energijo je v državni lasti. Zato so ideje nekaterih neuresničljive, saj na področju energije ni kaj za nacionalizirati.

Drugi cilj zagovornikov »skupnega dobrega« so trgovci. Najbrž (za zdaj še) ne bo prišlo do nacionalizacije trgovin, zagotovo pa bodo pritiski po vladnem uravnavanju cen. Resnično si je težko razložiti, kako lahko nekdo vidi zamrznitev cen kot dobro idejo. Skrb vzbujajoče je, da imamo take genije celo med desničarji. Takoj ko pride do manjše krize ali pritiskov, so se do včeraj megafoni prostega trga pripravljeni v hipu odpovedati kapitalističnemu modelu, samo da bi bili všečni in da ne bi izpadli nesočutni. Prostotržna ideologija bo že počakala, mar ne?

In ko bruseljski birokrati z Ursulo von der Leyen na čelu tolčejo po mizah, da je treba dodatno obdavčiti energetska podjetja in okrepiti »evropski socialni model«, niti obrvi ne dvignejo. Še huje so sklonjene glave ob jasni nameri vlade, da bi kar najhitreje uničila vse, kar vsaj še malo diši po gospodarstvo prostega trga: od dodatne obdavčitve bogatih in premoženja prek podtržne renacionalizacije velikih podjetij, višjih davkov in obvezni udeležbi delavcev (seveda po spolnih in drugih kvotah) v upravnih odborih zasebnih podjetij do zakonsko predpisane božičnice, minimalne plače in razširjenih pravicah zaposlenih oziroma zmanjšanih pravicah lastnikov podjetij.

Zdi se, da je danes celo od desnice preveč pričakovati, da bi razumela, kako deluje ekonomija prostega trga. Tudi v zakladnici njihovega znanja in dojemanja sveta je namreč vedno bolj vse videti kot leto nič v revolucionarni Rusiji.

Življenje ob svečah

Značke

Anhovo, baker, brezogljična družba, demokracija, domovina, ekologija, elektrika, emisijski kuponi, energetski viri, energija, etatizem, EU, Evropska komisija, fosilna goriva, GEN-I, ideologija, jedrska elektrarna, jedrska energija, kapitalizem, komunizem, Leon Valenčič, Ljotski protokol, megavatna ura, Mežica, nafta, ogljikov diaksid, onesnaževanje, Pariški podnebni sporazum, plin, premog, Rafael Mihalič, robert golob, socializem, sončne celice, srebro, termoelektrarna, uran, Vlada RS

Od kar se je večina sveta (in Slovenija zraven) s Kjotskih protokolom in Pariškim podnebnim sporazumom odločila za hiter prehod v brezogljično družbo in trajnostni razvoj, je šlo veliko stvari narobe: od napačnih predpostavk do uničujočih odločitev vlad. Dosedanji rezultat so veliki računu na položnicah. In kot zdaj kaže, bo samo še slabše.

Svet je na robu energetske revolucije, vsak od nas bo imel majhno sončno elektrarno, je novembra 2017, še kot predsednik uprave Gen-I, dejal Robert Golob. Pet let kasneje je kot predsednik vlade napovedal gradnjo za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih.

»Nemogoče. Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike,« je pred dobrim mesecem dni Golobovo optimistično napoved za Domovino komentiral strokovnjak za energetiko Leon Valenčič. Podobno je za Demokracijo povedal Rafael Mihalič. Koncept brezogljične družbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami je »fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj«, je prepričan nekdanji dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.

Filozofska podlaga

Žal sta ena redkih, ki si to upata na glas povedati. Tovrstno zdravorazumsko razmišljanje pomeni tveganje, da nate bruhnejo žveplo in ogenj. Drugače imajo glavno besedo sociologi, filozofi in drugi družboslovci, ki zmorejo javnosti dati odgovore na vsa energetska vprašanja za en cilj:  »Družba prihodnosti bo brezogljična, ali je ne bo.« Če vam to zveni znano, se niste zmotili. Samo zamenjajte besedo »brezogljična« s »socialistična« in dobili boste levičarsko maksimo iz časov, ko so komunisti, denimo v Anhovem (azbest) in Mežici (cink, svinec), res »zgledno skrbeli« za zdravje ljudi. Danes pa so vsi ekologi.

Zadeva ima seveda širšo podlago. Svet drvi v etatizem, želja po socializmu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo je jasno izražena. Zato so javnost začeli prepričevati, da je za onesnaženje planeta kriv pohlepni kapitalizem. Bil je zgrajen na fosilnih gorivih, zato je treba odpraviti premog in nafto. Kapitalizem bo tako izginil, družba bo pravičnejša, elektrika bo prihajala iz okolju prijaznih in obnovljivih virov. A so se ušteli. Energetske politike se kažejo kot uničujoče za gospodarstvo, ljudje vse težje plačujejo položnice, prizadenejo najranljivejši sloj prebivalstva.

Še enkrat več se potrjuje misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, sklep je več kot očiten – zdravilo je hujše od bolezni. Kaj je šlo torej narobe in kje se račun ne izide? Zakaj je elektrika postala draga in bo še dražja?

Prvič: emisijski kuponi

Na prelomu tisočletja se je na energetskih trgih v Evropi zgodil premik: cene niso bile več regulirane in so se določale na podlagi ponudbe in povpraševanja, potrošnik je dobil možnost, da prosto izbira ponudnika elektrike. Politika, vsaj tako se je zdelo, je začela spoštovati preference potrošnikov, energetskim podjetjem je bilo omogočeno, da delujejo na trgu. To je zagotavljalo cenovno dostopno, zanesljivo in priročno energijo, trg je hitro izravnal občasna nihanja cen energentov.

Toda še preden se je energetski trg sprostil (večina največjih globalnih energetskih podjetij je ostala v lasti ali pod nadzorom države, v Sloveniji je v lasti države še vedno 95 odstotkov družb za proizvodnjo elektrike), so se zaradi umetno ustvarjenega strahu pred globalnim segrevanjem nacionalne politike in birokrati v EU začeli neposredno vmešavati in vplivati na delovanje trga. Ena prvih potez je bila uvedba sistema trgovanja z emisijami, ki ga je EU leta 2005. Bruseljski uradniki so se pod pritiskom militantnih ekologov domislili, da morajo energetsko intenzivna podjetja in termoelektrarne izpuste v zrak plačati.

Določena je bila zgornja meja toplogrednih plinov, ki jih v ozračje lahko izpustijo podjetja. Emisijski kupon je predstavljal pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, a bistvo je v tem, da EU vsako leto izda manj kuponov, kar naj bi podjetja prisililo, da zmanjšajo izpuste. Toda edini rezultat je bil, da so se emisijski kuponi podražili: z 15,95 evra leta 2005 na več kot 80 evrov konec avgusta letos (največji skok je cena kupna doživela v zadnjih dveh letih – kar za 60 evrov). To je le eden od vzrokov za dražjo elektriko in posledično višjo inflacijo.

Drugič: uničevanje TE in JE

Kot je čas tekel naprej, so vlade začele širiti paniko, da človeštvo ne bo preživelo, če ne začnemo takoj prehoda na zeleno energijo. Na udaru so se znašle termoelektrarne (ogljikov dioksid) in jedrske elektrarne (strah pred nesrečami). Čeprav je bilo jasno, da sončne in vetrne elektrarne ne morejo čez noč nadomestiti fosilna goriva, so vlade začele vlagati milijarde v obnovljive vire energije, hkrati pa z zakoni siliti elektro podjetja, do so kupovala drago elektriko. Bil je to začetek spirale, ki je ni videti konca in jo danes doživljamo v obliki podražitev osnovnih dobrin.

Francija, ki je več kot 70 odstotkov elektrike dobila iz jedrskih elektrarn, jih je začela zapirati, z opuščanjem so začele Avstrija, Belgija, Nemčija, Italija, Švedska. Danes je v EU delujočih še okoli 100 nukleark, ki proizvedejo 683.512 GWh energije, kar predstavlja le še 25 odstotkov proizvodnje. Gre za poceni elektriko, saj megavatna ura iz krške JE stane približno 30 evrov.

Politika se ni ustavila je pri jedrski energiji. Tarča so postale termoelektrarne, ki so jih najprej obdavčili z okoljskimi dajatvami (emisijski kuponi denimo stanejo šesti blok v Šoštanju okoli 60 evrov za megavatno uro, čeprav je strošek premoga le okoli 30 evrov na megavatno uro), nato zaukazali postopno zapiranje.

Tretjič: oblikovanje cene elektrike

Slovenija med 80 in 85 odstotkov potrebne elektrike proizvede sama. Stroškovna cena je bila lani okoli 50 evrov na megavatno uro, letos znaša nekaj več kot 60 evrov. Uvožena elektrika je dražja, cena se je od lani povečala za 2,5-krat na okoli 150 evrov na megavatno uro. Lahko rečemo, da Slovenija proizvaja dokaj poceni elektriko, ampak cen ne sme sama oblikovati, ker je del evropskega trga.

Ceno na evropskem trgu določajo tako imenovane mejne elektrarne (ki se zaženejo ob povečanem povpraševanju). Ker se JE in TE zapirajo, so mejne zdaj postale dražje plinske elektrarne. To je bilo zelo kratkovidno. Dokler je cena plina zmerna, je vse dobro, a ko se poveča, se poveča tudi cena elektrike, kar se na koncu pozna na položnici slehernika. Zemeljski plin je sicer precej poceni, zato je bila tudi elektrika pridobljena iz plina do konca leta 2020 poceni: okoli 13 evrov za megavatno uro (vir: portal Trading Economics), danes je zaradi rasti cen tega energenta že okoli 230 evrov na megavatno uro. Res je, da je na podražitev vplivala zaostritev odnosov med Moskvo in Brusljem, ker je Rusija vojaško napadla Ukrajino. Vendar je to samo posledica, pravi vzrok je zgrešena energetska politika Evropske unije. Že pred  več kot desetletjem je bilo jasno, da so okoljski cilji zelene agende neuresničljivi, kljub temu bruseljski birokrati še vedno trdijo, da se zaradi drage elektrike (in posledično visoke inflacije) ne smemo odpovedati hitremu prehodu v brezogljično družbo.

Četrtič: trajnostna energija

Čeprav je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije poceni (veter in sonce sta »zastonj«), so končni neposredni in posredni stroški visoki. Poleg tega, da sonca in vetra ne moremo »skladiščiti« ter ju uporabiti takrat, ko ju potrebujemo (nafto, plin, premog in uran lahko), tako imenovana trajnostna energija ni tako čista, kot bi nam radi prikazali. Vetrne elektrarne za hlajenje potrebujejo veliko olja (nafta), ki se nahaja na vrhu vetrne turbine, težava s sončnimi celicami je, da je njihova proizvodnja popolnoma neekološka: proizvodnja potrebuje rudarjenje plemenitih kovin (ki jih že primanjkuje), večina celic je sestavljena iz silicijevih polprevodnikov in kovin (srebro, baker, indij), reciklaža panelov še nima ustrezne ekološke rešitve.

Poleg tega gradnjo elektrarn na alternativne vire spremljajo obsežne vladne subvencije. Po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo vlade v samo štirih letih v obliki subvencij, nepovratnih sredstev, posojil in davčnih spodbud namenile skoraj 450 milijard evrov. Vse to je treba upoštevati pri stroških.

Neracionalne vlade

Zgodovina energetske politike EU v tem tisočletju kaže na intervencijski vladni pristop na trg električne energije. Omejujejo proizvodnjo elektrike iz zanesljivih in poceni fosilnih virov ter financirajo negospodarne projekte z dražjimi in nezanesljivimi nadomestki (alternativni viri). Potrošnikom tako ostane manj ponudbe in višje cene (tudi zato, ker vlade določajo k osnovni ceni, ki znaša dobro tretjino zneska na položnici, še druge dajatve: omrežnino, trošarino, druge prispevke in DDV).

Tudi sedanjo energetsko krizo so zakuhale vlade. Ne samo zato, ker so postavile na evropskem trgu zgrešeno formulo za izračun cene elektrike, ampak ker se neposredno vmešavajo v delovanje trga. Trg bo ponudbo in povpraševanje prej ali slej izravnal, rast cen se bo ustavila in se postopoma znižala. A le, če vlade ne bodo hitele z novimi regulacijami in »formulami« ter z davkoplačevalskim denarjem spodbujale nerentabilne projekte.

Vlade vedno napačno razporedijo sredstva, le trg deluje ekonomično in racionalno; trg ne bo nikoli podpiral neracionalnih projektov, sčasoma bi tako ali tako z inovacijami, ki jih zmorejo le zasebniki na trgu, postopoma prehajal k drugim energetskim virom, ko bi prvih začelo primanjkovati. Sedanjo krizo bodo vladni ukrepi sicer ublažili in omilili, toda ravno zaradi takih posegov bo naslednja (če se že ta ne bo končala s katastrofo) še hujša. Potrebno bo popolnoma spremeniti energetsko politiko. Da le ni prepozno.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (8. september 2022).

13 kazalnikov, ki so za levičarje neizpodbitni dokazi, da kapitalizem ne deluje in je tik pred propadom

Značke

kapitalizem, socializem

Kapitalizem umira že več kot 100 let, zdaj naj bi bil zares tik pred svojim bridkim koncem. Vsaj tako se zdi, če sledimo številnim pritožbam po družbenih omrežjih, in strokovnjakom, ki so prepričani, da je kapitalizem najhujša stvar, ki se je zgodila človeštvu. Tu je nekaj primerov, ki se v pravični družbi v skrbi za sočloveka nikakor ne morejo zgoditi.

I. Zjutraj ste se ustavili na bencinski črpalki, si na avtomatu skuhali brazilsko mešanico kave in si opekli jezik. Ja, kapitalizem vas želi ubiti vsak dan znova.

II. Na nov avtomobil z dodatno opremo čakate tudi več tednov. Prava groza, v socializmu se med čakanjem na avtomobil lahko poročite, naredite dva otroka in ju pošljete v šolo.

III. Vaš otrok se hrani v šolski menaži, malice in kosila so premastna in presladka, jedilnike očitno sestavljajo neizobraženi ljudje brez občutka za dobro hrano. Mislite, kar si hočete o celjskem Petričku, priznati morate, da tam otroci nikoli niso imeli tega problema.

IV. Izgubite službo in ste brez denarja. Ostane vam le toliko premoženja kot srednje bogatemu plemiču pred 150 leti. Obup! Škandal!

V. Ograje na meji so nevarne za ljudi in živali, če se zataknejo ob rezilno žico, lahko izkrvavijo. Ja, v socializmu je drugače; samo neškodljivim svinčenim kroglicam se moraš izogniti, pa prečkaš mejo.

VI. Na Amazonu naročite knjige, na carini jih zadržujejo več dni. Ah, v pravični družbi je čakanje odveč, ker taka pošta sploh nikoli ne bo prišla.

VII. V trgovini je zmanjkalo mandljevega mleka za vegane, kalifornijskih oreščkov, japonskega modroplavutnega tuna, zalog Pérignona in televizorjev Panasonic 152-Inch Plasma TV. V socializmu tega res, ampak res nikoli ne zmanjka.

VIII. Naprava za sladoled v McDonald´su se je pokvarila in ne morete dobiti svojega sladkega priboljška. Sabotaža zlobnih kapitalistov.

IX. Nehumani pogoji za migrante: slaba hrana, pretrda ležišča, neprijazna okolica. Res je, Goli otok je nudil pogled na morje.

X. Zahtevate ideološko uravnoteženo poročanje javne televizije? Oh, o tem boste v prihodnosti premišljevali na Beethovnovi ulici 3.

XI. Kapitalisti so nagnjeni k kraji volitev, kršijo volilno zakonodajo, financirajo jih kapitalistični prijatelji iz tujine. Ko partija skrbi za vaše dobro počutje, teh težav sploh ne zaznate, vaši možgani niso dodatno obremenjeni z nešteto kandidati.

XII. Parada ponosa zasede mestno središče, vaš Garmin DriveSmart 86 vas preusmeri naokoli. Nagaja vam zlobni kapitalistični izdelek.

XIII. Številni elektronski pripomočki, sofisticirani kuhinjski aparati in pametni telefoni so za vas preprosto preveč, delajo vas nesproščene in nervozne. Kapitalizmu ni mar za vaše duševno zdravje.

P.S. Prirejeno po satiričnem portalu Babylon Bee.

Primera Wolt in Glovo: Tea Jarc, Luka Mesec in drugi čudaški boljševistični pajdaši so ekonomski teroristi, ki uničujejo, kar drugi s trdim delom in brez pomoči države zgradijo ali ustvarijo

Značke

boljševizem, dostavljalci hrane, ekonomski terorizem, etatizem, Glovo, individualizem, Inštitut 8. marec, kapitalizem, kolektivizem, komunizem, Ljubljana, Luka Mesec, Miki Kuusi, nadzor, Nika Kovač, Oscar Pierre, podjetništvo Vlada RS, prosti trg, robert golob, sindikalizem, Sindikat Mladi plus, sindikati, socializem centralno plansko gospodarstvo, Tea Jarc, totalitaritem, Udba, Wolt, Zoran Janković

Temelj svobodne ekonomija je tekma na trgu, prilagodljivost zahtevam potrošnikov in inovativnost pristopov. Toda ta živahnost, ki jo ponuja sistem ponudbe in povpraševanja, ogroža progresivno vizijo prihodnosti, ki nosi v sebi globoko avtoritarnost. Ta hip lahko v živo spremljamo paternalističen pristop levičarskih oblasti in njihovih sindikalističnih podaljškov k urejanju »gig ekonomije«. Kakopak, le oni imajo potrebno znanje, da pravilno pomagajo dostavljalcem pri Woltu, Glovu in drugih podjetjih, ki uporabnikom za provizijo ponujajo različne storitve (imajo tržni prostor in platformo, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje med naročniki storitev ter neodvisnimi in samostojnimi delavci – dostavljalci).

Se spomnite fotografije Woltovega dostavljalca hrane, ki si je na stopnišču Uršulinske cerkve v Ljubljani privoščil počitek in malico? Ker so bili zaradi pandemije kitajskega virusa v veljavi ukrepi (in dostavljalec jih je kršil), ga je policija oglobila. Kakšen vihar je nastal. Bil je to kronski dokaz totalitarnosti desnosredinske vlade Janeza Janše, levi politiki so kričali »sramota«, vsi mogoči nevladniki (vključno z Inštitutom 8. marec) so prilezli na plano. A danes, ko bo ljubljanski župan Zoran Janković (ki ima popolno podporo premierja Roberta Goloba) označil vsakega dostavljalca z identifikacijsko številko, so pravičniki bolj ali manj tiho. Naj bom jasen: zakoni, ukrepi in predpisi veljajo za vse državljane, tudi za dostavljalce Wolta ali Glova. Če kršijo cestnoprometne predpise (ali ukrepe v času pandemije, ne glede na to, ali se komu zdijo bedasti ali ne), naj bodo kaznovani. A da bodo za njimi oprezali državljani in jih prijavljali, je kar malo strašljivo in spominja na delovanje politične policija (Udba) v nekih drugih časih. Človek se vpraša, ali policija res nima časa in ljudi, da nekoga postavi na Čopovo ulico, kjer je vožnja s kolesom prepovedana?

Kakorkoli, dostavljalci bodo po novem označeni s številkami kakor taboriščniki, in to za levičarje ni težava. So pa paradni konji jugoboljševizma (denimo sindikat Mladi plus s Teo Jarc na čelu) pri »gig« podjetjih našli novo priložnost za boj proti globalnemu kapitalizmu. Lastniki Wolta (ali Glovo), aplikacije za dostavo na zahtevo, naj bi izkoriščali delavce, jih premalo plačali za opravljeno delo, ukinjali naj bi pravice delavcev. To priča, da ne poznajo poslovnega modela »gig« podjetij, ki temelji na prostovoljnem in partnerskem odnosu med lastniki podjetja in dostavljalci (nekateri jih pravijo tudi kurirji). Podjetje nima redno zaposlenih, zato podpiše partnersko pogodbo z večinoma samostojnimi podjetniki. Slednji, ki z »gig« podjetjem poslujejo kot podjetje s podjetjem, sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali: če dostavi več, dobi več; če mu delo več ne ustreza, pač ne dela in si poišče kaj drugega. Gre za projektno in zelo fleksibilno delo, kjer dobiš plačano toliko, kot si naredil. Zato je domnevno sužnjelastniški odnos blodnja levičarjev, saj dostavljalca ni nihče s pištolo na sencih prisilil, da mora delati za Wolt ali Glovo. Za to delo so se odločili sami, anonimno stokanje novinarkam postane megafon za pljuvanje po uspešnih podjetnikih. Sicer se od slovenskega medijskega mainstreama tako ali tako ne pričakuje drugega kot netenje sovraštva do kapitalizma in svobodne podjetniške pobude. Populistični pamfleti, ki jih bruhajo in okrepijo z izjavami Levice ali sindikalistk, nimajo nikakršne povezave z realnostjo.

Finec Miki Kuusi (32) in Španec Oscar Pierre (26), glavna soustanovitelja Wolta in Glova, sta na idejo ustanovitve dveh najbolj prepoznavnih podjetij za dostavo na zahtevo prišla v družbi prijateljev, ki so razpravljali, kako preživeti, kaj delati in na kakšen način zaslužiti. Ti mladi niso iskali službe, ampak delo. Obe družbi sta klasični start up podjetji, večina soustanoviteljev je imela za seboj neuspešne poskuse. Po prvih neuspehih niso (socialne in materialne) pomoči iskali pri državi, ampak poskusili znova. S trdim delom jim je uspelo, danes sta podjetji s svojim poslovnim modelom prisotni skoraj na vseh celinah.

Pojav teh podjetij je najboljši primer uspešnosti svobodne kapitalistične pobude. Čeprav se levičarji in njihovi marksistični ekonomisti borijo proti njim v povezavi s konceptom upora proti globalnemu kapitalizmu, predstavljata za resnejše ljudi (z minimalnim ekonomskim znanjem)  Wolt in Glovo podjetji, ki se s svojim poslovnim modelom borita proti globalnemu socializmu. Primera finske in španske »gig« družbe sta najbolj enostavna primera, kako na preprost način ljudem pokazati, kako deluje prosti trg in njegova »nevidna roka« ter zakaj je uspešnejši od centralno-planske etatistične represije. Predvsem pa, da deluje in daje delo na tisočim ljudem. V ozadju so prostovoljne interakcije in transakcije med podjetjem in partnerji (dostavljalci) ter med partnerji (dostavljalci) in naročniki storitev, pri čemer dostavljalci na trgu ne tekmujejo z drugimi dostavljalci, ampak s samim seboj: kolikor več naročil dostavi, toliko je plačan. Se pravi, v podjetju prevladuje filozofija individualizma nad kolektivizmom, vse je podprto z zasebnim kapitalom v ozadju. In ravno to je tisto kar socialisti prezirajo: prostovoljne transakcije med popolnimi tujci brez prisotnosti državne birokracije ter zasebna iniciativa in lastništvo. V komunističnih državah taka podjetja ne bi bila mogoča: če bi bila, bi bila nacionalizirana in uničena.

V demokratičnih državah kot je Slovenija, ki vsaj na deklarativni ravni prisegajo na prosti trg in se levičarska oblast (vsaj zaenkrat) boji pleniti tuje premoženje, se pojavijo razni Luki Mesci, Tee Jarčeve in Nike Kovačeve. Za razliko od Kuusija in Pierra, ki sta ustanovila in zgradila podjetji, dala delo tisočim, na stotine podjetij rešila med krizo kitajskega virusa (restavracije so bile zaprte, edina rešitev je bila dostava na dom) in ponudila ljudem možnost, da jim dostavijo na dom, karkoli želijo, je poslanstvo boljševistične trojice uničevanje teh podjetij ali povzročanje škode, brez da bi prevzeli kakršnokoli odgovornost. Sindikat Mladi plus in Tea Jarc sta se že hvalila po družbenih omrežjih, da sta podjetniku iz Prekmurja povzročila škodo. Kakšen človek moraš biti, da se hvališ s škodovanjem poslovanju drugega, ti pa počneš samo to, da se praskaš spodaj, ovaduško iščeš podjetnike, ki so primerna tarča, in ko svoje opraviš, si nabiraš moči za nove podvige v eksotičnih krajih. Ta boljševistična svojat je zelo blizu definicije klasičnih ekonomskih teroristov (podobne gverilske akcije financira Guerilla Foundation, ki je eden od tujih finančnih podpornikov Inštituta 8. marec Nike Kovač). In če ima še podporo oblasti (in trojica jo ima, Mesec je celo minister), toliko slabše za svobodo, prosti trg in prostovoljne transakcije na trgu. Začne prevladovati poveljniška ekonomija, ki temelji na ukazno-nadzornem sistemu, kar je predstavljeno kot vrnitev v normalnost, kot boj za socialno pravičnost. Na Zahodu to poznajo kot erozijo svobode. Vlade (leve in desne) so prek komaj opaznih odmerkov povečanega nadzora postopoma družne spreminjale v mehke totalitarizme. Ko je odšla ena generacija, je naslednja že živela s temi odmerki, sploh se ni zavedala, da so prejšnje generacije živele veliko bolj svobodno. Ker niso poznale izvorne svobode, se jih je zdelo to normalno in so rajši ohranile status quo, ker naj bi bilo to zanje bolje. In tako iz generacijo v generacijo, kar je oblastem omogočalo vedno večji nadzor, krčenje polja svobode in priprave za novo normalnost naslednje generacije. To, kar se v Sloveniji dogaja z Woltom in Glovom, ni slovenska posebnost. Ekonomski teroristi, kot po pravilu spajdašeni z oblastmi, so že povsod po stari celini.

In mogoče je že čas, da vse skupaj izperemo in izpljunemo. Da le ni prepozno.

Vrnitev v dekarbonizirane čase je pot v pomanjkanje, lakoto in revščino, pri čemer bodo granitne kocke namesto asfalta še najmanjša težava

Značke

asfalt, blaginja, ekologi, ekologija, fosilna goriva, gnojila, kapitalizem, lakota, Levica, levičarji, medicinski material, onesnaževanje, plastika, pnevmatike, surova nafta, človeštvo

Dražja elektrika in energenti niso (samo) posledica vojne v Ukrajini, ampak so del zgrešenih nacionalnih in mednarodnih politik, ki predvsem zadnja tri desetletja vodijo vojno proti fosilnim gorivom. Vrhunec je bil Pariški sporazum (2015). Kaže, da so imeli prav tisti, ki so trdili, da je dogovor državnikov o podnebnih spremembah na konferenci v Parizu ena najnevarnejših stvari za človeštvo.

Progresivizem je v zadnjih letih norost pripeljal do skrajnosti: za onesnaževanje in posledično podnebno krizo je kriv kapitalizem. Če odpravimo kapitalizem, ki ga poganja predvsem naftna industrija, bomo rešili planet. Levica je povsem znanstvena vprašanja o globalnem segrevanju in podnebnih spremembah spremenila v označevalec identitete njene ideologije. S podnebnimi spremembami je zdaj povezano: vojne, revščina, izkoriščani delavci, bogatenje posameznikov, orožje, lakota. Ni teme, ki jo ne bi bilo mogoče povezati s podnebnimi spremembami. Vse ima istega krivca: za uničevanje gozdov, onesnaženje voda, vročinske valove in naravne nesreče je kriv neoliberalizem s prostim trgom. Zato zagovarjajo ukinitev zasebne lastnine, ker bodo oni tako rešili okolje pred zlobnimi kapitalisti.

Toda pravo vprašanje je, ali bi odprava fosilnih goriv prinesla napredek ali nazadovanje v srednji vek, ki ga kot temačnega označujejo levičarji. Si levica želi prav tega? Nazaj v stoletja in tisočletja dekarboniziranega sveta? Zemlja z 8 milijardami ljudmi ne bi preživela, večina človeštva bi umrla, drugi bi živeli v revščini in pomanjkanju. In mogoče je tisto, česar se levičarji bojijo, ravno tisto, kar si želijo? Revščina, lakota, pomanjkanje. Tako je veliko lažje vladati, kot pa ljudem, ki uživajo blaginjo današnjega zahodnega sveta.

(Ne)namerne posledice divjanja progresivnih in samooklicanih varuhov okolja, ki bodo svet osvobodili surove nafte (fosilnih goriv), bi seveda najprej pomenilo pomanjkanje pogonskih goriv. A to bi bil še najmanjši problem. Omejena bi bila dobava ali celo odprava vrste proizvodov, ki so narejeni iz ali s pomočjo surove nafte (povzemam inženirja Ronalda Steina).

Asfalt

Asfalt se sicer pojavlja tudi v naravi, vendar večina asfalta, ki se danes uporablja za ceste, izvira iz surove nafte. Je najtežji del surove nafte – kar ostane po destilaciji. Danes pokriva približno 65 milijonov kilometrov cest po svetu.

Pnevmatike

Za proizvodnjo pnevmatik se uporablja naravni kavčuk, vendar danes prevladuje sintetični kavčuk, ki je izdelan iz petrokemičnih surovih. Primarna surovina je surova nafta. Na svetu je okoli 1,4 milijarde vozil..

Gnojila

Eden od stranskih produktov rafiniranja nafte je naftni koks. Z več kot 80 odstotki ogljika je naftni koks bistvenega pomena za proizvodnjo gnojil. Gnojila so bistvenega pomena, da se nahrani 8 milijard ljudi na svetu.

Medicinski material

Velik del medicinske opreme, ki se danes uporablja in od katerih ga je veliko za reševanje življenj, je izdelan iz nafte. Ne samo, da so srčne zaklopke in umetni udi izdelani iz nafte, velik del čistilnih in varnostnih izdelkov, ki jih uporablja medicinsko osebje, je iz petrokemičnih surovin. Tudi aspirin in druga zdravila vsebujejo nafto.

Reaktivna goriva

Letala na reaktivni pogon uporabljajo izključno gorivo, ki je pridobljeno iz surove nafte.

Trgovske ladje

Več kot 53.000 trgovskih ladij, ki pljujejo po svetu in razvažajo trgovsko blago, pluje s pomočjo surove nafte.

Plastika

Primarna surovina za plastiko je surova nafta. Iz plastike niso samo nakupovalne vrečke, ampak skoraj vsi proizvodi, vključno z avtomobili.

Obnovljivi viri

Vetrne turbine in sončni kolektorji, ki pridobivajo energijo iz obnovljivih virov, so izdelani iz naftnih derivatov.

Če bi se človeštvo odreklo fosilnim gorivom, bi se odreklo večini  napredka v zadnjih 100 letih. Izumi avtomobila, letala in uporaba nafte v zgodnjih letih 20. stoletja so nas pripeljali v industrijsko revolucijo. »Bogatejše države imajo danes več kot 6.000 izdelkov, ki jih pred nekaj sto leti ni bilo, vsi pa so izdelani iz naftnih derivatov,« pravi Stein.

Zaradi surove nafte uživamo blaginjo, kot še nikoli prej, podaljšala se je življenjska doba, zmanjšala umrljivost dojenčkov, zaradi nafte potujemo dlje in hitreje. Kaj bi sledilo, če bi se temu odpovedali (vrnitev na tlakovanje cest in avtocest z granitnimi kockami bi se izkazala za minorno težavico), lahko vidimo v revnejših državah, kjer vsako leto umre 11 milijonov otrok. Vse zato, ker te (dekarbonizirane) države nimajo ali imajo omejen dostop do proizvodov iz nafte.

Asta Vrečko, ustavni katabolizem in RTV Slovenija

Značke

Asta Vrečko, Državni zbor RS, kapitalizem, ministrstvo za kulturo, prisila, prosti trg, RTV prispevek, RTV Slovenija, socializem, svoboda, Vlada RS

Nadobudna tovarišica, Asta Vrečko po imenu, nekdaj članica Delavsko-punkerske univerze in soustanoviteljica Iniciative za demokratični socializem, danes v prostem času ministrica za kulturo, pač ne more iz svoje kože. Da se ve, od kod prihaja, kakšen je njen pedigre, vidi stvari, ki jih dokazano ni. Ampak to smo pri levičarjih že navajeni: če jih ni, jih ustvarijo v svojih glavah, nato jih interpretirajo. Ne, cesar zagotovi ni gol, mar ne?

Vrečkovi se je tokrat v Ustavi RS prikazal zapis, ki predvideva »obvezno plačevanje RTV prispevka, ne prostovoljno plačevanje«. O slovenski ustavi imam sicer svoje mnenje, menim, da so v njej zadeve, ki vanjo ne sodijo, a o tem drugič. Dejstvo je, da v ustavi sploh ni člena, ki bi omenjal RTV prispevek, še manj, da bi ga predvidel kot obveznega. Res je, tudi vodstvu RTV Slovenije se je pred leti zdelo, da so jim kršene ustavne pravice, ko se je želelo zmanjšati RTV prispevek: sklicevalo se je na 39. člen, ki govori o svobodi izražanja.

Ali je Vrečkova imela to v mislih, ne vem. Če je, potem je jasno, da ne samo ne razume ustave, tudi svobode ne: svoboda izražanja je dlje oddaljena od obveznega plačevanja prispevka, kot je razdalja med Zemljo in Marsom. Prav ničesar nimata skupnega, obvezno povezovati s svobodo je oksimoron; tak, kot je besedna zveza demokratični socializem. Enostavno ne gre skupaj. Razen če zadevam daš drug pomen, kar levica vztrajno počne, medijski mainstream pa naseda in za levičarji ponavlja kot papagaj.

Naj bom jasen: obvezno plačevanje RTV prispevka je popolnoma nepotrebno. V današnjem času, ko ima človek možnost izbire med več radijskimi in televizijskimi postajami in kanali, je postavljanje nacionalne televizije v privilegiran položaj povzročanje škode trgu in davkoplačevalcem. Ustavno sodišče je v odločbi leta 2004 sicer že zapisalo, da mora oblast zagotoviti sredstva za normalno delovanje RTV Slovenija, vendar to ni nujno obvezni prispevek in ne nujno v takem obsegu. Vlada bi morala prispevek preprosto ukiniti in za prehodno obdobje (petih let, kot denimo za BBC v Veliki Britaniji) zagotoviti proračunska sredstva. Nato pa nacionalna radio in televizijo preprosto prodati.

Tole, kar počno levičarji in zaposleni na Kolodvorski ulici, je parazitizem: uživanje privilegijev (zaposleni na RTV Slovenija) na račun nekoga drugega (državljani kot davkoplačevalci oziroma zavezanci za plačevanje obveznega prispevka). To ni združljivo s svobodo in prostim trgom. Če posameznik (zasebnik) želi prostovoljno preživljati nekoga drugega, in to na svoje stroške, naj. Vsak ima to pravico, vsak ima pravico da s svojim denarjem počne, kar želi. Ko človek prostovoljno sprejme vlogo gostitelja zajedavca, s tem prav nič ne ogroža drugih. Vendar je zelo narobe, če v to vlogo sili tudi druge.

Slovenski socialisti (Asta Vrečko je tipična predstavnica) pravijo, da se z obveznim RTV prispevkom borijo za državljane in njihove pravice do obveščenosti. Hvala za tako skrb. Kako bom obveščen in kje bom dobil potrebne informacije, je moja stvar. In če bom želel, bom za to tudi plačal s svojim denarjem. Ali bo to POP TV ali RTV Slovenija ali Nova24TV, je izključno moja stvar. Nihče pa ne more nekoga prisiliti, da plača neko izbrano televizijo.

Svoboda je odsotnost sile in prisile. V primeru RTV prispevka je to prisilno plačevanje nečesa (pod grožnjo s silo), ki koristi enim na račun drugih. To ni prostovoljna odločitev.+, prispevek je tipično socialističen relikt, ki nima veze s kapitalizmom, prostotržnim sistemom. Prosti trg je namreč izraz, ki ga uporabljamo za celoto prostovoljnih izmenjav blaga in storitev med posamezniki in skupinami (gospodarskimi in drugimi družbami). Temelji na prostovoljnih odnosih. Čim odnosi (transakcije, izmenjave itd.) niso prostovoljni ter je nekdo prisiljen od nekoga nekaj kupiti (z zakonom predpisano blago ali storitev), potem ti ni več prostovoljno (svobodna izbira), ampak temu drugače rečemo (če je v ozadju država, ki ima legitimno pravico za uporabo orožja) – oborožen rop. RTV prispevek je torej dobrina, ki jo država omogoči skupini ljudi (zaposleni na RTV Slovenija), potem ko oropa druge državljane. Gre za socialistično institucionalizirano zajedavstvo, ki ne more imeti podlage v (slovenski) ustavi, ki naj bi bila branik svobode posameznika (zasebnika) pred prisilo ali grožnjo države, ki jo ta lahko doseže z zlorabo (zakonodajne ali izvršilne) oblasti.

Kako Slavoj Žižek svet prepričuje, da je oblekel cesarja, a je Nina Krajnik pokazala, da je cesar (še vedno) gol

Značke

BBC, Eduardo Pinheiro, filozofija, Gregor Golobič, Guardian, ideologija, kapitalizem, lacanovstvo, Levica, levičarstvo, marksizem, Mladen Dolar, New York Times, Nina Krajnik, psihoanaliza, Rastko Močnik, Renata Salecl, Robert Wofford, Slavoj Žižek, Thomas Moller-Nielsen

Nine Krajnik osebno ne poznam. A po tistem, kar sem prebral (v Demokraciji smo imeli intervju z njo) in slišal (intervju na TV Slovenija), moram reči, da se mi zdi prepričljiva in jasna, tudi všečna ženska. Ve, kaj in o čem govori, je dosledna in zelo neposredna.

Nedavno je »pionirka lakanovske psihoanalize v Sloveniji«, ki prijateljevala in sodelovala z Lacanovo (pokojno) hčerko Judith Miller, dejala, da v Sloveniji do leta 2015 sploh ni bilo lacanovske psihoanalize. To je bil pravi šok. Kako je to mogoče, ko imamo glavnega lacanovca Slavoja Žižka? In Društvo za teoretsko psihoanalizo, ki sta ga poleg Žižka ustanovila Mladen Dolar in Rastko Močnik? Novinar Matej Klarič je na Twitterju celo (v stalinističnem besednjaku in drži, vredni samega Žižka) zapisal, kako si Možina sploh upa gostiti in predstaviti Krajnikovo kot pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji, »če se ve, da imamo že več kot 40 let svetovno špico te smeri«.

Res je. Nad Lacanom ima monopol Žižek. Sam sebe je predstavil in se promoviral kot lacanovec, ustoličila ga je globalna akademska levica. V resnici je postmarksistični filozof, apologet kulturnega marksizma, pripadnik »jurske levice«, ki perfidno skriva svoj obsesiven prezir do kapitalizma (ki ga v resnici hrani) ter se navdušuje nad največjimi tiranijami na svetu (stalinizmom in maoizmom). Ker pobira drobce od povsod, nekateri mešajo Marxa in Lacana (najbrž tudi Hegla).  A njegova beseda velja, karkoli reče. O tem se v Sloveniji ne razpravlja, kaj šele dvomi. Možno je le ponižno klečanje pred njegovo lacanovsko Visokostjo in kimanje domislicam preroka kapitalistične apokalipse. Njegova beseda je prva in zadnja. Vmes ni nič, prav nič. Zdi se, da je tako bilo od nekdaj, dokler ni prišla Krajnikova in glasno povedala, da je tako stanje bilo mogoče le, ker je klika z Gregorjem Golobičem na čelu (in krogom okoli Slavoja Žižka, Mladena Dolarja, Renate Salecl ter drugih) »privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države« – visoko šolstvo in akademsko sfero. »Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči,« je dejala. Odgovor globoke države je prišel zelo hitro – Nini Krajnik so v njen dom vdrli Odlazkovi novinarji. Ker se je dotaknila financ globoke države in bila kritična do slabih kopij slovenskih lacanovcev. Kljub temu, da je dobila podporo od Jacquesa Alaina Millerja, Lacanovega intelektualnega dediča: »Slavoj, Mladen Dolar, tudi v Ljubljani vas gleda temno oko, in ni tisto, ki je gledalo Kajna, saj naj živi Nina.«

Žižek je najbrž res populariziral filozofijo in svojimi nastopi postal pop ikona, ki je zanimiva (tudi) za globalni medijski mainstream (od BBC in Guardiana do New York Timesa), vendar je daleč od tega, da bi bil eden »največjih svetovnih javnih intelektualcev«.

»Žižka cenijo ´psi´ in ´intelektualci´: bodisi mu manjka kanček spodobnosti, bodisi je imbecil,« pravi brazilski konservativni pisatelj Rodrigo Constantino.

To so ugotovili tudi številni študenti, ki jih je njegova retorika zvabila v študij (in nekateri novinarji). Za njih je bilo spoznanje grenko: resnejša poglobitev v njegove študije, analize, razprave in citate razkriva Žižkovo šarlatanstvo, plagiatorstvo in radikalizem (Belgijec Thomas Moller-Nielsen, diplomant Oxforda, v Filozofskem salonu ali Robert Wofford v Newsweeku). Ideje si »sposoja« in jih prodaja kot originale celo od svojih žen. Tak primer je primerjava gumba v dvigalu, na katerega ljudje večkrat pritisnejo, ker pričakujejo, da se bodo vrata hitreje zaprla, in volilnega sistema v zahodnih demokracijah, kjer ljudje v političnem procesu sodelujejo z glasovanjem. Vendar to ni nič drugega kot izpeljana misel Renate Salecl, Žižkove druge žene, v njeni knjigi Disciplina kot pogoj svobode o subjektih svobodne izbire v postindustrijski družbi. Zato je neverjetno, da je med njegovimi zvestimi sledilci toliko akademikov, ki med občinstvom kot cucki sedijo v prvih vrstah in mu kimajo.

Edino, kar se je Žižek v resnici »naučil« od Lacana, je (če se ne motim) – pomembnost jezika. Z njim zna opletati; izbirati take besede, ki so všečne trenutnemu občinstvu ali sogovorniku; verbalno spravi občinstvo v halucinacije; hkrati pa brani gospodarje ideologije, ki v resnici stojijo v ozadju. Temu se drugače reče zloraba jezika.

Zdi se, da se spozna na vse. Tudi na budizem. Ko ga je o tem poslušal učitelj angleščine in ljubitelj budistične filozofije Eduardo Pinheiro, je o Žižku zapisal: »Slavoj ni veliko več kot zabavljač. Kot filozof ni nič drugega kot goljuf.«

Zna se spretno izogniti vprašanjem, ki so povezane s strokovnostjo in njegovim poznavanjem filozofije (ne samo Lacana). To je občutila novinarka Guardiana Jessica Decca Aitkenhead, ki je Žižka obiskala v Ljubljani in napisala reportažo. »Predstavljala sem si, da bo želel razpravljati o svoji novi knjigi o Heglu, toda zdi se, da je tisto, o čemer resnično želi govoriti, seks,« je zapisala. A to ni omajalo Žižkove priljubljenosti v levičarskih medijih.

Žižek kot po pravilu v zadnjem delu povedi pogosto zanika tisto, kar je povedal v prvem. Pravzaprav zaradi govornega besnenja pri njem nikoli ne veš, ali zagovarja ali kritizira tezo. Ko govori o komunizmu in se nad njim navdušuje, v isti sapi pove, da to nima nič opraviti s komunisti v 20. stoletju. Ne pove, kakšen je njegov komunizem. A s spretno uporabo jezika zakrije svojo nekonsistentnost, kar je tudi sicer značilnost jezika levice – do zdaj nobena država ni imela pravega socializma, mi imamo v mislih svojega, pravega. Seveda, v mislih. Težava je, da ideje levice ne delujejo. Tako kot Žižkove ne. Delujejo samo v njihovih utopičnih predstavah in načrtih, s katerimi kot sirene s petjem zapeljejo ljudi na čeri. In potem pravijo: Ne, nismo mislili tega. Enako počne Žižek, ki je tako protisloven, da se človek na koncu povsem resno vpraša, ali mogoče ne blefira tudi svoje raztresenosti, motečih kretenj in pljuvanja po sogovorniku. Edina njegova dodana vrednost je – (ne tako) poceni zabavljaštvo. Ki je zelo nevarno, saj mladež po njegovih nastopih začne takoj nositi majice z motivom Lenina ali Che Guevare.

V resnici so Žižkovi oboževalci zelo plitva voda, a v njegovem kultu, ki je glasen, provokativen in klovnovski, so zvesti sledilci. Med njimi tudi profesorji in akademiki, ki so tam iz različnih vzgibov. Nekateri zato, da so opaženi, drugi iz povsem materialnih in strahopetnih razlogov, ko so pripravljeni izdati psihoanalitično stroko.

»Bi. A Žižek ne dovoli. Ne želi sodelovanja z lacanovskimi psihoanalitiki, ampak če se pridružim jaz, bodo ljudje mislili, da je v trojki razdor,« je Mladen Dolar odgovoril Krajnikovi, ki ga je vprašala, ali bi se pridružil psihoanalitičnemu gibanju. Krajnikova je komentirala: »Gre za kategorični primer tiranske agonije in padec prve domine v seriji napadov na lacanovske psihoanalitike, ki bodo sledili. Gre za izdajo psihoanalitične stvari in mojega mladega zaupanja, zato da bi se prikrilo staro prevarantstvo.«

Mogoče bi Žižku lahko spet »pomagala« Lady Gaga. Tudi ona je multipraktik in se spozna na vse, najraje rešuje svet. Mogoče se boste spomnili, da je v času kitajskega virusa izkušnje in vedenje o pandemiji delila z generalnim direktorjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Tedrosom Adhanom Ghebreyesuspm.  Zagotovo ste takrat lažje spali, ko ste vedeli, da vas ščitita Lady Gaga in Etiopijec, ki je bil pred leti obtožen prikrivanja epidemij, mar ne?

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

Značke

ekonomska demokracija, Fakulteta za družbene vede, FDV, George Soros, kapitalizem, Levica, levičarstvo, Luka Mesec, robert golob, samoupravni socializem, vlada

Koordinator Levice Luka Mesec, ki bo v Golobovi vladi podpredsednik in minister za solidarno prihodnost, bo skrbel tudi za »ekonomsko demokracijo«. Kaj to pomeni?

Ekonomska demokracija naj bi bila sistem, v katerem naj bi si ljudje delili lastništvo in odločanje nad močjo in viri v svojih skupnostih ali okoljih. Pravijo, da je tako gospodarstvo bolj učinkovito, saj skupnostim in organizacijam (tudi podjetjem) ne gre za dobiček in lasten interes, ampak za solidarnost, sodelovanje, demokracijo in trajnost.

Če menite, da ste tak besednjak nekje že slišali, se niste zmotili. O ekonomski demokraciji (običajno se vedno izkaže za neuspešno, na dolgi rok pa zagotovo) največ govorijo tisti, ki so finančno pripeti na proračunske jasli in ki ljudi, ki menijo, da bi morali poulični aktivisti ustanoviti podjetje in tam poskusiti z »ekonomsko demokracijo«, zmerjajo z neoliberalci. No, ti ljudje imajo svojega (velikega) vzornika, idola in seveda tudi sponzorja. To je nihče drug kot George Soros s svojo Open Society, ki se zelo jasno zavzema, da mora civilna družba prevzeti »demokratični nadzor nad našim gospodarstvom«.

V ta namen je bil leta 2018 ustanovljen Inštitut za ekonomsko demokracijo IED (Soros ima EDI – Pobuda za ekonomsko demokracijo). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na tem inštitutu mrgoli marksističnih filozofov, profesorjev Fakultete za družbene vede in podpornikov Levice. In da se je treba ekipe teh »strokovnjakov« na »področju lastništva zaposlenih in participativne kulture« bati. Zdaj imajo svojega ministra, zakon o lastniški zadrugi delavcev so že napisali, očitno ne bo nobenih ovir, da ga Golobova vlada sprejme med prvimi. Kaj bo sledilo, si lahko samo mislimo, tudi prisilna razdelitev lastništva med zaposlene je najbrž v igri. Ekonomska demokracija je zato samo drug izraz za demokratični socializem ali socializem nasploh. Pod to krinko socializem prihaja v središče političnega življenja tudi v tradicionalno kapitalistične države: v ekonomski demokraciji, kjer je delno reguliran trg, delujejo podjetja, ki jih upravljajo njihovi delavci (zaposleni). Lastništvo in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, ki je do zdaj pripadalo zasebnikom kot posameznikom, postopoma prehaja v lastništvo skupnosti (zadrug). Enako bo s stanovanji. Zasebnega lastništva stanovanj ne bo več, stanovanja bodo v lasti in upravljanju skupnosti. Prihaja apokalipsa tistega, kar ameriški biolog Garrett Hardin opisuje kot »tragedijo skupnega«.

Ampak, da smo si na jasnem. Z ekonomsko demokracijo ali demokratičnim socializmom v gospodarstvu ni nič nabore, če pri tem eksperimentu ljudje sodelujejo prostovoljno in niso prisiljeni (zakonodajno) podpirati takih oblik ekonomskega združevanja. Kot posamezniki svobodno izbirajo prijatelje, svobodno izbirajo tudi, s kom se bodo družili, s kom bodo šli v posel in v kakšni obliki bo posel potekal. Kdor hoče, naj ustanovi participativno zadrugo ali podjetje, v tem ni prav ničesar nesvobodnega, antikapitalističnega in protiprostotržnega. Obstajajo različne oblike vodenja podjetja, ljudem je treba samo pustiti izbiro. Težava je v tem, da bo Golobova vlada z ministrom Mescem na čelu skušala z zakonom uveljaviti tak sistem in ga ljudem vsiliti. To pa že pomeni ekonomski in družbeni inženiring, ki nasprotuje svobodni volji ljudi. Uresničevanje tega je možno le pod grožnjo s silo in odvzemom svobode tistim, ki se ne bodo temu uklonili.

Socialisti tipa Luka Mesec & Co. ne razumejo, da je prav kapitalizem s prostim trgom demokratiziral posamezne družbe in države. Na prostem trgu vsak izmed nas vsak dan glasuje – glas da tistemu, ki zadovolji njegove potrebe in želje, kaznuje tistega, ki mu tega ne ponudijo. To je prava win – win kombinacija. Ekonomska demokracija pa je samo evfemizem za socialistično samoupravljanje, ki dokazano nikjer in nikoli ni delovalo.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

Afrika, dizelsko gorivo, ekologija, ekoteroristi, kapitalizem, nafta, Nigerija, Public Eye, socializem, Venezuela, žveplovi delci

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.