Za Friederiko Beck najbrž niste še nikoli slišali, kaj šele da bi poznali njo in njena dela, kar je logično. V Nemčiji so jo politično korektni mediji prezirali in ignorirali, zato ni čudno, da njen glas ni prodrl prek mej. Pa bi moral. Zadnja leta je nemška novinarka posvetila preiskavi delovanja Georgea Sorosa in njegovih nevladnih organizacij. Svoja odkritja je zbrala v knjigi Tajna migracijska agenda, v kateri je razkrila načrte političnih in finančnih elit za uničenje in podjarmljenje zahodne civilizacije. Srhljive podrobnosti formalnih in neformalnih sestankov voditeljev (predvsem nemških) evropskih držav z visokimi predstavniki Organizacije združenih narodov in njenih »hčerinskih« družb razkrivajo, da je naselitev stare celine s črnci iz Afrike in muslimani iz arabskega sveta prednostni načrt globalističnih elit, ki se bodo tik pred neizbežnim kaosom in koncem umaknile na varno. Glavni financer tega zlohotnega projekta je seveda Soros, ki nevladnim organizacijam, ki se zavzemajo za »odprte meje«, namenja milijarde evrov, glavna ovira tega načrta pa so suverene nacionalne države.
Knjiga zaradi medijske blokade ni bila kdo ve kako odmevna, a podrobnosti (denimo pogovorov vodje globalnega foruma za migracije in razvoj Petra Sutherlanda z vplivnimi državniki), razkrite ob izidu knjige so kazale, da ima Beckova izvrsten vpogled v zakulisno dogajanje in delovanje Georgea Sorosa, kar je seveda pomenilo neposredno grožnjo globalnim elitam in opranoglavim plačancem v nevladnih organizacijah. Zato se je zgodilo, kar se je zlovešče napovedovalo: Friederika Beck je umrla v zelo sumljivih okoliščinah. Na to so nedavno (dobro leto po njeni smrti) na kratki novinarski konferenci opozorili njeni prijatelji in somišljeniki, češ da zanje preiskava smrti še ni končana in da bodo preiskovali naprej, dokler ne bo resnica prišla na dan.
Primer kaže, da so globalni škodljivec Soros in njegove nevladne organizacije vse bolj živčne, da se jih loteva panika, kajti njihov načrt, da prek medijskega mainstreama prepričajo Evropejce, naj se sprijaznijo s svojim koncem ter pomešajo s črnci in z Arabci, se ni do konca uresničil. Tudi zaradi izjemnih posameznikov, kot je bila Beckova, ki je opozarjala na za Evropo škodljivo delovanje elit. Najprej so ljudi, ki so mislili s svojo glavo in prepoznali nevarnost, zmerjali s fašisti, z nacisti, s ksenofobi in z rasisti, ko to ni več pomagalo, so očitno začeli naročati umore za njihovo agendo najbolj motečih. To dokazujejo številni primeri nepojasnjenih smrti.
Seveda jih motijo tudi močne politične osebnosti, ker vedo, da jim taki državniki s svojim programom ohranjanja nacionalnih držav pomenijo neposredno grožnjo. Zato Viktorja Orbána zmerjajo z avtokratom, napadajo katoliško Poljsko, svarijo pred alternativami globalizmu, ker naj bi to vodilo v totalitarizem, tudi v Sloveniji si želijo toplovodnih in mehkih vodij strank, ki bi bili vodljivi in primerni za uresničitev idej multikulturalizma. In ni samo Janez Janša tisti, ki je za njihove načrte moteč dejavnik, ampak tudi program SDS, ki na prvo mesto jasno postavlja Slovenijo kot nacionalno državo ter pravice Slovenk in Slovencev. Tako jasno izdelanega programa nima nobena politična stranka, edino kar zmorejo drugi voditelji, ki jih globoka država in fanatiki multikulturnosti zbirajo okoli Marjana Šarca, je zaklinjanje, da s predsednikom SDS ne bodo nikoli šli v vladno koalicijo. Ta naučeni stavek je pravzaprav edini, ki ga artikulirano izgovorijo, vse drugo je prodajanje megle in retorično leporečje za zavajanje množic.
A kot gredo meseci mimo, se tudi običajni ljudje začenjajo zavedati pogube, v katero jih vodijo politične lutke. Strah pred izgubo vpliva jih zato sili v sklepanje čudnih navez, ki se bodo na koncu vendarle razbile in rezultirale (najbrž) v predčasnih volitvah, namesto da bi vsaj sredinske stranke vendarle pogoltnile slino in oblikovale koalicijo z relativnim zmagovalcem na čelu, saj je škoda izgubljenega časa, ko bi že lahko začeli z delom, ki ga ni malo: od reforme zdravstvenega in pokojninskega sistema do presekanja lovk lobistov in drugih parazitov, ki izčrpavajo državo.
Včasih je pač treba pogledati drugam, da bi razumeli bistvo tistega, kar želite in vas zanima. Saj veste, če Mono Liso gledate v usta, ne boste nikoli ujeli njenega nasmeha; šele ko pogled premaknete na njene oči, se vam izriše njen nasmešek.
*Tekst je bil prvič objavljen v Demokraciji (številka 29, julij 2018)
