Evropski poslanci z resolucijo nad svobodo govora

Značke

Alt-Right, EPP, Evropski parlament, George Soros, Marine Le Pen, Nigel Farage, svoboda govora

Nova resolucija Evropskega parlamenta je napoved grozljivega omejevanja svobode govora in svobode nasploh. Zavita v celofan, češ da gre za boj proti propagandi Rusije in Islamske države, je priročen izgovor, da se v prihodnje prepreči kakršnakoli kritika Bruslja ali Evropske unije.

Pretekli teden je Evropski parlament sprejel resolucijo o strateškem komuniciranju Evropske unije (EU) za preprečevanje propagande proti EU s strani tretjih oseb. Mediji so to predstavili kot resolucijo, v kateri se poziva k okrepitvi boja proti širjenju dezinformacij ruskih medijskih kanalov in ruske propagande (ter Islamske države). A Rusija je bila očitno samo priročen izgovor za nadzor in cenzuro alternativnih medijskih kanalov. Kaj naj bi sicer drugega pomenilo zapisano v resoluciji, češ da sta sicer »svoboda izražanja in pluralnost medijev« osrednji načeli EU, a sta »lahko omejeni do določene mere, kot to določa mednarodno pravo« ter da se mora oblikovati nekakšen mednarodni regulator  vseh medijev, tudi novih.

Ko človek prebira resolucijo, ki jo je evropska politična elita sprejela potihoma (za so glasovali 304 poslanci, proti jih je bilo 179, vzdržalo se jih je ali pa jih ni bilo 208), se ne more znebiti vtisa, da se nameravajo evropski birokrati na lep ali grd način znebiti alternativnih medijev in strogo nadzorovati (in cenzurirati) družbena omrežja. Že sam pogled na zemljevid, kako so posamezne države glasovale, ali na listo glasovanja posameznih evropskih poslancev pokaže, da se evropski politični in medijski mainstream bojita »Alt-Right«, ki je po Brexitu in zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah v vzponu ter ima med običajnimi ljudmi vse večjo podporo. Zanimivo je, da so resolucijo najbolj podprli v EPP (Evropska ljudska stranka), socialisti in demokrati (S&D) so se večinoma vzdržali, proti pa so glasovali člani Evrope narodov in svobode (Marine Le Pen) in člani Svobode in demokracije (Nigel Farage).

Sramotna resolucija je v resnici bolj vojna napoved Bruslja tistim, ki mislijo drugače, kot pa Rusiji. Skrb vzbujajoče je, da ljudje, ki se sklicujejo na svobodo, bratstvo in enotnost, skušajo z nedemokratičnimi metodami preprečiti svobodo medijev in svobodo izražanja. In pri tem, kako priročno, uporabijo Rusijo. Res je, Rusija financira nekatere medije v EU, Rusiji je v interesu, da je EU nestabilna, Rusija bije tudi informacijsko vojno proti Bruslju, Rusija financira nekatere politične stranke v EU, toda pri tem je zanimivo, da evropskih poslancev ne motijo mediji in politične stranke, ki jih plačujejo in financirajo fundacije Georga Sorosa, da propagirajo »odprte družbe« in »odprte meje«, s tem pa podpirajo propad zahodne civilizacije. Prav tako jih ne moti, da denimo Savdska Arabija ali Katar financirata ne samo gradnjo džamij, ampak muslimanske medije in pro-islamska politična gibanja v EU. S to resolucijo postaja vse, kar ni naklonjeno EU, kar je politično nekorektno, kar samo diši po pozivanju v večji samostojnosti članic EU, vsaka kritika Bruslja, vse to resolucija označuje za pro-rusko in zato nevarno, pa če je v resnici povezano z Rusijo ali ne. Nekako v smislu, pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.

Glavni poudarki resolucije so:

1. Oblikovanje mednarodnega regulatornega okvira za medije.

2. Omejitve svobode govora in izražanja se opravi s pomočjo prava zaradi »sovražnega govora« in »spodbujanja sovraštva«.

3. »Neodvisnost medijev« se ohranja tako, da se poveča financiranje medijskih operacij, ki so pod nadzorom EU.

4. Vzpostavitev baze »najboljših novinarskih praks« in financiranje »izobraževalnih programov« za novinarje.

5. Definirati je treba »razliko med propagando in legitimno kritiko«.

6. Svoboda govora in izražanja se lahko dodatno omeji z okrepitvijo boja proti »nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu«.

7. Spodbujati je treba pozitivna sporočila EU kot »uspešen model povezovanja, ki se nadaljuje«.

Seveda je resolucija usmerjena tudi proti »novim medijem«, ki so opisani kot vir »dezinformacij«, ki zavajajo »naivno javnost«. Evropski poslanci torej menijo, da posamezniki niso sposobni sami zaznati napačnih informacij, zato jim bodo evropski birokrati pomagali s cenzuro in informacijskim sitom. In čeprav je v deklaraciji govora o »neodvisnih medijih«, je hkrati resolucija poziv vladam, da nad mediji vzpostavijo nadzor. Evropski poslanci, ki naj bi bili varuhi demokracije in varuhi svobode govora, so pravzaprav glasovali za omejitev, če ne že za prepoved svobode govora. Evropski parlament s to resolucijo ni napovedal samo vojne Rusiji in Islamski države, ampak vsem Evropejcem, ki mislijo s svojo glavo, in svoja razmišljanja upajo povedati prek družbenih omrežij in v alternativnih medijih.

Levičarji, ki so slavili smrt Thatcherjeve, žalujejo za teroristom Castrom

Značke

Amy Lame, Fidel Castro, Hong Kong, Humberto Fontova, Kuba, Margaret Thatcher, Velika Britanija

Naključje je hotelo, da je 45-letna lezbijka Amy Lame (pravo ime je Amy Caddle) v začetku novembra postala pomočnica londonskega župana (muslimana) Sadiqa Khana za nočno življenje v Londonu (Night Tsar). Konzervativci v mestnem svetu so protestirali, saj je priseljenka po rodu iz ZDA (v London je prišla leta 1992) po družbenih omrežjih še nedavno napadala in žalila kraljico. Za Britance nič novega, saj imajo na Otoku še relativno visoko stopnjo svobode govora, zato se nihče ne razburja preveč, čeprav Lame zdaj s svojega Twitter profila strahopetno in pospešeno čisti „sporne“ komentarje in se skuša celo opravičiti. Ampak pustimo zdaj to. Ko je umrla Margaret Thatcher, je tvitnila: „Odklenkalo je, čarovnica je mrtva.“ In ni bila edina. Številni levičarski aktivisti ter filmski in glasbeni zvezdniki so pozdravljali njeno smrt. Toda včeraj in danes so se ti isti ljudje zgražali, ko so se njihovi ideološki nasprotniki veselili smrti komunističnega diktatorja in morilca Fidela Castra. Kdo je bil in koliko ljudi ima na vesti, sem pisal včeraj. A preden si osvežimo spomin na levičarske orgije pokojne britanske premierke (Thatcherjeva je umrla 8. aprila 2013), si na kratko poglejmo, kakšna je Castrova gospodarska zapuščina.

V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je bila Kuba relativno demokratična država. Bila je primerljiva s Hong Kongom. A takrat so se poti razšle. Azijska država se je odločila za liberalni kapitalizem, Castro je uvedel socialistično diktaturo. Rezultat je znan in razviden iz grafa. Na Kubi sta po revoluciji zavladali hudi revščina in lakota. Kubansko-ameriški politični komentator in avtor Humberto Fontova je v svoji knjigi Najdaljša romanca: Mainstream mediji in Fidel Castro zapisal, da so celo španski kolonialisti svojim sužnjem v 19. stoletju privoščili več hrane kot Castro svojim rojakom. Prehrana sužnjev leta 1842 in Kubancev leta 1962 je razvidna iz tabele. Še danes imajo na Kubi delni sistem delitve oziroma racionalizacije hrane, ki je bil uveden marca 1962. In za Castrom, ki je tako trpinčil svoje ljudi, so včeraj žalovali od Jeana-Clauda Junckerja do kanadskega premierja Justina Trudeauja. Tej noriji sta se pridružila tudi premier Miro Cerar in predsednik Borut Pahor.

Zdaj pa si poglejmo, kako so aprila leta 2013 levičarji slavili smrt Margaret Thatcher. V Britaniji sta prednjačila BBC in Guardian, Radio BBC pa je šel celo tako daleč, da je začel vrteti pesem Ding, Dong The Witch Is Dead. In ni bila edina pesem, ki so jo takrat vrteli na tem skrajno levičarskem radiu. Izbor je bil zares pester, saj so ob njeni smrti naredili „jagodni izbor“ sklad, ki so bile posvečene nekdanji premierki: The Larks, “Maggie Maggie Maggie (Out Out Out)” iz leta 1985; (Steven Patrick) Morrissey „Margaret on the Guillotine“ iz leta 1988; Kitchens of Distinction, „Margaret’s Injection“ iz leta 1989; V.I.M., „Maggie’s Last Party“ iz leta 1991; Billy Bragg, „Thatcherites“ iz leta 1996; Hefner, “The Day that Thatcher Dies” iz leta 2000; Frank Turner, “Thatcher Fucked the Kids” iz leta 2006; Pete Wylie, “The Day that Margaret Thatcher Dies” iz leta 2011. In še in še in še. Radio BBC je kasneje spoznal, da je šel predaleč in je zadevo malo omilil. Od pesmi Ding Dong The Witch Is Dead, ki se je uvrstila na lestvico najbolj priljubljenih in ki so jo imeli levičarji za himno, s katero so slavili smrt Thatcherjeve, so predvajali samo 51-sekundni odlomek.

Tukaj pa so lahko ogledate nekaj medijskih poročil o veseljačenju ob njeni smrti: Windsor Star, Guardian, BBC.

Dobra novica: umrl je Fidel Castro

Značke

Ernesto "Che" Guevara, Fidel Castro, Kuba, Margaret Thatcher, Maria Werlau, množično streljanje, Raul Castro

Ko me je ujela vest, da je umrl ostareli in okoreli komunist Fidel Castro, sem najprej pobrskal po Twitterju. Vsaj pri „mojih“ je prevladovalo navdušenje, medtem ko so se sovražniki svobode in demokracije, se pravi levičarji vseh vrst in barv, zgražali, kako se lahko nekdo veseli smrti drugega. Kot da se ne spomnijo tistega aprila 2013, ko je umrla baronica Margaret Thatcher. Takrat so ulice Londona in še katerega mesta preplavili aktivisti in progresivci ter spodbujeni s strani komentarjev Guardiana in BBC odpirali šampanjce in se veselili smrti. Čarovnica je umrla, smo lahko brali na transparentih razigrane množice. Kar je povsem nerazumljivo, saj je Thatcherjeva s ekonomsko politiko liberalnega kapitalizma potegnila Britance iz globoke krize. Edino, kar bi ji „neoliberalci“ lahko zamerili, je, da je kriva za norijo o globalnem segrevanju. Naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in izsiljevalski sindikati (predvsem delavcev v premogovnikih) so njene svetovalce privedli do zamisli o čistejši energiji, zato se je Velika Britanija naslonila predvsem na nuklearke. Thatcherjeva je tako obračunala s sindikati, levičarski aktivisti pa so si kasneje po padcu Berlinskega zidu, ko so v socialističnih državah izgubili izgubili svoj navdih, prisvojili idejo globalnega segrevanja in nadaljevali „boj“ proti kapitalizmu. To je spoznala celo Thatcherjeva sama in rekla: „Global warming provides a marvelous excuse for worldwide, supra-national socialism.”

Ampak pustimo zdaj počivati v miru veliko državnico, ki je nad Evropo držala luč svobode, poglejmo rajši, kdo je bil Fidel Castro, s katerim se je rad družil tudi balkanski krvnik Josip Broz. Njegovo klasično biografijo si lahko preberete kjerkoli na spletu (denimo tukaj). Seveda je večinoma prirejena. Prikazujejo ga kot državnika in revolucionarja, mogoče malce diktatorja, ki se je na Kubi upiral zlobnim ZDA. A je bil vse prej kot to. Malo znani so njegovi zloglasni strelski vodi, ki jih je vodil drug zločinec – Ernesto “Che” Guevara, bolj znan kot El Che. Trojica, kamor je spadal tudi Fidelov brat Raul Castro, je lastnoročno ubila najmanj 1.253 ljudi. Iz tistega časa je nastala tudi fotografija, za katero bi najrajši videli, da jo nikoli ne bi bilo. Prikazuje, kako „trojica“ izvaja usmrtitev. No, El Cheja so, hvala Bogu, leta 1967 ubili, medtem ko je „izvažal“ revolucijo v Afriko, Fidel Castro pa je živel še nadaljnjih pol stoletja. Lani ga je obiskal celo papež Frančišek in na ta način dal nekakšno odvezo za njegove zločine.

Koliko ljudi je umoril ali dal umoriti, nihče ne ve. Ubijali so po znani doktrini Che Guevare: „Za pošiljanje ljudi pred strelski vod ne potrebuješ sodnega dokaza. Ti postopki so arhaično-meščanske podrobnosti. To je revolucija. In revolucionarnost mora postati hladnokrvni stroj za ubijanje, ki ga motivira čisto sovraštvo“. Profesor Armando Lago pravi, da je bilo žrtev med 10.000 in 100.000. Dokumentirano je 7.842 žrtev, pri poskusu bega iz „komunističnega raja“ je umrlo še več kot 77 tisoč ljudi. Koliko žrtev je bilo v resnici, najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Arhivarka Maria Werlau pravi, da je skupno število žrtev lahko desetkrat večje. Zaradi krvoločnosti se je junija 1969 skupaj s Titom in še tremi drugimi diktatorji znašel na naslovnici Tima.

Umrl je torej množični morilec. Žal je umrl na svobodi. Človek, ki je bil odgovoren za množično zatiranje in smrt ljudi na Kubi, ki je podpiral teror in genocid v Afriki, bi moral umreti v ječi. Krivdo nosijo tudi mediji in aktivisti za človekove pravice, ki so denimo pozivali k pregonu generala Augusta Pinocheta, ne pa tudi (oziroma komajda kaj) Fidela Castra. Zato ustvarjalci Kavarne Hayek želimo „El Comandantu“ boleče cvrtje v večnem ognju Luciferjevega pekla.

Tukaj lahko preberete, kako se tisti, ki so slavili smrt Thatcherjeve, zdaj zgražajo nad ljudmi, ki se veselijo smrti Castra.

Zakaj je elektorski sistem pravičen in ga imajo ZDA že več kot 200 let?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Donald Trump, Hillary Clinton, levičarji, svoboda, volilni sistem, volitve

Z levičarji je tako. Zanje je demokratičen izključno tisti volilni sistem, v katerem vedno znova zmagajo levičarji. Če ne zmagajo, se ob podpori medijskega mainstreama razpišejo, kako krivičen, nedemokratičen, fašističen, rasističen in popravkov potreben je volilni sistem. Samo spomnite se, kako je bil pred dvema desetletjema (8. december 1996) na referendumu izglasovan dvokrožni večinski volilni sistem v Državni zbor (predlagala ga je SDS s podporo 43.710 volivcev) in kakšen odpor je naletel pri levičarjih (predvsem iz vrst transformiranih komunistov in socialističnih mladincev).

Takrat so pač izračunali, da lahko izgubijo volitve, zato so preprosto ignorirali odločitev ustavnega sodišča. Po drugi strani jim tak sistem ustreza pri volitvah za predsednika republike, ki ga praktično izvolijo večja slovenska mesta, ki imajo največ volivcev in so postale (predvsem zaradi priseljencev) trdnjave jugonostalgikov, socialistov in novodobnih levičarjev, predvsem pa javnih uslužbencev, ki prezirajo ruralno, zasebno in podjetništvo.

Nič drugače ni bilo z njihovim zgražanjem nad letošnjimi volitvami za ameriškega predsednika, kjer je z elektorskimi glasovi zmagal Donald Trump, čeprav je poraženka Hillary Clinton (kot zdaj kaže) v absolutnem smislu dobila več glasov. A rezultat morajo potrditi še elektorji (vseh je 538), ki se bodo, kot določa zvezni zakon, zbrali »prvi ponedeljek po drugi sredi v decembru« (to bo letos 19. decembra) in oddali svoj glas za predsednika. Čeprav levičarji pritiskajo in izsiljujejo elektorje, naj svoj glas oddajo Clintonovi, se to najbrž ne bo zgodilo. Po pravilu elektorske glasove posamezne zvezne države dobi tisti, ki v tej državi dobi največ glasov: Winner Takes All (čeprav že obstajata dve izjemi: Nebraska in Maine). Zato bo Trump postal peti predsednik v zgodovini ZDA, ki je zmagal z elektorskimi glasovi, ne pa tudi z večino glasov vseh volivcev. To se je do zdaj zgodilo na še štirih volitvah: 1824, 1876, 1888 in 2000. Zakaj imajo torej Američani elektorski volilni sistem in elektorski kolegij (The United States Electoral College), ki o predsedniku še formalno glasuje?

Prvi razlog je povsem banalen. Leta 1787 je bil elektorski sistem zasnovan iz praktičnih razlogov – tehnična infrastruktura za glasovanje v tako veliki državi ni obstajala.

Drugi razlog je, da so se očetje ameriške demokracije pravzaprav bali demokracije. Demokracija lahko prinese »tiranijo večine«, se pravi, da se lahko oblikuje ozka skupina ljudi s skupnimi interesi, ki takrat, ko preseže 50 odstotkov, lahko usodno poseže v pravice drugih. Ameriška demokracija pa temelji na svobodi posameznika. Zato so iskali način, kako se izogniti »tiraniji večine« in tudi manjšinam (manjšim državam) omogočiti enakopravno sodelovanje in jim zagotoviti enakopraven vpliv na glasovanje. Rodil se je elektorski sistem. Če bi bil volilni sistem, kjer je zmagovalec tisti, ki dobi večino glasov po celotnih ZDA, potem bi o novem predsedniku pravzaprav odločala velika urbana središča. V današnjem času bi bilo dovolj, da bi kandidat osvojil New York in Los Angeles oziroma Kalifornijo (tradicionalni trdnjavi levičarjev oziroma demokratov), in bi postal predsednik ZDA. Kako pomembna je denimo Kalifornija, kjer je leta 2012 volilo 13,04 milijona volivcev, se je pokazalo tudi letos. In zanimivo. Očetje ameriške demokracije so o sistemu odločali v času, ko sta Virginia in Pennsylania imeli več prebivalcev kot Deleware ali Rhode Island.

Po zadnjih informacijah (16. novembra) je Clintonova zbrala 62,57 milijona glasov, Trump pa 61,33. Zdaj pa pozor! Če odštejemo glasove v Kaliforniji, je v vodstvu že Trump. Zbral bi 57,76 milijona glasov, Clintonova pa 55,89 milijona. Trump prav tako vodi v tako imenovanih »swing states«: Trump 22,06 milijona, Clintonova 21,18 milijona glasov. Clintonova si je torej največjo razliko (po zdaj preštetih glasovih 3,1 milijona) naredila v Kaliforniji, če pa k temu dodamo še glasove v New Yorku, kjer je zmagala s prednostjo (po meni znanih zadnjih informacijah) 1,5 milijona glasov, vse skupaj pomeni, da ji državi, ki imata skupaj 84 elektorskih glasov, pri posamičnih glasovih volivcev prineseta prednost 4,6 milijona glasov. Povedano drugače. Ob klasičnem volilnem sistemu bi o predsedniku odločala samo New York in Kalifornija. Tovrstne odklone pa delamo odpravlja elektorski sistem, ki omogoča večji vpliv tudi manjšim državam in njihovim prebivalcem. Ljudje v Dakoti, Idahu ali Montani preprosto ne želijo, da bi jim predsednika izbirali v Los Angelesu ali New Yorku samo zato, ker imajo več prebivalcev. Poglejmo državo Wyoming, ki je večinoma podeželska in ima tri elektorske glasove. Ima 0,56 milijona prebivalcev, kar pomeni, da en elektorski glas pomeni 195.000 prebivalcev. Nasprotno od Texasa, ki ima 27,5 milijona prebivalcev in 38 elektorskih glasov, kar pomeni en elektorski glas na dobrih 0,7 milijona prebivalcev. Elektorski glas Wyominga je torej štirikrat vrednejšo od tistega v Texasu. S takim sistemom se manjšim državam zagotovi dovolj močan glas na zvezni ravni.

Tretji razlog je stabilna oblast. Ameriški volilni sistem je naravnan tako, da omogoča le dvema političnima strankama delovanje na političnem prizorišču. To pomeni, da niso možna presenečenje à la novi obrazi (tudi Trump ni novi obraz) in strank »enodnevnic«. Tudi zaradi te stabilnosti so ZDA postale največja vojaška in ekonomska sila vseh časov.

Četrti razlog je, ker so ZDA federacija relativno samostojnih in svobodnih zveznih držav.

Peti razlog je preprost: ZDA so velika država, ki je zelo različno poseljena. Elektorski glas omogoča, da glas gozdarja iz Montane enako šteje kot glas bančnika iz Wall Streeta v New Yorku.

Za konec še odgovor na vprašanje, ki si ga pogosto postavljajo analitiki: Zakaj se je tak sistem obdržal več kot 200 let? V ameriški ustavi ne piše, da je obveza zveznih držav dikcija »Winner Takes All«. A večina zveznih držav (z izjemo Maine in Nebraske) se tega tradicionalno drži. Če bi v ZDA uvedli klasični večinski volilni sistem, bi zvezne države izgubile vpliv, izgubile bi na pomembnosti, ki jim jo omogoča elektorski sistem. Predsedniška kandidata bi vso svojo energijo posvetila državam z največ prebivalci, zanemarjala bi manj naseljena območja (polovica zveznih držav ima manj kot 4 milijone prebivalcev, samo Kalifornija jih ima skoraj 40 milijonov). Tako pa morata kandidata enako pozornost posvetiti tako Idahu, ki ima 1,6 milijona prebivalcev (4 elektorske glasove), kot državi New York, ki ima 20 milijonov prebivalcev (29 elektorskih glasov). In ravno to je počel Trump. Na koncu predvolilne kampanje je s svojim letalom obiskal tudi pet ali šest zveznih držav, govor je imel kar na letališču. Američani pa, ponosni na svojo tradicijo in patriotizem, spoštujejo kandidata, ki pride do njihovih vrat.

Letos je odločilo šest držav, kjer je Trump uspel zmagati, glede na to, da gre za tradicionalne demokratske trdnjave. Če odštejemo Iowo in Wisconsin, ki imata skupaj 16 elektorskih glasov, so bile ključne še Michigan (16), Ohio (18), Pennsylvania ((20) in Florida (29). Skupaj torej 99 elektorskih glasov, ki so jih vsi že vnaprej pripisali Clintonovi. Skupna prednost Trumpa v teh državah je bila manjša od 700.000 glasov, kar pomeni, da je 0,57 odstotka volivcev, ki so glasovali na volitvah, zasukalo volitve v Trumpovo korist. Clintonovi ni prav nič pomagalo, da je bila njena prednost v New Yorku 1,5 milijona glasov, v Kaliforniji pa 3,1 milijona.

Zakaj je torej elektorski sistem (vsaj za ZDA) pravičnejši od klasičnega večinskega, kjer bi bil zmagovalec tisti, ki bi osvojil večino po celotnih ZDA? Zato, ker bi bilo resnično nepošteno, da o predsedniku ZDA odločijo glasovi treh največjih urbanih centrov: New Yorka, Kalifornije in Texasa. Predsednik mora torej pri elektorskem sistemu imeti podporo vseh; tako kmetov v podeželskih državah in delavcev v industrijskih državah kot inženirjev v tehnološko razvitih državah in bančnikov v finančnih središčih. Upoštevati mora torej potrebe in mnenja po celotnih ZDA, ne le nekaj ozkih interesov in stališč v urbanih središčih.

Zakaj Slovenci v Švici ob osamosvojitvi niso sodelovali z Ljubljansko banko?

Značke

Branko Cvelbar, LB, Mihael Vengušt, Mohorjeva družba, NLB, osamosvojitev, Udba, Švica

Slovenski zdomci, ki jih je osamosvojitev Slovenije leta 1991 »ujela« v Švici, so želeli matični državi pomagati tako z neposredno denarno pomočjo kot z vlaganjem prek tamkajšnje podružnice takratne Ljubljanske banke. A niso ne mogli ne želeli. Zakaj? Udba in tako imenovana „srbsko-jugoslovanska posla“. Sicer preberite članek iz leta 1991 (Slovenske novice, 29. avgust 1991). Komentar sploh ni potreben.

Nadnaslov: Kaj jezi Slovence v Švici?

Naslov: Odpor do LB

»Slovenci, ki živijo v Švici, so nam dejali, da čutijo odpor do sodelovanja z Ljubljansko banko v tej državi, saj je tamkajšnja direktorica Srbkinja,« je na današnji novinarski konferenci o obisku ljubljanske delegacije v Švici (Zürichu) povedal premier občine center.

Vodja delegacije, ljubljanski podžupan Mihael Vengušt, je dejal, da so v Švico odšli na povabilo novinarja Trangotta Biedermanna, sprejel pa jih je tudi državni svetnik iz Thurgana Ernst Muhlemann, ki je izjavil, da »Slovenija mora biti priznana kot samostojna država«.

Sicer pa imajo slovenski zdomci precej težav z jugoslovanskim konzularnim predstavništvom v Švici, saj tam ni nobenega Slovenca. Pritožujejo se predvsem učitelji, ki nimajo ustreznih programov za poučevanje in ki ne vedo, kako otroke učiti o samostojni Sloveniji. In ko o tem vprašajo konzularno predstavništvo, jim tam odgovorijo: »Potrebno bo kmalu podaljšati delovno vizo ali ne?« S tem pa je povedano vse.

Poleg tega je po besedah Branka Cvelbarja zdomce tudi zanimalo, kako je z državljanstvom, načinom služenja v TO (vprašali so, če se je možno temu izogniti) in Udbo (bojazen pred špijonažo). Omahljivi pa so tudi pri denarni pomoči Sloveniji, saj poleg tega, da je vprašljivo sodelovanje s slovensko banko, ki ji načeljuje Srbkinja, se prek LB tudi ne da več nakazati denarja. Zato bo vsa pomoč matični domovini šla prek Mohorjeve družbe.

Večja javna poraba = manjša gospodarska rast. In pika.

Značke

BDP, gospodarska rast, IEA, javna poraba, javni sektor, levičarji, Ludwig von Mises, OECD, Philip Booth, zasebni sektor, Švedska

Med blogerji z ekonomsko liberalnim predznakom (logično, v medijskem mainstreamu tega pač ne bodo povzemali) je zaokrožila zanimiva študija. V začetku novembra je britanski ekonomist Philip Booth, programski direktor in šef uredništva spletne strani Inštituta za ekonomske zadeve (IEA), namreč objavil povzetek več kot 200 strani dolge študije, ki sicer ne prinaša nič novega za ljudi, ki so ekonomsko pismeni. Pač ena izmed številnih študij, ki razbija levičarski mit, da večja javna poraba spodbuja gospodarsko rast (BDP). To je mantra ljubiteljev etatizma in široke države, nasprotnih in dokazljivih tez pa seveda socialisti nikoli ne bodo priznali in vzeli za svoje. Žal v Sloveniji tako levica kot desnica zaradi svojih interesov in kratkovidnosti ne dojameta, da imajo tudi državne intervencije, pri katerih se izkaže, da deloma sicer pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, na koncu negativne učinke, ki se kažejo prek dodatnega zadolževanja in višje obdavčitve. Povedano drugače. Blagodejni parcialni učinki se razvrednotijo ob parcialnih ali splošnih negativnih posledicah. Še bolj natančno. Denimo subvencije neki gospodarski panogi oziroma točno določenemu podjetju bodo imele sicer kratkoročne pozitivne učinke za to panogo ali podjetje, ampak negativne posledice za vse. Matematika v ekonomiji pogosto odpove, ki rekel Ludwig von Mises.

Levičarji nas sicer želijo prepričati, da večja javna poraba deluje, kar dokazujejo skandinavske države, predvsem Švedska. A ta mit so lani razbili prav analitiki IEA. Švedska danes ni bogata zaradi svoje socialnodemokratske politike. Ravno nasprotno. Švedi so bogati kljub socialni politiki in visokim davkom, postali pa so bogati zato, ker so v zgodovini imeli dolgo časa relativno svoboden trg in nizke davke. Gre za čas zgodnjega kapitalizma, ko je človeštvo naredilo največji korak v razvoju in ko se je akumulirala velika količina bogastva.

Ker je seveda publikacija Bootha in drugih avtorjev predolga (komur se da, jo bo pač prebral), si raje oglejmo kratko analizo ekonomistov Josepha Connorsa in Setha Nortona iz ZDA, ki je lažja za branje, avtorja pa sta prišla do podobnih ugotovitev. Analiza prikazuje, kako se tudi razvite države etatizirajo. Na strani 2 je prikaz deleža javne porabe v BDP (o tem sem pisal že tukaj) v 23 državah in kako se je za delež povečeval od leta 1960 do 2011. Tabela sama za sebe je zgolj statistična, a dobi smisel, ko jo primerjamo z gospodarsko rastjo. Ta graf (stran 8) pokaže, kako večja državna potrošnja zniža gospodarsko rast. Na strani 9 je nekaj zanimivih primerov. Medtem ko se je v tistih državah, kjer se je javna poraba v povprečju povečala za 13,3 odstotne točke (1960-2010), rast BDP v povprečju zmanjšala za 2,5 odstotne točke, se je v tistih državah z visoko rastjo javne porabe (v 50 letih v povprečju za 34 odstotnih točk) povprečna rast BDP zmanjšala kar za 5,4 odstotne točke. Sicer se je v državah OECD javna poraba v obdobju med 1960 in 2010 povečala za 21,6 odstotne točke (s 27,3 na 48,9), povprečna rast BDP pa zmanjšala za 4,3 odstotne točke (s 5,5 na 1,3). In logično. Večji je del javne porabe v BDP, manjši je delež zasebnega sektorja.

Za konec še za levičarje zelo bogokletna ugotovitev Connorsa in Nortona. Ko sta raziskovala posamezne postavke znotraj porabe, sta za obdobje med 1960 in 2010 ugotovila, da so se v tem času povečali izdatki za javno šolstvo (delež izdatkov za javno šolstvo v BDP). Kaj to pomeni? Povečani izdatki za javno šolstvo vplivajo na znižano rast BDP.

Odprto pismo predsedniku vlade Miru Cerarju

Značke

Branimir Štrukelj, davek na prejemke iz proračuna, davki, DPP, javni sektor, Miro Cerar, podjetništvo, vlada, zasebni sektor

Spoštovani gospod ministrski predsednik dr. Miro Cerar!

Pred predsedniškimi volitvami je v ZDA dobra četrtina državnih uslužbencev dejala, da bo dala odpoved. Kar je seveda dobro, če bodo zdaj svojo obljubo držali. Stroški davkoplačevalcev se bodo namreč znižali. Ker pa težko verjamem, da bi se lahko kaj takega zgodilo v Sloveniji, niti ni najbrž nikakršne možnosti, da bi Vi, gospod Miro Cerar, zmanjšali število državnih uslužbencev, če ne tudi število zaposlenih v celem javnem sektorju, predlagam, da povečate davke.

Ne, ni se treba uščipniti, ker ste povsem prav prebrali. Predlagam Vam uvedbo novega davka, ki utegne rešiti prav vse tegobe davkoplačevalcev, pred samim seboj bo zaščitil celo javni sektor. Mogoče se Vam bo zdelo čudno, da kaj takega predlaga bloger, ki se ves čas bori proti visokim davkom, ker je to uzakonjena kraja in omejevanje svobode posameznika, toda če si lahko nove davke in paradavke izmišljujejo in predlagajo Vaši uslužbenci, iPhone levičarski aktivisti in kulturni marksisti, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj ga ne bi smel tudi jaz, „neoliberalec“, karkoli že to pomeni v besednjaku progresivcev.

Pravzaprav ideja o uvedbi nekakšnega »libertarnega davka« ni ne nova ne izvirna. To priznam. Po svetu ga predlagajo libertarci, klasični liberalci, konzervativci in še kdo, a vedno, kar je seveda povsem nerazumljivo, trčijo ob nerazumevanje aktualnih, socialno čutečih oblasti. Nazadnje sem ga zasledil pri blogerju Libzardu (žal je prenehal s pisanjem odličnega bloga), zato ga bom na kratko povzel, malo aktualiziral, obudil njegovo osnovno idejo, saj je resnost trenutka taka, da ponovitev predloga ni odveč. Če boste sprejeli predlog, se Vam ne bo treba ukvarjati s tobačnim, cestnim ali kakšnim drugim centom, niti z drugimi dajatvami ne, ker predlog mojega davka odpravlja vse vaše skrbi. Celo več. Lahko boste ukinili RTV prispevek, ki ga morajo prisilno plačevati Slovenke in Slovenci, kajti denarja v proračunu bo dovolj, da bo nacionalno televizijo financirala državna blagajna. In lahko boste postali zelo priljubljen predsednik vlade.

Slovenija ima proračunski primanjkljaj, javni dolg se povečuje, nismo več monetarno suvereni, da bi kot v nekdanji Jugoslaviji enostavno natisnili potreben denar. Za inflacijo, ki bi jo s tem sicer povzročili, če bi seveda imeli tiskarno denarja, pa tako ali tako pravijo, da je dobra, a ne? Saj veste, kaj je rekel nekdanji šef slovenske Udbe Janez Zemljarič v dokumentarcu Valentina Areha: da se realni osebni dohodki ob 90 ali 95-odstotni inflaciji ne bi znižali niti za 0,5 odstotka. No, on bo že vedel, saj v sedanjosti hodi k ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. Ampak pustimo zdaj to.

Glede na to, da se Sloveniji ne obeta nobena potrebna strukturna reforma, saj so pridobljene pravice, kakopak, nedotakljive, je rešitev torej nov davek. Imenoval bi se DPP ali davek na prejemke iz proračuna. Davek bi zajemal vse prejemnike (fizične in pravne osebe ter vse državne organe) na katerikoli podlagi. Torej, vsak prejem denarja iz proračuna bi bil obdavčen in bi šel nazaj v proračun. Ker so proračunska izplačila (v državah, kot je Slovenija, kjer je večina gospodarstva pod nadzorom države, še posebej) stabilna in zanesljiva, bi bilo pošteno, da se obdavčijo. Obdavčene bi bile vse plače iz proračuna, vse subvencije, razne pomoči, skratka vse, kar je plačano iz proračuna. Lahko bi določili enotno davčno stopnjo (10 odstotkov), ampak to bi bilo resnično krivično. Zadovoljiti bi morali kaviar socialiste, ki imajo radi progresivno lestvico obdavčitve (saj veste, revni manj, bogati več in tako naprej). Tisti, ki prejemajo več (recimo, da bi bila najvišja stopnja obdavčitve 30-odstotna, ampak ker nismo malenkostni, je lahko tudi 40 ali 50), morajo prevzeti večje breme. To je povsem logično, ni kaj. Saj so tudi Vaši ministri že kdaj izjavili, da morajo tisti, ki imajo več, plačati več.

Seveda bi davek naletel na odpor pri proračunskih talibanih, češ da gre za krajo denarja tistim, ki ga nadvse pošteno, kontinuirano in prizadevno prejemajo iz proračuna. Ne ozirajte se nanje, govorili Vam bodo, da to pomeni napad na revne in na malega človeka, da se bo zmanjšala potrošnja in podobno. Z denarjem, ki bi ga dobili s tem davkom, bi v letu dni pokrili proračunski primanjkljaj, drugače pa bi šel tako ali tako nazaj v proračun, kar pomeni, da bo porabljen nekje drugje, zato tudi potrošnja ne bo manjša, pač pa bo razdelitev denarja pravičnejša. Iskreno verjamem, da bo DPP razumel tudi sindikalist Branimir Štrukelj. Tako bodo odpadle vse težave na pogajanjih z javnim sektorjem.

Kot slišim, gospod Miro Cerar, si nadvse prizadevate, da bi podjetniki svobodneje zadihali. Na uho mi je namreč prišla Vaša nesebična skrb, da bi zaščitili podjetništvo. Imate obsežen inšpektorski aparat, ki se razdaja in ščiti podjetnike pred lastnimi napakami, ki bi jih lahko naredili. Resnično so krvodajalci, res. Lep primer te zaščite so inšpektorji pod krinko, ki se žrtvujejo svoj čas in nadzorujejo prodajalce kostanja. Prav tako me gane Vaša skrb, da slovenske podjetnike še naprej ščitite s principom tako imenovanega plačevanja davka vnaprej oziroma akontacijo. Plačaš toliko, kot ocenijo Vaši, in si miren leto dni. Zato vem, da boste premogli toliko pravičnosti, da boste ista načela uporabili tudi za zavezance za DPP. Tako bodo pod Vašo zaščito, tudi njim boste omogočili, da davek plačajo vnaprej. Ja, DPP bi bil zagotovo najbolj pravičen davek.

Brez zamere in zdravi ostanite.

Kavarna Hayek

Kdo je Tomi Lahren?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Dallas News, Donald Trump, Fox News, The Blaze, Tomi Lahren, volitve, ZDA

Ko so se začela zapirati volišča na vzhodni obali ZDA, je 24-letna Tomi Lahren vstopila v uredništvo The Blaze v Irvingu, mestu v Texasu, velikem kot Ljubljana. „Ali boste v redu?“ so jo zbadali tudi konzervativni kolegi. Samo prijazno se je nasmehnila, kot že nič kolikokrat doslej. A bolj se je večer prevešal v noč, bolj je postajalo jasno, da bo zmagovalec volitev Donald Trump. Sodelavci Lahrenove in šef Glenn Beck (znani konzervativni komentator, nekoč je delal za Fox), ki so sebe opredeljevali kot „Never Trump“, so se počutili neprijetno, a hkrati zmagoslavno, je poročal Dallas News. Zavedali so se, da je mlada svetlolaska, ki je kot prava Teksačanka ljubiteljica orožja, dokončno postala televizijska zvezda. Zmaga Trumpa dokazuje, da to ni bila enkratna kampanja, to je bilo gibanje, je dejala in dodala, da so bili izločeni, v manjšini od prvega dne, a jim je uspelo. „To pove vse,“ je pribila.

In to je njena zgodba.

Tomi Lahren je sicer odraščala v vojaški družini v Rapid Cityju v Južni Dakoti. Diplomirala je na UNLV in se kmalu preselila v San Diego. Sodelovala je že na univerzitetnem televizijskem programu, nato se ji je ponudila priložnost, da ima svojo oddajo na OAN. Premierno je šla v eter avgusta 2014.

Prvič je zbudila pozornost, ko se je marca 2015 pojavila na letni konferenci republikancev in razbila stereotip, da so konzervativci samo stari, bogati in beli moški, da med njimi ni privlačnih mladih žensk. Zaslovela je julija 2015 s komentarjem, ki se je nanašal na streljanje v mestu Chattanooga v zvezni državi Tennessee, ko je musliman ubil štiri neoborožene marince. Obamini administraciji jih nikoli do tedaj ni nihče tako napel, kot prav Lahrenova. Komentar so zaradi avtorskih pravic umaknili z You Tuba (bil je tukaj), a njegovo odzivnost tudi na Fox News si lahko ogledate tukaj. Obami je vrgla v obraz, da marincev niso ubile podnebne spremembe, ne razlike v dohodkih, ne plačna neenakost, ampak musliman. Stenogram tega izjemnega komentarja si lahko preberete tukaj. Epski je tudi njen komentar Super Bowla, ko je kritizirala nastop Beyonce.

Mladenka je vsem pokazala, kako se streže stvarem, ko gledaš pod prste vladi. Novembra 2015 se je preselila v Texas na The Blaze. Verjela je, da ZDA potrebujejo drugačnega voditelja, zato je tudi ob posmehu znane konzervativne voditeljice na Fox News Megyn Kelly, ki je del republikanskega establišmenta, podprla Donalda Trumpa. Julija 2016 je spet razburila ameriško javnost, ko je na svojem Twitter profilu gibanje #BlackLivesMatter primerjala s Ku Klux Klanom. Več kot 50 tisoč ljudi je podpisalo peticijo, naj jo Beck odpusti. Tukaj je ta njen izjemen tvit. Tik pred volitvami je Humo Abedin, ki je že dvajset let zvesta pomočnica Hillary Clinton, razglasila za „princeso Muslimaske bratovščine“. Neprecenljivo.

Ko je ves medijski mainstream podcenjeval Donalda Trumpa in se iz njega norčeval, ko so vse raziskave najprej kazale, da nikakor ne more postati republikanski kandidat, kasneje pa nov predsednik ZDA, je Lahrenova trdila nasprotno, zavedala se je moči družbenih omrežij. Trump je namreč preskočil vse novinarske filtre in šel naravnost med volivce. Zaradi tega je bila tudi sama deležna žaljivk in zmerjanj, Trumpova ekipa jo je že neuradno povabila v Belo hišo. A sama pravi, da ne išče službe v Washingtonu, čeprav ne izključuje možnosti, da bi nekoč zajadrala v politiko, ker se ji pogodba s televizijsko hišo izteka.

Lahrenova je bila označena rasistko, homofobko in islamofobko, tudi za Trumpovo vernico. „Nisem ena tistih, ki misli, da Trump ne more narediti ničesar narobe. Če bo naredil nekaj, s čimer se ne strinjam, nimam strahu, da ga ne bi opozorila,“ je povedala za Dallas News. Najprej si želi jasnih odgovorov, kaj bo Trump naredil z „Obamacare“, davki, energetsko politiko in delovnimi mesti. Verjame vanj, ker je navajen zmagovati, zato ne bo dopustil, da ne bo naredil tistega, kar je obljubil. Imel bo svetovalce. „Kot poslovnež se zaveda, da ne more vsega vedeti sam,“ je še povedala Tomi Lahren.

7 zmot štaba in podpornikov Hillary Clinton

Značke

ameriške predsedniške volitve, Axel Kaiser, Barack Obama, Chris Kyle, CNN, Donald Trump, Hillary Clinton, Inštitut Edison Research, latinoameričani, Oraclum, Politika, rasizem, revni, revščina;, Taya Kyle, temnopolti, volitve, ZDA, ženske, črnci

To ne bo moj pogled, zakaj je zmagal Donald Trump (zakaj bi ga volil, sem že pisal), ampak bolj pogled, zakaj je izgubila Clintonova. Njen štab je naredil cel kup napak, izkazalo se je, da sploh ne pozna nove stvarnosti, izhajal je iz napačnih predpostavk, kar je pripeljalo do usodnih zmot. Naštel jih bom sedem, ki se mi zdijo pomembne, bilo pa jih je mnogo več. Pravzaprav je čudno, da se ob podpori takih medijskih in marketinških strokovnjakov, kot jih je imela Clintonova, pride do tako napačnih zaključkov. Nekaj je: Clintonova se je zanašala na celoten medijski aparat, vključno z agencijami za merjenje javnega mnenja, Trump pa na občutke in zdravo pamet. Zato mi tudi ni bilo mar za rezultate vzporednih volitev Inštituta Edison Research (ali vzporednih volitev CNN), ki so mogoče v nasprotju s spodaj zapisanim. Ampak saj veste, kako so se guruji raziskav javnega mnenja opekli pri napovedih Brexita. Takrat so se sicer opravičevali, da gre za manjši eksces, manjšo napako, ki se ne bo ponovila. Za mašo so dajali, da se njihove napovedi uresničijo pri ameriških predsedniških volitvah, da bi bile njihove napovedi vsaj v okviru statistične napake. Skoraj vse agencije za raziskavo javnega mnenja so napovedovale zanesljivo zmago Clintonove in vse pogorele. Odstopanja so bila prevelika, da bi še lahko govorili o naključju. Zato tudi Inštitutu Edison Research ne verjamem. Zmote sem opisal na podlagi spoznanj, do katerih sem prišel po več kot enoletnem spremljanju ameriških volitev na internetu, predvsem po družbenim omrežjih. Da je to edini pravi način raziskovanja javnega mnenja v prihodnosti (potreben bo še samo zanesljiv algoritem, ki bo na novo določil in izbral reprezentativni vzorec v medmrežju), je dokazalo londonsko podjetje Oraclum, ki je z zajemanjem podatkov na spletu v kombinaciji z osebnimi napovedmi izbranih oseb (ki pa niso imele take teže) in uporabo inovativnih modelov dan pred volitvami napovedalo zanesljivo zmago Trumpa. Pri rezultatih za Trumpa (po zdaj znanih uradnih rezultatih volitev) so zgrešili za 1,1 odstotka oziroma za 0,01-odstotne točke, raziskave s konvencionalnimi metodami pa niso zgrešile samo za več kot 30 odstotkov pri napovedi števila elektorskih glasov (pri Trumpu po nekaterih anketah tudi za več kot 80 elektorskih glasov), ampak se je mainstreamovskim agencijam zgodilo tisto, kar se jim ne bi smelo nikoli – napačno so napovedale zmagovalca.

Zmota številka 1: Ženske morajo na volišča

Ena od velikih zmot je bilo prepričanje, da so ženske v veliki večini naklonjene Hillary Clinton, zato jih je treba prepričati, da gredo na volitve. Donald Trump naj bi namreč v svojih nastopih poniževal in žalil ženske, celo republikanske ženske so dejavno lobirale, da bi predsednica ZDA postala Trumpova tekmica Hillary Clinton. Zaključek štaba Clintonove je bil preprost: na volišča spraviti ženske in bomo na pol poti v Belo hišo.

Napaka. Velika napaka.

Hillary Clinton je vse prej kot tipična (povprečna) ameriška ženske. Je naduta, vzvišena, lažniva, predvsem pa tiste, ki bi morale zanjo glasovati, nikoli niso bile elita. Dobro vedo, kdo je. Bila je dobro plačana odvetnica in zunanja ministrica, torej daleč nad povprečno Američanko iz delavskega razreda, kmetije, manjšega podjetja ali običajne pisarne. Te ženske je s podporo raznim aktivistkam in feministkam, ki jih večinoma plačujejo davkoplačevalci in med povprečnimi Američani osovraženi George Soros, nenehno žalila. Clintonova je jasno sporočila, da so zanjo ženske, ki se iz dneva v dan borijo za delo, kako bodo nahranile družino, kje bodo dobile denar za plačilo položnic in kako bodo omogočile otroku izobrazbo, preprosto manjvredne. Če bi vse ameriške ženske šle na volišča, bi bil poraz Clintonove še bolj prepričljiv.

Trump po drugi strani zna ceniti običajno ameriško žensko, zato sploh ne čudi, da so se v predvolilni kampanji množično pridruževale njegovim skupinam na družbenih omrežjih (Women for Trump, Women 4 Trump, Black Women for Trump, Ladies for Trump in podobno), se med seboj pogovarjale kot sebi enakimi in na volitvah volile za Trumpa.

Zmota številka 2: Latinosi so za Clintonovo

Predvidevalo se je, da bodo Latinoameričani množično volili Clintonovo, ker je Trump v svojih nastopih poudarjal boj proti priseljevanju, napovedoval zaostritev imigracijskih pravil in postavitev zidu na meji z Mehiko. Večkrat naj bi bil tudi žaljiv do Mehičanov, ki jih je označil celo za kriminalce in posiljevalce. Ko so latinosi množično predčasno volili, so mediji poročali, da je to slab signal za Trumpa. Podporo latinosov je Clintonova vzela za samoumevno.

Napaka. Velika napaka.

Latinosi niso bili tako množično proti Trumpu, kot je poročal medijski mainstream. Izjave latinoameriških aktivistov (plačanih z davkoplačevalskim denarjem) in sluzastih pop zvezdnic o podpori Clintonovi pač ni večinsko mnenje latinosov. Povprečen latinos je volil Trumpa, ker je obljubil, da bo pregnal njihove ilegalne sonarodnjake. Slednji so namreč običajnim latinoameričanom odžirali posel in delo, pri tem pa niso plačevali davkov. Latinosom, ki v ZDA legalno živijo in delajo, bi Trumpovi ukrepi z zaostritvijo imigracijskih pravil in postavitvijo zidu kvečjemu koristili. Tisti, ki legalno živijo, so slabša delovna mesta (gradbeniki, manjši prevozniki, služkinje, varuške) že pred leti ali desetletji prevzeli belim domačinom. Za njih in njihove družine v boju za preživetje beli človek, ki ga je poosebljal Trump, sploh ne predstavlja več nevarnosti, ampak nezakonito priseljeni Mehičani in muslimanski migranti, ki jih je podpirala Clintonova.

Zmota številka 3: Efekt Chrisa Kyla

Efekt Chrisa Kyla, o katerem so pisali predvsem lokalni in regionalni mediji na jugu ZDA in ameriškem srednjem zahodu (na slednjem je Trump, čeprav gre za tradicionalne demokratske trdnjave, tudi zmagoval), je medijski mainstream spregledal. Takoj, ko je Clintonova leta 2015 napovedala kandidaturo, so se mediji od Arizone do Alabame razpisali o zaničujočem odnosu Obamine administracije, katere del je bila Clintonova, do Kyla. Celo njegova vdova Taya Kyle je izjavila, naj ZDA obvaruje Bog, če bo izvoljena Hillary Clinton. Temu štab Clintonove sploh ni pripisal posebne pozornosti, češ gre za zagovornike orožja, militantneže in nestrpneže, ter da se z njimi ne bo ukvarjala.

Napaka. Velika napaka.

Chris Kyle je ameriška legenda, najbolj smrtonosen ostrostrelec v ameriški vojaški zgodovini, ki je rešil življenje številnim ameriškim vojakom na Bližnjem vzhodu. Pogrebni sprevod (pod streli neprištevnega veterana je umrl 2. februarja 2013) je prevozil več kot 300 kilometrov dolgo pot (ob poti se je zbralo na deset tisoče Američanov), kar se je mnogim američanom globoko vtisnilo v spomin. Takrat je ameriški predsednik Barack Obama s Clintonovo naredil za povprečnega Američana eno najbolj nagnusnih dejanj v zgodovini ameriških predsednikov. Smrt junaka, ki so ga častili vojaški veterani, vojaki, policisti, gasilci, številni člani NRA in običajni ljudje, je povsem ignoriral. Nič kolikokrat so ob podobnih smrti ljudi, kot je bil Kyle (ima 160 potrjenih ubojev, nepotrjenih pa vsaj 100 več), zastavo pred Belo hišo spustili na pol droga, Obama pa je ni. Celo več. Ljudje so se spomnili, da je ob smrti zvezdnice Whitney Houston, odvisnice od drog, ki so jo nažrto z mamili našli v kadi hotela na Beverly Hillsu, zastavo spustil na pol droga. Poklonil se je narkomanki, ameriškemu heroju ne. Tega Obamini administraciji, katere del je bila Clintonova, niso nikoli odpustili.

Zmota številka 4: Predsedniške volitve se dobijo na soočenjih

V ZDA in tudi v Evropi je prevladujoče mnenje, da so odločilna soočenja kandidatov na televiziji. Torej, da je televizija tako močan medij, da z njo dobiš volitve.

Napaka. Velika napaka.

Televizijska soočenja so bila pomembna mogoče do volitev 2012, letos nič več. Čeprav so mediji poročali, analitiki pa modrovali, da je vse tri debate dobila Clintonova, je pogled na družbena omrežja pokazal, da je slika ravno obratna.

Že ob zadnji izvolitvi Obame pred štirimi leti so odlični marketinški strokovnjaki ameriških multinacionalk zaznali, da so medij prihodnosti družbena omrežja, se pravi dogajanje na internetu in pametnih telefonih. Od takrat naprej se je oglaševalski denar začel seliti na internet, danes je v ZDA v oglaševalskem kolaču že več denarja namenjenega za internet (in mobilne naprave) kot pa za televizijo. Temu fenomenu Clintonova, ki se je zanašala na tradicionalne tiskane in elektronske medije, ni sledila, Trump pač. Za ljudi, ki komunicirajo prek spletnih omrežij, so namreč informacije, ki jih delijo njihovi virtualni prijatelji, bolj verodostojne, kot pa informacije velikih televizijskih hiš ali časopisov. Prijatelju, čeprav virtualnemu, namreč bolj verjameš in zaupaš, kot pa časopisnemu piscu ali televizijski voditeljici, ki te povrh vsega, če skušaš z njo vzpostaviti kontakt in komunicirati prek družbenega omrežja, povsem ignorira, češ z rajo se pač ne bom pogovarjala. So tudi izjeme. Denimo Tomi Lahren, mlada zvezdniška in čedna svetlolasa televizijska voditeljica, ki prek Twitterja in Facebooka, kolikor je pač mogoče, komunicira s povsem običajnimi ljudmi. Lahrenova je konservativka, ki je jasno podprla Trumpa.

Zmota številka 5: Črnci so za Clintonovo

Prevladujoče je bilo mnenje, da bodo črnci množično podprli Hillary Clinton. Trump je namreč rasist, zato bodo črnci glasovali za kandidatko, ki jo podpira njihov temnopolti predsednik Barack Obama. Račun je bil preprost: črnce spraviti na volišča.

Napaka. Velika napaka.

Da razčistimo. Večina črncev bi res volila za Clintonovo. O tem ni dvoma. A zanjo bi volili predvsem črnci, ki se jim je uspelo prebiti med finančno elito (teh je malo) in črne ženske (matere in žene), ki živijo v črnskih getih. Zakaj? Prvi ne zaslužijo posebnega komentarja, saj je jasno, da bi pod Clintonovo obdržali privilegije ali bi jih dobili celo več, črne ženske pa so bile ogorčene, ker so beli policisti (domnevno za zabavo) pobijale njihove otroke in može na ulicah. S črnimi moškimi v getih pa je tako. Velika večina se jih ukvarja s kriminalom, zato jim je bilo povsem vseeno, ali bi bila za predsednico izvoljena Clintonova ali pa bi predsednik postal Trump. Njihovemu kriminalnemu poslu ne bi bolj škodil (ali bolj koristil) ne republikanec ne demokrat. Na volišča jih pač ni spravila nobena sila.

Po drugi strani imamo črnce, ki spadajo v srednji razred. Ti so bili večinoma za Trumpa, ki je obljubil, da bo proizvodnjo iz drugih držav vrnil v ZDA, kar pomeni boljša delovna mesta tudi za njih. Zato sploh ni presenečenje, da je Trumpovi ekipi v posebnih skupinah, kot sta Black for Trump ali Black Women for Trump, uspelo zbrati in aktivirati toliko črncev, ki so zanj volili.

In še nekaj je, mogoče so bo komu zdelo celo rasistično. Večini črncev se sploh ne ljubi mirno čakati v dolgih vrstah, da bi volili. To je nekaj, kar ni v njihovi navadi. Podobno se je zgodilo po volitvah, ko so ob zmagi Trumpa na ulice prišli protestniki. Ste mogoče videli veliko črncev? Na cestah so samo takrat, ko bel policist ustreli kakšnega njihovega (kriminalnega) pajdaša.

Zmota številka 6: Kdor je za Trumpa, je rasist in seksist

Zaradi domnevno rasističnih in seksističnih izjav Donalda Trumpa so analitiki in mediji sklepali, da bo to vzbudilo odpor do milijonarja. Zato je Clintonova večino njegovih podpornikov in volivcev mirno označila za rasiste. Njen štab je pričakoval, da se nihče noče prepoznati za rasista, še posebej, če njene besede podpirajo zvezdniki filma, športa in glasbe.

Napaka. Velika napaka.

Obtoževanje Trumpovih privržencev z rasisti in seksisti je imelo ravno nasprotni učinek. Kdo pa so pristaši kandidatke in kdo je Clintonova, da nas bo označevala za rasiste izključno zato, ker izrazimo svojo svobodno voljo in podpremo Trumpa. Od kje jim pravica, da nas tako zmerjajo? Povedano drugače. Psovanje in opletanje z rasisti, homofobi, seksisti in rasisti ni podžgalo samo zapriseženih privržencev Trumpa, ampak tudi dolgo neopredeljene. Za Američana je namreč nepredstavljivo, da bi kdo posegal v njegovo osebno svobodo, kar odločitev na volitvah je. In da bi ga označeval za rasista izključno zato, ker je volil za kandidata, ki ga podpira, si je o njem sam ustvaril mnenje. Res so bili ti v javnosti bolj tiho, so pa toliko bolj komentirali na družbenih omrežjih.

Zmota številka 7: Revni belci bi radi socialno pomoč

Ena od obljub Hillary Clinton je bila, da bo povečala socialno pomoč najbolj revnim in še bolj obdavčila bogate. S tem so v štabu Clintonove na svojo stran želeli pridobiti tudi revne belce.

Napaka. Velika napaka.

Povprečen belec ne potrebuje socialne pomoči in drugih ugodnosti, ki bi šle na račun davkoplačevalcev, se pravi na račun njegovih sosedov, prijateljev in znancev. Belec tega noče. On si želi delati in sam zaslužiti za življenje. Kakršnokoli drugačno razmišljanje bi bila za njih žalitev. Tako razmišljajo tudi belci, ki so revni, in zavračajo agende levičarskih aktivistov, češ da so za njegove razmere krivi bogati. To mogoče deluje v Evropi, onkraj luže zagotovo ne. ZDA je v očeh mnogih še vedno najsvobodnejša država na svetu, kjer lahko uspe vsakdo. Prav tako reven belec ve, da sploh ni tako reven, kot ga želijo prepričati, da je. Velika večina tistih, ki so danes označeni za revne, namreč ima le enega, ampak dva avtomobila, hladilnik, zmrzovalnik, barvni LED televizor, pralni stroj s sušilnikom, satelitsko ali kabelsko televizijo, mobilni telefon, mikrovalovno pečico, klimatsko napravo in osebni računalnik z dostopom na internet. Več kot polovica je lastnikov svojih domov ter so v povprečju za kakšen centimeter višji in nekaj kilogramov težji od svojih prednikov, ki so se 72 let nazaj izkrcali v Normandiji. Skratka, domnevno revni beli Američani sami pri sebi vedo, da niso tako revni, kot jim skušajo dopovedati, da potrebujejo samo službe, ki pa jih je obljubil Trump.

Zakaj bi svoj glas oddal za Trumpa, če bi bil Američan?

Značke

American Exceptionalism, Bela hiša, Bill Clinton, Donald Trump, Hillary Clinton, Katar, Margaret Thatcher, mati Terezija, Melania Trump, Planned Parenthood, predsednik ZDA, Savdska Arabija, terorizem, ZDA

Ja, vem. In ni me treba posebej opominjati. Nisem državljan ZDA, zato ne bom glasoval na ameriških predsedniških volitvah. No, recimo, da sem se pridružil globalni histeriji, ko se zdi, da bo o ameriškem predsedniku odločal cel svet, čeprav povprečnemu Američanu gladko „visi dol“, kaj si o kandidatih mislijo drugi. Če pa bi imel možnost, je tukaj tik pred volitvami nekaj razlogov (ob mnogih drugih), zakaj bi glasoval za Donalda Trumpa.

Hillary je lažnivka

Donald Trump deluje iskreno, Hillary Clinton pa je dokazano notorična lažnivka (afera z elektronsko pošto, Bengazi in drugo). Bolj ko na dan prihajajo dokazi, da sta denimo fundacijo družine Clinton (iz nje se je črpal tudi denar za predsedniško kampanjo Hillary) financirali tudi državi, kot sta Savdska Arabija in Katar, ki sistematično kršita človekove pravice in financirata terorizem, bolj zatrjuje, da to ni res. Pravzaprav laže, zavestno in načrtno trdi nekaj, kar je diametralno v nasprotju z dejstvi. Gre za aroganco nekega predsedniškega kandidata, kakršne Američani še niso videli.

Trump ima energijo

Donald Trump ima energijo, ki jo ZDA potrebujejo. Spoštuje ameriško ustavo, zastavo in tradicijo. Ima tisti patriotizem, ki je ZDA naredil za najmogočnejšo gospodarsko, politično in vojaško silo na svetu, in to brez primere v zgodovini človeštva. Zna prisluhniti ljudem in se vsaj trudi razumeti težave povprečnega državljana. Ima se za Američana, spoštuje različne kulture, ki pa morajo brezpogojno sprejeti ameriški način življenja in zakone, če želijo živeti v ZDA.

Trump bi davčno razbremenil vse

Donald Trump bi davčno razbremenil vse državljane (do nekaj manj kot 30 tisoč ameriških dolarjev letnega dohodka ne bi bilo obdavčenih), medtem ko bi Clintonova bolj obdavčila izključno bogatejše in uvedla super davek za tiste, ki imajo več kot 5 milijonov dolarjev letnega dohodka (Trump najvišji, 33-odstotni dohodninski razred postavlja za tiste, ki imajo letne dohodke nad 154.000 ameriških dolarjev). Trump bi tudi stopnjo obdavčitve dohodka podjetij znižal s 35 odstotkov na 15.

Clintonovo podpirajo skupine LGBT in druge ekstremistične organizacije

Že to, da Clintonovo podpirajo LGBT lobiji, zagovorniki tako imenovane Gender Theory, podporniki Planned Parenthood, feministična gibanja in druge podobne ekstremistične skupine, ki same sebe imenujejo za civilno družbo in edine poklicane, da razpravljajo o človekovih pravicah, je dovolj velik razlog, da bi glasoval za Trumpa. Gre za pritlehne in zlobne združbe, ZDA bi bile s prevlado njihovih idej pahnjene v prepad.

Odnos do migrantov

Trump sploh nima tako negativnega odnosa do migrantov, kot želi prikazati medijski mainstream. Njegova migrantska politika je precej podobna politiki nekdanjega predsednika ZDA Theodorja Roosevelta jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt. Njegov odnos do migrantov bo vplival tudi na Evropo. Če zmaga Clintonova, se utegne agonija z „begunci“ podaljšati, kar lahko pripelje do državljanskih vojn.

Donald je moški

Ne želim reči, da Hillary ne more biti predsednica ZDA, ker je ženska (čeprav je za to lahko nešteto razlogov), ampak ker ni državnica takega kova, kot je bila (žal pokojna) baronica Margaret Thatcher.

Melania

Če bi bil Američan, bi bil ponosen, da bi bila Melania prva dama ZDA. Čeprav se ji vidi, da je bila že nekajkrat pod nožem lepotnih kirurgov, je še vedno lepa in privlačna ženska. Druge prve dame državnikov bodo nadvse rade v njeni družbi. Za razliko od stare vešče, ki bo s seboj kot „prvo damo“ vlačila Billa Clintona, seksualnega manijaka in posiljevalca, pred katerim bodo morale predsedniške ali premierske družine skrivati svoje mladoletne hčere.

Odnos do ustave

Ustava ZDA je svetinja, nedotakljiva. Trump jo ne bi spreminjal, Clintova jo bo poskušala.

Predsednik je državnik, ne mati Terezija

Donald Trump se ne pretvarja, da je svetnik. Predstavlja se tak, kot je, skupaj s svojimi napakami. Je zgolj človek. Clintonova je predstavlja kot svetnica, kar je že samo po sebi alarm in pokazatelj, da je dvolična in pokvarjena. Američani ne volijo moralnega reformatorja (samo poglejte, kaj se je zgodilo, ko so Slovenci izvolili „etičnega“ Mira Cerarja), ampak predsednika najmočnejše države na svetu.

Krščanstvo in predsedniška kandidata

Zdi se, da Clintonova prezira krščanstvo. Celo več. V svojih nastopih daje prednost islamu, ker od muslimanov pričakuje odločilne volilne glasove. Čeprav se Trump ni jasno opredelil do Cerkve, deluje v smeri Martina Luthra Kinga, češ da Cerkev ni ne državni uslužbenec ne orodje Bele hiše, ampak njena vest.

Hillary je nevarna ženska

Hillary Clinton je nevarna ženska. Svetu ne grozijo podnebne spremembe, ampak uporaba jedrskega orožja, ki ga za dosego svojih ciljev in ciljev njenih podpornikov utegne uporabiti. Clintonova večjo nevarnosti vidi v Putinu kot v islamu. Trump obratno: meni, da je večja nevarnost islam, s Putinom je mogoč dogovor.

Trump je politično nekorekten

Mnogi Američani se pritožujejo, da zaradi „kumbaya“ politične korektnosti izgubljajo državljanske pravice. Trump je na strani teh ljudi – večinoma belcev. Ne boji se retvitati o belem genocidu.

Gospodarski program

Gospodarska programa Clintonove in Trumpa sem že soočil. Edino, kar me pri Trumpu moti, je njegov pretiran protekcionizem, a Trumpova druga gospodarska stališča odtehtajo pomanjkljivosti.

Finančna neodvisnost

Trump nima velikih donatorjev, kar pomeni, da ne bo dolžan nikomur nič, ko bo v Beli hiši. Za razliko od Clintonove, ki bo kot predsednica dobivala račune ne samo iz Wall Streeta in velikih korporacij, ampak tudi od držav, ki podpirajo terorizem (Savdska Arabija, Katar). Medtem ko Trump ne bo v lasti nikogar, je Clintonova že v predvolilni kampanji prodala sebe in ZDA.

Hillary je lutka

Kot Američan bi se odločal, ali želim predsednika, ki govori iskreno in iz srca, ki ničesar ne skriva, ali želim predsednico, ki laže in govori tisto, kar ji drugi svetujejo. Povedano drugače. Trump ima svoje mnenje, Clintonovo ga nima.

Trump ima visoko mnenje o ZDA

Trump verjame v ameriško izjemnost (t.i. American Exceptionalism), ki ima tri temelje: ameriška zgodovina je edinstvena na svetu in se razlikuje od zgodovine drugih narodov; poslanstvo ZDA je, da preoblikuje svet; ZDA so boljše in superiornejše od drugih držav.