Luka Mesec in njegov absurdni načrt prehoda v družbo, »kjer bomo vsi nekako srednji razred«

Značke

bogastvo, družina Trotter, egalitarizem, enakost, etatizem, kapitalizem, Luka Mesec, minimalna plača, prosti trg, razsvetljenstvo, revščina, ruska ruleta, socializem, srednji razred, Trotter

»Jaz mislim da slika, ki jo kažete, lepo odraža, v kakšni družbi si želimo živeti Slovenci. Slovenci si želimo živeti v družbi, za kakršno si konec koncev v Levici močno prizadevamo, kjer ne bo revnih in kjer bomo nekako vsi srednji razred. Se pravi, da tudi ne bo ekstremnega bogastva.« (Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Tarča, TV Slovenija, 5. januar 2023).

Ljudje od razsvetljenstva (še posebej od francoske revolucije) naprej težijo k enakosti. V 19. stoletju je temu dala pospešek marksistična miselnost, a na žalost socialistov je takratni tehnološki napredek omogočil vsem ljudem družbeno mobilnost, poslovne priložnosti in spodbude: sposobni, inovativni in produktivni revni ljudje so postajali bogataši, »zaslugarji« so tonili vedno niže. In to se je dogajalo ves čas. Vsakdo je imel možnost in priložnost, da mu v življenju uspe, zato je življenjski standard od druge polovice 19. stoletja strmo naraščal, kakovost življenja je bila boljša kot kadarkoli prej. A ne glede na to, kako visoko je šla družba v razvoju, je bil standard ljudi vedno primerjalno merjen z razredi.

Družba, ki je želela to na silo in administrativno odpraviti (socialistične države), je postala revna. In obratno. Napredek je bil mogoč le ob »sebičnih« posameznikih in razslojeni tekmovalni družbi. Ljudje namreč ne delujejo enako in niso enaki. Ena od stvari, zaradi katerih prostotržni (kot naravni) sistem deluje, je, da tisti, ki varčujejo in pametno vlagajo v različne stvari svoj čas in svoj denar, delajo boljše kot tisti, ki tega ne počno. Odločitve in tveganja so nagrajena z bogastvom, ki pomeni bogatenje celotne družbe in večja blaginja za vse.

Obstaja zelo zanimiva, a nevarna in smrtonosna igra. Vzameš revolver z nabojnikom s šestimi naboji. Pri tej »igri na srečo« igralec vstavi en naboj v revolver, zavrti bobnič, prisloni pištolo k glavi ali pod čeljust in potegne sprožilec. Možnost, da igralec preživi, je 83,3-odstotna. Če igro igra šest igralcev, se vaše možnosti z vsakim praznim strelom drastično zmanjšajo. Na koncu eden od igralcev zagotovo umre.

Bi igrali rusko ruleto? Če se niste ravno naveličali življenja, najbrž ne. Kaj pa v primeru, da vam je ponujena nagrada, če preživite? Denimo, 10 milijonov evrov. Število ljudi, ki bi tvegali življenje za nagrado, bi se zagotovo povečalo. In ta kategorija ljudi so tisti podjetniki, ki tvegajo vse v življenju, da zaslužijo denar, postanejo bogati in uresničijo sanje, čeprav vedo, da več kot 90 odstotkov novoustanovljenih podjetij na koncu propade. Če jim uspe, jih ljudje najprej hvalijo, nato se jim dobrikajo, na koncu oni, ki niso ničesar tvegali in ostali na dnu družbe, zahtevajo zase del njihovega bogastva. V svobodnih prostotržnih družbah je lastnina sveta, lastnino (vseh, in bogatih in revnih) ščiti država, v egalitarnih družbah oblast teži k enakosti, zato za bogatega, ki je tvegal, obstaja resna nevarnost, da ga bo država z regulacijami pahnila nazaj v povprečje. Zato so v socialističnih državah tudi igrali rusko ruleto, le da je bilo v nabojniku šest nabojev, možnosti, da postaneš bogat zasebnik, so bile nične. Nekako v smislu: Če preživiš, boš lahko (p)ostal bogat.

V svobodnih družbah ne gre za razredno vojno, ampak za izkoriščene ali neizkoriščene priložnosti. Tekmovalna narava ljudi in večna želja po izboljšanju življenja ženeta človeštvo naprej. Toda povzroči tudi, da se določena skupina ljudi (ki ne igra »ruske rulete«, ker meni, da ji nagrada po igri pripada sama po sebi) zgrozi ob misli, da obstajajo bogati, ki si lahko privoščijo razkošje. Njihovi liderji, kakršen je Luka Mesec, težijo k uravnilovki, ki bi (dohodkovno) izenačila vse ljudi. Povečanje minimalne plače je del tega, del take politike je tudi dejstvo, da so ljudje, ki opravljajo manj zahtevna in s tem manj plačana dela, namenoma plačani več.

Sodobni egalitaristi in etatisti, vključno z Luko Mescem, pravijo, da je krivično, da so nekateri bogati, in da bi morali bogastvo prerazporediti, da bi bili vsi srednji razred. Njihova egalitarna propaganda, ki jo ponavljajo mediji, nas prepričuje, da sta družba in sistem kriva obstoja revnih ljudi. Če bi imeli ustrezno ekonomsko znanje in zgodovinsko perspektivo, bi morali biti naklonjeni ekonomskemu in političnemu sistemu, ki je omogočil, da se je velik del prebivalstva prvič v zgodovini rešil revščine in hkrati omogočil prost prehod med družbenimi sloji in razredi. To bi moral biti razlog za ognjemet, ne za obsojanje in zagovarjanje absurdnih in vedno pokopanih politik, ki to spodkopavajo. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bogastvo najbogatejših v enakih deležih razdelili med vse ljudi? Manjšina bi ta denar mogoče pametno porabila (investirala), velika večina bi ravnala nespametno. Za trenutek bi bili mogoče po bogastvu vsi enaki, naslednjo sekundo bi se svet spet razdelil, a bi bil revnejši. Svet enakosti nujno pripelje do revnejše družbe, manj bi bilo dobrin (uživanje vsakodnevnih dobrin revni dolgujejo bogatim, ki delujejo tudi kot preizkuševalci novosti in inovacij). Težnja Luke Mesca, da »bomo vsi nekako srednji razred«, in ob idejah njegovih strankarskih tovarišev, da bo država gradila stanovanja in poskrbela za vse, bo pripeljala do enakega rezultata – v revščino in življenje družine Trotter.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Kaj piše v drobnem tisku bruseljske energetske uredbe? Nič dobrega!

Značke

Berlinski zid, draginja, energetska kriza, EU, Evropska unija, fosilna goriva, Francija, Geoplin, globalisti, jedrska elektrarna, Kitajska, Nemčija, obnovljivi viri, Petrol, pomanjkanje, revščina, Rusija, sončna elektrarna, Svet EU, termoelektrarna, Ukrajina, veto, vetrna elektrarna, zelena agenda, zemeljski plin

To zimo nikar ne sedite na ušesih. Utegne se zgoditi, da ne boste slišali korakov po stopnicah. Ni nujno, da se bodo pred vašimi vrati pojavili sorodniki, prijatelji ali znanci. Če boste imeli radiatorje preveč odprte in trošili preveč elektrike, bo zvonec zagotovo oznanjal prihod »podnebne policije«. Take, kot jo že imajo v Kanadi ali Franciji, le da bo imela pooblastila tudi za preverjanje in kaznovanje tistih posameznikov, ki bodo stanovanje ali poslovne prostore ogreli na več kot 19 stopinj Celzija in ne bodo zmanjšali porabo elektrike za toliko, kolikor bo rekla vlada.

Da se razumemo. To prinaša bruseljska uredba, ki očitno uresničuje mokre sanje Roberta Goloba po popolnem nadzoru nad področjem energetike. Po vzoru Nemčije je že napovedana dokapitalizacija Geoplina, s katero država postala večinski lastnik največjega slovenskega veletrgovca s plinom. Če se bo večinski lastik (Petrol) temu upiral, je vlada že napovedala možnost nacionalizacije (tudi Petrola). Ampak to je šele začetek, nekakšen stranski učinek uredbe, ki prinaša centralno-planske (socialistične) ukrepe za energetska podjetja: določitev najvišjih cen, omejitev prihodkov, obdavčitev ekstra dobičkov in tako imenovano »solidarnostno dajatev«, ki jo bodo plačevala podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi.

Povsem jasno je, da bodo na koncu kratko potegnili potrošniki. Če sem malo bolj natančen: tisti potrošniki, ki so neto davkoplačevalci. Kakršenkoli davek ali solidarnostna dajatev, kot temu zdaj ljubkovalno pravijo, v obliki višjih cen, dodatnega davka ali nižje delitve dobička (dividende) plača končni kupec. Tudi če bo vlada določila najvišje možne cene, bo to imelo kratkoročni učinek, nato bo sledila podražitev. In po novi podražitvi, novi ukrepi. Za pomoč državam, ki bremena ne bodo zmogle, bo Bruselj natisnil nove količine denarja, kar bo privedlo do nove inflacije. Evropa (in z njo Slovenija) je že v inflacijski spirali, ki je posledica ukrepov pred leti in ukrepov ob pandemiji kitajskega virusa. In če za pandemijo ni bila kriva Evropa (ali posamezne države), ampak Kitajska (pustimo v tem trenutku ob strani vprašanje, zakaj), ki bi ji morali vsi izstaviti milijardne (če ne bilijonske) račune, je za energetsko krizo kriva izključno norija z zeleno agendo. Prekinitev dobave plina iz Rusije in pomanjkanje plina je samo posledica, ne pa vzrok, ki ga je treba iskati pri »lubenični« politiki bruseljskih (neizvoljenih) uradnikov. Če opuščaš premog in zapiraš jedrske elektrarne, ne da bi to tudi ustrezno nadomestil, potem je povsem logično, da dobiš le eno – pomanjkanje. Ki se bo očitno še stopnjevalo.

Pri najnovejši uredbi je treba brati drobni tisk. Nekje skrito na spletu, na spletni strani Sveta EU, je povedano bistvo. Ne gre toliko za reševanje energetske krize, kot za to, da bodo z ukrepi »pospešili zeleni prehod«, kar pomeni zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in doseganje »podnebne nevtralnosti« do leta 2050. Spodaj je napisano, da nacionalne države sprejemajo ukrepe po načrtih EU. Ne glede na to, za kateri organ EU gre (ali evropski parlament ali Evropska komisija), evropski birokrati in vodilni uradniki, ki jih je že prek 30.000, se obnašajo tako, kot da je EU že federacija, kjer države članice brez zadržkov in premisleka sprejemajo odločitve globalistov. Pri nekaterih vprašanjih je sicer še možen veto države članice, a Francija in Nemčija si prizadevata, da bi možnost veta odpravili in bi bili vsi ukrepi zavezujoče sprejeti s kvalificirano večino.

Kakorkoli, Evropa se sooča z energetsko krizo, za katero so krivi bruseljski uradniki in tudi posamezne vlade. Zdaj isti ljudje sprejemajo ukrepe za njeno ublažitev. Toda kdor pozorno spremlja dogajanje, je zagotovo opazil, da ukrepi za omilitev (ali odpravo) krize ne odstopajo od politik, ki so Evropsko unijo spravile v resne težave. Zgoraj omenjeni »drobni tisk«, ki države članice zavezuje brez odstopanja in ne glede na ceno k »zeleni agendi« je dobre primer.

Po padcu Berlinskega zidu in med sprejemanjem novih članic se je začel obsežen samomorilski pohod in sveto prepričanje, da se planet segreva zaradi človeka in fosilnih goriv. Kriza na stari celini že dolgo traja, hitenje nastavljanja vetru in soncu je povzročilo popoln energetski kaos. Države so zmanjševale uporabo fosilnih in jedrskih goriv, lastna nahajališča so zapirali. Ker pa se poraba vendarle ni zmanjšala tako (kako bi lahko se?), kot si je nek birokrat zamislil, so evropski narodi začeli vse bolj postajati odvisni od uvoza (Nemčija se je odpovedala svojemu zemeljskemu plinu, pa ima na Spodnjem Saškem ogromne zaloge).

In zgodilo se je neizbežno, na kar smo nekateri opozarjali že pred leti: energetska kriza. Napad Rusije na Ukrajino je sicer poglobil krizo, ni pa zanjo kriv. Krive so napačna predvidevanja in politike Bruslja. Cene elektrike naraščajo že od zime 2020/2021, pomanjkanje plina EU čuti že vsaj pet let. In če tega ne bomo priznali in odstranili s položajev ljudi, ki so neposredno krivi za, milo rečeno, energetsko kolobocijo (ja, zdaj bi jo oni še reševali), potem zapleta nikoli ne bomo rešili. Še najmanj z najnovejšimi ukrepi, zaradi katerih bodo potrošnikom omejili ogrevanje in porabo elektrike (čeprav pravijo, da jih bodo zaščitili pred visokimi cenami), in to zgolj zaradi tega, ker bruseljski aparatčiki sledijo zeleni ideologiji (in pri tem uporabljajo javno denarnico), namesto da bi možgane preklopili na preprosto matematiko. Formula je enostavna, še osnovnošolcem je razumljiva: pomanjkanje + draginja = sončna energija + vetrna energija – TE – JE – zemeljski plin.

»Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti.« Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.

Značke

Butalci, Butale, energija, Fran Milčinski, inflacija, Kras, Marjan Šarec, Nemčija, ogrevanje, Olaf Scholz, plače, revščina, robert golob, Slovenija, veverice

Obstajajo misli, ki si jih ne moreš zapomniti, ampak jih moraš enostavno zapisati. Zato boste kmalu videli Petro Bezjak Cirman in Vesno Vukovič, kako z beležkami letata naokoli in si zapisujeta modrosti njunega šefa – Roberta Goloba. »Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti,« je le ena od teh.

Ni povsem znano, komu moramo biti hvaležni, da je izkopal ta zaklad, ki je samo čakal, da ga povlečejo iz globokih rudarskih jaškov in ga prinesejo na beli dan. Mora biti, da so izkušeni plezalci po jamah, da ga najdejo. Zdaj je postalo že stalnica, pojavijo se v štiriletnem volilnem ciklusu. Očitno je, da gredo vedno globje, ker so intelektualni procesi v glavah skoraj od nikoder na novo oklicanih političnih odrešenikov vedno bolj poglobljeni; na radost trpinčenih skupin, da jim bodo sneti okovi, na katera jih je vklenil Janez Janša. Množična psihoza občutka življenja v  viktimističnem vesolju pri tem, kakopak, ne igra nikakršne vloge.

Šarec nas je prepričeval, da je mestoma treba skočiti v prazen bazen (in si razbiti nos), Golob nas prepričuje, da je bazen poln. Če si razbijemo nos, bo to samo občutek, ker je bazen v resnici poln in mi plavamo v prijetno topli vodi. Zato tudi računi v trgovini in zneski na položnicah sploh niso višji, saj se to javnosti samo zdi. Golob je zdaj tisti, ki bo razkril skrivnost pravih zneskov. Nikarte ne verjemite bankam, ko vas bo bankir prepričeval, da trajnik za 30 evrov pomeni 30 evrov. V banki imate več denarja, tako premier, »kot je mogoče vidno«. Tisto, kar vidimo s svojimi očmi, ni tisto, kar mislimo, da v resnici je, mar ne? In ko boste stali v vrsti pred blagajno, boste tega ali onega čakajočega, da poravna račun, slišali radostno krikniti, vedite, da se mu niso pregreli možgani, ampak je doživel razsvetljenje glede vsote na računu. Več je v resnici manj, to je Golobova nebeška matematika. In to so tisti, »ki si podražitve ne morejo privoščiti«. Če boste tiho, se boste znašli na spisku onih, ki si podražitve lahko privoščijo. Zato rajši kriknite v slavo vladi, drugače boste morali štruco kruha plačati v zlatnikih.

Golob, ki bo z naročja device Nike (še ena neprecenljiva izkopana gruda) razprl morje in popeljal ljudstvo tja, kjer se ne »potrebuje dodatnih tisoč evrov«, zna in ve. Podpora kluba pletenja in medijskih plazilcev je zagotovljena. »Potrebovali bi politike, ki bi jih ljudje dali to, kar potrebujejo, ne tega, kar želijo,« pravijo na N1. Bolj se ne bi mogel strinjati: od Butalcev Frana Milčinskega ni bilo povedano nič novega. Samo v Butalah si želijo višje davke in ne višjih plač, ki jih po Golobovo ne potrebuje nihče. In smo tam, kjer pač smo: imeli smo premierja, ki je bil na dveh krajih istočasno; premierja, ki je skupaj z vodstvom jedrske elektrarne ugotovil, da ima Slovenija jedrsko elektrarno; danes imamo premierja – čarovnika, ki se upira zakonom fizike in razkriva čudodelno zdravilo proti kitajskemu virusu.

Slednje ga je prešinilo, ko je namakal noge v morje in na obali pustil svoje japonke. Kar je bil po vsej verjetnosti razlog za razsvetljenje. Kdo še nosi japonke, ta nosilec za noge, ki ponazarja ležernost našega časa in koder se misel človeka z japonkami združi z njegovo hojo: mlahavo, povešeno, tleskajočo, zanemarjeno. Stik kože s plastiko je ubijalski za intelekt, do prodornega razmišljanja človek pride, ko se jih osvobodi. Kar se je zgodilo z Golobom. Od tod njegovo neverjetno in prodorno razmišljanje: če bomo varčevali z energijo, ne bo redukcij, če boste želeli biti na toplem, redukcije bodo. Vse jasno. Čeprav obstaja utemeljen sum, da gre za sposojeno energetsko rešitev, saj je to izjavil ob srečanju z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem. Nemci so pod socialistično vlado postali znani po svojih zdravo razumskih in zelo natančnih rešitvah: na kakšno temperaturo je lahko nastavljena klima; koliko časa se lahko tušira moški in koliko ženska; koliko je optimalna temperatura, da preživiš mraz. Skratka, tudi v Sloveniji lahko pričakujemo navodila. In prekletim vevericam je treba prepovedati, da se poleti ne sprehajajo z vžigalniki po Krasu. Ali pač ne? Ker manj gozdov pomeni manj možnosti za požare.

Vsekakor dobri obeti za prihodnost. Ker so »rezultati boljši, kot je mogoče vidno javnosti«. Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.