Res, pravi čudež je, da nismo vsi mrtvi

Značke

komunizem, kresničke, Mohorjeva družba, otroci, petarde, POP TV, regulacije

Pred dnevi je komercialna televizija POP TV poročala, kako nevarne so za zdravje ljudi kresničke. Seveda so za mnenje povprašali neko strokovnjakinjo, ki je to tezo potrdila, češ ko gori ena kresnička, je tako, kot bi stali ob izpušni cevi dizelskega motorja. Podobno je s petardami in raketami, ki ne ogrožajo samo ljudi, ampak tudi živali, ker jih preplašijo. Ob tem so kazali poškodbe, ki jih povzročijo in, kakopak, uspehe policistov, ki so v bliskoviti akciji pri mladoletniku zasegli skoraj 1.000 kosov petard.

Pravzaprav je čudno, kako smo mi starejši sploh preživeli otroštvo (jaz na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja), ko smo pa zrasli ob kresničkah in ob petardah, v avtomobilih smo se vozili, ne da bi bili pripeti z varnostnim pasom, odpirali okna in tiščali glave ven. Motorje smo vozili brez čelad, kolesarili smo brez ščitnikov za kolena, v šolo nismo hodili po „varnih poteh“, nismo poznali „varnih igrač“, vodo smo pili kar iz potoka ali izvira, pretepali smo se, imeli polomljene kosti, razbite zobe, odrgnine po vseh sklepih (marsikatera brazgotina se še danes pozna), starši so nas puščali same v avtomobilih, ko so hodili po opravkih, otroški vozički so bili brez zavor, vsi okoli nas so kadili (zdravniki, vozniki, delavci, učitelji – vsi so bili zakajeni in prekajeni), ogrevali smo se z drvmi in iz dimnikov se je kadilo kot za stavo.

Nismo imeli računalnikov ali PlayStationa, da bi cele dneve preživeli doma in bili „na varnem“. Ne, po cele dneve smo bili zunaj, raziskovali bližnji gozd, šli nekaj kilometrov proč, in to, o groza, brez mobilnega telefona, da bi se javili staršem vsako uro, da je z nami vse v redu. Če smo se urezali ali potolkli, smo našli prvo vodo in si izmili rano, nato se igrali naprej. Izdelovali smo si orožje (loke in kopja) ter se igrali bodisi kavbojce in indijance bodisi Nemce in partizane. Ko smo hodili na vas k sorodnikom, ki so imeli po kleteh še vedno skrito orožje, smo (mulci stari 12 ali 13 let) streljali s pravimi ali zračnimi puškami. Plezali smo po drevesih (in padali z njih), se igrali na igriščih, ki so bila po zdajšnjih standardih „smrtno nevarna“: bila so visoka po več metrov, imela vrvi, vrtiljaki so bili hitri in nezavarovani. Mediji danes ves čas opozarjajo na te nevarnosti. In če smo kakšno posebno ušpičili, so nas starši kaznovali – tudi fizično. Za kazen smo denimo morali v kotu klečati na ostrem delu polena. Če nam je učitelj dal nekaj vzgojnih udarcev, starši v šolo niso prišli z odvetnikom, ampak smo bili kaznovani še doma.

Čeprav sem otroštvo preživel v komunizmu, kjer otroci niso imeli na voljo vseh dobrin in igrač, ki so jih poznali zahodni vrstniki, smo bili pri igri relativno svobodni in inovativni, odgovornost za svoje početje smo prevzemali nase in nosili posledice, starši pa niso bili panični, da bi ob vsakem našem smrklju ali ureznini noreli v zdravstveni dom. A to ne pomeni, da nas starši niso imeli radi in niso skrbeli za nas, to pomeni, da niso bili obsedeni, da z nami niso ravnali kot z milnim mehurčkom in nas ovite v vato pošiljali v šolo. Danes si je to skrb v družbi, ki je na deklarativni ravni svobodna, z regulacijami prisvojila država, starše pa skrbi za otroke učijo nepotešene feministke in psihopati, ki po parkiriščih ob trgovinah oprezajo, ali kdo morebiti v avtomobilu ni pustil otroka. Če ga najdejo, najprej doživijo ultimativni orgazem, nato pokličejo in policijo in medije, na koncu se po televizijah vrstijo oddaje, kjer se „strokovnjaki“ zgražajo nad početjem in neodgovornostjo staršev. In pozivajo k zaostritvi zakonodaje.

Si predstavljate, da bi danes mlada mamica, medtem ko gre v pekarno, pred vhodom pustila voziček z dojenčkom? Mediji bi jo linčali, pozivali, naj ji center za socialno delo odvzame otroka. Ali da bi, ko gre na tržnico, otroka pustila samega doma. To se je dogajalo in dojenčki so, glej čudo čudno, preživeli. Ali na poletnih počitnicah, ko smo se brez krem z visokimi faktorji sončili? Kako je sploh mogoče, da cela generacija ni dobila kožnega raka ali kakšno drugo kožno bolezen? Ali to, da smo si otroci delili pijačo, pili iz iste steklenice? Ne dva, ampak cela druščina. Danes ima vsak svojo steklenico ali bidon, a Bog ne daj, da bi kdo drug pil. Vsi se bojijo virusov ali bacilov, ki bi jih lahko dobili, če bi jih več pilo iz istega bidona.

Omenil sem samo nekatere primere, ko smo bili otroci prepuščeni svoji igri, regulacij ni bilo, prav tako ne samooklicanih „človekoljubov“, ki bi opozarjali pred vsemi mogočimi nevarnostmi. Seveda, prihajalo je do poškodb, tudi hudih, ljudje so postajali invalidi ali so celo umrli. Ampak to se dogaja tudi danes. Z regulacijami ali brez njih. In, ne me prijeti za besedo, ne opravičujem in ne mislim, da je bilo vse to prav, zgolj navajam dejstva, kaj smo počeli. In preživeli. Če samo pomislim, koliko „nevarnosti“ je nekoč prežalo na nas in kako „neodgovorni“ so bili starši, potem je pravi čudež, da nismo vsi mrtvi.

Advertisements

Je mogoče, da si Združena levica želi vrnitve h koreninam kapitalizma?

Značke

kapitalizem, Michael A. Lebowitz, Združena levica

Na Facebook profilu Združene levice so objavili citat Michaela A. Lebowitza iz Socialistične alternative. Takole gre: „Vrnimo se h konceptu dobre družbe – družbe, za katero mislimo, da je dobra, družbe, v kateri bi radi živeli in za katero mislimo, da ima vsakdo pravico do nje. Bistveno je zagotoviti, da bi naša družbena dediščina, rezultat minulega dela, pripadala vsem in ne le ozki skupini.“

Če ste pazljivo prebrali, ste seveda opazili, kje je poudarek: „Vrnimo se h konceptu dobre družbe…“ Torej, koncept „dobre družbe“ smo nekoč že imeli, a smo ga zapravili, zato se vrnimo h koreninam.

Here we go.

Korenine zgodbe o uspehu so korenine kapitalizma in prostega trga. Zahodna Evropa je od poznega 18. stoletja do začetka 19. stoletja postajala bogatejša, razvitejša in svobodnejša. Podjetništvo, svoboda, mir, zasebna lastnina, pravičnost, sodelovanje, odgovornost in strpnost so pripomogli k gospodarskemu okolju, ki je skoraj v celoti izkoreninil revščino. Posamezni nacionalni socialni, gospodarski in politični koncepti so temeljili na osebni svobodi in liberalizaciji trgov, dokler se v začetku 20. stoletja ni pojavila paradigma: več države, več davkov, več pravil. Ta propaganda o skrbi države za dobro počutje in socialno varnost državljanov na način, ko vzameš enim in daš drugim, je na prelomu tisočletja popolnoma prevladala. In tudi povzročila marsikatero vojno in vzpon diktatur, na primer komunizma.

No, nisem povsem prepričan, da Združena levica in Michael A. Lebowitz z vrnitvijo h konceptu dobre družbe mislita vrnitev h koreninam kapitalizma in prostega trga.

 

Praznični premislek o konservativizmu in progresivnosti

Značke

American Thinker, enakost, gospodarska enakost, konservativci, konservativizem, migracije, osamosvojitev, progresivci, progresivnost, Slovenija, svoboda

V sodobni družbi se razlike med klasičnimi desnimi in levimi strankami brišejo. Vse se kot točke na navidezni premici (kontinuumu) pomikajo proti sredini. Desnica sprejema ideje levice in obratno. Delitve, kot smo jo poznali, skoraj ni več, vrednote, ki so ostro ločile ta dva pola, sprejemajo alternative, ki so označene za skrajne. Gre predvsem za razumevanje dveh idej razsvetljenstva: enakosti in svobode. Na portalu American Thinker je bil pred dnevi dober članek na to temo, zato bom povzel nekaj misli.

Ključni pojem levega progresivizma je enakost in prepričanje, da so vsi ljudje v osnovi enaki. Razlike nastajajo zaradi tradicionalnih načinom razmišljanj, zato menijo, da je država (vlada) poklicana, da poseže med posameznike in ustvari klimo enakosti. Ne gre samo za prebivalce ene države in enega naroda, ampak za cel svet. Zato progresivci menijo, da so meje nacionalnih držav krive za nacionalizme, ki so povzročili vojne, rasizem, trpljenje. V svojo sredino sprejmejo vsakega in vsako kulturo, prepričani so, da ima vsakdo pravico ne samo do osnovnih, življenjsko potrebnih dobrin, kot so voda, hrana in streha nad glavo, ampak tudi do zdravstvene oskrbe, visoke izobrazbe, televizorja, klimatske naprave, iPhona oziroma do vsega, kar progresivizem opredeli kot napredno in nujno potrebno oziroma ne glede na človekov prispevek k družbi. Glavna ovira je zahodni konservativizem, ki jim stoji na poti do popolnega sveta. Slednji je kriv, da se ljudje ločijo po rasah in kulturah, progresivci so prepričani, da je zahodna civilizacija vzcvetela in rastla zato, ker je bela zahodna civilizacija ropala in kradla nezahodnim kulturam in ljudstvom. In prej bo ta krivica odpravljena in bolj se bodo rase med seboj mešale, lepše bo vsem na planetu. Ključno vlogo pri tem igra država, cena za izgubo osebne svobode ne bo pretirana. Meje svobode posameznika po mnenju progresivcev namreč določa država.

Konservativizem je nekaj povsem nasprotnega. Če boste kakšnega „desničarja“ vprašali, kaj je po njegovo bistvo konservativizma, vam bo najbrž odgovoril, da je to svoboda (posameznika), v katero se država nima pravice vmešavati. Konservativci želijo, da jih vlada pusti pri miru pri odločitvah, kaj bodo naredili s svojim zaslužkom, kaj s svojim premoženjem. Verjamejo sicer, da vojska, policija in pravosodje ne morejo biti zasebna podjetja, da mora država poskrbeti za ceste, nikakor pa ne pristajajo na vlogo države pri popravljanju socialnih krivic, skrbi za zdravje in izobraževanje. Prepričani so, da je vsaj posameznik uspešen toliko, kot je sposoben, in da je vsaj posameznik odgovoren za svojo usodo. Priznavajo sicer, da so v družbi posamezniki, ki zaslužijo pomoč, toda to je stvar dobrodelnosti posameznikov, ne pa države. Ne verjamejo, da bi lahko država s prerazporejanjem zagotovila ekonomsko enakopravnost, glede enakosti pa priznavajo enakost pred zakonom. Gre za vladavino prava, pravno enakost, ki pomaga ščititi posameznika pred drugimi posamezniki in plenilsko naravo države. Gospodarska enakost in socialna pravičnost so za konservativce kolektivistični kategoriji, ki dajeta privilegije določeni skupini ljudi na račun drugih.

Konservativizem in progresivizem sta si izvorno torej povsem nasprotna. Če jih gledamo v luči migracij, se konservativci upirajo uničenju nacionalne identitete, progresivci pa ne prenašajo idejo nacionalne države. Že glede samostojne Slovenije se razlikujejo. Medtem ko konservativci menijo, da je osamosvojitev Slovenije kot nacionalne države nekaj, kar je treba braniti in gojiti, bi progresivci imeli Slovenijo (in Evropo) za multikulturni laboratorij brez kakršnekoli tradicije slovenskega naroda.

Je sploh še možen kompromis?

Wilders pač ne prepeva Kumbaya*

Značke

Beata Szydlo, Evropa, Evropejci, Geert Wilders, islamizacija, Marine Le Pen, revija Reporter, svoboda, Viktor Orban

Nizozemskega politika Geerta Wildersa so pred dnevi obsodili zaradi sovraštva do tujcev. Ne, nikogar ni ubil, kot je sredi belega dne nek Mohamed njegovega rojaka in režiserja Thea van Gogha, niti pretepel, kot to počno migranti po ulicah evropskih mest, niti se ni s tovornjakom v Amsterdamu zaletel v množico ljudi, kot sta se napadalca v Nici ali Berlinu. Preprosto je na nekem shodu svoje privržence vprašal, ali si želijo manj ali več Maročanov. In ko so ljudje začeli vzklikati, da manj, jim je odgovoril, da »bodo to uredili«. Zato je bil obtožen sovražnega govora in spodbujanja k sovraštvu. Kot da težav z migranti sploh ne bi bilo, kot da ne preplavljajo Evrope, ne posiljujejo in morijo. In Wilders naj bi ob trku in vojni dveh kultur, religij in ras prepeval Kumbaya ali kaj? Ne, obljubil jim je, ko bo on na oblasti, in to se utegne zgoditi že prihodnje leto, bo zadevo uredil tako, da se bodo staroselci v deželi tulipanov počutili spet varne, priseljeniška drhal pa bo morala začeti delati, sprejeti vrednote države, v katero so prišli, ali pa odnesti svojo črno rit nazaj na afriško celino, kot bi rekel Samuel L. Jackson.

Wilders je naglas povedal tisto, kar si ljudje v resnici mislijo. In bil kaznovan. Kar je velika težava po Evropi, saj je politična korektnost na nek način zaukazana, čemur sledi medijski mainstream, ki ta dejstva prekriva, ki o tem ne poroča, ki stvari ovija v celofan, češ da negoduje majhna skupina skrajnih desničarjev, ki so vsi po vrsti rasisti, kakopak. A te skupine sploh niso več tako majhne, kot si domišljajo politične, ekonomske in civilnodružbene elite, ki so Evropo izdale tujcem in prepričevale ljudi, da je skupinski samomor evropske kulture in tradicije neizogiben. Vsak dan več ljudi spoznava, do kam so jih elite pripeljale. In vsak dan več ljudi si to upa povedati naglas, brez filtra med možgani in usti.

Zato je obsodba Wildersa, čeprav jo je odnesel brez kazni, dokaz več, kam vodi politična korektnost tako evropske levice (S&D) kot evropske desnice (EPP). Njihovi politiki so postali mentalni in fizični degradiranci, ki skušajo s policijo, vojsko in sodstvom paralizirati ljudi, ki po desetletjih (prisilnega) spanca spoznavajo, da jih Bruselj in etablirane politične stranke vodijo ne samo v kulturen, ampak tudi fizičen propad evropske civilizacije in bele rase. Staro celino so pritlehni paraziti skušali oropati prihodnosti na tistih temeljih, na katerih je zrasla veličastna civilizacija. Viktor Orban je redka svetla točka, poljska premierka Beata Szydlo tudi, Brexit je bil opozorilo, Wilders je znanilec upora, prihaja Marine Le Pen. In če so elite mislile, da se bodo potomci rase stoletnih bojevnikov hitro vdali grožnjam s silo, so se zmotile. Pomagalo ne bo niti dobrikanje ljudem, češ, res vas nismo slišali, a zdaj bo drugače, spremenili se bomo, poslušali vas bomo, ubogali vas bomo, volite za nas. Prepozno. Elita, ki je (bila) za svoj obstoj pripravljena izbrisati Evropejce, nima kaj iskati na stari celini.

*Tekst je bil (nekoliko spremenjen) prvič objavljen v reviji Reporter.

 

Hayekovo pismo Božičku

Značke

Božič, Božiček, Friedrich August von Hayek

Friedrich August von Hayek je leta 1907 pisal Božičku. Pismo je med pripravljanjem razstave o Hayeku našel Richard Zundritsch.

“Address: To the Christkind in Heaven

Dear Christkind!

Please bring two packets of tin soldiers, one „Dragoon“ and one „Artillery“. Also a Matador building block set and a set of map puzzles. Finally three books, an atlas, a book on plants and a book by Karl May.”

Ayn Rand o božiču

Značke

Ayn Rand, Božič, The Objectivist

Ayn Rand pred natančno 40. leti na vprašanje, ali je praznovanje božiča primerno tudi za ateiste:

„Yes, of course. A national holiday, in this country, cannot have an exclusively religious meaning. The secular meaning of the Christmas holiday is wider than the tenets of any particular religion: it is good will toward men—a frame of mind which is not the exclusive property (though it is supposed to be part, but is a largely unobserved part) of the Christian religion.

The charming aspect of Christmas is the fact that it expresses good will in a cheerful, happy, benevolent, non-sacrificial way. One says: “Merry Christmas”—not “Weep and Repent.” And the good will is expressed in a material, earthly form—by giving presents to one’s friends, or by sending them cards in token of remembrance …..

The best aspect of Christmas is the aspect usually decried by the mystics: the fact that Christmas has been commercialized. The gift-buying …. stimulates an enormous outpouring of ingenuity in the creation of products devoted to a single purpose: to give men pleasure. And the street decorations put up by department stores and other institutions—the Christmas trees, the winking lights, the glittering colors—provide the city with a spectacular display, which only “commercial greed” could afford to give us. One would have to be terribly depressed to resist the wonderful gaiety of that spectacle.“

Koledar revije The Objectivist, december 1976

Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata

Značke

Bartertown Diner, Che Guevare, Mao Cetung, marksistična restavracija, samoupravljanje, The Garden Diner and Café, ZDA

Za razliko od slovenskih levičarjev, ki radi vrtijo gobec in druge učijo, kako morajo poslovati in delavcem omogočiti soupravljanje, so marksisti v Michiganu v ZDA odprli vegansko rerstavracijo Bartertown Diner, ki se je kasneje preimenovala v The Garden Diner and Café. Dokazati so hoteli, da znajo socialisti poslovati in da marksistični poslovni model (karkoli že to pomeni) deluje. Seveda so poskrbeli tudi za vzdušje – stene so krasile freske Che Guevare (naslikan s predpasnikom), Mao Cetunga in drugi komunistov pri natakarskih in kuharskih opravilih. O poslovanju ni odločal direktor, ampak so vpeljali nekakšno samoupravljanje, kjer so si plače, ki so bile sicer enake za vse (kuhar je dobil enako kot natakar), določali sami. Seveda so bile visoke, ker so pač toliko cenili svojo delo, dobiček se jim je zdel posledica odtujenega dela, zato ga, kakopak, niso imeli. Na začetku jim je še uspevalo, a predvsem zato, ker so v znak podpore v restavracijo zahajali njihovi levičarski somišljeniki in preplačevali hrano. Potem se je zataknilo.

Ker so zaposleni odločali o delovnem času restavracije, se je restavracija odpirala in zapirala ob različnih urah, tako da so bili zmedeni tudi gostje, saj niso mogli vnaprej vedeti, kdaj bo restavracija odprta in kdaj ne. Če je večina odločila, da se restavracija odpre ob 9. uri, se je odprla ob deveti uri, ampak to ni pomenilo, da se bo tudi naslednji dan odprla ob isti uri. Lahko se je namreč šele ob 12. uri. No, sodu je izbilo dno, ker so obiskovalci, medtem so zaposleni »samoupravljali«, morali čakati na preprost veganski sendvič tudi 40 minut.

Pred dnevi so morali restavracijo zapreti.

Precz z komuną! (Dol s komunizmom!)

Značke

antifašizem, Donald Trump, Donald Tusk, Jasna Murgel, komunizem, mainstream mediji, Poljska, tajna politična policija, Zakon in pravičnost

Poljski levičarji imajo zadnje dni peno na ustih, vrstijo se napadi panike, vročica postaja njihovo normalno stanje. Kako tudi ne, ker njihovih idejnim voditeljem in potomcem grozi, da bodo izenačeni z običajnimi državljani. Večina tega seveda ni navajena, nekako ne gre skupaj z njihovim konceptom in življenjskim stilom, saj so bili navajeni, da so si kar vzeli, kar naj bi jim pripadalo. Poljski parlament je namreč sprejel zakon (veljati bo začel oktobra 2017), s katerim je drastično znižal pokojnine pripadnikom nekdanje komunistične tajne policije in izpostavljenim komunističnim funkcionarjem. Njihove pokojnine so znašale od 1.400 do 2.700 evrov, medtem ko povprečna poljska pokojnina znaša okoli 470 evrov. Znižali bodo 32.500 pokojnin, te pokojnine bodo po novem med 340 in 550 evrov. Skratka, precej hud udarec za ljudi, ki so nekoč sistematično kršili človekove pravice in prisegali partiji. Poslanci vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PiS) so izglasovanje zakona pospremili z vzkliki »Dol s komunizmom!« (»Precz z komuną!«), opozicijske in levičarske stranke, ki se po zadnjih volitvah sploh niso uspele prebiti v parlament, pa so šle na ulice in celo blokirale vhod vanj. Bil je to poskus državnega udara (nekaj podobnega se je leta 2013 zgodilo v Sloveniji), vodenega iz ozadja, za njim so stale stare strukture, ki se bojijo za svoje privilegije.

Poljska je na udaru od kar je na volitvah zmagala stranka Zakon in pravičnost. Napadajo jo tako evropski levičarji (S&D), kot evropski desničarji (EPP), slovenski poslanci (tako z levice kot desnice) pa pri teh napadih aktivno sodelujejo. Najprej zaradi ustavnega sodišča, ko je domoljubna PiS spremenila zakon o ustavnem sodišču, ki ga je prejšnja koalicija PO-PSL izglasovala tik pred volitvami 2015 in ga prilagodila sebi v prid. Ker se Poljaki (PiS) niso uklonili, so evropski poslanci izglasovali sramotno resolucijo o Poljski.

Podobno se dogaja zdaj. Levičarji sicer pravijo, da so šli na ulice zaradi vladnega predloga novih pravil poročanja iz parlamenta in spornega načina potrditve proračuna. No, protestniki pravijo, da vlada omejuje pravice novinarjev in svobodo govora, a ta pravila se bistveno ne razlikujejo od pravil, ki veljajo drugod po Evropi. Sporen način potrditve proračuna pa naj bi se zgodil, ker so o njem glasovali v manjši dvorani. Zakaj? Ker je okoli 30 opozicijskih poslancev blokiralo glasovanje tako, da so zavzeli govorniški oder v glavni dvorani in se niso hoteli umakniti. Na Poljskem gre za šolski primer delovanja levice: ko ne obvelja njihova, ko so ogroženi njeni interesi in privilegiji, začno z nasilnim rušenjem oblasti. Pri tem jim s selektivnim poročanjem asistirajo mainstream mediji (MSM). Tokrat so se zgražali, da je policija uporabila silo. Kaj je policija počela, ko je prejšnjo koalicijo vodil zdajšnji predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, smo že pisali, posnetke pa si lahko ogledate tukaj in tukaj (kako je policija po ukazu Tuskove vlade streljala na ljudi).

Seveda so vladajoča antikomunistična in evroskeptična PiS in njihovi podporniki s strani medijskega mainstreama označeni za fašiste, protestniki pa sebe razglašajo za antifašiste. Pravzaprav je PiS že ves čas, odkar vlada, označena kot fašistična vlada, češ da je na volitvah 2015 prišlo do fašističnega državnega udara. No, »težava« je, da antifašisti, ki niso istočasno tudi antikomunisti, sploh ne razumejo bistva problema fašizma, ker ne vedo, kaj ta (zgodovinski) pojem sploh pomeni, zato sploh ne preseneča, da je njihov »antifašizem« neverjetno podoben fašizmu. Ljudje, ki podpirajo svobodo in se borijo proti fašistični ideologiji, morajo biti hkrati goreči antikomunisti, ker bodo drugače zgolj »koristni idioti« tistih, ki z njimi manipulirajo.

V svetu je danes antifašizem najbolj priljubljen pojem za lagodno diskreditiranje desnice ali drugače mislečih. Njegova politična vsebina (če sploh ima kakšno vsebino?) je tipično demagoška: »Jaz sem antifašist in če nisi enakega mnenja kot jaz, si – fašist.« Torej, če ne podpiraš, da se razne LGBT skupnosti financirajo z davkoplačevalskim denarjem, si fašist; če si nasprotnik splava, si fašist; če si »navijač« Donalda Trumpa, si fašist; če želiš omejiti privilegije »bolj enakih med enakimi«, si fašist; če meniš, da bi morala Jasna Murgel govoriti boljšo slovenščino, si fašist; in tako naprej. Uporaba antifašizma je neverjetno raztegljiva. Če se poteguješ za delovno mesto v javnem sektorju, je dovolj, da si antifašist. To te kvalificira za vse, sploh ne rabiš dokazovati svojih sposobnosti. Tisti, ki odloča, ali boš dobil službo ali ne, tvega, da bo označen za fašista. Kajti, če odkloniš antifašista, si fašist. Logično, ni kaj. Tako je danes v Sloveniji, po Evropi in drugod po svetu.

Miro Cerar in njegova jugoslovanska računica

Značke

BDP, EU, Jugoslavija, kupna moč, Miro Cerar, socializem

Če je resnična ali ne, ne vem, daleč od resnice zagotovo ni, a anekdota gre nekako takole. Zvezni sekretar za kmetijstvo in prehrano je ponosno paradiral po poslopju Zveznega izvršnega sveta (ZIS), saj je malo prej medijem sporočil, da se je proizvodnja hrane v Jugoslaviji povečala za 10 odstotkov. To je bila zmaga delovnega ljudstva, samoupravnega socializma in, kakopak, partije. Še posebej zato, ker se je proizvodnja hrane v kapitalistični Italiji, kjer zlobni lastniki proizvajalnih sredstev izkoriščajo delavce, povečala le za 5 odstotkov. Zato je k sebi povabil republiške »zmagovalce« in »poražence«. Srbskega sekretarja je zelo pohvalil, saj so proizvodnjo podvojili, slovenskemu pa je očital malodane sabotažo, kajti najbolj severna jugoslovanska republika je proizvodnjo povečala le za piškavi odstotek. Seveda je »pozabil« na nominalne številke. Srbi so proizvodnjo povečali s 5 na 10 enot (100 odstotkov), Slovenci pa z 200 na 202 enoti (en odstotek). Tudi primerjava z Italijo je z drugega zornega kota povsem drugačna. Medtem ko je Jugoslavija povečala proizvodnjo s 500 na 550 enot (10 odstotkov), je Italija povečala proizvodnjo z 10.000 na 10.500 enot (5 odstotkov). Številke sem zaradi lažjega razumevanja malce karikiral, a v vsakem primeru je imela nekdanja socialistična Jugoslavija prav poseben kalkulator, ki je vedno pokazal, da je socializem boljši od kapitalizma.

Zdi se, da ima tak »socialistični kalkulator« s primesmi Ludvika XIV (»L’etat, c’est moi«) tudi slovenski premier Miro Cerar. Tomaž Štih je na Twitterju kot Libertarec duhovito zapisal, da je za vse druge države v EU sedanja gospodarska rast posledica konjunkture, samo v Sloveniji je posledica Mira Cerarja. In se s tem hvali. »Gospodarska rast bo stabilna – okrog 2,5 %, kar bo opazno nad povprečjem držav z €,« je Cerarjeva vlada na Twiterju povzela Banko Slovenije. Napovedi za EU so take, kaj pa pomeni samohvala Mira Cerarja. Če vzamemo podatke, se no BDP na prebivalca v Sloveniji povečal za 518 dolarjev (z 20.747 na 21.265), v Nemčiji za 614 dolarjev (s 40.952 na 41.566), v Avstriji za 1.136 dolarjev (s 43.724 na 44.860 dolarjev) in tako naprej. Skratka, s tako »rastjo«, ki je od držav EU višja med 0,5 in 1,5 odstotne točke, Slovenija razvitih držav ne bo ujela še naslednjih nekaj desetletij. Jih bodo za zato primerljive tranzicijske države, kot so denimo Poljska, Slovaška, Latvija in Litva, katerim se napoveduje gospodarska rast, ki je od slovenske večja od 0,3 do 1,5 odstotne točke. A če pustimo BDP, ki je sicer nek kazalec razvoja, ne pove pa vsega, in vzamemo BDP na prebivalca, ki je merjen s standardom kupne moči (PPS), je za Slovenijo še slabše. Podatki Eurostata kažejo, da je BDP Češke po kupni moči (pri izračunu BDP upoštevamo življenjske stroške) lani dosegel 87 odstotkov povprečja EU, medtem ko je bil slovenski 83 odstotkov. S 77 odstotki povprečja EU je precej blizu tudi Slovaška, ki bo Slovenijo v naslednjih letih ob taki rasti, kot jo ima, prehitela. Estonija in Litva za zdaj še zaostajata, saj sta na 75 odstotkih povprečja EU. Toda te države hitro rastejo. Slovenija je dosegala po podatkih Eurostata leta 2004 86 odstotkov evropskega povprečja, kar je manj, kot ga je imela leta 2015. Najhitreje sta zrasli Slovaška, ki je s 57 odstotkov povprečja prišla na 77 in Litva, ki je z 49 odstotkov prišla na 75 odstotkov. In Estonija: s 54 na 75 odstotkov. Svoj dolg je od leta 2003, ko je znašal 26,7 odstotka BDP (imela je najmanjši dolg), do leta 2015 povečala za več kot trikrat, medtem ko so, denimo države Višegrajske skupine, svoj dolg kljub krizi povečale za od 7 odstotkov (Poljska) do 54 odstotkov (Češka). Tudi pri drugih kazalnikih so države Višegrajske skupine precej boljše od Slovenije, pa naj gre za indekse ekonomske, osebne in medijske svobode ali pa za konkurenčnost, uravnoteženost javnih financ, stroške dela in rast izvoza.

In potem Cerar vzame svoj »socialistični kalkulator« in prepričuje, da je Slovenija malodane najhitreje rastoče gospodarstvo v EU, kjer je blaginja skorajda zdivjala navzgor. In ljudje mu še kar verjamejo. Ampak, saj veste, kako je: dokler bodo ovce, bo tudi volna.

13 (razbojnikov) SZS vs. Tina Maze

Značke

Andrea Massi, smučanje, Smučarska zveza Slovenije, socializem, Tina Maze, Zlata lisica

Veste, kaj je Alta Badia? To je tisto italijansko smučarsko središče v osrčju Sella Ronde (smučarski sklop, ki poleg Badie povezuje smučišča v Val Gardeni, Marmoladi in Val di Fassi), ki je v svetovnem pokalu alpskega smučanja postalo sinonim za dobro zabavo. Moški tekmi svetovnega pokala (veleslalom in paralelni veleslalom) bosta prihajajoči konec tedna in v začetku prihodnjega tedna (18. in 19. december). Značilnost tega tekmovanja je, da imajo vsako leto nekakšnega botra, ki pritegne ljudi, predvsem pa bogate sponzorje. Letos bo na prizorišču, kjer se konec tedna ne obrne samo na desettisoče ali stotisoče evrov, ampak na milijone evrov, tako imenovana botra Tina Maze. Marcello Varallo, predsednik organizacijskega odbora, je dejal, da je res neverjetno, da bo tako strastna in talentirana šampionka, kot je Mazejeva, njihova botra. In verjemite, Varallo, tudi sam nekoč vrhunski smučar, ve o čem govori, ve, da Mazejeva ni poceni, ve, da bo z njeno pojavo na prizorišču vložek večkratno povrnjen. A tudi Tina Maze bo imela zelo natrpan urnik, med drugim bo v živo nastopila s skupino The Rockers. In oglaševanje za ta dogodek se je začelo že zgodaj jeseni. Ja, Italijani vedo, kako se rečem streže. Za zvezdnike (tudi domačine, se pravi Italijane) je treba seči globoko v žep.

In v Sloveniji? S poslovilnim nastopom na Zlati lisici Tine Maze se zapleta. Mediji so danes objavili bombastične naslove, da Tina Maze izsiljuje in svoj nastop pogojuje z 90.000 evri. Seveda so se vsuli komentarji, da je pohlepna, da ji je samo za denar, da ji ni prav nič mar navijačev in podobne neumnosti. Kaj je v resnici zahtevala Mazejeva? Nič takega, kar ne bi vsak normalen vrhunski športnik, ki vsaj malo razmišlja s svojo glavo in se ne podreja nekemu kolektivističnemu razmišljanju (smučarskih) funkcionarjev, ki menijo, da si lahko vsakič odrežejo svoj kos pogače. Kot da bi ostali nekje v 70. ali 80. letih prejšnjega stoletja, čeprav bi bilo mogoče boljše, da bi si Mazejeva zamislila nekaj podobnega kot Finn Christian Jagge, ki je v svoj poslovilni slalomski nastop odsmučal v smokingu.

Tina se je s Smučarsko zvezo Slovenije (SZS) očitno pogajala o finančnih okvirjih njenega nastopa na Zlati lisici. Bil je pač predlog, kako ona in Massi vidita denarno plat sodelovanja. Logično. A očitno so na SZS mislili, da bo plesala tako, kot bodo oni godli. Mogoče pri drugih, pri Mazejevi in Massiju zagotovo ne. Funkcionarji so si zamislili, da bo Tina nastopila v reprezentančnem dresu, ki bo od glave do peta polepljen z logotipi sponzorjev SZS. Najbrž so računali, da jo bodo preplavila čustva in da jo bodo zlahka peljali žejno prek vode, sami pa sponzorjem to posebej zaračunali. A tudi Tina ima obveznosti do svojih sponzorjev (Fila, Milka, Stöckli, BMW). In če bi nastopila v dresu SZS, ne bi mogla ničesar iztržiti ali bi celo kršila pogodbo do svojih sponzorjev, zato je pač zahtevala nekakšno kompenzacijo – 90.000 evrov. Ampak to sploh ne bi bil strošek zveze, saj bi »vsak izmed zlatih sponzorjev prispeval določena finančna sredstva«. Povsem razumna zahteva, saj zakaj bi se sponzorji zveze »zastonj šlepali« (ja, tipično socialistično) na Tino Maze, ki z njimi nima ničesar. Če bo nastopila pod njihovimi logotipi, ji morajo za to plačati. Drugače bo nastopila v svojem dresu. Kaj tukaj ni jasno? In predvsem komu?

In še nekaj. Tina Maze ima 26 zmag v svetovnem pokalu, 80-krat je stala na zmagovalnem odru, 2 zlati olimpijski medalji in 4 zlate medalje na svetovnih prvenstvih. Kaj od tega ima 13 tipov, ki so podpisani pod zahtevami SZS?

Ne daj se, Tina Maze!