Tako je govoril Viktor Orban

Značke

Božič, Madžarska, migracije, narod, Robert Schuman, Viktor Orban

Ker božično-novoletna poslanica madžarskega predsednika Viktorja Orbana svojim sonarodnjakom še vedno odmeva po Evropi, jo objavljamo v celoti.

„Smo v pričakovanju velikega praznika krščanskega sveta. Pričakujemo dan rojstva našega gospoda Jezusa Kristusa. Medtem ko v tišini čakamo in se nam dviguje pogled, pozabljamo na naš vsakdanjik, a naša duhovna obzorja so vse širša. V takem izrednem duhovnem stanju smo sposobni analizirati preteklo leto in premišljevati, kaj se bo zgodilo prihodnje leto.

Mi, Evropejci, ali si priznamo ali ne, se tega zavedamo ali ne, živimo kulturo, ki je urejena po nauku Jezusa Kristusa. Citiral bom nekdanjega madžarskega premiera Jožefa Antalla: ´V Evropi je tudi ateist kristjan.´ Mi, Madžari, se z vso pravico imamo za krščanski narod. Naš materin jezik, s pomočjo katerega se sporazumevamo in s pomočjo katerega smo zgradili našo realnost, ni v sorodu z nobenim drugim evropskim jezikom. Posledice tega imajo svojo vrednost.

Babits Mihály nas je naučil, da je madžarski duh nastal, ko se je združil naš vzhodni karakter s krščansko kulturo. Temu lahko dodamo, da sta iz te združitve nastala naš način razmišljanja in naš pogled na svet. A ta duh nam je občasno prinašal tudi težave, nerazumevanje, osamljenost, včasih tudi občutek odtujenosti. Kljub vsemu smo v tisočih letih obdržali krščansko identiteto in vero, in to v samem srcu Evrope. Od začetka do danes stojimo za našo kulturo in materinim jezikom, zato smo lahko ponosni, da smo v tisočih letih doprinesli k vzponu Evrope.

Po Markovem evangeliju je Kristusov drugi nauk: ´Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.´ V Evropi se ta nauk pogosto omenja. S tem nam želijo vzbuditi občutek krivde, ker kljub našemu krščanskemu poreklu ne dopuščamo, da se v Evropo priseljujejo milijoni z drugih koncev sveta.

Toda oni pozabljajo drugi del nauka. Razen, da ljubimo svojega bližnjega, ljubimo tudi sami sebe. Ljubiti samega sebe pomeni, da varujemo in stojimo za tem, kdo smo in kar smo. Ljubiti samega sebe pomeni ljubiti svojo domovino, narod, družino, madžarsko kulturo in evropsko civilizacijo. V teh okvirih se rojeva naša svoboda – madžarska svoboda.

Stoletja smo živeli in vedeli, da je madžarska svoboda zastavonoša evropske svobode. S tem vedenjem smo se zoperstavili pohodom osmanskega cesarstva, to poslanstvo je dalo meč v roke Petöfiju in to poslanstvo je dalo hrabrost junakom protikomunistične revolucije leta 1956. Ustava pravi: ´Ponosni smo, ker je sveti Stjepan pred tisočletjem postavil madžarsko državo na trdnih temeljih in jo naredil za del krščanske Evrope. Priznamo vlogo krščanstva pri ohranjanju naroda.´

Meje naše samobitnosti so enake krščanstvu, od koder izvira naš ponos in moč našega obstanka. Krščanstvo predstavlja in kulturo in civilizacijo. V njej živimo. Ni pomembno, koliko nas hodi v cerkev in koliko jih iskreno moli. Kultura je realnost našega vsakdana: način sporazumevanja, obnašanja, kako smo razumevajoči do drugih, kako vstopamo v ta svet in kako iz njega odhajamo. Evropskemu človeku krščanstvo daje moralne meje v vsakodnevnem življenju, pri vsakodnevnih odločitvah daje merila in smer delovanja. Krščanska kultura nas vodi, ko smo v dvomih. Ona nam bo povedala, kaj je dobro in kaj ne, razumevanje o odnosih med spoloma, družini, delu in poštenju.

Naša kultura je kultura življenja. Naša izhodiščna točka, alfa in omega naše življenjske filozofije, vrednost našega življenja, je dostojanstvo, ki smo ga vsi dobili od Boga. Brez tega ne moremo ocenjevati niti ´človekovih pravic´ in drugih sodobnih izrazov. Iz tega izhajajo naši dvomi, ali se naša kultura lahko uporablja za civilizacije, ki so nastale na drugačnih temeljih.

Temelji evropskega življenja se danes napadajo! Dojemanje evropskega življenja je v nevarnosti. To so stvari, na katere ni treba opozarjati, saj se že dogajajo. Bistvo kulture je prav v tem, če se ne razume sama po sebi, jo ljudje začno izgubljati. Ne bomo imeli več ničesar, za kar bi se prijeli, našega časa ne bomo več nastavljali, niti ne bomo imeli smeri, v katero bi nastavili svoj kompas.

Ne glede na to, ali gremo v cerkev ali ne. In če gremo, v katero cerkev gremo. Ne želimo svetega večera preživeti s spuščenimi zavesami, da ne bi za Božič prizadeli čustev nekaterih. Ne želimo preimenovanj božičnih sejmov, še manj želimo Božič skrivati za betonskimi barikadami. Ne želimo, da naši otroci ostanejo brez radostnega pričakovanja sv. Miklavža in angelov. Ne želimo, da smo pri sveti maši zaskrbljeni. Ne želimo, da nam za novo leto strašijo žene in hčere!

Mi Evropejci smo kristjani, vse to je naše, to je naše življenje. Za nas je normalno, da verujemo, da se je Jezus rodil, bil križan, umrl za nas in da je nato vstal. Naši prazniki so razumljivi sami po sebi in od njih pričakujemo, da dajo smisel našemu vsakdanu. Kultura deluje na podoben način; kot imunski sistem človeka – dokler deluje, ga ne zaznamo. Ko oslabi, ga takoj opazimo in nam postane pomemben. Ko nam želijo retuširati križe, ko želijo odstraniti križ s kipa Janeza Pavla II., ko želijo spremeniti božične praznike, bo zazvonil alarm pri vsakem zavednem Evropejcu. Preplah bodo zagnali tudi tisti, za katere je krščanstvo, kot je dejal Gyula Juhász, poganstvo poškropljeno s sveto vodo. Preplah bodo zagnali tudi ljudje, ki so, kot krščanska ateistka Oriana Fallaci, zaskrbljeni za Evropo.

Danes je napad usmerjen v same temelje našega dojemanja svetovnega reda. Imunski sistem naše Evrope namerno slabijo. Ne želijo, da smo to, kar smo, ampak želijo, da postanemo tisto, kar nismo. Želijo, da se pomešamo z narodi, ki so prišli iz drugih koncev sveta, in da se potem, da se izognemo konfliktom, spremenimo.

S pomočjo svetlobe božičnih sveč lahko dobro vidimo, da z napadom na krščansko kulturo želijo uničiti Evropo. Želijo nam vzeti naš način življenja in ga zamenjati s takim, ki ni naš. V zameno za naše dosedanje življenje nam ponujajo nekakšno novo ´prosvetljeno´ življenje. Ampak to je utopija, ki ne izhaja iz dejanskega življenja, ampak je plod filozofske prevare. Utopija so namreč sanje, ki so čudovite, zato so utopije privlačne, vendar so še vedno zapletene, neprepoznavne, zamegljene in nerazumne kot so sanje. V utopiji ni mogoče živeti, niti jih ne moremo usmerjati.

Ne moremo trditi, da je krščanska kultura najbolj popolna. Ključ za razumevanje krščanske kulture se nahaja prav v tem, da se zavedamo nepopolnosti, lastne nepopolnosti, s tem smo se naučili živeti, iz tega vlečemo navdih in moč za napredek. Ravno zato se Evropejci že stoletja prizadevamo, da svet naredimo vedno boljši. Prednost nepopolnosti je, da si prizadevamo biti boljši. To možnost nam zdaj odvzemajo tisti, ki obljubljajo nek lep pomešan svet, oni za seboj rušijo vse, za kar so se naši predniki borili in če je bilo potrebno, so žrtvovali svojo kri. Zato je naša dolžnost, da te vrednote pustimo našim potomcem.

Še do nedavnega ni bilo mogoče slišati tezo snovalcev, se pravi očetov Evropske unije, ki so pred 60 leti začrtali smer. ´Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo,´ je takrat rekel Robert Schuman. Leto 2017 je evropske države postavilo pred zgodovinsko nalogo. Svobodni evropski narodi in od svobodnih ljudi izbrane nacionalne vlade so dobile nalogo, da ubranijo krščansko kulturo. Ne zaradi drugih, ampak zaradi samih sebe, zaradi družine, naroda, države in doma vseh domov – naše Evrope.

Leta 2017 smo videli, da imajo voditelji evropskih držav različna stališča do te naloge. Obstajajo tudi taki, ki mislijo, da je težava izmišljena. Menijo, da je to napredek. Na koncu so tudi taki, ki so se podali na pot predaje in izdaje. In taki, ki križem rok čakajo, da težavo reši nekdo drug. Tisočletna zgodovina Madžarske je priča, da nismo eni od teh. Mi gremo v drugo smer.

Naše izhodišče je, da imamo pravico, da živimo svoje življenje. Ko smo imeli moč, smo to pravico tudi ubranili. Zato že več let delamo brez oddiha, da bi se Madžarska okrepila in se postavila na svoje noge. Ko gledam na prihajajoče leto 2018, vam lahko obljubim, da dokler bo nacionalna vlada na čelu države, se bo pametno in umirjeno, ampak tudi brezkompromisno borila za obstanek naše krščanske kulture in domovine, borila se bo, da Evropa ostane evropska.

Vsem želim srečen Božič.“

Kaj imata skupnega Illinois in Slovenija?

Značke

Abraham Lincoln, Austin Berg, Branimir Štrukelj, davki, Freedom Partners, Illinois Policy, Illinos, Miro Cerar, Nathan Nascimento, Slovenija, Texas

Zvezna država Illinois ima slogan „Lincolnova dežela“. Ne zato, ker bi imel veliko skupnega s to državo, ampak ker so se prebivalci Illinoisa leta 1955 odločili, da bodo postali simbol demokracije v duhu 16. ameriškega predsednika. A so daleč od tega, saj ljudje dobesedno bežijo iz Illinoisa. Od leta 2010 do julija letos je državo zapustilo 642.821 ljudi, samo v prvih sedmih mesecih letošnjega leta 114.779. Državo torej vsakih 4,6 minute zapusti en prebivalec, v Illinois Policy piše Austin Berg. Izseljevanje je tako številčno, da je Illinois iz pete najbolj poseljene države v ZDA padel na šesto mesto.

Razlogi za izseljevanje so podobni tistim v Sloveniji, iz katere se ne izseljujejo samo mladi, ampak kar cele družine. Edina razlika med Illinoisom in Slovenijo je v tem, da prek luže glavni razlog poimenujejo s pravim imenom – visoki davki. Takole piše Berg:

„Nadaljnja erozija davčne osnove v Illinoisu je največja proračunska težava države. Zaradi preveč družin, visokih stroškov države in posledično počasnega gospodarstva je Ilinois postali neprivlačen kraj za ljudi, ki želijo tam pognati svoje korenine. Državni in lokalni politiki morajo ukrepati agresivno in preprečiti še večje stroške. Tudi strah pred nadaljnjim povišanjem davkov zadostuje za spodbujanje nadaljnjega izseljevanja. Za začetek bi bila dobra uvedba poštenih pogajanj med vlado in sindikati državnih uradnikov. Državni sindikati v Illinoisu imajo trenutno pristojnost, da držijo davkoplačevalce na muhi, zato ni presenetljivo, da prebivalci raje odidejo, kot da plačajo enega najvišjih davkov na nepremičnine po celotnih ZDA. Istočasno se morajo voditelji lotiti konsolidacije v svojih vrstah. Lincolnova dežela ima veliko več davčnih organov kot katera koli druga država.“

Toda v kongresu in senatu Illinois, kjer imajo večino demokrati (guverner je republikanec), so se odločili, da bodo težavo reševali s povečanjem davkov in se tako izognili konfliktu s sindikatom državnih uradnikov, kar spominja na pogajanja Cerarjeve vlade z Branimirjem Štrukljem. Na drugi strani pa je Texas, ki je znana kot zvezna država „brez davka na dohodek“, kamor se dnevno v povprečju priseli 345 ljudi. Predvsem gre za manjše podjetnike, saj Texas slovi tudi kot država z veliko priložnosti za posel, delovna mesta in ustvarjanje družinskega življenja. „Ko je davčno in regulativno okolje slabo, se ljudje premaknejo v ekonomsko ugodnejša območja. Ta pojav ni skrivnost, tako trg deluje,“ je dejal Nathan Nascimento iz Freedom Partnersa. Ampak, saj veste, kako je z levičarji: radi imajo tuj denar, hkrati sovražijo kapitalizem, kjer trg uravnava ekonomijo.

Slovenska podpora Palestini je podpora terorizmu

Značke

Hamas, islam, Izrael, Palestina, ZDA, Združeni narodi, Židi

Slovenija se je skupaj z večino članic EU pridružila skupini držav, ki so v četrtek glasovali za resolucijo Generalne skupščine ZN o Jeruzalemu, ki nasprotuje odločitvi ZDA, da veleposlaništvo preseli v to mesto in tako prizna Jeruzalem za glavno mesto Izraela. Če pustimo ob strani, da ZN nimajo prav nikakršnih pristojnosti vmešavanja v tovrstne odločitve suverenih držav, glasovanje za resolucijo pravzaprav pomeni podporo Hamasu, teroristični organizaciji, ki vlada v Palestini.

Hamas je 18. avgusta 1988 sprejel program, ki ima 36 členov. Večina je usmerjena proti Izraelu in nevernikom, duh programa je radikalen islamski pogled na svet. Čeprav je Hamas maja sprejel nov program, kjer Izraela izrecno ne omenja, nekateri analitiki menijo, da gre za poskus kazanja prijaznejšega obraza mednarodni javnosti in da v resnici ostaja program izpred tridesetih let še vedno zaveza za Hamas.

Poglejmo nekatere točke programa oziroma kaj bi podprla Slovenija, če bi priznala Palestino.

Preambula

Izrael bo obstajal in bo obstajal še naprej, dokler ga ne bo uničil islam, kot je uničil druge.

Cilj Hamasa (6. člen)

Islamsko uporniško gibanje je ugledno palestinsko gibanje, ki pripada Alahu, in katerega način življenja je islam. Prizadeva si, da bi bil Alahov vsak centimeter Palestine.

Poziv k poboju židov (7. člen)

Sodni dan ne bo prišel toliko časa, dokler se bodo muslimani borili proti židom in jih pobili. Židi se bodo skrivali za skalami in drevesi, skale in drevesa bodo jokala in klicala: „O muslimani, tam je hudič, ki se skriva. Pridite in ga ubijte.“

Palestina je izključno islamska (11. člen)

Palestinska zemlja je posest islama, ki je posvečena prihodnjim generacijam muslimanov do sodnega dne. Nihče se temu ali kateremukoli delu ne more odreči in ga prepustiti drugim.

Dolžnost Palestincev (13. člen)

Palestina je islamska dežela. (…) Ker je temu tako, je osvoboditev Palestine individualna dolžnost vsakega muslimana, kjerkoli živi.

Poziv na dhižad (15. člen)

Ko si sovražniki prisvojijo del muslimanske dežele, postane džihad dolžnost vsakega muslimana. Glede prisvajanja židov, je džihad obvezen.

Zavrnitev mirovnih konferenc (23. člen)

Pobude za mir ali tako imenovane miroljubne rešitve in mednarodne konference so v nasprotju z načeli islamskega uporniškega gibanja. (…) Te konference niso nič drugega, kot da imenujejo nevernike za razsodnike v islamskih deželah. (…) Za palestinsko vprašanje ni druge rešitve, razen džihada. )…) Pobude, predlogi in mednarodne konference so izguba časa.

Kaj je Hamas? (32. člen)

Hamas je vodja in avantgarda boja proti svetovnemu sionizmu. (…) Povsod v arabskem svetu se morajo pripraviti na boj proti hudobnim židom.

Našizem

Značke

Jugoslavija, Jure Leben, Kapitalac, Kapitralac, kolektivizem, Liberal, Luka Koper, Miro Cerar, nacionalni interes, našisti, našistična ideologija, našizem, socializem

Našizem -zma m (ȋ) oblika gospodarsko-družbene ureditve, ki je podobna socializmu in temelji na kolektivu; našizem prezira kapitaliste in neoliberalce; beseda našizem izvira iz besede “naši”; ideologija našizma definira državo kot sredstvo za širitev kolektivne volje, sklicuje se na „splošno dobro“, „javni interes“, „nacionalni intetres“ // gibanje za tako ureditev: našizem se vse bolj širi, našizem vse bolj prevladuje v slovenski družbi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: Forum 21 je utemeljitelj znanstvenega našizma ♪

Našist -a m (ȋ) oseba, ki se identificira s kolektivom; našist v svojih argumentacijah običajno uporablja besedo „naš“ ali nedoločeno množinsko glagolsko obliko „želimo“, „hočemo“, „moramo“; pristaš našizma: našisti so preprečili prodajo NLB, našisti so nasprotovali privatizaciji Telekoma ♪

Našizem je prevladujoča balkanska ideologija, ki je nastala po razpadu Jugoslavije v nekdanjih republikah, danes samostojnih državah. Temeljna premisa našizma je zelo enostavna: če je nekaj „naše“, potem je dovoljeno, da so „naše“ odločitve lahko nesmiselne, pokvarjene, drage in destruktivne, vsak, ki v take odločitve podvomi, pa je sovražnih ljudstva, skupnega dobra, države in blagostanja. Besedo našizem so definirali blogerji na Hrvaškem (pristaši avstrijske ekonomske šole), kot denimo Kapitalac, prijela se je, ko so jo začeli uporabljati na spletni strani Liberal. To ideologijo politiki (predvsem levi, ki se navdušujejo nad socializmom) izkoriščajo, da zavajajo ljudi, se tako obdržijo na oblasti in nemoteno kradejo državljane. V Sloveniji je „našizem“ utemeljil Forum 21, preoblečen je bil „nacionalni interes“. Zadeva je danes prišla tako daleč, da se našisti sploh več ne skrivajo za milozvočnim izrazom „nacionalnega interesa“, ampak brez sramu in zadržkov uporabljajo „naše“.

Da bi bralec bolj razumel, kdaj govorimo o „našizmu“, si oglejmo nekaj naslovov v medijih:

NLB (še) ne bomo prodali: odločitev vlade, da največja državna banka (še) ne bo privatizirana.

Kapitulacija pred tujimi plenilci je prodaja Telekoma: prepričanje sindikatov, da mora Telekom ostati „naš“.

Shod Primorcev v Ljubljani: »Luke ne damo«: zahteve, da Luka Koper ostane državna.

Cerar: “Naša vlada, ki jo vodi SMC, je potegnila Slovenijo iz krize”: prepričanje ministrskega predsednika Mira Cerarja, da zmorejo le „naši“.

Komu je napoti kakovostno javno šolstvo?: dobro je samo javno, zasebno je zlo.

Milojka Kolar Celarc: Javnega zdravstva ne dam: ministrica za zdravstvo, da se bo za „naše“ borila do smrti.

To je samo nekaj tipičnih našizmov, ki si jih vsak dan izmišljajo (predvsem levi) politiki, ki skušajo našizme vpeljati v svoje delo in upravičiti svoj obstoj. Našisti vedno branijo načela našizma, nasprotnike običajno ozmerjajo s fašisti, nacisti, neoliberalci ali kapitalisti. Tako lahko upravičijo vsako svojo odločitev, ne glede na to, kako škodljiva je, neumna ali ima motive, kot so nepotizem, kraja neto davkoplačevalcev, dvig davkov.

Našizem, podobno kot vse druge kolektivistične ideologije, potrebuje sovražnike, da jih lahko obtoži in okrivi, češ da ogrožajo preživetje kolektiva. Tako manipulira z ljudmi, hkrati dobi tudi opravičilo za morebitne neuspešne projekte, kot denimo, ni krivo državno lastništvo, ampak moramo najti prave ljudi, ki bodo vodili državno podjetje. To „iskanje“ pravih ljudi, lahko traja več desetletij in ljudje vedno znova nasedejo takemu opravičevanju. Našizem je sicer svoje sovražnike našel v treh segmentih: zasebnemu sektorju, gospodarskem liberalizmu in tujcih.

Ideologija našizma je tudi prevladujoča ideologija pri zaposlovanju „naših“, še posebej takrat, ko kdo zaide v težave in ga je potrebno skriti. Tipičen primer je bila „začasna“ zaposlitev državnega sekretarja Jureta Lebna kot pomočnika predsednika uprave podjetja Bernardin Group.

Kolegi iz Liberala so definirali pet vrst našizma: sindikalni našizem (sindikati v javnem sektorju in državnih podjetjih nas prepričujejo, kako so njihovi osebni interesi pravzaprav naši skupni interesi), kapitalski našizem (upiranje prihodu tujega kapitala), trgovski našizem (proizvajalci so se navadili na enega, stalnega kupca, če pa jim ta zniža cene in išče drugega, cenejšega proizvajalca, ga bodo začeli obtoževati, da za njim stoji uvozni lobi), davčni našizem (financiranje zaposlenih v javnem sektorju s pretiranimi davki) in kulturni našizem.

Pismo iz Makedonije: Med liberalnim kladivom in konservativnim nakovalom

Značke

Heritage Macedonia, Jason Miko, Makedonija, Sašo Pangovski

O Makedoniji, kjer danes pustošijo Sorosovi plačanci, ter so razmere dramatične in kaotične, sem že pisal (TUKAJ in TUKAJ). Tokrat v celoti objavljam prevedeni tekst Saša Pangovskega (@LoshGze), pisca, desnega aktivista, tviteraša, kolumnista in človeka, ki je bil spomladi eden od organizatorjev gibanja »Za skupno Makedonijo«, organizator antimigrantskega gibanja v Makedoniji, aktualni organizator akcije »Ne v mojem imenu« in – last, but not least – od predvčerajšnjim eden od ustanoviteljev organizacije »Heritage Macedonia«; pod pokroviteljstvom in v organizaciji „trumpista“ Jasona Mika (@JasonMiko) iz ZDA.

Sašo je ves čas pod represijo aktualne leve oblasti. Proti njemu izvajajo pogrom že od dogodkov v Sobranju 27. aprila, saj so v njem Sorosovci in levičarji prepoznali človeka, ki bi lahko mobiliziral makedonske domoljube.

Takole piše Sašo Pangovski:

Bilo je to davnega leta 1991, ko sem jaz, najstnik, stal na trgu, ki se je tedaj še imenoval po že eno desetletje pokojnemu maršalu, danes pa nosi ime Makedonija. Stal sem tam in bil priča evforiji, veselju, katarzi, opitosti. Ljudje so se veselili, mi mlajši pa smo si mislili, da samo nam ni povsem jasno, zakaj vse to. Hipotetično smo izstopili iz (jugoslovanske) unije, o kateri smo poslušali samo bajke, medtem ko smo zjutraj v vrsti čakali na mleko in smo porivali avtomobile svojih očetov v vrstah za bencin do bencinskih črpalk. In, glej ga zlomka, zgodilo se je. Kako naprej?

To vedo starejši, smo se prepričevali sami sebe. Upanje je tlelo tudi, ko so tranzicijsko-tovarišijske bande bogatele na račun naših staršev, in optimizem ni usahnil še dolgo časa po tem letu 1991. Govorili so nam, da se moramo veseliti, da smo dobili državo brez krvi, s pametjo, brez izstreljenega naboja. In medtem, ko smo gledali vojne na balkanskem polotoku na TV ekranih, se nam je vse to zdelo logično, prekleto logično, a modreci iz tabora »država brez izstreljenega naboja« so porinili svoje roke globoko v naše žepe. Tudi to bi jim oprostili, ker so pripovedovali prekrasne bajke, bajke o neki drugi uniji, ki nas je vseskozi čakala z odprtimi rokami, pripravljena, da izpolni vse naše želje, predvsem tisto, da nas upravljajo »od zgoraj«, z novega Olimpa, ki se namesto Beograd imenuje Bruselj. Mi, srečneži, smo brez ene same praske (navidezno) izstopili iz ene unije, pa smo že takoj na prvi postaji naše samostojnosti našli drugo, boljšo unijo; govorili so, za vedno. Takrat še niso letela vesoljska letala po svetu, vendar so tam vladali mir, toleranca in izobilje. Bili smo pripravljeni tisto malo potrpeti do letal na ekološki pogon, ki bi jih vsak moral imeti po letu 2000.

Vendar dokler smo mi idealizirali, namesto da bi po stoletjih trpljenja gradili svojo ideologijo, se je svet spreminjal brez povratka. Evforija po padcu Berlinskega zidu in navidezni konec komunizma sta bila samo prefinjena maska, pod katero se je odvijalo rebrandiranje komunističnih idealov v liberalno idejo. Paradoks naroda, ki obstaja že tisočletja, vendar nima druge avtentične ideologije, razen socialistične internacionale in bled spomin na neko davno monarhistično preteklost, se je odvijal pred našimi očmi. Medtem ko so nam servirali informacije, da je vse slabo, kar slišimo, samo teorija zarote in smo hedonistično živeli v realnosti, kjer so nam otroci komunističnih glavarjev iz enoumja servirali demokracijo in ponovno naivno verjeli, da so se oni samo spomnili tega, za naše dobro. In tako, namesto da bi gradili državo, smo bili neme priče razgradnje iste že ob samem rojstvu. In vsi smo krivi za to. Konservativci, katerih ideja je bila v bistvu neodvisnost, so bili postavljeni na stran in šikanirani, tranzicijski oligarhi pa so se še naprej gostili z mrhovino mrtve ekonomije.

Če smo takrat, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, verjeli, da je vse to naključje in splet okoliščin, sedaj vemo, da ni tako. Žal smo bili kratkovidni in preveč prevzeti zaradi veselja ob darilu, ki ga nismo pričakovali. Zato se moramo sedaj, kot nepripravljeni učenci, na hitro učiti lekcij tik pred začetkom izpita, medtem ko valovi migrantov, ki so jih ustvarili tisti, ki pridigajo o čustvih in sočutju, udarjajo na naša vrata.

Makedonija zamuja. Pregovorno in predvidljivo, in na to so računali ustvarjalci »novega svetovnega reda«. Edino presenečenje, ki ga elita ni predvidela, je bila naša talilna točka, naša vzdržljivost.

Zafrustrirani zaradi razpada unije, ki smo jo Makedonci nosili tik ob srcu, ker nam je, pri vseh njenih napakah, prvič po dolgih stoletjih dala občutek pripadnosti, razočarani zaradi tranzicijskih oligarhov in grabljenja, ki se je odvijal pred našimi očmi, ker smo sebično želeli, da si najprej pomagamo sami sebi in šele nato zgradimo državo, smo se Makedonci skoraj enoglasno odločili, da želimo v novo unijo, tokrat evropsko. Ta prekleti Toto Cotugno se je ravno takrat odločil, da zmaga na Evroviziji, profesor Badinter pa nam je dal najboljša priporočila. Samo mi in Slovenija smo si zaslužili, je zagotavljal spoštovani Badinter, da nemudoma ekspresno vstopimo v novo družino, ki naj bi temeljilo na svobodi, bratstvu, enakosti in svobodnem tržišču blaga in idej. Podpora takšni priključitvi neodvisne Makedonije Evropski gospodarski skupnosti – na poti, da postane Evropska unija – je bila zaskrbljujoče socialistična, več kot 94 odstotkov državljanov je bilo za hitro menjavo mrtve jugoslovanske unije z novorojeno Evropsko unijo. Čeprav se zdi nenavadno, je, če globlje pogledamo, število evropskih optimistov tistega časa popolnoma logično. Na izhodu iz mrtve države, obremenjene z vojnami in ekonomskim kolapsom, so Makedonci dvomili, da bi lahko brez zdravega pravnega in ekonomskega okvira kot nadomestka za svojo ekonomsko pravno kakofonijo, uspeli sami v svetu, ki ni imel časa čakati novih mladih držav. Dodatno prestrašeni zaradi ropanja vsem na očeh in reke stečajnih delavcev – nekdaj ponosnih proizvajalcev – na lastnih ulicah, in voilà, smer je bila jasna.

Odločili smo se zakriti svoje pomanjkljivost, da bi ponovno nekdo drug odločal za in namesto nas. Tokrat večji, a pošten, močan, a toleranten, bogat, a darežljiv – vse to smo prepoznali v Uniji v vzponu, ki je sebe imenovala Evropska zaradi celine, ki ji pripadamo tudi mi sami. Vendar se je naša pravljica, so se naše sanje že na samem začetku razpočile kot milnati mehurček. Naša južna soseda Grčija, takrat že članica slavne EU, je vložila svoj veto za naše članstvo v njej. Razlog neumen, banalen, shizofren – naše IME, prav táko, kot smo ga brez problema uporabljali 50 in več let v bivši federativni Jugoslaviji. Na začetku nam je bilo smešno, sploh nismo mogli verjeti vsemu temu, kar je prihajalo do naših ušes. Grčija je problematizirala naše ime, prav tisto, ki ga opevajo ljudske pesmi, izpisano na srednjeveških zemljevidih, tisto, ki smo ga imeli in uporabljalo tudi 500 let pod turškim jarmom, čez balkanske in svetovne vojne in na koncu, vseh več kot petdeset let v bivši Jugoslaviji. Smešen, a realen problem je bil tu. Problem, ki je ustavil naše EU integracijske procese in nas pustil na milost in nemilost bandi tranzicijskih dobičkarjev. Makedonci so živeli svojo postkomunistično Golgoto z grenkim priokusom izdaje – najprej v svojih vrstah, a tudi širše, izdalo nas je tudi veliko tistih, v katerih družbo smo želeli priti ravno zato, da bi nas zaščitili pred takšnimi pojavi.

Proklamirani bratstvo, enakost in pravica, ki so nas takoj na začetku prepričali za članstvo v tem elitnem klubu, so izginili, njihovo mesto pa sta prevzeli nepravičnost in grške frustracije. In tako stisnjeni v kot smo morali preživeti, vse jasneje je bilo, da brez pomoči EU. Obremenjeni z lastnimi eksistencialnimi dilemami in frustracijami smo prespali proces, ki se je medtem dogajal v oazi miru, prosperitete in demokracije – slavni Evropski uniji – proces, skozi katerega se je sama spreminjala v to, čemer smo bili priča kako umira, bivši in samo v imenu, sestavljenem za naše ponižanje prisotni Jugoslaviji. Od tukaj, iz frustrirane Makedonije nismo mogli točno zaznati, kdaj se je EU spremenila v zbor neizvoljenih birokratov, unijo pogodbene namesto tržne ekonomije, unijo, v kateri nekateri delajo dvojno, da bi se jim drugi smejali ob zapravljanju njihovega denarja, unija močnih in hendikepiranih, unija brez bratstva, enakosti in sočutja.

Tako jo sedaj doživljamo Makedonci, po 26 letih neodvisnosti unije, katere del smo si želeli postati. Perspektiva, ki jo imamo od tukaj, od koder smo, kaže, da je padec Berlinskega zida pomenil samo uvoz birokratov, ki se morajo udomačiti v vseh institucijah sistema. Države, ki po niti enem logičnem parametru ne pripadajo uniji, so porinili vanjo, da bi ustvarili ščit pred Rusijo. Še na začetku procesa, ko so se vključevala ozemlja namesto entitet, je bila vgrajena tovarniška napaka unije, h kateri stremimo. Prehitre rešitve s polovično logiko so nas pripeljale do današnjega dne. Do unije, ki so jo dodobra nagrizli migranti, unije azilantov in socialnih primerov, unije ranjenih egov in frustriranih čred. Vse, kar je logično, je sedaj v drugem planu in deluje smešno.

Anglija zapušča unijo, nadomestilo se išče v območjih Balkana. Kosovu je bila neodvisnost podarjena, čeprav je disfunkcionalno in pod protektoratom; ekonomski močni Kataloniji pa se postavljajo birokratske bariere in tako naprej v krogu. Danes, v letu Gospodovem dva tisoč sedemnajstem, je legitimno odprto vprašanje, ali so si Konrad Adenauer, Jean Monnet, Altiero Spinelli, Robert Schuman zamišljali takšno unijo, takšno Evropsko skupnost. Veliko bi se jih strinjalo z menoj, da ne; da ta Junckerjeva Evropa ni to, po čemer hlepimo. Veliko konservativcev in celo liberalcev, ki živijo v Evropski uniji vam bo pritrdilo, da je nekaj zelo narobe s to Junckerjevo Evropo. Nezadovoljstvo raste z vsakim novim migrantom, z vsakim novim nasiljem nad ljudmi in institucijami. V tej Evropski uniji že nekaj časa ne delujejo osnovni postulati,na katerih je ustanovljena. Zakaj? In komu to koristi?

Danes je v Makedoniji podpora za vstop v EU manjša od 60 odstotkov, in to ne samo zaradi imena. Hipokrizija, odsotnost logike in konservativizma, nekaj kar je Makedonijo, pa tudi druge države po svetu v preteklosti odvrnilo od roba prepada, patriarhalnost zreducirana na slučaj, hkrati pa bogato nagrajevanje etičnih deviacij, je Junckerjevo Evropo naredila za nezaželeno destinacijo za veliko število ljudi, ki želijo svoje življenje živeti enostavno in v miru. Hipokrizija se je do konca povečala sedaj, ko mora nezaželeni otrok Makedonija postati branitelj pred migrantskimi hordami, ki so zavohali evropsko blagostanje. Sedaj ti, za čigavo družbo smo bili neprimerni, želijo iz nas napraviti območje, kontejner za migrante in njihovo resocializacijo, po tem, ko bodo storili kakšen kriminal na območju EU.

Ali bi vi želeli biti jez za tiste, ki so vam odredili takšno usodo? Ali bi se vaša država strinjala s tem, da postane »zamorček« za bruseljsko birokracijo? Ali hočete, dragi moji Evropejci, živeti v takšni uniji, kot je danes? Ali nas niso vseh nalagali, ali nismo vsi del večjega globalnega načrta, v katerem mora nekdo drug jesti in piti, Evropejci pa moramo plačati račun? Želite ta račun? Želite to življenje? Mi, Makedonci, šibki kot smo, ekonomsko ranljivi, imamo še vedno, vsaj tako se zdi, izbiro. V duhu evropskega konservativizma smo celo pripravljeni plačati del računa. Ste vi Evropejci pripravljeni še enkrat obrniti glavo? Tokrat bodo račune mrtvih plačali preživeli. Tokrat je dolg aktiven. Tokrat je vaš dolg Makedonija, kjerkoli je že.

Po reformah so se plače na Kubi podvojile

Značke

Fidel Castro, Kuba, Raul Castro, revščina;, socializem

Povprečna plača na Kubi je bila v preteklem letu 740 kubanskih pesov ali 25,1 evra, poroča portal Translating Cuba. To je enkrat toliko, kot je bila leta 2007 (takrat je znašala 13,82 evra), ko je še živel in vladal okoreli komunist Fidel Castro. Njegov brat Raul je namreč potem, ko mu je Fidel predal oblast, izpeljal nekatere reforme. Med drugim je odpustil pol milijona državnih uslužbencev in omogočil ljudem, da se samozaposlijo. Ti ukrepi so bili za socialistično Kubo revolucionarni.

V primerjavi z razvitimi državami so kubanske plače še vedno smešno nizke. Najboljše plačani sektorji na otoku so: industrija sladkorja (42,22 evra), delo v kamnolomih in rudnikih (41,29 evra), finančne službe (34,93 evra) ter poljedelstvo in ribolov (33,57 evra). Najvišje plače imajo v provinci Ciego de Ávila (27,60 evra).

Najslabše plačani so delavci v komunali (17,04 evra), državni administraciji (17,30 evra) in javnem šolstvu (18,08 evra). Najnižje povprečne plače imajo v provinci Guantánamo (21,45 evra).

Kuba sicer še naprej ostaja socialistična in revna država. Oblast pravi, da tudi socialna država, saj so Kubanci vsak mesec deležni državne pomoči. Vsak državljan prejme 3,5 kilograma riža, dva kilograma sladkorja, liter sojinega olja, škatlo kave, zavitek testenin, pet jajc in nekaj piščančjega mesa. Vsakemu otroku do sedmega leta starosti pripada še pol litra mleka na dan.

Predsedniške volitve 2017 in igra številk

Značke

Borut Pahor, Državna volilna komisija, Ljudmila Novak, Marjan Šarec, predsedniške volitve, Romana Tomc, volilna udeležba, volilni okraji, volitve 2017

Po predsedniških volitvah je bilo zanimivo opazovati (politične) analitike. Svoje teorije gradijo v dveh smereh. Tisti, ki so stavili na Marjana Šarca, trdijo, da je zmago Borutu Pahorju priborila desnica. Obratno tisti, ki so pričakovali, da bo Pahor zmagal z večjo razliko; da so se glasovi Romani Tomc in Ljudmili Novak iz prvega kroga selili k Šarcu.

Zato uvodoma razjasnimo. To so zgolj špekulacije, ker nihče ne ve: prvič, koliko tistih, ki so šli na volišče v prvem krogu, je šlo tudi v drugem krogu; drugič, koliko tistih, ki so v prvem krogu ostali doma, je šlo na volišče v drugem krogu; in tretjič, največja uganka ostaja, kako so se porazdelili glasovi tistih, ki so po prvem krogu ostali brez svojega kandidata in so šli na volišče tudi v drugem krogu. O vsem tem lahko samo ugibamo, kajti vzporednih volitev, ki običajno vsaj približno odgovorijo na taka vprašanja, tudi v drugem krogu ni bilo.

Ker ne mislim ugibati, bom navedel nekaj dejstev, iz volilnih rezultatov izbrskanih številk, ki jih najbrž v medijskem mainstreamu ne boste našli. Kar boste prebrali spodaj so sicer uradni podatki Državne volilne komisije. Razlago številk prepuščam bralkam in bralcem.

Prvič, v prvem krogu je bila tradicionalno visoka volilna udeležba v nekaterih desnici najbolj naklonjenih okrajih, kot so Škofja Loka II, Ajdovščina, Ribnica in Grosuplje. V teh okrajih sta nadpovprečno veliko glasov dobili Romana Tomc in Ljudmila Novak. Kaj se je zgodilo v 2. krogu? Volilna udeležba se je v teh okrajih nadpovprečno zmanjšala.

Drugič, v drugem krogu je bila volilna udeležba večja kot v prvem samo v dveh okrajih: Zagorju ob Savi in Kamniku. V obeh okrajih je v drugem krogu zmagal Šarec, medtem ko je v prvem krogu v Zagorju ob Savi zmagal Pahor.

Tretjič, najbolj se je volilna udeležba zmanjšala v okrajih Koper I., Koper II in Piranu. V prvem krogu je tam nadpovprečno veliko glasov (nad 20 odstotkov) dobil Boris Popović, v drugem krogu je povsod zmagal Borut Pahor.

Četrtič, Šarec je zmagal v okrajih: Slovenske Konjice, Sevnica, Litija, Trbovlje, Zagorje ob Savi, Žalec II, Domžale I, Mozirje, Kamnik, Domžale II, Ljubljana Šiška IV, Kranj III, Škofja Loka I, Škofja Loka II, Idrija, Radovljica I in Radovljica II. Okraja Škofja Loka I in II sta okraja, kjer je bila desnica (Ljudmila Novak in Romana Tomc) v prvem krogu nadpovprečno uspešna, hkrati pa tudi okraja (izmed zgoraj naštetih Šarčevih zmagovalnih), kjer se je volilna udeležba glede na prvi krog najbolj zmanjšala.

Petič, v vseh desetih volilnih okrajih z najmanjšo volilno udeležbo v drugem krogu (Piran, Koper I in II, Maribor IV in VII, Lendava, Izola, Ljubljana Center, Jesenice in Pesnica) je zmagal Borut Pahor. Pri štirih od teh (Koper I in II, Piran in Pesnica) je indeks volilne udeležbe (glede na prvi krog) manjši od 0,90. Tak indeks ima šest okrajev. Poleg omenjenih štirih še Škofja Loka I in II.

Šestič, v desetih volilnih okrajih je Borut Pahor v 2. krogu dobil več kot 60 odstotkov glasov (Ajdovščina, Ilirska Bistrica, Lendava, Maribor V in VII, Murska Sobota I in II, Nova Gorica I in II, Sežana). Trije okraji (Murska Sobota I in II ter Nova Gorica II) so imeli indeks volilne udeležbe večji od 0,935 (povprečni indeks volilne udeležbe glede na prvi krog), vsi drugi so imeli manjšega.

Sedmič, dobili smo predsednika, ki je v vsej zgodovini samostojne Slovenije dobil najmanjšo podporo volilnih upravičencev. Zanj je v drugem krogu glasovalo 21,8 odstotka volilnih upravičencev, kar je 19,1 odstotka državljanov Slovenije (in, čeprav ni pomembno, zgolj zaradi statistike, 18,1 odstotka prebivalcev Slovenije).

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Davčne oaze in Miki Miška

Značke

Amazon, davki, davčna utaja, davčne oaze, Ed Murray, Miki Miška, Tim Burgess, tovarišijski kapitalizem, ZDA

V začetku septembra je Amazon, največji svetovni on-line trgovec, objavil novico, da išče nove prostore in da sedež mogoče ne bo več v Seatllu. Povedano drugače. Amazon se napovedal umik z območja, kamor gravitira skoraj štiri milijone ljudi. Takoj po objavi so na Amazon začele prihajati ponudbe županov iz vseh Združenih držav Amerike (ZDA). Kar ne preseneča, saj je Amazon v Seatllu zaposlil 40.000 ljudi, posredno je ustvaril še 50.000 delovnih mest, v mestno infrastrukturo je vložil 3,7 milijarde dolarjev, plačal več milijard davkov, napolnil je hotele v mestu in okolici, saj je samo lani rezerviral 233.000 nočitev. Zakaj taka odločitev? Levičarski aktivisti so več mesecev protestirali in zahtevali, da mestni možje bolj obdavčijo bogate. Najprej so pred dvema letoma povečali minimalno plačo s 7,25 dolarja na 13 dolarjem, kar je, ne boste verjeli, pripeljalo do tega, da so se zaposlenim v povprečju zmanjšali dohodki (to je pokazala raziskava, ki jo je naročil županov urad), nato so se letos odločili, da morajo vsi meščani, ki zaslužijo več kot 250.000 dolarjev, plačati 2,5-odstotni dodatni davek. In glede na to, da je Amazon dober plačnik, njegovi zaposlenim pa imajo nadpovprečne dohodke, je jasno, da bo odločitev najbolj prizadela prav delavce Amazona. Ni treba posebej poudarjati, da je župan Ed Murray militantni levičar (demokrat), povrh vsega še homoseksualec. Ko so meščani po tej odločitvi mestnih oblasti in najavi odhoda Amazona začeli dvigati glas, je stisnil rep med noge in odstopil. Njegov naslednik Tim Burgess (nekoč republikanec, danes demokrat) se je takoj začel pogajati z Amazonom in kot zdaj kaže, bo Amazon ostal v Seatllu, a levičarji ne bi bili levičarji, če globalne družbe ne bi obtožili poskusa izogibanja plačila davkov.

Precej podobna je zgodba z novimi predstavljenimi tako imenovanimi »rajskimi dokumenti«, ki razkrivajo osebe, ki poslujejo prek »davčnih oaz«. S temi imeni se označujejo kraji, območja ali države na zemeljski obli, ki imajo ljudem prijazne davke. Ljudem prijazne davke pa pomeni, da jim država od plačila, ki tega dobijo za opravljeno delo, ne vzame polovico, kot je primer v Sloveniji. A taki kraji so za levičarje vseh vrst in barv zlo na zemlji, ljudje, ki prek njih poslujejo, pa pohlepneži, davčni utajevalci, ki ne pustijo, da si od njihovega dela paraziti odrežejo še bolj zajeten kos pogače. Progresivna misel pravi, da bi bilo vsem boljše, če ljudje ne bi poslovali prek davčnih oaz, poleg tega (če bi vsi plačali davke) bi bili lahko davki nižji. Kar seveda ne drži. Davki zagotovo ne bi bili manjši, ampak bi več denarja ostalo za parazite, več bi bilo denarja za tovarišijski kapitalizem.

Tovariši socialisti mešajo vzrok in posledice. Državljani ne plačujejo davkov zato, da bi jih potem znižali, ampak se davki znižajo zato, da bi jih ljudje plačali. Če tako veliko ljudi ne plačuje davkov oziroma svoje poslovanje selijo v davčne oaze, to pomeni, da ima neka država najmanj eno težavo od naslednjih dveh: prvič, javna poraba države ne neodgovorna in netransparentna, zato so tudi ljudje neodgovorni do države; in drugič, davki so previsoki in niso sorazmerni s tistim, kar država državljanom vrača nazaj (države, ki so »izgubljene v vesolju«).

Zato posamezniki pač poslujejo v državah, kjer so davki nizki. In zato niso nobeni davčni utajevalci. Zakonodaja pač dopušča poslovanje kjerkoli na svetu, to poslovanje pa mora biti v skladu z zakoni, kjer je človek davčni rezident, in skladu z zakoni države, kjer je sedež podjetja. Poglejmo povsem enostaven primer lastnika podjetja, ki je imelo konec leta 100.000 evrov dobička. Če ima podjetje sedež v Sloveniji, najprej plača 19-odstotni davek na dohodek pravnih oseb, kar pomeni, da si država takoj vzame 19.000 evrov. Podjetju tako ostane 81.000 evrov za izplačilo dividend, ki so obdavčene s 25-odstotno stopnjo. To pomeni, če si jih lastnik izplača, plača državi 20.250 evrov, njemu ostane 60.750 evrov. Če pa ima sedež podjetja denimo na Angvili, kjer dobiček podjetja ni obdavčen, dobi slovenska država (ker je kot fizična oseba davčni zavezanec v Sloveniji) le 25.000 evrov (davek na izplačilo dividend), posamezniku ostane 75.000 evrov.

Še bolj absurdna je zadeva s plačami. Denimo, da se lastniku leto dni ne da delati in si reče, da si bo z dobičkom izplačeval plačo. Najprej mora odšteti 19-odstotni davek od dohodka pravnih oseb, kar pomeni, da za plačo lahko nameni 81.000 evrov. Ta vsota pa je dovolj za izplačilo dvanajstih plač v višini 5.800 evrov bruto (računati je treba bruto bruto, ki je strošek delodajalca in na mesec znaša 6.700 evrov). Vsak mesec tako posamezniku ostane 3.250 evrov neto. Toliko dobi na svoj račun. Zdaj pa izračunajte, koliko si vzame država. Od 100.000 evrov zasluženega denarja ostane posamezniku le 39.000 evrov, kar 61.000 evrov gre parazitom!

Zato si nekateri omislijo povsem legalno pot, da pridejo do celotnega zaslužka. Če imaš podjetje na Angvili in imaš na računu 100.000 evrov, si lahko vse izplačaš v obliki posojila. To ni kaznivo dejanje, ni davčna utaja, niti izogibanje plačilu davka ni. Je povsem zakonita in legalna pot do lastnega denarja. Ja, žalostno je, da mora posameznik uporabiti različne instrumente, da lahko pride do kar največjega dela denarja, ki ga je ustvaril z lastnimi rokami. In razkrivanju »takih ravnanj« časnik Delo pravi »vpogled v temačni svet davčnih utaj« in »izogibanje plačevanju davkov«. Sem in tja sicer zasledimo priznanje, da so posamezniki in podjetja »izkoristila vrzeli v mednarodnih zakonih«, čeprav ni jasno, kakšnih in katerih mednarodnih zakonov, saj obstajajo le nacionalne davčne zakonodaje, ki so med seboj precej različne.

Za konec si oglejmo nekaj nesmislov v definiciji »davčne oaze«. Prevladuje mnenje, da imajo države, ki so davčne oaze, »ohlapno zakonodajo«, da je »upravljanje podjetij poenostavljeno« in »da imajo nizke davke ali jih sploh nimajo«. Vprašajte se: (prvič), kaj naj bi bila neohlapna zakonodaja? (200 različnih regulacij namesto ene ali dveh?); (drugič), kaj naj bi bilo nepoenostavljeno upravljanje podjetij? (Da podjetje ustanoviš v mesecu dni, namesto v dveh urah?); (in tretjič), kaj je narobe z nizkimi davki? (Bi morali biti tako visoki kot v Sloveniji ali še višji?).

In naprej? Denar v davčne oaze ne »beži pred davkarijo«. Pravilno bi bilo: denar v davčne oaze beži pred krajo države! Edino, kar je sporno, je, da davčne oaze izkoriščajo kriminalne združbe in tako perejo denar od trgovine z drogami, belim blagom, orožjem, se financira terorizem ali v davčne oaze prihaja denar, ki so ga politiki pridobili s korupcijo. Ampak, to ugotavljajo celo strokovnjaki, pranja denarja kriminalcev in politikov je v davčnih oazah vse manj. Zakaj? Ker ga davčne oaze tudi same nočejo več. Zato tovrstni kriminalci in teroristi rajši uporabljajo »davčno urejene« države, ki imajo »neohlapno zakonodajo« in kjer sicer ni »poenostavljanega upravljanja podjetij«, je pa zelo poenostavljeno odpiranje transakcijskih računov. Tak raj, denimo za italijansko mafijo ali teroriste iz Irana, je Slovenija. Na sončni strani Alp se namreč nikomur ne zdi sumljivo, da se na tvoj račun stekajo ogromne vsote denarja, ti ga pa potem prenakažeš ljudem, ki jim je ime Miki Miška ali Jaka Racman. Seveda, kako ti bo to sumljivo, ko pa imaš tudi v Sloveniji ljudi, ki jim je denimo ime Brusli. Ne, sumljivi niso tisti, ki pred očmi vlade in organov pregona operejo milijardo dolarjev, ampak tisti, ki bi radi od plačila za svoje delo državi dali kar najmanj. Ker menijo, da ni pošteno, da jim paraziti vzamejo polovico, v nekaterih primerih tudi več.

Je Donald Trump res (fašistični) diktator?

Značke

Barack Obama, Bela hiša, Benjamin Constant, Bill de Blasio, David Priestland, diktator, diktatorstvo, diktatura, Donald Trump, George W. Bush, James Bovard, Jimmy Carter, mainstream mediji, MSM, New York Times, Oxford, podnebni sporazum, Samuel Moyn, transseksualnost, trumpisti, USA Today, Washington Post, Yale, ZDA

Donald Trump je diktator, „trumpisti“ fanatično podpirajo njegovo diktaturo in razdvajajo ZDA. To sporočilo medijski mainstream razširja ves čas. Nedavno sta s tako retoriko Trumpa napadla tudi nekdanja ameriška predsednika – demokrat Barack Obama in republikanec George W. Bush mlajši. Prvi je dejal, da Trump vrača ZDA v 19. stoletje, Bush je bil kritičen do domnevnega fanatizma, ki ga ustvarja Trump s svojo politiko. Podobnega mnenja sta bila tudi Jimmy Carter in Bill Clinton, vsi štirje nekdanji predsedniki so se zbrali na dobrodelnem koncertu za pomoč žrtvam orkanov. „No, prava težava tega naroda je nepoznavanje, kako se ustvarja diktatura. To je sodobnim predsednikom omogočilo, da si vzamejo preveč moči,“ je do takih stališč kritičen libertarec James Bovard, kolumnist USA Today. Bovard meni, da Trumpovim kritikom ni za to, da bi preprečili domnevno diktaturo poslovneža v Beli hiši, ampak želijo vrniti predstavnike svojih strank na prestol.

Profesorja Samuel Moyn (Yale) in David Priestland (Oxford) sta za New York Times nedavno izjavila, da „ni resničnih dokazov, da želi Trump neustavno prevzeti oblast in da ne obstajajo pravi razlogi, da bi mu to uspelo“. Po njuno mnogi sodobni intelektualci, ki napadajo Trumpa, se očitno sploh ne zavedajo, kako daleč sega federalni nadzor.

Bovard je mnenja, da je manipuliranje z ustavo pravzaprav opis dela in nalog vseh sodobnih ameriških predsednikov. George W. Bush je bil tisti, ki je dosegel, da lahko predsednik kot vrhovni poveljnik ignorira zakone in ustavo. In kongres je nedvomno ravnal napak, ko je to dopustil. Še prav noben ukaz Trumpa ni tako grobo poteptal ustavo in človekove pravice, kot je bil to zakon o vojaških komisijah iz leta 2006, ki je retroaktivno legaliziral mučenje. In kaj so takrat pisali mediji, ki danes napadajo Trumpa? „Mnoge pravice iz ameriškega pravnega sistema manjkajo v novem zakonu,“ je bil „kritičen“ Washington Post. To in nič več. Za kongres zakon o mučenju ni bil nič bolj pomemben od zakona o subvencioniranju volne, piše Bovard.

In ravnanje Baracka Obame, Nobelovega lavreata za mir, ljubljenca levičarjev vseh barv in vrst? Najbrž je bil Obama največji kršitelj ustave, a progresivni „intelektualci“ so ga ocenjevali po barvi kože ter po njegovi retoriki in ciljih, nikakor pa ne po njegovi zavezanosti ustavi. Ko je Obama nekaj ameriških državljanov v imenu boja proti ekstremizmu ubil z brezpilotniki (droni), se o tem sploh ni razpravljalo. Dejali so, da Obama „misli dobro“. Ko se je leta 2011 odločil, da napade Libijo, so njegovi uslužbenci jasno povedali, da bo zanemaril in kršil zakon o oboroženih silah iz leta 1973, ki je bil sprejet, da bi predsednikom preprečil, da bi začeli vojne na lastno pest. Ko je zvezni sodnik maja 2016 presodil, da Obamove subvencije potrošnikom kršijo ustavo, je medijski mainstream popolnoma prezrl to razsodbo. Najbrž zato, ker so bile Obamove kršitve zakonom „progresivne“. A ko je Trump preklical subvencije, so ga mediji obsodili prekoračitve pooblastil kongresa.

In naprej. Trumpa so razglasili za diktatorja, ko je ZDA umaknil iz pariškega podnebnega sporazuma. Župan New Yorka Bill de Blasio je to odločitev označil kot „nemoralen napad na javno zdravje, varnost in varnost vsakega na tem planetu“. Zdaj pa pomislite, kako je ravnal Obama, ko je pristopil k sporazumu. Ni ga dal v ratifikacijo senatu, čeprav bi ga moral. New York Post je to odločitev komentiral, da se je Obama bolj „zanašal na birokratske luknje, kot pa na preglednost in transparentnost zakonodaje“. Na ta način je Obama sprejel še enkrat več „velikih predpisov“, kot Američani pravijo pomembni zakonodaji, kot administracija Georga W. Busha. A za diktatorja danes velja Trump, ne Obama.

Večina Trumpovih nasprotnikov ne nasprotuje njegovim odločitvam kot takim, temveč želijo le drugega diktatorja, piše Bovard. Trumpa so obsojali, ker njegova administracija ni želela prisiliti javne šole, da zagotovijo ločene kopalnice in garderobe za otroke, ki so se samooklicali za transseksualce. Toda v resnici Trump ni želel kršiti ustave, saj ta prepoveduje odločitve zvezne uprave glede spolne identitete.

Trump je na volitvah zmagal z geslom, da bo ZDA spet naredil velike. Ampak ZDA ne bodo postale velike, dokler ljudje ne bodo od predsednika pričakovali manj, kot počne. In samo nepismeni verjamejo, da bi menjava Trumpa pripomogla k temu, da se država zavaruje pred diktatorstvom, meni Bovard. Diktaturo so namreč v sistem vgradili Trumpovi predhodniki. Obsežna zakonodaja, ki je nastajala desetletja, kaže na neverjetno moč zvezne vlade. Ali neka država res potrebuje 4.000 zveznih kazenskih zakonov in 300.000 predpisov za kaznovanje neubogljivih in neposlušnih državljanov? Že Benjamin Constant je leta 1815 zapisal, da gre za tako stopnjo moči ameriških predsednikov, ki jo je treba obsoditi, saj daje zveznim organom pretežko roko proti državljanom, ki bi morali živeti svobodno, ne pa pod diktaturo. Na žalost Trumpovi nasprotniki tega nikoli ne bodo razumeli, nikoli ne bodo obsodili arbitrarno moč države, vedno bo kriv Trump kot Trump. Preprosto zato, ker te moči ne želijo izgubiti, ko se bodo vrnili v Belo hišo.