Vojna proti resnici

Ne, to niso spomini preteklih desetletij, ki se občasno vrnejo kot melanholični šepet, potem ko nekaj časa ležijo na knjižnih policah. Ne, to ni opazovanje balona, dokler ni tako visoko, da ga ne vidiš več. Ne, to ni metanje kamnov v globok vodnjak in čakanje na pljusk. To je mnogo več kot spomini na knjižnih policah, kot čakanje, da čas in prostor naredita svoje ali kot odmev iz vodnjaka. To so stvari, ki bolijo; ker nikoli niso bile zares napisane, nikoli niso zares prešle in nikoli niso bile zares naglas izrečene. Krivci niso bili nikoli kaznovani, vitriolovo olje še danes ni sprano s teles nedolžnih. Zato zločin ni ne oproščen, ne odpuščen. In najbrž nikoli ne bo; ker je tako obsežen, da bo potrebno več generacij, preden bo postal le opomba v knjigah zgodovine.

Socializem je kot najbolj smrtonosen rak: nadzoruje organizem, pleni in na koncu pobere vse. A najbolj strašljiva in osupljiva podrobnost te totalitarne ideologije je bila njegova sposobnost, da resnica in pravica nista nikoli našli svojega mesta v družbi, saj so bili državljani prisiljeni, da živijo v laži. Tisti redki, ki so znali pred lažjo okoli sebe zgraditi obrambni zid in niso bili dovolj gnetljivi za sistem, so bili bodisi izgnani ali pobiti, bodisi so bili prikrajšani za normalno in mirno življenje; drugim v opomin, če ne bodo poslušni partiji. Oblast je s svojo politično policijo poskrbela, da so jih dobesedno izbrisali iz zgodovinskega spomina. Bil je to popoln nadzor preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. A kot življenje vedno najde pot, jo tudi resnica. Ni ga diktatorskega režima v zgodovini, ki bi z lažjo lahko popolnoma uničil resnico in njene sledi.

Slovenija je od osamosvojitve morala čakati 30 let, da sta luč belega dne ugledali dve ključni knjigi: Slovenski razkol Jožeta Možine in Vzporedni mehanizem Rada Pezdirja. Avtorja z dejstvi razkrivata naravo režima, knjigi sta opomnik najbolj zlobnim odtenkom socializma in odmev grozljivo stokajočih iz preteklosti. Njuni dokazi so tako neizpodbitni, da so bili še živeči zločinci in njihovi ideološki nasledniki do tistega usodnega Utripa na nacionalni televiziji rajši tiho. A ko je Možina dregnil v Dražgoše in množičnemu televizijskemu avditoriju razkril na laži zgrajenega enega od mitov revolucije, se je tranzicijski levici povsem odpeljalo. Predvidljivo, kot je bilo predvidljivo, da niso izpodbijali prav nobenega dejstva, ki je bil omenjen v oddaji.

Človek kar ne more verjeti, kako krvavoroki in njihovi »ponosni nasledniki« krčevito branijo laž. Pri tem ne gre samo za nesposobnost samorefleksije, ki so jo moralna človeška bitja sposobna, ali cirkuško predstavo vedno budnih borcev, ampak gre za fanatizem, ki je bil zgrajen na utopičnih obljubah in lažeh. Zato imajo njihovi procesi razmišljanja negativen odnos do resničnosti, niso sposobni življenja (kar velja za levičarstvo nasploh) resničnih živih bitij; njihova bedna življenja so ena sama neskončna vojna proti resnici. Bogaboječi ljudje pravimo, da se resnice bojijo kot hudič križa.

Boj proti komunistični ortodoksiji bo očitno še dolg. In vedeti je treba, da tukaj šteje vsak glas poštenih in dobrih ljudi. Ni treba biti Možina ali Pezdir, ni treba napisati monumentalno knjigo ali imeti medijski doseg vplivneža. Naj bo velik ali majhen, vsak mora uporabiti svoj kanal. Tudi manjši centri vpliva, kot so zapisi na družbenih omrežjih, pisma urednikom, družinska srečanja ali pivska druščina v pubu, so pomembni; mogoče še bolj, kot bi se komu dozdevalo. Zavedajte se, da je vsak lahko oseba, ki vpliva na druge in prenaša naprej do zdaj poteptano in zamolčano. Začnite ta trenutek; naj vaš glas preglasi vpitje zoprnikov, ki so vas dolga leta s kičasto komunistični ikonografijo z Dražgoš vodili kot čredo ovac, s svojim glasom pojdite dlje, kot kadarkoli doslej.

In če še niste prebrali Slovenski razkol ali Vzporedni mehanizem, je zdaj pravi čas. S kavča ne boste več vstali enaki.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (27. januar 2022)

Kaj ima financiranje STA opraviti s korupcijo in zakaj je Transparency International predvsem organizacija za obračunavanje s političnimi in ideološkimi nasprotniki

Značke

sta, Transparency International

Leta 2018 so madžarski mediji (kot vsako leto) pisali o letnem poročilu Transparency International. V poročilu je bilo zapisano, da je Madžarska po Indeksu zaznave korupcije (CPI) na samem dnu v regiji in da je vsako leto slabše. Konservativni mediji so poročali, da je to pričakovano, saj Transparency International (TI) finančno izdatno podpira George Soros, milijarder, ki skuša svojo idejo o liberalni demokraciji kot edini sprejemljivi ideologiji vsiliti celemu svetu, še posebej nekdanjim socialističnim državam. In nobena skrivnost ni, da si predsednik madžarske vlade Viktor Organ in George Soros nista ravno naklonjena. Orbanova vlada je namreč konservativna, to pa je nekaj, kar je za liberalno demokracijo nesprejemljivo.

Levici naklonjeni mediji so skočili pokonci in trdili, da konservativni mediji lažejo, češ da je TI povsem neodvisna mednarodna nevladna organizacija, ki preiskuje korupcijo. Bilo je to v letu, ko je Madžarska vlada sprejela zakon, znan kot »Stop Soros«, s katerim je kriminalizirala vsako organizacijo, skupino ali posameznika, ki pomaga migrantom pri nezakonitem prehodu meje. Kar je logično: to je tihotapljenje ljudi, saj ima vsakdo možnost, da na Madžarsko pride povsem legalno (s potnim listom in vizumom, če je potrebno).

Nato je sledil šok. Ker madžarski TI na svojih spletnih straneh ali v poročilih nima napisano, kdo jih financira, so novinarji vprašali izvršnega direktorja tamkajšnje TI Martina Jozsefa Petra. Ta je priznal, da največ denarja za delovanje dobijo od Sorosove fundacije Open Society.

Tudi Slovenija se je letos znašla med državami, ki so zabeležile slabo oceno v CPI. Kar je presenetljivo, kajti ugledni švedski inštitut Univerze v Göteborgu, ki izračunava indeks kakovosti vlade (EQI), kjer merijo tudi stopnjo korupcije, je zaznal napredek Slovenije. Rezultat Slovenije je bil za švedske raziskovalce pod vlado Janeza Janše prvič v zgodovini nad povprečjem EU. Kako je to mogoče, da sta TI in Univerza v Göteborgu prišla do tako različnih rezultatov? Če špekuliramo, lahko rečemo, da raziskovalci švedskega inštituta delajo po empiričnih in znanstvenih metodah, TI pa se očitno zanaša na zaznave nevladnih organizacij, kajti drugače v kontekst in obrazložitev indeksa Slovenije ne bi dal zadev, ki nimajo veze s korupcijo (denimo spor glede financiranja STA, ki je že rešen, ali spor med novinarji RTV Slovenije in vladnimi uradniki).

In kako se TI Financira? Glede na to, da ima TI v svojem imenu »transparentnost«, bi človek pričakoval, da ne skrivajo virov financiranja.  Na spletni strani mednarodne TI splošni podatki obstajajo. Iz njih je razvidno, da so glavni financerji vlade posameznih držav, med osmimi največjimi fundacijami in skladi, ki zagotavljajo denar za delovanje TI, pa je pet organizacij, ki so neposredno povezane z Georgom Sorosom.

In slovenska TI oziroma društvo Integriteta? Iz dodatnih podatkov o izkazu poslovnega uspeha na Ajpesu je razvidno, da več kot 90 odstotkov denarja prejemajo od fundacij, skladov in ustanov, ki niso povezana z državo. Katere so to, ni razvidno niti iz letnega poročila, kjer je zapisano: »Viri dohodkov TI Slovenia so članarina; darila in volila; dohodek iz dejavnosti društva in iz naslova materialnih pravic; prispevki sponzorjev in donatorjev; javna sredstva; sredstva partnerjev iz zasebnega sektorja; drugi viri. Viri dohodkov in finančno poslovanje so javni. Vsak član ima pravico vpogleda v finančno-materialno dokumentacijo.« Vpogled v finance organizacije, ki preiskuje transparentnost drugih, je torej omogočen samo članom (kdo so člani, si lahko preberete TUKAJ). Prav tako ni znano, kdo so »dejanski ustanovitelji«, piše samo, da je TI Slovenija ustanovila »delovna skupina«.

Na spletni strani TI Slovenija se poročilo o CPI indeksu za leto 2021 sklicuje tudi na Civil Liberties Score. Ta kazalnik pripravlja Economist Intelligence Unit v sklopu Democracy Index. Težava tega kazalnika je podobna kot pri indeksu, ki meri demokratičnost političnih strank, da ima za ideal liberalno demokracijo. Vsako odstopanje od te ideje  oziroma vsak drug svetovni nazor ali ideološka usmeritev države ali politične stranke pomeni slabši rezultat.

Ko boste prebrali, kaj in kako kitajske družbe, ki so tesno povezane s KPK, prevzemajo evropska podjetja, si boste zaželeli, da bi bilo več državnikov, ki bi si kot Janez Janša upali naglas govoriti o ekspanzionistični politiki Kitajske

Sredi novembra so na sedežu italijanske vlade zvonili vsi alarmi. Alpi Aviation, podjetje, ki proizvaja vojaške drone, je v kitajskih rokah. Celo več. Ponos italijanske tehnologije je v rokah kitajskih državnih podjetij, kar z drugimi besedami pomeni, da je tehnologija v rokah kitajske komunistične partije (KPK). »To je šolski primer strategije kitajske države,« je dejal Jaap van Etten, izvršni direktor nizozemskega podjetja Datenne, ki spremlja kitajske naložbe v Evropi, piše Judith Bergman na spletni strani inštituta Gatestone.

Podatki podjetja Datenne so najmanj vznemirljivi. Kitajska državna podjetja so aktivno in dokazano vključena v nakupe za Evropo strateških podjetij v vsaj 40 odstotkih od 650 pregledanih kitajskih naložb v Evropi v obdobju med 2010 in 2020. Gre pravzaprav za naložbe kitajske partije, ki so skrita za plastmi lastništva, zapletenimi lastniškimi strukturami in posli, sklenjenimi prek evropskih hčerinskih družb.

Alpi Aviation je leta 2018 kupilo podjetje Mars Tehnology. Podjetje, registrirano v Hongkongu, je pridobilo 75-odstotni lastniški delež. Italijanske oblasti s prodajo niso bile seznanjene, zanjo so izvedele šele leta 2021. Preiskava je pokazala, da se za hongkonškim podjetjem skriva vsaj eno kitajsko podjetje v državni lasti –  China Railway Rolling Stock Corp, največji svetovni dobavitelj tirnih vozil. Namen prevzema je očitno bil, da kitajska država pridobi Alpijevo tehnologijo dronov. Tehnologijo so namreč kmalu po prodaji prenesli na Kitajsko.

Pred kratkim so Kitajci prevzeli Newport Wafer Fab, največjega britanskega proizvajalca polprevodnikov, znanih tudi kot mikročipi, ki so nepogrešljivi v elektroniki – od pametnih telefonov do visokotehnološkega orožja. Julija 2021 je Nexperia, za katero se govori, da je nizozemsko podjetje, kupila Newport Wafer Fab. Vendar je Nexperia v lasti Wingtech Technology, kitajskega podjetja, ki je tesno povezano s kitajsko državo. Po podatkih Datenne je 30 odstotkov Wingtech Technology v lasti kitajskih vladnih agencij. Zdi se, da britanska vlada grožnje ni razumela. Prodaja je bila speljana kljub temu, da so protestirali pri poslovnemu sekretarju Združenega kraljestva Kwasi Kwartengu. Ko je predsednik odbora za zunanje zadeve britanskega parlamenta Tom Tugendhat Kwartengu pisal, da kitajsko lastništvo britanske tovarne mikročipov »predstavlja velik gospodarski in nacionalni varnostni problem«, je dobil odgovor, da je bil posel »temeljito preučen«. 

Leta 2020 sta španski podjetji Empresarios Agrupados in Ghesa, ki načrtujeta in gradita jedrske elektrarne, prevzeli podjetji China Energy Construction Group Planning in Design. Slednje podjetje je preko svoje matične družbe China Energy Engineering Group tesno povezano s komisijo kitajskega Državnega sveta za nadzor in upravljanje državnega premoženja (SASAC), organom kitajske vlade in partije. SASAC ima v lasti skoraj 100-odstotni delež v China Energy Engineering Group, matičnem podjetju kitajskega prevzemnika dveh španskih podjetij za načrtovanje jedrskih elektrarn. Ta prevzem je bil eden največjih prevzemov infrastrukturnih podjetij v Španiji vseh časov.

Bergmanova piše, da je treba ustaviti prodajo evropskih strateških podjetij, saj znanje in tehnologijo teh podjetij kitajska komunistična partija uporablja za uresničevanje svojih ekspanzionističnih ciljev. Tajvan je že eden takih ciljev.

»Pobegli« posnetek predstavnice globalnih elit: elitneži smo super, težava so običajni ljudje nacionalnih držav

Na spletni strani YouTube se je pojavil »zanimiv« posnetek s Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Ni povsem jasno, ali z lanskega ali je posnetek starejšega datuma. Na družbenem omrežju Twitter pa ga je delil Justin Hart, strokovnjak za obdelavo podatkov.

Na kratkem posnetku ženska svetovni eliti sporoči dobro in slabo vest. Po njeno je dobra vest ta, da si elite po svetu vse bolj zaupajo med sabo in skupaj delajo »čudovite stvari«. Slaba novica pa je, tako je razlagala pripadnica elit, da običajni ljudje elitam zaupajo vse manj. Torej ….

Posnetek zelo dobro razkriva, kako elite razmišljajo: težava današnjega sveta so običajni državljani. Toliko, da boste vedeli.

Končna stopnja neumnosti

Carlo Cipolla je bil italijanski zgodovinar, specialist za srednjeveško gospodarstvo. Na prelomu tisočletja umrli akademik ni zaslovel zaradi svoje profesije, temveč zaradi eseja Temeljni zakoni človeške neumnosti. Rdeča nit njegovih petih zakonov je, da je skupina neumnih ljudi daleč močnejša od mafije; čeprav brez vidnega voditelja ji uspe delovati zelo koordinirano in učinkovito. »Neumna oseba je najnevarnejša oseba,« zaključi Cipolla.

Esej je številne mislece in pisce spodbudil, da so razdelali posamezne stopnje neumnosti. Različnim lestvicam je skupna končna stopnja neumnosti. Dosežejo jo ljudje, ki imajo višji intelektualni prag od povprečnega posameznika in na vrhuncu svoje neumnosti s pomočjo medijev dosežejo ugled. Začnejo verjeti, da so volkovi ali pastirji, čeprav so v resnici ovce, ki jih vodi samouresničevanje neumnosti. Ne zavedajo se, da so v jarmu narcizma in da so povodci v rokah tretjih ljudi.

Normalni ljudje jih poslušajo in pri sebi vedo, da neumni manipulirajo z oksimoroni, česar sami nikoli ne bi počeli. A ker zvenijo dobrohotno, vetra v jadra pa jim dajejo mediji, neumnosti ne vzamejo kot šale. Celo občudujejo jih, ker delujejo trdno in so prepričani v svoj prav. Privlačno se jim zdi, da ljudje na končni stopnji neumnosti niso pripravljeni sprejeti drugih dejstev in kopice prepričevanj, ki so v nasprotju z njihovimi domnevami, čeprav je kopica dokazov, da se motijo. Njihova  moč je, da je predstavljena laž ali manipulacija obratno sorazmerna s količino truda normalnih, ki z dokazi in zdravim razumom skušajo ljudi prepričati v nasprotno. Zdi se, da deset pametnih ljudi ne odtehta enega samouresničenega neumnega.

Tipičen primer je bila nedavna novinarska konferenca parazitskega Inštituta 8. marec. Direktorica inštituta Nika Kovač je medijem razlagala, kako bodo zbirali podpise za mega zakon, ki bo odpravil ukrepe, predpise in zakone desnosredinske vlade. Kdor zna seštevati in odštevati, ve, da bi to pomenilo nižje plače in pokojnine ter da bi morali podjetniki in vsi, ki so bili med zdravstveno krizo deležni pomoči, vračati denar. Čeprav je bila Kovačeva, ki je očitno že zelo mlada dosegla končno stopnjo, jasna kot beli dan, so uredniki in mediji (večinoma dosegajo visoke stopnje na lestvici neumnosti)  njene besede omilili. Pravzaprav so večji pomen pripisali Kovačevi kot osebi, ne oksimoronom, ki jih je predstavila. A njihova nesreča je, da posnetkov, ki so zaokrožili po spletu, ni več mogoče izbrisati in da bodo ljudje spoznali, da jim načrti inštituta utegnejo samo škoditi. Pri tem je najbolj intrigantno dvoje: prvič, njihove pobude in domneve ne koristijo niti njim samim; in drugič, da s svojim delovanjem ne skušajo vnesti nereda (domišljajo si, da ustvarjajo red), ampak je nered rezultat njihovega početja. Od tega imajo koristi le lutkarji, ki upravljajo z neumnimi.

Sledilci neumnih na končni stopnji so ´koristni idioti´. Na novinarski konferenci Inštituta 8. marec smo jih lahko prepoznali kot gručico ljudi v ozadju Nike Kovač. To so ljudje, ki na lestvici dosegajo različne stopnje. Kot po pravilu gre za zapostavljene posameznike, ki imajo nataknjene plašnice in se čutijo poklicane, da slepo opravljajo umazano delo za ljudi, ki so njihov ideal – ljudje, ki dosegajo končno stopnjo. Stopnjo niže od koristnih idiotov so militantni neumni. To je tudi tistih 1.300 aktivistov, ki bo po obljubah inštituta šlo na teren proti SDS. Gre za posameznike, ki na svobodo govora, zasebno lastnino, znanost, razum in plačano delo ali na tiste, ki to zagovarjajo, gledajo kot na eksistencialne grožnje, ki jih je treba za vsako ceno in z vsemi sredstvi iztrebiti. In ko bodo neumni na raznih stopnjah govorili o fašistih, ki jih je treba iztrebiti, vedite, da govorijo o svobodomiselnih. Primer Marka Bandellija je kot iz učbenika.

Žal (pre)mnogi normalno inteligentni podcenjujejo neumnost in njeno moč. Še vedno verjamejo, da je v neumnih na različnih stopnjah vendarle kanček racionalnosti. Ni. Svojim prepričanjem sledijo kot navodilom za uporabo šampona, njihov svetovni nazor je pravokotno na resničnost.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (20. januar 2022)

Newsweek: Janša je rekel tisto, česar si drugi državniki ne upajo izreči naglas, da ne bi užalili Kitajske

Janez Janša je v intervjuju za indijsko nacionalno televizijo Doordarshan povedal, da si Slovenija s Tajvanom želi izmenjavo predstavništev in da bo Slovenija podprla vsako suvereno odločitev Tajvancev. Kitajska je besede Janše označila za nevarne, leva opozicija pa je skočila pokonci in zahtevala izredno sejo parlamentarnega odbora za zunanjo politiko.

»Njegove besede odstopajo od skrbno izbranih besed drugih svetovnih voditeljev, ki se pogosto bojijo, da ne bi užalili Kitajske,« je o »aferi« Tajvan zapisal Newsweek.

Naj razčistimo. Peking ni nikoli vladal Tajvanu, ki ima uradni naziv Republika Kitajska. Nesporazumi so zaradi različnih interpretacij sporazumov med leti 1945 in 1952. Kitajci gledajo na Tajvan kot na svojo provinco, Tajvan vidi sebe kot demokratično in suvereno državo. Zaradi teh nejasnosti Tajvan skoraj nima uradnih diplomatskih odnosov, je pa bila na Tajvanu že že uradna delegacija Evropskega parlamenta. Odnosi so večinoma le na ravni (gospodarskih in kulturnih) predstavništev in Slovenija v tem pogledu ne bi bila nikakršna izjema (v Tajvanu ima predstavništvo 19 držav EU). Slovenija bi naredila to, kar je pred meseci Litva, kjer je Tajvan odprl predstavništvo. Kitajska je zato Litvi napovedala gospodarske sankcije.

Tajvansko zunanje ministrstvo je lani opozorilo, da so odnosi med priobalnim otokom in celinsko Kitajsko dosegli najnižjo raven v zadnjih 40 letih in da se povečuje strah, da bi Peking lahko sprožil invazijo. Ta možnost ni tako nemogoča, kot se zdi, a po vsej verjetnosti do vojaškega posredovanja ne bo prišlo pred zimskimi olimpijskimi igrami na Kitajskem. Nekatere države so sicer napovedale tako imenovani diplomatski bojkot olimpijskih iger.

Peking je že danes vpleten v več vojaških agresij. Jeseni lani so se v indijski obmejni državi Arunachal Pradesh, ob mednarodni meji, spopadli kitajski in indijski vojaki. Indijci so na svojem ozemlju zajeli 200 Kitajcev.  Predlani je indija poročala, da je kitajska vojska večkrat poskušala prestopiti indijske meje in celo zgraditi infrastrukturo v Indiji.

Kitajska je agresivna tudi na gospodarskem področju. V samo nekaj desetletjih je postala ključna  politična in gospodarska sila na afriški celini. Brez dvoma je Kitajska danes kolonialna sila. Držav sicer fizično ne zasede, a so Kitajci s svojim finančnim vplivom tako močno obremenili posamezne države (v razvoju), da so te de facto postale kolonije, ki so večno v dolgovih.

To je strategija kitajske komunistične partije – zagotavljanje finančne »pomoči« revnim državam. Veliko vlagajo tako v javni kot v zasebni sektor, merijo predvsem na infrastrukturo, plačilo je odloženo. Kmalu so država in ključni posamezniki (elite, ki jih plačujejo) obremenjeni z dolgovi in ​​sčasoma postanejo popolnoma podložni. Lovke segajo tudi v Evropo in Evropsko unijo, predvsem Združeno kraljestvo, Francijo, Nemčijo in Italijo. Analiza Bloomberga je pokazala, da ima Kitajska trenutno v lasti (ali ima tam velik delež) štiri letališča, šest pomorskih pristanišč in 13 profesionalnih nogometnih ekip v Evropi.

Zahod prepogosto popušča Kitajski. Peking še danes ovira preiskavo, kako je prišlo do globalne pandemije, Zahod le nemo opazuje. Morda zato, ker bodo pridobile globalistične elite, če bo zahod tiho.

Decembra 2018 so kanadske oblasti na podlagi tiralice ZDA obtožile Menga Wanzhou in Huawei, da sta zavajala banko HSBC o obsegu sodelovanja z Iranom, ki je bil pod sankcijami. Kitajska je nemudoma aretirala 11 kanadskih državljanov in jih zaradi domnevnega vohunjenja obsodila na 11 let zapora. To je bila »diplomacija takcev«, v kateri je kapituliral Joe Biden. Njegova administracija se je z Mengovimi odvetniki pogodila za »odložen pregon« in ga izpustila iz pripora. Po izpustitvi Menga je Kitajska osvobodila zaprte kanadske državljane.

Čeprav so ZDA večkrat poudarile, da bodo pomagale Tajvanu, je to zelo vprašljivo zaradi dvomljivih strategij Washingtona, ki so povzročile vojne v Aziji in na Bližnjem vzhodu. Leta 1950 je Severna Koreja napadla Južno Korejo šest mesecev po tem, ko ameriški državni sekretar Dean Acheson v govoru za National Press Club ni omenil, da je Korejski polotok del obrambne strategije ZDA. Irak je napadel Kuvajt leta 1991, in to teden dni po tem, ko je ameriška veleposlanica April Glaspie iraškemu voditelju Sadamu Huseinu povedala, da Amerika »nima mnenja o … med arabskih konfliktih, kot je spor glede meje med Irakon in Kuvajtom«. Polom Bidna (leta 2011 je bil edini v Obamovi administraciji, ki je nasprotoval napadu, v kateri je bil ubit Osama bin Laden) v Afganistanu je zadnji tak primer, ko so ZDA svoje partnerje pustile na cedilu. In če so drugi ameriški predsedniki vsaj malo ropotali, se Biden utegne izkazati za katastrofo tako za Ukrajino kot za Tajva. Ameriški obrambni minister Robert Gates je leta 2014 zapisal, da se je »Biden v zadnjih štirih desetletjih zmotil pri skoraj vseh večjih vprašanjih zunanje politike in nacionalne varnosti«.

Komunistična Kitajska je sredi osvajalskega pohoda. Tisti stisk rok Xi Jinpinga tajvanskemu predsedniku Ma Ying Jeou leta 2015 v Singapurju je bila le predstava za javnost. Zahod bi zdaj moral jasno pokazati, na čigavi strani je. Tajvan Freedom House označuje kot svobodno državo, Kitajsko pa kot nesvobodno.

Težave tovarišev iz Oxfama, ki preučujejo ekonomsko neenakost in revščino: Največ novih milijarderjev ima komunistična Kitajska! Kaj zdaj?

»Obstaja zid, ki deli bogataše in revne. Nekateri se vozijo z avtomobili, vi hodite peš. (…) Sama zasnova naših gospodarstev in načela naše ekonomije so nas pripeljali do te skrajne, nevzdržne in krivične točke. (…) Čas je, da zgradimo človeško gospodarstvo, ki koristi vsem, ne le redkim privilegiranim. (…) Močan sistem pravične obdavčitve je osrednjega pomena za bolj človeško gospodarstvo. (…) Izziv je zgraditi pozitivno alternativo. (…) Vemo, da je možen drug svet.«

Lenin? Mao Cetung? Edvard Kardelj? Ne, mednarodna organizacija Oxfam.

Nevladna organizacija Oxfam v svojem novem poročilu jasno kaže barvo, ki se nagiba k rožnati ali rdeči. Tovariši iz Nairobija, kjer imajo sedež, so obsedeni z neenakostjo. Zapriseženi socialisti ob pomoči profesorjev ekonomije vsako leto objavijo izračune in podatke o neenaki razporeditvi svetovnega bogastva. Ni odveč poudarjati, da je vsako poročilo bolj alarmantno in strašljivo od prejšnjega. Letošnje ima naslov Neenakopravnost ubija, v njem piše, da je globalna neenakost gospodarski zločin, nasilje proti najbolj revnim ljudem in državam. Kar pomeni, da so bogataši zločinci, s katerimi je treba na tak ali drugačen način opraviti.

Pandemija kitajskega virusa je, ugotavljajo tovariši, vse skupaj poslabšala: ustvarila 160 milijonov novih revežev, medtem se je premoženje najbogatejših povečalo s 700 milijard dolarjev na 1.500 milijard. »Od pandemije ima svet vsakih 26 ur novega milijarderja,«  pravi poročilo organizacije. Seveda, tudi če boste iskali s svetilko, ne boste našli podatka, kje ti novi milijarderji živijo. No, za marksistično organizacijo bi bila res nerodna informacija, če bi objavili, da ima največji prirast milijarderjev Kitajska, komunistična država, ki je po številu skoraj ujela ZDA (ZDA imajo 724 milijarderjev, Kitajska jih ima že 698). Ja, čudna so pota Gospodova, boj proti neenakosti je zelo zapleten, mar ne?

Za navajanje posameznikov in vrednosti njihovega bogastva je treba veliko spretnosti in iznajdljivosti. Ko človek bere ta poročila, se mu zdi, da ima Elon Musk 330 milijard dolarjev premoženja v nogavici ali pod svojo vzmetnico. To bogastvo je samo teoretično bogastvo, ki je v drugih oblikah, ne v denarju, ki bi ga porabil naslednji dan. In za premoženje, ki ga je imel v letu 2021, bo moral plačati 11 milijard dolarjev davka. Kar očitno tovarišem socialistom ni dovolj. Treba jih je še obsoditi, pribiti na križ, da bo cel svet vedel, da je Musk eden tistih, ki je kriv, da se eni vozijo v avtomobilih, drugi pa morajo hoditi peš. Kriv je zato, ker je trdo delal, ker zasluženega denarja ni sproti porabil za lastni užitek. Zato se je pregrešil zoper sveto enakost.

(Ekonomska) neenakost je zagotovo ena najbolj priljubljenih tem levičarjev, s katero je lahko manipulirati in zavajati. Z načrti za odpravo neenakosti socialisti pravzaprav iščejo podlage, kako legalizirati svojo politiko prerazporeditve – vzeti bogatim in dati revnim. Na tej točki se razkrije njihova temeljna zmota, ki razkriva ekonomsko nepismenost: Ko govorijo o dohodkovni neenakosti, govorijo hkrati tudi o revščini. Toda ne gre za isto stvar. Če bi bilo oboje kakorkoli povezano, potem bi morali ekonomijo razumeti kot igro ničelne vsote. Se pravi, da je Musk kriv, da ljudje v Afriki lačni in živijo v kolibah. Pa temu ni tako. Med neenakostjo in revščino ni niti empirične povezave. Ginijev koeficient je na Kitajskem med najvišjimi na svetu (znaša 0,46 in je skoraj nespremenjen že dve desetletji), istočasno se je zelo zmanjšala revščina (delež ljudi, ki živi pod pragom revščine: s 66,2 odstotka leta 1990 na 0,7 odstotka leta 2015).

Oxfam se ukvarja s problemom, ki si v resnici ne zasluži pretirane pozornosti. A očitno je to za tovariše v Keniji (in s posameznimi nacionalnimi enotami drugod po svetu) donosen posel, še posebej, če so plačani z denarjem drugih ljudi za prodajanje megle in strahov.

Ljudje smo po naravi neenaki, razlikujemo se tudi po svojih sposobnostih. Povsem normalno je, da tudi naša plačila ne bodo enaka za vse. In tako je prav. Kjer na trgu ni tekmovalnosti, so vsi rezultati enaki (ni možnosti neenakih rezultatov). To pomeni, da ni motivacije, potrebnih spodbud za bolj produktivno in inovativno delo. S tem tudi no možnosti za večjo blaginjo. Mogoče se sliši paradoksalno, ampak ravno neenakost, ki je posledica tržnega gospodarstva, najbolj pripomore k odpravi revščine. Kapitalizem je za odpravo revščine naredil več, kot vse nevladne organizacije skupaj. Še posebej ne marksistična organizacija Oxfam, ki ima tako rada revščino, da bo storila prav vse, kar je v njeni moči in kolikor ima vpliva, da bo revščine po svetu karseda največ. Vse za svojo denarnico in tudi spolne užitke vodilnih predstavnikov.

Podobnost primerov Djokovića in Ziemkiewicza ali kako država uveljavlja svojo suverenost

V soboto, 2. oktobra 2021, so britanske oblasti na londonskem letališču Heathrow pridržale Rafała Ziemkiewicza, kolumnista poljskega konservativno-liberalnega tednika Do Rzeczy. Ziemkiewiczu, ki je v Veliko Britanijo prispel, da z ženo hčerko pospremi na Univerzo v Oxfordu, niso dovolili vstopa v državo.

Preden so ga deportirali, so mu izročili dokument z glavo britanskega ministrstva (z nečitljivim podpisom) za notranje zadeve (z napisom Border Force, Terminal 2, Heathrow Airport), v katerem je pisalo: »Zaprosili ste za dovoljenje, da za dva dni obiščete Združeno kraljestvo kot obiskovalec. Vendar menim, da je vaš izgon iz Združenega kraljestva v javnem interesu. Vaše vedenje in stališča so namreč v nasprotju z britanskimi vrednotami in lahko žalijo posameznike, zato ni zaželeno, da bi vam dovolili vstop.«

Deportacija uglednega poljskega novinarja je dvignila nekaj prahu, protestirale so poljske novinarske organizacije, poljsko zunanje ministrstvo je zahtevalo pojasnila. Kasneje je prišlo na dan, da je Ziemkiewicz na listi nezaželenih oseb, saj ne skriva svojih konservativnih, suverenističnih in krščanskih stališč. Že leta 2018 je imel težave, saj sta proti njemu izvedla kampanjo The Guardian in muslimanska poslanka bengalskega porekla Rupa Huq. Kasneje je prišlo na dan, da je Ziemkiewicz imel za Poljake, ki živijo v Združenem kraljestvu, predavanja.

Pred dnevi se je na drugem koncu sveta odvijala podobna drama. Prvi teniški lopar sveta Novak Djoković, ki je najprej dobil vizum za vstop v državo, kasneje pa mu je bil razveljavljen, je obtičal na letališču. Kasneje mu je bil vstop dovoljen, da je lahko treniral in se pripravljal na teniški turnir Australian Open, dokler sodišče ne odloči o njegovi usodi. Pogoji za vstop v Avstralijo v času kitajskega virusa so namreč jasni: moraš biti cepljen. So sicer izjeme; da si v zadnjih šestih mesecih prebolel virus. Djoković naj bi ga prebolel v drugi polovici decembra, a ker se je v času, ko bi moral biti v karanteni, kazal v javnosti in fotografiral za francosko športno revijo L’Équipe, se je pojavil dvom o verodostojnosti zdravniškega potrdila, kazalo je na goljufijo. Tako je danes zvezno sodišče v Melbournu potrdilo vladno odločitev o preklicu vizuma Novaku Đokoviću, ki mora tako zapustiti Avstralijo.

Čeprav gre za različna vzroka (Ziemkiewiczu so vstop v Veliko Britanijo preprečili iz ideoloških razlogov, Djokoviću zaradi grožnje javnemu zdravju), je država v obeh primerih uveljavljala svojo suvereno pravico, da sama odloči, koga spusti v državo in koga ne. To pravico ima, ne glede na to, kako je obrazložitev privlečena za lase. Živimo pač v svetu, ki je geografsko razdeljen med države. V Avstralijo se legalno vstopi tako, da na meji pokažeš potni list (za državljane nekaterih držav je potreben tudi vizum). Če država zahteva še dodatne pogoje, je to njena pravica. In Avstralija jo uveljavlja zelo strogo. Tudi zato ta država nima težav z ilegalnimi priseljenci, saj je z akcijo No Way, v kateri je sodelovala vojska, povsem zaustavila ilegalno priseljevanje.

Avstralija zaradi širjenja kitajskega virusa tudi PCR testa ne prizna več, ampak zahteva, da morajo biti vsi, ki vstopijo, cepljeni. Ne glede na to, kako nerazumna je ta odločitev (cepiva niti ne ščitijo pred okužbo, niti ne preprečujejo širjenja okužbe), ima država suvereno pravico, da jo uveljavlja. Njegovi poskusi (in poskusi njegovih odvetnikov), da zaobide pravila, ki veljajo tam doli, so bili popolnoma nepotrebni. Čeprav je treba priznati, da je mnenje sodnikov, češ da je Djoković postal ikona anticepilcev, zelo podobna ideološki obrazložitvi britanskih oblasti, ki v državo niso spustile Ziemkiewicza. Prav tako meče čudno luč na avstralsko državo dejstvo, da mu je bil vizum najprej odobren, nato preklican (res pa je, da avstralske oblasti niso vedele vseh podrobnosti). Ampak, kot pravim, kot ima Djoković pravico, da javno pove, kaj si misli o cepljenju in se sam odloči, ali se bo cepil ali ne, ima država pravico, da vstop dovoli ali ne.

Djoković se najbrž tudi po tej epizodi v njegovih karieri ne bo cepil, prav tako Ziemkiewicz ne bo spreminjal svojih konservativnih pogledov na svet (kar je razvidno iz njegovih zadnjih kolumn). In to je treba spoštovati. Imata svoje mnenje (Djoković o cepljenju, Ziemkiewicz o ilegalnih migracijah, islamu in še čem) in tako je prav. Enako je treba spoštovati pravico suverene države, da določa pogoje za vstop na njeno ozemlje. Odnos avstralskih oblasti do kitajskega virusa in cepljenja pa je stvar Avstralije in avstralskih volivcev, ki bodo svoje povedali na spomladanskih volitvah. Trenutno avstralska Liberalno-nacionalna koalicija po raziskavah javnega mnenja izgublja, kar kaže na to, da državljani z ukrepi, kjer so necepljeni obravnavani le malo boljše kot kriminalci, niso zadovoljni.

Vsekakor smo lahko v Sloveniji samo veseli, da desnosredinska koalicija ne sledi drakonskim ukrepom, ki jih sprejemajo nekatere države (Italija, Avstrija, Nemčija, Nizozemska) z dolgo demokratično tradicijo. To se pozna, saj Slovenijo različna merjenja uvrščajo med zmagovalke zdravstvene krize.

PREBERITE TUDI:

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Napoved krvave žetve

Milanu Kučanu zadnje dni ni mogoče ubežati. Dovolj ga je povsod, pojavlja se hkrati. Ne poskušajte zamenjati radijske postaje, TV kanala, časopisa ali spletne strani, nekdanji šef partije bo tudi drugje. Uredniki ga brez občutka postavljajo na neprimerna mesta, poročila o njem presegajo mejo dobrega okusa, manjka samo še v »pesmih« Borisa A. Novaka in resničnostnem šovu. Ne o sanjskem moškem; za to ga je medijski mainstream že davno razglasil. Nekako tako je, kot pred četrt stoletja, ko so mu mediji na hitro pomagali spirati kri z njegovih rok, ki je ostala iz prejšnjega režima kot šefu partije in vzporednega mehanizma. Ampak nobena ovira in zločinsko dejanje nista močnejša od časa, mar ne?  Ne nekaj let, ampak samo nekaj mesecev je dovolj, da je vse pozabljeno. In to očitno ni nikakršno breme.

Poštene in dobre ljudi je ob poslušanju Kučanovega nedeljskega govora na Dražgošah oblival mrzel pot, ledenela je kri. Poleg običajnih floskul o »veliki bitki«, ki se je končala tako, da so domačini brezglave partijske zamisli plačali z življenji, partizani pa pobegnili v gozd, je izrekel nekaj srhljivih besed. Da ne zaznava dovolj močnega odpora proti ideološkim nasprotnikom (desnosredinski vladi in njenim podpornikom), kakršen je bil med in po drugi svetovni vojni, je dejal precej neposredno. Kar je pomenilo samo eno: proti Janševi vladi so dovoljena vsa sredstva, vključno s pobijanjem, klanjem in metanjem v jame. Nemoralnežu kaj takega ni težko izreči; že kot mlad partijec je okusil kri nedolžnih ljudi, ki jih je komunistična tajna policija morila izključno zato, ker so bili drugačnega svetovnega nazora.

Zdaj nas levičarski propagandni stroj skuša navaditi na to »normalnost« ideološkega obračuna, medijski mainstream  spet potiska Kučana v ospredje, spet nam ga vsiljuje kot nepogrešljivi del našega življenja, brez katerega ne moremo – je zrak, hrana, pijača, postelja in stranišče. Ko skače iz medijev, nam dopovedujejo, da niso samo davki in smrt gotovi v našem življenju, ampak tudi Milan Kučan. Te dni se javno pojavlja več, kot se je v času zmanipuliranih afer, kot sta bili Depala vas ali Patria. Da grozi, žuga in podžiga, vemo, ni pa še jasno, ali je spet angažiral kakega posebnega agenta nekdanje jugoslovanske tajne vojaške službe (KOS), kot Radenka Radojčića v aferi Depala vas. Takrat za politični obračun, danes se zdi, da globoka država ne bo oklevala najeti plačane morilce za likvidacijo ljudi, ki ogrožajo njen vzporedni mehanizem.

Ultimativni oboževalec in hkrati neutolažljivi žalovalec za SFRJ in socializmom, ki si roke, s katero se je dotaknil dlani Tita, očitno sploh še ni umil, ne skriva, da se je aktivno in javno vključil v predvolilno tekmo. Potem ko je Kučanu spodletel načrt, da bi z nasilnimi protesti zrušil desnosredinsko vlado (na to je zadnjič pozval jeseni v Šentjanžu), in so mu bili mednarodni »antifašisti« bolj v napoto kot pomoč (vsi državniki in bruseljski vrh so z izbranimi besedami govorili o predsedovanju Slovenije Svetu EU), so napovedani tudi »novi obrazi«, ki naj bi volivce speljali v njihovo smer. Koalicija KUL se je izkazala za popolnoma nesposobno, kanibalizira samo sebe, čeprav medijski mainstream ob pomoči režiserjev in scenaristov javnega mnenja celotno situacijo pakira iz dneva v dan tako, da jo skuša ohranjati nedotaknjeno in da bodo »novi menedžerski obrazi« dodana vrednost, ki bo grabila po zmerni desnici.

Toksični nastop Kučana na Dražgošah kaže, da se levica nasilju ni odpovedala. Ves čas se volivce opozarja, da se bodo nemiri in ulični kaos nadaljevali, družba pa bo še bolj raztreščena, če bo spet zmagala SDS in sestavila vlado. Kučan in njegovi operativci so jasni: če ne bomo na oblasti mi, bodo ulice postale reke krvi. On lahko to reče. Seveda, on je svetnik. On je sveti Kučan. Nič ga ne zaustavi. Napove topot škornjev in rdečih hord, medijski mainstream to predstavlja kot nekaj povsem normalnega. Srhljivo. To je spirala spodbujanja strahu, ki je skregana s parlamentarno demokracijo in svobodno voljo. Toda drugega od Kučana in njegovih predpražnikov, ki se klanjajo klavcem in poljubljajo roke kriminalcem, ni bilo pričakovati. Upam le, da volivci ne bodo spet nasedli in se ustrašili zatiralskih napovedi.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (13. januarja 2022)

PREBERITE TUDI:

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Pred skoraj pol desetletja sem pisal o dejstvih. Kaj je dejstvo? In kaj je »dejstvo«? Za lažje razumevanje sem opisal primer akademskega slikarja, ki je svoje nadobudne učence odpeljal do reke, jih razporedil in jim dal nalogo, naj čimbolj realistično naslikajo skalo sredi vode. Ko so končali, so ugotovili, da si nobena slika ni niti podobna, čeprav so vsi slikali isto skalo. Med seboj so se razlikovale po obliki in barvi skale, valovanju in barvi reke.

Postavilo se je vprašanje, katera slika je najboljši približek skali. Vse so bile. Vsi so naslikali skalo in reko okoli nje, a tako, kot so realnost videli iz svojega kota. Eden je videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale različna. Edino pravo dejstvo v tem slikarskem treningu je bilo, da je tam skala in ta skala je sredi reke. Vse drugo so bila »dejstva«, ki so se razlikovala od časa in prostora.

Zadnje mesece lahko v povezavi s kitajskim virusom in cepivom poslušamo različne strokovnjake, znanstvenike in tudi laične poznavalce, ki se sklicujejo na dejstva. Dejstvo to, dejstvo ono, dejstvo tretje. To pravi znanost, v katero se ne dvomi. S tem, ko se zavrača kakršenkoli dvom v to ali ono odkritje, damo znanosti pečat nezmotljivosti. In ravno to je škodljivo.

V ameriški poljudnoznanstveni reviji Scientific American pravijo, da je ravno dvom tisti, ki je bistven za znanost. Opozarjajo na paradoks: znanost, ki išče dejstva, pravilno deluje takrat, ko postavlja pod vprašaj sprejeta dejstva. Znanost torej ne prinaša gotovosti, niti neizpodbitnih rešitev. Znanost poganja dvom. In ravno v tem je prava moč znanosti: v njenem nagonu, da podvomi in izpodbija sprejeta dejstva. Vsaka znanstvena ugotovitev, naj bo na prvi pogled še tako trdna, je vedno zgolj hipoteza, ki črpa in zajema znanje v danem trenutku. Dolgoročno so nekatere znanstvene ugotovitve zavržene in sprejete so nove. Toda tudi te nove ugotovitve so zgolj hipoteze. Pravi znanstveniki razumejo, da jih ravno dvom vodi k boljšemu razumevanju in da gotovost, čeprav je za ljudi morda pomirjujoča, vresnici spodkopava znanstveni proces.

Težava nastane, ko komunikacija med znanostjo in javnostjo ni dobra. Revija opozarja na dvoje pasti.

Prva past je, da posamezniki ustvarjajo obliko slepega scientizma, češ da je znanost sposobna, da reši vse težave. Ustvarjajo se junaški raziskovalci, ki nesebično delajo v dobro človeštva. In v te raziskovalce in v njihova odkritja se ne dvomi, kdor želi polemizirati, je izločen in izobčen, v današnjem času mu tehnološki velikani zaprejo uporabniški račun na družbenih omrežjih ali pa brišejo njegove objave. Takšna idealizirana predstavitev znanost se spremeni v niz prepričanj, ki so gotove.  Toda resnica je, da je moč znanosti ravno v njeni sposobnosti, da ustvarja in spodbuja razprave, mestoma celo vnaša razdor med posameznimi znanstveniki.

Druga past je nasprotna – relativizem. Ta izvira iz pomanjkanja  zaupanja. V veliki meri so krivi znanstveniki sami. Klimatologi so denimo že pred desetletji napovedovali, da bo točno določene dele kopnega zaradi globalnega segrevanja zalila voda. Seveda so ti deli kopnega še vedno kopna zemlja. Težava je bila, ker so to predstavljali kot gotova dejstva, ne zgolj hipoteze, ki so nastale na podlagi modelov. Ravno zato med ljudmi prevladuje mnenje, da lahko znanstvenik določeno znanstveno metodo uporabi tako, da bo dobil rezultat, kakršnega si želi. Tipičen primer je Mannova »hokejska palica«.

Spopad s kitajskim virusom je pokazal učinke obojih pasti. Znanstveniki so zaradi pandemije hiteli, da ponudijo teorije in možna zdravila proti kitajskemu virusu. Deborah Doroshow, Scott Podolsky in Justin Barr so v članku Annals of Internal Medicine, zapisali, da je nuja po odkritju zdravila sicer pomenila razcvet in spremenila odziv na pandemijo na bolje, a pretekle izkušnje kažejo, da lahko ta nujnost ogrozi znanstveno etiko, to pa posledično sproži nezaupanje v vlade in znanost.  

Ta nujnost čimprejšnjega odkritja je povzročila »monumentalne goljufije«. Ena takih je bila, da zdravilo proti malariji hidroksiklorokin (in njegova starejša različica klorokin) v primeru uporabe proti kitajskemu virusu povečuje smrtnost. Študijo ameriške družbe Surgisphere je objavila revija Lancet, se pravi revija, ki velja za največjo avtoriteto in v katere zapise se ne dvomi. Po objavi v tej reviji je bilo preizkušanje hidroksiklorokina za kitajski virus domala ustavljeno. Izkazalo se je, da gre za laž in goljufijo, še posebej zato, ker družba, ki naj bi izvedla preizkuse na skoraj 100.000 bolnikih s COVID-19, ni želela predstaviti podatkov, ki jih je uporabila. Senca je padla tudi na revijo Lancet, ki je študije družbe Surgisphere umaknila. Toda škoda je bila narejena, zaradi takih ponarejanj raziskav so se v javnosti razširile razne govorice o cepivu in farmacevtskih podjetjih.

Na začetku omenjena revija Scientific American opozarja, da znanost ni ravna cesta, ki vodi od uspeha do uspeha, temveč vijugasta pot, ki terja neprestano preverjanje hipotez in odkritij. Neuspehi so del znanstvenega procesa in jih je treba preučevati skupaj z uspehi. Dvom je za znanost dobra lastnost, ne napaka. In to je treba javnosti povedati, ne pa kot neizpodbitno dejstvo trditi, da nekaj deluje. Če to deluje ta trenutek, ni rečeno, da bo delovalo (in kakšne bodo posledice delovanja) v daljšem časovnem obdobju. In če ljudje ne razumejo, kako deluje prava znanost, tudi ne morejo pravilno razumeti, kako razmišljati o novih ugotovitvah.

PREBERITE TUDI:

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega