Medijska hiša in založba Nova obzorja je konec lanskega leta izdala knjigo južnoameriškega novinarja in politika Alejandra Pena Escluse. Knjiga, ki ima v originalu naslov Forum Sao Paulo, grožnja svobodi v Latinski Ameriki, je izšla pod naslovom Forum Sao Paulo in kulturna vojna.
Knjiga govori o kulturnem marksizmu, ki ga danes prepoznamo kot kulturo preklica, politično korektnost ali wokeizem.
Politiki, predvsem tisti na socialnodemokratski in socialistični strani, pogosto govorijo o minimalni plači. Pravijo, da s tem branijo izkoriščane delavce pred pohlepnimi lastniki in kapitalisti.
Toda pri minimalni plači (še bolj pri njenem povečanju) gre lahko marsikaj narobe. O tem, kako deluje minimalna plača na gospodarstvo in kaj gre narobe, govori ta video.
»Jaz mislim da slika, ki jo kažete, lepo odraža, v kakšni družbi si želimo živeti Slovenci. Slovenci si želimo živeti v družbi, za kakršno si konec koncev v Levici močno prizadevamo, kjer ne bo revnih in kjer bomo nekako vsi srednji razred. Se pravi, da tudi ne bo ekstremnega bogastva.« (Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Tarča, TV Slovenija, 5. januar 2023).
Ljudje od razsvetljenstva (še posebej od francoske revolucije) naprej težijo k enakosti. V 19. stoletju je temu dala pospešek marksistična miselnost, a na žalost socialistov je takratni tehnološki napredek omogočil vsem ljudem družbeno mobilnost, poslovne priložnosti in spodbude: sposobni, inovativni in produktivni revni ljudje so postajali bogataši, »zaslugarji« so tonili vedno niže. In to se je dogajalo ves čas. Vsakdo je imel možnost in priložnost, da mu v življenju uspe, zato je življenjski standard od druge polovice 19. stoletja strmo naraščal, kakovost življenja je bila boljša kot kadarkoli prej. A ne glede na to, kako visoko je šla družba v razvoju, je bil standard ljudi vedno primerjalno merjen z razredi.
Družba, ki je želela to na silo in administrativno odpraviti (socialistične države), je postala revna. In obratno. Napredek je bil mogoč le ob »sebičnih« posameznikih in razslojeni tekmovalni družbi. Ljudje namreč ne delujejo enako in niso enaki. Ena od stvari, zaradi katerih prostotržni (kot naravni) sistem deluje, je, da tisti, ki varčujejo in pametno vlagajo v različne stvari svoj čas in svoj denar, delajo boljše kot tisti, ki tega ne počno. Odločitve in tveganja so nagrajena z bogastvom, ki pomeni bogatenje celotne družbe in večja blaginja za vse.
Obstaja zelo zanimiva, a nevarna in smrtonosna igra. Vzameš revolver z nabojnikom s šestimi naboji. Pri tej »igri na srečo« igralec vstavi en naboj v revolver, zavrti bobnič, prisloni pištolo k glavi ali pod čeljust in potegne sprožilec. Možnost, da igralec preživi, je 83,3-odstotna. Če igro igra šest igralcev, se vaše možnosti z vsakim praznim strelom drastično zmanjšajo. Na koncu eden od igralcev zagotovo umre.
Bi igrali rusko ruleto? Če se niste ravno naveličali življenja, najbrž ne. Kaj pa v primeru, da vam je ponujena nagrada, če preživite? Denimo, 10 milijonov evrov. Število ljudi, ki bi tvegali življenje za nagrado, bi se zagotovo povečalo. In ta kategorija ljudi so tisti podjetniki, ki tvegajo vse v življenju, da zaslužijo denar, postanejo bogati in uresničijo sanje, čeprav vedo, da več kot 90 odstotkov novoustanovljenih podjetij na koncu propade. Če jim uspe, jih ljudje najprej hvalijo, nato se jim dobrikajo, na koncu oni, ki niso ničesar tvegali in ostali na dnu družbe, zahtevajo zase del njihovega bogastva. V svobodnih prostotržnih družbah je lastnina sveta, lastnino (vseh, in bogatih in revnih) ščiti država, v egalitarnih družbah oblast teži k enakosti, zato za bogatega, ki je tvegal, obstaja resna nevarnost, da ga bo država z regulacijami pahnila nazaj v povprečje. Zato so v socialističnih državah tudi igrali rusko ruleto, le da je bilo v nabojniku šest nabojev, možnosti, da postaneš bogat zasebnik, so bile nične. Nekako v smislu: Če preživiš, boš lahko (p)ostal bogat.
V svobodnih družbah ne gre za razredno vojno, ampak za izkoriščene ali neizkoriščene priložnosti. Tekmovalna narava ljudi in večna želja po izboljšanju življenja ženeta človeštvo naprej. Toda povzroči tudi, da se določena skupina ljudi (ki ne igra »ruske rulete«, ker meni, da ji nagrada po igri pripada sama po sebi) zgrozi ob misli, da obstajajo bogati, ki si lahko privoščijo razkošje. Njihovi liderji, kakršen je Luka Mesec, težijo k uravnilovki, ki bi (dohodkovno) izenačila vse ljudi. Povečanje minimalne plače je del tega, del take politike je tudi dejstvo, da so ljudje, ki opravljajo manj zahtevna in s tem manj plačana dela, namenoma plačani več.
Sodobni egalitaristi in etatisti, vključno z Luko Mescem, pravijo, da je krivično, da so nekateri bogati, in da bi morali bogastvo prerazporediti, da bi bili vsi srednji razred. Njihova egalitarna propaganda, ki jo ponavljajo mediji, nas prepričuje, da sta družba in sistem kriva obstoja revnih ljudi. Če bi imeli ustrezno ekonomsko znanje in zgodovinsko perspektivo, bi morali biti naklonjeni ekonomskemu in političnemu sistemu, ki je omogočil, da se je velik del prebivalstva prvič v zgodovini rešil revščine in hkrati omogočil prost prehod med družbenimi sloji in razredi. To bi moral biti razlog za ognjemet, ne za obsojanje in zagovarjanje absurdnih in vedno pokopanih politik, ki to spodkopavajo. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bogastvo najbogatejših v enakih deležih razdelili med vse ljudi? Manjšina bi ta denar mogoče pametno porabila (investirala), velika večina bi ravnala nespametno. Za trenutek bi bili mogoče po bogastvu vsi enaki, naslednjo sekundo bi se svet spet razdelil, a bi bil revnejši. Svet enakosti nujno pripelje do revnejše družbe, manj bi bilo dobrin (uživanje vsakodnevnih dobrin revni dolgujejo bogatim, ki delujejo tudi kot preizkuševalci novosti in inovacij). Težnja Luke Mesca, da »bomo vsi nekako srednji razred«, in ob idejah njegovih strankarskih tovarišev, da bo država gradila stanovanja in poskrbela za vse, bo pripeljala do enakega rezultata – v revščino in življenje družine Trotter.
(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)
Ker sem ravno včeraj komentiral del intervjuja Urške Klakočar Zupančič, v katerem je z enim populističnim zamahom opravila s kapitalizmom in Jocom Pečečnikom, objavljam odziv Pečečnika, predsednika SBC – Kluba slovenskih podjetnikov.
»Spoštovana predsednica Državnega zbora RS, gospa Urška Klakočar Zupančič.
Naj vam najprej zaželim srečno in uspešno novo leto 2023, v želji, da bo vam in vladi uspelo uveljaviti vse spremembe, ki bodo koristile naši državi.
Osebno si zares želim, da vam bi to uspelo. Slovenija si ne more privoščiti še ene vlade, ki se bo ravno naučila politične obrti, potem pa izginila z obzorja.
Kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov vam sporočam, da si z vami zares želimo dialoga. Želim si, da bi nam prisluhnili, saj smo podjetniki tisti, ki ustvarjamo delovna mesta in ob tem prispevamo zajeten del davkov v državno blagajno.
To pismo vam pišem kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki povezuje lastnike uspešnih slovenskih podjetij, in predvsem kot podjetnik, ki je svoje premoženje ustvaril iz garaže, ob pomoči svoje mame, in ne države. Zamislil sem si produkt, tri desetletja najemal kredite in zaposlil nekaj sto ljudi, ki niso ostali na bremenih države, ampak sem zanje skrbel skoraj 30 let. Ta isti produkt sem izvažal v 135 držav in zveznih držav ter ponesel Slovenijo na prvo mesto v igralniški industriji na področju elektronskih miz. Naredili smo zgodbo, ki je v naši industriji nihče več ne more izbrisati. Z vsako plačo, vsakim regresom, vsako božičnico in še z nagradami sem vzorno skrbel za vse zaposlene in tako je še danes. Poleg mojih zaposlenih je v proizvodnem procesu sodelovalo nekaj tisoč zaposlenih pri dobaviteljih in zunanjih partnerjih po Sloveniji. Mar to ni dovolj velik doprinos enega človeka, posameznika, za našo skupno domovino? Kakšna bi bila naša država, če bi vsi prispevali toliko, kot sem prispeval sam? Podjetnikov, kot sem sam, ali boljših od mene, imamo v klubu SBC vsaj še 400!
Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, podjetniki se zelo dobro zavedamo, kako pomembni so pogoji dela za naše zaposlene, kako pomembni so odnosi in kako pomembno je zadovoljstvo zaposlenih, saj za to skrbimo ves čas našega podjetniškega delovanja. Z dostojnim plačilom, možnostjo napredovanja in deleži v podjetjih, ki so nam jih s svojim delom in znanjem pomagali razvijati, smo zaposlenim omogočili dostojno življenje, in to kljub temu, da nam je država dolga leta z neprijaznim poslovnim okoljem nastavljala prepreke, njihove prihodke in plače pa obdavčevala bistveno višje kot nam podobne države.
Tako je še danes, zato nam socialno državo in socialno varnost lahko pomagate graditi tukaj. Pomagajte nam, da bo država manj obremenila plače zaposlenih. Podjetniki imamo kar nekaj idej, kako povečati plače in hkrati zvišati prihodke države, ne da bi pri tem dodatno obremenjevali podjetnike. Žal moram ugotoviti, da doslej nismo bili slišani.
Na žalost ugotavljam, da so mnogi zaposleni zaradi pavšalnih izjav o podjetnikih prepričani, da so prispevki in dajatve strošek delodajalca. Kar pa ni res, to so plače zaposlenih in njihovi stroški. Država je zakonsko poskrbela, da smo podjetniki zavezani razdeliti in v skladu z zakonom nakazovati prispevke zaposlenih državnim institucijam. Pri višjih plačah za visoko kvalificirane zaposlene ostane na računu zaposlenega le dobra tretjina tistega, kar delodajalec plača zaposlenim. Ključni za razvoj podjetij so menedžerji (ti so hkrati v javnih nastopih populistično najbolj osovraženi), ki vodijo podjetja in ustvarjajo poslovne priložnosti, in ljudje iz razvoja, torej znanstveniki in inženirji. Teh podjetniki, ob visokih davčnih obremenitvah, ne moremo konkurenčno nagrajevati, primerljivo z nagrajevanjem v Avstriji ali Nemčiji, zato odhajajo drugam.
Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, brez najboljših kadrov Slovenija izgublja visoko tehnološko znanje, brez katerega se naša država ne more obdržati v globalni tekmi. Zato me zanima vaše mnenje, zakaj politika in njeni podporniki v družbi ustvarjajo misel, da podjetniki ne plačujemo prispevkov in davkov in zakaj naši zaposleni dobivajo tako malo prejemkov. Sam sem Sloveniji v 30 letih plačal nekaj sto milijonov davkov, prispevkov, koncesnin … In takšni, kot sem sam, ali boljši so praktično vsi moji kolegi v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov.
Podjetniki si želimo, da bi politiki prepoznali vrednost in pomen podjetnikov in podjetništva za našo družbo. Namesto pavšalnih populističnih izjav si želimo tvornega dialoga in iskanja rešitev. Želimo si, da bi ob tako velikih masah plač, ki jih plačujemo slovenska podjetja, naši zaposleni živeli bolje ter da bodo od lastne bruto bruto plače dobili več, država pa jim bi vzela manj.
Pri tem apeliramo na vas, enako kot na vsako vladajočo politiko do sedaj, da pregledate in statistično primerjate, ali imamo v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov prav, da naša država nima pod nadzorom stroškov poslovanja države in da se vladajoča politika ne ukvarja s sistematizacijo delovnih nalog in projektov. S takšnim pregledom bi se lahko ugotovile dejanske kadrovske potrebe in s tem povezani stroški ter tako vzpostavil nadzor nad javno porabo. V zadnjih 10 letih se je v javnem sektorju ob vsej digitalizaciji dodatno zaposlilo več kot 20.000 oseb. Se vam zdi to utemeljeno? Vtis je, da država ne ravna gospodarno, da pretirano in nekontrolirano zaposluje in nima nadzora nad racionalnostjo porabe. In to je razlog, zakaj potrebuje nove, dodatne davke. Ali ne bi bilo lepo, da bi politika, podjetniki in druge družbene skupine v dialogu poiskali rešitve, da bo vsem državljanom bolje?
V SBC – Klubu slovenskih podjetnikov se zavzemamo za to, da mora biti vsakomur, ki dela in prispeva v državni proračun, omogočeno dostojno življenje. Tistim, ki dela niso sposobni, je potrebno pomagati. Zato podpiramo vse socialne mehanizme, ki to omogočajo. Špekulantom, ki neupravičeno izkoriščajo socialne mehanizme, je treba to preprečiti. Podjetniki (p)odpiramo dialog za preučitev ideje, da država primerno obdavči premoženje in zmanjša obremenitev plač.
Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Na tej točki vas zato prosim za pomoč pri komunikaciji z nami, podjetniki. Slovenija se lahko prepira sama s seboj in se notranje uničuje. Dejstvo je, da smo majhna država, stik z najboljšimi svetovnimi gospodarstvi lahko ohranimo le z razvitim, na znanju temelječim gospodarstvom, ki je osnova in predpogoj za socialno državo in družbo blaginje.
Leta 1989 sem odprl podjetje, delal po 14 ur dnevno preko 25 let, imel preko 250 kreditov, prepotoval sem nekaj miljonov milj na letalih, pridobil 222 igralniških licenc po vsem svetu, proslavil Slovenijo v igralniški industriji, plačeval vse davke v Sloveniji (tudi takrat, ko sem živel v tujini), plačeval vse davke in prispevke zaposlenim, plačeval milijonske koncesnine, podpiral razvoj športa, nogometnega kluba (vsaj 10 nogometašev iz naše nogometne šole igra ali je igralo v državni reprezentanci), podpiral lokalne prireditve kulturnega in športnega značaja, gasilce, preko 15 let doniram za prikrajšane otroke fundaciji Rdeča žoga. V 25 letih, kar sem vodil Interblock, si to podjetje praktično nikoli ni izplačalo dobička, saj smo vse vlagali v razvoj.
Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Naj moje pismo zaključim z vprašanjem. Povedali ste, da razmišljam preveč kapitalistično. Ne razumem, kaj ste želeli s tem povedati. Zato vas kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, kot garažni podjetnik iz Šmarce in kot državljan Republike Slovenije iskreno prosim za pojasnilo, kje in kako sem postal kapitalist in zakaj mislite, da razmišljam preveč kapitalistično? To vprašanje vam zastavljam tudi v imenu 400 najboljših podjetij, članov SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki jih v tem pismu zastopam.
Vesel bom povabila na pogovor. Vse dobro!
Joc Pečečnik, predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov«
Očitno je želela pokazati svojo izostreno čutnost in razumevanje za državljane, ki se spopadajo z vsakdanjikom in nimajo časa razmišljati, kaj bi se oblekli za novoletni koncert Dunajskih filharmonikov. Ni bilo ravno posrečeno, saj je vsakdo, ki nima ravno ekvatorskega IQ, takoj opazil nespodobno neskladje med govorjeno besedo in slikami življenja. Ampak na dvolični intelekt levičarjev smo tako ali tako že navajeni.
Kljub temu mi ostaja enigma, ali je predsednica državnega zbora nerazgledana in indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le ena od tistih neumnih gosi, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli (v imenu socialne pravičnosti) strelja kozle. Povsem možno je tudi, da je kar oboje hkrati. Vsekakor za Slovenijo nevarna kombinacija človeka na čelu zakonodajne oblasti. Zato je dobro, da je Urška Klakočar Zupančič dala novoletni intervju za Siol. Tako je vsak zdravorazumski človek lahko videl, kaj čaka državo, če se bodo njene želje prek politike prelile v realnost.
Potrebno bi bilo več časa in prostora, da bi lahko pokomentiral vse njene izjave, zato sem bom osredotočil na en sam njen odgovor – 85 besed, kjer je obračunala z Jocom Pečečnikom (in njemu podobnim), podjetništvom, gospodarstvom, kapitalom in dobičkom. Šest stavkov (v dolžini dobrih dveh zapisov na družbenem omrežju Twitter) je bilo dovolj, da obglavi kapitalizem in sebe prikaže kot mater naroda.
UKZ:»Upam, da bodo gospod Joc Pečečnik in njemu podobni začeli razmišljati malo manj kapitalistično. Da bodo začeli razmišljati o tem, da ni pomemben samo kapital.«
Komentar: Glavna značilnost kapitalizma ni kapital (besedo so si sredi 19. stoletja izmislili anarho-socialisti), ampak svoboda (ekonomska in osebna). Za razliko od socializma ali drugih kolektivističnih ureditev je kapitalizem naravno stanje. Če Joc Pečečnik ne bi tako razmišljal in delal tako, kot to počne, ne bi ustvaril tega, kar ima in kar je. In to kljub polenom, ki mu jih je država metala pod noge. Vsekakor je za mlado državo naredil več, kot bo Klakočar Zupančičeva kadarkoli. Ko je Pečečnik sestavljal igralne aparate, je bila UKZ na pranju možganov z Bavconovim pravom. Ko je Pečečnik prišel na lestvico najbogatejših Slovencev, zaposloval in dajal kruh številnim družinam, je UKZ z delom v javnem sektorju živela na račun tretjih oseb. Če Pečečnik ne bi kapitalistično razmišljal in plačeval nerazumno visokih davkov, bi bila UKZ danes lačna kruha. In ko UKZ pravi, da bi moral Pečečnik razmišljati manj kapitalistično, v bistvu zagovarja lajtmotiv socializma – prerazporeditev bogastva, da se zmanjšajo ekonomske razlike med ljudmi. Kar je čudno, ker je Slovenija že danes ena najbolj egalitarni držav na svetu. Celo več. Pravega kapitalizma v Sloveniji nikoli nismo imeli. Deklarativno je Slovenija sicer prostotržna država, v realnosti je država na kapitalističnem obrobju, kjer je kapitalizem zelo redek pojav.
UKZ:»Podjetništvo in gospodarstvo sta izjemno pomembna, ampak v tem okviru so najpomembnejši ljudje. Najprej je treba poskrbeti za njihovo socialno varnost. Samo socialno varni ljudje so lahko produktivni, zadovoljni, delajo dobro in ustvarjajo dodano vrednost.«
Komentar: Če želiš poskrbeti za socialno varnost ljudi, je najprej treba nekaj ustvariti. Sedanje razmere v Sloveniji so posledica pomanjkanja kapitalističnega razmišljanja. Ko sta ekonomska in osebna svoboda brezpogojno zagotovljeni, imaš več prostih trgov (več kapitalizma), blaginja doseže najširši sloj državljanov. Nasprotno pomeni več državne regulacije (zaviranje in omejevanje podjetništva) tudi več revščine, korupcije in kleptokracije, kar zmanjšuje blaginjo ljudi. Nobeno uspešno gospodarstvo na svetu ni zraslo na tem, da je najprej ljudem zagotovilo socialno varnost in se nato lotila posla, je pa nešteto primerov, ko je formula UKZ uničila cele države – od evropskih socialističnih držav do Kube in Venezuele.
Samo čim manj regulirano podjetništvo lahko državljanov zagotovi višji standard in s tem večjo socialno varnost.
UKZ:»Delo ni več le produkcijsko sredstvo, s katerim podjetniki in gospodarstveniki ustvarjajo dobiček, delo so ljudje, z vsemi svojimi težavami, tesnobo, družinskimi težavami in podobno.«
Komentar: Kako je UKZ prišla do zaključka, da je delo produkcijsko sredstvo, mi ni jasno. Po vsej verjetnosti gre za mešanico zelo pomanjkljivega ekonomskega znanja in wokeistično modno muho, ko se pojmom daje povsem drug pomen, kar v resnici so. Torej, delo ni in ni bilo nikoli produkcijsko sredstvo, zato tudi ne more biti »več le produkcijsko sredstvo«.
Delo je last vsakega človeka. Je rezultat človekovega razmišljanja (uma) in fizične dejavnosti. Delo je nekaj, kar si človek lasti in o tem odloča sam. Človek dela po lastni presoji in odločitvi, svobodno se lahko odloči, kje bo delal in za koliko (to je stvar prostovoljnega dogovora med delojemalcem in delodajalcem). Do izkoriščanja delavcev pride lahko le zaradi napačnih in škodljivih odločitev politike, ki zavirajo in upočasnjujejo gospodarsko aktivnost, s tem pa tudi inovativnost in produktivnost. Posledica tega je, da imajo delavci vse manj možnosti izbire (ali pa je sploh nimajo več), da svoje znanje in delo ponudijo delodajalcu, ki bo za to plačal največ. Ena od težav z delom v Sloveniji je, da so ga politiki zaradi lastnih koristi in koristi svojih pajdašev v državnem sektorju (in širšem javnem) tako obremenili z davki in drugimi dajatvami, da delavcu poberejo polovico plače. Če računamo še DDV, ki ga mora plačati ob vsakem nakupu v trgovini, ter nešteto obveznih prispevkov, potem človek za državo dela skoraj devet mesecev v letu. Če kdo delavcu povzroča »težave in tesnobo«, je to država in politiki, ki jo vodijo.
O dobičku le naslednje. Če podjetnik nima dobička, nima možnosti preživetja ne le on, ampak tudi kdo drug. Dobiček podjetniki običajno vložijo v drug posel in zgodba se ponovi: to ne koristi le podjetniku, ampak tudi drugim. Ravno zato je kapitalizem kot naravno stanje bolj socialen sistem kot socializem, ki je osredotočen, da z grožnjo s silo vzame dobiček ljudem, ki ga ustvarjajo, in ga da tistim, ki z njim ne ravnajo racionalno.
Pred dnevi sem bil na povabilo dr. Matevža Tomšiča gost okrogle mize, ki ga je na Fakulteti za Uporabne družbene študije organiziral tamkajšnji Center odličnosti. Pogovarjali smo se o (ne)obstoju evropske javne sfere oziroma evropske javnosti. Beseda je tekla tudi o demokraciji, demokratičnih institucijah in svobodi. Bila je zanimiva debata.
Čeprav sem že ničkolikokrat pisal o demokraciji in svobodi, predvsem o nevarnosti, da ta dva pojma enačimo in potem to v praksi uresničujemo, je očitno potrebno znova in znova ponavljati razliko. Prav mešanje demokracije in svobode je Slovenijo in marsikatero tranzicijsko državo pripeljalo v slepo ulico; žal tudi nekoč svobodne zahodne države, po katerih smo se zgledovali, so padle v past, bom rekel, demokratičnega omejevanja svobode.
Leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve, z volitvami 1992 so se dokončno oblikovale demokratične institucije parlamentarne demokracije (skupščino je zamenjal državni zbor, izvršni svet vlada). Lahko rečemo, da smo na deklarativni ravni dobili demokracijo. Sama formalna zamenjava avtoritativne komunistične oblasti z demokracijo in političnimi strankami je bila sicer dobra stvar, vsekakor velik napredek glede na preteklo upravljanje in vodenje države, toda nova forma, čeprav zavita v demokracijo, ni prispevali in nikoli ni v resnici prinesla svobode. Zato ima Janez Janša prav, ko pogosto poudari, da »smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili«. Zakaj je to pomembno?
Svobodo in demokracijo ne smemo enačiti, ker sta različni. Demokracija je način, je oblika vladanja. Govori o tem, kako bo urejeno upravljanje države, kako bodo potekale svari v javnem (državnem) sektorju, je za države za nekdanjo železno zaveso ugotavljal profesor John T. Wenders (1935–2006). Čim večji vpliv imajo ljudje na to upravljanje, večja je demokracija. In obratno. Toda običajno ljudje vplivajo na demokracijo enkrat za štiri leta (na splošnih volitvah) ali z referendumi. To niti toliko ni pomembno, če ta demokracija, ki temelji na odločilnem glasu večine, ljudem izven kroga javnega sektorja ne škodi oziroma ne vpliva na svobodo – medsebojne prostovoljne odnose med ljudmi v zasebnem sektorju.
Če razliko povsem poenostavim na primeru desetih ljudi v trgovini. Svoboda pomeni, da vsak posameznik v trgovini po svoji presoji (in zmožnostih) izbere med izdelki na trgovskih policah. Demokracija pa je, da teh deset ljudi glasuje, kaj bodo kupili. In potem mora posameznik (čeprav je glasoval drugače) kupiti natanko tisto, kar je bilo večinsko izglasovano.
Večina razprav v postsocialističnih državah (vključno s Slovenijo) je bazirala na razvoju demokracije ter demokratičnih institucij in postopkov v državnem (javnem sektorju), medtem ko je bilo najpomembnejše vprašanje potisnjeno na stran: delitev dejavnosti med državo (javnim sektorjem) in zasebniki (zasebni sektor). To naj bi zagotovila ustava, katere osnovni namen je, da posameznika (zasebnika) ščiti pred samovoljo oblasti oziroma da potegne ostro mejo med državo in zasebnikom. To pravzaprav pomeni, da ustava ščiti svobodo pred demokracijo, da ščiti posameznika pred večino. Največjo zaščito uživajo svoboda govora, lastninske pravice in človeško življenje. Toda praksa je pokazala, da država te zaščitene svoboščine zaobide v zakonodajnem postopku. Zadnja leta smo priča, kako politika v sicer demokratičnem političnem procesu omejuje svobodo govora. Veliko krivdo nosijo pisci slovenske ustave (bili so šolani pravniki v komunističnem režimu), ki so iz instituta ustave naredili zmazek.
Prvič, ustava je napisana kot zakon, ki si ga lahko vsakdo razlaga drugače, čeprav bi moralo zapisano v ustavi veljati v absolutnem smislu in biti neposredno izvršljivo.
Drugič, nekateri členi so v neposrednem nasprotju z drugimi. Denimo, v 39. členu ustave je zajamčena svoboda govora, 63. člen, ki je napisan zelo široko, ne omogoča polne svobode govora (»spodbujanje« ali »razpihovanje« je zelo težko določiti, vsak to razume in si razlaga drugače).
Tretjič, veliko členov ustave ima dopolnila: »kot določa zakon«,»razen če zakon ne določa drugače« ali »razen v primerih, ki jih določa zakon«.
Četrtič, nešteto je stvari, ki ne sodijo v ustavo: od socialne države prek pravice do pitne vode in pravice do zdravstvenega varstva do, denimo, trajnega sodniškega mandata.
Petič, zdi se, da slovenska ustava ščiti javne in državne uradnike in funkcionarje pred zasebniki, ne obratno.
Najbrž bi kak ustavni pravnik (za razliko ob mene, ki nisem šolan pravnik), ki je zaprisežen svobodi, našel še kakšen zdrs v slovenski ustavi. Moje mnenje pa je, da bi morala biti ustava kratka (največ 15 členov) in bi jo vsak osnovnošolec že moral znati na pamet. Predvsem bi morala ščititi svobodo pred demokracijo, za katero se je nekako uveljavilo prepričanje, da lahko vse uredi. Ni res. Primer je neuspeh ( z redkimi izjemami, denimo Estonije) po gospodarskem zlomu socialističnih držav. Osnovna zmota je bila, da se uspešno gospodarstvo lahko zgradi s političnimi odločitvami v demokratičnih procesih. Čeprav nas zgodovina uči, da kaj takega ni nikjer in nikoli delovalo, je po tej formuli posegla tudi Slovenija (in še vedno posega). Resnica je ravno nasprotna: gospodarstvo je možno reformirati le z odstranitvijo gospodarskih (ekonomskih) zadev iz političnega procesa ali na kratko – iz politike. Tako pa se je v postsocialističnih državah namesto razcveta gospodarstva krepil javni sektor. In temu vzoru danes sledijo tudi nekoč svobodne zahodnoevropske države, kar bo prej ali slej pripeljalo do popolnega zloma. Evropska unija je z Evropsko komisijo na čelu na dobri poti do tega. Le da vse vse dogaja bolj subtilno in softificirano.
Sploh ne gre za to, kdo je in kdo ni v vladnem Strateškem svetu za prehrano. Popolnoma vseeno je, kdo sedi tam, ker bo odločitev na koncu politična in ideološka, sledila bo smernicam in priporočilom, ki se sprejemajo daleč od Ljubljane.
Gre za željo po paternalističnem nadzoru; tokrat kaj naj ljudje jedo. In ne bo preteklo dosti Save, ko se bo »dobrohotna« vladna ideja o pomoči ljudstvu pri izbiri dobre (in zdrave) hrane spremenila v namero in realizacijo obdavčitve ljudi, če ne bodo jedli tistega, kar bodo rekli. Vse drugo so le kadrovske in tehnične podrobnosti, ki ne bodo vplivale na prav ničesar, kar si bo tovarišija zamislila.
Zdaj so v Sloveniji (ki v globalnem smislu ni posebnost) na udaru meso in mlečni izdelki. Treba je pač narediti konec živinoreji, ki ubija naš planet, ker si je tako zamislil Robert Golob. Goveji prdci in riganje goveda sproščajo metan, metan pa je najbolj zloben toplogredni plin, mar ne? Zato se morajo ljudje navaditi na žuželke in črve kot mesno nadomestilo ali na vegansko (vegetarijansko) prehrano. Avokado je denimo zelo priljubljen; modna zapoved mlade generacije, ki postaja rastlinojeda, je toast z avokadom. Ni boljšega, pravijo. Sadež prihaja iz Južne Amerike in Mehike, je zdrav, ker je vir zdravih maščob. Predvsem ne riga in ne spušča prdcev. Je rastlina, kakopak. In na avokado prisegajo tudi nekateri člani vladnega sveta.
Kar zamolčijo, je, da je za pridelavo kilograma avokada potrebnih 2.000 litrov vode. To pomeni, ko pojemo en avokado, je enako, kot bi pustili eno uro odprt tuš, pod katerim se prhamo. Pri avokado ne gre samo za hrano, ampak zapravljene vire (vodo), ki so šli za ta sadež. Da ne govorimo o prevozu, krčenju gozdov za nasade in uporabo pesticidov (da pride v Ljubljano v kolikor toliko normalnem stanju). Če obrnemo: pridelava in prevoz kilograma avokada bolj »škoduje« podnebju kot riganje in prdci krave Lize nad Bovcem, ki daje mleko in okusno govejo juho. Podobno je s pujsom Pepom v Ihanu. Vsekakor je lokalno pridelana hrana, četudi gre za meso, okolju veliko bolj prijazna, kot izdelki iz soje, pridelana na drugem koncu sveta.
Pustite zato kravo Lizo in pujsa Pepa pri miru, nam pa da jemo, kar si želimo in kar nam tekne. In nikar ne govorite, da moramo skrbeti za zdravje. Dokler imamo prek državne zavarovalnice za vse obvezno (prisilno) zdravstveno shemo, ti mora državni zdravstveni sistem brezpogojno nuditi zdravljenje, četudi namenoma uživaš strup. Ko bomo imeli enkrat zasebne zavarovalnice, ki bodo nudile različne pakete in bo zavarovanje dražje za tistega, ki kadi ali se nezdravo prehranjuje, bo najbrž vsak premislil, kako bo živel. Mislim, da namesto strateškega sveta za prehrano, ki zelo poudarja »zdravje ljudi«, bolj potrebujemo strateški svet za reformo zdravstvenega zavarovanja in sistema. Najprej uredimo to, potem bomo »reševali« svet.
Nadvse podobno je (bilo) z električnimi avtomobili, ki imajo okolju škodljive baterije in se napajajo z elektriko, pridobljeno iz premoga. Torej, ko govorimo o tem, kaj je zdravo in okolju neškodljivo, je potrebno pogledati in preveriti, kako do tega pridemo, drugače je ves trud zaman. Če je seveda res namen doseči »najmanjši možni negativni vpliv na zdravje ljudi, okolje in podnebje«. Toda očitno ni. Vse gre v smeri, da se prek glomazne »nanny state« (države varuške ali dojilje) nadzoruje ljudi in krči svoboda. Če k temu dodamo ideje o centralnobančnem digitalnem denarju, je namen jasen. Nismo daleč, ko z digitalno valuto ne boš več mogel kupiti »nezdrave« hrane, ker bo plačilo, ki bo avtorizirano in odobreno prek centralne banke, zavrnjeno. In država bo natančno vedela, kaj ješ. In te bo ocenjevala. Sledijo socialni krediti kot na Kitajskem. In če boš človek jedel »nezdravo« hrano, ne pa z vladnim dekretom predpisane »zdrave« in »okolju prijazne«, boš v očeh tovarišije na vladi postal nezanesljiv in disidentski. Teh pa oblast ne mara.
Vegani in vegetarjanci (kot mesojedec tega ne ločim, ampak mi je popolnoma vseeno) bi morali biti dosledni in se držati (če že pridigajo o zdravi hrani in škodljivosti nekatere hrane za okolje in podnebje) ovsa, gob, sezonskega sadja (jabolka in hrušk), korenaste zelenjave in lešnikov iz bližnje leske, nikakor ne uživati v avokadu, soji, kikirikijevem maslu ali mandljevem mleku. To so sicer modne smernice, a škodljive za tisto, kar bi oni radi ohranili. In če že priporočajo, naj za kravje mleko najdemo nadomestek, češ zdaj je zelo popularno in zdravo krompirjevo mleko, bom rekel – izvolite. Pijte ga, če ga hočete, ne silite v to še mene. Krompir imam rad na razne načine, ampak mleka iz krompirja ne bom živ pil, niti poskusil ga ne bom, ker že od daleč vidim, da mi zagotovo ne bi brez težav stekel po grlu.
Koliko časa bomo lahko še uživali v hrani, ki nam je všeč, je težko reči. Strateški svet za prehrano bo začel z delom v začetku prihodnjega leta. Lahko ste prepričani, da se bodo goveje meso, kravje mleko, svinjski kotleti, čokolada, čips, ocvirki in še kaj hitro znašli na vladnem seznamu ´zla´. Uživalci tega bomo označeni za zlobne ljudi, za sovražnike planeta, za uničevalce vesolja. Kar se danes zdi distopični triler, bo jutri vsakdanjik.
Ko tovariši ne samo govorijo, ampak se lotijo reform, takrat se je treba prijeti za denarnice. In ko veš, da v koaliciji ni glasu zdravega razuma, ampak socialistično soglasje, morebitne razlike v splošnem konsenzu pa so le kozmetične, bo imela Levica prosto pot, da želje iz vzporednega vesolja skuša prenesti v realnost. To pomeni nadaljnjo krepitev planskega gospodarstva, opolnomočen (kot pravijo tovariši) državni intervencionizem s prerazporejanjem in trdna vera v predimenzionirano varuško (socialno) državo. Gre preprosto zato, da ministrski levičarski dumbMM dvojec meni, da sedanje socialistične politike niso bile dovolj radikalne in da morajo položaje prevzeti njihovi prijatelji intelektualci, ki so strokovnjaki za centralno planiranje v svetli solidarni prihodnosti. Zato sta MM, ki slišita na ime Mesec (Luka) in Maljevac (Simon), zavihala rokave. Zdaj pa bo? Seveda bo, ker nas vkrcavata na Titanik.
Med ekonomisti (če odštejemo trash-marksistične teoretike) je nekakšno soglasje (in to uči tudi zgodovinska izkušnja), da so reforme nasprotje revolucije ter pomenijo krčenje javne porabe in pridobljenih (pozitivnih) pravic, kot je recimo socialna varnost. Če bi take reforme Slovenija izpeljala takoj po osamosvojitvi (kot so to naredile Baltske države), bi bilo zdaj drugače. Desetletje bi trpeli, nato bi se reforme obrestovale. Tako pa smo šli po poti gradualizma, na začetku tisočletja prisegali na nacionalni interes in se šli tovarišijski kapitalizem, ki je ohranjal socialistični princip državnega upravljanja gospodarstva po sprejetih načrtih politike. Za morebitno nedelovanje njihovih zamisli v praksi je bil neoliberalni kapitalizem s prostim trgom in rezanjem državnega aparata dežurni krivec malodane za vse politične stranke (z redkimi izjemami), ne glede na ideološko barvo. Dobro pri tem je bilo, da so se tovariši med seboj kregali in se bolj ukvarjali za ekonomijo nepomembnimi vprašanji (enakost spolov, LGBT agenda in podobne neekonomske teme). Tako so bili manj osredotočeni na rop neto davkoplačevalcev in dodatno socialistično eksperimentiranje. Res je, naredili so že veliko škode, plače obremenili tako, da lahko že govorimo o državnem suženjstvu, a gospodarstvo je nekako (pre)živelo, skrajna levica ni imela dostopa do vlade. Do letos. In do omenjenih reform.
MM: Cilj pokojninske reforme bo predvsem povečanje solidarnosti sistema, pravijo na ministrstvu za delo. Nasloviti nameravajo tako neenakosti v pričakovani življenjski dobi kot neenakosti v višinah pokojnin.
Komentar: Mesec se bo lotil pokojninskega sistema. Ta je že tako ali tako slab, nastavljen je bil za nek drug čas, ko ni bilo demografskih težav in je bilo pričakovano prejemanje pokojnine do največ 15 let, nikakor ne med 30 in 40 let. Minister namerava stvari še poslabšati – zmanjšal naj bi razlike med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. To pomeni, da bo spremenil sam pomen in namen pokojnine. Pri pokojnini gre za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, Mesec jo želi narediti za socialno kategorijo. Kar bi utegnilo biti tudi ustavno sporno. Toda, saj veste, kako gre pri tovariših, ki je preslikava volilnega telesa: velja pravilo, da večji kot je visok državni uradnik bedak, večji idol je za domače levičarje. Zato se zaradi te napovedi ni nihče pretiroma vznemirjal, aspirine bomo morali jemati vsi.
Komentar: Za to bo poskrbel Meščev tovariš in soborec za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Načrt je v njihovih glavah sila preprost. Država bo neto davkoplačevalcem vzela 100 milijonov evrov, z njimi zgradila stanovanja in jih oddajala po neprofitnih najemninah. Kakopak, nepravično je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Kajti pravično najemnino pobira samo država, če to počne zasebnik, nepravičnost kar brizga naokoli. Čeprav je vsakemu kolikor toliko ekonomsko izobraženemu jasno, da vmešavanje države na trg vedno (ampak res vedno) pripelje do pomanjkanja dobrine ali do padca kvalitete te dobrine, na katero so oko vrgli centralni planerji (kar kažejo empirične izkušnje iz preteklosti), se kolektivisti in borci proti neenakosti vseh barv in okusov ne dajo prepričati. Škoda bo narejena, ampak dežurnega krivca imajo tako ali tako že v rokavu. Takih idej, politik in ukrepov, ki izhajajo iz njih, ne moremo ocenjevati po namerah, saj je ideja o vsem dostopnih stanovanjih sicer všečna (in vsak bi rad živel v takem svetu), ampak nehajmo s fiktivnimi željami na fiktivne želje. Načrte in zamisli je treba presojati po njihovih dejanskih učinkih in končnih rezultatih, še posebej takrat, ko vajeti prevzame država. In to se ne bo dobro končalo.
Komentar: O minimalni plače sem že večkrat pisal, zato ne mislim ponavljati. Zapisal bom samo, da ima minimalna plača (ne glede na njeno višino) neposredne negativne učinke na gospodarstvo in blaginjo državljanov. Tovariši zaradi lastnih zasebnih interesov mislijo drugače.
MM: Preko agencij bi po predlogu ministrstva v prihodnje lahko namesto sedanjih 25 odstotkov delalo le 15 odstotkov vseh delavcev, ne glede na status, pri čemer bi bila izjema mala podjetja.
Komentar: Še ena cvetka iz zapovedane knjige dogovorne ekonomije. Država ne more in ne sme predpisovati delodajalcu, kdo lahko pri njem dela. To se glede na potrebe odloči sam. Če presodi, da bo vse delavce najel pri agenciji, je to njegova pravica. O plačilu in pogojih dela se bo dogovoril z agencijo ali delavci, brez posredovanja centralnih planerjev. Kakorkoli, ideja je primer nadaljnje radikalizacije z zavajanjem, češ skrbimo za pravice delavcev. Ampak v resnici so njihovi interesi v neposrednem nasprotju z interesi delavcev. DumbMM sta radikalna politična aktivista na ministrskih položajih, katerih ambicija ni izgradnja srečne družbe in solidarne prihodnosti, temveč krepitev njunih političnih položajev in moči. Družbo blaginje ni mogoče zgraditi tako, da politika predpisuje njeno pot do nje na škodo svoboščin in pravic lastnikov.
To niso edine spremembe, ki jim Mesec pravi reforme. Prihodnje leto lahko pričakujemo tudi spremembe na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plačnega sistema, delovnih razmerij in še kaj. Vse bo Slovenijo stalo milijarde. Kar je tudi posebnost, saj reforme običajno pomenijo zmanjšanje javne porabe, Meščeve in Maljevčeve »reforme« pa prinašajo dodatno obremenitev javne blagajne. In kot je to običajno, tovariši še ne vedo, kje bodo dobili denar za realizacijo njihovih idej. To je za njih očitno postranskega pomena, čeprav je že zdaj jasno, da se bo povečal davčni primež neto davkoplačevalcev. Saj je celo premier Robert Golob pred volitvami obljubljal višje davke in manjše plače. In volilno telo, večinoma sestavljeno iz posameznikov, ki živijo na račun davkoplačevalcev, je izvolilo socialiste. Zdaj pa kar izvolite. Vsekakor bodo krepko višji, če želita Mesec in Maljevac doseči ciljne želje. Bojim se le, da smo na Lefferjevi krivulji že dosegli točko, po kateri nadaljnje zviševanje davkov duši gospodarstvo, prinaša manj denarja v državni proračun, povečuje primanjkljaj in siromaši državljane. Prava reforma bi bila, da bi ta trend presekali z radikalnim rezom v trošenje javnega denarja in ne dodatno povečevali, ker bomo vsi državljani potegnjeni v spiralo socialnega obupa.
Socialisti tipa Mesec in Maljevac so sovražniki civilizacije, človeštva in državljanov. Na volitvah žal večina vedno znova nasede njihovim populističnim trikom. Njihova glavna značilnost je, da jih ne zanimajo dejstva in realnost, ampak le plenjenje premoženja drugih in nasilno vsiljevanje svoje ideologije. Načini, s katerim dosegajo svoje cilje, niso bistveni, prav tako ne posledice. Ker ne priznavajo svoje odgovornosti, saj so vedno krivi drugi – ali razredni sovražniki ali tisti, ki niso prav izpeljali njihovih briljantnih zamisli. Čeprav bi morali vedeti, da njihove ideje težko delujejo celo v teoriji. Za njih obstajajo specifični interesi: interesi pokvarjenih levih elit po premoženju drugih in neskončna želja vladati drugim.
Ena od osebnostnih lastnosti, ki jo pri Elonu Musku cenim in se ob njej nasmiham, je način, kako spravlja v obup svoje sovražnike in nasprotnike, ki nato v ihti pokažejo prave barve. Samo tako si lahko razložim njegovo odločitev, da ukine račune nekaterih novinarjev, med drugim skrajno levičarskim iz New York Timesa, CNN in Washington Posta.
Priznam, sprva sem bil razočaran, ker je Musk o sebi govoril, da svobodo govora priznava kot absolutno človekovo svoboščino in pravico, potem pa je ukinil nekatere račune. Pa mu glede Twitterja tega sploh ne bi bilo treba govoriti, ker ima kot zasebni lastnik pravico določati pravila in ukiniti račun vsakomur, četudi je razlog, da je zjutraj vstal z levo nogo. Pri svobodi govora gre namreč za odnos med oblastjo in državljani kot zasebniki, pri Twitterju pa za odnos med zasebnikom (lastnikom) in zasebniki (državljani). Kljub temu me je zaskrbelo, da ne bo začel z brutalnim čiščenjem platforme, kot so to počeli prejšnji lastniki Twitterja. Skrb je bila odveč, ker je v 24 urah spet obnovil ukinjene Twitter račune.
Zakaj jih je sploh ukinil? Nekateri med njimi so poročali, da je Twitter v sredo zaprl račun @ElonJet, ki je v realnem času sledil poletom zasebnega letala Muska. Hkrati je Musk sporočil, da Twitter prepoveduje razkrivanje lokacije oseb v realnem času. Nekateri so to še naprej počeli, zato so jim bili v četrtek ukinjeni računi. Kar je sledilo, je bilo neprecenljivo.
Osebno menim, da je Musk ukinjal račune izključno zato, da bi videl odziv. Brcnil je v levičarsko osje gnezdo. Pokazalo se je, da so se ose hitro uskladile in začele rojiti nazaj. Kar predstavljam si podpredsednico Evropske komisije Věro Jourovo (meni in kolegu Vinko Vasletu zelo ´ljubo´ uradnico EU), ki je komaj prihajala do sape, saj ni morala verjeti, da lahko Twitter ukinja uporabniške račune tudi ideološko levim novinarjem. »Samovoljna izključitev novinarjev na Twitterju je zaskrbljujoča,« je kar pihala in grozila Musku s sankcijami: »In kmalu sankcije.« Ni sicer jasno, kaj naj bi pomenilo »samovoljna izključitev«, toda očitno bi moral Musk ukinjati račune le po nasvetu in predlogih politike in državnih uradnikov (kot to razkrivajo dokumenti Twittergata) oziroma lahko sam, brez vprašanja ukine račune le svetovnonazorsko desno usmerjenim novinarjev in drugim uporabnikom platforme.
Jourová ni bila edina. Iz levičarskih lukenj so bili izbezani: nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock (Zeleni), ki je jokala, da zdaj nekateri novinarji ne morejo več spremljati dela nemškega zunanjega ministrstva; uradniki Združenih narodov (organizacija, ki se vidi kot svetovna vlada), češ da svoboda medijev ni igrača; in številni drugi. Skratka, šok za vse, ki menijo, da je objavljanje na Twitterju in imeti uporabniški račun na Twitterju človekova pravica ali vsaj selektivna pravica tistih novinarjev in medijev, s katerimi se strinjajo. Ne, dragi moji, tako človekove pravice in svoboščine pač ne delujejo.
Sledil je nov šok. Kljub splošni in politični medijski gonji (ena stvar je ukinjati račune konservativnim novinarjem, povsem druga zadeva je ukinjati račune levičarskim novinarjem) se Musk ni ustrašil, po opozorilih politike ni takoj obnovil računov. Ne, vprašal je uporabnike Twitterja, ali naj obnovi uporabniške račune tistim, ki jim jih je ukinil. Glasovalo je 3,7 milijona ljudi, večina (58,7 odstotka) je bila za obnovitev računov. In tako lahko denimo Ryan Mac (New York Times) in Donie O’Sullivana (CNN) spet dostopata do svojih računov. Ne zato, ker bi bila tako pomembna a.li ker se je za njiju zavzela politika, ampak zato, ker so uporabniki Twitterja (preprosti in bogaboječi ljudje) tako odločili. To je bilo za politiko seveda nekaj povsem novega, nekaj nedoumljivega: kako lahko o tem, kdo bo imel uporabniški račun na Twitterju odločajo ljudje, ne pa oni, ki imajo politično in medijsko moč. Groza, res.
Ljudje, ki podpirajo filtriranje in brisanje vsebin na družbenih omrežjih, so to zdaj doživeli na lastni koži. Menili so, da se njim kaj takega ne more zgoditi, ker so leva elita. Ko so zaprli račun Donaldu Trumpu in konservativnim novinarjem, so govorili, da to ni cenzura, saj se ta nanaša le na prepoved, ki jo država naloži zasebniku. Zdaj, ko so bili ukinjeni nekateri levi prosili, je to kar naenkrat cenzura in napad na svobodo medijev. Starejši ljudje bi rekli, da ti ljudje nimajo vseh koleščkov v glavi, jaz pravim, da je to pokvarjena dvoličnost.
Nekaj pa je. In to je treba jasno povedati. Glede na to, da že obstajajo zakoni (če še ne, se pripravljajo), ki družbenim omrežjem nalagajo odstranjevanje nekaterih vsebin, se postavlja vprašanje, kako take regulativne posege v vsebine zasebnih tehnoloških podjetij poimenovati. Rekel bi, kar s pravimi besedami: To je cenzura. Ne zato, ker bi družbena omrežja to sama hotela, ampak zato, ker jim tako nalaga restriktivna in represivna zakonodaja. Bizarno je, da se to dogaja na Zahodu, kjer naj bi bile svobodne in demokratične državne ureditve. Celo več. Po zahodnih restriktivnih zakonih se zgledujejo totalitarni režimi v Afriki, Južni Ameriki in Aziji. »Zakon proti sovražnemu govoru, napisan v Berlinu, so kopirali avtoritarni režimi od Caracasa do Moskve,« so zapisali na spletni strani Forein Policy. Res, nikoli si nisem mislil, da bo EU postala vzornica avtokratskim režimom.
Pri televizijskem voditelju na TV Slovenija Igorju Pirkoviču je gostoval tudi član Levice Arne Jakob Zakrajšek, novi občinski svetnik v Ljubljani. Poleg znanih floskul in spreminjanja pomena nekaterih pojmov je predstavnici podmladka NSi »razložil«, zakaj so neprofitna stanovanja, ki jih bo zgradila država, pravična.
Takole je dejal:
»To ni stanovanje, ki ga država da zastonj. To samo pomeni, da ti najemnino, ki je temu primerno nizka (ni tržna najemnina), plačuješ državi in potem se ta denar obrača v stanovanjskem skladu. Meni se zdi bolj nepravično, da nekdo plačuje večji del svoje minimalne plače za najemnino privatniku.«
Zdaj veste. Pravično je, da država neto davkoplačevalcem vzame denar (pravzaprav gre za oboroženi rop), z njim zgradi stanovanja in jih oddaja po neprofitni najemnini. Nepravično pa je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Torej, ko država pobira najemnino, je pravično, ko to počne zasebnik, je nepravično. In plača najemnika ni stvar, s katero bi se lastnik stanovanja moral obremenjevati. Najemnik lahko poišče stanovanje še kje drugje, če se mu pri prvemu ali drugemu ponudniku zdi najemnina predraga.
Sicer so levičarji, kot se za njih spodobi, pri celi zadevi malce nedosledni. Stanovanja bodo morala zgraditi zasebna podjetja, ker država nima svojega gradbenega podjetja. Ministrstvu za solidarno prihodnost predlagam – zaradi njihove verodostojnosti, se razume – naj razmislijo, ali ne bi morebiti ministrstvo ustanovilo gradbeno podjetje, ki bi gradilo ta stanovanja.
Šalo na stran. Arne Jakob Zakrajšek je tipični predstavnik kaviar levice, ki se ne sprašuje in ne okleva, da seže v vaš žep. Ker pač on najbolje ve, kam v imenu socialne pravičnosti usmeriti denar. In v ta namen tovariši in tovarišice ustanavljajo posebno ministrstvo. Kakopak, mladi kvazi rdeči buržuji ne bodo dovolili, da zasebniki z demonsko subtilnimi in neoliberalnimi prijemi oblegajo zemljišča, na njih s svojim denarjem gradijo nepremičnine in jih nato ali prodajo ali oddajo v najem. Preko vode do svobode, mar ne?
Kavarna Hayek 