Socialistični mit o 1. maju

Značke

1. maj, kapitalizem, nacional-socialisti, pravice delavcev, sindikati, socializem

Pisalo se je leto 1941 in bil je predvečer 1. maja. Po Evropi je divjala vojna, nacional-socialistična Nemčija in boljševistična Rusija sta bili še zaveznici, zato so slovenski komunisti in nacional-socialisti praznovali skupaj. Kar je logično; prvi maj je socialistični praznik, tako nacional-socialisti kot komunisti pa imajo svoje korenine v marksistični ideologiji, ki prezira kapitalizem.

Zgodbe, ki so jih okoli 1. maja spletle vse tri totalitarne ideologije 20. stoletja, so mit. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je prijel predvsem s pomočjo socialističnih sindikatov, vanj pa z indoktrinacijo skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (konservativnih) intelektualcev. Resnica je, kakopak, drugačna.

Nastanek mita

Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgrede. Sindikati so zahtevali 8-urni delavnik (ki se je uveljavil šele kasneje), v spomin na ta dogodek so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.

Skozi desetletja so ustvarili mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels, tudi umrl je zaradi preobjedenosti), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, celo leto. Kar je seveda nesmisel. Takratni dogodki nimajo ničesar opraviti z 8-urnim delovnim časom, formulo 8-8-8 (osem ur dela, osem ur prostega časa in 8 ur počitka) je uveljavil kapitalizem (dogovor med delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).

Krajši delovnik

Vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici ter silovitih nagovorov radikalnih sindikalistov, ki svoj vrh doseže ob praznovanju na ljubljanskem Rožniku, je zato patetično. Tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja zgodovine glorificira sindikate, češ kako super so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje. Vsa stvar je tudi tragikomična, ker je tako praznovanje karikatura, ob kateri se zdravorazumski človek lahko samo nasmehne.

Pogajanja med lastnikom podjetja in delavci o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) so potekala že pred Haymarketskimi izgredi in tudi kasneje. Vlade so tak delovnik uzakonile šele potem, ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal še večje dobičke, kot jih je daljši delovni čas. Zato si oglejmo dva primera, ki jih sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na skrajšanje delovnega časa.

Zmaga prostega trga

Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.

Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.

Prvi maj je leva ikonografija

Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta »zmaga« nima ničesar opraviti s sindikati, ničesar nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil win-win dogovor, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljših pač ponuditi ugodnejše pogoje dela, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.

Prvi maj danes

Danes je prvi maj uradni praznik v skoraj sedemdesetih državah, neuradno pa se praznuje še v mnogih drugih. Ironično je, da 1. maj ni praznik v ZDA, kjer naj bi se vse začelo. Čez lužo imajo praznik dela prvi ponedeljek v septembru, prvega maja praznujejo »dan prava«, pri čemer slavijo vlogo prava pri nastanku Združenih držav Amerike.

Drugod prvi maj spremljajo levičarski (socialistični) simboli. V nemalo državah izbruhnejo nemiri, ki jih podžgejo razna anarhistična gibanja in Antifa. V Sloveniji je bolj mirno. Poleg zastav socialistične internacionale, rdečih zvezd in druge komunistične ikonografije, imajo ponekod še prvomajsko budnico, na predvečer prižgejo kresove. Širi se vonj po čevapčičih, v zraku so hlapi cenenega vina. Vrstijo se govorci, ansambli nažigajo partizanske pesmi, jugonostalgiki pridejo na svoj račun in mlajšim kolegom pripovedujejo svoja doživetja s socialistični državi. Kakopak ne pozabijo omeniti, kako je bilo nekoč dobro in vse super, da so vsi imeli redno delo in so si vsi lahko privoščili počitnice. Danes je po njihovo drugače, saj zlobni in pohlepni kapitalisti pehajo ljudi v revščino. Včasih se zdi, da so ti ljudje 1. maj zamenjali za 1. april.

DODATEK

Mitološko ozadje 1. maja

Prvi maj so častili že dolgo. Ker je približno na polovici poti med spomladanskim enakonočjem in poletnim solsticijem, je dolgo veljalo, da je primeren čas za označevanje prehoda v poletje. Dejansko je bil v večini srednjeveške severne Evrope (kar pomeni keltski koledar) 1. maj začetek poletja. Takrat so bila semena za poljščine šele posejana (tako da so si lahko kmetje in njihovi delavci privoščili kratek oddih), napočil je čas za odgon goveda in ovac na poletne pašnike. Tako vzklile poljščine kot pašena živina so potrebovale božansko zaščito pred nevarnostmi naravnega in nadnaravnega sveta, zato se je prvi maj razvil kot praznik in prevzel z njim povezane obrede in mitologijo. In boginja je bila dobra oseba za reševanje takšnih človeških skrbi.

Boginja današnjega prvega maja sega v starodavne čase, v Anatolijo, Grčijo in Rim. Pomladne boginje so začeli častiti na dveh rimskih praznikih, ki sta privedla do našega prvega maja. 

Prva od teh boginj spomladanskih praznikov je bila Hilarija (iz grščine in pomeni veselo).  Praznik so slavili med spomladanskim enakonočjem in 1. aprilom, ko se je končalo slavje. In morda je ravno ta 1. april, ki ga imamo za praznik norcev, izvor našega prvega aprila (ljudje so imeli »hecno« praznovanje). To ima očitne vzporednice s praznovanjem maja in prvega maja.

Druga od boginj je Flora. Bila je boginja rož in pomladi. Prvotno je bila morda sabinska boginja, o kateri ne vemo nič drugega kot to, da je imela po njej poimenovan pomladni mesec na sabinskem koledarju (Flusalis) in da naj bi njen oltar v Rimu postavil Sabinski kralj Tatius v legendarnem obdobju njegove skupne vladavine v Rimu z Romulom. 

Ozadje praznovanja božanskega prvega maja je dobilo tudi krščanske dodatke. V Nemčiji naj bi se na prvomajski večer (30. aprila), imenovan Hexennacht (»noč čarovnic«), zbrale čarovnice na Brockenu, najvišjem vrhu v gorovju Harz, da bi uresničevale svoje zlobne načrte (po prihodu krščanstva, naj bi se družile s hudičem). Njihove načrte so nato prekrižali zaščitni prvomajski obredi. Sčasoma je ta dan postal znan Valpurgina noč, poimenovana po opatinji sv. Walpurgi (približno 710–778), ki naj bi bila ključna pri prenosu krščanstva v Nemčijo. V 18. stoletju so prvi maj začeli častiti kot praznik Marije Device, leta 1955 je papež Pij XII. Vpeljal 1. maj kot praznik Jožefa Delavca.

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 26. aprila 2023)

Luka Mesec in njegov absurdni načrt prehoda v družbo, »kjer bomo vsi nekako srednji razred«

Značke

bogastvo, družina Trotter, egalitarizem, enakost, etatizem, kapitalizem, Luka Mesec, minimalna plača, prosti trg, razsvetljenstvo, revščina, ruska ruleta, socializem, srednji razred, Trotter

»Jaz mislim da slika, ki jo kažete, lepo odraža, v kakšni družbi si želimo živeti Slovenci. Slovenci si želimo živeti v družbi, za kakršno si konec koncev v Levici močno prizadevamo, kjer ne bo revnih in kjer bomo nekako vsi srednji razred. Se pravi, da tudi ne bo ekstremnega bogastva.« (Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Tarča, TV Slovenija, 5. januar 2023).

Ljudje od razsvetljenstva (še posebej od francoske revolucije) naprej težijo k enakosti. V 19. stoletju je temu dala pospešek marksistična miselnost, a na žalost socialistov je takratni tehnološki napredek omogočil vsem ljudem družbeno mobilnost, poslovne priložnosti in spodbude: sposobni, inovativni in produktivni revni ljudje so postajali bogataši, »zaslugarji« so tonili vedno niže. In to se je dogajalo ves čas. Vsakdo je imel možnost in priložnost, da mu v življenju uspe, zato je življenjski standard od druge polovice 19. stoletja strmo naraščal, kakovost življenja je bila boljša kot kadarkoli prej. A ne glede na to, kako visoko je šla družba v razvoju, je bil standard ljudi vedno primerjalno merjen z razredi.

Družba, ki je želela to na silo in administrativno odpraviti (socialistične države), je postala revna. In obratno. Napredek je bil mogoč le ob »sebičnih« posameznikih in razslojeni tekmovalni družbi. Ljudje namreč ne delujejo enako in niso enaki. Ena od stvari, zaradi katerih prostotržni (kot naravni) sistem deluje, je, da tisti, ki varčujejo in pametno vlagajo v različne stvari svoj čas in svoj denar, delajo boljše kot tisti, ki tega ne počno. Odločitve in tveganja so nagrajena z bogastvom, ki pomeni bogatenje celotne družbe in večja blaginja za vse.

Obstaja zelo zanimiva, a nevarna in smrtonosna igra. Vzameš revolver z nabojnikom s šestimi naboji. Pri tej »igri na srečo« igralec vstavi en naboj v revolver, zavrti bobnič, prisloni pištolo k glavi ali pod čeljust in potegne sprožilec. Možnost, da igralec preživi, je 83,3-odstotna. Če igro igra šest igralcev, se vaše možnosti z vsakim praznim strelom drastično zmanjšajo. Na koncu eden od igralcev zagotovo umre.

Bi igrali rusko ruleto? Če se niste ravno naveličali življenja, najbrž ne. Kaj pa v primeru, da vam je ponujena nagrada, če preživite? Denimo, 10 milijonov evrov. Število ljudi, ki bi tvegali življenje za nagrado, bi se zagotovo povečalo. In ta kategorija ljudi so tisti podjetniki, ki tvegajo vse v življenju, da zaslužijo denar, postanejo bogati in uresničijo sanje, čeprav vedo, da več kot 90 odstotkov novoustanovljenih podjetij na koncu propade. Če jim uspe, jih ljudje najprej hvalijo, nato se jim dobrikajo, na koncu oni, ki niso ničesar tvegali in ostali na dnu družbe, zahtevajo zase del njihovega bogastva. V svobodnih prostotržnih družbah je lastnina sveta, lastnino (vseh, in bogatih in revnih) ščiti država, v egalitarnih družbah oblast teži k enakosti, zato za bogatega, ki je tvegal, obstaja resna nevarnost, da ga bo država z regulacijami pahnila nazaj v povprečje. Zato so v socialističnih državah tudi igrali rusko ruleto, le da je bilo v nabojniku šest nabojev, možnosti, da postaneš bogat zasebnik, so bile nične. Nekako v smislu: Če preživiš, boš lahko (p)ostal bogat.

V svobodnih družbah ne gre za razredno vojno, ampak za izkoriščene ali neizkoriščene priložnosti. Tekmovalna narava ljudi in večna želja po izboljšanju življenja ženeta človeštvo naprej. Toda povzroči tudi, da se določena skupina ljudi (ki ne igra »ruske rulete«, ker meni, da ji nagrada po igri pripada sama po sebi) zgrozi ob misli, da obstajajo bogati, ki si lahko privoščijo razkošje. Njihovi liderji, kakršen je Luka Mesec, težijo k uravnilovki, ki bi (dohodkovno) izenačila vse ljudi. Povečanje minimalne plače je del tega, del take politike je tudi dejstvo, da so ljudje, ki opravljajo manj zahtevna in s tem manj plačana dela, namenoma plačani več.

Sodobni egalitaristi in etatisti, vključno z Luko Mescem, pravijo, da je krivično, da so nekateri bogati, in da bi morali bogastvo prerazporediti, da bi bili vsi srednji razred. Njihova egalitarna propaganda, ki jo ponavljajo mediji, nas prepričuje, da sta družba in sistem kriva obstoja revnih ljudi. Če bi imeli ustrezno ekonomsko znanje in zgodovinsko perspektivo, bi morali biti naklonjeni ekonomskemu in političnemu sistemu, ki je omogočil, da se je velik del prebivalstva prvič v zgodovini rešil revščine in hkrati omogočil prost prehod med družbenimi sloji in razredi. To bi moral biti razlog za ognjemet, ne za obsojanje in zagovarjanje absurdnih in vedno pokopanih politik, ki to spodkopavajo. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bogastvo najbogatejših v enakih deležih razdelili med vse ljudi? Manjšina bi ta denar mogoče pametno porabila (investirala), velika večina bi ravnala nespametno. Za trenutek bi bili mogoče po bogastvu vsi enaki, naslednjo sekundo bi se svet spet razdelil, a bi bil revnejši. Svet enakosti nujno pripelje do revnejše družbe, manj bi bilo dobrin (uživanje vsakodnevnih dobrin revni dolgujejo bogatim, ki delujejo tudi kot preizkuševalci novosti in inovacij). Težnja Luke Mesca, da »bomo vsi nekako srednji razred«, in ob idejah njegovih strankarskih tovarišev, da bo država gradila stanovanja in poskrbela za vse, bo pripeljala do enakega rezultata – v revščino in življenje družine Trotter.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič: Podjetniki si želimo, da bi zaposleni živeli bolje ter da bi od lastne bruto bruto plače dobili več, država pa jim bi vzela manj

Značke

Joc Pečečnik, kapitalizem, Klub slovenskih podhetnikov, podjetništvo, SBC, Urška Klakočar Zupančič

Ker sem ravno včeraj komentiral del intervjuja Urške Klakočar Zupančič, v katerem je z enim populističnim zamahom opravila s kapitalizmom in Jocom Pečečnikom, objavljam odziv Pečečnika, predsednika SBC – Kluba slovenskih podjetnikov.

»Spoštovana predsednica Državnega zbora RS, gospa Urška Klakočar Zupančič.

Naj vam najprej zaželim srečno in uspešno novo leto 2023, v želji, da bo vam in vladi uspelo uveljaviti vse spremembe, ki bodo koristile naši državi. 

Osebno si zares želim, da vam bi to uspelo. Slovenija si ne more privoščiti še ene vlade, ki se bo ravno naučila politične obrti, potem pa izginila z obzorja. 

Kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov vam sporočam, da si z vami zares želimo dialoga. Želim si, da bi nam prisluhnili, saj smo podjetniki tisti, ki ustvarjamo delovna mesta in ob tem prispevamo zajeten del davkov v državno blagajno.

To pismo vam pišem kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki povezuje lastnike uspešnih slovenskih podjetij, in predvsem kot podjetnik, ki je svoje premoženje ustvaril iz garaže, ob pomoči svoje mame, in ne države. Zamislil sem si produkt, tri desetletja najemal kredite in zaposlil nekaj sto ljudi, ki niso ostali na bremenih države, ampak sem zanje skrbel skoraj 30 let. Ta isti produkt sem izvažal v 135 držav in zveznih držav ter ponesel Slovenijo na prvo mesto v igralniški industriji na področju elektronskih miz. Naredili smo zgodbo, ki je v naši industriji nihče več ne more izbrisati. Z vsako plačo, vsakim regresom, vsako božičnico in še z nagradami sem vzorno skrbel za vse zaposlene in tako je še danes. Poleg mojih zaposlenih je v proizvodnem procesu sodelovalo nekaj tisoč zaposlenih pri dobaviteljih in zunanjih partnerjih po Sloveniji. Mar to ni dovolj velik doprinos enega človeka, posameznika, za našo skupno domovino? Kakšna bi bila naša država, če bi vsi prispevali toliko, kot sem prispeval sam? Podjetnikov, kot sem sam, ali boljših od mene, imamo v klubu SBC vsaj še 400! 

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, podjetniki se zelo dobro zavedamo, kako pomembni so pogoji dela za naše zaposlene, kako pomembni so odnosi in kako pomembno je zadovoljstvo zaposlenih, saj za to skrbimo ves čas našega podjetniškega delovanja. Z dostojnim plačilom, možnostjo napredovanja in deleži v podjetjih, ki so nam jih s svojim delom in znanjem pomagali razvijati, smo zaposlenim omogočili dostojno življenje, in to kljub temu, da nam je država dolga leta z neprijaznim poslovnim okoljem nastavljala prepreke, njihove prihodke in plače pa obdavčevala bistveno višje kot nam podobne države. 

Tako je še danes, zato nam socialno državo in socialno varnost lahko pomagate graditi tukaj. Pomagajte nam, da bo država manj obremenila plače zaposlenih. Podjetniki imamo kar nekaj idej, kako povečati plače in hkrati zvišati prihodke države, ne da bi pri tem dodatno obremenjevali podjetnike. Žal moram ugotoviti, da doslej nismo bili slišani. 

Na žalost ugotavljam, da so mnogi zaposleni zaradi pavšalnih izjav o podjetnikih prepričani, da so prispevki in dajatve strošek delodajalca. Kar pa ni res, to so plače zaposlenih in njihovi stroški. Država je zakonsko poskrbela, da smo podjetniki zavezani razdeliti in v skladu z zakonom nakazovati prispevke zaposlenih državnim institucijam. Pri višjih plačah za visoko kvalificirane zaposlene ostane na računu zaposlenega le dobra tretjina tistega, kar delodajalec plača zaposlenim. Ključni za razvoj podjetij so menedžerji (ti so hkrati v javnih nastopih populistično najbolj osovraženi), ki vodijo podjetja in ustvarjajo poslovne priložnosti, in ljudje iz razvoja, torej znanstveniki in inženirji. Teh podjetniki, ob visokih davčnih obremenitvah, ne moremo konkurenčno nagrajevati, primerljivo z nagrajevanjem v Avstriji ali Nemčiji, zato odhajajo drugam.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, brez najboljših kadrov Slovenija izgublja visoko tehnološko znanje, brez katerega se naša država ne more obdržati v globalni tekmi. Zato me zanima vaše mnenje, zakaj politika in njeni podporniki v družbi ustvarjajo misel, da podjetniki ne plačujemo prispevkov in davkov in zakaj naši zaposleni dobivajo tako malo prejemkov. Sam sem Sloveniji v 30 letih plačal nekaj sto milijonov davkov, prispevkov, koncesnin … In takšni, kot sem sam, ali boljši so praktično vsi moji kolegi v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov.

Podjetniki si želimo, da bi politiki prepoznali vrednost in pomen podjetnikov in podjetništva za našo družbo. Namesto pavšalnih populističnih izjav si želimo tvornega dialoga in iskanja rešitev. Želimo si, da bi ob tako velikih masah plač, ki jih plačujemo slovenska podjetja, naši zaposleni živeli bolje ter da bodo od lastne bruto bruto plače dobili več, država pa jim bi vzela manj. 

Pri tem apeliramo na vas, enako kot na vsako vladajočo politiko do sedaj, da pregledate in statistično primerjate, ali imamo v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov prav, da naša država nima pod nadzorom stroškov poslovanja države in da se vladajoča politika ne ukvarja s sistematizacijo delovnih nalog in projektov. S takšnim pregledom bi se lahko ugotovile dejanske kadrovske potrebe in s tem povezani stroški ter tako vzpostavil nadzor nad javno porabo. V zadnjih 10 letih se je v javnem sektorju ob vsej digitalizaciji dodatno zaposlilo več kot 20.000 oseb. Se vam zdi to utemeljeno? Vtis je, da država ne ravna gospodarno, da pretirano in nekontrolirano zaposluje in nima nadzora nad racionalnostjo porabe. In to je razlog, zakaj potrebuje nove, dodatne davke. Ali ne bi bilo lepo, da bi politika, podjetniki in druge družbene skupine v dialogu poiskali rešitve, da bo vsem državljanom bolje? 

V SBC – Klubu slovenskih podjetnikov se zavzemamo za to, da mora biti vsakomur, ki dela in prispeva v državni proračun, omogočeno dostojno življenje. Tistim, ki dela niso sposobni, je potrebno pomagati. Zato podpiramo vse socialne mehanizme, ki to omogočajo. Špekulantom, ki neupravičeno izkoriščajo socialne mehanizme, je treba to preprečiti. Podjetniki (p)odpiramo dialog za preučitev ideje, da država primerno obdavči premoženje in zmanjša obremenitev plač.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Na tej točki vas zato prosim za pomoč pri komunikaciji z nami, podjetniki. Slovenija se lahko prepira sama s seboj in se notranje uničuje. Dejstvo je, da smo majhna država, stik z najboljšimi svetovnimi gospodarstvi lahko ohranimo le z razvitim, na znanju temelječim gospodarstvom, ki je osnova in predpogoj za socialno državo in družbo blaginje. 

Leta 1989 sem odprl podjetje, delal po 14 ur dnevno preko 25 let, imel preko 250 kreditov, prepotoval sem nekaj miljonov milj na letalih, pridobil 222 igralniških licenc po vsem svetu, proslavil Slovenijo v igralniški industriji, plačeval vse davke v Sloveniji (tudi takrat, ko sem živel v tujini), plačeval vse davke in prispevke zaposlenim, plačeval milijonske koncesnine, podpiral razvoj športa, nogometnega kluba (vsaj 10 nogometašev iz naše nogometne šole igra ali je igralo v državni reprezentanci), podpiral lokalne prireditve kulturnega in športnega značaja, gasilce, preko 15 let doniram za prikrajšane otroke fundaciji Rdeča žoga. V 25 letih, kar sem vodil Interblock, si to podjetje praktično nikoli ni izplačalo dobička, saj smo vse vlagali v razvoj.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Naj moje pismo zaključim z vprašanjem. Povedali ste, da razmišljam preveč kapitalistično. Ne razumem, kaj ste želeli s tem povedati. Zato vas kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, kot garažni podjetnik iz Šmarce in kot državljan Republike Slovenije iskreno prosim za pojasnilo, kje in kako sem postal kapitalist in zakaj mislite, da razmišljam preveč kapitalistično? To vprašanje vam zastavljam tudi v imenu 400 najboljših podjetij, članov SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki jih v tem pismu zastopam. 

Vesel bom povabila na pogovor. Vse dobro! 

Joc Pečečnik, predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov«

Urška Klakočar Zupančič o Jocu Pečečniku in kapitalizmu: indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le neumnica, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli strelja kozle

Značke

Delo, Dunajski filharmoniki, IQ, Joc Pečečnik, kapital, kapitalizem, Ljubo Bavcon, pravo, Siol, socializem, svoboda, Twitter, Urška Klakočar Zupančič

Očitno je želela pokazati svojo izostreno čutnost in razumevanje za državljane, ki se spopadajo z vsakdanjikom in nimajo časa razmišljati, kaj bi se oblekli za novoletni koncert Dunajskih filharmonikov. Ni bilo ravno posrečeno, saj je vsakdo, ki nima ravno ekvatorskega IQ, takoj opazil nespodobno neskladje med govorjeno besedo in slikami življenja. Ampak na dvolični intelekt levičarjev smo tako ali tako že navajeni.

Kljub temu mi ostaja enigma, ali je predsednica državnega zbora nerazgledana in indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le ena od tistih neumnih gosi, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli (v imenu socialne pravičnosti) strelja kozle. Povsem možno je tudi, da je kar oboje hkrati. Vsekakor za Slovenijo nevarna kombinacija človeka na čelu zakonodajne oblasti. Zato je dobro, da je Urška Klakočar Zupančič dala novoletni intervju za Siol. Tako je vsak zdravorazumski človek lahko videl, kaj čaka državo, če se bodo njene želje prek politike prelile  v realnost.

Potrebno bi bilo več časa in prostora, da bi lahko pokomentiral vse njene izjave, zato sem bom osredotočil na en sam njen odgovor – 85 besed, kjer je obračunala z Jocom Pečečnikom (in njemu podobnim), podjetništvom, gospodarstvom, kapitalom in dobičkom. Šest stavkov (v dolžini dobrih dveh zapisov na družbenem omrežju Twitter) je bilo dovolj, da obglavi kapitalizem in sebe prikaže kot mater naroda.

UKZ: »Upam, da bodo gospod Joc Pečečnik in njemu podobni začeli razmišljati malo manj kapitalistično. Da bodo začeli razmišljati o tem, da ni pomemben samo kapital.«

Komentar: Glavna značilnost kapitalizma ni kapital (besedo so si sredi 19. stoletja izmislili anarho-socialisti), ampak svoboda (ekonomska in osebna). Za razliko od socializma ali drugih kolektivističnih ureditev je kapitalizem naravno stanje. Če Joc Pečečnik ne bi tako razmišljal in delal tako, kot to počne, ne bi ustvaril tega, kar ima in kar je. In to kljub polenom, ki mu jih je država metala pod noge. Vsekakor je za mlado državo naredil več, kot bo Klakočar Zupančičeva kadarkoli. Ko je Pečečnik sestavljal igralne aparate, je bila UKZ na pranju možganov z Bavconovim pravom. Ko je Pečečnik prišel na lestvico najbogatejših Slovencev, zaposloval in dajal kruh številnim družinam, je UKZ z delom v javnem sektorju živela na račun tretjih oseb. Če Pečečnik ne bi kapitalistično razmišljal in plačeval nerazumno visokih davkov, bi bila UKZ danes lačna kruha. In ko UKZ pravi, da bi moral Pečečnik razmišljati manj kapitalistično, v bistvu zagovarja lajtmotiv socializma – prerazporeditev bogastva, da se zmanjšajo ekonomske razlike med ljudmi. Kar je čudno, ker je Slovenija že danes ena najbolj egalitarni držav na svetu. Celo več. Pravega kapitalizma v Sloveniji nikoli nismo imeli. Deklarativno je Slovenija sicer prostotržna država, v realnosti je država na kapitalističnem obrobju, kjer je kapitalizem zelo redek pojav.

UKZ: »Podjetništvo in gospodarstvo sta izjemno pomembna, ampak v tem okviru so najpomembnejši ljudje. Najprej je treba poskrbeti za njihovo socialno varnost. Samo socialno varni ljudje so lahko produktivni, zadovoljni, delajo dobro in ustvarjajo dodano vrednost.«

Komentar: Če želiš poskrbeti za socialno varnost ljudi, je najprej treba nekaj ustvariti. Sedanje razmere v Sloveniji so posledica pomanjkanja kapitalističnega razmišljanja. Ko sta ekonomska in osebna svoboda brezpogojno zagotovljeni, imaš več prostih trgov (več kapitalizma), blaginja doseže najširši sloj državljanov. Nasprotno pomeni več državne regulacije (zaviranje in omejevanje podjetništva) tudi več revščine, korupcije in kleptokracije, kar zmanjšuje blaginjo ljudi. Nobeno uspešno gospodarstvo na svetu ni zraslo na tem, da je najprej ljudem zagotovilo socialno varnost in se nato lotila posla, je pa nešteto primerov, ko je formula UKZ uničila cele države – od evropskih socialističnih držav do Kube in Venezuele.

Samo čim manj regulirano podjetništvo lahko državljanov zagotovi višji standard in s tem večjo socialno varnost.

UKZ: »Delo ni več le  produkcijsko sredstvo, s katerim podjetniki in gospodarstveniki ustvarjajo dobiček, delo so ljudje, z vsemi svojimi težavami, tesnobo, družinskimi težavami in podobno.«

Komentar: Kako je UKZ prišla do zaključka, da je delo produkcijsko sredstvo, mi ni jasno. Po vsej verjetnosti gre za mešanico zelo pomanjkljivega ekonomskega znanja in wokeistično modno muho, ko se pojmom daje povsem drug pomen, kar v resnici so. Torej, delo ni in ni bilo nikoli produkcijsko sredstvo, zato tudi ne more biti »več le produkcijsko sredstvo«.

Delo je last vsakega človeka. Je rezultat človekovega razmišljanja (uma) in fizične dejavnosti. Delo je nekaj, kar si človek lasti in o tem odloča sam. Človek dela po lastni presoji in odločitvi, svobodno se lahko odloči, kje bo delal in za koliko (to je stvar prostovoljnega dogovora med delojemalcem in delodajalcem). Do izkoriščanja delavcev pride lahko le zaradi napačnih in škodljivih odločitev politike, ki zavirajo in upočasnjujejo gospodarsko aktivnost, s tem pa tudi inovativnost in produktivnost. Posledica tega je, da imajo delavci vse manj možnosti izbire (ali pa je sploh nimajo več), da svoje znanje in delo ponudijo delodajalcu, ki bo za to plačal največ. Ena od težav z delom v Sloveniji je, da so ga politiki zaradi lastnih koristi in koristi svojih pajdašev v državnem sektorju (in širšem javnem) tako obremenili z davki in drugimi dajatvami, da delavcu poberejo polovico plače. Če računamo še DDV, ki ga mora plačati ob vsakem nakupu v trgovini, ter nešteto obveznih prispevkov, potem človek za državo dela skoraj devet mesecev v letu. Če kdo delavcu povzroča »težave in tesnobo«, je to država in politiki, ki jo vodijo.

O dobičku le naslednje. Če podjetnik nima dobička, nima možnosti preživetja ne le on, ampak tudi kdo drug. Dobiček podjetniki običajno vložijo v drug posel in zgodba se ponovi: to ne koristi le podjetniku, ampak tudi drugim. Ravno zato je kapitalizem kot naravno stanje bolj socialen sistem kot socializem, ki je osredotočen, da z grožnjo s silo vzame dobiček ljudem, ki ga ustvarjajo, in ga da tistim, ki z njim ne ravnajo racionalno.

Luka Mesec in njegova nova modrost (o minimalni plači), ki je jemlje sapo in sega onkraj meja znanega

Značke

delavec, ekonomija, kapitalizem, Kitajska, Levica, Luka Mesec, Milton Friedman, minimalna plača, ministrstvo za delo, Nobelov lavreat, Nobelova nagrada, podjetništvo, socializem

S tovariši iz Levice ni nikoli dolgčas. Vsakdo se vedno lahko nauči kaj novega: ali o gospodarskih razmerah v Sloveniji ali prenašajo v te kraje modrosti globalnih socialističnih intelektualcev ali pridobimo nova znanja o stvareh okoli nas, ki smo jih do zdaj gledali z drugimi očmi. Njihovo vsakodnevno razmišljanje in poglobljeno iskanje resnice (predvsem o podjetništvu) gre onkraj meja znanega, popelje nas v do zdaj še neviden in neznan svet razsvetljenstva. In kot je Kolumb z odprtimi usti opazoval Novi svet, lahko vsakdo izmed nas z razširjenimi zenicami in vzeto sapo spoznava, da ima njegovo zaostalo kapitalistično razmišljanje meje ter da je lahko vesel levičarskega avantgardnega raziskovanja in njihovega razbijanja buržoaznih mitov.

Včeraj je frontman Levice Luka Mesec, ki so ga mediji naredili za pop zvezdo ekonomske in drugih znanosti, kot minister za delo nesebično delil svoja najnovejša spoznanja o minimalni plači. Pravim vam, če zdaj ne bo postal Nobelov lavreat za ekonomijo, ne bo nikoli.  In če ne bo, bo to vesoljna krivica, nezaslišana kuhinja švedski akademikov, manifestacija neznanja sekretarjev komisije za podelitev Nobelove nagrade. Naj bralec oprosti takemu uvodu, toda slovesnost trenutka je neizmerna: luč v predoru je!

Mesec je v pogovoru z novinarji razkril nov pomen in namen minimalne plače. Ta nima samo, kot se je do zdaj zdelo, socialne vloge, da zagotovi boljše in dostojno življenje najmanj plačanim delavcem, ampak tudi razvojno, »saj so podjetja zaradi njenega vsakoletnega usklajevanja prisiljena krepiti dodano vrednost prek napredka na ravni organizacije in tehnologije«. Sem vam rekel, luč na koncu predora je! Človek se vpraša, kako to, da se tega ni prej domislil kdo drug, saj je rešitev za slovensko gospodarstvo, ko z višjimi stroški dela spodbudiš podjetje k ne samo boljšemu poslovanju, ampak tudi k investicijam, ležala praktično na cesti. Neverjetno. Eureka!

Izračun? Eh, malenkost! Pomislite na lastnika pekarne, ki peku daje minimalno plačo (okoli 1250 evrov bruto bruto). Ob predpostavki, da je razlika (poenostavljeno povedano) med proizvodno in maloprodajno ceno bele žemljice 0,2 evra, to pomeni, da mora pek prodati, da zasluži minimalno plačo, 6.250 žemljic. Če se bo minimalna plača povečala na 1.400 evrov (bruto bruto), bo moral prodati 7.000 žemljic oziroma bodo morali potrošniki v pekarni kupiti 750 žemljic več. Ker bodo kupili več (kar očitno ne bo težava, ker se bo tudi njim povečala plača), bodo tudi manj lačni. Kar pomeni, da povečanje minimalne plače ´ubije celo več muh´ naenkrat, kot si je zamislil Mesec. Dragi podjetniki, ste razumeli? Povečajte stroške in vaše podjetje ne bo samo vzcvetelo, ampak bo poletelo.

Na nesrečo Levice temu seveda ni tako, saj bo na koncu ´ubita samo ena muha´ – lastnik, ki bo moral zapreti pekarno. Življenje v realnem svetu je nekaj povsem drugega kot življenje v glavi Luke Mesca. Spominja na Zgodbo o žličkah Miltona Friedmana, ki govori o socialističnem programu zaposlovanja. Nekako takole gre. Friedman je nekoč obiskal Kitajsko. Bil je šokiran, ko je videl, da namesto sodobnih traktorjev in zemeljskih strojev na tisoče delavcev pri gradnji kanala gara z lopatami. Svojega gostitelja, vladnega birokrata, je vprašal, zakaj se ne uporablja več strojev. Birokrat je odgovoril: »Ne razumete. To je program zaposlovanja.« Milton je komentiral: »Oh, mislil sem, da poskušate zgraditi kanal. Če hočete službe, tem delavcem dajte žlice, ne lopate!«

O škodljivosti minimalne plače sem na primeru zaposlenih v restavraciji s hitro hrano že pisal, zato ne bom ponavljal. Na tem mestu naj ponovim le to, da minimalna plača povzroča nezaposlenost. Podjetja, ki so zaradi zakonodaje prisiljena izplačevati višje in višje minimalne plače, so prej ali slej izločena s trga, saj poslujejo težko. Delavci izgubijo delo in postanejo strošek drugih (neto) davkoplačevalcev. Edini učinek minimalne plače, ki jo določajo vlade, je, da uničujejo delovna mesta. Velika in kapitalsko močna podjetja seveda zagovarjajo minimalno plačo, saj vedo, da se ´na lep´ način znebijo manjše konkurence, ki bi utegnila ogroziti njihov položaj na trgu. Žal je minimalna plača fetiš tudi na desnici; bodisi zaradi ekonomskega neznanja bodisi zaradi povsem zasebnih interesov. Vsekakor minimalna plača, še posebej sprotno višanje, ima neposredne negativne učinke na gospodarstvo, s tem pa tudi na blaginjo državljanov.

Ampak levičarjev v to ne morete prepričati. Vsako vaše dokazovanje z empiričnimi raziskavami, večkrat dokazanimi teorijami in praktičnimi izkušnjami bo označeno za kapitalistično herezijo, ki ovira proces postmodernističnega ustvarjanja novega socialističnega človeka. On, Luka Mesec, pa ve, da so vrata raja na dosegu roke. Kot minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bo (blagoslovljen s spoznanji in razumevanjem marksističnih mitov) popeljal (ne)vernike v brezskrbno prihodnost. Ne sicer kot minister za solidarno prihodnost, ki mu je propadlo že na začetku mandata in bi bil uspeh bolj veličasten, pa vseeno. Da ne bo pomote: govorimo o formalno precej izobraženem in odraslem človeku, ki je dobro načitan. Ja, evolucija zna biti včasih kruta.

Blog Kavarna Hayek je po novem tudi na istoimenskem YouTube kanalu. TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo.

Javno dobro, tragedija skupnega in leto nič v revolucionarni Rusiji

Značke

davkoplačevalci, desnica, elektrika, EU, Evropska unija, Free Riders, indoktrinacija, javna dobrina, javna raba, javno dobro, kapitalizem, Levica, prosti trg, skupno dobro, socializem, tragedija skupnega, Ursula von der Leyen, Vlada RS

Desetletja indoktrinacije v izobraževanju pač naredi svoje, socialistično »znanje« se prek medijev le utrjuje. Zato je povsem logična posledica neracionalna reakcija ljudi, ko se dobrine podražijo, pride inflacija in grozi, da jih bo pozimi zeblo; napovedane so celo redukcije dobave električne energije. Takrat vsi planejo kot na zadnji kanape na mizi. Nikomur niti na pamet ne pade, da so sami krivi za pomanjkanje; ker so izvolili politike, ki so napovedovali etatistične politike in jih potem skozi mandat tudi izvajali. Zgodovina je pri tem zelo jasna: socializem nikoli in nikjer ni deloval, socializem tudi nikoli in nikjer ne bo deloval, ker je v diametralnem nasprotju s človeško naravo.

Na začetku tisočletja (že globoko v samostojni Sloveniji) smo se naposlušali o slovenskem nacionalnem interesu, ki je bil nenadoma vse: od piva do časopisov. In če je nekaj v nacionalnem interesu, bi moralo biti naše. A ni bilo. Bila je to obramba ozkih interesov ideološko primernih posameznikov, ki jim je lastniško obvladovanje omogočila država, ne trg. Kako se je končalo, vemo.

Danes je nacionalni interes zamenjalo javno dobro. Čeravno besedna zveza deluje prijazno, je sama vsebina veliko bolj zlovešča. Kot pri nacionalnem interesu je nekaj našega, le s to razliko, da javno dobro opredeljuje naše tako, da imamo do tega vsi brezpogojen dostop. Tudi do poceni elektrike, kot je lahko v zadnjih dneh slišati tako leve kot (vsaj deklarativno) desne politike, ki pravijo nekako takole: »Elektrika je javno dobro. (…) Elektrika mora biti poceni. Kdor jo drago prodaja, je vojni dobičkar. To pomeni, da je kriminalec.« Očitno imajo vsi ti v glavah »vgrajen« ekonomski socialistični čip; levica in desnica se danes ločita le po vrednotah, ko beseda in dejanja nanesejo na ekonomijo, zdravorazumske ljudi doseže kruto spoznanje, kako »rdeči« so v resnici vsi.

Teoretiki si sicer niso enotni, kaj sploh pomeni javno dobro. Nekako prevladuje mnenje, da so javno dobro stvari, storitve in dobrine, ki niso samo javno dostopne vsakomur, ampak so tudi v splošni (javni) rabi:  otroška igrišča v stanovanjski soseski, dostop do javnega uslužbenca za podaljšanje osebne izkaznice ali potnega lista, hoja po pločnikih in tako naprej. Skratka, javno dobro je nekaj, kar redni in občasni uporabniki uporabljajo in porabijo brez dodatnih stroškov. V ekonomiji je to znano kot nekonkurenčna poraba, kjer potrošnja ali uporaba ne vpliva na ponudbo, vplivala pa naj bi na blaginjo vseh. Težava pri tej definiciji je, če jo vzamemo dobesedno, da količina proizvedenih javnih dobrin in storitev s strani države ostaja poljubna, kar pripelje do neracionalnega trošenja davkoplačevalskega denarja, hkrati pomeni tudi, da država ovira zasebno iniciativo pri proizvodnji javnih dobrin. Tipičen primer je prepoved posesti orožja med prebivalci (zasebniki).

Varnost imamo lahko za javno dobrino. Bolj ali manj uspešno jo zagotavlja država, plačujejo jo davkoplačevalci. Ekonomisti temu (varnost, obramba) pravijo Free Riders (tudi brezplačniki). Toda posedovanje orožja med zasebniki bi prav tako odvračalo kriminalce od kaznivih dejanj, saj država nikoli ne more zagotoviti dovolj osebja, ki bi skrbelo za varnost (država lahko skrbi za splošno varnost in je zanjo tudi odgovorna). Sploh ni nujno, da so vsi prebivalci v neki soseski oboroženi, dovolj je, da je del njih. In ker bi se drugi lahko zanesli na oborožene sosede, bi roparji, tatovi in drugi nepridipravi trikrat premislili o svojem nečednem početju v tej soseski. Na ta način zasebniki sami financirajo javne dobrine oziroma javno dobro. Na žalost vlada v premnogih državah s prepovedmi sabotira »proizvodnjo« te dobrine.

Kjer obstaja trg, se razvijejo poslovni modeli, ki zagotavljajo zahtevane storitve in dobrine (tudi elektriko). Ko se v to vmeša država, se proizvaja manj dobrin, kot bi se sicer, ali pa tiste, ki jih nihče ne potrebuje. Le ponudba in povpraševanje zagotavljata, da je na nekem trgu ravno dovolj dobrin in po dostopni ceni.

Če na kratko povzamem. Javne dobrine lahko proizvajajo tako zasebniki kot država, s tem, da so zasebniki bolj racionalni in bolj zanesljivi pri proizvodnji. Tipičen primer je slovensko javno zdravstvo, ki ga sestavljajo zasebniki s koncesijo in državne zdravstvene ustanove. Že sam bežen pogled na čakalne vrste pokaže, kdo je bolj učinkovit. Enako je, ko politika govori o elektriki kot javni dobrini, za katero bo država določala cene. Ne more. Celo več. Vsak tak poseg je škodljiv. Učinkovito in cenovno dostopno dobavo elektrike lahko zagotovijo le posamezniki, ki prostovoljno sodelujejo na prostem trgu. Kupci odločajo, katere dobrine se proizvajajo, proizvajalci temu sledijo. Elektrika je dobrina, ki mora biti v sodobnem času ves čas na »prodajnih policah«. Če se cene energetskih virov povečajo, se elektrika podraži. To povzroči manjše povpraševanje (ljudje varčujejo), zato se cena elektrike prej ali slej zniža. Tudi v Sloveniji in Evropi bi se, toda vlade s svojimi intervencijami povzročajo zmedo. Nekaj podobnega je s cenami osnovnih živil, za katere se utegne zgoditi, da bo vlada določila najvišje cene. Na tej točki spet pridemo do ljudi, ki imajo v glavi socialistični čip: mislijo, da lahko z uredbami in odloki prelisičijo temeljne zakone ekonomije. Ne morejo.

Na koncu vedno pridemo do »tragedije skupnega« oziroma »tragedije javnega«. Ko več ljudi uporablja neko javno dobrino, vir oziroma nekaj, kar je označeno kot javno dobro, in dostop do tega vsakemu neizključujoče jamči država, pride do očitnega in pričakovanega – ljudje ne bodo racionalni in ne bodo varovali tega, kar ni njihovo. Če bi elektrika postala javno dobro in brezpogojno dostopna vsem po ceni, ki jo določi vlada in bi bila nižja od cene na trgu, nihče od uporabnikov pomislil, da z njo varčuje. Varčevanja ni mogoče zaukazati z dekreti, ker nikoli ni učinkovito. Najbolj učinkovita spodbuda za varčevanje pride s trga. Tragedija skupnega vedno pripelje do tega, da posamezniki (človek je po svoji naravi sebično bitje) iščejo v skupnem dobrem osebne interese. Temu se lahko izognemo le z jasno določenimi lastninskimi pravicami, ki jih brani in zasebnikom jamči država, ne da bi vanje posegala. Čeprav je res, da je v slovenski energetiki tako – večina proizvajalcev in trgovcev z električno energijo je v državni lasti. Zato so ideje nekaterih neuresničljive, saj na področju energije ni kaj za nacionalizirati.

Drugi cilj zagovornikov »skupnega dobrega« so trgovci. Najbrž (za zdaj še) ne bo prišlo do nacionalizacije trgovin, zagotovo pa bodo pritiski po vladnem uravnavanju cen. Resnično si je težko razložiti, kako lahko nekdo vidi zamrznitev cen kot dobro idejo. Skrb vzbujajoče je, da imamo take genije celo med desničarji. Takoj ko pride do manjše krize ali pritiskov, so se do včeraj megafoni prostega trga pripravljeni v hipu odpovedati kapitalističnemu modelu, samo da bi bili všečni in da ne bi izpadli nesočutni. Prostotržna ideologija bo že počakala, mar ne?

In ko bruseljski birokrati z Ursulo von der Leyen na čelu tolčejo po mizah, da je treba dodatno obdavčiti energetska podjetja in okrepiti »evropski socialni model«, niti obrvi ne dvignejo. Še huje so sklonjene glave ob jasni nameri vlade, da bi kar najhitreje uničila vse, kar vsaj še malo diši po gospodarstvo prostega trga: od dodatne obdavčitve bogatih in premoženja prek podtržne renacionalizacije velikih podjetij, višjih davkov in obvezni udeležbi delavcev (seveda po spolnih in drugih kvotah) v upravnih odborih zasebnih podjetij do zakonsko predpisane božičnice, minimalne plače in razširjenih pravicah zaposlenih oziroma zmanjšanih pravicah lastnikov podjetij.

Zdi se, da je danes celo od desnice preveč pričakovati, da bi razumela, kako deluje ekonomija prostega trga. Tudi v zakladnici njihovega znanja in dojemanja sveta je namreč vedno bolj vse videti kot leto nič v revolucionarni Rusiji.

Življenje ob svečah

Značke

Anhovo, baker, brezogljična družba, demokracija, domovina, ekologija, elektrika, emisijski kuponi, energetski viri, energija, etatizem, EU, Evropska komisija, fosilna goriva, GEN-I, ideologija, jedrska elektrarna, jedrska energija, kapitalizem, komunizem, Leon Valenčič, Ljotski protokol, megavatna ura, Mežica, nafta, ogljikov diaksid, onesnaževanje, Pariški podnebni sporazum, plin, premog, Rafael Mihalič, robert golob, socializem, sončne celice, srebro, termoelektrarna, uran, Vlada RS

Od kar se je večina sveta (in Slovenija zraven) s Kjotskih protokolom in Pariškim podnebnim sporazumom odločila za hiter prehod v brezogljično družbo in trajnostni razvoj, je šlo veliko stvari narobe: od napačnih predpostavk do uničujočih odločitev vlad. Dosedanji rezultat so veliki računu na položnicah. In kot zdaj kaže, bo samo še slabše.

Svet je na robu energetske revolucije, vsak od nas bo imel majhno sončno elektrarno, je novembra 2017, še kot predsednik uprave Gen-I, dejal Robert Golob. Pet let kasneje je kot predsednik vlade napovedal gradnjo za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih.

»Nemogoče. Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike,« je pred dobrim mesecem dni Golobovo optimistično napoved za Domovino komentiral strokovnjak za energetiko Leon Valenčič. Podobno je za Demokracijo povedal Rafael Mihalič. Koncept brezogljične družbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami je »fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj«, je prepričan nekdanji dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.

Filozofska podlaga

Žal sta ena redkih, ki si to upata na glas povedati. Tovrstno zdravorazumsko razmišljanje pomeni tveganje, da nate bruhnejo žveplo in ogenj. Drugače imajo glavno besedo sociologi, filozofi in drugi družboslovci, ki zmorejo javnosti dati odgovore na vsa energetska vprašanja za en cilj:  »Družba prihodnosti bo brezogljična, ali je ne bo.« Če vam to zveni znano, se niste zmotili. Samo zamenjajte besedo »brezogljična« s »socialistična« in dobili boste levičarsko maksimo iz časov, ko so komunisti, denimo v Anhovem (azbest) in Mežici (cink, svinec), res »zgledno skrbeli« za zdravje ljudi. Danes pa so vsi ekologi.

Zadeva ima seveda širšo podlago. Svet drvi v etatizem, želja po socializmu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo je jasno izražena. Zato so javnost začeli prepričevati, da je za onesnaženje planeta kriv pohlepni kapitalizem. Bil je zgrajen na fosilnih gorivih, zato je treba odpraviti premog in nafto. Kapitalizem bo tako izginil, družba bo pravičnejša, elektrika bo prihajala iz okolju prijaznih in obnovljivih virov. A so se ušteli. Energetske politike se kažejo kot uničujoče za gospodarstvo, ljudje vse težje plačujejo položnice, prizadenejo najranljivejši sloj prebivalstva.

Še enkrat več se potrjuje misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, sklep je več kot očiten – zdravilo je hujše od bolezni. Kaj je šlo torej narobe in kje se račun ne izide? Zakaj je elektrika postala draga in bo še dražja?

Prvič: emisijski kuponi

Na prelomu tisočletja se je na energetskih trgih v Evropi zgodil premik: cene niso bile več regulirane in so se določale na podlagi ponudbe in povpraševanja, potrošnik je dobil možnost, da prosto izbira ponudnika elektrike. Politika, vsaj tako se je zdelo, je začela spoštovati preference potrošnikov, energetskim podjetjem je bilo omogočeno, da delujejo na trgu. To je zagotavljalo cenovno dostopno, zanesljivo in priročno energijo, trg je hitro izravnal občasna nihanja cen energentov.

Toda še preden se je energetski trg sprostil (večina največjih globalnih energetskih podjetij je ostala v lasti ali pod nadzorom države, v Sloveniji je v lasti države še vedno 95 odstotkov družb za proizvodnjo elektrike), so se zaradi umetno ustvarjenega strahu pred globalnim segrevanjem nacionalne politike in birokrati v EU začeli neposredno vmešavati in vplivati na delovanje trga. Ena prvih potez je bila uvedba sistema trgovanja z emisijami, ki ga je EU leta 2005. Bruseljski uradniki so se pod pritiskom militantnih ekologov domislili, da morajo energetsko intenzivna podjetja in termoelektrarne izpuste v zrak plačati.

Določena je bila zgornja meja toplogrednih plinov, ki jih v ozračje lahko izpustijo podjetja. Emisijski kupon je predstavljal pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, a bistvo je v tem, da EU vsako leto izda manj kuponov, kar naj bi podjetja prisililo, da zmanjšajo izpuste. Toda edini rezultat je bil, da so se emisijski kuponi podražili: z 15,95 evra leta 2005 na več kot 80 evrov konec avgusta letos (največji skok je cena kupna doživela v zadnjih dveh letih – kar za 60 evrov). To je le eden od vzrokov za dražjo elektriko in posledično višjo inflacijo.

Drugič: uničevanje TE in JE

Kot je čas tekel naprej, so vlade začele širiti paniko, da človeštvo ne bo preživelo, če ne začnemo takoj prehoda na zeleno energijo. Na udaru so se znašle termoelektrarne (ogljikov dioksid) in jedrske elektrarne (strah pred nesrečami). Čeprav je bilo jasno, da sončne in vetrne elektrarne ne morejo čez noč nadomestiti fosilna goriva, so vlade začele vlagati milijarde v obnovljive vire energije, hkrati pa z zakoni siliti elektro podjetja, do so kupovala drago elektriko. Bil je to začetek spirale, ki je ni videti konca in jo danes doživljamo v obliki podražitev osnovnih dobrin.

Francija, ki je več kot 70 odstotkov elektrike dobila iz jedrskih elektrarn, jih je začela zapirati, z opuščanjem so začele Avstrija, Belgija, Nemčija, Italija, Švedska. Danes je v EU delujočih še okoli 100 nukleark, ki proizvedejo 683.512 GWh energije, kar predstavlja le še 25 odstotkov proizvodnje. Gre za poceni elektriko, saj megavatna ura iz krške JE stane približno 30 evrov.

Politika se ni ustavila je pri jedrski energiji. Tarča so postale termoelektrarne, ki so jih najprej obdavčili z okoljskimi dajatvami (emisijski kuponi denimo stanejo šesti blok v Šoštanju okoli 60 evrov za megavatno uro, čeprav je strošek premoga le okoli 30 evrov na megavatno uro), nato zaukazali postopno zapiranje.

Tretjič: oblikovanje cene elektrike

Slovenija med 80 in 85 odstotkov potrebne elektrike proizvede sama. Stroškovna cena je bila lani okoli 50 evrov na megavatno uro, letos znaša nekaj več kot 60 evrov. Uvožena elektrika je dražja, cena se je od lani povečala za 2,5-krat na okoli 150 evrov na megavatno uro. Lahko rečemo, da Slovenija proizvaja dokaj poceni elektriko, ampak cen ne sme sama oblikovati, ker je del evropskega trga.

Ceno na evropskem trgu določajo tako imenovane mejne elektrarne (ki se zaženejo ob povečanem povpraševanju). Ker se JE in TE zapirajo, so mejne zdaj postale dražje plinske elektrarne. To je bilo zelo kratkovidno. Dokler je cena plina zmerna, je vse dobro, a ko se poveča, se poveča tudi cena elektrike, kar se na koncu pozna na položnici slehernika. Zemeljski plin je sicer precej poceni, zato je bila tudi elektrika pridobljena iz plina do konca leta 2020 poceni: okoli 13 evrov za megavatno uro (vir: portal Trading Economics), danes je zaradi rasti cen tega energenta že okoli 230 evrov na megavatno uro. Res je, da je na podražitev vplivala zaostritev odnosov med Moskvo in Brusljem, ker je Rusija vojaško napadla Ukrajino. Vendar je to samo posledica, pravi vzrok je zgrešena energetska politika Evropske unije. Že pred  več kot desetletjem je bilo jasno, da so okoljski cilji zelene agende neuresničljivi, kljub temu bruseljski birokrati še vedno trdijo, da se zaradi drage elektrike (in posledično visoke inflacije) ne smemo odpovedati hitremu prehodu v brezogljično družbo.

Četrtič: trajnostna energija

Čeprav je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije poceni (veter in sonce sta »zastonj«), so končni neposredni in posredni stroški visoki. Poleg tega, da sonca in vetra ne moremo »skladiščiti« ter ju uporabiti takrat, ko ju potrebujemo (nafto, plin, premog in uran lahko), tako imenovana trajnostna energija ni tako čista, kot bi nam radi prikazali. Vetrne elektrarne za hlajenje potrebujejo veliko olja (nafta), ki se nahaja na vrhu vetrne turbine, težava s sončnimi celicami je, da je njihova proizvodnja popolnoma neekološka: proizvodnja potrebuje rudarjenje plemenitih kovin (ki jih že primanjkuje), večina celic je sestavljena iz silicijevih polprevodnikov in kovin (srebro, baker, indij), reciklaža panelov še nima ustrezne ekološke rešitve.

Poleg tega gradnjo elektrarn na alternativne vire spremljajo obsežne vladne subvencije. Po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo vlade v samo štirih letih v obliki subvencij, nepovratnih sredstev, posojil in davčnih spodbud namenile skoraj 450 milijard evrov. Vse to je treba upoštevati pri stroških.

Neracionalne vlade

Zgodovina energetske politike EU v tem tisočletju kaže na intervencijski vladni pristop na trg električne energije. Omejujejo proizvodnjo elektrike iz zanesljivih in poceni fosilnih virov ter financirajo negospodarne projekte z dražjimi in nezanesljivimi nadomestki (alternativni viri). Potrošnikom tako ostane manj ponudbe in višje cene (tudi zato, ker vlade določajo k osnovni ceni, ki znaša dobro tretjino zneska na položnici, še druge dajatve: omrežnino, trošarino, druge prispevke in DDV).

Tudi sedanjo energetsko krizo so zakuhale vlade. Ne samo zato, ker so postavile na evropskem trgu zgrešeno formulo za izračun cene elektrike, ampak ker se neposredno vmešavajo v delovanje trga. Trg bo ponudbo in povpraševanje prej ali slej izravnal, rast cen se bo ustavila in se postopoma znižala. A le, če vlade ne bodo hitele z novimi regulacijami in »formulami« ter z davkoplačevalskim denarjem spodbujale nerentabilne projekte.

Vlade vedno napačno razporedijo sredstva, le trg deluje ekonomično in racionalno; trg ne bo nikoli podpiral neracionalnih projektov, sčasoma bi tako ali tako z inovacijami, ki jih zmorejo le zasebniki na trgu, postopoma prehajal k drugim energetskim virom, ko bi prvih začelo primanjkovati. Sedanjo krizo bodo vladni ukrepi sicer ublažili in omilili, toda ravno zaradi takih posegov bo naslednja (če se že ta ne bo končala s katastrofo) še hujša. Potrebno bo popolnoma spremeniti energetsko politiko. Da le ni prepozno.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (8. september 2022).

13 kazalnikov, ki so za levičarje neizpodbitni dokazi, da kapitalizem ne deluje in je tik pred propadom

Značke

kapitalizem, socializem

Kapitalizem umira že več kot 100 let, zdaj naj bi bil zares tik pred svojim bridkim koncem. Vsaj tako se zdi, če sledimo številnim pritožbam po družbenih omrežjih, in strokovnjakom, ki so prepričani, da je kapitalizem najhujša stvar, ki se je zgodila človeštvu. Tu je nekaj primerov, ki se v pravični družbi v skrbi za sočloveka nikakor ne morejo zgoditi.

I. Zjutraj ste se ustavili na bencinski črpalki, si na avtomatu skuhali brazilsko mešanico kave in si opekli jezik. Ja, kapitalizem vas želi ubiti vsak dan znova.

II. Na nov avtomobil z dodatno opremo čakate tudi več tednov. Prava groza, v socializmu se med čakanjem na avtomobil lahko poročite, naredite dva otroka in ju pošljete v šolo.

III. Vaš otrok se hrani v šolski menaži, malice in kosila so premastna in presladka, jedilnike očitno sestavljajo neizobraženi ljudje brez občutka za dobro hrano. Mislite, kar si hočete o celjskem Petričku, priznati morate, da tam otroci nikoli niso imeli tega problema.

IV. Izgubite službo in ste brez denarja. Ostane vam le toliko premoženja kot srednje bogatemu plemiču pred 150 leti. Obup! Škandal!

V. Ograje na meji so nevarne za ljudi in živali, če se zataknejo ob rezilno žico, lahko izkrvavijo. Ja, v socializmu je drugače; samo neškodljivim svinčenim kroglicam se moraš izogniti, pa prečkaš mejo.

VI. Na Amazonu naročite knjige, na carini jih zadržujejo več dni. Ah, v pravični družbi je čakanje odveč, ker taka pošta sploh nikoli ne bo prišla.

VII. V trgovini je zmanjkalo mandljevega mleka za vegane, kalifornijskih oreščkov, japonskega modroplavutnega tuna, zalog Pérignona in televizorjev Panasonic 152-Inch Plasma TV. V socializmu tega res, ampak res nikoli ne zmanjka.

VIII. Naprava za sladoled v McDonald´su se je pokvarila in ne morete dobiti svojega sladkega priboljška. Sabotaža zlobnih kapitalistov.

IX. Nehumani pogoji za migrante: slaba hrana, pretrda ležišča, neprijazna okolica. Res je, Goli otok je nudil pogled na morje.

X. Zahtevate ideološko uravnoteženo poročanje javne televizije? Oh, o tem boste v prihodnosti premišljevali na Beethovnovi ulici 3.

XI. Kapitalisti so nagnjeni k kraji volitev, kršijo volilno zakonodajo, financirajo jih kapitalistični prijatelji iz tujine. Ko partija skrbi za vaše dobro počutje, teh težav sploh ne zaznate, vaši možgani niso dodatno obremenjeni z nešteto kandidati.

XII. Parada ponosa zasede mestno središče, vaš Garmin DriveSmart 86 vas preusmeri naokoli. Nagaja vam zlobni kapitalistični izdelek.

XIII. Številni elektronski pripomočki, sofisticirani kuhinjski aparati in pametni telefoni so za vas preprosto preveč, delajo vas nesproščene in nervozne. Kapitalizmu ni mar za vaše duševno zdravje.

P.S. Prirejeno po satiričnem portalu Babylon Bee.

Primera Wolt in Glovo: Tea Jarc, Luka Mesec in drugi čudaški boljševistični pajdaši so ekonomski teroristi, ki uničujejo, kar drugi s trdim delom in brez pomoči države zgradijo ali ustvarijo

Značke

boljševizem, dostavljalci hrane, ekonomski terorizem, etatizem, Glovo, individualizem, Inštitut 8. marec, kapitalizem, kolektivizem, komunizem, Ljubljana, Luka Mesec, Miki Kuusi, nadzor, Nika Kovač, Oscar Pierre, podjetništvo Vlada RS, prosti trg, robert golob, sindikalizem, Sindikat Mladi plus, sindikati, socializem centralno plansko gospodarstvo, Tea Jarc, totalitaritem, Udba, Wolt, Zoran Janković

Temelj svobodne ekonomija je tekma na trgu, prilagodljivost zahtevam potrošnikov in inovativnost pristopov. Toda ta živahnost, ki jo ponuja sistem ponudbe in povpraševanja, ogroža progresivno vizijo prihodnosti, ki nosi v sebi globoko avtoritarnost. Ta hip lahko v živo spremljamo paternalističen pristop levičarskih oblasti in njihovih sindikalističnih podaljškov k urejanju »gig ekonomije«. Kakopak, le oni imajo potrebno znanje, da pravilno pomagajo dostavljalcem pri Woltu, Glovu in drugih podjetjih, ki uporabnikom za provizijo ponujajo različne storitve (imajo tržni prostor in platformo, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje med naročniki storitev ter neodvisnimi in samostojnimi delavci – dostavljalci).

Se spomnite fotografije Woltovega dostavljalca hrane, ki si je na stopnišču Uršulinske cerkve v Ljubljani privoščil počitek in malico? Ker so bili zaradi pandemije kitajskega virusa v veljavi ukrepi (in dostavljalec jih je kršil), ga je policija oglobila. Kakšen vihar je nastal. Bil je to kronski dokaz totalitarnosti desnosredinske vlade Janeza Janše, levi politiki so kričali »sramota«, vsi mogoči nevladniki (vključno z Inštitutom 8. marec) so prilezli na plano. A danes, ko bo ljubljanski župan Zoran Janković (ki ima popolno podporo premierja Roberta Goloba) označil vsakega dostavljalca z identifikacijsko številko, so pravičniki bolj ali manj tiho. Naj bom jasen: zakoni, ukrepi in predpisi veljajo za vse državljane, tudi za dostavljalce Wolta ali Glova. Če kršijo cestnoprometne predpise (ali ukrepe v času pandemije, ne glede na to, ali se komu zdijo bedasti ali ne), naj bodo kaznovani. A da bodo za njimi oprezali državljani in jih prijavljali, je kar malo strašljivo in spominja na delovanje politične policija (Udba) v nekih drugih časih. Človek se vpraša, ali policija res nima časa in ljudi, da nekoga postavi na Čopovo ulico, kjer je vožnja s kolesom prepovedana?

Kakorkoli, dostavljalci bodo po novem označeni s številkami kakor taboriščniki, in to za levičarje ni težava. So pa paradni konji jugoboljševizma (denimo sindikat Mladi plus s Teo Jarc na čelu) pri »gig« podjetjih našli novo priložnost za boj proti globalnemu kapitalizmu. Lastniki Wolta (ali Glovo), aplikacije za dostavo na zahtevo, naj bi izkoriščali delavce, jih premalo plačali za opravljeno delo, ukinjali naj bi pravice delavcev. To priča, da ne poznajo poslovnega modela »gig« podjetij, ki temelji na prostovoljnem in partnerskem odnosu med lastniki podjetja in dostavljalci (nekateri jih pravijo tudi kurirji). Podjetje nima redno zaposlenih, zato podpiše partnersko pogodbo z večinoma samostojnimi podjetniki. Slednji, ki z »gig« podjetjem poslujejo kot podjetje s podjetjem, sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali: če dostavi več, dobi več; če mu delo več ne ustreza, pač ne dela in si poišče kaj drugega. Gre za projektno in zelo fleksibilno delo, kjer dobiš plačano toliko, kot si naredil. Zato je domnevno sužnjelastniški odnos blodnja levičarjev, saj dostavljalca ni nihče s pištolo na sencih prisilil, da mora delati za Wolt ali Glovo. Za to delo so se odločili sami, anonimno stokanje novinarkam postane megafon za pljuvanje po uspešnih podjetnikih. Sicer se od slovenskega medijskega mainstreama tako ali tako ne pričakuje drugega kot netenje sovraštva do kapitalizma in svobodne podjetniške pobude. Populistični pamfleti, ki jih bruhajo in okrepijo z izjavami Levice ali sindikalistk, nimajo nikakršne povezave z realnostjo.

Finec Miki Kuusi (32) in Španec Oscar Pierre (26), glavna soustanovitelja Wolta in Glova, sta na idejo ustanovitve dveh najbolj prepoznavnih podjetij za dostavo na zahtevo prišla v družbi prijateljev, ki so razpravljali, kako preživeti, kaj delati in na kakšen način zaslužiti. Ti mladi niso iskali službe, ampak delo. Obe družbi sta klasični start up podjetji, večina soustanoviteljev je imela za seboj neuspešne poskuse. Po prvih neuspehih niso (socialne in materialne) pomoči iskali pri državi, ampak poskusili znova. S trdim delom jim je uspelo, danes sta podjetji s svojim poslovnim modelom prisotni skoraj na vseh celinah.

Pojav teh podjetij je najboljši primer uspešnosti svobodne kapitalistične pobude. Čeprav se levičarji in njihovi marksistični ekonomisti borijo proti njim v povezavi s konceptom upora proti globalnemu kapitalizmu, predstavljata za resnejše ljudi (z minimalnim ekonomskim znanjem)  Wolt in Glovo podjetji, ki se s svojim poslovnim modelom borita proti globalnemu socializmu. Primera finske in španske »gig« družbe sta najbolj enostavna primera, kako na preprost način ljudem pokazati, kako deluje prosti trg in njegova »nevidna roka« ter zakaj je uspešnejši od centralno-planske etatistične represije. Predvsem pa, da deluje in daje delo na tisočim ljudem. V ozadju so prostovoljne interakcije in transakcije med podjetjem in partnerji (dostavljalci) ter med partnerji (dostavljalci) in naročniki storitev, pri čemer dostavljalci na trgu ne tekmujejo z drugimi dostavljalci, ampak s samim seboj: kolikor več naročil dostavi, toliko je plačan. Se pravi, v podjetju prevladuje filozofija individualizma nad kolektivizmom, vse je podprto z zasebnim kapitalom v ozadju. In ravno to je tisto kar socialisti prezirajo: prostovoljne transakcije med popolnimi tujci brez prisotnosti državne birokracije ter zasebna iniciativa in lastništvo. V komunističnih državah taka podjetja ne bi bila mogoča: če bi bila, bi bila nacionalizirana in uničena.

V demokratičnih državah kot je Slovenija, ki vsaj na deklarativni ravni prisegajo na prosti trg in se levičarska oblast (vsaj zaenkrat) boji pleniti tuje premoženje, se pojavijo razni Luki Mesci, Tee Jarčeve in Nike Kovačeve. Za razliko od Kuusija in Pierra, ki sta ustanovila in zgradila podjetji, dala delo tisočim, na stotine podjetij rešila med krizo kitajskega virusa (restavracije so bile zaprte, edina rešitev je bila dostava na dom) in ponudila ljudem možnost, da jim dostavijo na dom, karkoli želijo, je poslanstvo boljševistične trojice uničevanje teh podjetij ali povzročanje škode, brez da bi prevzeli kakršnokoli odgovornost. Sindikat Mladi plus in Tea Jarc sta se že hvalila po družbenih omrežjih, da sta podjetniku iz Prekmurja povzročila škodo. Kakšen človek moraš biti, da se hvališ s škodovanjem poslovanju drugega, ti pa počneš samo to, da se praskaš spodaj, ovaduško iščeš podjetnike, ki so primerna tarča, in ko svoje opraviš, si nabiraš moči za nove podvige v eksotičnih krajih. Ta boljševistična svojat je zelo blizu definicije klasičnih ekonomskih teroristov (podobne gverilske akcije financira Guerilla Foundation, ki je eden od tujih finančnih podpornikov Inštituta 8. marec Nike Kovač). In če ima še podporo oblasti (in trojica jo ima, Mesec je celo minister), toliko slabše za svobodo, prosti trg in prostovoljne transakcije na trgu. Začne prevladovati poveljniška ekonomija, ki temelji na ukazno-nadzornem sistemu, kar je predstavljeno kot vrnitev v normalnost, kot boj za socialno pravičnost. Na Zahodu to poznajo kot erozijo svobode. Vlade (leve in desne) so prek komaj opaznih odmerkov povečanega nadzora postopoma družne spreminjale v mehke totalitarizme. Ko je odšla ena generacija, je naslednja že živela s temi odmerki, sploh se ni zavedala, da so prejšnje generacije živele veliko bolj svobodno. Ker niso poznale izvorne svobode, se jih je zdelo to normalno in so rajši ohranile status quo, ker naj bi bilo to zanje bolje. In tako iz generacijo v generacijo, kar je oblastem omogočalo vedno večji nadzor, krčenje polja svobode in priprave za novo normalnost naslednje generacije. To, kar se v Sloveniji dogaja z Woltom in Glovom, ni slovenska posebnost. Ekonomski teroristi, kot po pravilu spajdašeni z oblastmi, so že povsod po stari celini.

In mogoče je že čas, da vse skupaj izperemo in izpljunemo. Da le ni prepozno.

Vrnitev v dekarbonizirane čase je pot v pomanjkanje, lakoto in revščino, pri čemer bodo granitne kocke namesto asfalta še najmanjša težava

Značke

asfalt, blaginja, ekologi, ekologija, fosilna goriva, gnojila, kapitalizem, lakota, Levica, levičarji, medicinski material, onesnaževanje, plastika, pnevmatike, surova nafta, človeštvo

Dražja elektrika in energenti niso (samo) posledica vojne v Ukrajini, ampak so del zgrešenih nacionalnih in mednarodnih politik, ki predvsem zadnja tri desetletja vodijo vojno proti fosilnim gorivom. Vrhunec je bil Pariški sporazum (2015). Kaže, da so imeli prav tisti, ki so trdili, da je dogovor državnikov o podnebnih spremembah na konferenci v Parizu ena najnevarnejših stvari za človeštvo.

Progresivizem je v zadnjih letih norost pripeljal do skrajnosti: za onesnaževanje in posledično podnebno krizo je kriv kapitalizem. Če odpravimo kapitalizem, ki ga poganja predvsem naftna industrija, bomo rešili planet. Levica je povsem znanstvena vprašanja o globalnem segrevanju in podnebnih spremembah spremenila v označevalec identitete njene ideologije. S podnebnimi spremembami je zdaj povezano: vojne, revščina, izkoriščani delavci, bogatenje posameznikov, orožje, lakota. Ni teme, ki jo ne bi bilo mogoče povezati s podnebnimi spremembami. Vse ima istega krivca: za uničevanje gozdov, onesnaženje voda, vročinske valove in naravne nesreče je kriv neoliberalizem s prostim trgom. Zato zagovarjajo ukinitev zasebne lastnine, ker bodo oni tako rešili okolje pred zlobnimi kapitalisti.

Toda pravo vprašanje je, ali bi odprava fosilnih goriv prinesla napredek ali nazadovanje v srednji vek, ki ga kot temačnega označujejo levičarji. Si levica želi prav tega? Nazaj v stoletja in tisočletja dekarboniziranega sveta? Zemlja z 8 milijardami ljudmi ne bi preživela, večina človeštva bi umrla, drugi bi živeli v revščini in pomanjkanju. In mogoče je tisto, česar se levičarji bojijo, ravno tisto, kar si želijo? Revščina, lakota, pomanjkanje. Tako je veliko lažje vladati, kot pa ljudem, ki uživajo blaginjo današnjega zahodnega sveta.

(Ne)namerne posledice divjanja progresivnih in samooklicanih varuhov okolja, ki bodo svet osvobodili surove nafte (fosilnih goriv), bi seveda najprej pomenilo pomanjkanje pogonskih goriv. A to bi bil še najmanjši problem. Omejena bi bila dobava ali celo odprava vrste proizvodov, ki so narejeni iz ali s pomočjo surove nafte (povzemam inženirja Ronalda Steina).

Asfalt

Asfalt se sicer pojavlja tudi v naravi, vendar večina asfalta, ki se danes uporablja za ceste, izvira iz surove nafte. Je najtežji del surove nafte – kar ostane po destilaciji. Danes pokriva približno 65 milijonov kilometrov cest po svetu.

Pnevmatike

Za proizvodnjo pnevmatik se uporablja naravni kavčuk, vendar danes prevladuje sintetični kavčuk, ki je izdelan iz petrokemičnih surovih. Primarna surovina je surova nafta. Na svetu je okoli 1,4 milijarde vozil..

Gnojila

Eden od stranskih produktov rafiniranja nafte je naftni koks. Z več kot 80 odstotki ogljika je naftni koks bistvenega pomena za proizvodnjo gnojil. Gnojila so bistvenega pomena, da se nahrani 8 milijard ljudi na svetu.

Medicinski material

Velik del medicinske opreme, ki se danes uporablja in od katerih ga je veliko za reševanje življenj, je izdelan iz nafte. Ne samo, da so srčne zaklopke in umetni udi izdelani iz nafte, velik del čistilnih in varnostnih izdelkov, ki jih uporablja medicinsko osebje, je iz petrokemičnih surovin. Tudi aspirin in druga zdravila vsebujejo nafto.

Reaktivna goriva

Letala na reaktivni pogon uporabljajo izključno gorivo, ki je pridobljeno iz surove nafte.

Trgovske ladje

Več kot 53.000 trgovskih ladij, ki pljujejo po svetu in razvažajo trgovsko blago, pluje s pomočjo surove nafte.

Plastika

Primarna surovina za plastiko je surova nafta. Iz plastike niso samo nakupovalne vrečke, ampak skoraj vsi proizvodi, vključno z avtomobili.

Obnovljivi viri

Vetrne turbine in sončni kolektorji, ki pridobivajo energijo iz obnovljivih virov, so izdelani iz naftnih derivatov.

Če bi se človeštvo odreklo fosilnim gorivom, bi se odreklo večini  napredka v zadnjih 100 letih. Izumi avtomobila, letala in uporaba nafte v zgodnjih letih 20. stoletja so nas pripeljali v industrijsko revolucijo. »Bogatejše države imajo danes več kot 6.000 izdelkov, ki jih pred nekaj sto leti ni bilo, vsi pa so izdelani iz naftnih derivatov,« pravi Stein.

Zaradi surove nafte uživamo blaginjo, kot še nikoli prej, podaljšala se je življenjska doba, zmanjšala umrljivost dojenčkov, zaradi nafte potujemo dlje in hitreje. Kaj bi sledilo, če bi se temu odpovedali (vrnitev na tlakovanje cest in avtocest z granitnimi kockami bi se izkazala za minorno težavico), lahko vidimo v revnejših državah, kjer vsako leto umre 11 milijonov otrok. Vse zato, ker te (dekarbonizirane) države nimajo ali imajo omejen dostop do proizvodov iz nafte.