Matej Tonin in ritual žlahtne samorefleksije (ali kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici)

Značke

Bog, cerkev, Cirilmetodijsko društvo, demokracija, desnica, devica Marija, Evripid, Evropa, ilegalne migracije, Janez Janša, Jezus Kristus, JGBT, konservatizem, kristjani, krščanstvo, Levica, Matej Tonin, mediji, medijski mainstream, MSM, NSi, POP TV, postmodernizem, SDS, splav, svoboda, Uroš Slak, vera, volitve, vrednote, žčahtna desnica

Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado,  mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo!  Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.

Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?

Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.

Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.

Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.

Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida:  Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.

Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek: Kako deluje progresivna obdavčitev?

Značke

Chicago Tribune, davki, Don Donson, progresivna obdavčitev, YouTube, YouTube kanal Kavarne Hayek

Na YouTube kanalu Kavarne Hayek je objavljena nova epizoda: Kako deluje progresivna obdavčitev.

Vladni trojček (Gibanje svoboda, SD in Levica) je že pred volitvami obljubil večjo progresivno obdavčitev, ki se bo po koncu super volilnega leta očitno tudi zgodila. Tako obdavčitev in kako deluje najbolje ilustrira pismo, ki je bilo objavljeno v ponedeljek, 4. marca 2001, v Chicago Tribune v rubriki Glas ljudstva (pisma bralcev). Nek Don Donson (kasneje se je izkazalo, da je ime izmišljeno) se je odzval na članek o pravičnosti progresivne obdavčitve. Zgodba »Kako deluje progresivna obdavčitev« si lahko ogledate TUKAJ.

Dozdajšnje epizode na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Hoja med kapljami

Značke

Državni zbor RS, Frank Nitti, Jože Biščak, Mojca Pašek Šetinc, obtožba, Potovati z Orwellom, preiskovalna komisija, robert golob, Thomas Stratton, zaslišanje

S ´signaliziranjem vrline´ dotični sicer nimajo stroškov, povzročajo pa škodo. Običajno namerno, če govorimo o politikih; še posebej koalicijskih, ki svojo ´vrlino´ s pozicije (pre)moči postavljajo ob bok opozicijski. Potem dobimo ekshibicionistični narcizem, ki v imenu pravice slavi sežiganje vseh naokoli, ki bi utegnili dvomiti v njihove dobre namene. Na koncu se izkaže, da so le našopirjeni pavi z napisom okoli vratu: »Mi smo oblast in imamo pištole.« A zelo zlobni. In zelo nevarni.

Natanko to se mi je podilo po mislih pretekli četrtek, ko sem kot priča sedel pred preiskovalno komisijo. Zdelo se mi je, da sem obtoženec, da sedim pred tribunalom kot Thomas Stratton, junak zgodbe Zajtrk v Londonu, ene od sedmih zgodb mojega distopičnega romana Potovati z Orwellom, postavljenega v leto 2049. Ko sem poleti 2020 oddal tekst v tiskarno, si niti v sanjah nisem predstavljal, da bo čas dogajanja v romanu prišel že letos, še manj, da bom v resničnem svetu podoživljal občutke junaka. Le še Strattonov bridki konec manjka – da me mučijo in likvidirajo. Sodeč po sovražnih destikulacijah in načinu zaslišanja najbrž tudi to ni daleč. Videlo se je, da so že odločeni in da so seje le cirkus za javnost. Lahko se motim, a bojim se, da imam (tudi tokrat) prav.

Ni prvič, da je levica izkoristila institut parlamentarne preiskave ne samo za diskreditacijo ideoloških nasprotnikov, ampak tudi za demonizacijo konservativnih medijev. Cilj je že pred volitvami določil premier Golob: ukinitev (uničenje) določenih medijev, vloga Franka Nittija je bila dodeljena Mojci Pašek Šetinc. Metode so pritlehne, zatekajo se k tipičnemu ´fishingu´ – iščejo na slepo, saj zahtevajo podatke in dokumente, ki niso predmet preiskave. Tako zbiranje pomeni hud poseg v temeljne človekove pravice. Ampak ko se levica poda na lov na čarovnice, je vse dovoljeno, mar ne? Takrat dežurni varuhi človekovih pravic zamižijo na obe očesi. In človeka, ki se znajde v tem vrtincu, prisilijo, da hodi med kapljami: če se zmoči, je kriv.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (24. november 2022).

Knjigo Potovati z Orwellom lahko naročite TUKAJ.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Če vlada stranka, ki je na volitvah obljubila višje davke in manjše plače, potem se rezultatu referendumov res ne gre čuditi

Značke

demokracija, dolgotrajna oskrba, referendum, RTV Slovenija, SDS

Po predsedniških volitvah sem zapisal, da je slovenska realnost ta, da bi bil izvoljen sendvič s šunko, če bi ga levica podprla za predsedniškega kandidata. Od takrat so stvari postale še slabše. In sploh se več ne čudim ničemur.

Če preskočimo lokalne volitve, kjer je petič zapored zanesljivo zmagala SDS in nas z drugim krogom (kjer je potreben) čaka grand finale letošnjega super volilnega leta, lahko po referendumskem glasovanju že potegnemo črto in se povsem resno vprašamo, kaj je narobe s slovenskim volivcem. Res je, volivec ima vedno prav. Kljub temu je slovenski nekaj posebnega: na spomladanskih parlamentarnih volitvah je večinsko dal glas nekomu, ki je obljubil, da bo zvišal davke in znižal plače. Res moraš do obisti sovražiti konservativno stran in biti obupano anti-Janša, da glasuješ za svojo prazno denarnico. Zgolj zato, ker nekega človeka na desnici demonizirajo že trideset let in vedno se je izkazalo, da gre za grde manipulacije. Toda slovenski volivec ima še kar nataknjene plašnice.

Kaj so danes volivci izglasovali? Da se dolgotrajna oskrba starejših zamakne, da se število ministrstev poveča za petino in da se RTV Slovenija izroči v trajno upravljanje levici. To ne bo samo drago, na nacionalno televizijo se ne bodo vrnili samo časi enoumja; volivci so Golobu dali »bianco menico«, da počne karkoli. Človek, ki se je čez noč povzpel na vrh politike in ima v državi največjo moč, si je že do zdaj domišljal, da lahko s pištolo za pasom izvršilne veje oblasti počne karkoli (in medijski mainstream ga bo vedno pokril), zdaj bo začel verjeti v svojo nezmotljivost in poslanstvo, da so upravičena prav vsa sredstva, za dosego ciljev. Naslednji korak je lahko le ta, da se ustoliči za dosmrtnega premiera in odpravi opozicijo, ki jo ne potrebujemo. Parlamentarna preiskava in dopolnitev kazenskega zakonika sta že koraka v to smer.

Seveda, vse imajo v rokah volivci. Ena stvar je, da je vse več ljudi (neposredno ali posredno) odvisnih od javnega (državnega) denarja; po moji oceni več kot polovica državljanov. In ko dobiš javni denar, ti je resnično vseeno, ali vlada zviša davke ali ne; plačo ti dajo in tudi plačajo davke tako ali tako neto davkoplačevalce, ki jih je po oceni podjetnika Iva Boscarola v Sloveniji le še 300.000. Druga stvar pa je, da gre večini volivcev še zelo dobro. Očitno bo za prehod iz življenja v vzporednem svetu v realnost potrebna resnejša kriza in hudo pomanjkanje, da se bo vendarle kdo zbudil. Če kdaj. Kakorkoli, od nocoj naprej od zdravega razuma ni ostala niti iluzija.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. november 2022)

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Prvi Disneyjev animirani družinski film ´Čudežni svet´ z izrazitim gejevskim likom (te dni je v slovenskih kinematografih) doživlja v ZDA finančni krah – heteroseksualnih družin pač ne zanima gejevska romanca

Značke

American Thinker, Andrea Widvurg, Billy Eichner, Brent Lang, Bros, Disney, družinski film, film, gej, heteroseksualnost, homoseksualnost, komedija, LGBT, Strange World, Universal, Variety, Walt Disney, Čudežni svet

Eksplozivno najavljen Disneyev film ´Strange World´ (v slovenščino so prevedli kot ´Čudežni svet´) je v sredo, dan pred Zahvalnim dnevom (24. november), doživel katastrofo. Portal revije Variety poroča, da je zaslužil samo 4,2 milijona dolarjev. »To je obupen rezultat za animirano pustolovščino s proračunom 180  milijonov dolarjev. Za primerjavo. Naš čarobni svet, še ena nedavna Disneyjeva animirana ponudba, je med Zahvalnim dnevom leta 2021 zaslužil 40,3 milijona dolarjev – in to je veljalo za slab rezultat za družinski film,« je zapisal urednik Brent Lang. Slab obisk ne preseneča, saj ima film odkrito gejevski podtekst; eden od glavnih moških likov se zaljubi v drugega fanta.

Čeprav se ameriška filmska produkcija na vse pretege trudi, da bi v svoje filme vključila LGBT propagando ter gejevstvo ali trans prikazala kot nekaj povsem normalnega in naravnega, ljudje nikakor nočejo odšteti denarja za nakup vstopnice. Pred mesecem in pol se je to zgodilo filmu ´Bros´, ki je veljal za prvo gejevsko komedijo velikega studia (Universal). Obiskovalci kinematografov so film prvi teden povsem ignorirali, kar je igralec Billy Eichner označil za homofobijo. Pomislite, njegov film, kjer se onegavi z drugim moškim, doživi polom, potem pa ljudi obsodi, da so homofobni.

Enaka usoda očitno čaka ´Čudežni svet´. Medijski mainstream je pred filmom želel, da občinstvo izve za istospolno romanco. Toda bili so zmotno prepričani, da bodo družine z otroci (film je najavljen kot družinski film) drle v kinematografe. Slovenski mediji in Kolosej so bolj previdni: nikjer ni zaslediti napovedi o najstniki gejevski romanci v filmu. Napovedi filma so v slogu: »Dih jemajoči svetovi v animiranih filmih Walt Disneya so vedno fantastični in osupljivi ter nas vabijo v kraje, videne le na robu naše domišljije. (…)  Odpotujte globoko v širni in skriti ČUDEŽNI SVET, kjer vas bodo pričakala nenavadna bitja, grozeče nevarnosti in še nikoli videne dogodivščine.«

Ljudje v svetu zabave in tisti, ki so film videli na predpremierah, so bili nad animiranim filmom očarani, ljubitelji kinodvoran očitno manj. Zato katastrofalen izplen, vprašanje je, ali bo Disney lahko pokril stroške; razen če ne bodo mavrične vlade po svetu šolarje prisilno poslale v kinematografe.

»Heteroseksualcev preprosto ne zanima gejevska romanca,« so zapisali na portalu American Thinker. Starši preprosto ne želijo, da bi bili njihovi otroci LGBT indoktrinaciji podvrženi še v prostem času, potem ko jih že v šolah bombardirajo z LGBT propagando. »Kljub levičarskemu neusmiljenemu pritisku ´geji, geji, geji´ geji v povprečju niso nič bolj zanimivi od drugih ljudi in stvari, ki jih posebej zanimajo, kot so istospolne zveze, tega dejstva ne spremenijo,« še piše za American Thinker Andrea Widburg in dodaja: »Če še malo pomislim, je verjetno, da je neuspeh predvsem zato, ker Disney naj ne bi silil otrok v nezdrav življenjski slog. Ne glede na to, kako se LGBTQ množica trudi preobleči, vemo, da LGBT osebe bolj uživajo nedovoljene substance, več je zlorab partnerjev, bolj so nagnjeni k depresiji in samomorom – in to drži, ne glede na to, kako jih podpira širša kultura. Poleg tega si morate samo ogledati videoposnetke, ki jih množica LGBTQ objavlja na Twitterju in TikToku, da vidite, da so to nesrečni ljudje. Noben od staršev si tega ne želi za svojega otroka. Ne glede na to, kako želi Disney spodbujati življenjski slog, ameriški starši ne želijo tega.«

Še nasvet (odločili se boste tako ali tako sami). Če želite prihraniti denar in obvarovati družino pred LGBT propagando, pojdite rajši na sprehod, nikakor ne na ogled filma ´Čudežni svet´, ki je prikrita gejevska najstniška romanca.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Zakaj bom na referendumu PROTI (in tudi prvi, ki bo sedanje vodstvo RTV Slovenija polil s katranom in posul s perjem, če ne bo javnega zavoda svetovnonazorsko pluraliziralo)

Značke

Andrej Grah Whatmough, ideologija, Igor Pirkovič, Ksenija Koren, Luka Svetina, Matej Avbelj, pluralizem, RTV Slovenija, svetovni nazor, televizija, TV Slovenija, Uroš Urbanija, Ustava RS, Valentina Plaskan

Moje mnenje o javnem zavodu RTV Slovenija je že več let jasno in ga ne spreminjam – državne RTV ne potrebujemo. Za svobodo in demokracijo se mi zdi popolnoma nesprejemljivo, da ima država v lasti medij in da so (neto) davkoplačevalci (lastniki električnih priključkov) prisiljeni plačevati njegovo delovanje.

Na tej točki utihnejo vsi megafoni. Če živiš na račun tretjih ljudi, so tvoje besede o neodvisnosti, profesionalnosti, uravnoteženosti, pravici do obveščenosti in braniku demokracije najmanj perverzne; tak način življenja nima prav nikakršne veze z demokracijo, še manj s svobodo. No, pustimo zdaj to ob strani, ker je pred nami referendum o noveli zakona o RTV Slovenija in je zatečeno stanje tako, da očitno še lep čas javna RTV ne bo ne privatizirana, ne razpuščena.

O pravnih vidikih novele zakona ne mislim odkrivati tople vode. Kaj vse je narobe in zakaj v neki državi, ki naj bi bila pravna država, novela ne bi prestala ustavne presoje, je vse povedal dr. Matej Avbelj. Čeprav z njim ne delim vseh pogledov (predvsem o Poljski in Madžarski), je  etablirani ustavni pravnik (pismen, kot je) na razumljiv način in z dokaj preprostimi besedami razložil, da zakon ne zadosti osnovnim standardom ustavne demokracije. In da bi moral vsak, ne glede na svoj svetovni nazor, glasovati proti. Ni kaj dodati. Zato se bom posvetil vprašanju, simbol česa je RTV Slovenija.

Nobena skrivnost ni, da je nacionalno televizijo ustanovila komunistična partija. Tudi v večini drugih držav po svetu so televizije ustanovile vlade (ker je to pač bil velik finančni zalogaj), a v socialističnih državah (mednje je v okviru Jugoslavije sodela tudi Slovenija) je imela dostop do televizije le partija, namen je bil en sam: utrjevanje socialistične zavesti in kriminaliziranje kapitalizma. Na žalost se po osamosvojitvi v Sloveniji ni kaj bistvenega spremenilo, saj so vpliv in moč v javnem zavodu ohranili v socialne in liberalne demokrate preoblečeni do včerajšnji podporniki enopartijskega režima. Posamezne epizode v zadnjih tridesetih letih, ko je vodenje RTV Slovenija prevzel kdo iz desnega političnega tabora, ni omembe vredno, ker so uredniki in novinarji ohranjali svojo levičarsko rutino in kljubovali novemu vodstvu. Tudi tokrat je tako. In sploh ne gre za to, da bi ljudje na položajih vsiljevali svoje konservativne poglede zaposlenim in gledalcem, ampak za to, da bi televizijo utirili, da bi ravnala v skladu z veljavno zakonodajo. Ta je zelo jasna: spoštovanje načela resničnosti, nepristranosti in celovitosti informacij ter spoštovanje načela politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma. To pomeni, da novinarji in uredniki ne ravnajo po svojih ideoloških preferencah, ampak da omogočijo dostop vsem svetovnim nazorom. Predvsem ne dajejo vrednostnih sodb o posameznih ideologijah, nikakor ne smejo določen svetovni nazor zapostavljati samo zato, ker ni v skladu z njihovimi vrednotami. To velja za RTV Slovenija in Slovensko tiskovno agencijo, ki sta v državni lasti, nikakor ne za zasebne medije, ki so lahko pristranski, navijaški, podpirajo določen svetovni nazor.

Podobno kot v izobraževanju velja (vsaj moralo bi veljati, a na žalost ni tako), da izobraževalni sistem prenaša in podaja znanje – nikakor ne vzgaja (v določeni ideologiji) – bi moralo za državne medije veljati, da informirajo, ne vzgajajo (perejo možgane) gledalce v določenem svetovnem nazoru. Jasno je, da levica in desnica živita v svojih svetovih, da se njuni viri novic (na katere se obračajo in jim zaupajo) le malo prekrivajo in da po družbenih omrežjih večinoma razpravljata z enako mislečimi. To ni modus operandi za državno televizijo. Ta mora omogočiti obema stranema enakopravno zastopanje v programih in oddajah. Novinar, urednik ali direktor nikakor ne morejo reči, tega gosta ne bomo povabili, ker je njegov pogled preveč komunističen, desničarski, rasističen, pro-migrantski ali kaj drugega. Ne, to ne gre. Ker to ni zasebna televizija, ampak je država, kjer je v zakonu jasno napisano, da mora zagotoviti svetovnonazorski pluralizem. In ker novo vodstvo ta pluralizem omogoča (in ker je bilo izvoljeno po vseh zakonsko predvidenih postopkih in ima nova vlada zato zvezane roke), so napisali gverilsko novelo zakona, po kateri (če se uveljavi) bodo z enim zamahom obglavili povsem legitimno vodstvo in po obvodnih postopkih nastavili ljudi, ki so njihovi ideološki somišljeniki. Ti bodo na to program spet spravili tja, kjer je dolgo (vedno) bil – neuravnotežen na levo.

Za večino medijev velja, da so po dolgih desetletjih prepričali bralce, gledalce in poslušalce, da njihova blagovna znamka novinarstva ni le utelešenje plemenitega poklica, temveč poklica, ki si vedno prizadeva biti pošten in resnicoljuben. Toda prava zapuščina je, da so bili mediji vedno navijači in podaljšana propagandna roka levice. S tem seveda ni nič narobe, ko gre za medije v zasebni lasti. Je pa hudo narobe, ko gre za medije v državni lasti, ki smo jih prisiljeni plačevati ljudje različnih ideologij. In ker je temu tako, lahko domnevamo, da so skoraj vse novice prirejene, zmanipulirane, izmišljene ali so pretiravanje z namenom spodbujanja levičarske agende; gre za pravo travestijo dejstev. Tipičen primer za RTV Slovenija je poročanje o dveh ideološko si nasprotnih dogodkov: parade ponosa in pohoda za življenje.

Uveljavitev novele zakona o RTV bi pomenila: (prvič), monopol (nad vsebino in kadri) sedanje vladne politične garniture, ki bi ga druga politična (ideološka) opcija lahko razbila le z novim zakonom; (drugič), nepregledno favoriziranje določenih nevladnih organizacij, ki bi kadrovale v programski svet; (tretjič), politizacija javnega zavoda; (četrtič), uzurpacija RTV Slovenija s strani majhne skupine novinarjev in urednikov, ki so naklonjeni sedanji vladi; (petič), nadzor nad programskim svetom (in s tem nad vsebino) bo levica ohranila tudi takrat, ko je ne bo več na oblasti. To je le nekaj zadev, ki jih prinaša novela zakona in bi jih lahko uvrstili v kategorijo škandaloznih afer. Novinarji in uredniki, naj poudarim še enkrat, bi se morali zavedati, da so javni uslužbenci, ki morajo streči tako levim kot desnim. Predstavljajte si, da bi nek javni uslužbenec v upravni enoti zavrnil vlogo nekoga izključno zato, ker se ne strinja z njegovim političnim prepričanjem. Tega ne more, niti ne sme narediti, njegovo vlogo mora obravnavati z nevtralnega stališča in v skladu s pozitivno zakonodajo. Enako morajo ravnati na državni televiziji, drugače naj si službe poiščejo v zasebnih podjetjih, ki izdajajo medije. In pika.

Kdor uporabi le kanček zdrave pameti, to ve. Ve, da so danes najbolj glasni na Kolodvorski ulici prekaljeni levičarski aktivisti, ki odkrito simpatizirajo s socializmom, terorističnimi organizacijami na Bližnjem vzhodu, prezirajo Trumpa, demonizirajo vse, kar je na konservativnem ideološkem polu, zaničujejo vse, kar je slovenskega in poveličujejo multikulturalizacijo. In zdaj, ko je omogočeno, da slišimo še kak drug pogled o (z levice) prepovedanih sadežih, so ti ljudje, ki to omogočajo, krivi in po levičarski diktaturi jih tam ne bi smelo biti, ne bi sploh smeli obstajati. Ali se sploh zavedajo, da s takim ravnanjem zaničujejo svoje samospoštovanje? Da so sami šli v svoje rane, zdaj pa ne najdejo izhoda in prosijo za pomoč politiko? Da je njihovo govorjenje o depolitizaciji edina politizacija v tej zadevi? Očitno se ali ne zavedajo ali so pokvarjeni do obisti.

To so seveda moji razlogi in moje mnenje, zakaj bom v nedeljo na referendumu glasoval proti. Izhodišče mi je, da damo priložnost Whatmoughu, Urbaniji, Pirkoviču, Korenovi, Svetini, Plaskanovi in še nekaterim priložnost, da končajo mandat in pokažejo, da (ali) se da delati drugače in da se lahko zagotovi pluralizem svetovnih nazorov. Če tega zaupanja ne bodo upravičili, verjemite, da bom prvi, ki jih bo namočil v katran, posul s perjem in odnesel ven.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (24. november 2022).

Kako multikulturalizem uničuje nacionalne identitete

Značke

Alain Destexhe, Anglija, begunci, Boutros Boutros-Ghali, Bretanija, Bruselj, Callac, Egipt, Else Fornero, Emmanuel Macron, Francija, Giulio Meotti, islam, Kanada, Kopti, krščanstvo, Le Figaro, Magreb, migracije, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, New York Times, Philippe Van Parijs, priseljenci, Richard Thaler, Severna Afrika, Standaard, Turčija, Velika Britanija, Wales, Združeni narodi, ZN, Švedska

(Spodnji tekst je bil objavljen na portalu Gatestone Instituta, napisal ga je italijanski publicist Giulio Meotti, urednik kulture pri Il Foglio.)

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj  je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.

Nedavni  članek  Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:

»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«

Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.

Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times  piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.

Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo  The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.

Nove uradne britanske  številke  razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov  britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.

Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska  sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija:  leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.

»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal  Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«

Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:

»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.

Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal  Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je  opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«

»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.

Zato so Švedi nedavno  glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.

V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6  odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno  razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal  Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.

Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi  Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard  (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil,  da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.

»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«

To zgodovinsko preobrazbo je predvidel  Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«

Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.

Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.

Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Ostajamo blagoslovljeni s podeželjem, ki je slovenska nacionalna ikona zdravega razuma

Značke

desnica, konservativnost, Levica, lokalne volitve, podeželje, Slovenija, urbano naselje, urbanost, volitve

Najbrž se boste strinjali, da je zaupanje mestoma naivna, a kljub temu lepa vrlina. Prevara to ni. Zato je paradoksalno, da je zaupanje predpogoj za prevaro.

Ne govorim samo o ponzijevih shemah ali prodajah čudežnih zdravil, govorim tudi o volitvah. Taktika levice je, da si zaupanje ljudi pridobi s slikovitimi orisi svetle prihodnosti, ki čaka vse ljudi, če ji na volitvah namenijo svoj glas. Čeprav se kasneje to izkaže za prevaro, ker njeni modeli nikjer na svetu niso delovali, niti ne morejo delovati, s(m)o ljudje nagnjeni, da bolj verjamemo lepim besedam, kot (ne)uresničenim dejanjem.

Ravno zaupanje je tisto, ki loči urbana naselja od podeželja. Po vaseh je življenje trdo, a dokaj enostavno. Ljudje vedo, da bodo preživeli od lastnih rok, ne od besed. Precej zaprte skupnosti, kjer ljudje poznajo vsakega, so preživele ter ohranile jezik, kulturo, tradicijo in vero ravno zaradi zaupanja v svojo skupnost in nezaupanja do tujcev. Njihovega zaupanja ni mogoče kupiti, treba si ga je pridobiti. In ta pot je zelo dolga. Čeprav se je Kovačeva hvalila Obami, konservativne skupnosti ni mogoče spremeniti z enim obiskom, kaj šele z neko aktivistično taktiko. Zato na podeželju glasujejo za konservativne stranke.

Za razliko od podeželja mesta gradijo na prevari: vzporedni svet slikajo kot realnost. Prišlek ali ideološko primerna oseba je takoj deležna vseh vrst socialnih pomoči. Zdi se mu, da je to nekaj naravnega. In ker je z vsemi ugodnostmi prestavljena v fantazijski film, kjer junak asfalt pod nogami občuti kot mehko travo, na volitvah glasuje v nasprotju z realnostjo in naravnimi vrednotami. Ta dovršen urbani konstrukt, ki je poln razmah na stari celini doživel v zadnjih pol stoletja in se dotaknil tudi Slovenije, skuša doseči, da domišljija prevlada nad spominom. Podeželje temelji predvsem na izkušnjah spomina, medtem ko mora urbano naselje izdelati ogromno podrobnosti (od infrastrukture do služb), da zapelje lastni spomin v fantazijski (socialistični) svet. Povedano drugače: pozabljanje tradicionalnega (naravnega) je izvorni del prevare.

Ker prevarantom do zdaj na podeželju ne uspeva, poskušajo z novimi prevarami: Francija bo na podeželje naseljevala migrante, demokrati želijo zmanjšati število elektorskih glasov v pretežno kmetijskih državah, v Sloveniji je levica pred več kot dvema desetletjema kljub jasno izraženi volji ljudstva blokirala volilno zakonodajo. Poleg prisilnih vzorcev spreminjanja, kar želi centralna oblast v prestolnici: prostorsko planiranje in načrti so namenjene urbanizaciji (od cestomanije do gradnje stanovanjskih blokov), gradnjo na podeželju nadzorujejo urbani načrtovalci, uporablja se gradbene materialne, ki niso skladni s tradicionalnim okoljem. Kljub temu se kmečki človek za zdaj še upira in podeželje ostaja slovenska nacionalna ikona.

Današnji rezultat lokalnih volitev je pričakovan in je odraz prepada med naravnim in tradicionalnim na podeželski strani ter umetnim in postmodernističnim na urbani strani. Upajmo, da bo tako še nekaj časa ostalo, saj je podeželje še zadnji branik tega, čemur lahko rečemo slovenstvo v svoji najbolj žlahtni obliki. Da bi tako tudi ostalo, morajo avtohtoni in staroselci na podeželju imeti oblast v svojih rokah. Kmetje dobro vedo, kaj je levičarska prevara: poskus dobrikanja in sejanja megle, da centralnoplanski uradnik v socialistični prestolnici bolj od njega ve, kaj je dobro zanj. Takoj spregleda nevarnost, ko se mu socialisti ponudijo, da bodo oni skrbeli za ohranjanje kulturne dediščine na podeželju. Natančno vedo, da prinašajo samo uničenje in revščino. Te lekcije so se naučile cele generacije, postale so imune na odločitve, ki jih sprejemajo popolnoma neznani in zlonamerni ljudje daleč proč od kmetij.

Kakopak, urbani sociologi, filozofi in politični komentatorji primerjajo podeželje z zaostalostjo, svetom, ki se je ustavil pred stoletji. Na vaško idilo in tamkajšnje umirjeno, monotono življenje levica gleda kot na razrednega sovražnika: kulturna zaostalost ohranja duh fevdalizma in patriarhata, kar preprečuje napredek okostenelega kraja. Tako razmišljanje je paradoksalno, ker po drugi strani slavijo ilegalne migrante, pravijo, da bodo ´obogatili´ domačo kulturo. Bolj se jim zdijo sprejemljivi ljudje, ki so še do včeraj na obronkih Peševarja pasli koze, kot slovenski kmečki živelj. Izključno zato, ker z goniči kamel in nadlegovalci koz dobijo nove glasove. Zmanjšanje meril, kaj je čednost ali vrednota, je posledica sodobne relativizacije in znižanja standardov doma. Pomislite. Po vaseh se fantje med seboj stepejo zaradi deklet, v mestih zaradi žoge (nogometa); na podeželju je visoko cenjena ženska z večjim številom otrok, urbane ženske med seboj tekmujejo, katera bo imela več splavov. Razliko med podeželjem in urbanimi naselji zato lahko opredelimo tudi kot razliko med kulturo življenja in kulturo smrti.

Z rezultatom lokalnih volitev smo lahko zadovoljni. Pokazalo se je, da po vaseh in manjših krajih še vedno prevladuje zdrav razum, da je Slovenija še vedno blagoslovljena s svojim podeželjem.

Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Druga video epizoda Kavarne Hayek že na YouTube kanalu

Značke

demokracija, financiranje gospodarske družbe, Kavarna Hayek, Nova obzorja, preiskovalna komisija DZ, YouTube

Na YouTube kanalu Kavarne Hayek je objavljena druga epizoda: Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Preiskovalna komisija DZ RS ugotavlja odgovornost nosilcev javnih pooblastil pri financiranju gospodarske družbe Nova obzorja, ki izdaja revijo Demokracija. Nekdanji direktor Novih obzorij Jože Biščak je komisiji pojasnil, kaj sploh pomeni »financiranje gospodarske družbe«, saj komisija očitno meni, da podjetje, ki oglašuje, financira medij pri katerem oglašuje. Ali res? To je lekcija, kaj »financiranje gospodarske družbe« v resnici pomeni.

TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo: Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Postanite naročnik kanala.

Luka Mesec in njegova nova modrost (o minimalni plači), ki je jemlje sapo in sega onkraj meja znanega

Značke

delavec, ekonomija, kapitalizem, Kitajska, Levica, Luka Mesec, Milton Friedman, minimalna plača, ministrstvo za delo, Nobelov lavreat, Nobelova nagrada, podjetništvo, socializem

S tovariši iz Levice ni nikoli dolgčas. Vsakdo se vedno lahko nauči kaj novega: ali o gospodarskih razmerah v Sloveniji ali prenašajo v te kraje modrosti globalnih socialističnih intelektualcev ali pridobimo nova znanja o stvareh okoli nas, ki smo jih do zdaj gledali z drugimi očmi. Njihovo vsakodnevno razmišljanje in poglobljeno iskanje resnice (predvsem o podjetništvu) gre onkraj meja znanega, popelje nas v do zdaj še neviden in neznan svet razsvetljenstva. In kot je Kolumb z odprtimi usti opazoval Novi svet, lahko vsakdo izmed nas z razširjenimi zenicami in vzeto sapo spoznava, da ima njegovo zaostalo kapitalistično razmišljanje meje ter da je lahko vesel levičarskega avantgardnega raziskovanja in njihovega razbijanja buržoaznih mitov.

Včeraj je frontman Levice Luka Mesec, ki so ga mediji naredili za pop zvezdo ekonomske in drugih znanosti, kot minister za delo nesebično delil svoja najnovejša spoznanja o minimalni plači. Pravim vam, če zdaj ne bo postal Nobelov lavreat za ekonomijo, ne bo nikoli.  In če ne bo, bo to vesoljna krivica, nezaslišana kuhinja švedski akademikov, manifestacija neznanja sekretarjev komisije za podelitev Nobelove nagrade. Naj bralec oprosti takemu uvodu, toda slovesnost trenutka je neizmerna: luč v predoru je!

Mesec je v pogovoru z novinarji razkril nov pomen in namen minimalne plače. Ta nima samo, kot se je do zdaj zdelo, socialne vloge, da zagotovi boljše in dostojno življenje najmanj plačanim delavcem, ampak tudi razvojno, »saj so podjetja zaradi njenega vsakoletnega usklajevanja prisiljena krepiti dodano vrednost prek napredka na ravni organizacije in tehnologije«. Sem vam rekel, luč na koncu predora je! Človek se vpraša, kako to, da se tega ni prej domislil kdo drug, saj je rešitev za slovensko gospodarstvo, ko z višjimi stroški dela spodbudiš podjetje k ne samo boljšemu poslovanju, ampak tudi k investicijam, ležala praktično na cesti. Neverjetno. Eureka!

Izračun? Eh, malenkost! Pomislite na lastnika pekarne, ki peku daje minimalno plačo (okoli 1250 evrov bruto bruto). Ob predpostavki, da je razlika (poenostavljeno povedano) med proizvodno in maloprodajno ceno bele žemljice 0,2 evra, to pomeni, da mora pek prodati, da zasluži minimalno plačo, 6.250 žemljic. Če se bo minimalna plača povečala na 1.400 evrov (bruto bruto), bo moral prodati 7.000 žemljic oziroma bodo morali potrošniki v pekarni kupiti 750 žemljic več. Ker bodo kupili več (kar očitno ne bo težava, ker se bo tudi njim povečala plača), bodo tudi manj lačni. Kar pomeni, da povečanje minimalne plače ´ubije celo več muh´ naenkrat, kot si je zamislil Mesec. Dragi podjetniki, ste razumeli? Povečajte stroške in vaše podjetje ne bo samo vzcvetelo, ampak bo poletelo.

Na nesrečo Levice temu seveda ni tako, saj bo na koncu ´ubita samo ena muha´ – lastnik, ki bo moral zapreti pekarno. Življenje v realnem svetu je nekaj povsem drugega kot življenje v glavi Luke Mesca. Spominja na Zgodbo o žličkah Miltona Friedmana, ki govori o socialističnem programu zaposlovanja. Nekako takole gre. Friedman je nekoč obiskal Kitajsko. Bil je šokiran, ko je videl, da namesto sodobnih traktorjev in zemeljskih strojev na tisoče delavcev pri gradnji kanala gara z lopatami. Svojega gostitelja, vladnega birokrata, je vprašal, zakaj se ne uporablja več strojev. Birokrat je odgovoril: »Ne razumete. To je program zaposlovanja.« Milton je komentiral: »Oh, mislil sem, da poskušate zgraditi kanal. Če hočete službe, tem delavcem dajte žlice, ne lopate!«

O škodljivosti minimalne plače sem na primeru zaposlenih v restavraciji s hitro hrano že pisal, zato ne bom ponavljal. Na tem mestu naj ponovim le to, da minimalna plača povzroča nezaposlenost. Podjetja, ki so zaradi zakonodaje prisiljena izplačevati višje in višje minimalne plače, so prej ali slej izločena s trga, saj poslujejo težko. Delavci izgubijo delo in postanejo strošek drugih (neto) davkoplačevalcev. Edini učinek minimalne plače, ki jo določajo vlade, je, da uničujejo delovna mesta. Velika in kapitalsko močna podjetja seveda zagovarjajo minimalno plačo, saj vedo, da se ´na lep´ način znebijo manjše konkurence, ki bi utegnila ogroziti njihov položaj na trgu. Žal je minimalna plača fetiš tudi na desnici; bodisi zaradi ekonomskega neznanja bodisi zaradi povsem zasebnih interesov. Vsekakor minimalna plača, še posebej sprotno višanje, ima neposredne negativne učinke na gospodarstvo, s tem pa tudi na blaginjo državljanov.

Ampak levičarjev v to ne morete prepričati. Vsako vaše dokazovanje z empiričnimi raziskavami, večkrat dokazanimi teorijami in praktičnimi izkušnjami bo označeno za kapitalistično herezijo, ki ovira proces postmodernističnega ustvarjanja novega socialističnega človeka. On, Luka Mesec, pa ve, da so vrata raja na dosegu roke. Kot minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bo (blagoslovljen s spoznanji in razumevanjem marksističnih mitov) popeljal (ne)vernike v brezskrbno prihodnost. Ne sicer kot minister za solidarno prihodnost, ki mu je propadlo že na začetku mandata in bi bil uspeh bolj veličasten, pa vseeno. Da ne bo pomote: govorimo o formalno precej izobraženem in odraslem človeku, ki je dobro načitan. Ja, evolucija zna biti včasih kruta.

Blog Kavarna Hayek je po novem tudi na istoimenskem YouTube kanalu. TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo.