Vrnitev v dekarbonizirane čase je pot v pomanjkanje, lakoto in revščino, pri čemer bodo granitne kocke namesto asfalta še najmanjša težava

Značke

asfalt, blaginja, ekologi, ekologija, fosilna goriva, gnojila, kapitalizem, lakota, Levica, levičarji, medicinski material, onesnaževanje, plastika, pnevmatike, surova nafta, človeštvo

Dražja elektrika in energenti niso (samo) posledica vojne v Ukrajini, ampak so del zgrešenih nacionalnih in mednarodnih politik, ki predvsem zadnja tri desetletja vodijo vojno proti fosilnim gorivom. Vrhunec je bil Pariški sporazum (2015). Kaže, da so imeli prav tisti, ki so trdili, da je dogovor državnikov o podnebnih spremembah na konferenci v Parizu ena najnevarnejših stvari za človeštvo.

Progresivizem je v zadnjih letih norost pripeljal do skrajnosti: za onesnaževanje in posledično podnebno krizo je kriv kapitalizem. Če odpravimo kapitalizem, ki ga poganja predvsem naftna industrija, bomo rešili planet. Levica je povsem znanstvena vprašanja o globalnem segrevanju in podnebnih spremembah spremenila v označevalec identitete njene ideologije. S podnebnimi spremembami je zdaj povezano: vojne, revščina, izkoriščani delavci, bogatenje posameznikov, orožje, lakota. Ni teme, ki jo ne bi bilo mogoče povezati s podnebnimi spremembami. Vse ima istega krivca: za uničevanje gozdov, onesnaženje voda, vročinske valove in naravne nesreče je kriv neoliberalizem s prostim trgom. Zato zagovarjajo ukinitev zasebne lastnine, ker bodo oni tako rešili okolje pred zlobnimi kapitalisti.

Toda pravo vprašanje je, ali bi odprava fosilnih goriv prinesla napredek ali nazadovanje v srednji vek, ki ga kot temačnega označujejo levičarji. Si levica želi prav tega? Nazaj v stoletja in tisočletja dekarboniziranega sveta? Zemlja z 8 milijardami ljudmi ne bi preživela, večina človeštva bi umrla, drugi bi živeli v revščini in pomanjkanju. In mogoče je tisto, česar se levičarji bojijo, ravno tisto, kar si želijo? Revščina, lakota, pomanjkanje. Tako je veliko lažje vladati, kot pa ljudem, ki uživajo blaginjo današnjega zahodnega sveta.

(Ne)namerne posledice divjanja progresivnih in samooklicanih varuhov okolja, ki bodo svet osvobodili surove nafte (fosilnih goriv), bi seveda najprej pomenilo pomanjkanje pogonskih goriv. A to bi bil še najmanjši problem. Omejena bi bila dobava ali celo odprava vrste proizvodov, ki so narejeni iz ali s pomočjo surove nafte (povzemam inženirja Ronalda Steina).

Asfalt

Asfalt se sicer pojavlja tudi v naravi, vendar večina asfalta, ki se danes uporablja za ceste, izvira iz surove nafte. Je najtežji del surove nafte – kar ostane po destilaciji. Danes pokriva približno 65 milijonov kilometrov cest po svetu.

Pnevmatike

Za proizvodnjo pnevmatik se uporablja naravni kavčuk, vendar danes prevladuje sintetični kavčuk, ki je izdelan iz petrokemičnih surovih. Primarna surovina je surova nafta. Na svetu je okoli 1,4 milijarde vozil..

Gnojila

Eden od stranskih produktov rafiniranja nafte je naftni koks. Z več kot 80 odstotki ogljika je naftni koks bistvenega pomena za proizvodnjo gnojil. Gnojila so bistvenega pomena, da se nahrani 8 milijard ljudi na svetu.

Medicinski material

Velik del medicinske opreme, ki se danes uporablja in od katerih ga je veliko za reševanje življenj, je izdelan iz nafte. Ne samo, da so srčne zaklopke in umetni udi izdelani iz nafte, velik del čistilnih in varnostnih izdelkov, ki jih uporablja medicinsko osebje, je iz petrokemičnih surovin. Tudi aspirin in druga zdravila vsebujejo nafto.

Reaktivna goriva

Letala na reaktivni pogon uporabljajo izključno gorivo, ki je pridobljeno iz surove nafte.

Trgovske ladje

Več kot 53.000 trgovskih ladij, ki pljujejo po svetu in razvažajo trgovsko blago, pluje s pomočjo surove nafte.

Plastika

Primarna surovina za plastiko je surova nafta. Iz plastike niso samo nakupovalne vrečke, ampak skoraj vsi proizvodi, vključno z avtomobili.

Obnovljivi viri

Vetrne turbine in sončni kolektorji, ki pridobivajo energijo iz obnovljivih virov, so izdelani iz naftnih derivatov.

Če bi se človeštvo odreklo fosilnim gorivom, bi se odreklo večini  napredka v zadnjih 100 letih. Izumi avtomobila, letala in uporaba nafte v zgodnjih letih 20. stoletja so nas pripeljali v industrijsko revolucijo. »Bogatejše države imajo danes več kot 6.000 izdelkov, ki jih pred nekaj sto leti ni bilo, vsi pa so izdelani iz naftnih derivatov,« pravi Stein.

Zaradi surove nafte uživamo blaginjo, kot še nikoli prej, podaljšala se je življenjska doba, zmanjšala umrljivost dojenčkov, zaradi nafte potujemo dlje in hitreje. Kaj bi sledilo, če bi se temu odpovedali (vrnitev na tlakovanje cest in avtocest z granitnimi kockami bi se izkazala za minorno težavico), lahko vidimo v revnejših državah, kjer vsako leto umre 11 milijonov otrok. Vse zato, ker te (dekarbonizirane) države nimajo ali imajo omejen dostop do proizvodov iz nafte.

Asta Vrečko, ustavni katabolizem in RTV Slovenija

Značke

Asta Vrečko, Državni zbor RS, kapitalizem, ministrstvo za kulturo, prisila, prosti trg, RTV prispevek, RTV Slovenija, socializem, svoboda, Vlada RS

Nadobudna tovarišica, Asta Vrečko po imenu, nekdaj članica Delavsko-punkerske univerze in soustanoviteljica Iniciative za demokratični socializem, danes v prostem času ministrica za kulturo, pač ne more iz svoje kože. Da se ve, od kod prihaja, kakšen je njen pedigre, vidi stvari, ki jih dokazano ni. Ampak to smo pri levičarjih že navajeni: če jih ni, jih ustvarijo v svojih glavah, nato jih interpretirajo. Ne, cesar zagotovi ni gol, mar ne?

Vrečkovi se je tokrat v Ustavi RS prikazal zapis, ki predvideva »obvezno plačevanje RTV prispevka, ne prostovoljno plačevanje«. O slovenski ustavi imam sicer svoje mnenje, menim, da so v njej zadeve, ki vanjo ne sodijo, a o tem drugič. Dejstvo je, da v ustavi sploh ni člena, ki bi omenjal RTV prispevek, še manj, da bi ga predvidel kot obveznega. Res je, tudi vodstvu RTV Slovenije se je pred leti zdelo, da so jim kršene ustavne pravice, ko se je želelo zmanjšati RTV prispevek: sklicevalo se je na 39. člen, ki govori o svobodi izražanja.

Ali je Vrečkova imela to v mislih, ne vem. Če je, potem je jasno, da ne samo ne razume ustave, tudi svobode ne: svoboda izražanja je dlje oddaljena od obveznega plačevanja prispevka, kot je razdalja med Zemljo in Marsom. Prav ničesar nimata skupnega, obvezno povezovati s svobodo je oksimoron; tak, kot je besedna zveza demokratični socializem. Enostavno ne gre skupaj. Razen če zadevam daš drug pomen, kar levica vztrajno počne, medijski mainstream pa naseda in za levičarji ponavlja kot papagaj.

Naj bom jasen: obvezno plačevanje RTV prispevka je popolnoma nepotrebno. V današnjem času, ko ima človek možnost izbire med več radijskimi in televizijskimi postajami in kanali, je postavljanje nacionalne televizije v privilegiran položaj povzročanje škode trgu in davkoplačevalcem. Ustavno sodišče je v odločbi leta 2004 sicer že zapisalo, da mora oblast zagotoviti sredstva za normalno delovanje RTV Slovenija, vendar to ni nujno obvezni prispevek in ne nujno v takem obsegu. Vlada bi morala prispevek preprosto ukiniti in za prehodno obdobje (petih let, kot denimo za BBC v Veliki Britaniji) zagotoviti proračunska sredstva. Nato pa nacionalna radio in televizijo preprosto prodati.

Tole, kar počno levičarji in zaposleni na Kolodvorski ulici, je parazitizem: uživanje privilegijev (zaposleni na RTV Slovenija) na račun nekoga drugega (državljani kot davkoplačevalci oziroma zavezanci za plačevanje obveznega prispevka). To ni združljivo s svobodo in prostim trgom. Če posameznik (zasebnik) želi prostovoljno preživljati nekoga drugega, in to na svoje stroške, naj. Vsak ima to pravico, vsak ima pravico da s svojim denarjem počne, kar želi. Ko človek prostovoljno sprejme vlogo gostitelja zajedavca, s tem prav nič ne ogroža drugih. Vendar je zelo narobe, če v to vlogo sili tudi druge.

Slovenski socialisti (Asta Vrečko je tipična predstavnica) pravijo, da se z obveznim RTV prispevkom borijo za državljane in njihove pravice do obveščenosti. Hvala za tako skrb. Kako bom obveščen in kje bom dobil potrebne informacije, je moja stvar. In če bom želel, bom za to tudi plačal s svojim denarjem. Ali bo to POP TV ali RTV Slovenija ali Nova24TV, je izključno moja stvar. Nihče pa ne more nekoga prisiliti, da plača neko izbrano televizijo.

Svoboda je odsotnost sile in prisile. V primeru RTV prispevka je to prisilno plačevanje nečesa (pod grožnjo s silo), ki koristi enim na račun drugih. To ni prostovoljna odločitev.+, prispevek je tipično socialističen relikt, ki nima veze s kapitalizmom, prostotržnim sistemom. Prosti trg je namreč izraz, ki ga uporabljamo za celoto prostovoljnih izmenjav blaga in storitev med posamezniki in skupinami (gospodarskimi in drugimi družbami). Temelji na prostovoljnih odnosih. Čim odnosi (transakcije, izmenjave itd.) niso prostovoljni ter je nekdo prisiljen od nekoga nekaj kupiti (z zakonom predpisano blago ali storitev), potem ti ni več prostovoljno (svobodna izbira), ampak temu drugače rečemo (če je v ozadju država, ki ima legitimno pravico za uporabo orožja) – oborožen rop. RTV prispevek je torej dobrina, ki jo država omogoči skupini ljudi (zaposleni na RTV Slovenija), potem ko oropa druge državljane. Gre za socialistično institucionalizirano zajedavstvo, ki ne more imeti podlage v (slovenski) ustavi, ki naj bi bila branik svobode posameznika (zasebnika) pred prisilo ali grožnjo države, ki jo ta lahko doseže z zlorabo (zakonodajne ali izvršilne) oblasti.

Kako Slavoj Žižek svet prepričuje, da je oblekel cesarja, a je Nina Krajnik pokazala, da je cesar (še vedno) gol

Značke

BBC, Eduardo Pinheiro, filozofija, Gregor Golobič, Guardian, ideologija, kapitalizem, lacanovstvo, Levica, levičarstvo, marksizem, Mladen Dolar, New York Times, Nina Krajnik, psihoanaliza, Rastko Močnik, Renata Salecl, Robert Wofford, Slavoj Žižek, Thomas Moller-Nielsen

Nine Krajnik osebno ne poznam. A po tistem, kar sem prebral (v Demokraciji smo imeli intervju z njo) in slišal (intervju na TV Slovenija), moram reči, da se mi zdi prepričljiva in jasna, tudi všečna ženska. Ve, kaj in o čem govori, je dosledna in zelo neposredna.

Nedavno je »pionirka lakanovske psihoanalize v Sloveniji«, ki prijateljevala in sodelovala z Lacanovo (pokojno) hčerko Judith Miller, dejala, da v Sloveniji do leta 2015 sploh ni bilo lacanovske psihoanalize. To je bil pravi šok. Kako je to mogoče, ko imamo glavnega lacanovca Slavoja Žižka? In Društvo za teoretsko psihoanalizo, ki sta ga poleg Žižka ustanovila Mladen Dolar in Rastko Močnik? Novinar Matej Klarič je na Twitterju celo (v stalinističnem besednjaku in drži, vredni samega Žižka) zapisal, kako si Možina sploh upa gostiti in predstaviti Krajnikovo kot pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji, »če se ve, da imamo že več kot 40 let svetovno špico te smeri«.

Res je. Nad Lacanom ima monopol Žižek. Sam sebe je predstavil in se promoviral kot lacanovec, ustoličila ga je globalna akademska levica. V resnici je postmarksistični filozof, apologet kulturnega marksizma, pripadnik »jurske levice«, ki perfidno skriva svoj obsesiven prezir do kapitalizma (ki ga v resnici hrani) ter se navdušuje nad največjimi tiranijami na svetu (stalinizmom in maoizmom). Ker pobira drobce od povsod, nekateri mešajo Marxa in Lacana (najbrž tudi Hegla).  A njegova beseda velja, karkoli reče. O tem se v Sloveniji ne razpravlja, kaj šele dvomi. Možno je le ponižno klečanje pred njegovo lacanovsko Visokostjo in kimanje domislicam preroka kapitalistične apokalipse. Njegova beseda je prva in zadnja. Vmes ni nič, prav nič. Zdi se, da je tako bilo od nekdaj, dokler ni prišla Krajnikova in glasno povedala, da je tako stanje bilo mogoče le, ker je klika z Gregorjem Golobičem na čelu (in krogom okoli Slavoja Žižka, Mladena Dolarja, Renate Salecl ter drugih) »privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države« – visoko šolstvo in akademsko sfero. »Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči,« je dejala. Odgovor globoke države je prišel zelo hitro – Nini Krajnik so v njen dom vdrli Odlazkovi novinarji. Ker se je dotaknila financ globoke države in bila kritična do slabih kopij slovenskih lacanovcev. Kljub temu, da je dobila podporo od Jacquesa Alaina Millerja, Lacanovega intelektualnega dediča: »Slavoj, Mladen Dolar, tudi v Ljubljani vas gleda temno oko, in ni tisto, ki je gledalo Kajna, saj naj živi Nina.«

Žižek je najbrž res populariziral filozofijo in svojimi nastopi postal pop ikona, ki je zanimiva (tudi) za globalni medijski mainstream (od BBC in Guardiana do New York Timesa), vendar je daleč od tega, da bi bil eden »največjih svetovnih javnih intelektualcev«.

»Žižka cenijo ´psi´ in ´intelektualci´: bodisi mu manjka kanček spodobnosti, bodisi je imbecil,« pravi brazilski konservativni pisatelj Rodrigo Constantino.

To so ugotovili tudi številni študenti, ki jih je njegova retorika zvabila v študij (in nekateri novinarji). Za njih je bilo spoznanje grenko: resnejša poglobitev v njegove študije, analize, razprave in citate razkriva Žižkovo šarlatanstvo, plagiatorstvo in radikalizem (Belgijec Thomas Moller-Nielsen, diplomant Oxforda, v Filozofskem salonu ali Robert Wofford v Newsweeku). Ideje si »sposoja« in jih prodaja kot originale celo od svojih žen. Tak primer je primerjava gumba v dvigalu, na katerega ljudje večkrat pritisnejo, ker pričakujejo, da se bodo vrata hitreje zaprla, in volilnega sistema v zahodnih demokracijah, kjer ljudje v političnem procesu sodelujejo z glasovanjem. Vendar to ni nič drugega kot izpeljana misel Renate Salecl, Žižkove druge žene, v njeni knjigi Disciplina kot pogoj svobode o subjektih svobodne izbire v postindustrijski družbi. Zato je neverjetno, da je med njegovimi zvestimi sledilci toliko akademikov, ki med občinstvom kot cucki sedijo v prvih vrstah in mu kimajo.

Edino, kar se je Žižek v resnici »naučil« od Lacana, je (če se ne motim) – pomembnost jezika. Z njim zna opletati; izbirati take besede, ki so všečne trenutnemu občinstvu ali sogovorniku; verbalno spravi občinstvo v halucinacije; hkrati pa brani gospodarje ideologije, ki v resnici stojijo v ozadju. Temu se drugače reče zloraba jezika.

Zdi se, da se spozna na vse. Tudi na budizem. Ko ga je o tem poslušal učitelj angleščine in ljubitelj budistične filozofije Eduardo Pinheiro, je o Žižku zapisal: »Slavoj ni veliko več kot zabavljač. Kot filozof ni nič drugega kot goljuf.«

Zna se spretno izogniti vprašanjem, ki so povezane s strokovnostjo in njegovim poznavanjem filozofije (ne samo Lacana). To je občutila novinarka Guardiana Jessica Decca Aitkenhead, ki je Žižka obiskala v Ljubljani in napisala reportažo. »Predstavljala sem si, da bo želel razpravljati o svoji novi knjigi o Heglu, toda zdi se, da je tisto, o čemer resnično želi govoriti, seks,« je zapisala. A to ni omajalo Žižkove priljubljenosti v levičarskih medijih.

Žižek kot po pravilu v zadnjem delu povedi pogosto zanika tisto, kar je povedal v prvem. Pravzaprav zaradi govornega besnenja pri njem nikoli ne veš, ali zagovarja ali kritizira tezo. Ko govori o komunizmu in se nad njim navdušuje, v isti sapi pove, da to nima nič opraviti s komunisti v 20. stoletju. Ne pove, kakšen je njegov komunizem. A s spretno uporabo jezika zakrije svojo nekonsistentnost, kar je tudi sicer značilnost jezika levice – do zdaj nobena država ni imela pravega socializma, mi imamo v mislih svojega, pravega. Seveda, v mislih. Težava je, da ideje levice ne delujejo. Tako kot Žižkove ne. Delujejo samo v njihovih utopičnih predstavah in načrtih, s katerimi kot sirene s petjem zapeljejo ljudi na čeri. In potem pravijo: Ne, nismo mislili tega. Enako počne Žižek, ki je tako protisloven, da se človek na koncu povsem resno vpraša, ali mogoče ne blefira tudi svoje raztresenosti, motečih kretenj in pljuvanja po sogovorniku. Edina njegova dodana vrednost je – (ne tako) poceni zabavljaštvo. Ki je zelo nevarno, saj mladež po njegovih nastopih začne takoj nositi majice z motivom Lenina ali Che Guevare.

V resnici so Žižkovi oboževalci zelo plitva voda, a v njegovem kultu, ki je glasen, provokativen in klovnovski, so zvesti sledilci. Med njimi tudi profesorji in akademiki, ki so tam iz različnih vzgibov. Nekateri zato, da so opaženi, drugi iz povsem materialnih in strahopetnih razlogov, ko so pripravljeni izdati psihoanalitično stroko.

»Bi. A Žižek ne dovoli. Ne želi sodelovanja z lacanovskimi psihoanalitiki, ampak če se pridružim jaz, bodo ljudje mislili, da je v trojki razdor,« je Mladen Dolar odgovoril Krajnikovi, ki ga je vprašala, ali bi se pridružil psihoanalitičnemu gibanju. Krajnikova je komentirala: »Gre za kategorični primer tiranske agonije in padec prve domine v seriji napadov na lacanovske psihoanalitike, ki bodo sledili. Gre za izdajo psihoanalitične stvari in mojega mladega zaupanja, zato da bi se prikrilo staro prevarantstvo.«

Mogoče bi Žižku lahko spet »pomagala« Lady Gaga. Tudi ona je multipraktik in se spozna na vse, najraje rešuje svet. Mogoče se boste spomnili, da je v času kitajskega virusa izkušnje in vedenje o pandemiji delila z generalnim direktorjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Tedrosom Adhanom Ghebreyesuspm.  Zagotovo ste takrat lažje spali, ko ste vedeli, da vas ščitita Lady Gaga in Etiopijec, ki je bil pred leti obtožen prikrivanja epidemij, mar ne?

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

Značke

ekonomska demokracija, Fakulteta za družbene vede, FDV, George Soros, kapitalizem, Levica, levičarstvo, Luka Mesec, robert golob, samoupravni socializem, vlada

Koordinator Levice Luka Mesec, ki bo v Golobovi vladi podpredsednik in minister za solidarno prihodnost, bo skrbel tudi za »ekonomsko demokracijo«. Kaj to pomeni?

Ekonomska demokracija naj bi bila sistem, v katerem naj bi si ljudje delili lastništvo in odločanje nad močjo in viri v svojih skupnostih ali okoljih. Pravijo, da je tako gospodarstvo bolj učinkovito, saj skupnostim in organizacijam (tudi podjetjem) ne gre za dobiček in lasten interes, ampak za solidarnost, sodelovanje, demokracijo in trajnost.

Če menite, da ste tak besednjak nekje že slišali, se niste zmotili. O ekonomski demokraciji (običajno se vedno izkaže za neuspešno, na dolgi rok pa zagotovo) največ govorijo tisti, ki so finančno pripeti na proračunske jasli in ki ljudi, ki menijo, da bi morali poulični aktivisti ustanoviti podjetje in tam poskusiti z »ekonomsko demokracijo«, zmerjajo z neoliberalci. No, ti ljudje imajo svojega (velikega) vzornika, idola in seveda tudi sponzorja. To je nihče drug kot George Soros s svojo Open Society, ki se zelo jasno zavzema, da mora civilna družba prevzeti »demokratični nadzor nad našim gospodarstvom«.

V ta namen je bil leta 2018 ustanovljen Inštitut za ekonomsko demokracijo IED (Soros ima EDI – Pobuda za ekonomsko demokracijo). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na tem inštitutu mrgoli marksističnih filozofov, profesorjev Fakultete za družbene vede in podpornikov Levice. In da se je treba ekipe teh »strokovnjakov« na »področju lastništva zaposlenih in participativne kulture« bati. Zdaj imajo svojega ministra, zakon o lastniški zadrugi delavcev so že napisali, očitno ne bo nobenih ovir, da ga Golobova vlada sprejme med prvimi. Kaj bo sledilo, si lahko samo mislimo, tudi prisilna razdelitev lastništva med zaposlene je najbrž v igri. Ekonomska demokracija je zato samo drug izraz za demokratični socializem ali socializem nasploh. Pod to krinko socializem prihaja v središče političnega življenja tudi v tradicionalno kapitalistične države: v ekonomski demokraciji, kjer je delno reguliran trg, delujejo podjetja, ki jih upravljajo njihovi delavci (zaposleni). Lastništvo in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, ki je do zdaj pripadalo zasebnikom kot posameznikom, postopoma prehaja v lastništvo skupnosti (zadrug). Enako bo s stanovanji. Zasebnega lastništva stanovanj ne bo več, stanovanja bodo v lasti in upravljanju skupnosti. Prihaja apokalipsa tistega, kar ameriški biolog Garrett Hardin opisuje kot »tragedijo skupnega«.

Ampak, da smo si na jasnem. Z ekonomsko demokracijo ali demokratičnim socializmom v gospodarstvu ni nič nabore, če pri tem eksperimentu ljudje sodelujejo prostovoljno in niso prisiljeni (zakonodajno) podpirati takih oblik ekonomskega združevanja. Kot posamezniki svobodno izbirajo prijatelje, svobodno izbirajo tudi, s kom se bodo družili, s kom bodo šli v posel in v kakšni obliki bo posel potekal. Kdor hoče, naj ustanovi participativno zadrugo ali podjetje, v tem ni prav ničesar nesvobodnega, antikapitalističnega in protiprostotržnega. Obstajajo različne oblike vodenja podjetja, ljudem je treba samo pustiti izbiro. Težava je v tem, da bo Golobova vlada z ministrom Mescem na čelu skušala z zakonom uveljaviti tak sistem in ga ljudem vsiliti. To pa že pomeni ekonomski in družbeni inženiring, ki nasprotuje svobodni volji ljudi. Uresničevanje tega je možno le pod grožnjo s silo in odvzemom svobode tistim, ki se ne bodo temu uklonili.

Socialisti tipa Luka Mesec & Co. ne razumejo, da je prav kapitalizem s prostim trgom demokratiziral posamezne družbe in države. Na prostem trgu vsak izmed nas vsak dan glasuje – glas da tistemu, ki zadovolji njegove potrebe in želje, kaznuje tistega, ki mu tega ne ponudijo. To je prava win – win kombinacija. Ekonomska demokracija pa je samo evfemizem za socialistično samoupravljanje, ki dokazano nikjer in nikoli ni delovalo.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

Afrika, dizelsko gorivo, ekologija, ekoteroristi, kapitalizem, nafta, Nigerija, Public Eye, socializem, Venezuela, žveplovi delci

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.

V krizi ni kapitalizem, ampak intervencionizem

Značke

centralne banke, intervencionizem, kapitalizem, Ludwig von Mises, socializem

Ludwig von Mises je v knjigi Človeško delovanje (1940) zapisal takole: »Celotna doktrina intervencionizma se zruši, ko se vodnjak presuši. Principi Božička uničijo sami sebe.« Za Misesa ni dvoma: intervencionizem je nevzdržen kot toliko opevana »srednja pot«, ki naj bi bila socialni korektiv, ne obstaja – prej ali slej propade. Človeštvo se bo pač moralo odločiti, ali bo nadaljevalo v smeri (liberalnega) kapitalizma ali v smeri socializma.

Tak uvod preprosto zato, ker že skoraj desetletje (od globalne finančne krize) poslušamo parole in opozorila, da je kapitalizem (danes transformiran v neoliberalizem) v (globoki) krizi, čeprav dejstva govorijo povsem drugače. Kapitalizem (liberalni) ne more biti v krizi, ker ne obstaja že več kot sto let. Lahko govorimo le o krizi (državnega) intervencionizma, tisti »srednji poti«, ki danes združuje »zmerno« levico in »zmerno« desnico. Intervencionizem se je izčrpal, gostiteljev, katerim je kot vampir pil kri, ni skoraj več.

Intervencionizem je v svojem bistvu socialna agenda, po kateri se eni strani jemlje (bogatim), da bi se dalo drugi strani (revnim). A pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni: ravno zaradi intervencionizma (klasičen primer intervencionizma so centralne banke) je prišlo do velike koncentracije kapitala in moči v rokah elit (o njih sem pisal v zadnjih dveh tekstih: tukaj in tukaj), ki so zdaj za svoje bogatenje izčrpale vse vire in uničile tisto, kar se je zdelo nemogoče uničiti – srednji razred. Cel sistem je temelji na ropu običajnih ljudi, da bi se moč koncentrirala v rokah peščice in vse skupaj je piramidalna igra, ki deluje, dokler obstajajo tisti, ki jim je mogoče nekaj vzeti. Ko jih ni več, se sistem podre. Vzdrževanje sistema tudi ni več mogoče: države so (pre)zadolžene, javna poraba je na limitih, davkov ni več mogoče povečevati. In kar je najpomembnejše: ljudje so spregledali, da je vse skupaj lažna solidarnost, lažna socialna pravičnost in lažna zmernost. Tista zmernost, na katero se zdaj sklicujeta tako etablirana levica kot etablirana desnica. Ampak ta »srednja« pot očitno prihaja do bridkega konca, čeprav se poskuša z novimi intervencijami in grožnjami obdržati. Po vsej verjetnosti prihajamo v obdobje, ko se bo Ponzijeva piramida popolnoma zrušila in ko se bo treba resnično odločiti: ali za (liberalni) kapitalizem ali za socializem. Vmesne poti namreč ni. In glede na zgodovinske izkušnje o uspešnosti ene ali druge »skrajnosti« ne bi smelo biti dvoma, za katero pot bi se odločili.

Vzpon zla

Značke

Antony C. Sutton, centralne banke, crony kapitalizem, EU, kapitalizem, Karl Marx, socializem, Wall Street

Te dni mineva 100 let, odkar se je Lev Trocki iz ZDA vračal v Rusijo. Če je ta podatek splošno znan, je v tančico skrivnosti zavit odgovor na vprašanje, kako to, da se je Trocki, ki je v New Yorku preživel nekaj mesecev kot berač, vrnil v Rusijo z 10.000 dolarji v žepu (danes nekaj več kot 0,2 milijona dolarjev). In kako to, da sta mu ZDA in Velika Britanija to dopustili, čeprav sta vedeli, da se bo v Rusiji pridružil Leninu in vodil socialistično revolucijo. In Lenin? Kako je mogoče, da je v Rusijo z dovoljenjem nemškega generalštaba potoval v posebej zavarovanem vlaku? In kako to, da so bile Nemčija na eni strani ter Velika Britanija in ZDA na drugi strani v času medsebojne vojne tako usklajene, da so najbolj razvpitim boljševikom pomagale, da dosežejo ozemlje Rusije?

Kalifornijski ekonomist in zgodovinar Antony C. Sutton v knjigi Wall Street and the Bolshevik Revolution na podlagi redkih dokumentov korak za korakom razkriva, da sta Trocki in Lenin z nekaj več kot 10.000 revolucionarji za nadaljevanje revolucije in utrjevanje boljševizma dobivala veliko finančno podporo zahoda, predvsem ZDA, Velike Britanije in Nemčije. In isti bankirji, ki so financirali ruski boljševizem, so kasneje na oblast pripeljali nacizem in Adolfa Hitlerja. Po svoje je ironično, da so Židje, ki so že takrat obvladovali finančne institucije v najbolj razvitih državah, financirali svoj holokavst. Zato je možno samo dvoje: da jim je šlo pri Hitlerju nekaj »hudo narobe« ali pa so namenoma žrtvovali »nekaj evropskih rojakov«, da bi se lahko po 2. svetovni vojni oblikovali prvi zametki svetovne vlade. Kar se je 26. oktobra 1945 v San Franciscu z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov tudi v resnici zgodilo.

Sutton v svoji knjigi na več vprašanj ne odgovori neposredno. Meni, da je šlo že v začetku 20. stoletja za uresničevanje načrta, da bi peščica ljudi (finančna elita in veliki industrialci ob pomoči politikov) nadzorovala celotno svetovno družbo. Socializem je namreč prinašal kolektivizem, ta pa korporativni socializem (na zahodu danes znan kot crony kapitalizem), se pravi, da imajo vladajoče (politične in ekonomske) elite monopol nad bogastvom. Vedeti je namreč treba, da je v 18. in 19. stoletju v zahodnih državah še prevladal liberalni kapitalizem, ki je prinesel največji skok v zgodovini človeštva. Nekateri so zelo obogateli, postali so elita, vendar je bilo njihovo bogastvo izpostavljeno prostemu trgu, ki deluje po načelu ponudbe in povpraševanja. Na prostem trgu namreč na trg vsak dan prihajajo novi in novi igralci, ki so običajno boljši od starih, ki lahko svoje bogastvo zaradi konkurence v hipu izgubijo. Zato je bilo treba »iznajti« način, da se tako oblikovane elite ne ohranijo samo desetletja, ampak stoletja. In marksistična ideologija statizma, ki je takrat začela strašiti po svetu, je tej eliti prišla prav.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Karl Marx v svojem ključnem delu Kapital pojmom, kot so denar ali banke, posveti samo nekaj stavkov? Zakaj je bil največji nasprotnik denarja, ki ni izhajal iz zadolževanja? Zakaj je težko razumljiv in berljiv, poln nekih sofizmov, ko piše o finančnih institucijah in bankah? Jaz pravim – namenoma. Delal je v interesu bankirjev, s katerimi je našel skupno točko – internacionalizem in globalizem. Marxov umetni konflikt med delom in kapitalom, ki velja za klasično marksistično ideologijo (in tudi največjo zmoto v ekonomiji), koristi obojim. Če so za vrednote liberalnega kapitalizma (klasična desnica) veljale spoštovanje prava in človekovih pravic, prosti trg in konkurenca ter poudarjanje delavnosti, spoštovanja pogodb in poštenosti, za vrednote socializma (klasična levica) pa delitev, prerazporejanje bogastva, socialna pravičnost, skupna lastnina in enakost, tega danes ni več. Samo poglejte Evropsko unijo, ki sprejema take ukrepe, da bi se lahko takoj preimenovala v Socialistično zvezo evropskih držav, katere težnja je enotna evropska vlada.

Današnja levica in desnica nikoli ne postavita pod vprašaj samo naravo Evropske unije (prvotna EGS je bila mišljena kot prostotrgovinska cona, kar je dobro), ne njenega bančnega sistema. Ne, taka vprašanja danes očitno ne zanimajo nikogar. Globalistične elite (naj razjasnimo: globalizem kot svetovno trgovanje, ki temelji na prostovoljni menjavi dobrin, ni prav nič slabega; nasprotno, prinaša napredek) danes z zadovoljstvom gledajo tako na sodobno desnico kot na levico, ki se ukvarjata sami s sabo. Ob tem, da sprožijo migrantski val, da bi stara celina izgubila svojo identiteto, kar bi pomenilo, da bi lažje uresničili svoje globalistične in multikulturne načrte. O pravih vprašanjih skoraj nihče več ne razmišlja, vse skupaj vodi v popolni relativizem, apatijo. Sodobna zahodna družba je popolnoma izgubila smer, ki je bila pred več stoletji utemeljena na liberalnem kapitalizmu močnih nacionalnih držav na podlagi vrednot, za katere nihče ne ve, kje in kdaj v zgodovini človeštva so se pojavile in smo jih kasneje zapisali kot temeljne človekove pravice.

A naj bo dovolj, saj je tekst uvod v nekatere teme, ki se jim bom posvetil v naslednjih tednih ali mesecih. Gre za stvari, ki se nam zdijo samoumevne, ki ljudem prinašajo navidezno svobodo, toda v resnici ljudi potiskajo vse globlje v življenje v matrici. Poskusite si odgovoriti na preprosta vprašanja: Kaj je v resnici denar? Komu koristijo centralne banke? Kje dobijo denar? Zakaj nas prepričujejo, da je inflacija dobra? Kako je mogoče, da je denimo dolar celo 19. stoletje ohranil skoraj enako vrednost, medtem ko se je moč dolarja v 20. stoletju zmanjšala za okoli 20-krat? Komu je to koristilo? Od kod ideja, da deflacija pelje v recesijo? Zakaj danes tako desnica kot levica vztrajno razširjata zmoto, da kapitalizem temelji na potrošnji? Komu so bili namenjeni baselski sporazumi (Basel I leta 1988 in Basel II leta 2006)? Koga nobena kriza niti ne oplazi? Zakaj so vsi pretresi bili posledica deifikacije vlad? In najpomembnejše: Kdo v resnici določa vrednost vaše lastnine in sadov dela vaših rok?

Pekova dilema: peči bele ali črne žemlje?

Značke

Domen Savič, ekonomija, kapitalizem, mediji, ponudba in povpraševanje, socializem

“Kot kritična javnost primer najglasneje obsojamo predvsem zaradi tega, ker se iz njega jasno vidi, da medije zanima samo generiranje dobička na novicah črne kronike in da med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo naštel več krvavih podrobnosti.

Še več. Razočarani smo nad nekaterimi uglednimi medijskimi osebnostmi, ki ne zmorejo toliko hrbtenice, da bi jasno in glasno obsodile pisanje in poročanje o tem popolnoma irelevantnem primeru in da bi se enkrat končno jasno izrazili, kakšne medije hočemo imeti.”

To je pred dnevi zapisal Domen Savič, programski svetnik RTV Slovenije, sicer precej radikalen levičar. Ampak pustimo to ob strani, saj izhajam iz stališča, da lahko vsakdo pove, kar si o neki zadevi misli. Tudi ekstremisti. In Savič je to storil. Se pa iz zapisanega jasno vidi, da bodisi sploh ne razume delovanje trga bodisi razume delovanje trga na način, da ga nekdo regulira. Ni edini.

Ekonomija je na mikro ravni relativno enostavna znanost. Temelji na zakonu ponudbe in povpraševanja. V svobodnih družbah ponudbo s povpraševanjem določajo potrošniki, ki se odločijo, kaj bodo s svojim denarjem kupili. Na podlagi tega ponudniki blaga in storitev (ne glede na to, kaj si sami mislijo o posameznem izdelku) dajo potrošniku tako ponudbo, da bo čimveč zapravil. To pomeni, da bodo imeli več dobička, zato bodo lahko širili meje svojega delovanja. Hkrati bodo imeli večje plače zaposleni, ki bodo posledično več trošili.

Skratka, osnovna dilema peka iz vasi Spodnji dol je: ali naj peče bele žemlje, ki jih on sicer ne mara, toda proda jih več, ali naj peče črne, ki jih ima on rad, a se slabo prodajajo? Ker ne želi, da njegova pekarna propade, zaposleni pa izgubijo delo, je njegova ponudba: 10 odstotkov črnih žemelj in 90 odstotkov belih žemelj. Vsi so zadovoljni. In država, ki zaradi večje prodaje peka pobere več davov, in pek, ki vse proda, in potrošniki, ki za svoj denar dobijo tisto, kar želijo. Odločitev je torej prepuščena svobodnemu posamezniku (potrošniku), ki se sam odloči, kaj bo za svoj denar kupil pri peku, ta pa ima tako ponudbo, ki ustreza potrošniku. V pogojih nesvobodne družbe pa država (ali skupina progresivnih posameznikov) določa, kaj je najboljše za posameznika in ga sili, da kupuje črne žemlje, čeprav jih ne mara. Ko želijo v ZDA predstaviti to dilemo, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: “Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano”. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: “Jaz ne maram breskev in smetane.” Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: “Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.”

Enako velja za medije. Vsebina nekega časopisa je odvisna od kupca. Zakaj bi medij pisal, kako raste zelena trava, kar zanima mogoče odstotek ali dva ljudi, ne pa o umoru na Smrtnikovi ulici z vsemi podrobnostmi, kar zanima več kot polovico bralcev? Če bi pisal o prvem, časopisa kmalu ne bi kupoval nihče, kar pomeni, da bi propadel, delo bi izgubili uredniki, novinarji, lektorji, raznašalci časopisa in še kdo. V drugem primeru bo medij imel dobiček, kar pomeni boljše pogoje za vse zaposlene. S tako dilemo se ne sooča edino RTV Slovenija (najbrž še kakšen občinski časopis), ki jo moramo (neto) davkoplačevalci prisilno financirati. Vsi drugi mediji so (bolj ali manj) na trgu. In logično je, da jih zanima dobiček. Večja prodaja ali gledanost pomenijo večje prihodke in večji dobiček. Zato je Savičeva trditev, “da medije zanima samo generiranje dobička”, smešna. Podobno je s pozivom, da bi se “ugledne medijske osebnosti” enkrat dokončno izrazile, “kakšne medije hočemo imeti”. Sicer ni jasno, koga Savič misli z uglednimi medijskimi osebnostmi; dozdeva se mi, da so to tisti, ki ne kupijo časopisa, a imajo veliko za povedati. Na svobodnem trgu je “ugledna medijska osebnost” številka 1 kupec, ki izvleče denarnico in kupi časopis, ker ga je določena vsebina pritegnila. Ali je to umor ali reportaža o tem, kako raste trava, ali pa mogoče, da si je La Toya spet povečala oprsje, ni pomembno. Druge “ugledne medijske osebnosti” pa naj govorijo, kolikor hočejo, stokajo in jočejo, če želijo, tega jim pač nihče ne odreka. Težava za svobodo nastane, ko želi država zaradi težanja onih drugih, kvazi “uglednih medijskih osebnosti”, s prisilo spremeniti način in vsebino poročanja. Žal gre v to smer tudi prihajajoči nov medijski zakon, ki medije vse bolj regulira.

Levičarji nikakor ne razumejo, da ni “težava” v sistemu, ampak v ljudeh. Menijo, da bodo ljudi spremenili, če bodo spremenili sistem in ga spremenili v takega, kjer bodo vsi brali in poslušali iste stvari (kako raste trava), mediji med seboj ne bodo konkurirali, saj bo ljudem zaradi enake vsebine vseeno, ali kupijo Delo ali Večer, gledajo POP TV ali RTV Slovenijo, novinarji pa bodo družbenopolitični delavci. Človeška narava je taka, da skuša (sebični) posameznik zadovoljiti svoje potrebe. Ker smo ljudje različni, so tudi potrebe različne. Zato se mora tem potrebam medij prilagoditi in delovati tako, da bo pritegnil kar največ ljudi, ki bodo pripravljeni kupiti časopis. Če bo nekdo na trgu prodajal vsebine, ki nikogar ne zanimajo, bo bankrotiral. In to je vsa “filozofija”.

Kavarno Hayek lahko sledite na Twitterju: @KavarnaHayek

Je mogoče, da si Združena levica želi vrnitve h koreninam kapitalizma?

Značke

kapitalizem, Michael A. Lebowitz, Združena levica

Na Facebook profilu Združene levice so objavili citat Michaela A. Lebowitza iz Socialistične alternative. Takole gre: „Vrnimo se h konceptu dobre družbe – družbe, za katero mislimo, da je dobra, družbe, v kateri bi radi živeli in za katero mislimo, da ima vsakdo pravico do nje. Bistveno je zagotoviti, da bi naša družbena dediščina, rezultat minulega dela, pripadala vsem in ne le ozki skupini.“

Če ste pazljivo prebrali, ste seveda opazili, kje je poudarek: „Vrnimo se h konceptu dobre družbe…“ Torej, koncept „dobre družbe“ smo nekoč že imeli, a smo ga zapravili, zato se vrnimo h koreninam.

Here we go.

Korenine zgodbe o uspehu so korenine kapitalizma in prostega trga. Zahodna Evropa je od poznega 18. stoletja do začetka 19. stoletja postajala bogatejša, razvitejša in svobodnejša. Podjetništvo, svoboda, mir, zasebna lastnina, pravičnost, sodelovanje, odgovornost in strpnost so pripomogli k gospodarskemu okolju, ki je skoraj v celoti izkoreninil revščino. Posamezni nacionalni socialni, gospodarski in politični koncepti so temeljili na osebni svobodi in liberalizaciji trgov, dokler se v začetku 20. stoletja ni pojavila paradigma: več države, več davkov, več pravil. Ta propaganda o skrbi države za dobro počutje in socialno varnost državljanov na način, ko vzameš enim in daš drugim, je na prelomu tisočletja popolnoma prevladala. In tudi povzročila marsikatero vojno in vzpon diktatur, na primer komunizma.

No, nisem povsem prepričan, da Združena levica in Michael A. Lebowitz z vrnitvijo h konceptu dobre družbe mislita vrnitev h koreninam kapitalizma in prostega trga.