Juncker ni Bog, EU niso nebesa

Značke

Alfred Nobel, Bog, centralna banka, ECB, EU, Evropska komisija, Friedrich August von Hayek, globalna banka, globalna vlada, Jean-Claude Juncker

Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:

»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«

Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).

Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.

Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).

Marko Perković – Thompson in svoboda

Značke

Andrej Fištravec, Attila Vajnai, domobranci, ESČP, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Evropsko sodišče za človekove pravice, komunistični simboli, levičarji, Maribor, Marko Perković - Thompson, maršal Petain, Milan Brglez, rdeča zvezda, Sodišče EU, svoboda, Za dom spremni, Zoran Janković, človekove pravice

Attila Vajnai je madžarski skrajni levičar. Na začetku tisočletja se je pred sodniki znašel zato, ker je kot podpredsednik Delavske stranke Madžarske na neko politično zborovanje v centru Budimpešte, kjer je nekoč stal spomenik Karlu Marxu, prišel z jakno, na kateri je bila prišita rdeča zvezda. Dobil je pogojno kazen zaradi prikazovanja komunističnih simbolov v javnosti. Ko je na Madžarskem izčrpal vsa pravna sredstva, se je zatekel na Sodišče EU, ki se je izreklo za nepristojnega, zato je pomoč zaradi kršenja človekovih pravic poiskal na Evropskem sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je primer vzela v obravnavo.

Madžarska vlada je svojo odločitev pred sodniki zagovarjala, da je nošenje rdeče zvezde v javnosti neprimerno zaradi žrtev komunističnega režima in da je treba vse totalitarne ideologije obravnavati enakopravno. Po dolgotrajnem postopku so sodniki v imenu svobode govora in izražanja dali prav podpredsedniku Delavske stranke Madžarske. Sodniki so med drugim zapisali: »… sistematični teror komunističnih oblasti v nekaterih državah, med drugim tudi na Madžarskem, je pustil resne brazgotine v mislih in srcu Evrope (…) Prikazovanje simbola, ki je bil prisoten povsod v času vladavine tega režima, seveda lahko povzroči nelagodje med žrtvami in njihovimi družinami, ki povsem upravičeno menijo, da je simbol za njih omalovažujoč. Toda sodišče kljub temu meni, da taka čustva, čeprav upravičena, ne morejo postavljati meja svobode izražanja. Glede na to, da je Madžarska žrtvam komunizma dala pravno, moralno in materialno priznanje, še ta čustva ne morejo šteti za upravičen strah. Sodišče meni, da pravni sistem, ki omejuje posamezne človekove pravice, da bi ustregel javnim čustvom – realnim ali nerealnim – ne more upravičiti nujne družbene potrebe v demokratični družbi, saj mora družba v razsodbah ostati razumna. Če temu ni tako, bi bila svoboda govora in razmišljanja pogosto predmet veta.«

Po mnenju sodišča se torej na rdečo zvezdo ne sme gledati le kot na simbol, ki je predstavljal totalitarno komunistično vladavino, zato nošenje rdeče zvezde ne pomeni nujno propagande za totalitarno ideologijo. Levičarji so slavili, imeli so dokaz, da rdeča zvezda (in drugi simboli socializma in komunizma) ni povezana s totalitarizmi. Ampak, kot je pri njih v navadi, gredo na prvo žogo. Pozabili so, da je ta razsodba temeljila na nekaterih drugih primerih, na primer z zadevo francoskega maršala Petaina, saj so levičarji trdili, da se velikega maršala ne sme slaviti, ker je sodeloval z nacisti. Zato ta nova razsodba ni bila pomembna samo za levičarje in častilce komunističnih režimov, ki so tako dobili potrditev, da tudi ESČP meni, da rdeča zvezda ni sporna, ampak pomeni rehabilitacijo nekaterih simbolov in zgodovinskih oseb, ki so si jih kot svoje prisvojile nekatere oblasti v preteklosti in so v sedanjosti zaradi tega »sporni«. Sem lahko štejemo keltski križ, grb Dežele Kranjske, pozdrav Za dom spremni, srp in kladivo, cilindrične butare s sekiro v sredi, črko U in še kaj. Gre namreč za simbole, večinoma starodavne, katerih nastanek sega daleč nazaj v zgodovino, nekateri totalitarizmi pa so jih vzeli za svoje. Sodniki ESČP so jasno povedali, da ni njihova dolžnost razsojati o spornih zgodovinskih dogodkih, še manj te dogodke interpretirati. Po njihovo so ti simboli predmet javnih razprav, kar je razvidno tudi iz drugih sodb ESČP: Garaudy vs. Francija (2008), Lehideux & Isorni vs. Francija (1998), Džugašvili vs. Rusija (2010), Ždanoka vs. Latvija (2006). V tem smislu je še posebej pomembna odločitev ESČP v primeru poveličevanja maršala Pétaina. Sodniki so takrat zapisali:

»Čeprav lahko stališča tistih, ki so se pritožili, spet povzročijo nasprotja in obudijo spomine na pretekla trpljenja, je glede na to, da je minilo 40 let od dogodkov, neumestno, da bi nekatere trditve obravnavali z isto strogostjo, kot smo jih deset ali 20 let prej. To je pač napor, ki ga mora vložiti vsaka država, da o svoji preteklosti razpravlja odprto in brez čustev. V zvezi s tem Sodišče opozarja, da se svoboda izražanja, ne glede na to, da je omejena z 2. odstavkom 10. člena, ne nanaša samo na ideje in informacije, ki so splošno sprejete ali pa štejejo za nežaljive in nepomembne, ampak tudi na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« (Lehideux and Isorni vs. Francija)

Kaj hočem povedati? To, da je prepoved koncerta hrvaškega glasbenega umetnika Thompsona, ki jo je na predlog policije sprejela Upravna enota Maribor, grobo kršenje človekovih pravic, predvsem 39. člena ustave Republike Slovenije. Takole so zapisali v EU Maribor: »Ocenili smo, da je policija verodostojna pri podaji ocene glede tveganja. Tehtali smo med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavniki policije. Prevladalo je dejstvo, da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve.«

Oblastniki štajerske prestolnice so torej tehtali med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavnikov policije. Če so pravice do svobode govora, mišljenja in združevanja temeljne človekove pravice, potem ne morejo biti omejene z nekimi izjavami ali ugibanje policije, da »bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja«. O teh morebitnih kaznivih dejanjih lahko zgolj ugibamo. Po vsej verjetnosti so, da bi z nekaterimi ustaškimi simboli ali morebitnim vzklikanjem Za dom spremni podpihovali sovraštvo. Toda ESČP je že pri razsodbi z rdečo zvezdo jasno zapisalo, da nekateri simboli ali besede lahko vzbudijo negativna čustva, a to ne pomeni, da taka čustva, razžaljenost in vznemirjenje lahko postavljajo meje svobode govora. Povedano drugače. Za neko skupino ljudi je nek koncert lahko »ustaško zborovanje« ali poveličevanje preteklega hrvaškega nacionalizma, toda ta skupina ljudi nima prav nikakršne pravice, da drugi prepreči, da bi se udeležila koncerta. Če bi nasprotniki hoteli preprečiti koncert, bi morala policija tistim, ki želijo na koncert, zagotoviti varnost. V Sloveniji se je zgodilo še slabše. Oblast je (pod krinko grožnje varnosti) popustila čustvom tistih, ki jih koncert morebiti žali. Ali če uporabimo besede sodnikov ESČP: »Svoboda izražanja se (…) nanaša tudi (…) na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« Zato je tudi 63. člen ustave, na katerega se je v pozivi k prepovedi koncerta skliceval celo predsednik DZ Milan Brglez, v tem primeru povsem neprimeren (pustimo ob strani, ali tak člen sploh spada v ustavo ali ne oziroma kaj vse v slovenski ustavi je odveč) in ne odtehta tako temeljne človekove pravice, kot je zapisana v 39. členu ustave. Na to je v primeru Lehideux & Isorni vs. Francija opozorilo tudi ESČP, češ da je v 2. odstavku 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic sicer omejitev svobode izražanja, ki pa ne pretehta nad 1. odstavkom, saj svoboda izražanja, mišljenja, idej in tudi združevanja lahko pomeni, da se vznemirijo čustva oziroma da lahko tudi žali čustva, ki glede neke zadeve sicer prevladujejo v javnosti.

Pozablja se, da je ustava (kot najvišji akt v državi) namenjena temu, da ščiti svobodo (in lastnino) državljanov pred samovoljo vsakokratne aktualne oblasti. In EU Maribor je naredila ravno to: samovoljno in v nasprotju z ustavo je koncert prepovedala. O sami varnosti, za katero bi morala skrbeti policija, pa samo toliko. Če lahko policija za nogometne tekme omeji nekaterim navijačem gibanje ali celo vstop v državo, ker se boji, da bi povzročili izgrede, ni nobene ovire, da tega ne bi naredila tudi za koncert Thompsona. Ne more in ne sme pa predlagati prepovedi na podlagi nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti: »na povečano varnostno tveganje zaradi nevarnosti, da bo koncert izrabljen za izvrševanje kaznivih ravnanj«. Ob tem, da javnost sploh ne ve natančno, katera kazniva dejanja bi lahko izvršili obiskovalci koncerta. Kar po drugi strani niti ni pomembno. Policija bi morala ta »domnevna« kazniva dejanja preprečiti na kraju samem, nikakor pa ne predlagati odpovedi koncerta. Pravzaprav lahko predlaga, a predloga EU Maribor pač ne bi smela sprejeti in bi morala dopustiti izvedbo koncerta. Zato je že marčevska izjava mariborskega župana Andreja Fištraveca, ko se je govorilo, da bi utegnil biti koncert na javnem mestu, češ »dokler smo na oblasti, ga na Trgu Leona Štuklja ne bomo videli«, zloraba oblasti brez primere. Nekaj podobnega v Ljubljani govori Zoran Janković: »Zagotavljam vam, da v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov.« Če bi oblast hotela legalno preprečiti koncert, bi Thompsonu preprosto prepovedala vstop v državo. Vsaka država ima namreč suvereno pravico, da prepove vstop na ozemlje komurkoli. Toda za tako prepoved nima prav nikakršnega vzroka, ker Thompson sam, kjerkoli je imel koncert, ni povzročal težav ali izvrševal kaznivih dejanj, ki bi pomenili grožnjo varnosti Slovenije, poleg tega je Hrvaška članica EU. Večja varnostna grožnja so bile reke samooklicanih beguncev, ki so leta 2015 prečkali slovensko ozemlje, Thompson pa zagotovo ni varnostna grožnja. A sploh ne gre ne za Thompsona ne za partizane ali domobrance, njihove simbole in pozdrave, na tej točki se srečamo z vprašanjem svobode.

UE Maribor, ki pravi, »da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve«, samo naslednje: Nič ne more povzročiti večje škode in večjih posledic, kot omejevanje svobode. Slovenija ji je danes očitno zabila enega zadnjih žebljev v krsto. Ostalo bo le vse večje omejevanje svobode, prepuščeno peščici ljudi na oblasti in (medijskim) aktivistom.

Zadnji „modni krik“ levice so obtožbe z antisemitizmom

Značke

antifa, antisemit, antisemitizem, Bernard Brščič, Evropska komisija, Evropski parlament, Frans Timmermans, George Soros, Karl Marx, levičar, rasist, Robert Waltl, Viktor Orban, Žid

Nekoč sem napisal, bilo je v času največjega vala samooklicanih beguncev čez Balkan, da je obramba pred obtožbami rasizma kot hoja med kapljami. Se pravi – (skoraj) nemogoča. Na nesrečo levičarjev, ki so po dolgem in počez opletali in obtoževali z izrazi, da ne napišem žaljivkami, kot so rasist, ekstremist, nacist, ksenofob in fašist, je ostrina izrazov topela iz dneva v dan. Zato je bilo potrebno najti novo besedo, s katero bodo označevali svoje ideološke nasprotnike. Zadnji krik tovrstne levičarske mode je obtožba, da je nekdo antisemit.

Danes so antisemiti vsi, ki ne sprejemajo krivde prejšnjih generacij za pogrom Židov. Če ne sprejmeš tega križa, pomeni, da ne sprejemaš uradne razlage zgodovine. In če ne sprejemaš uradne razlage zgodovine, zanikaš holokavst. Če zanikaš holokavst, si nacist. In če si nacist, si, kakopak, tudi rasist, ksenofob in fašist. Skratka obtožba za antisemitizem je postala nadvse prikladna, da se nekoga, ki se s tabo ne strinja in ima drugačen pogled, obtožiš vsega hkrati: rasizma, ksenofobije in fašizma, za nameček pa še homofobije, transfobije in še česa.

Dokler tako obkladanje ostane na ravni medosebne komunikacije na družbenih omrežjih ali debate med posameznimi mediji, lahko človek le zamahne z roko – komu mar. Ko pa izrazi postanejo del besednjaka politikov za obračunavanje z drugače mislečim na nacionalni ali mednarodni ravni, postane vsa zadeva skrb vzbujajoča. Tak primer je podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, nizozemski politik in levičar, ki je predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana obtožil antisemitizma. Zakaj? Orban je v Evropskem parlamentu dejal, da je George Soros „ameriški finančni špekulant, ki napada Madžarsko“ in ki je uničil življenja milijonov Evropejcev.

Pozoren bralec je seveda opazil, da Orban ni ne omenil Židov, niti ni omenil, da je Soros Žid. Kljub temu to ni preprečilo Timmermansu, da na novinarsko vprašanje, ali bi Orbanove komentarje označil za antisemitske, odgovoril pritrdilno. Kar pomeni, da je dovolj, da na katerikoli način kritiziraš neko osebo, ki je židovskega porekla, in že si antisemit. Samo spomnite se besed Bernarda Brščiča, za katere je bil obtožen antisemitizma. Brščič je lahko danes prav vsak izmed nas. Vsa stvar gre namreč v smer, da bo dovolj, da boš rekel, da so predstave Roberta Waltla v Mini teatru slabe (ne glede na to, da se o okusih ne razpravlja, saj ima vsak drugačnega), pa boš čez noč postal antisemit.

Waltl je Žid in vodi Judovski kulturni center; zadnje čase je v soju žarometov, ker je napovedal tožbo zoper Brščiča. In če sledimo logiki “uglednega” Timmermansa, boš po novem kritiziral židovstvo, če boš kritiziral Waltla. To je sicer zelo sprevržena logika, ki pa postaja povsem legitimna v levičarskih političnih krogih, nanjo niso imuni tudi na desnici. Gre za perfidno tehnologijo, ki so jo antifašisti razvili za politično, kulturno in osebno diskreditacijo ljudi, ki mislijo drugače; predvsem s svojo glavo. Antisemitizma te obtožujejo ljudje, katerih večina je v svojih diplomskih, magistrskih ali doktorskih nalogah vsaj enkrat omenila Karla Marxa ali se nanj celo sklicevala. In Marx je bil deklarirani antisemit. In končno, antisemitizma te obtožujejo ljudje, ki slavijo in glorificirajo sistem, ki je Žide preganjal. Ne mislim na nacizem, ampak na socializem, ki je svoj antisemitizem skril pod krinko pregona kapitalistov, se pravi lastnikov proizvodnih sredstev.

Formula levice je sila preprosta. Če si levičar, si lahko antisemit, kolikor si duša in srce poželita, če nisi levičar, postaneš antisemit ne glede na to, kaj delaš in govoriš. Čeprav, kako ironično, so Izraelce in Žide prav levičarji še nedavno obtoževali nacizma.

Razkritje portala Pod črto bi moralo zelo skrbeti vse, ki jim je mar za človekove pravice

Značke

Anže Voh Boštic, Dejan Ornig, Facebook, Pod črto, policija, SDV, Sova, svoboda, zakonodaja, človekove pravice

Razkritje Anžeta Voha Boštica, ustanovitelja in odgovornega urednika portala Pod črto, da vlada pripravlja nov zakon o Sovi, ki bo varnostno-obveščevalni službi razširil pooblastila tako, da »bi agenti Sove v Sloveniji pri slovenskih državljanih lahko izvajali tudi tajne hišne preiskave, v domove nameščali snemalno opremo, vdirali v računalnike posameznikov in za pridobitev telefonskih številk uporabljali lovilce IMSI«, sploh ni toliko razburilo slovenske javnosti, kot bi človek pričakoval. Kar je grozljivo. Ljudje so očitno že tako navajeni, da država vedno in povsod posega v njihovo življenje, da jih ob takih informacijah niti ne zmrazi več. Eden od razlogov je najbrž spreminjanje pojmovanja človekove svobode oziroma človekovih pravic.

Že primer Dejana Orniga, ki je bil med letoma 2012 in 2015 policijski informator ter je po naročilu policije vdrl v več kot 300 naslovov elektronske pošte in profilov uporabnikov Facebooka, je pokazal, kako grobo se teptajo človekove pravice, saj je bilo ugotovljeno oziroma obstaja resen sum, da policija pri svojem delu uporablja tajne predpise. Sova in policija sta sicer dve različni službi, a taka pooblastila, kot jih bo z zakonom zdaj dobila Sova, niti policija nima, saj ne sme izvajati tajnih hišnih preiskav, kot bodo to lahko počeli agenti Sove.

Že prisluškovanje s tehničnimi napravami je velik poseg v zasebnost in integriteto posameznika, tajen vstop v njegovo stanovanje, iz katerega bodo lahko po potrebi skrivoma vzeli predmet in ga nato vrnili (na primer računalnik), pa tudi posega na področje človekove pravice do zasebne lastnine oziroma nedotakljivosti stanovanja. Najhuje je, da bodo vse to počeli tajno, ne da bi po preiskavi posameznika tudi obvestili, da so na skrivaj stikali po njegovem stanovanju – od spalnice prek kopalnice do kuhinje. Gre za velika pooblastila Sove pri izvrševanju tega ukrepa, s tem pa tudi na možnost zlorab, saj je očitno, da ni predviden učinkovit nadzor nad izvajanjem ukrepov. Sprejem takega zakona v državi, kot je Slovenija, ki ima zelo kratko demokratično tradicijo in so ostanki preteklosti – ko je v človekovo zasebnost posegala SDV kot tajna politična policija – še močno zasidrani v človekovi podzavesti, demokratične sile pa so daleč od tega, da bi prevladale nad družbo, je zato zelo vprašljiv. In ker bo vse tajno, nabor možnosti, kdaj ukrep uporabiti, pa zelo nedoločen, bo državljanom onemogočeno predvideti situacije, v katerih bo nove ukrepe, ki posegajo v človekove pravice, mogoče uporabiti. S tem bo tudi onemogočen učinkovit (pravni) nadzor civilne družbe in pristojnih institucij, kar pomeni, da ne bo učinkovitih (pravnih) sredstev zoper zlorabe. Zato je zakon že zdaj, sodeč po tistem, kar je objavil Voh Boštic, neustaven in nevaren za človekove pravice.

Še policija lahko proti volji stanovalca vstopi v njegovo stanovanje le, če ima odredbo sodišča, ki pa preiskovalcem ne dovoljuje vstopa, ne da bi lastnik ali stanovalec za to vedela. Ampak, saj veste, kako je v Sloveniji. Dokler ne zadeva mene, se me vse skupaj ne tiče. Ob tem je zelo simptomatično, da so ostali tiho tisti, ki so ob zadnjih tožbah za odvzem premoženja posameznikom in dokazovanja po obrnjenem dokaznem bremenu zagovarjali tezo, če je nekdo pošten in nima ničesar skrivati, potem bo z lahkoto dokazal, da njegovo premoženje ni nezakonitega izvora. Zdaj pa vzemimo (na načelni ravni) nov zakon o Sovi. Kaj bodo zdaj rekli ti ljudje? Če je človek pošten in nima ničesar skrivati, zakaj bi se bal ali razburjal, če tajni agenti tajno vstopijo v stanovanje in mu namestijo prisluškovalne naprave ali začasno odvzamejo računalnik, ki ga nato spet skrivaj vrnejo nazaj? Če nimaš ničesar skrivati, te tudi ne moti, da te država tajno nadzoruje, saj ne bodo ničesar našli?

Dovolj zgovoren je tudi odgovor, ki ga je portal Pod črto dobil od informacijskega pooblaščenca, češ da »v tej fazi ne bi dajali komentarjev, vsekakor pa jih bomo, ko bo predlog v uradnem postopku«. Kot da osnutek zakona že sam po sebi ne bi bil dovolj škandalozen.

George Soros, grobar levice

Značke

Bernard Kouchner, Gates of Vienna, George Soros, Kosovo, Latoszog, Makedonija, Mária Schmidt, nevladne organizacije, NVO, Odprta družba, OZN, Poljska, Romunija, rudniki, sorosizem, Trepča, Zdravniki brez meja, Zvečan

Nekoč je bil na Kosovu velik rudarski kompleks Trepča. Zlato, srebro, cink, svinec in kadmij so kopali v približno štiridesetih rudnikih, ki so dajali delovna mesta ljudem, ki tam živijo. Eden od rudnikov, Zvečan imenovan, je bil še posebej bogat. Lepega dne je tja prišla Mednarodna krizna skupina (ICG), ugledna mednarodna nevladna organizacija z odličnimi političnimi in gospodarskimi zvezami tudi pri Organizaciji združenih narodov. V njenem upravnem odboru je sedel George Soros, saj je zagonska sredstva za ICG poskrbel prav on. Kmalu so »ugotovili«, da bo Trepča odigrala veliko vlogo pri razvoja Kosova, ko bo postalo neodvisno. Začeli so govoriti, da Srbija izkorišča domačine v Trepči in: »Trepča je berlinski zid Kosova. Dolgo je bil simbol srbske tiranije nad Albanci na Kosovu.« Kmalu za tem je izbruhnila vojna. Nekaj mesecev kasneje je predstavnik OZN na Kosovu Bernard Kouchner, ki je bil po »naključju« tudi soustanovitelj organizacije Zdravniki brez meja, ki jo po »naključju« financira Soros, ugotovil, da delo v rudniku in tovarni v Zvečanu škoduje zdravju, zato je treba srbske lastnike razlastiti, rudnike nacionalizirati. Idejo so podprle tudi nevladne organizacije (NVO), ki jih je spet po »naključju« financiral Soros. Povabili so »zasebne investicijske družbe«, da bi vlagali v rudnike. V »odprtem in transparentnem« postopku javnega naročila je bil med šestnajstimi kandidati izbran – George Soros.

Tako začne svojo zgodbo na portalu Latoszog madžarska zgodovinarka Mária Schmidt. Vse je potekalo v skladu z zahtevami »odprte družbe« in smernicami »neodvisnih strokovnjakov«, skratka z metodami, ki jih Soros in njegova mreža uporabljata povsod po svetu, piše Schmidtova.

Recept je sila preprost. Najprej najde Soros poslovni cilj, nato na teren pošlje svojo »civilno družbo« (NVO), ki je ustrezno podprta v medijih. Ustvari se kaos, Soros se pojavi kot dobrotnik, da organizira pomoč za obnovo. Njegova ekipa natančno določi sovražnike, ki ga ovirajo, in proti njim zažene medijsko kampanjo. Odprejo se meje, da ne ovirajo njegovih gibanj, oslabi se nacionalna suverenost, kupijo se »strokovnjaki«, delijo se štipendije, delijo se nagrade. Njegovi mediji stavijo na staro leninistično taktiko: vedno uporabljal osebne napade. Ljudi najprej ustrahujejo, če to ni dovolj, jih uničijo. »Njegovi novinarji in aktivisti so specialisti za take umore,« piše Schmidtova. In natanko to se je zgodilo na Kosovu. Okoli 50-milijonski vložek in še okoli 100 milijonov garancij ameriške vlade se je splačalo. Ocenjene zaloge rudnin namreč presegajo deset milijard evrov, Soros pa vedno pobere smetano na torti. Enako je naredil v Romuniji, kjer si je prilastil večino zalog zlata.

Celotno zgodbo si lahko preberete na portalu Gates of Vienna v angleškem prevodu v tekstu z naslovom The Gravedigger of the Left. Schmidtova omenja še Sorosovo madžarsko univerzo CEU (Kavarna Hayek je o tem pisala tukaj) in Rusijo, piše o »sorosizmu«, katerega tarča so predvsem države v tranziciji (Makedonija, Poljska, Madžarska, Romunija in druge države) ter ugotavlja: »Soros and the Left are the same thing.«

Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

Hugo Chavez, inflacija, komunisti, Laura Saravia, Michigan, nafta, Nicolas Maduro, Petra Cahill, socializem, Venezuela

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.

25 let pozneje: posnetek pogovora med veljakoma Demosa leta 1992

Značke

Demos, Dimitrij Rupel, France Bučar, Igor Bavčar, Igor Omerza, Janez Drnovšek, Janez Janša, Jože Strgar, Ljubljana, Lojze Peterle, Marjan Vidmar, Matija Volk, Tone Frantar

Pred četrt stoletja, ko je padla vlada Demosa, ki jo je vodil Lojze Peterle, in je novo vlado oblikoval Janez Drnovšek, so bili bivši demosovci med seboj zelo sprti. Iz tistega časa je tudi pogovor, ki so ga skrivaj posnele Slovenske novice in ga objavile. Med seboj sta se počila Tone Frantar, tedanji predsednik Demosa ljubljanske občine Center in narodni demokrat (NDS) ter svojčas osebni spremljevalec Lidije Šentjurc, in njegov nekdanji strankarski kolega v SDZ (ta je novembra 1991 razpadla na NDS in DS) Matija Volk, član Demokratske stranke (DS), ki jo je vodil Igor Bavčar. Nekdanja člana ljubljanskega Demos sta si stala narazen: Matija Volk je kot član nove koalicije na državni ravni želel tudi v Ljubljani zrušiti Demosovo oblast, Tone Frantar je bil zagovornik župana Jožeta Strgarja in ljubljanskega premiera Marjana Vidmarja.

Pogovor, ki se nanaša na Ljubljano, je šel takole:

FRANTAR: Hudiča, poslušajte (Volku, opom. KH). Jaz sem bil tri leta partizan in sem bil v partiji. Ko sem bil vanjo sprejet, je bil čas okoli Miklavža. Mislim sem, zdaj bo nekaj dobrega, nekaj za požrt. Pa petnajst let star. Pejd no v rit, še vedel nisem, kaj je partija. In ko je prišel pravi čas, so me vseskozi preganjali. Celo življenje.

xxxxxxxxxxx

FRANTAR: Vi ste temu hudiču (Dimitriju Ruplu, opom. KH) intimni družinski prijatelj.

VOLK: Kdo?

FRANTAR: Vi!

VOLK: Dajte no mir.

FRANTAR: Seveda ste.

VOLK: Fratnar, ne nekaj govoriti, kar nimate pojma.

FRANTAR: Kako ne, madona?

VOLK: Z Ruplom še nikoli nisem bil niti na kavici, kje še, da bi mi bil kakšen intimni prijatelj.

FRANTAR: Na kavici niste mogli biti, ker on ne pije kave in je ne pijete vi.

VOLK: Jaz jo pijem.

FRANTAR: Jo pa on ne pije.

VOLK: Nikoli nisva bila. Edino, kar me je enkrat kregal, da je bil na predvolilnem plakatu samo Bavčar. Na cesti me je ustavil in vprašal: »Volk, zakaj se je to zgodilo?«

FRANTAR: P**da mu mater, za**bana.

VOLK: Noben intimni prijatelj, Frantar. Govorite nekaj, kar ne veste.

FRANTAR: Vem vse.

xxxxxxxxxxx

FRANTAR: Jaz nikoli nisem prišel na vaš shod, kot ste vi zadnjič prišli notri (shod opozicije v Križankah, opom. KH).

VOLK: Veste zakaj sem jaz prišel. Vam lahko povem.

FRANTAR: Zato, da ste lahko Ruplu poročali.

VOLK: Nisem nobenemu Ruplu poročal. Prišel sem zato, ker je Alenka Žagar Slana moja na pol sorodnica. Samo zaradi Alenke sem prišel. Moj bratranec je njen bratranec. Alenko poznam od malega, kako je gor rasla.

FRANTAR: To so no ….

VOLK: In preden bom Kučana volil, sem rekel Bavčarju, bom volil Alenko Slana. Ja, preden bom njega volil.

FRANTAR: Vidite, zdaj sva že bližje.

VOLK: In ne mi očitati, da sem prišel na shod, da bom Ruplu poročal.

FRANTAR: Zdaj sva že bližje.

VOLK: Prišel sem zaradi Alenke.

FRANTAR: Midva, če hočeva še tako …

VOLK: Ali veste, kdo je Alenko spravil v SDZ in v kandidaturo?

FRANTAR: Kdo?

VOLK: Ali veste kdo?

FRANTAR: Kdo?

VOLK: Ko pa vse veste.

FRANTAR: Jaz sem jo pripeljal.

VOLK: Opaaa. Ne zdaj. V SDZ, da je sploh kandidirala za eno ….

FRANTAR: Poslušajte. Za županjo (Alenka Žagar Slana je bila županja ljubljanske občine Center, opom. KH) ….

VOLK: Ne za županjo. Še prej.

FRANTAR: Za županjo sem jo jaz predlagal in je tudi napisala, da pristaja. Jaz sem bil pri njej.

VOLK: Kaj pa za poslanko?

FRANTAR: Pri našem vodstvu sem bil za Strgarja, za Vidmarja. Vprašal sem jih za mnenje. To je bilo gor v Novi reviji. Je bil Rupel, je bil Bavčar, je bil Janša, je bil Bučar. Vsi so rekli, da je to vodstvo dobro. Zdaj pa vi demokrati to rušite. Ja, madona, saj ste sami dali soglasje.

xxxxxxxxxxx

FRANTAR: Če vi ne bi bile take pizde v tej stranki (v bivši SDZ, opom. KH), kot to ste – jaz kar odkrito povem – bi do volitev zdržali skupaj. Ne pa da ste na tretjem kongresu SDZ vse pustili. To je bilo izdajstvo stranke.

VOLK: Kdo pa je izdal stranko?

FRANTAR: Ja, kdo jo je izdal? Rupel! Zato, ker je hotel biti predsednik.

xxxxxxxxxxx

VOLK: Koliko nas je bilo poslancev SDZ (v ljubljanski skupščini, opom. KH)?

FRANTAR: Veliko nas je bilo. 22 nas je bilo noter.

VOLK: Pa je kateri izmed teh, ki smo zdaj pri demokratih, dobil kakšno funkcijo v skupščini? Niti eden. Že prej ste točno vedeli, komu dati funkcije.

FRANTAR: Zakaj pa bi funkcije imeli?

VOLK: Zakaj pa ne?

FRANTAR: Funkcije so bile prej razdeljene.

VOLK: Prej ja, ampak potem ….

FRANTAR: Sem že rekel, da smo šli gor (v Novo reviji, opom. KH) vprašati za Vidmarja. Za župana pa smo želeli Omerzo (župana Ljubljane, opom. KH). So rekli: Omerza ne!

VOLK: Saj ni poslanec. Kako naj bi bil Omerza?

FRANTAR: Saj to je tisto. On bi lahko kandidiral za poslanca. Poglejte Bučarja. Zaradi njega smo vrgli Alenko Žagar Slano iz skupščine, in sicer zato, da bo Bučar bil župan Ljubljane. To se boste vi spomnili. Jaz sem šel Slano prosit, da naj odstopi poslansko mesto, da bo Bučar notri. Predvideli smo ga za župana.

VOLK: Kaj ste vi predvideli?

FRANTAR: Vse te stvari.

VOLK: In samo zaradi Vike Potočnik (bila je kandidatka za županjo, opom. KH) smo vsi volili Strgarja.

FRANTAR: Poslušajte.

VOLK: Samo zaradi Vike Potočnik.

FRANTAR: Vika Potočnik. Zakaj se je šlo? Šlo se je za to, kdo ima več glasov v DPZ. Samo za to se je šlo. Krščanska demokracija je bila takrat za nami.

VOLK: V DPZ smo imeli samo dva poslanca.

FRANTAR: Kdo pa je postavil Strgarja gor? Kdo ga je postavil, jaz ne vem. Jaz sem ga takrat prvič videl. Prvič. Toda rekli smo, če ga je nekdo postavil, ta že ve, kaj dela. Pa ga še mi postavimo. Šele potem smo mi vzeli Vidmarja. Saj nismo imeli nobenega kadra. Mi smo prosili ljudi, pejte noter.

VOLK: To zgodbo zdaj prvič slišim.

Zajtrk norcev: 5 vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol in 107 izvijačev

Značke

davkoplačevalci, davkoplačevalski denar, Lex Mercator, Madrid, neprištevnost, Peter Reberc, psihotična motnja, TEŠ 6, veleposlanik

Na kaj pomislite, ko preberete: „Pet vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol, 107 izvijačev.“ Najbrž na kakšno obrt ali na manjše gradbeno podjetje. Ni ne prvo ne drugo. To so nakupi nekdanjega veleposlanika v Španiji Petra Reberca. In da ne bo pomote. Kupoval je z davkoplačevalskim denarjem. A to ni vse. Med službovanjem v Madridu (med februarjem 2007 in avgustom 2010) je kupil še 1800 kozarcev, 77 cedilnikov, 100 zajemalk, za 4.700 evrov žarnic, 11.490 evrov orodja, 40.200 evrov goriva, za nameček še glodavca – puščavskega skakača. Zakaj je vse to potreboval, je razkrila sodba: bil je neprišteven, trpi „za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo“. Povedano drugače. Reberc je nesmotrno trošil davkoplačevalski denar, ker je imel manijo kupovanja in kopičenja nepotrebnih stvari. Če bi to počel za svoj denar, dobro, naj, a je to počel za denar neto davkoplačevalcev, zato je njegova oprostitev, da ne more biti odgovoren za nastalo škodo, enako nerazumna kot Reberčevi nakupi.

A pojdimo k bistvu. V čem se ravnanje Reberca razlikuje od gradnje TEŠ 6? V ničemer. Oboje je bila na načelni ravni nesmotrna poraba davkoplačevalskega denarja. Torej, če imamo nesmotrno porabo, imamo najbrž tudi smotrno porabo. Na žalost, smotrne porabe denarja neto davkoplačevalcev ni (o tem, kako trošimo denar, sem že pisal tukaj), smotrna poraba tega denarja ne obstaja. Obstaja samo manj nesmotrna poraba (denimo nujno potrebna infrastruktura), nesmotrna poraba (šolstvo, zdravstvo ali plače javnih uslužbencev) in zelo nesmotrna poraba (Reberčev primer ali dejanje davkoplačevalskega denarja nevladnim organizacijam). To pomeni, če sledimo logiki sodbe, da imamo v javni oziroma državni upravi tudi bolj ali manj neprištevne ljudi, ki to neprištevnost bolj ali manj dobro skrivajo. Za Reberca so ugotovili, da je neprištevnost zaradi nadpovprečne inteligence dobro skrival oziroma mu je uspelo „vzdrževati zunanjo fasado“, čeprav ni jasno, kako je lahko neprištevnost skrival s pomočjo neprištevnosti. In, ali ni nihče pomislil, da je kot „nadpovprečno inteligenten“ lahko ne samo skrival svojo neprištevnost, ampak jo tudi zaigral. No, nekateri uradniki, birokrati in politiki še tega ne zmorejo. Če bi želeli skriti svojo neprištevnost, najbrž ne bi govorili o višjih davkih, gradnji II. tira, predlagali in sprejeli Lex Mercator, se bahali, da se njihovo delo meri s številom predlaganih novih zakonov in podobno.

In zdaj za trenutek pomislite, kako se bo lahko na sodišču zagovarjal bančnik državne banke (v banke je bilo vrženih pet milijard neto davkoplačevalskega denarja), ki ga preganjajo zaradi nesmotrnega podeljevanja kreditov? Izvedenec bo pač ugotovil, da je imel manijo podeljevanja kreditov po dolgem in počez. Ali ljudje, ki so sodelovali pri gradnji TEŠ 6? Ja, nekateri pač trpijo za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo, zato so naročali preveč betona, drugi so imeli kronični strah pred javnimi razpisi, zato so delo mimo njih dajali prijateljem, tretji so imeli manijo sprejemanja podkupnin, katerim se zaradi hude duševne stiske niso mogli upreti.

Janez Janša, gotovina in Urškina sestrična

Značke

bolšji grg, brezgotovinsko poslovanje, denar, finančna preiskava, gotovina, Janez Janša, nadzor državljanov, Urška Bačovnika Janša

V stanovanjskem bloku na ulici Pod kostanji živita Marko in Andrej. Enako sta stara, oba delovno zmožna, sta samska, na mesec zaslužita 1.500 evrov neto oziroma 18.000 evrov na leto. Tako prebijeta leto dni, ko Marko opazi, da si je Andrej kupil računalnik in televizor, na počitnicah je bil na Kanarskih otokih. Premišljuje, kako je to mogoče, ker sem z enako plačo tega ni zmogel, čeprav je prodal dragoceno zbirko stripov za 500 evrov, kar pomeni, da je na leto razpolagal z 18.500 evrov. In če k temu prišteje še 500 evrov minusa zaradi limita, je imel 19.000 evrov, a si ni mogel kupiti računalnika in televizorja, ne privoščiti počitnice na Kanarskih otokih, saj je moral enako kot Andrej prepleskati stanovanje, za kar je odštel eno mesečno neto plačo. Zato Andreja prijavi policiji, kajti nemogoče je, da bi z enako plačo sosed imel več.

Kriminalisti gredo najprej v Andrejevo banko, kjer jim bančni referent pove: „Andrej je zelo slab komitent. Pride enkrat na mesec in dvigne celo plačo. Na računu pusti samo toliko, kolikor znašajo naši stroški.“ Seveda je Andrej takoj postal sumljiv, ker uporablja gotovino. To lahko pomeni, da kupuje drogo in jo preprodaja naprej. Za razliko od Marka, ki vse plačuje z bančno kartico, zato je njegov denar sledljiv: natančno se ve kaj, kdaj in koliko je plačal. Kriminalisti in finančna uprava se zato odpravijo k Andreju. Med preiskavo stanovanja najdejo v sefu še 2.000 evrov gotovine. Ko upoštevajo povprečne življenjske stroške, druge izdatke, vrednost avtomobila oceni sodni izvedenec, isto naredi za povsem enako zbirko stripov, ki jo je imel tudi Andrej in jo je kot Marko prodal, pridejo do zaključka, da ima Andrej za 5.000 evrov premoženja nepojasnjenega izvor. Zaman jih je prepričeval, da je imel nekaj privarčevanega, da hrano kupuje v diskontih, ne v Mercatorju, da manj zapravi za nakupe kot Marko, da je zbirko stripov prodal za 1.500 evrov, ne za 500, kot jo je ocenil sodni izvedenec, da si je stanovanje (za razliko od Marka) sam prepleskal, da je računalnik in televizor kupil prek oglasa in podobno. A ničesar od tega ni mogel dokazati: v trgovinah je plačeval z gotovino, računov ni hranil, vseeno mu je bilo, kdo mu je iz „druge roke“ prodal računalnik in televizor, saj mu je bilo pomembno izključno to, da obe napravi delujeta, pri prodaji zbirke stripov pa je imel to srečo, da je naletel na človeka, ki je stripe na vsak način želel in mu je zanje ponudil več, kolikor je sodni izvedenec ocenil, da so vredni. Ker so Andreju organi pregona naprtili obratno dokazno breme in ni mogel dokazati, da je posloval pošteno, je za dve leti končal v zaporu, zasegli so mu tudi 5.000 evrov premoženja, katerega izvora ni mogel dokazati.

Primer je zaradi lažjega razumevanja zelo poenostavljen. A njegovo bistvo ni samo, da nekateri ljudje rajši poslujejo z gotovino kot z bančnimi karticami ter zato varčujejo „v nogavicah“, ampak tudi preprosto dejstvo, da ljudje nismo enaki: ne samo, da smo si različni po fizični podobi, različno tudi razmišljamo, se obnašamo, smo različno podjetni in varčni, imamo različne prioritete, smo različno spretni, se različno znajdemo v življenju. Predstavljate si, da deset let čez teden zbirate odpadno šaro, ki jo popravite in očistite, nato pa konec tedna prodate na bolšjem trgu. In da vsak teden s to šaro (ker ste pridni in podjetni) zaslužite 200 evrov, ki jih namensko varčujete in dajete na stran, hranite pa ne v banki, ampak v nogavici. V desetih letih bi se vam nabralo prek 125.000 evrov. In potem lepega dne pride policija, najde pri vas gotovino, češ to je premoženje nepojasnjenega izvora, ker ste vi s svojo plačo v tem času zaslužili le 120.000 evrov (imate plačo 1.000 evrov neto na mesec). Ker sami ne morejo dokazati, da ste denar zaslužili na nezakonit način, vam rečejo, da morate vi dokazati, da je ta gotovina pridobljena na zakonit način. Tega na noben način ne morete dokazati, čeprav imate priče, da so vas videle pri zbiranju stare šare, čiščenju in popravljanju ter prodajanju na boljšem trgu. Toda nobena od prič ne more natančno povedati, koliko ste s tem zaslužili, saj tega ne razglašate naokoli.

Na načelni ravni je podobno v primeru Janeza Janše, za katerega organi pregona trdijo, da ima od leta 2000 za okoli 400.000 evrov premoženja nepojasnjenega izvora. Janša pravi, da ima 35 let delovne dobe in da je v tem času, ko je bil podjetnik, poslanec in premier na mesec v povprečju zaslužil 2.100 evrov neto, kar pomeni skupaj okoli 900.000 evrov. Če k temu doda še zaslužek od prodaje knjig, je v tem času dobil okoli 1,1 milijona evrov neto. Podrobnosti mi sicer niso znane, a razumeti je, da bi moral imeti Janša štiristo tisočakov manj, kot jih ima. Kako so preiskovalci prišli do te številke, mi ni jasno, a je cel kup nelogičnosti.

Prvič, preiskava izhaja iz predpostavke, da Janša pred letom 2000 ni imel nikakršnega premoženja oziroma da je vse, kar je zaslužil, sproti tudi zapravil. To pomeni, da je bilo leto 2000 leto nič, ko Janša ni imel na računu niti centa, prav tako ni imel nič privarčevanega – ne na računu v banki ne v nogavici.

Drugič, organe pregona moti, da je Janša dobil denar (si ga je sposodil) tudi od brata Rajka in od soproge Urške. Mediji so pisali: „Neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje, kako je poplačal brata in soprogo, saj z njegovih računov niso razvidni nakazila ali dvig gotovine.“ Preiskava torej predpostavlja, da se v Sloveniji posluje izključno prek transakcijskih računov in da je vsako poslovanje z gotovino (ali varčevanje doma v „nogavici“) ne samo sumljivo, ampak tudi neposredni dokaz krivde. Očitno država meni, da bi moralo posojanje denarja tudi med bližnjimi sorodniki potekati takole: Urška bi s svojega računa nakazala Janezu denar, ta pa bi ji ga vrnil tako, da bi ga s svojega računa nakazal na njen račun. Zakaj že? Je posojanje denarja zakonito edino na tak način? Sta si zakonca dolžna med seboj vračati denar, če skupaj ustvarjata premoženje in sta tako dogovorjena? Še prijatelji si med seboj ne posojajo tako, da si denar polagajo na račune, kaj šele najožji sorodniki.

Tretjič, preiskava se očitno pri vrednotenju nepremičnin enkrat opira na podatke Gursa, drugič upošteva tržno ceno. Cena nepremičnine, tako je v svobodnem svetu, je znana takrat, ko se pojavi na trgu. Vredna je natančno toliko, kolikor je kupec zanjo pripravljen plačati. Vsako vrednotenje Gursa ali sodnega cenilca je na nek način ugibanje, ki temelji na predpostavki povprečnih statističnih cen, za katere se običajno izkaže, da z realnostjo nimajo resnega opravka. Nekdo za neko hišo lahko ponudi samo 50.000 evrov, drugi pa (bodisi ker mu je všeč bodisi ima z njo velike načrte bodisi preprosto zato, ker je zjutraj vstal z levo in ne z desno nogo, razlog države resnično prav nič ne briga) 100.000 evrov.

Četrtič, ni zakona, ki bi prepovedoval, da ti položnice na pošti ali v banki plačuje nekdo drug. Večina ljudi to počne sama, toda iz raznih razlogov, ki ne bi smeli zanimati prav nikogar, to v imenu tebe plačuje drug. Primer: oče da sinu denar in položnice, ta pa denar najprej položi na svoj račun in jih potem plača. Je to kaznivo? Ne. Sumljivo? Očitno samo za državo. Za zakonca Janša je položnice na ta način plačevala Urškina sestrična, ki je bančnica. Kaj je torej s tem narobe?

Pri celotni zadevi gre očitno za izhodišče (vsake) države, da so vsi njeni državljani (od navadnih ljudi do politikov) potencialni kriminalci (temu je prilagojena zakonodaja), največja težava pa je gotovina. Čeprav celo na ministrstvu za finance pravijo, da lahko človek razpolaga s toliko gotovine, kot želi, je človek, ki posluje izključno z gotovino, takoj sumljiv. Seveda, banke so postale za državo (in organe pregona) najpomembnejši člen pri nadzoru državljanov. Država pri poslovanju s karticami in prek računov natančno ve kje, kdaj, za kaj in koliko zapravljate. Zato še neizpolnjena želja države (in bančni elit), da bi nadzorovala tudi denarnico državljana, se pravi tisti del denarja, ki posamezniku po izvršeni kraji v obliki davkov še ostane. Končni cilj je popolno brezgotovinsko poslovanje, ki ni nič drugega kot finančna diktatura. Najbližje je zdaj brezgotovinskemu poslovanju Švedska, kjer se popolno brezgotovinsko poslovanje utegne zgoditi že v naslednjem desetletju. Gotovina (denar) ostaja namreč eden zadnjih branikov svobode, ostaja področje, kjer država nima vpogleda v to, kar počnete. Zato omenjeni primer z Janezom Janšo ni nič drugega, kot eno od opozoril birokratov, da so pošteni in zgledni državljani izključno tisti, ki varčujejo v bankah in poslujejo z elektronskim denarjem. Vsi drugi so takoj mračnjaški zarotniki, ki ne izpolnjujejo svojih obvez do države. Kar vse skupaj zelo spominja na Orwellovo leto 1984.

Če te pretepe lastni narod, ne moreš biti heroj, lahko si samo izdajalec ali resnica o Makedoniji

Značke

Albanija, DUI, Federica Mogherini, George Soros, Johannes Hahn, Makedonija, Nikola Gruevski, Odprta družba, SDSM, Talat Džaferi, Velika Albanija, Vladimir Milčin, VMRO-DPMNE, Zoran Zaev, Četrti Ilinden

Dan boja proti okupatorju, 27. aprila 2017, ki v Sloveniji buri duhove zaradi svoje izmišljenosti in neresničnosti, je v Makedoniji postal resničen Dan boja proti okupatorju. Kuhalo se je dolgo, skoraj tri leta, odkar so socialdemokrati (SDSM) začeli z nezakonito pridobljenimi posnetki telefonskih razgovorov, še vedno ne docela razjasnjenega izvora in verodostojnosti, rušiti legitimno makedonsko oblast. Desno oblast, sestavljeno iz ministrov strank makedonske VMRO-DPMNE in albanske DUI. Da bi lahko resnično razumeli genezo sedanjih dogodkov v makedonskem Sobranju, moramo pogledati še dlje v preteklost.

Od makedonske osamosvojitve naprej so makedonski Albanci sodelovali pri sestavi vlad, imeli pravice do uporabe svojega jezika, kulture, zastopanosti v lokalnih institucijah. Makedonija je za demokratske zahodne države, ki so merile vsak korak novonastalih demokracij, veljala za zgleden primer ravnanja z manjšinami, multikulturni raj, »oazo miru na Balkanu«. Med večinskim makedonskim narodom in manjšino Albancev (pa tudi Romov, Srbov, Vlahov in Turkov) ni bilo večjih trenj in konfliktov. Vse do leta 2001, ko se je resnični oboroženi konflikt med Srbi in Albanci na Kosovu prelil v Makedonijo, kjer so se ustanovile vzporedne paravojaške teroristične formacije UČK in začele napadati državo, in ko je Zahod (natančneje Clintonova administracija in podrejena EU) te albanske teroriste priznal za »borce za svobodo« in ob koncu spopadov državi Makedoniji vsilil Ohridski sporazum, s katerim so vse manjšine v Makedoniji, ki jih je nad 20 odstotkov prebivalstva, dobile široke pravice uporabe jezika, odstotkovno zastopanost v lokalnih, regionalnih in državnih institucijah, in posebna pooblastila. Seveda so te pravice pravzaprav pripadle samo Albancem, ki naj bi jih bilo po njihovem celo 25 odstotkov in so kot manjšina dobili največ pravic v Evropi, neprimerljivo s pravicami kateregakoli manjšinskega naroda daleč naokrog. Pri sestavi vsake vlade je veljalo nenapisano pravilo, da vlado sestavita zmagovalni stranki makedonskega in albanskega bloka. Vse do lanskega decembra, ko sta na predčasnih volitvah zmagala VMRO-DPMNE na makedonski in DUI na albanski strani.

Makedonijo je zadnjih osem let vodil dvojec VMRO-DPMNE in DUI. Mirno, brez posebnosti, v soglasju in sozvočju, preko čeri svetovne ekonomske krize, s pravzaprav nenavadno visokimi ekonomskimi parametri in rastjo, z veliko tujih investicij, dvigom BDP, padcem stopnje nezaposlenosti. Samo zaradi umetno ustvarjenega spora okrog imena in veta sosednje Grčije je Makedonija ostajala pred zaprtimi vrati Nata in EU, ki je vsako leto pisala priporočila za sprejem, a pogojevala z novimi in novimi izmišljotinami, zakaj še ne sme pristopiti k pogajanjem, zakaj še ne more postati članica. Vsaj tako smo mislili. V ozadju je namreč deloval George Soros, ki je v Makedoniji ustvaril čvrsto mrežo za rušenje držav, sistemov, ne nazadnje EU. V Makedoniji aktivna Odprta družba, ki jo je leta vodil Vladimir Milčin, agent makedonske Udbe, ovaduh bivšega sistema, je ustvarila in z denarjem pojila preko 85 nevladnih organizacij z znano agendo – multikulturnost, pravice LGBT, pravice manjšin. Nevladne organizacije, posameznike, stranke in medije sta Soros in njegova Odprta družba oskrbovala z denarjem. V trenutku, ko je makedonska država neprodušno zaprla svojo južno mejo za »begunce«, »migrante« in islamske osvojevalce evropskega kontinenta, ko je makedonska država kot nečlanica EU ubranila schengensko in hkrati evropsko mejo, so Sorosove organizacije aktivirale svoje plačance, da začno rušiti legitimno oblast. Ti so najprej podprli socialdemokratskega vodjo Zorana Zaeva pri objavljanju nezakonito pridobljenih, morda celo montiranih posnetkov telefonskih razgovorov vladajočih politikov, novinarjev, znanih osebnosti; vse z namenom, da pri volivcih ustvarijo nezadovoljstvo, revolt in prevzamejo oblast. Ko to ni imelo želenega učinka, je makedonska javnost precej skeptično gledala na vse dogajanje in ni verjela v poštene namere Zaeva (aboliciranega gospodarskega kriminalca, obsojenega zaradi korupcije in sprejemanje podkupnin kot župana Strumice), je Soros aktiviral plačane demonstrante, da se gredo tako imenovano pisano revolucijo – da s svojimi protesti, ko so po Skopju z barvo polivali spomenike in stavbe, uničevali državno premoženje – spodbudijo tudi »navadne« državljane, da se jim pridružijo pri protestih in tako, v določenem času, zahtevajo predčasne volitve, da bi socialdemokrati nato zmagali in, seveda, odprli mejo z Grčijo, da bi se lahko islamska invazija nemoteno nadaljevala. Medtem so poslanci SDSM, neposredne naslednice KP Makedonije, bojkotirali delo parlamenta in se leto in pol sploh ne udeleževali sej (a seveda pobirali plačo), zavračali ponudbe vladajočih, da pomerijo svoje sile na predčasnih volitvah.

Sorosove lutke, socialdemokrati, EU-birokrati in aktivni veleposlaniki so bili prepričani, da bodo Makedonci (po vsej propagandi po skoraj treh letih) na decembrskih predčasnih volitvah volili levo opcijo in bo agenda uresničena. Pa ni bilo tako. Na volitvah je, čeprav samo z dvema poslancema več, zmagala spet, že desetič po vrsti, VMRO-DPMNE. Socialdemokrati so bili sicer drugi, vendar zanje niso glasovali Makedonci, pač pa Albanci (seveda na račun »svojih« albanskih strank), ki so zaradi tega osvojili deset poslanskih mest manj. Predsednik Ivanov je mandat podelil predsedniku VMRO–DPMNE Gruevskemu, vendar ta ni bil uspešen pri pogovorih za koalicijo s svojo dosedanjo partnerko stranko DUI. DUI je namreč, tako je postalo jasno takoj po volitvah, že začela paktirati s socialdemokrati, ki so albanskim strankam obljubili do zdaj nekaj nepredstavljivega – državotvornost. Državotvornost, ki vodi v federalizacijo države. Te obljube so Albanci na sestanku pri premierju sosednje države Albanije Ediju Rami prelili na papir in jih imenovali Tiranska platforma. Sumljivo podobna vsem načrtom Prizrenske lige – Velike Albanije. Albanci naj bi po sestavi nove vlade, ki bi jo vodil Zoran Zaev, korenito posegli v osnove makedonske države. Republika Makedonija naj bi postala »država Makedoncev in Albancev«, albanski jezik uradni jezik na vsem ozemlju Republike Makedonije (sedaj je službeni jezik tam, kjer je Albancev več kot 20 odstotkov), nova vlada bi zamenjala vse državne simbole, zastavo, grb in himno, da bi bili »boj v soglasju z dvonacionalnim karakterjem«. In na koncu – nova vlada bi takoj začela pogovore s sosednjo Grčijo za spremembo imena. Kakšno bi bilo novo ime, prepuščam domišljiji bralca.

Zoran Zaev in njegovi socialdemokrati so vse to pripravljeni zamenjati za oblast. Vse to so zamenjali za albanske glasove. Albanci so, prvič v zgodovini moderne Makedonije, oddali nekaj deset tisoč glasov za makedonsko stranko. Torej so vedeli, kaj jim je Zaev obljubil. Makedonci, ki so decembra glasovali za Zaeva, niso vedeli za njegove obljube. Ko so izvedeli zanje, so se Makedonci, ki so glasovali za Zaeva, Makedonci, ki so glasovali za VMRO-DPMNE, in Makedonci, ki sploh niso glasovali, začeli spontano zbirati za ohranitev lastne države in proti razdelitvi države, za katero so se borili stoletja. Kajti ne smemo se slepiti, da je podelitev večjih pravic in državotvornost albanskega naroda v Makedoniji samo prvi korak do federalizacije in odcepitve oziroma pripojitve k ostalima dvema albanskima državama (Albaniji in Kosovu), kar pomeni uresničitev načrta Velike Albanije.

Spontano zbiranje, poimenovano Četrti Ilinden, s parolo Za skupno Makedonijo, je na ulicah Skopja, Bitole, Ohrida, Prilepa, Strumice in Kičeva (na ulicah večinoma makedonskih mest) vztrajalo 60 dni. Čeprav se je na začetku zdelo, da je to gibanje nastalo predvsem v podporo VMRO, je na ulice privabilo mlade in stare, častilce NOB, ASNOM-a in častilce zgodovinske VMRO, umetnike, intelektualce, delavce, može in žene. Makedonce, Bošnjake, Turke, Rome, Srbe. V bran Makedoniji. V bran državi Makedoniji taki, kot je sedaj. Šestdeset dni so mirno protestirali s transparenti in pesmijo, v povorki tisočih, desettisočih, skupaj dvesto tisoč jih je bilo. Vsak dan, od ponedeljka do petka, točno ob petih popoldne. In šestdesetega dne, 27. aprila 2017, ob petih popoldne, ko je bila pred parlamentom zbrana množica protestnikov, je albanski poslanec na govornici makedonskega parlamenta zapel himno države Republike Albanije. In poslanci SDSM ter poslanci albanskih strank so, z zajetno podporo tujih veleposlanikov in predstavnikov »mednarodne skupnosti« (predvsem iz levičarskih držav, tudi iz Slovenije) po koncu seje parlamenta, mimo pravilnika in zakonov, izbrali novega predsednika parlamenta, bivšega komandanta teroristične vojaške organizacije UČK Talata Džaferija. 16 let pred tem je UČK pod vodstvom istega Džaferija masakriralo osem Makedoncev, policistov in vojakov v službi Republike Makedonije. Očitna provokacija, albanska himna, intonirana v makedonskem parlamentu in izbor bivšega terorista za predsednika makedonskega parlamenta, je pri mirnih protestnikih izbilo sodu dno. Množica je spontano in nenadzorovano vstopila v parlament, da bi zavzela institucijo v svoji lasti in se soočila s svojimi krvniki, s svojimi izdajalci, z ljudmi, ki so prodali svoj narod za peščico zlatnikov, za oblast, za interese tistih, ki so jih leta in leta plačevali.

Je nasilje utemeljeno in se ga da oprostiti? Vsekakor ne. A je razumljivo. Gnev, jeza, nemoč, ki so se v Makedoncih nabirala najmanj zadnja tri leta, so se prelili v spontane proteste in izbruhnili ob dogajanju v narodnem parlamentu. Na to so računali. Samo tako so lahko prikrili nelegalno, izven pravil, ustave in zakonov, ustoličenje predsednika parlamenta, na ta način so poskusili prikriti svoje izdajalstvo.

Vendar se narod, makedonski narod ne da. Sledil je nov miroljuben shod, tokrat pred pisarno predstavnika EU. Kajti prav ta EU, v imenu katere sta Federica Mogherini in Johannes Hahn čestitala in legitimizirala izbor Talata Džaferija, nosi del krivde za nastale razmere. Prav tako so krivi tudi veleposlaniki tujih držav v Makedoniji, ki so se, vsem na očeh in brez sramu, mešali v notranje zadeve suverene države, v kateri so akreditirani. Ko so zahtevali, da se izbere vlada po njihovem okusu. Ko so na dan volitev obiskali državno volilno komisijo. Ko so zahtevali dialog, a se niso hoteli srečati s predstavniki naroda, ki je na ulici dva meseca sporočal, da Tiranske platforme ne bo sprejel.

Zavedati se moramo, da so med nami ljudje, ki so pripravljeni prodati svoj narod in svojo težko zasluženo državo za pest drobtinic z bogataševe (Sorosove ) mize. A vsak narod ima mejo tolerance in kaj hitro lahko pride do točke, ko vzame svoje zadeve v svoje roke. 27. april 2017 je bil tako v Makedoniji pravi Dan boja proti okupatorju.

Protesti v Makedoniji ne bodo prenehali. Makedonci ne bodo dopustili, da jim domači izdajalci in tuji vazali bogataša s perverznim načrtom o uničenju Evrope vzamejo njihovo državo. Umiritev strasti je mogoča samo tako, da državljani Republike Makedonije ponovno izrazijo svojo podporo za ali proti Tiranski platformi. »Da se prebroime«, pravijo Makedonci, »kolku sme, tolku sme, tokmu sme«. Prevod:  »Da se preštejemo; kolikor nas je, toliko nas je, dovolj nas je«.