• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Monthly Archives: september 2017

Klimatski znanstveniki končno priznali: Motili smo se o globalnem segrevanju

29 petek Sep 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 4 komentarji

Značke

Al Gore, Barack Obama, Donald Trump, ekologi, globalno segrevanje, John Christy, Myles Allen, Nature Geoscience, Netflix, Pariški sporazum, podnebne spremembe

Se spomnite, kako je globalni medijski mainstream (vključno s slovenskim) napadel ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je izjavil, da ne verjame v podnebne spremembe in je odstopil od Pariškega sporazuma? Da se obeta katastrofa, ki bo uničila svet, so kričali ekološki aktivisti in organizirali proteste. Pozoren bralec in poslušalec je takrat opazil, da so apokalipso napovedovale nevladne organizacije (sociologi, politologi, psihologi in drugi) in da se resni znanstveniki niso več oglašali. Slednji so že takrat vedeli, zakaj so tiho. V novi številki znanstvene revije Nature Geoscience, ki je referenca na področju klimatologije, so zdaj končno skrušeno priznali, da so se motili. V članku (revija ga je prejela februarja, objavo so odobrili avgusta, septembra pa tekst objavili) so popravili svoje prejšnje napovedi in zapisali, da se tudi najslabši vpliv na klimatske spremembe lahko prepreči. Spomnimo. Pred slabim desetletjem so trdili, da ima človeštvo samo še pet let časa, da reši planet. Minilo je pet let, Zemlja se še vedno vrti, zadeve pa se niso šle tako, kot so predvidevali. Zakaj?

Michael Grubb, profesor na univerzi v Londonu, trdi, da so bile prejšnje napovedi napačne, ker so temeljile na napačnih modelih (denimo model »hokejske palice«). Pred samo dvema letoma je Grubb, ki si je s strašljivimi napovedmi prihodnosti finančno zelo opomogel, dejal, da je cilj Pariškega sporazuma, po katerem bi globalno segrevanje povzročilo samo 1,5 stopinje Celzija višje temperature od predindustrijske dobe, nedosegljiv, da je preveč optimističen. Zdaj pa pravi, ne samo, da se ozračje ne bo ogrelo za več kot 1,5 stopinje Celzija, ampak celo, da tega ogrevanja Zemlja sploh ne bo dosegla.

Temperatura zemeljskega ozračja se je v povprečju od predindustrijske dobe res povečala za 0,9 stopinje Celzija, toda znanstveniki zdaj pravijo, da je prišlo do upočasnjevanja v zadnjih petnajstih letih. Tega upočasnjevanja, pravzaprav ohlajevanja, pa znanstveniki sploh niso vnesli v računalniške modele! »Nismo zaznali hitrega ogrevanja po letu 2000, kot ga lahko opazimo na modelih,« pravi Myles Allen, še eden od znanstvenikov, ki skušajo danes to svojo »napako« popraviti. Kar bo težko. Industrija s klimatskimi spremembami, ki temelji na zastraševanju z globalnim ogrevanjem, je letno že vredna prek 100 milijard evrov. To je denar, zaradi katerega ne samo, da se ubija, ampak sproža vojne in meče vlade. Z njim je obogatel nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore (seveda iz Demokratske stranke), ki med tistimi redkimi znanstveniki, ki niso nasedli levičarski histeriji, velja za največjega prevaranta. Medtem ko predava po svetu in za predavanja računa več sto tisoč evrov, živi v razkošni vili, ki porabi več energije, kot neka ulica v Hollywoodu.

Drugi bogataš je postal Bill Nye, voditelj »znanstvenih« oddaj za otroke, ki so ga v Sloveniji po prihodu na Netflix v Sloveniji predstavljali kot uglednega in slavnega znanstvenika, s katerim je selfije delal tudi Barack Obama. Seveda, mnogi so v klimatskih spremembah videli možnost odličnega zaslužka, vsi so postali klovni, ki so popularizirali histerijo. In kolikor bolj je bila napoved katastrofična, toliko bolj jo je medijski mainstream omenjal kot mogoče. Pa naj gre pa potop jadranske obale, konec sveta, neurja v ZDA ali topljenje arktičnega ledu. In če je kdo podvomil v njihove teze, je doživel medijski linč. Kot John Christy, profesor iz univerze v Alabami, ki je ameriškim kongresnikom pojasnjeval, da so modeli, na podlagi katerih napovedujejo povečanje temperature, napačni. Medijski mainstream ga je malodane označil za sovražnika človeštva.


7 mitov SMC o 2. tiru*

23 sobota Sep 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 4 komentarji

Značke

2. tir, 2TDK, davki, davkoplačevalci, infrastruktura, Jure Leben, Luka Koper, Miro Cerar, referendum, SMC, železnica

Konec tedna bomo volivci na referendumu odločali o usodi zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT). Cerarjeva vlada, ki za referendumsko kampanjo troši davkoplačevalski denar, se pravi tudi denar tistih, ki so proti zakonu, želi volivce prepričati, da je od zakona odvisna usoda 2. tira. A to je le eden od mitov, ki jih ustvarjajo na Gregorčičevi 20.

Kaos, ki je do zdaj spremljal projekt 2. tir, predvsem pa njegovo vodenje, ki ga prevzema fantomsko podjetje 2TDK z enim samim zaposlenim (upravljal bo z milijardo evrov), vzbuja številne pomisleke in dvome. Da bi jih odpravili, skušajo vladni uradniki prepričati javnost z izmišljenimi miti. Čas je, da jih razbijemo in glasujemo proti.

Mit št. 1: Cena bo 961 milijonov evrov

Ne drži. Najprej zato, ker je to cena brez DDV, kar pomeni, da bo cena drugega tira (27,1 kilometra dolgega odseka med Koprom in Divačo) v resnici najmanj 1,17 milijarde evrov. Drugič pa zato, ker je cena za zdaj zgolj pobožna želja vlade, kar je potrdil tudi nekdanji državni sekretar Metod Dragonja, danes svetovalec v podjetju 2TDK, češ da izdelane ocene še niso dovolj natančne. To pri davkoplačevalcih vzbuja najmanj nelagodje.

Strokovnjaki civilne družbe so prepričani, da bo gradnja 2. tira dražja, ker je cena izračunana za idealne razmere. Gradnja številnih predorov bo potekala na krasu, ki je poseben in zahteven, saj gre za zelo specifično geološko sestavo terena. Kaj bo potrebno narediti, bodo pokazala podrobna geološka vrtanja, ki še niso bila opravljena. Šele na podlagi tega se bo lahko ocenila vrednost investicije. Kar posredno priznava tudi državni sekretar Jure Leben, češ »da bo cena projekta znana takrat, ko bo projekt končan«.

Mit št. 2: Najmanjša obremenitev davkoplačevalcev

Ne drži. Ne obstaja najmanjša ali največja obremenitev davkoplačevalcev, obstaja samo prisilna obremenitev davkoplačevalcev. Ampak če za hip pustimo to ob strani, si oglejmo vladno genezo prepričevanja (beri: zavajanja) državljanov. Stranka SMC je 13. aprila na družbenih omrežjih objavila naslednje: »Drugi tir ne bo zgrajen na plečih davkoplačevalcev.« Ko so ugotovili, kakšnega kozla so ustrelili, so začeli govoriti, da je finančna konstrukcija zasnovana tako, da bo najmanj bremenila davkoplačevalce, danes SMC govori, da predlagano financiranje najmanj bremeni proračun.

Zadnje (tehnično gledano) drži, praktično pa so vse to debele laži. Prvič, proračun se ne polni sam od sebe, ampak ga polnijo davkoplačevalci. Drugič, nepovratna sredstva se ne oberejo na drevesu. Tretjič, tudi evropska sredstva so denar davkoplačevalcev. Četrtič, za kredite bodo jamčili davkoplačevalci. Torej, tudi če odmislimo tujega vlagatelja in posojila, bo vložek davkoplačevalcev okoli pol milijarde evrov.

Mit št. 3: Slovenija bo zaostala v razvoju

Ne drži. Čeprav v SMC trdijo, da je »glas za drugi tir (…) glas za razvoj Slovenije«, je to, milo rečeno, zavajanje. Razvoj Slovenije ni in ne more biti odvisen od 27,1 kilometra dolge železniške proge in od nekega podjetja, ki sliši na ime 2TDK. SMC s takimi izjavami ustvarja izredne razmere, kar kaže, da ima vlado v pesti gradbena mafija okoli Foruma 21, ki si obeta stomilijonske zaslužke.

Os same gradnje bo največ koristi imela Luka Koper, ki bo sicer z nekaterimi dajatvami sofinancirala gradnjo, a ne v taki meri, kot bi človek pričakoval. Če Luka Koper za svoj razvoj potrebuje 2 tir, naj ga financira. Tudi napovedi rasti pretovora so pretirane (z 22 milijonov ton lani na 35,3 milijona ton leta 2030), poleg tega onesnaževanje zaradi cestnega tovornega prometa ne bo manjše, saj vlada sama napoveduje, da se bo cestni prevoz kljub drugemu tiru več kot podvojil (s 7,7 milijona ton letos na 18,5 milijona ton leta 2040), medtem ko se bo promet po železnici povečal za manj – za 13,1 milijona ton. To pomeni, da se kljub povečani pretočnosti železnice ne bo povečalo samo onesnaževanje, ampak tudi avtocestni zastoji.

Mit. št 4: Drugi tir ne bo zgrajen

Ne drži. Referendumski glas »proti« ne pomeni, da drugi tir ne bo zgrajen. Na referendumu se glasuje o zakonu, ki predpisuje izvedbo investicije, gospodarjenje in upravljanje z infrastrukturo ter dajatve (pribitek na avtocestno cestnino in takso za pretovor v Luki Koper). Glas »proti« bo na referendumu zato pomenil predvsem glas proti netransparentnemu vodenju projekta, proti podjetju 2TDK, za katerega nihče ne ve, zakaj je bilo ustanovljeno, in proti avtokratskemu in narcisoidnemu načinu vladanja Mira Cerarja, ki ves čas kampanje grozi in žali državljane. Predvsem pa, da bo 2. tir začela graditi nova vlada (prihodnje leto so državnozborske volitve), in to z ugodnejšo in dokončano finančno konstrukcijo, našli bi lahko tudi alternativno traso.

Mit št. 5: SMC prevzema odgovornost

Ne drži. Odgovornosti ne prevzema nihče, odgovornost se bo socializirala, breme tega bodo v največji meri nosili (neto) davkoplačevalci, še posebej v primeru, če se bo kaj zalomilo in se bo projekt podražil. Miro Cerar je na družbenih omrežjih sicer sporočil, da »sam osebno in vlada stojita za projektom 2 tir«, kar bi lahko (napačno) razumeli, da premier prevzema osebno odgovornost. Sedanji premier ne prevzema nikakršne odgovornosti, še najmanj odškodninske. Samo spomnimo se podpredsednika »etične« in »moralne« SMC Milana Brgleza, kako se je ob odvzemu mandata predsedniku SDS Janezu Janši zaklinjal, da prevzema politično odgovornost. Ko je ustavno sodišče Janši vrnilo mandat, si je premislil. Če bi Miro Cerar resnično želel prevzeti tudi osebno odgovornost, bi bila ta (če že imamo poseben zakon za 27,1 kilometra železja in kamenja) jasno opredeljena.

Mit št. 6: 9.000 delovnih mest

Ne drži. To je ena največjih laži Cerarjeve vlade. »Če želimo, da se Slovenija razvija, če želimo 9.000 novih delovnih mest, če želimo razvoj Luke Koper, potem zgradimo že enkrat ta 2 tir,« je dejal Jure Leben, Cerarjev sekretar, ki ga morajo javni uslužbenci v dopisih naslavljati z »Jure Leben, master of science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, državni sekretar,« in ki je leta 2014 odstopil z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za okolje ravno zaradi zavajanja javnosti. Toliko o tem, koliko lahko verjamemo besedam Lebna.

Ampak od kod vladi številka 9.000? Domnevno na podlagi mednarodne študije, po kateri da milijarda ameriških dolarjev, vložena v velike infrastrukturne objekte, ustvari (posredno ali neposredno) 28.000 delovnih mest. Vladni uradniki so številko malo prilagodili, Metod Dragonja iz 2TDK pa je kasneje priznal, da gre za le ocene.

Mit št. 7: Infrastrukturni projekt

Ne drži. Gradnja drugega tira je infrastrukturni projekt le po imenu, drugače gre za povsem politični projekt vlade Mira Cerarja in njegove SMC. Tudi če odmislimo, da so vse vladne odločitve že po definiciji politične, političnost projekta dokazuje kar nekaj zadev: (prvič), nedorečen zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu (politika si vedno pusti veliko prostora); (drugič), ni znana finančna konstrukcija (prodajanje megle je tipično za politiko); (tretjič), projekt nima jasno določene cilje (politični cilji niso nikoli natančni, ampak temeljijo na običajno nerealnih željah, kar kaže tudi načrtovanje 2. tira in zakon; (četrtič), plačevanje z denarjem drugih (politiki nikoli za projekte ne dajo svojega denarja, ampak vedno obremenijo druge); (in petič) nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami je vse več znakov, da SMC na tem projektu že gradi svojo predvolilno kampanjo. Če bi bil to zgolj infrastrukturni projekt, bi vlada o predlogih, ki so jih dali posamezni strokovnjaki in številne civilne iniciative, vsaj premislila (če jih že ni upoštevala), tako da se ni dala motiti in je državni zbor zakon sprejel.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Ko človek na urgenci čaka skoraj 10 ur

14 Četrtek Sep 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Poučne zgodbe

≈ 4 komentarji

Značke

Milojka Kolar Celarc, UKC Ljubljana, urgenca, zdravstvo, čakalne dobe

Ob interpelaciji, ko je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc dejala, da si bolniki sami želijo biti v dolgih čakalnih vrstah, sem se spomnil, da sem bil s hčerko pred več meseci na urgenci in da sem to najino kalvarijo tudi zapisal. No, pobrskal sem po arhivu in našel. Zaradi še vedno aktualne problematike čakalnih vrst (ne samo na urgenci) zapis objavljam, saj se od takrat ni nič bistveno spremenilo, kvečjemu se je vsa stvar poslabšala, čakalne dobe pa podaljšale.

Takole sem pred meseci zapisal:

Človek se, kriv sam ali ne, včasih ponesreči. Če so poškodbe hujše ali če ni prepričan, da so vsi deli njegovega telesa tam, kjer pač morajo biti, poišče pomoč na urgenci. To pa pomeni, kar pove že ime, hitro oskrbo ponesrečenca, ki seveda ne potrebuje napotnice. Hitrost obravnave bolnika je seveda odvisna od poškodbe, vendar ponesrečenec, kakršnakoli je že poškodba, zagotovo ne pričakuje, da bo na pregled najprej čakal 8 ur in sedem minut ter da se bo vse skupaj zavleklo 9 ur in 23 minut.

15.00 Hčerka v bližini nebotičnika na Slovenski cesti v Ljubljani s kolesom zapelje na robnik in pade na pločnik. Udari se v komolec, zapestje, podrgne po obrazu, na kolenu ima oteklino.

15.14 Pridem do hčerke, ki čaka pri Figovcu. Nič hujšega, potrebno je malo ledu. In hčerka se odpelje.

15.25 Pokliče me in pravi, da jo zelo boli komolec. In da bi šla poškodbo preveriti na urgentni blok UKC Ljubljana.

15.38 Pride do mene, pokličeva taksi, plačava tri evre za »dostavo« pred vrata urgence.

15.55 Postaviva se v vrsto za sprejem. Pred nama trije, štirje, čakajoči jezno gledajo predse. Seveda, ponesrečenci se pač ne smejijo na ves glas in veselo skakljajo po hodniku. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da so njihovi dolgi obrazi posledica več urnega čakanja, čeprav so mediji poročali o dolgih čakalnih vrstah.

16.03 Sprejme naju sestra, opiševa poškodbo, opraviva formalnosti. Pravi, da se opravičuje, ker niso podaljšali pogodbe z dvema zdravnikoma, zato bova čakala tri ure in pol. Vprašam, če bo tako dolga celotna obravnava hčerke, pa mi odvrne, da je toliko čakalna doba, da sploh prideva do zdravnika. In spet opravičilo. Odvrnem, naj spore rešijo med seboj, ne pa na bolnikih. Moram poudariti, da sem te besede izrekel zelo in karseda prijazno, saj mi je del možganov, ki je zadolžen za potrpežljivost, delal še povsem normalno. Dobiva številko 3287.

16.10 Usedeva se v čakalnico pred rentgenom, ker je bil tam pač prostor, vendar dovolj blizu sprejemnih ordinacij, da bi slišala, ko naju kdo pokliče. Hodniki so bili polni čakajočih. Trije moško nasproti naju se zabavajo. Nekaj govorijo o času, vendar nisem slišal dobro. Kljub temu dovolj, da me pripravijo do tega, da vstanem in pogledam na monitor, da vidim, koliko jih je pred nama. Da ne bo pomote. Gledam zeleno obarvane, kajti tiste številke, ki so obarvane rdeče ali rumeno, imajo prednost. Gre pač za bolj resno poškodbe in človek to razume.

16.11 Skoraj me kap. Trenutno jih je bilo pred nama 43 (z besedo: triinštirideset), saj je bila na vrhu številka 3244. Kasneje se je izkazalo, da vrstni red sploh ne drži, saj je računalnik (ali pa tisti, ki ga upravlja) čakajoče, ki so presegli šest ur čakanja, preprosto izbrisal.

16.15 Hčerko vprašam, če greva za tri ure domov. Pravi, da ne, da bi pa nekaj pojedla. Jo pa (predvsem komolec) vse bolj boli.

16.20 Dokopljeva se do sendvičomata, kavomata in pijačomata. Vse vrste avtomatov so imeli. In greva malo na sonce, ker je bilo še precej toplo.

17.00 Vrneva se v čakalnico. Ljudi je vse več, hčerkina številka še vedno nekje pri dnu.

18.00 Čakanje in presedanje. Zaradi neudobnih klopi me že boli hrbet. Moški v bližini naju si je prebil glavo in čaka že več kot tri ure. Ima številko 3276.

19.00 Hčerkina številka se premakne v drugo kolono, kar nama vlije malo optimizma. Sicer spet ustekleničena voda in nova kava. Moški nasproti naju se še naprej nekaj zabavajo. Slišim, da ima eden številko 3266, drugi malo več. Prvi je imel težave z ramo, drugi je imel najbrž prebito ličnico (nisem videl dobro, ker je imel prek levega lica obliž). Oba sta na monitorju že v prvi koloni. Vauuu. Toda oba čakata že okoli štiri ure.

20.15 Moški s številko 3266 pravi, da je njegova številka izginila z monitorja. Kmalu izgine tudi številka moškega s prebito ličnico.

21.00 Z monitorja izgine številka 3276, najina številka se je nenadoma povzpela na šesto mesto v vrsti za čakanje.

21.30 Greva malo ven. Na zrak. Notri je obupno. Po hodnikih se drenja okoli 100 ljudi.

22.05 Tudi hčerkina številka izgine z monitorja, moški s prebito glavo in številko 3276 pa še vedno čaka. Tudi ona dva prek še nista na vrsti. Madona, kaj se dogaja.

22.15 Grem vprašati v sprejemnico, zakaj je hčerkina številka izginila z monitorja. Pove, da se jim sesuva informacijski sistem in da naj prav nič ne skrbiva, saj so pri njih napotnice lepo zložene po vrsti. Hm, zares dobra tolažba. Zanimivo je, da so se izbrisale tiste številke, kjer je čakalni čas presegel šest ur.

22.35 Moškega, ki čaka krepko več kot osem ur, pokličejo k zdravniku. Ljudje začnejo kar ploskati – končno na vrsti.

23.00 Ljudje postajajo nestrpni. Pogledam na monitor. Številka zadnjih v vrsti je že krepko presegla 3340.

23.15 Od zdravnika pride moški s prebito glavo. Slikati bo treba, nato pa šivati. Se pravi, človek, ki ima prebito glavo, je na šivanje čakal več osem ur. No, saj tudi hčerko čakava tako dolgo, da se ji je odrgnina na obrazu že skoraj zacelila.

23.30 Bliža se polnoč. Prihaja do prvih prepirov. Da niso oni krivi, da je krivo ministrstvo za zdravje, da naj jim pomagamo in protestiramo pri vladi, ker je ona to zakuhala, da je na voljo samo en zdravnik. En zdravnik? Ljudi pa tam okoli 100. Ampak resnično, to ni moja težava. Zakaj ne protestirajo tako, da prideta dva ali trije zdravniki prostovoljno delati ter tako pokažejo, da jim je mar za ponesrečence. Da pa se kopja lomijo na hrbtnih bolnikov, ki pošteno plačujejo davke in prispevke, s katerimi se plačujejo zdravniki in sestre, je nesprejemljivo. Da se varčuje tako, da se daljšajo čakalne vrste (in to na urgenci), je škandalozno.

00.10 Je že čez polnoč, ko hčerko pokliče zdravnik. Pregleda v manj kot petih minutah, pravi, da ni nič hujšega, in da bomo slikali. Moški z otrokom v vozičku, ki čaka že pet ur, zahteva od medicinske sestre, naj mu vsaj pove, kdaj bosta na vrsti. Odvrne mu, da ne ve. Začne nekaj razpredati o čakalnih dobah.

00.30 Na šivanje gre tudi moški s prebito ličnico (tudi on je na šivanje čakal več kot osem ur), moški s številko 3266, ki je dobil opornico za ramo, je že končal. Po devetih, desetih urah.

00.35 Hčerka gre na rentgen.

00.55 Vprašam, koliko časa traja, da se naredi rentgenska slika. Rentgenolog odvrne, da dve minuti.

01.14 Pride medicinska sestra in pove, da rentgenolog očitno ni dobro prebral in je nekaj pozabil slikati. »Halo??? Se norčujete? Bova zdaj še eno uro tukaj?« pravim sestri, ki spet odvrne, da oni niso krivi. »Da me ne zanima in ali je ni sram,« se ne dam, ona pa: »Mene že ni sram.« Ja, koga pa bi moralo biti? Mene, hčerko, vse čakajoče ponesrečence? Dragi moji, ne izsiljujte z bolniki. Zmenite se z novo ministrico za zdravje in vlado. Stavkajte! Ja, zakaj ne? Če je lahko veliko zdravnikov in medicinskih sester prišlo na »spontane« vstaje proti Janševi vladi, se bi lahko tudi zdaj zbrali ali na Gregorčičevi ali pa na Kongresnem trgu. Aja, tokrat pa ne. Zakaj že? Proti komu bi bili?

01.19 Nov rentgen za hčerko.

01.26 Zdravnika ni, sprejme naju sestra. Da izvid, pove za kontrolni pregled, vse je v redu, samo udarec, malo ledu, pa bo. Hvala. To je vse. Ja. Edina dobra stvar je bila, da je s hčerko vse v redu. In to po devetih urah (9) in triindajsetih (23) minutah.

Christine Tasin o potrebnem uporu proti islamizaciji: Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli!

11 ponedeljek Sep 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam

≈ 4 komentarji

Značke

Bernard Brščič, Christine Tasin, EU, Francija, islamizacija, islamofobija, muslimani, Pierre Cassen, politična elita, Resistance Républicaine, Riposte laïque

Francozinja Christine Tasin, ustanoviteljica spletne strani Riposte laïque in predsednica Resistance Républicaine, ki je pred leti razburila levičarje z izjavo: »Islamofobna sem, pa kaj potem?«, je spet v središču pozornosti. Tokrat je upokojena učiteljica, ki jo imajo za francosko Oriano Fallaci, multikulturneže na pomirjevala spravila zaradi govora ob 10. obletnici portala Riposte laïque, kjer je pozvala k uporu in boju proti islamu in pokvarjeni evropski politični eliti.

Nekaj poudarkov iz govora Tasinove, ki ji je po stališčih v Sloveniji podoben odlični Bernard Brščič (sovražniki svobode govora in razne »paznice s Petrička« ga zmerjajo z neonacistom).

Na začetku je bila beseda. Na začetku Riposte laïque je bila beseda Pierra Cassena. Pred desetimi leti, bilo je avgusta 2007, sem prejela telefonski klic od človeka, ki je urejal »ResPublico«. Dejal mi je: »Začel bom izdajati nov spletni časopis – Riposte laïque. Želim si, da se pridružiš redakciji. Všeč mi je tvoj slog. Vprašala sem ga, o čem bo ta portal. Dejal je, da je zjutraj govoril z mojim prijateljem Fannyjem Truchelutom. Rekla sem: »Bingo!« Vprašala sem ga po politični usmeritvi portala. Dejal mi je, da je za zvezo republikancev, da pa so pri njem ljudje z leve in z desne, skupno jim je, da so proti islamu. Spet sem rekla: »Bingo!« In tako se je začelo popotovanje, ki traja že deset let.

(…)

Razmere postajajo tako katastrofalne, da bo čez deset let v Franciji toliko muslimanov, toliko dvoličnežev in toliko priseljencev, da Francozi ne bomo več v večini. Če rečem, da so razmere katastrofalne, vem o čem govorim. Toda o kom govorim? Govorim o ljudeh, nekaj sem pisala o tem, ki so za poceni bencin pristali na priseljevanje in islamizacijo. To je Evropska unija, to so naše elite, toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav. Nihče od teh ni 5-leten otrok, da ne bi vedel, kaj dela. Odgovorni so za svoja dejanja. In med nami so danes tisti, ki verjamejo, da migranti prihajajo med nas samo zaradi spremembe zraka; morda, naj jih vprašajo. In manipulirajo. In če smo obsojeni na to, da nas napadajo, naše elite nosijo velik del krivde.

(…)

Ta teden so me spet klicali na policijo. V Parizu obstaja tožilec, odvetnik. Liga za človekove pravice in Francoska muslimanska bratovščina me tožita zaradi moje knjige z naslovom »Morilci ubogajo Koran«. Preganjana sem zaradi »spodbujanja sovraštva«, zato ker sem povzela tisto, kar je zapisano v Koranu. Kako nas ubijajo. Kako bodo to naredili. Kako se mi s tem soočamo in kaj lahko storimo. Samo en odgovor je, ker država ne naredi prav ničesar: Ne moremo se več zanesti na politike, vsaj zdaj ne. Dejstvo je, da smo izključno mi tisti, ki lahko kaj naredimo.

(…)

Kaj lahko naredimo? Bomo predlagali. Natisnili smo letake, zato vas prosimo, da jih vzamete 1000, 2000 ali 3000 in jih razdelite ljudem v nabiralnike. Tisti, ki si tega ne upajo, naj vzamejo letak ali dva, dajo v pismo in pošljejo. To je pismo vsem francoskim ljudem. To je naša zadnja priložnost. Naj se letak znajde na vsaki mizi. Pravimo: »Samo Francozi lahko rešijo Francoze!« Pred desetimi leti, ko smo naredili spletno stran Riposte laïque smo zveneli kot alarm. Danes se je vse, kar smo napovedali, tudi zgodilo: vse več je terorističnih napadov v Franciji, vse več jih je v Evropi, islamizacija ne jezdi več, ampak galopira. Burke postajajo del običajnega dne, džamije zmagujejo, mesarji ponujajo halal in ga menjajo za naše tradicionalne jedi. In tako naprej. Preberite letak! Ne bo vam vzelo preveč časa; tega nam primanjkuje. Prebrati vam želim le zadnji odstavek.

(…)

Pridružite se našemu uporu, kolikor se lahko! Pridružiti se pomeni narediti nekaj. Če nas ne poznate, berite naše portale. Delite informacije, ki so na naših spletnih straneh – tako na Riposte laïque kot na Resistance Républicaine. Delajte več, kot ste do zdaj, obveščajte se med seboj. Pomagajte nam, da nadaljujejo z delom, da obstanemo; pomagajte nam s prispevki, da plačamo naše računalnikarje, naše odvetnike, naše shode, naše letake. Pripravite se, da se soočite z vojnimi dejanji proti naši državi in našim prebivalcem. Zapomnite si: mrtev odpor je zaman. Naša prva naloga je, da ostanemo živi in vztrajamo, dokler so živi naši ljudje.

(…)

Pridružite se naši mreži aktivnih upornikov, pišite na naslov Résistance Républicaine in vzpostavili bomo stik z vami. Pozivam predvsem mlade.

(…)

Žal mi je, da sem to popoldne začela z govorom, ki je mogoče grob ali vznemirjajoč, toda prihodnost naše države in naših otrok je izključno v naših rokah. Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli.

Govor Tasinove si lahko ogledate na You Tubu.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico