Levičarska osebnost: levičarska ideologija kot biološki fenomen

Značke

biološke značilnosti, desničarji, levičarji, levičarstvo, Politika, politična usmerjenost, telesne značilnosti, znanost

Biopolitics je nova spletna stran. Opisuje se kot spletna stran z »jedrnatimi članki, ki temeljijo na znanstvenih študijah in empiričnih dokazih«. Avtorji so tokrat zbrali najrazličnejše informacije o mentalnih in bioloških lastnostih ljudi na levi in ​​desni strani političnega spektra. Prišli so do zaključka, da so levičarji fizično grdi in duševno neuravnovešeni. Nejasno ostaja le, ali jih biološke značilnosti delajo za levičarje ali njihova politika vpliva na njihove biološke značilnosti.

Originalen članek z naslovom ´Levičarska osebnost: levičarska ideologija kot biološki fenomen´ si lahko preberete TUKAJ, naredil bom le kratek povzetek. Mnenje naj si ustvari vsak sam.

Kaj je levičarstvo?

Za levičarje so značilne ideje, kot so enakost, bratstvo, napredek, družbena reforma. To se politično kaže kot podpora feminizmu, homoseksualnosti, prerazporeditvi bogastva, priseljevanju in rasnemu egalitarizmu, skupaj z nasprotovanjem družini, nacionalizmu in tradicionalni kulturi. Zavračanje ali sprejemanje hierarhije (tj. neenakosti) je temeljna razlika med levičarskim in desničarskim pogledom na svet. Desničarji verjamejo, da je hierarhija neločljivo povezana z realnostjo in je del naravnega reda, medtem ko levičarji trdijo, da verjamejo, da so vsi ljudje v osnovi enaki.

Levičarstvo in fizična biologija

Številne študije so pokazale, da so telesne značilnosti tesno povezane s politično usmeritvijo. Prepoznavanje obraza z umetno inteligenco lahko natančno napove človekovo politično usmeritev z 72-odstotno natančnostjo, s čimer preseže možnost človekove presoje (55-odstotna natančnost).

Višji in bolj privlačni ljudje se bolj verjetno identificirajo kot desničarji in bolj verjetno aktivno podpirajo desničarske stranke, politike in politike. V Ameriki, Avstraliji in Evropi so desničarski politiki bolj fizično privlačni kot njihovi levičarski kolegi.

Moški, ki so fizično močnejši, pogosteje nasprotujejo prerazporeditvi bogastva in drugim oblikam družbenopolitičnega egalitarizma, tudi če so sami revni. Nasprotovanje egalitarizmu narašča, če so moški bolj fizično aktivni. Podobno je večja verjetnost, da bodo moški z bolj moškimi potezami obraza podpirali nelevičarske politike, moški, ki so boljši borci, bodo bolj podpirali vojskovanje in imeli desna politična prepričanja.

Če povzamemo: levičarji so nižji in grši, levičarski moški pa so šibkejši, manj moški in manj sposobni za boj – značilnosti, ki ne vodijo k uspehu v nobeni človeški civilizaciji.

Levičarska psihologija

Študije o levičarski in desničarski psihologiji dosledno ugotavljajo, da je pri levičarjih večja verjetnost, da kažejo manipulativne, sebične in na splošno antisocialne osebnostne lastnosti. Na primer, levičarji imajo nenormalno nizko občutljivost za odvratne stvari. Politično usmeritev osebe je mogoče predvideti s 95-odstotno natančnostjo, če opazujemo odziv njenih možganov na nagnusno sliko.

Kljub trditvam levičarjev, da je njihova ideologija »samo biti dober človek«, je podpora redistribuciji bogastva najbolje napovedana s psihološkimi lastnostmi »komunalne pravičnosti« (egalitarizma), zlonamerne zavisti, kljubovanja, koristoljubja in pripravljenosti povzročiti »instrumentalno škodo« (poškodovati nedolžne ljudi za »večje dobro«). Stereotipno levičarsko vedenje »signaliziranja žrtve« je v korelaciji z osebnostnimi lastnostmi, kot so narcizem, psihopatija in makiavelizem (amoralna manipulacija). Signaliziranje žrtve je najbolje opisati kot tehniko čustvene manipulacije, ki se uporablja za pridobivanje brezplačnih stvari.

V povprečju so desničarji veliko srečnejši od levičarjev. Ta pojav so pripisali različnim dejavnikom, vključno z ideološko racionalizacijo neenakosti (»neenakost je naravna« proti »neenakost je nepravična«). Vendar je najbolj logična razlaga ta, da so levičarji nagnjeni k duševnim boleznim. Številne študije so pokazale, da so levičarji veliko bolj nevrotični kot desničarji in da so beli skrajni levičarji štirikrat bolj duševno bolni kot zmerni desničarji. Trenutno ni jasno, ali levičarstvo povzroča duševne bolezni ali pa duševno bolne ljudi levičarstvo instinktivno privlači. Oboje je lahko res.

Psihološke razlike med levičarji in desničarji je mogoče delno pripisati fizičnim razlikam v strukturi možganov. Na primer, desničarski pogledi so povezani z večjo amigdalo, ki je povezana z višjo čustveno inteligenco (npr. branje obraznih namigov ali osebnega prostora) in zmožnostjo vzdrževanja bolj zapletenih družbenih mrež. Amigdala ima tudi vzročno vlogo pri odkrivanju groženj. Ti podatki so v nasprotju s študijami sociologov skrajne levice, kot je Alain Van Hiel, ki trdijo, da so desničarska prepričanja opredeljena z nizko čustveno inteligenco.

Levičarska in ​​desničarska morala

Teorijo moralnih temeljev je prvi predlagal profesor psihologije Jonathan Haidt s sodelavci (levičarji in desničarji svoje poglede na svet utemeljijo na petih glavnih »moralnih temeljih«). Levičarji so nesorazmerno bolj nagnjeni k individualizmu pri izogibanju odgovornosti za škodo, vendar nesorazmerno manj usmerjeni k zvestobi skupini, spoštovanju avtoritete in čednosti. Nasprotno pa je pri desničarjih vseh pet lastnosti izraženih enako.

Številne študije podpirajo teorijo moralnih temeljev, vendar obstaja študija, povezana s preferencami v skupini: beli levičarji, ki so daleč najbolj duševno bolna demografska skupina, imajo negativno preferenco v skupini, kar pomeni, da resnično prezirajo svojo raso; vedno bodo dajali prednost interesom tujih ras pred svojo.

Zaključek: Profil povprečnega levičarja

Z uporabo zgoraj zbranih podatkov lahko sestavimo osnovni psihološki profil tipičnega levičarja. To ne velja za vsakega levičarja, lahko pa služi kot splošen okvir za razumevanje in ravnanje z levičarji.

1. Levičarji verjamejo, da je življenje v osnovi nepravično, verjetno zaradi njihovih neprivlačnih fizičnih lastnosti (nizka rast, grdost, šibkost itd.).
2. To povzroča nevrotičnost in vodi v zlobno zavist.
3. Ne skrbi jih skupina, ki ji pridadajo, ampak se osredotočajo izključno na lastno napredovanje v družbi.
4.  Ker v pošteni konkurenci ne morejo napredovati, se zatekajo k prikritim, manipulativnim in psihopatskim strategijam.
5. To se kaže kot vedenje z vlogo žrtve.
6. Da bi prikrili svoje podle in sebične namene, razglašajo univerzalno ljubezen do človeštva, narave ali celo celotnega materialnega vesolja.
7. Sodelujejo s kriminalci in potencialno nevarnimi skupinami, da bi se maščevali svojim domnevnim »zatiralcem«, s čimer mislijo na normalne ljudi.
8. Vendar bodo z veseljem izdali svoje prijatelje in zaveznike.

Levičarsko ideologijo je tako mogoče povzeti kot poskus vzpenjanja po družbeni lestvici s prikritimi taktikami, kot je izločanje konkurence s spodbujanjem »enakosti«. Levičarstvo je strategija, s katero poraženci vzamejo moč in sredstva zmagovalcem.

Najnovejša norost podnebnih histerikov: Uvajanje 15-minutnega mesta, ki naj bi z nadzornimi kamerami omejilo gibanje prebivalstva na okrožja

Značke

avtomobili, Covid-19, emisije, globalno segrevanje, kitajski virus, laburisti, Liberalni demokrati, onesnaževanje, Oxford, podnebje, podnebne spremembe, promet, Svetovni gospodarski forum, WEF, Združeni narodi, Zeleni, ZN

Norostim podnebnih histerikov ni videti konca, za njih pri alarmističnem reševanju planeta niti nebo ni več meja. Očitno navdahnjeni nad začasnimi omejitvami gibanja prebivalstva med pandemijo kitajskega virusa, so razsodniki progresivne morale prišli na zamisel, da bi recept uporabili v boju proti globalnemu segrevanju – gibanje prebivalstva bodo omejili na mestne četrti. Ljudje pač morajo plačati za svoje grehe, odpustkov ne bo več, le kazni za kršitelje. Koncept se imenuje 15-minutno mesto.

Levičarski mestni svet Oxforda ima v skladu s priporočili Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) in Združenih narodov (ZN) načrt, ki določa, da se državljani brez dovoljenja ne smejo voziti več kot 15 minut od svojih domov. Namenjeno je, da se v mestu, ki ga poznamo po slavni univerzi, zmanjšajo avtomobilskih emisij, v resnici se bo močno skrčila svoboda prebivalcev.

Res je, Oxford na Otoku »slovi« tudi kot mesto z velikimi prometnimi težavami, saj se ob konicah ustvarijo kilometrski prometni zamaški. Zato so najprej razmišljali, da bi razširili ceste, vendar se Laburistom, Liberalnim demokratom in Zelenim zdaj zdi bolj smiselno, da ljudje trošijo čevlje, kot bencin. Zato bodo Oxford razdelili na šest okrožij, v katerih naj bi bila večina življenskih potrebščin dostopna s četrt ure hoje ali vožnje s kolesom, tako da prebivalci ne bodo potrebovali avtomobila.

Dejansko veliko ljudi za prebivanje išče soseske, kjer imajo vsakodnevne dobrine v bližini. Nihče si ne želi večino svojega življenja preživeti v avtomobilu ali z javnim prevozom ter po celem mestu iskati tisto, kar potrebuje. Logično. Toda ko oblast začne sprejemati odločitve namesto posameznika in določati njegov življenjski slog, se svoboda konča. Začne se diktatura in nadzor. Slednje je očitno tudi namen 15-minutnega mesta. Oxford namerava prisilno zmanjšati uporabo avtomobilov in odpraviti prometne zastoje z uvedbo strogih pravil za potovanja z avtomobili. V skladu z novimi predlogi bo vsak od 150.000, če se kdo od 150.000 prebivalcev mesta lahko izven svojega okrožja uporabil avtomobil samo 100-krat na leto. Zato bodo poskrbeli tako imenovani »prometni filtri«. Gre za pametne prometne kamere, ki berejo registrske tablice in beležijo, kolikokrat ste z avtomobilom prestopili vstopno in izstopno točko v ali iz okrožja. To še ni vse.  Če bo šlo vozilo ob določenih urah dneva skozi filter, bo kamera prebrala registrsko tablico in (če nimate izjeme ali dovoljenja za bivanje) boste po pošti prejeli kazen, ki znaša 70 evrov.

V skladu z novo prometno shemo mesta bodo prebivalci, ki želijo z avtomobilom zapustiti svoje območje, potrebovali dovoljenje sveta, ki odloča o tem, kdo je vreden svobode in kdo ne. Za zdaj je to omejeno na avtomobile, toda (kot gredo zdaj zadeve naprej) kmalu se utegnejo v shemi znajti tudi sami prebivalci. Zadeva je sprožila veliko negodovanja, mestni svet pa je dokaj neprepričljivo pojasnjeval uvajanje socialistične diktature: popoln nadzor nad prebivalstvom v korist majhne, ​​natančno opredeljene skupine elit.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Yuval Noah Harari, svetovalec Klausa Schwaba (WEF): »Navadni ljudje niso več del zgodbe prihodnosti, postali so odvečni in jih ne potrebujemo več.«

Značke

bioinženiring, elite, Klaus Schwab, ljudje, Svetovni gospodarski forum, tehnologija, umetna inteligenca, WEF, Yuval Noah Harari

(Povzeto po novinarju Franku Bergmanu za Slay News)

Navadni ljudje niso več del zgodbe o prihodnosti. V prejšnjem stoletju smo jih potrebovali za delo v tovarnah, na kmetijah, potrebovali smo jih za vojskovanje. Zdaj, v 21. stoletju, jih preprosto ne potrebujemo več, vsaj velike večine njih ne.

To so besede svetovalca Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) Yuvala Noaha Hararija v intervjuju za TED.

Yuval Noah Harari je izjavil, da v današnjem svetu »preprosto ne potrebujemo velike večine prebivalstva«. Po njegovem mnenju je večina širše javnosti zdaj postala »odvečna« in bo globalni eliti v prihodnosti le malo koristila. Kot primer elite je navedel »pametne ljudi v Kaliforniji, New Yorku in Pekingu, ki načrtujejo neverjetno prihodnost z umetno inteligenco in bioinženiringom ter globalno povezljivostjo«.

Harari, ki je glavni svetovalec WEF in ustanovitelja organizacije Klausa Schwaba, je ocenil, da je med »navadnimi ljudmi« zakoreninjen strah, da bodo v prihodnosti, ki jo bodo vodili »pametni ljudje«, »zaostali«. Zato niso del zgodbe o prihodnosti. Razmišljajo, če bodo prijazni, mi bodo vrgli nekaj drobtinic, kot je univerzalni temeljni dohodek, a psihološko je veliko slabše čutiti, da si neuporaben, kot čutiti, da si izkoriščan, pravi Harari in dodal, da je ta strah navadnih ljudi povsem upravičen, saj bodo nastajajoče tehnologije izpodrinile ljudi. Gospodarstva v tem stoletju zmanjšujejo potrebo po človeških bitjih, ki postajajo odveč.

»Prihodnost je v razvoju vedno bolj sofisticirane tehnologije, kot sta umetna inteligenca in bioinženiring. Večina ljudi k temu ne prispeva ničesar, razen morda s svojimi podatki. A ne glede na to, kaj ljudje še počnejo in je koristno, jih bodo te tehnologije delale vse bolj odvečne in bodo omogočale zamenjavo ljudi,« je povedal svetovalec WEF, ki tudi pravi:

»Zgodovina se je začela, ko so si ljudje izmislili bogove, končala pa se bo, ko bodo ljudje postali bogovi.«

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Sir Roger Scruton: Kako se je socializem zapakiral v človekove pravice

Značke

civilna družba, Edmund Burke, Kavarna Hayek, konservativnost, konservatizem, Levica, Roger Scruton, Sir Roger Scruton, socializem, YouTube, človekove pravice

Sir Roger Scruton govori so socializmu in človekovih pravicah.

Sir Roger Scruton: »Socialističen pristop k politiki se močno razlikuje od našega konservativnega pristopa in vsekakor od pristopa, ki se ga pripisuje Edmundu Burku. Konservativno stališče je, da politika obstaja zato, da bi vzdrževala mir in vladavino prava ter omogočala družbi, da se razvije in uspeva v skladu s svojo naravno logiko. Civilna družba je cilj, politika pa le sredstvo, ki zagotavlja, da le-ta ne uide izpod nadzora oziroma ohranjuje meje.«

V spomin na angleškega konservativnega filozofa in pisatelja Sira Rogerja Scrutona: februar 1944 – januar 2020.

Podnaslovljen posnetek lahko pogledate TUKAJ.

Postanite naročnik kanala.

Med demokracijo in svobodo

Značke

avtoritarnost, demokracija, Fakulteta za uporabne družbene študije, FUDŠ, Janez Janša, John T. Wenders, komunizem, Matevž Tomšič, osamosvojitev, Slovenija, svoboda, ustava, Ustava RS

Pred dnevi sem bil na povabilo dr. Matevža Tomšiča gost okrogle mize, ki ga je na Fakulteti za Uporabne družbene študije organiziral tamkajšnji Center odličnosti. Pogovarjali smo se o (ne)obstoju evropske javne sfere oziroma evropske javnosti. Beseda je tekla tudi o demokraciji, demokratičnih institucijah in svobodi. Bila je zanimiva debata.

Čeprav sem že ničkolikokrat pisal o demokraciji in svobodi, predvsem o nevarnosti, da ta dva pojma enačimo in potem to v praksi uresničujemo, je očitno potrebno znova in znova ponavljati razliko. Prav mešanje demokracije in svobode je Slovenijo in marsikatero tranzicijsko državo pripeljalo v slepo ulico; žal tudi nekoč svobodne zahodne države, po katerih smo se zgledovali, so padle v past, bom rekel, demokratičnega omejevanja svobode.

Leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve, z volitvami 1992 so se dokončno oblikovale demokratične institucije parlamentarne demokracije (skupščino je zamenjal državni zbor, izvršni svet vlada). Lahko rečemo, da smo na deklarativni ravni dobili demokracijo. Sama formalna zamenjava avtoritativne komunistične oblasti z demokracijo in političnimi strankami je bila sicer dobra stvar, vsekakor velik napredek glede na preteklo upravljanje in vodenje države, toda nova forma, čeprav zavita v demokracijo, ni prispevali in nikoli ni v resnici prinesla svobode. Zato ima Janez Janša prav, ko pogosto poudari, da »smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili«. Zakaj je to pomembno?

Svobodo in demokracijo ne smemo enačiti, ker sta različni. Demokracija je način, je oblika vladanja. Govori o tem, kako bo urejeno upravljanje države, kako bodo potekale svari v javnem (državnem) sektorju, je za države za nekdanjo železno zaveso ugotavljal profesor John T. Wenders (1935–2006). Čim večji vpliv imajo ljudje na to upravljanje, večja je demokracija. In obratno. Toda običajno ljudje vplivajo na demokracijo enkrat za štiri leta (na splošnih volitvah) ali z referendumi. To niti toliko ni pomembno, če ta demokracija, ki temelji na odločilnem glasu večine, ljudem izven kroga javnega sektorja ne škodi oziroma ne vpliva na svobodo – medsebojne prostovoljne odnose med ljudmi v zasebnem sektorju.

Če razliko povsem poenostavim na primeru desetih ljudi v trgovini. Svoboda pomeni, da vsak posameznik v trgovini po svoji presoji (in zmožnostih) izbere med izdelki na trgovskih policah. Demokracija pa je, da teh deset ljudi glasuje, kaj bodo kupili. In potem mora posameznik (čeprav je glasoval drugače) kupiti natanko tisto, kar je bilo večinsko izglasovano.

Večina razprav v postsocialističnih državah (vključno s Slovenijo) je bazirala na razvoju demokracije ter demokratičnih institucij in postopkov v državnem (javnem sektorju), medtem ko je bilo najpomembnejše vprašanje potisnjeno na stran:  delitev dejavnosti med državo (javnim sektorjem) in zasebniki (zasebni sektor). To naj bi zagotovila ustava, katere osnovni namen je, da posameznika (zasebnika) ščiti pred samovoljo oblasti oziroma da potegne ostro mejo med državo in zasebnikom. To pravzaprav pomeni, da ustava ščiti svobodo pred demokracijo, da ščiti posameznika pred večino. Največjo zaščito uživajo svoboda govora, lastninske pravice in človeško življenje. Toda praksa je pokazala, da država te zaščitene svoboščine zaobide v zakonodajnem postopku. Zadnja leta smo priča, kako politika v sicer demokratičnem političnem procesu omejuje svobodo govora. Veliko krivdo nosijo pisci slovenske ustave (bili so šolani pravniki v komunističnem režimu), ki so iz instituta ustave naredili zmazek.

Prvič, ustava je napisana kot zakon, ki si ga lahko vsakdo razlaga drugače, čeprav bi moralo zapisano v ustavi veljati v absolutnem smislu in biti neposredno izvršljivo.

Drugič, nekateri členi so v neposrednem nasprotju z drugimi. Denimo, v 39. členu ustave je zajamčena svoboda govora, 63. člen, ki je napisan zelo široko, ne omogoča polne svobode govora (»spodbujanje« ali »razpihovanje« je zelo težko določiti, vsak to razume in si razlaga drugače).

Tretjič, veliko členov ustave ima dopolnila: »kot določa zakon«, »razen če zakon ne določa drugače« ali »razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Četrtič, nešteto je stvari, ki ne sodijo v ustavo: od socialne države prek pravice do pitne vode in pravice do zdravstvenega varstva do, denimo, trajnega sodniškega mandata.

Petič, zdi se, da slovenska ustava ščiti javne in državne uradnike in funkcionarje pred zasebniki, ne obratno.

Najbrž bi kak ustavni pravnik (za razliko ob mene, ki nisem šolan pravnik), ki je zaprisežen svobodi, našel še kakšen zdrs v slovenski ustavi. Moje mnenje pa je, da bi morala biti ustava kratka (največ 15 členov) in bi jo vsak osnovnošolec že moral znati na pamet. Predvsem bi morala ščititi svobodo pred demokracijo, za katero se je nekako uveljavilo prepričanje, da lahko vse uredi. Ni res. Primer je neuspeh ( z redkimi izjemami, denimo Estonije) po gospodarskem zlomu socialističnih držav. Osnovna zmota je bila, da se uspešno gospodarstvo lahko zgradi s političnimi odločitvami v demokratičnih procesih. Čeprav nas zgodovina uči, da kaj takega ni nikjer in nikoli delovalo, je po tej formuli posegla tudi Slovenija (in še vedno posega). Resnica je ravno nasprotna: gospodarstvo je možno reformirati le z odstranitvijo gospodarskih (ekonomskih) zadev iz političnega procesa ali na kratko – iz politike. Tako pa se je v postsocialističnih državah namesto razcveta gospodarstva krepil javni sektor. In temu vzoru danes sledijo tudi nekoč svobodne zahodnoevropske države, kar bo prej ali slej pripeljalo do popolnega zloma. Evropska unija je z Evropsko komisijo na čelu na dobri poti do tega. Le da vse vse dogaja bolj subtilno in softificirano.

Božično »darilo« Evropske unije: ogljično ceno (45 evrov) bodo plačala tudi gospodinjstva

Značke

birokracija, Bruselj, desnica, emisijski kuponi, EPP, EU, Evropa, Evropejci, Evropska unija, globalno segrevanje, gospodinjstva, ogljični odtis, onesnaževanje, Peter Liese, podnebne spremembe

Evropska unija je državljanom članic dala nadvse lepo božično »darilo«: gospodinjstva se bodo pridružila podjetjem, ki morajo plačevati izpuste emisij ogljika.

Glavne stvari se ne dogajajo več v državah članicah, gospodarji življenj Evropejcev so preoblečeni v bruseljske visoke uradnike in birokracijo EU. Informacije, ki pridejo iz Bruslja, medijski mainstream filtrira, tako da so le redki mediji poročali o tem novem napadu na ljudi.

Leta 2005 je začel delovati evropski trg z emisijskimi kuponi. Da je to nujno, če želimo ohraniti planet, so trdili. In tako je bila ta »nujnost« povzdignjena na raven religije: ogljikov dioksid je vzrok za vse zlo, zato morajo uporabniki tega zla plačati. Šlo je za nekakšno »pravico do onesnaževanja«, pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida. Sistem je bil ustvarjen za postopno zniževanje izpustov toplogrednih plinov v energetsko intenzivni industriji in termoelektrarnah ter od leta 2008 tudi v letalskem prometu. Zdaj so na vrsti gospodinjstva, za katere bodo izračunali ogljični odtis in nato vsako gospodinjstvo obdavčili.

Sprva bodo plačala gospodinjstva, ki se ogrevajo na plin, olje ali premog. Bruseljski gospodarji so tako dobrohotni, da se to ne bo zgodilo takoj, ampak šele leta 2026. Cena za te »morilce planeta« bo 45 evrov in bo zajamčena do leta 2030. Potem se lahko obdavčitev neposlušnih ljudi, ki se želijo ogrevati tako, kot sami presodijo, da jim je prav, poveča. Ja, kam bi pa prišli, če bi vsak odločal o načinu ogrevanja, mar ne.

Celo evropska desnica (EPP) je to navdušeno podprla. »Do leta 2026 je manevrski prostor za vlaganje v nizkoogljične energije in izboljšanje energetske učinkovitosti. Potem je ura resnice: do takrat bomo morali zmanjšati svoje izpuste ali pa bomo potem zelo drago plačali,« je bil navdušen evropski poslanec Peter Liese (EPP, nemška CDU, torej uradno desnica). Kar pomeni, da boste zdaj plačevali tudi zato, da preprosto ostanete doma za štirimi stenami.

In kam bo šel pobrani denar? V poseben sklad, ki bo uporabljen za (ja, uganili ste) – financiranje ekološkega prehoda in »socialnega sklada za podnebje«. Težak naj bi bil skoraj 100 milijard evrov.

Vrlina tradicije: Božič je ljubezen do doma. To je kraj, ki ga imamo radi

Značke

Božič, cerkev, dom, Jezus Kristus, tradicija

Letos se je zgodilo veliko slabega. Bil sem obsojen zaradi zapisanih besed, preganjan in zaslišan, ker odkrito in javno izražam naklonjenost do ´napačnega´ svetovnega nazora. Bila je zelo neprijetna izkušnja. Zaradi nakopičenih zdravstvenih težav sem tudi odstopil kot urednik Demokracije in direktor Novih obzorij. Bilo mi je mučno, na trenutke sem imel slabo vest. Vendar nisem mogel drugače. Še kaj bi se našlo, niti se ne spomnim vsega. S te plati sem preživljal temno, nevihtno noč.

A letos se je zgodilo tudi veliko dobrega. Hvaležen sem stotim za stiske rok in spodbudne besede podpore. Bili so prava betlehemska luč, ki so pripovedovali zgodbo o upanju, ki je prišlo s Kristusovim rojstvom. In ti, dobri ljudje, so bili tisti, ki so med mano in zoprnike postavili ščit, da me zlonamerne laži in izmišljene obtožbe niso še bolj ranile. Želel bi si, da bi se vsakemu izmed vas osebno zahvalil in spregovoril besedo ali dve, a ob tako številčni množici pisem in spodbudnih mnenj to žal ni (bilo) mogoče. Zato še enkrat prejmite vsi iskreno zahvalo za vse izrečeno in zapisano. Veliko vas je, ki jim je še mar. In tega sem vesel.

Ne glede na vse zlo, ko mi je bilo slabo videti, kako manipulanti in prevaranti lomastijo po vsem, kar jim ni pogodu, še posebej iz teh krajev izganjajo svobodo govora in domoljubje, sem bil vendarle nekako pomirjen, ko sem videl, koliko ljudi še vedno ljubi svoje korenine, svojo kulturo, svoj jezik in svoj narod. Prisrčno je spoznanje, da jim je tradicija še vrlina, da še priznavajo avtoriteto podedovanih časov, kjer ima Božič posebno mesto.

Zaradi svoje vere ne gre zardevati, niti se umikati. Slovenci smo dolgo črpali svojo moč iz krščanskih korenin, vedno smo bili duhovno povezani, tudi ko so na silo lomili naše veje. Praznih duš nismo bili nikoli, preživeli bomo tudi sedanje žaljivke; četudi so namočene v vitriol. Bolelo bo, a šele potem boste lahko povsem razumeli rojstvo (in smrt) Jezusa Kristusa. In če smo res zadnji svoje vrste, kot se nam posmehujejo, češ povozil vas je čas, poskrbimo, da bomo prvi nove vrste. Spet se bomo rodili tam, kjer smo bili rojeni in vzgojeni; ustvarjeni, da mislimo tudi na zemljo, po kateri hodimo, da cenimo lepoto, ki nam jo je Stvarnik naklonil. Krščanski duh je v tem, pomirja kakršenkoli dvom.

Božič je ljubezen do doma. To je kraj, ki ga imamo radi.

Blagoslovljen in miren Božič Vam želim,

Kavarna Hayek

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Klaus Schwab, WEF in velika ponastavitev

Značke

Bill Gates, Covid-19, Fundacija Billa in Melinde Gates, Kavarna Hayek, kitajski virus, Klaus Schawb, Melinda Gates, pandemija, Svetovni gospodarski forum, WEF, YouTube

Center za zdravstveno varnost Johns Hopkins je v petek, 18. oktobra 2019, v New Yorku v sodelovanju s Svetovnim gospodarskim forumom (WEF), ki mu predseduje Klaus Schwab, in fundacijo Billa in Melinde Gates simuliral izbruh pandemije. Tri meseca kasneje je izbruhnila pandemija kitajskega virusa.

Ista skupina je 23. oktobra letos v Bruslju spet simulirala izbruh pandemije. Tokrat veliko bolj smrtonosnega virusa. »Vajo« so poimenovali Katastrofalna okužba.

Zgodbo o tem si lahko ogledate na YouTube kanalu Kavarne Hayek (TUKAJ).

Postanite naročnik kanala.

Namen Strateškega sveta za prehrano: jedli boste, kar priporočamo, drugače bomo dodatno obdavčili vašo ´nezdravo´ hrano

Značke

avokado, hrana, Južna Amerika, Kitajska, krava, krompir, Mehika, meso, mleko, okolje, onesnaževanje, podnebne spremembe, robert golob, socialni krediti, Strateški svet za prehrano, svinja, Vlada RS, žuželke, črvi

Sploh ne gre za to, kdo je in kdo ni v vladnem Strateškem svetu za prehrano. Popolnoma vseeno je, kdo sedi tam, ker bo odločitev na koncu politična in ideološka, sledila bo smernicam in priporočilom, ki se sprejemajo daleč od Ljubljane.

Gre za željo po paternalističnem nadzoru; tokrat kaj naj ljudje jedo. In ne bo preteklo dosti Save, ko se bo »dobrohotna« vladna ideja o pomoči ljudstvu pri izbiri dobre (in zdrave) hrane spremenila v namero in realizacijo obdavčitve ljudi, če ne bodo jedli tistega, kar bodo rekli. Vse drugo so le kadrovske in tehnične podrobnosti, ki ne bodo vplivale na prav ničesar, kar si bo tovarišija zamislila.

Zdaj so v Sloveniji (ki v globalnem smislu ni posebnost) na udaru meso in mlečni izdelki. Treba je pač narediti konec živinoreji, ki ubija naš planet, ker si je tako zamislil Robert Golob. Goveji prdci in riganje goveda sproščajo metan, metan pa je najbolj zloben toplogredni plin, mar ne? Zato se morajo ljudje navaditi na žuželke in črve kot mesno nadomestilo ali na vegansko (vegetarijansko) prehrano. Avokado je denimo zelo priljubljen; modna zapoved mlade generacije, ki postaja rastlinojeda, je toast z avokadom. Ni boljšega, pravijo. Sadež prihaja iz Južne Amerike in Mehike, je zdrav, ker je vir zdravih maščob. Predvsem ne riga in ne spušča prdcev. Je rastlina, kakopak. In na avokado prisegajo tudi nekateri člani vladnega sveta.

Kar zamolčijo, je, da je za pridelavo kilograma avokada potrebnih 2.000 litrov vode. To pomeni, ko pojemo en avokado, je enako, kot bi pustili eno uro odprt tuš, pod katerim se prhamo. Pri avokado ne gre samo za hrano, ampak zapravljene vire (vodo), ki so šli za ta sadež. Da ne govorimo o prevozu, krčenju gozdov za nasade in uporabo pesticidov (da pride v Ljubljano v kolikor toliko normalnem stanju). Če obrnemo: pridelava in prevoz kilograma avokada bolj »škoduje« podnebju kot riganje in prdci krave Lize nad Bovcem, ki daje mleko in okusno govejo juho. Podobno je s pujsom Pepom v Ihanu. Vsekakor je lokalno pridelana hrana, četudi gre za meso, okolju veliko bolj prijazna, kot izdelki iz soje, pridelana na drugem koncu sveta.

Pustite zato kravo Lizo in pujsa Pepa pri miru, nam pa da jemo, kar si želimo in kar nam tekne. In nikar ne govorite, da moramo skrbeti za zdravje. Dokler imamo prek državne zavarovalnice za vse obvezno (prisilno) zdravstveno shemo, ti mora državni zdravstveni sistem brezpogojno nuditi zdravljenje, četudi namenoma uživaš strup. Ko bomo imeli enkrat zasebne zavarovalnice, ki bodo nudile različne pakete in bo zavarovanje dražje za tistega, ki kadi ali se nezdravo prehranjuje, bo najbrž vsak premislil, kako bo živel. Mislim, da namesto strateškega sveta za prehrano, ki zelo poudarja »zdravje ljudi«, bolj potrebujemo strateški svet za reformo zdravstvenega zavarovanja in sistema. Najprej uredimo to, potem bomo »reševali« svet.

Nadvse podobno je (bilo) z električnimi avtomobili, ki imajo okolju škodljive baterije in se napajajo z elektriko, pridobljeno iz premoga. Torej, ko govorimo o tem, kaj je zdravo in okolju neškodljivo, je potrebno pogledati in preveriti, kako do tega pridemo, drugače je ves trud zaman. Če je seveda res namen doseči »najmanjši možni negativni vpliv na zdravje ljudi, okolje in podnebje«. Toda očitno ni. Vse gre v smeri, da se prek glomazne »nanny state« (države varuške ali dojilje) nadzoruje ljudi in krči svoboda. Če k temu dodamo ideje o centralnobančnem digitalnem denarju, je namen jasen. Nismo daleč, ko z digitalno valuto ne boš več mogel kupiti »nezdrave« hrane, ker bo plačilo, ki bo avtorizirano in odobreno prek centralne banke, zavrnjeno. In država bo natančno vedela, kaj ješ. In te bo ocenjevala. Sledijo socialni krediti kot na Kitajskem. In če boš človek jedel »nezdravo« hrano, ne pa z vladnim dekretom predpisane »zdrave« in »okolju prijazne«, boš v očeh tovarišije na vladi postal nezanesljiv in disidentski. Teh pa oblast ne mara.

Vegani in vegetarjanci (kot mesojedec tega ne ločim, ampak mi je popolnoma vseeno) bi morali biti dosledni in se držati (če že pridigajo o zdravi hrani in škodljivosti nekatere hrane za okolje in podnebje) ovsa, gob, sezonskega sadja (jabolka in hrušk), korenaste zelenjave in lešnikov iz bližnje leske, nikakor ne uživati v avokadu, soji, kikirikijevem maslu ali mandljevem mleku. To so sicer modne smernice, a škodljive za tisto, kar bi oni radi ohranili. In če že priporočajo, naj za kravje mleko najdemo nadomestek, češ zdaj je zelo popularno in zdravo krompirjevo mleko, bom rekel – izvolite. Pijte ga, če ga hočete, ne silite v to še mene. Krompir imam rad na razne načine, ampak mleka iz krompirja ne bom živ pil, niti poskusil ga ne bom, ker že od daleč vidim, da mi zagotovo ne bi brez težav stekel po grlu.

Koliko časa bomo lahko še uživali v hrani, ki nam je všeč, je težko reči. Strateški svet za prehrano bo začel z delom v začetku prihodnjega leta. Lahko ste prepričani, da se bodo goveje meso, kravje mleko, svinjski kotleti, čokolada, čips, ocvirki in še kaj hitro znašli na vladnem seznamu ´zla´. Uživalci tega bomo označeni za zlobne ljudi, za sovražnike planeta, za uničevalce vesolja. Kar se danes zdi distopični triler, bo jutri vsakdanjik.

 .

Socialistične reforme v teoriji in praksi ali kako Mesec in Maljevac vkrcavata Slovenijo na Titanik

Značke

davki, davkoplačevalci, enakost spolov, Lefferjeva krivulja, levičarji, LGBT, Luka Mesec, minimalna plača, ministrstvo za solidarno prihodnost, plače, pokojnine, pokojninska reforma, pokojninski sistem, reforme, robert golob, Simon Maljevac, socialisti, socializem, solidarna prihodnost, stanovanja, Vlada RS

Ko tovariši ne samo govorijo, ampak se lotijo reform, takrat se je treba prijeti za denarnice. In ko veš, da v koaliciji ni glasu zdravega razuma, ampak socialistično soglasje, morebitne razlike v splošnem konsenzu pa so le kozmetične, bo imela Levica prosto pot, da želje iz vzporednega vesolja skuša prenesti v realnost. To pomeni nadaljnjo krepitev planskega gospodarstva, opolnomočen (kot pravijo tovariši) državni intervencionizem s prerazporejanjem in trdna vera v predimenzionirano varuško (socialno) državo. Gre preprosto zato, da ministrski levičarski dumbMM dvojec meni, da sedanje socialistične politike niso bile dovolj radikalne in da morajo položaje prevzeti njihovi prijatelji intelektualci, ki so strokovnjaki za centralno planiranje v svetli solidarni prihodnosti. Zato sta MM, ki slišita na ime Mesec (Luka) in Maljevac (Simon), zavihala rokave. Zdaj pa bo? Seveda bo, ker nas vkrcavata na Titanik.

Med ekonomisti (če odštejemo trash-marksistične teoretike) je nekakšno soglasje (in to uči tudi zgodovinska izkušnja), da so reforme nasprotje revolucije ter pomenijo krčenje javne porabe in pridobljenih (pozitivnih) pravic, kot je recimo socialna varnost. Če bi take reforme Slovenija izpeljala takoj po osamosvojitvi (kot so to naredile Baltske države), bi bilo zdaj drugače. Desetletje bi trpeli, nato bi se reforme obrestovale. Tako pa smo šli po poti gradualizma, na začetku tisočletja prisegali na nacionalni interes in se šli tovarišijski kapitalizem, ki je ohranjal socialistični princip državnega upravljanja gospodarstva po sprejetih načrtih politike. Za morebitno nedelovanje njihovih zamisli v praksi je bil neoliberalni kapitalizem s prostim trgom in rezanjem državnega aparata dežurni krivec malodane za vse politične stranke (z redkimi izjemami), ne glede na ideološko barvo. Dobro pri tem je bilo, da so se tovariši med seboj kregali in se bolj ukvarjali za ekonomijo nepomembnimi vprašanji (enakost spolov, LGBT agenda in podobne neekonomske teme). Tako so bili manj osredotočeni na rop neto davkoplačevalcev in dodatno socialistično eksperimentiranje. Res je, naredili so že veliko škode, plače obremenili tako, da lahko že govorimo o državnem suženjstvu, a gospodarstvo je nekako (pre)živelo, skrajna levica ni imela dostopa do vlade. Do letos. In do omenjenih reform.

MM: Cilj pokojninske reforme bo predvsem povečanje solidarnosti sistema, pravijo na ministrstvu za delo. Nasloviti nameravajo tako neenakosti v pričakovani življenjski dobi kot neenakosti v višinah pokojnin.

Komentar: Mesec se bo lotil pokojninskega sistema. Ta je že tako ali tako slab, nastavljen je bil za nek drug čas, ko ni bilo demografskih težav in je bilo pričakovano prejemanje pokojnine do največ 15 let, nikakor ne med 30 in 40 let. Minister namerava stvari še poslabšati – zmanjšal naj bi razlike med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. To pomeni, da bo spremenil sam pomen in namen pokojnine. Pri pokojnini gre za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, Mesec jo želi narediti za socialno kategorijo. Kar bi utegnilo biti tudi ustavno sporno. Toda, saj veste, kako gre pri tovariših, ki je preslikava volilnega telesa: velja pravilo, da večji kot je visok državni uradnik bedak, večji idol je za domače levičarje. Zato se zaradi te napovedi ni nihče pretiroma vznemirjal, aspirine bomo morali jemati vsi.

MM: Država bo zgradila 2.000 javnim najemnih stanovanj z neprofitno najemnino

Komentar: Za to bo poskrbel Meščev tovariš in soborec za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Načrt je v njihovih glavah sila preprost. Država bo neto davkoplačevalcem vzela 100 milijonov evrov, z njimi zgradila stanovanja in jih oddajala po neprofitnih najemninah. Kakopak, nepravično je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Kajti pravično najemnino pobira samo država, če to počne zasebnik, nepravičnost kar brizga naokoli. Čeprav je vsakemu kolikor toliko ekonomsko izobraženemu jasno, da vmešavanje države na trg vedno (ampak res vedno) pripelje do pomanjkanja dobrine ali do padca kvalitete te dobrine, na katero so oko vrgli centralni planerji (kar kažejo empirične izkušnje iz preteklosti), se kolektivisti in borci proti neenakosti vseh barv in okusov ne dajo prepričati. Škoda bo narejena, ampak dežurnega krivca imajo tako ali tako že v rokavu. Takih idej, politik in ukrepov, ki izhajajo iz njih, ne moremo ocenjevati po namerah, saj je ideja o vsem dostopnih stanovanjih sicer všečna (in vsak bi rad živel v takem svetu), ampak nehajmo s fiktivnimi željami na fiktivne želje. Načrte in zamisli je treba presojati po njihovih dejanskih učinkih in končnih rezultatih, še posebej takrat, ko vajeti prevzame država. In to se ne bo dobro končalo.

MM: Minimalna plača se bo zvišala januarja

Komentar: O minimalni plače sem že večkrat pisal, zato ne mislim ponavljati. Zapisal bom samo, da ima minimalna plača (ne glede na njeno višino) neposredne negativne učinke na gospodarstvo in blaginjo državljanov. Tovariši zaradi lastnih zasebnih interesov mislijo drugače.

MM: Preko agencij bi po predlogu ministrstva v prihodnje lahko namesto sedanjih 25 odstotkov delalo le 15 odstotkov vseh delavcev, ne glede na status, pri čemer bi bila izjema mala podjetja.

Komentar: Še ena cvetka iz zapovedane knjige dogovorne ekonomije. Država ne more in ne sme predpisovati delodajalcu, kdo lahko pri njem dela. To se glede na potrebe odloči sam. Če presodi, da bo vse delavce najel pri agenciji, je to njegova pravica. O plačilu in pogojih dela se bo dogovoril z agencijo ali delavci, brez posredovanja centralnih planerjev. Kakorkoli, ideja je primer nadaljnje radikalizacije z zavajanjem, češ skrbimo za pravice delavcev. Ampak v resnici so njihovi interesi v neposrednem nasprotju z interesi delavcev. DumbMM sta radikalna politična aktivista na ministrskih položajih, katerih ambicija ni izgradnja srečne družbe in solidarne prihodnosti, temveč krepitev njunih političnih položajev in moči. Družbo blaginje ni mogoče zgraditi tako, da politika predpisuje njeno pot do nje na škodo svoboščin in pravic lastnikov.

To niso edine spremembe, ki jim Mesec pravi reforme. Prihodnje leto lahko pričakujemo tudi spremembe na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plačnega sistema, delovnih razmerij in še kaj. Vse bo Slovenijo stalo milijarde. Kar je tudi posebnost, saj reforme običajno pomenijo zmanjšanje javne porabe, Meščeve in Maljevčeve »reforme« pa prinašajo dodatno obremenitev javne blagajne. In kot je to običajno, tovariši še ne vedo, kje bodo dobili denar za realizacijo njihovih idej. To je za njih očitno postranskega pomena, čeprav je že zdaj jasno, da se bo povečal davčni primež neto davkoplačevalcev. Saj je celo premier Robert Golob pred volitvami obljubljal višje davke in manjše plače. In volilno telo, večinoma sestavljeno iz posameznikov, ki živijo na račun davkoplačevalcev, je izvolilo socialiste. Zdaj pa kar izvolite. Vsekakor bodo krepko višji, če želita Mesec in Maljevac doseči ciljne želje. Bojim se le, da smo na Lefferjevi krivulji že dosegli točko, po kateri nadaljnje zviševanje davkov duši gospodarstvo, prinaša manj denarja v državni proračun, povečuje primanjkljaj in siromaši državljane. Prava reforma bi bila, da bi ta trend presekali z radikalnim rezom v trošenje javnega denarja in ne dodatno povečevali, ker bomo vsi državljani potegnjeni v spiralo socialnega obupa.

Socialisti tipa Mesec in Maljevac so sovražniki civilizacije, človeštva in državljanov. Na volitvah žal večina vedno znova nasede njihovim populističnim trikom. Njihova glavna značilnost je, da jih ne zanimajo dejstva in realnost, ampak le plenjenje premoženja drugih in nasilno vsiljevanje svoje ideologije. Načini, s katerim dosegajo svoje cilje, niso bistveni, prav tako ne posledice. Ker ne priznavajo svoje odgovornosti, saj so vedno krivi drugi – ali razredni sovražniki ali tisti, ki niso prav izpeljali njihovih briljantnih zamisli. Čeprav bi morali vedeti, da njihove ideje težko delujejo celo v teoriji. Za njih obstajajo specifični interesi: interesi pokvarjenih levih elit po premoženju drugih in neskončna želja vladati drugim.