Zasebna lastnina je temelj civilizirane družbe, je nujen pogoj za svobodo in svobodne posameznike, ki prosto razpolagajo s svojim premoženjem. To tudi pomeni, da lahko zasebnik svojo zasebno lastnino proda komurkoli želi, pod katerimi koli pogoji želi in po katerikoli ceni. In država se v te transakcije ne sme vmešavati, nima pravice postavljati pogojev.
A v Ljubljani se prosto razpolaganje z zasebno lastnino očitno končuje. Mestni svet je pod vodstvom župana Zorana Jankovića sprejel odlok o predkupni pravici Mestne občine Ljubljana (MOL), s katerim bodo svobodne nepremičninske transakcije z zemljišči med zasebniki najmanj otežene, če ne kar onemogočene.
Trashmarksisti in levičarski neandertalci (Homo neanderthalensis socialisticus) vse svoje življenje preživijo v oprezanju za premoženjem drugih ljudi. V komunizmu jim je bilo malo lažje, ker so zasebne lastnike kot ideološke sovražnike preprosto postrelili in naselili svoje družine v ukradene vile. To je v navidezni demokratični družbi malo težje, zato sprejemajo regulativo, ki njihovo krajo legalizira. In natanko tak je Jankovićev odlok o predkupni pravici MOL. Po tem odloku ima mestna birokracija predkupno pravico praktično na vse nepremičnine (še posebej stavbna zemljišča) na območju Ljubljane.
Kaj to v praksi pomeni? Zaradi lažje predstave vzemimo primer družine, ki ima poleg hiše še dovolj veliko zemljišče za gradnjo nove stavbe. Če se družina odloči za prodajo zemljišča, ga bo morala najprej ponuditi v odkup Jankovićevi mafiji na Magistratu, ne glede na to, ali že ima kupca ali ne. Tako bodo morale ravnati tudi vse nepremičninske agencije, ki posredujejo pri transakcijah z zemljišči. Zdaj pa pomislite, da ta družina za soseda ne želi kogarkoli in je pripravljena zemljišče poceni prodati družinskim prijateljem. To je zdaj onemogočeno, ker ima predkupno pravico MOL. To pomeni, da družina kot zasebnik ne more več prosto razpolagati s svojo lastnino ter jo prodati tistemu, kateremu želi, in po ceni, po kateri želi. Vsekakor je to v neskladju s slovensko ustavo, toda ob zadnjih odločitvah ustavnih sodnikov, ki so se začeli podrejati volji levičarjev, lahko pričakujemo, da bo ljubljanski šerif nadaljeval s svojimi rabotami.
Pravzaprav je neverjetno, da se je ustavil pri predkupni pravici. Zakaj sploh ta cirkus, ko bi pa lahko vsa njemu, njegovim sinovom in balkanskim gradbincem všečna zemljišča preprosto odvzel lastnikom. Če je to storil pri gradnji kanala C0, čudi, da zdaj slo po zemljiščih zavija v celofan predkupne pravice.
Izšla knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Lahko jo naročite tudi brez, da bi plačali poštnino. TUKAJ.
Danes je izšla moja nova knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ.
Vsi, ki ste jo naročili v prednaročilu, jo boste prejeli v ponedeljek ali najkasneje v torek (odvisno od dostave pošte Slovenija), ker sem danes knjige oddal na pošto.
Drugi jo lahko naročite:
Prva možnost: S predplačilom in si knjigo zagotovite brez poštnine (knjiga stane 19,90 evra) s plačilom na:
Četrta možnost: Pokličete na Nova obzorja: 01 24 47 200
Peta možnost: Obiščite knjigarno v BTC Ljubljana, Hala A (vhod A2, nasproti kristalne palače).
O mojih prejšnjih knjigah:
»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/ Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«
(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)
»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«
(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)
»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«
(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)
V petek, 19. maja, pride iz tiskarne moja nova knjiga ZADNJI OD NAS (Kulturne vojne in propad civilizacije), ki v obliki esejev govori o postmodernističnih norostih (kultura smrti, spremembe spola in podobno). (Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ ali v intervjuju na portalu Portal24.)
Svoj IZVOD knjige si lahko samo še danes in jutri BREZ POŠTNINE zagotovite s predplačilom na račun (knjiga stane 19,90 evra) na:
Giedon d.o.o.
Dunajska cesta 158
1000 Ljubljana
TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM
Namen: plačilo knjige Zadnji od nas
CENA: 19,90 EUR
Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).
O mojih prejšnjih knjigah:
»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/ Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«
(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)
»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«
(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)
»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«
(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)
V petek, 19. maja, pride iz tiskarne (no, vsaj tako je obljubljeno) moja četrta knjiga z naslovom ZADNJI OD NAS in podnaslovom KULTURNE VOJNE IN PROPAD CIVILIZACIJE. Knjiga je osredotočena na dogajanja v Sloveniji in Evropi. Podatki za PREDNAROČILA so spodaj.
Knjiga govori o postmodernističnih norostih, ki so v sodobni evropski civilizaciji posledica kulturnih vojn, ki trajajo že najmanj 150 let. Zagon jim je v drugi polovici 20. stoletja dal kulturni marksizem.
Slika na naslovnici knjige: Popotnik nad meglenim morjem; Caspar David Friedrich, 1818; Olje na platnu, 94,8 cm × 74,8 cm; Iz zbirke umetnostnega muzeja v Hamburgu; Avtorstvo: Wikipedia/Caspar David Friedrich – Public Domain)
V uvodu sem zapisal: »Thomas Sowell, ameriški ekonomist, pravi, da je vsaka nova rojena generacija »vdor malih barbarov v civilizacijo, ki jih je treba civilizirati, preden bo prepozno«. Nekaj podobnega je že pred 55 leti v knjigi »Kolovratenje proti Betlehemu« zapisala pisateljica in novinarka Joan Didion. Ko je konec 60. let prejšnjega stoletja več časa preživela med upornimi študenti, je sprevidela, da ni šlo za običajen upor, kot ga doživi vsaka generacija, ampak za dejstvo, »da smo nekako med letoma 1947 in 1967 zanemarili tem otrokom razložiti pravila igre«. Takratno študentsko gibanje, ki je pomenilo začetek postmodernistične dobe, je bilo že indoktrinirano s strani prve generacije učiteljev in profesorjev, ki jih je v ZDA vzgojila Frankfurtska šola. To ideologijo danes prepoznamo kot »kulturni marksizem«, ki je želel in želi demolirati in uničiti institucije (tradicionalne) družbe, na katerih je zrasla sodobna civilizacija.«
Knjiga, ki stane 19,90 evra, sicer nima poudarka samo na preteklosti. Preteklost je manjši del knjige; le toliko, kot je potrebno za razumevanje sedanjih dogodkov in uničujočih ideologij: od zamenjave avtohtonih Evropejcev (in s tem Slovencev) z migranti iz tretjega sveta do raznih trans, LGBT in radikalnih feminističnih gibanj. Podani so številni konkretni primeri (predvsem) iz Evrope, še posebej iz Slovenije. Knjiga je razdeljena na različna poglavja, ukvarja se s kulturo smrti, prebujenostjo (wokeizm), svobodo (s poudarkom na svobodi govora), podnebno histerijo in alarmizmom ter številnimi drugimi vprašanji, ki so podani v obliki esejev.
Knjiga je kot ažurirana zbirka esejev izdana na željo zvestih bralcev Kavarne Hayek (blog Kavarna Hayek je od nastanka zabeležil že več kot 3 milijone ogledov), ki so izrazili željo, da bi imeli po temah urejene tekste, ki se nanašajo za ideologijo kulture marksizma. Ustregel sem jim. (Na spodnji sliki je vsebina knjige.)
Knjiga govori o izginjajočih se (tradicionalnih) vrednotah, ki so danes nezaželene. S pomočjo politik in elit jih nadomeščajo nove, izmišljene in utopične, ki lahko pomenijo le propad tega dela sveta, ki čez nekaj desetletij ne bo več prepoznaven. V zaključku nisem preveč optimističen. »Ta bitka poteka že najmanj sto let, a kot kaže zdaj, jo tradicionalisti izgubljamo. Če bi želeli zmagati, bi morali vzeti kulturo nazaj. A bojim se, da je že prepozno,« sem zapisal na koncu uvoda.
Predgovor je napisal talentirani novinar in pronicljivi mislec mlajše generacije (tudi moj poklicni kolega in prijatelj) Andrej Sekulović. »Glavna nit, ki povezuje vse eseje v knjigi »Zadnji od nas – kulturne vojne in propad civilizacije«, so vsekakor uničujoče posledice levičarskih ideologij na evropsko civilizacijo. Čeprav korenine tega ideološkega viharja segajo celo dlje v zgodovino, se je ena od večjih prelomnic zgodila, ko so se večinoma judovski ideologi Frankfurtske šole pred vzponom nacionalsocializma v Nemčiji zatekli na ameriške univerze, od koder so nadalje širili svoje nazore med ameriško mladino, po koncu tragedije druge svetovne vojne pa tudi med evropsko,« je zapisal Sekulović v predgovoru.
Knjigo lahko naročite v PREDNAROČILU s PREDLAČILOM. Če plačate do četrtka, 18. maja, vam poštnino podarim. Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).
Plačate lahko na račun:
Giedon d.o.o.
Dunajska cesta 158
1000 Ljubljana
TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM
Namen: plačilo knjige Zadnji od nas
CENA: 19,90 EUR
Knjigo lahko naročite tudi s PLAČILOM PO POVZETJU (poštnino plača kupec). Naročilo pošljite na elektronski naslov: kavarnahayek@gmail.com. Navedite: ime in priimek, točen naslov (s pošto in poštno številko), število izvodov knjige, davčno številko (pravne osebe tudi, ali so davčni zavezanci ali ne). Knjigo boste prejeli na vaš naslov najkasneje v sredo, 24. maja. CENA: 19,90 EUR.
Platnice knjige ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije.
Moje dosedanje knjige ZGODBE IZ KAVARNE HAYEK, ZAPISI KONSERVATIVNEGA LIBERALCA in distopični roman POTOVATI Z ORWELLOM lahko naročite TUKAJ.
Leta 1958 je izšla knjiga Goli komunist, ki jo je napisal Cleon Skousen, nekdanji agent FBI in kasneje član Sveta za nacionalno politiko v administraciji Ronalda Reagana. Knjiga je bila prodana v več kot milijon izvodih.
Medtem ko je CIA kot zunanja obveščevalna služba povsem iz praktičnih razlogov sodelovala s predstavniki Frankfurtske šole, ki se je pred 90 leti preselila v ZDA in so jo ustanovili marksisti, je imel Skousen kot uslužbenec FBI dober vpogled v delo komunističnih propagandistov v ZDA. V 50. letih prejšnjega stoletja je lahko v živo spremljal, kako se je ideologija, ki jo danes prepoznamo in imenujemo kulturni marksizem, zažrla v ameriško družbo in način življenja prek luže. Vrednost knjige Goli komunist ni samo v tem, da je odsev nekega časa, ampak v tem, da je Skousen že pred 65 leti zaznal in opisal progresivne taktike infiltracije komunistične miselnosti v institucije. Te metode se v tem tisočletju uporabljajo bolj kot kadarkoli prej, vzporednice s postmodernističnim časom se ponujajo same od sebe.
Januarja 1963 je kongresnik Albert S. Herlong. Jr. iz Floride za kongresni zapisnik knjigo strnil v 45 komunističnih ciljev, ki še danes zvenijo zelo znano.
Spodaj je 27 ciljev. Zaradi lažjega razumevanja so prilagojeni slovenskim razmeram (ameriško in ZDA sem zamenjal s slovensko in Slovenijo), originalne cilje lahko preberete v članku 45 komunističnih ciljev za ZDA. Drugih 18 ciljev je zelo specifičnih za ZDA (od Panamskega prekopa do hladne vojne), zato niso vključeni.
1. Slovenija naj rajši kapitulira, kot da se vojskuje.
2. Razviti je treba iluzijo, da bi bila razorožitev Slovenske vojske dokaz »moralne moči«.
3. Promovirajte ZN kot edino upanje za človeštvo. Zahtevajte, da se ZN vzpostavi kot ena svetovna vlada z lastnimi neodvisnimi oboroženimi silami.
4. Opustiti je treba prisego na zvestobo.
5. Prevzemite politične stranke.
5. Uporabite sodišča za oslabitev temeljnih slovenskih institucij s trditvijo, da njihove dejavnosti kršijo državljanske pravice.
6. Prevzemite nadzor nad šolami. Spremenite kurikulum. Prevzemite nadzor nad združenji učiteljev. Vnesite politiko stranke v učbenike. Vse to uporabite kot prenosne jermene na poti v socializem.
7. Prevzemite nadzor nad vsemi študentskimi časopisi.
8. Uporabite študentske nemire za spodbujanje javnih protestov proti programom ali organizacijam, ki nasprotujejo komunizmu.
9. Infiltrirajte se v tisk. Prevzemite nadzor nad recenzijami knjig, uredništvi in oblikovanjem uredniških politik.
10. Pridobite nadzor nad ključnimi položaji na radiu, televiziji in filmih.
11. Nadaljujte z diskreditacijo slovenske kulture s poniževanjem vseh oblik umetniškega izražanja.
12. Nadzirajte umetnostne kritike in direktorje umetnostnih muzejev. Naš načrt je promovirati grdo in nesmiselno umetnost.
13. Odpravite vse zakone, ki urejajo nespodobnost, tako da jih imenujete »cenzura« in kršitev svobode govora in svobode tiska.
14. Zrušite kulturne standarde morale s spodbujanjem pornografije in obscenosti v knjigah, revijah, filmih, radiu in televiziji.
15. Homoseksualnost, degeneracijo in promiskuiteto predstavite kot nekaj normalnega, naravnega in zdravega.
16. Infiltrirajte se v cerkve in zamenjajte razodeto vero s »socialno« religijo. Diskreditirati je treba Sveto pismo in poudarjati potrebo po intelektualni zrelosti, ki ne potrebuje »verske bergle«.
17. Odpravite molitev ali katerokoli vrsto verskega izražanja v šolah, ker krši načelo »ločenosti cerkve in države«.
18. Diskreditirajte slovensko ustavo tako, da jo označite za neustrezno, staromodno, neustrezno sodobnim potrebam, oviro za sodelovanje med narodi po vsem svetu.
19. Diskreditirajte slovenske osamosvojitelje. Predstavite jih kot sebičneže, ki jim ni bilo mar za »navadnega človeka«.
20. Podcenjujejo vse oblike slovenske kulture in odvračajte učitelje od poučevanja slovenske zgodovine.
21. Podprite kakršnokoli socialistično gibanje, da bi dali centraliziran nadzor nad katerimkoli delom kulture – izobraževanjem, socialnimi agencijami, programi socialnega varstva, klinikami za duševno zdravje itd.
21. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad sindikati.
22. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad velikimi podjetji.
23. Prenesti del pristojnosti s policije na socialne agencije. Vse vedenjske težave obravnavajte kot psihiatrične motnje, ki jih nihče razen psihiatrov ne more razumeti ali zdraviti.
24. Diskreditirajte družino kot institucijo. Spodbujajte promiskuiteto in ločitvene postopke.
25. Poudarite, da je treba otroke vzgajati stran od negativnega vpliva staršev. Predsodke, duševne blokade in zaostalost otrok pripisujte zatiralskemu vplivu staršev.
26. Ustvarite vtis, da sta nasilje in upor legitimna.
27. Nasprotuje zadržkom, da bi mednarodna sodišča in institucije prevzele pristojnosti nad domačimi problemi. Dajte mednarodnim sodiščem in organizacijam pristojnost nad narodi in posamezniki.
Izjemen govor nekdanje (in žal pokojne) britanske premierke Margaret Thatcher na Evropski akademiji v Bruggeu 20. septembra 1988.
Predsednik vlade, rektor, vaše ekscelence, gospe in gospodje.
Najprej naj se vam zahvalim, ker sem dobila priložnost, da se vrnem v Brugge; v drugačnih okoliščinah od mojega zadnjega obiska kmalu po nesreči trajekta Zeebrugge, ko sta belgijski pogum in predanost vaših zdravnikov in medicinskih sester rešila toliko britanskih življenj.
In drugič, naj povem, da mi je v veselje govoriti na Evropski akademiji pod uglednim vodstvom njenega rektorja profesorja Lukaszewskega.
Visoka šola igra ključno in čedalje pomembnejšo vlogo v življenju Evropske skupnosti.
In tretjič, naj se vam tudi zahvalim za povabilo, da imam svoj nagovor v tej čudoviti dvorani.
Kaj je boljši kraj za govorjenje o prihodnosti Evrope kot stavba, ki tako veličastno spominja na veličino, ki jo je Evropa dosegla že pred več kot 600 leti.
Vaše mesto Brugge ima veliko drugih zgodovinskih stvari, ki nas spominjajo na Veliko Britanijo. Geoffrey Chaucer je bil tukaj pogost obiskovalec.
In prvo knjigo, ki je bila natisnjena v angleškem jeziku, je tukaj v Bruggu izdal William Caxton.
Gospod predsednik, povabili ste me, naj govorim o Veliki Britaniji in Evropi. Mogoče bi vam morala čestitati za vaš pogum.
Če verjamete nekaterim rečenim in napisanim stvarem o mojih pogledih na Evropo, se zdi, kot da bi povabili Džingiskana, da govori o vrlinah miroljubnega sobivanja!
Začeti želim z odpravo nekaterih mitov o moji državi, Veliki Britaniji, in njenem odnosu z Evropo. Da bi to naredil, moram povedati nekaj o identiteti Evrope same.
Evropa ni stvaritev Rimske pogodbe.
Prav tako evropska ideja ni last nobene skupine ali institucije.
Britanci smo enako dediči dediščine evropske kulture kot katerikoli drug narod. Naše povezave s preostalo Evropo, celino Evrope, so bile prevladujoč dejavnik v naši zgodovini.
Tristo let smo bili del rimskega cesarstva in naši zemljevidi še vedno zarisujejo ravne črte cest, ki so jih zgradili Rimljani.
Naši predniki – Kelti, Sasi, Danci – so prišli s celine.
Naš narod je bil – s to priljubljeno besedo »skupnost« – »prestrukturiran« pod normansko in anžuvinsko vladavino v enajstem in dvanajstem stoletju.
Letos praznujemo 300. obletnico veličastne revolucije, v kateri je britanska krona prešla na princa Williama Oranskega in kraljico Mary.
Obiščite velike britanske cerkve in katedrale, berite našo literaturo in poslušajte naš jezik: vse priča o kulturnem bogastvu, ki smo ga mi črpali iz Evrope in drugi Evropejci iz nas.
V Britaniji smo upravičeno ponosni na način, kako smo od Magne Carte leta 1215 pionirji, ki smo razvili predstavniške institucije, ki so postale braniki svobode.
In tudi ponosni na način, kako je bila Britanija stoletja dom za ljudi iz preostale Evrope, ki so iskali zatočišče pred tiranijo.
Vemo pa, da brez evropske zapuščine ne bi mogli doseči toliko političnih idej, kot smo.
Iz klasične in srednjeveške misli smo si izposodili koncept pravne države, ki ločuje civilizirano družbo od barbarstva.
In na tej ideji krščanstva, na katero se je skliceval rektor – krščanstvo je že dolgo časa sinonim za Evropo – s svojim priznavanjem edinstvene in duhovne narave posameznika, na tej ideji še vedno temelji naše prepričanje v osebno svobodo in druge človekove pravice.
Prepogosto se zgodovina Evrope opisuje kot serija neskončnih vojn in prepirov.
Toda z našega zornega kota nas danes zagotovo najbolj preseneča naša skupna izkušnja. Na primer, zgodba o tem, kako so Evropejci raziskovali in kolonizirali – in da, brez opravičila – civilizirali večji del sveta. To je izjemna zgodba o talentu, spretnosti in pogumu.
Toda Britanci smo na zelo poseben način prispevali k Evropi.
Skozi stoletja smo se borili, da Evropa ne bi padla pod prevlado ene same sile.
Borili smo se in umrli za njeno svobodo.
Le miljo od tu, v Belgiji, ležijo trupla 120.000 britanskih vojakov, ki so umrli v prvi svetovni vojni.
Če ne bi bilo te pripravljenosti na boj in smrt, bi bila Evropa združena že dolgo prej – vendar ne v svobodi, ne v pravičnosti.
Britanska podpora odporniškim gibanjem v zadnji vojni je pomagala ohraniti plamen svobode v toliko državah do dneva osvoboditve.
Jutri se bo kralj Baudouin udeležil bogoslužja v Bruslju v spomin na številne pogumne Belgijce, ki so dali svoja življenja v službi kraljevih letalskih sil – žrtev, ki je ne bomo nikoli pozabili.
In prav iz naše otoške trdnjave je stekla osvoboditev same Evrope.
In še danes stojimo skupaj.
Na celinskem delu Evrope je nameščenih skoraj 70.000 britanskih vojakov.
Že vse to je dokaz naše zavezanosti prihodnosti Evrope.
Evropska skupnost je ena od manifestacij te evropske identitete, vendar ni edina.
Nikoli ne smemo pozabiti, da so bili vzhodno od železne zavese ljudje, ki so nekoč v celoti uživali evropsko kulturo, svobodo in identiteto, odrezani od svojih korenin.
Na Varšavo, Prago in Budimpešto bomo vedno gledali kot na velika evropska mesta.
Prav tako ne smemo pozabiti, da so evropske vrednote pripomogle k temu, da so Združene države Amerike postale pogumen branilec svobode, kar so postale.
To ni suha kronika nejasnih dejstev iz prahu polnih knjižnic zgodovine.
To je zapis skoraj dvatisočletne britanske vpletenosti v Evropo, sodelovanje z Evropo in prispevek k Evropi, prispevek, ki je danes enako veljaven in močan kot kdaj koli prej.
Da, zazrli smo se tudi v širša obzorja – tako kot drugi – in hvala Bogu za to, saj Evropa nikoli ne bi uspevala in nikoli ne bo uspevala kot ozkogled, vase zazrti klub.
Evropska skupnost pripada vsem svojim članicam.
Odražati mora tradicijo in težnje vseh svojih članov.
In naj bom povsem jasna.
Britanija ne sanja o nekem udobnem, izoliranem obstoju na obrobju Evropske skupnosti. Naša usoda je v Evropi, kot delu Skupnosti.
To ne pomeni, da je naša prihodnost samo v Evropi; tudi ne prihodnost Francije ali Španije ali katere koli druge članice.
Skupnost ni sama sebi namen.
Prav tako ni institucionalna naprava, ki bi se nenehno spreminjala v skladu z nareki nekega abstraktnega intelektualnega koncepta.
Prav tako se ne sme okosteneti z neskončno regulacijo.
Evropska skupnost je praktično sredstvo, s katerim lahko Evropa zagotovi prihodnjo blaginjo in varnost svojih ljudi v svetu, v katerem je veliko drugih močnih narodov in skupin narodov.
Evropejci si ne moremo privoščiti zapravljanja energije za notranje spore ali skrivnostne institucionalne razprave.
Niso nadomestilo za učinkovito ukrepanje.
Evropa mora biti pripravljena v celoti prispevati k lastni varnosti ter komercialno in industrijsko tekmovati v svetu, v katerem uspeh pripada državam, ki spodbujajo individualno pobudo in podjetnost, ne pa tistim, ki ju poskušajo zmanjšati.
Nocoj želim določiti nekaj vodilnih načel za prihodnost, za katera verjamem, da bodo Evropi zagotovila uspeh, ne le v gospodarskem in obrambnem smislu, temveč tudi v kakovosti življenja in vplivu njenih ljudi.
Moje prvo vodilo je naslednje: pripravljeno in aktivno sodelovanje med neodvisnimi suverenimi državami je najboljši način za izgradnjo uspešne Evropske skupnosti.
Poskus zatiranja državnosti in koncentracije moči v središču evropskega konglomerata bi bil zelo škodljiv in bi ogrozil cilje, ki jih želimo doseči.
Evropa bo močnejša prav zato, ker ima Francijo kot Francijo, Španijo kot Španijo, Britanijo kot Britanijo, vsako s svojimi običaji, tradicijo in identiteto. Nespametno bi bilo, če bi jih poskušali umestiti v nekakšno identifikacijo evropske osebnosti.
Nekateri ustanovni očetje Skupnosti so menili, da bi lahko bile Združene države Amerike njen model.
Toda celotna zgodovina Amerike je precej drugačna od evropske.
Ljudje so hodili tja, da bi pobegnili od nestrpnosti in omejitev življenja v Evropi.
Iskali so svobodo in priložnost; in njihov močan občutek namena je v dveh stoletjih pomagal ustvariti novo enotnost in ponos na to, da so Američani, tako kot je naš ponos na to, da smo Britanci, Belgijci, Nizozemci ali Nemci.
Sem prvi, ki pravi, da bi morale evropske države poskušati govoriti enotno o mnogih velikih vprašanjih.
Želim si, da bi tesneje sodelovali pri stvareh, ki jih lahko naredimo bolje skupaj kot sami.
Evropa je močnejša, ko to počnemo, ne glede na to, ali gre za trgovino, obrambo ali naše odnose s preostalim svetom.
Toda tesnejše sodelovanje ne zahteva, da je oblast centralizirana v Bruslju ali da odločitve sprejema imenovana birokracija.
Dejansko je ironično, da ravno takrat, ko se tiste države, kot je Sovjetska zveza, ki so vse poskušale voditi iz centra, naučijo, da je uspeh odvisen od razpršitve moči in odločitev stran od centra, obstajajo nekateri v Skupnosti, za katere se zdi, želijo premakniti v nasprotno smer.
Državnih meja v Veliki Britaniji nismo uspešno zamaknili nazaj samo zato, da bi jih ponovno postavili na evropski ravni z evropsko superdržavo, ki izvaja novo prevlado iz Bruslja.
Vsekakor želimo videti Evropo bolj združeno in z večjim občutkom skupnega cilja.
Vendar moramo storiti na način, ki ohranja različne tradicije, parlamentarne pristojnosti in občutek nacionalnega ponosa v lastni državi; kajti to je bilo skozi stoletja vir vitalnosti Evrope.
Moje drugo vodilno načelo je naslednje: politike Skupnosti se morajo sedanjih problemov lotiti na praktičen način, ne glede na to, kako težko je to.
Če ne moremo reformirati tistih politik Skupnosti, ki so očitno napačne ali neučinkovite in ki upravičeno povzročajo nemir javnosti, potem ne bomo dobili javne podpore za prihodnji razvoj Skupnosti.
In zato so dosežki Evropskega sveta v Bruslju lani februarja tako pomembni.
Ni prav, da se polovica celotnega proračuna Skupnosti porabi za skladiščenje in odstranjevanje odvečne hrane.
Zdaj se te zaloge močno zmanjšujejo.
Popolnoma pravilna je bila odločitev, da je treba delež proračuna za kmetijstvo zmanjšati, da bi sprostili sredstva za druge politike, kot je pomoč manj premožnim regijam in pomoč pri usposabljanju za delovna mesta.
Prav je bilo tudi uvesti strožjo proračunsko disciplino za uveljavitev teh odločitev in boljši nadzor nad porabo Skupnosti.
In tisti, ki so se pritoževali, da Skupnost porabi toliko časa za finančne podrobnosti, so zgrešili bistvo. Ne morete graditi na nezdravih temeljih, finančnih ali drugih, temeljne reforme, o katerih smo se dogovorili prejšnjo zimo, pa so tlakovale pot izjemnemu napredku, ki smo ga od takrat dosegli na enotnem trgu.
Ne moremo pa počivati na tem, kar smo dosegli do danes.
Naloga reforme skupne kmetijske politike na primer še zdaleč ni končana.
Evropa zagotovo potrebuje stabilno in učinkovito kmetijsko industrijo.
Toda SKP je postala okorna, neučinkovita in izjemno draga. Proizvodnja nezaželenih presežkov ne varuje niti dohodka, niti prihodnosti samih kmetov.
Še naprej moramo slediti politiki, ki ponudbo tesneje povezuje z zahtevami trga in bo zmanjšala prekomerno proizvodnjo in omejila stroške.
Seveda moramo zaščititi vasi in podeželje, ki so tako pomemben del našega nacionalnega življenja, vendar ne z instrumentom kmetijskih cen.
Reševanje teh problemov zahteva politični pogum.
Skupnost bo v očeh svojih ljudi in zunanjega sveta samo škodila sebi, če tega poguma ne bo.
Moje tretje vodilno načelo je potreba po politikah Skupnosti, ki spodbujajo podjetništvo.
Če naj Evropa cveti in ustvarja delovna mesta prihodnosti, je podjetništvo ključno.
Osnovni okvir je tam: sama Rimska pogodba je bila mišljena kot listina o ekonomski svobodi.
A da ni tako, kot se je vedno bralo, še manj uporabljalo.
Nauk gospodarske zgodovine Evrope v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je, da centralno načrtovanje in natančen nadzor ne delujeta in da osebno prizadevanje in pobuda delujeta.
Da je državno nadzorovano gospodarstvo recept za nizko rast in da svobodno podjetništvo v okviru prava prinaša boljše rezultate.
Cilj Evrope, odprte za podjetja, je gonilo oblikovanja enotnega evropskega trga leta 1992. Če se znebimo ovir in omogočimo podjetjem, da delujejo v evropskem merilu, lahko najbolje konkuriramo Združenim državam Amerike, Japonski in drugim novim gospodarskim silam, ki se pojavljajo v Aziji in drugod.
In to pomeni ukrepanje za svobodne trge, ukrepanje za razširitev izbire, ukrepanje za zmanjšanje vladnega posredovanja.
Naš cilj ne sme biti vedno bolj podrobna regulacija iz središča: to bi morala biti deregulacija in odstranitev omejitev trgovine.
Britanija je bila vodilna pri odpiranju svojih trgov drugim.
Londonski City že dolgo pozdravlja finančne institucije z vsega sveta, zato je največje in najuspešnejše finančno središče v Evropi.
Odprli smo trg za telekomunikacijsko opremo, uvedli konkurenco v tržne storitve in celo v samo omrežje – koraki, s katerimi se drugi v Evropi šele zdaj soočajo.
V zračnem prometu smo prevzeli vodilno vlogo pri liberalizaciji in videli koristi v cenejših vozovnicah in večji izbiri.
Naš obalni ladijski promet je odprt za trgovske mornarice Evrope.
Želimo si, da bi lahko enako rekli za mnoge druge člane Skupnosti.
Kar zadeva denarne stvari, naj povem to. Ključno vprašanje ni, ali naj obstaja Evropska centralna banka.
Takojšnje in praktične zahteve so:
• izvajati zavezo Skupnosti k prostemu pretoku kapitala – v Veliki Britaniji jo imamo;
• in na odpravo deviznega nadzora prek Skupnosti – v Veliki Britaniji smo to odpravili leta 1979;
• vzpostaviti resnično prosti trg finančnih storitev v bančništvu, zavarovalništvu, naložbah;
• in večjo uporabo ECU.
To jesen Velika Britanija izdaja zakladne menice, denominirane v ECU-jih, in upa, da bodo druge vlade Skupnosti vedno bolj počele enako.
To so resnične zahteve, ker to potrebujejo podjetja in industrija Skupnosti, če želijo učinkovito konkurirati v širšem svetu.
In to so tisto, kar si želi evropski potrošnik, saj bodo razširile njegovo izbiro in znižale stroške.
Pozornost Skupnosti bi morala biti namenjena takim osnovnim praktičnim korakom.
Ko bomo to dosegli in to ohranili v določenem časovnem obdobju, bomo v boljšem položaju, da presodimo naslednjo potezo.
Enako je z mejami med našimi državami.
Seveda želimo olajšati prehod blaga čez meje.
Seveda moramo ljudem olajšati potovanje po vsej Skupnosti.
Vendar je stvar čistega zdravega razuma, da ne moremo popolnoma odpraviti nadzora na mejah, če želimo zaščititi svoje državljane pred kriminalom in ustaviti pretok drog, teroristov in nezakonitih priseljencev.
To je bilo poudarjeno šele pred tremi tedni, ko je en pogumen nemški carinik, ki je opravljal svojo dolžnost na meji med Nizozemsko in Nemčijo, zadal velik udarec teroristom IRA.
In preden zapustim temo enotnega trga, naj povem, da zagotovo ne potrebujemo novih predpisov, ki zvišujejo stroške zaposlovanja in delajo evropski trg dela manj prožen in manj konkurenčen čezmorskim dobaviteljem.
Če želimo imeti statut evropske družbe, mora vsebovati minimalne predpise.
In vsekakor bi se mi v Britaniji borili proti poskusom uvedbe kolektivizma in korporativizma na evropski ravni – čeprav je to, kar ljudje želijo početi v svojih državah, njihova stvar.
Moje četrto vodilno načelo je, da Evropa ne bi smela biti protekcionistična.
Širitev svetovnega gospodarstva od nas zahteva nadaljevanje procesa odpravljanja trgovinskih ovir, in to v večstranskih pogajanjih v okviru GATT.
Izdaja bi bila, če bi Skupnost ob odpravi omejitev trgovine znotraj Evrope vzpostavila večjo zunanjo zaščito.
Zagotoviti moramo, da je naš pristop do svetovne trgovine skladen z liberalizacijo, ki jo pridigamo doma.
Imamo odgovornost, da pri tem vodimo, odgovornost, ki je usmerjena zlasti proti manj razvitim državam.
Ne potrebujejo samo pomoči; bolj kot karkoli drugega potrebujejo izboljšane možnosti trgovanja, če želijo pridobiti dostojanstvo naraščajoče gospodarske moči in neodvisnosti.
Moje zadnje vodilno načelo zadeva najbolj temeljno vprašanje – vlogo evropskih držav v obrambi.
Evropa mora še naprej vzdrževati zanesljivo obrambo prek Nata.
Ni govora o omilitvi naših prizadevanj, čeprav to pomeni sprejemanje težkih odločitev in visoke stroške.
Natu dolgujemo mir, ki smo ga ohranili več kot 40 let.
Mora biti dejstvo, v kateri smeri naj gredo stvari: demokratični model svobodne podjetniške družbe se je izkazal za boljšega; svoboda je v ofenzivi, mirna ofenziva po vsem svetu, prvič v mojem življenju.
Prizadevati si moramo ohraniti zavezanost Združenih držav v obrambi Evrope. In to pomeni, da priznavajo breme svojih virov zaradi svetovne vloge, ki jo prevzemajo, in njihovo stališče, da bi morali njihovi zavezniki v celoti prevzeti del obrambe svobode, zlasti ko Evropa postaja bogatejša.
Vse bolj bodo iskali vlogo Evrope pri obrambi zunaj območja, kot smo nedavno storili v Zalivu.
Nato in Zahodnoevropska unija sta že prepoznala, kje so problemi obrambe Evrope, in nakazala rešitve. In prišel je čas, ko moramo dati vsebino našim izjavam o močnem obrambnem prizadevanju z boljšim razmerjem med ceno in kakovostjo.
Ne gre za institucionalni problem.
Ni problem pri pripravi. Gre za nekaj enostavnejšega in hkrati globljega: gre za politično voljo in politični pogum, za prepričevanje ljudi v vseh naših državah, da se ne moremo večno zanašati na druge za svojo obrambo, ampak da mora vsaka članica zavezništva prevzeti pravičen delež bremena.
Ohraniti moramo javno podporo jedrskemu odvračanju, pri čemer se zavedamo, da zastarelo orožje ne odvrača, zato je potrebna posodobitev.
Izpolniti moramo zahteve za učinkovito konvencionalno obrambo v Evropi pred sovjetskimi silami, ki se nenehno posodabljajo.
ZEU bi morali razvijati ne kot alternativo Natu, ampak kot sredstvo za krepitev prispevka Evrope k skupni obrambi Zahoda.
Predvsem pa moramo v času sprememb in negotovosti v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi ohraniti enotnost Evrope in odločenost, da bo naša obramba zanesljiva, karkoli se zgodi.
Hkrati se moramo pogajati o nadzoru orožja in imeti na stežaj odprta vrata za sodelovanje pri vseh drugih vprašanjih, ki jih zajema Helsinški sporazum.
Toda nikoli ne pozabimo, da naš način življenja, naša vizija in vse, kar upamo doseči, ni zavarovano s pravilnostjo našega cilja, temveč z močjo naše obrambe.
Pri tem ne smemo nikoli omahovati, nikoli nam ne sme spodleteti.
Gospod predsednik, menim, da ni dovolj samo na splošno govoriti o evropski viziji ali idealu.
Če verjamemo vanj, moramo začrtati pot naprej in določiti naslednje korake.
In to sem poskušal storiti ta večer.
Ta pristop ne zahteva novih dokumentov: vsi so tam – Severnoatlantska pogodba, revidirana Bruseljska pogodba in Rimska pogodba, besedila, ki so jih napisali daljnovidni možje, med njimi izjemen Belgijec – Paul Henri Spaak.
Ne glede na to, kako daleč si morda želimo iti, je resnica, da lahko tja pridemo le korak za korakom.
In kar potrebujemo zdaj, je sprejeti odločitve o naslednjih korakih naprej, namesto da se pustimo motiti utopičnim ciljem.
Utopija nikoli ne pride, ker vemo, da nam ne bo všeč, če pride.
Naj bo Evropa družina narodov, ki se bolje razumejo, bolj cenijo, delajo več skupaj, vendar ne uživajo v svoji nacionalni identiteti nič manj kot v skupnem evropskem prizadevanju.
Imejmo Evropo, ki igra svojo polno vlogo v širšem svetu, ki gleda navzven in ne navznoter, in ki ohranja tisto atlantsko skupnost – to Evropo na obeh straneh Atlantika – ki je naša najplemenitejša dediščina in naša največja moč.
Naj se vam zahvalim za čast, da imam to predavanje v tej veliki dvorani na tej veliki akademiji.
card player gambling casino chips on green felt background selective focus
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija; 9. marca 2023)
13. marca 1993 se je v kolumno Danila Slivnika v sobotnem Delu začela najbrž največja poosamosvojitvena afera – afera Hit. Razkrila je, kako je deloval vzporedni mehanizem in kako je globoka država skrbela za dobro počutje krvnih in ideoloških dedičev komunističnega režima.
Tisto soboto so v Murglah, predsedniški palači, na vladi, v Novi Gorici in še kje svež izvod časnika Dela naslovniki brali s cmokom v grlu. Bledih obrazov so sprožili rdeči alarm in se spraševali, kako je to mogoče in kaj je šlo narobe. Znamenita kolumna Casino Royal takratnega namestnika glavnega in odgovornega urednika Danila Slivnika je v gospodarstvu in politiki sprožila niz dogodkov, ki še danes niso povsem pojasnjeni: nekateri vpleteni so življenje izgubili v čudnih okoliščinah, drugi so se zatekli k molku, znamenita dokumentacija, ki naj bi jo hranil nekdanji poslanec Ivo Hvalica še ni ugledala luči belega dne in je očitno še vedno nekje skrita.
Proti razkritim in javnosti izpostavljenim akterjem, ki so bili bolj »mule« kot »mastermindi«, je bilo vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic. Poleg enega procesa v Italiji je bilo v Sloveniji sproženih devet kazenskih postopkov, le dva sta bila pravnomočno obsojena; tudi direktor Hita Danilo Kovačič, ki je bil tudi zelo hitro pomiloščen. Protiudarec globoke države pa je bil silovit – fabricirane afere proti tistim, ki so si drznili dregniti v udbovske finance, so se vrstile druga za drugo.
Rojstvo afere Hit
»Danilo Slivnik je v znameniti litoželezni blagajni že dolgo imel udbovska poročila,« se spominja Vinko Vasle, takrat prvo pero raziskovalnega novinarstva pri Delu. Slivnik je najprej naročil, da goriški in primorski dopisniki previdno preverijo informacije, a ni bilo odziva. Tudi k Vasletu so prihajali informatorji, ki so samo potrjevali naravnost neverjetne zgodbe, ki so jih v črno stolpnico na Dunajski cesti 5 (imenovano tudi »črna vdova«) prinašali obveščevalni viri. Nato je padla odločitev, da je skrajni čas za razkritje delčka temnih plati tranzicije.
Prišel je petek, 12. marec, ko je Slivnik zelo pozno prišel v redakcijo, da odda sobotno kolumno, ki jih je običajno pisal doma. Sobotno Delo je bilo v tistih časih predvsem zaradi njegovih kolumn zelo brano in iskana literatura. Ob koncih tedna je medijska hiša prodala tudi do 20.000 izvodov več. Ker je vedel, da je Udba na Delu še kako živa in da teksti še pred prodajo časopisa (kot v trdih komunističnih časih) končajo na mizi nekdanjih partijcev, je imel navado, da tik pred zdajci spremeni nekatere dele. Tudi tokrat je bilo tako. V zadnjem hipu je kolumni Casino Royal dodal stavek: »Daleč na prvem mestu naj bi bil namreč novogoriški Hit, ki naj bi prelival denar na vse politične naslove in račune (in tudi neposredno podkupoval nekatere novinarje).« Afera Hit je bila rojena, poti nazaj ni bilo več. Pisalo se je leto 1993, bil je 13. marec.
Kovčki denarja
Slivnikove besede so se nanašale na vpetost nekaterih podjetij v politiko, privatizacijo in odstavitev Mihe Brejca, takratnega prvega moža Varnostne informativne služba (VIS), ki se je po prvih demokratičnih volitvah (1990) in osamosvojitvi (1991) skušala otresti spon nekdanje Službe državne varnosti (SDV) in še prej Udbe, tajne politične policije v rokah komunistov. Izkazalo se je, da je nekdanja socialistična oblast s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom in kopičila denar. Več o tem je kasneje novinarjem povedal »mafijski skesanec« in nekdanji vodja posojilnice v Hitu Bruno Sacco.
Donosen posel, ko so v roke nekdanjih udbovskih operativcev prehajali kovčki z ogromnimi količinami denarja, je takratna vlada Lojzeta Peterleta ogrožala. Demosova vlada je padla maja 1992, Peterleta je zamenjal Janez Drnovšek z LDS, ki je nato vladala več kot desetletje. Tistega leta je v republiški skupščini, predhodnici državnega zbora, padel tudi igralniški zakon, ki je predvideval 80-odstotno državno lastništvo igralnic. Obveščevalci so takrat zaznali, kako je v eni izmed pisarn novogoriškega Hita zazvonil telefon. Moški glas je osebi na drugi strani žice sporočil veselo novico: »Famozni Peterletov zakon je tudi v zboru občin padel.« Oseba, ki je dvignila telefon je bila Nelida Nemec, moški pa Ivan Vodopivec, funkcionar sežanske občine in poslanec tedanjega zbora občin republiške skupščine, človek, ki mu je Danilo Kovačič, tedanji generalni direktor Hita, nekaj dni prej obljubil 30 milijonov italijanskih lir (danes okoli 15 tisoč evrov) »prispevka« za godbo na pihala. Miha Brejc se je kasneje za revijo Reporter spominjal: »Spremljali smo tudi dogajanja v Hitu in o tem sem redno poročal. Skratka vrh slovenske politike je bil seznanjen z divjo privatizacijo in krajo družbenega premoženja, vendar pristojni niso ukrepali, VIS pa ni bil pristojen za vlaganje ovadb.«
»Kri bo tekla v potokih«
Spomladi 1992 je Brejc oddal poročilo ministrstvu za finance in predlagal, da Hit obiščejo inšpektorji Službe družbenega knjigovodstva (SDK), kar se je potem zgodilo jeseni. V začetku leta 1993 se je LDS znebila Brejca, nasledil ga je Janez Sirše, ki je takoj želel vpogled v dosje Hit. Brejc mu ga ni želel dati in je kasneje komisiji povedal, da je bil Sirše še kot turistični minister zelo vpleten v igralniške posle. V Hitu so si po menjavi oblasti začasno oddahnili. Vse do Slivnikove kolumne. Kljub poskusom Hita in levega dela politike, da bi preprečili uhajanje informacij, so podrobnosti počasi prihajale v javnost.
Janez Janša, tedanji obrambni minister in član koalicije, je v torek, 6. aprila 1993, na TV Omizju televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančne kontrole, če ni finančne discipline. S temi denarji lahko kupiš volitve.« O čem je govoril, je vedela je majhna skupina ljudi. Odgovor je prišel nekaj ur kasneje, 7. aprila, ko je poslanec in opozicijski voditelj Marjan Podobnik razkril zaupno informacijo SDK. Takrat je Jaša Zlobec, član koalicije, izrekel besede, ki so bile po osamosvojitvi ene najbolj citiranih: »Pizdarija je popolna. Kri bo tekla v potokih.«
S tujim denarjem za svoj račun
Ustanovljena je bila preiskovalna komisija, dokumente afere je na sejo komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb v dveh kovčkih v državnozborsko sobo številka 209 prinesel Brejc. Kasneje se je izkazalo, da sta bila kovčka, v katerih je bilo več kot 1.500 strani dokumentov, že deponirana v poslopju parlamenta, tako da jih je Brejc takrat samo prevzel in prinesel.
Preiskovalna komisija in mediji so odkrili, da ne gre samo za neplačevanje davkov in poskus divje privatizacije tedanjega vodstva Hita, v katerem so bili generalni direktor Danilo Kovačič, šef financ Darko Makuc in šefinja za odnose z javnostjo Nelida Nemec, temveč tudi za čudno poslovanje posojilne službe. Goste igralnice je po nalogu Kovačiča začel financirati njegov sorodnik Danilo Kodrič, skupaj z ženo Anilo Thanasi Kodrič. Prav posojilna služba pa je bila tista, ki je vpletenim prinašala gotovino.
Kodrič je gostom igralnice posojal Hitov denar, hkrati pa zaračunaval provizijo. Povedano drugače. Poslovali so z družbenim denarjem za svoj račun. Koliko denarja je tedaj v resnici poniknilo v zasebne žepe, ne ve nihče, gotovino pa so v kovčkih nosili prek meje v italijanske banke.
»Po moji oceni med 15 in 20 milijonov sedanjih evrov,« se je kasneje spominjal tedanji poslanec državnega zbora Ivo Hvalica, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot član preiskovalne komisije za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetja Hit boril proti nepravilnostim.
Kam je šel denar?
Kam je šel denar, ni bilo jasno niti Kovačičevemu nasledniku v Hitu Branku Tomažiču (Hit je vodil od 1999 do 2006), ki je februarja 2006 izjavil: »Še vedno mi je neznanih precej stvari o tem, kako so delovale posojilne službe. Jasno je, da so delovale nezakonito. Po moji presoji so na škodo Hita delale zato, ker so nedvomno pobirale preveč denarja zase. Kam je ta denar šel, kako se je razdelil, koliko ga je šlo različnim državnim službam in raznim drugim strukturam, ne vem.« Hit je bil po njegovo v razvoju zato zavrt.
Nekoliko drugače je kasneje v pogovoru za Reporter menila Nelida Nemec: »Zakonska pravila niso bila natančno definirana in vse je bilo prepuščeno subjektivni interpretaciji različnih taborov. (…) Afera je zavrla zagon in razvoj, ki ga kasnejše uprave niso mogle ali znale ponovno oživiti, saj je vlak preprosto že odpeljal.« Tudi Danilo Kovačič je mnogo let pozneje v intervjuju za Finance izjavil: »Hit je izgubil deset let razvoja, Slovenija je ob štiri milijarde evrov deviznega priliva, jaz pa ob 13 let življenja.«
Čeprav danes večina na afero Hit gleda kot na običajno privatizacijsko afero, je bila afera tudi politična in korupcijska. »Šlo je za politično spletkarjenje in spopad okoli nedorečenih sistemskih oziroma zakonskih rešitev,« se je pred leti spominjal žal že pokojni Igor Guzelj, nekdanji novinar Dela, kasneje pa Maga in Reporterja, ki je preiskoval sporne posle vodilnih v Hitu: »Afera Hit je bila v bistvu prvi resni spopad s poskusom divje privatizacije v samostojni Sloveniji, in sicer v gospodarski panogi, ki po eni strani omogoča hitre in lahke zaslužke, po drugi pa velike zlorabe, če nadzor popusti.«
Kje so akterji afere danes?
Danilo Kovačič, ki je bil v času afere tudi državni svetnik z imuniteto, je konec prejšnjega stoletja odšel iz Hita. Leta 2000 je bil skupaj s soobtoženim Danilom Kodričem spoznan za krivega zlorabe položaja. Po številnih pritožbah močne odvetniške ekipe, ki je izvršitev zaporne kazni preložila za več let, ga je leta 2006 pomilostil tedanji predsednik Janez Drnovšek, ki je svojo odločitev obrazložil: »Trinajst let kalvarije, ženino zdravje in zasluge za Novo Gorico.« Verjeli so mu le redki.
Danilo Kodrič je umrl v čudni prometni nesreči, njegova žena Anila Thanasi Kodrič pa je dobila pogojno kazen. Umrl je tudi finančnik Hita Darko Makuc, ki se je v priporu obesil. Njegova smrt je še danes zavita v skrivnost. Drnovšek naj bi takrat prejel pismo, ki na treh straneh podrobno opisuje, da ni šlo sa samomorilsko dejanje. Nelida Nemec pa se je leta 2007 vrnila v Hit. Od ožje skupini novinarjev, ki je preiskovala afero Hit in so jo mediji poimenovali kot Slivnikovo četico, so trije že umrli (Danilo Slivnik, Vesna R. Marinčič in Igor Guzelj), živa sta še dva: Vinko Vasle in pisec tega članka.
Modus operandi ostaja
Zgodba o aferi HIT je pravzaprav zgodba o udbovskih financah, ki jih je v knjigi Vzporedni mehanizem analiziral ekonomist Rado Pezdir. Nasledniki komunističnega režima so prenašali razkrivanje povojnih pobojev in zločinov Udbe, a so se jim prižgali vsi alarmi, ko je nekdo dregnil v njihove finance. Že takoj po razkritju je Udbomafija, kot bi rekel arhitekt Edo Ravnikar (oziroma Kučanov klan, kot je pisal Danilo Slivnik), začela s pripravami na Slivnikovo medijsko in Janševo politično likvidacijo (še posebej po odkritju orožja na mariborskem letališču istega leta).
To je leta 1994 pripeljalo do montirane afere Depala vas (kasneje do afere Patria), skupina okoli Slivnika se je leta 1995 morala z Dela umakniti na novonastalo revijo Mag. Vojščaki globoke države, med katerimi je vidno vlogo odigral tudi Janez Drnovšek, so čiščenje (ob nekaterih sumljivih samomorih) končali z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, ki je pod vodstvom Romane Logar edina poglobljeno preiskovala rdečo mafijo. Moralo je miniti četrt stoletja, da je izšla Pezdirjeva knjiga, ki z dokumenti potrjuje tisto, o čemer je Slivnikova četica večinoma na podlagi ustnih pričevanj pisala. Modus operandi delovanja globoke države je ostal do danes. Isti vzorci se ponavljajo tudi v aferi GEN-I, v katero je vpleten sedanji ministrski predsednik Robert Golob.
Kratek intervju z Vinkom Vasletom
Vinko Vasle, legenda slovenskega žurnalizma, je bil v času afere HIT vodilni preiskovalni novinar pri časniku Delo. Z njim smo se pogovarjali o začetkih afere, njenem vrhu in posledicah. Vasle pravi, da se afera v simboličnem smislu ni nikoli končala.
13. marca bo minilo 30 let, od kar je po kolumni Danila Slivnika izbruhnila afera HIT. Kdaj ste na Delu dobili prve informacije, da je z igralništvom na Goriškem nekaj narobe?
Da gre pri Hitu za nenavadno poslovanje, da je denar odtekal neznano kam, so vsaj meni povedali trije takratni uslužbenci Hita in Danilo Slivnik je že pred znamenitim Casino Royal želel od dopisnice Dumaničičeve, da naj se o tej zadevi malo pozanima. In se ni, kot je treba, ker je bil njen soprog tam zaposlen. Zato smo Hit pod drobnogled vzeli mi iz Slivnikove četice. Takrat je Danilo v znameniti litoželezni blagajni že imel udbovska poročila.
Vi ste kot preiskovalni novinar veliko pisali o aferi. So bili kakšni pritiski, tudi politični, če lahko danes s časovne distance skoraj z gotovostjo trdimo, da je takrat goriško igralništvo financiralo politične stranke tako imenovane tranzicijske levice in da so bile tudi volitve 1992 več kot očitno kupljene.
Posebej iz LDS preko posameznih “prijateljskih” namigov so mi sporočali, da je zadeva prenapihnjena, da se ni varno takole izpostavljati, da to ni novinarstvo, ampak mrhovinarstvo. In seveda v tranzicijskih strankah, tudi v LDS so se bali, da jim bo usahnil udbovski denarček iz Hita. Nismo se predali in smo bili še bolj odločni.
Soočili ste se tudi s številnimi tožbami, čeprav se je kasneje izkazalo, da ste imeli o vsem prav. Ste katero tožbo izgubili?
Nobene tožbe v zvezi s to afero nisem izgubil – bile so štiri. Najbolj v spominu pa mi je ostala tožba italijanskega mafijaša, ki je bil v Hitu zadolžen za posojilno službo. Na sojenju v Kopru mi je dal kar lepo povedati, da se igram z ognjem in nisem varen. Tožbo je izgubil, žal pa ga no aretirali.
Z afero HIT se nikoli ni do konca razčistilo, predvsem se je pokazalo, da kdorkoli je dregnil v »udbovske finance«, ga je globoka država skušala uničiti. Afero HIT so poskušali nevtralizirati s fabriciranimi aferami: afera VIS, afera Depala vas in afera orožje. Še danes to počno, mar ne?
Aferi Hit je na »svoje mesto« postavil takratni predsednik države Janez Drnovšek, ki je v novinarskih vrstah upravičeno dobil ime Drty. Ko je bil šef Hita Danilo Kovačič končno obsojen in se je pojavil na vhodu v zapor na Dobu, se je s prtljago lahko samo obrnil in šel domov. Dobesedno. Med vožnjo na Dob so mu iz kabineta predsednika države sporočili, da je pomiloščen. Še nihče v tej državi tako hitro ni bil pomiloščen. Tako se je zaključila afrea Hit – eden se je obesil, Kovačič pomiloščen in svet se vrti dalje. Udba s pomočjo neoudbovcev fabricira nove afere (npr. Patria), da prikrije svoje aktualne rabote iz starih časov – mamila, korupcija, nebrzdana kraja premoženja in tako naprej. V simboličnem smislu se afera Hit tako ni nikoli končala. Danes se na primer imenuje GEN-I in Robert Golob.
Zaradi Mihe Kordiša bi morala imeti Levica, če ne kar cela vladna koalicija, malo bolj izrazito rdečico, kot mogoče na skrivaj zardeva. Ni pa nujno, čeprav bi se spodobilo. To, da izpostavljeni član novodobnih revolucionarjev, ki (za zdaj samo) verbalno strelja vsevprek, osebno nima izvršilne moči, ni izgovor. Moj Bog, kakšen besednjak je že dlje časa to. Ker se je rodil, ko so s porodnimi krči nastajale prve opozicijske stranke, partijskega modnega jezika nikoli ni slišal v živo. A se ga je dobro priučil. Od lepih do grdih načinov kraje premoženja zasebnikov do bevskanja o kapitalistični kontrarevoluciji, ki jo je prinesla osamosvojitev Slovenije. In da si on želi socializma, a je kontra-kontrarevolucionarjev v vladi premalo. Drugače bi, kakopak, klero-nacionalno-fašistično-fevdalno-neoliberalno-kapitalistična sodrga že videla hudiča. Naj bomo tega veseli?
Če bi rekli, da je Kordiš na levici prvi med enako neuporabnimi, bi si zatiskali oči pred pravo naravo problema. Tudi ni zgolj skriptni jugonostalgik s kaviarskim pridihom. To medaljo imajo pripeto Luka Mesec, Asta Vrečko in Simon Maljevac. Odkriti oboževalec Che Guevare je ne potrebuje, on ima bajonet, s katerim bi »kapitalistično kontrarevolucijo (…) z bajoneti steral v morje«. Temu načinu se pač ni odpovedal, njegova filozofija je iz časov pred Gramscijem in Lukácsom, ko je veljalo, da se socialistična revolucija lahko izpelje le z nasiljem. To, da levica danes obvladuje vse družbene podsistemu in institucije, je zanj ovira. Revolucijo je treba občutiti na ulici in barikadah. Pravi moški tovariši mečejo desničarje v jame, softificirani načini so za otroke, mar ne, El Comandante?
Kakorkoli, na koncu so vedno (koristni) idioti. Tisti volivci, ki serijsko implodirajo s podporo levičarskim samopoškodovalnim politikam, da lahko oni živijo v zmešnjavi in si domišljajo, kako nadstandardno pametni so. Bližajočega se sodnega dne ne vidijo, pravijo, da je to le histerija janšistov. Tudi prav, ampak vrat le ne pozabite zapahniti. Kordiš in tovarišija se približuje.
Tekst je bil najprej objavljen v reviji Demokracija (2. februar 2023).
Spodaj je nekaj slovenskim razmeram prilagojenih citatov Ronalda Reagana, 39. predsednika Združenih držav Amerike, o davkih. Originalne citate najdete TUKAJ.
Nimamo velikega javnega dolga, ker ljudi nismo dovolj obdavčili. Imamo ga zato, ker država preveč troši.
Noben državni aparat se nikoli ne skrči prostovoljno. Javni programi, ko se enkrat začnejo, nikoli ne izginejo. Pravzaprav je državni aparat nekaj najbližjega večnemu življenju, kar bomo kdaj videli na tej zemlji!
Pogled vlade na gospodarstvo bi lahko povzeli v nekaj kratkih stavkih: Če raste, ga obdavčite. Če še vedno raste, ga regulirajte. In ko končno neha rasti, ga subvencionirajte.
Konservativci verjamemo, da je vsak dan 25. junij, levičarji pa še vedno verjamejo, da je vsak dan 29. november.
Preprosta pravičnost narekuje, da vlada ne sme zvišati davkov družinam, ki se trudijo plačati svoje račune.
Država ne obdavčuje, da bi dobila denar, ker ga potrebuje; država vedno najde potrebo po denarju, da ga dobi.
Ni slovensko ljudstvo ni premalo obdavčeno, ampak so na Gregorčičevi prenažrti.
Kadarkoli znižamo davčne stopnje, je celoten narod na boljšem.
Medijska hiša in založba Nova obzorja je konec lanskega leta izdala knjigo južnoameriškega novinarja in politika Alejandra Pena Escluse. Knjiga, ki ima v originalu naslov Forum Sao Paulo, grožnja svobodi v Latinski Ameriki, je izšla pod naslovom Forum Sao Paulo in kulturna vojna.
Knjiga govori o kulturnem marksizmu, ki ga danes prepoznamo kot kulturo preklica, politično korektnost ali wokeizem.
Kavarna Hayek 