• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Barack Obama

Je Donald Trump res (fašistični) diktator?

29 nedelja Okt 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 10 komentarjev

Značke

Barack Obama, Bela hiša, Benjamin Constant, Bill de Blasio, David Priestland, diktator, diktatorstvo, diktatura, Donald Trump, George W. Bush, James Bovard, Jimmy Carter, mainstream mediji, MSM, New York Times, Oxford, podnebni sporazum, Samuel Moyn, transseksualnost, trumpisti, USA Today, Washington Post, Yale, ZDA

Donald Trump je diktator, „trumpisti“ fanatično podpirajo njegovo diktaturo in razdvajajo ZDA. To sporočilo medijski mainstream razširja ves čas. Nedavno sta s tako retoriko Trumpa napadla tudi nekdanja ameriška predsednika – demokrat Barack Obama in republikanec George W. Bush mlajši. Prvi je dejal, da Trump vrača ZDA v 19. stoletje, Bush je bil kritičen do domnevnega fanatizma, ki ga ustvarja Trump s svojo politiko. Podobnega mnenja sta bila tudi Jimmy Carter in Bill Clinton, vsi štirje nekdanji predsedniki so se zbrali na dobrodelnem koncertu za pomoč žrtvam orkanov. „No, prava težava tega naroda je nepoznavanje, kako se ustvarja diktatura. To je sodobnim predsednikom omogočilo, da si vzamejo preveč moči,“ je do takih stališč kritičen libertarec James Bovard, kolumnist USA Today. Bovard meni, da Trumpovim kritikom ni za to, da bi preprečili domnevno diktaturo poslovneža v Beli hiši, ampak želijo vrniti predstavnike svojih strank na prestol.

Profesorja Samuel Moyn (Yale) in David Priestland (Oxford) sta za New York Times nedavno izjavila, da „ni resničnih dokazov, da želi Trump neustavno prevzeti oblast in da ne obstajajo pravi razlogi, da bi mu to uspelo“. Po njuno mnogi sodobni intelektualci, ki napadajo Trumpa, se očitno sploh ne zavedajo, kako daleč sega federalni nadzor.

Bovard je mnenja, da je manipuliranje z ustavo pravzaprav opis dela in nalog vseh sodobnih ameriških predsednikov. George W. Bush je bil tisti, ki je dosegel, da lahko predsednik kot vrhovni poveljnik ignorira zakone in ustavo. In kongres je nedvomno ravnal napak, ko je to dopustil. Še prav noben ukaz Trumpa ni tako grobo poteptal ustavo in človekove pravice, kot je bil to zakon o vojaških komisijah iz leta 2006, ki je retroaktivno legaliziral mučenje. In kaj so takrat pisali mediji, ki danes napadajo Trumpa? „Mnoge pravice iz ameriškega pravnega sistema manjkajo v novem zakonu,“ je bil „kritičen“ Washington Post. To in nič več. Za kongres zakon o mučenju ni bil nič bolj pomemben od zakona o subvencioniranju volne, piše Bovard.

In ravnanje Baracka Obame, Nobelovega lavreata za mir, ljubljenca levičarjev vseh barv in vrst? Najbrž je bil Obama največji kršitelj ustave, a progresivni „intelektualci“ so ga ocenjevali po barvi kože ter po njegovi retoriki in ciljih, nikakor pa ne po njegovi zavezanosti ustavi. Ko je Obama nekaj ameriških državljanov v imenu boja proti ekstremizmu ubil z brezpilotniki (droni), se o tem sploh ni razpravljalo. Dejali so, da Obama „misli dobro“. Ko se je leta 2011 odločil, da napade Libijo, so njegovi uslužbenci jasno povedali, da bo zanemaril in kršil zakon o oboroženih silah iz leta 1973, ki je bil sprejet, da bi predsednikom preprečil, da bi začeli vojne na lastno pest. Ko je zvezni sodnik maja 2016 presodil, da Obamove subvencije potrošnikom kršijo ustavo, je medijski mainstream popolnoma prezrl to razsodbo. Najbrž zato, ker so bile Obamove kršitve zakonom „progresivne“. A ko je Trump preklical subvencije, so ga mediji obsodili prekoračitve pooblastil kongresa.

In naprej. Trumpa so razglasili za diktatorja, ko je ZDA umaknil iz pariškega podnebnega sporazuma. Župan New Yorka Bill de Blasio je to odločitev označil kot „nemoralen napad na javno zdravje, varnost in varnost vsakega na tem planetu“. Zdaj pa pomislite, kako je ravnal Obama, ko je pristopil k sporazumu. Ni ga dal v ratifikacijo senatu, čeprav bi ga moral. New York Post je to odločitev komentiral, da se je Obama bolj „zanašal na birokratske luknje, kot pa na preglednost in transparentnost zakonodaje“. Na ta način je Obama sprejel še enkrat več „velikih predpisov“, kot Američani pravijo pomembni zakonodaji, kot administracija Georga W. Busha. A za diktatorja danes velja Trump, ne Obama.

Večina Trumpovih nasprotnikov ne nasprotuje njegovim odločitvam kot takim, temveč želijo le drugega diktatorja, piše Bovard. Trumpa so obsojali, ker njegova administracija ni želela prisiliti javne šole, da zagotovijo ločene kopalnice in garderobe za otroke, ki so se samooklicali za transseksualce. Toda v resnici Trump ni želel kršiti ustave, saj ta prepoveduje odločitve zvezne uprave glede spolne identitete.

Trump je na volitvah zmagal z geslom, da bo ZDA spet naredil velike. Ampak ZDA ne bodo postale velike, dokler ljudje ne bodo od predsednika pričakovali manj, kot počne. In samo nepismeni verjamejo, da bi menjava Trumpa pripomogla k temu, da se država zavaruje pred diktatorstvom, meni Bovard. Diktaturo so namreč v sistem vgradili Trumpovi predhodniki. Obsežna zakonodaja, ki je nastajala desetletja, kaže na neverjetno moč zvezne vlade. Ali neka država res potrebuje 4.000 zveznih kazenskih zakonov in 300.000 predpisov za kaznovanje neubogljivih in neposlušnih državljanov? Že Benjamin Constant je leta 1815 zapisal, da gre za tako stopnjo moči ameriških predsednikov, ki jo je treba obsoditi, saj daje zveznim organom pretežko roko proti državljanom, ki bi morali živeti svobodno, ne pa pod diktaturo. Na žalost Trumpovi nasprotniki tega nikoli ne bodo razumeli, nikoli ne bodo obsodili arbitrarno moč države, vedno bo kriv Trump kot Trump. Preprosto zato, ker te moči ne želijo izgubiti, ko se bodo vrnili v Belo hišo.

Klimatski znanstveniki končno priznali: Motili smo se o globalnem segrevanju

29 petek Sep 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 4 komentarji

Značke

Al Gore, Barack Obama, Donald Trump, ekologi, globalno segrevanje, John Christy, Myles Allen, Nature Geoscience, Netflix, Pariški sporazum, podnebne spremembe

Se spomnite, kako je globalni medijski mainstream (vključno s slovenskim) napadel ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je izjavil, da ne verjame v podnebne spremembe in je odstopil od Pariškega sporazuma? Da se obeta katastrofa, ki bo uničila svet, so kričali ekološki aktivisti in organizirali proteste. Pozoren bralec in poslušalec je takrat opazil, da so apokalipso napovedovale nevladne organizacije (sociologi, politologi, psihologi in drugi) in da se resni znanstveniki niso več oglašali. Slednji so že takrat vedeli, zakaj so tiho. V novi številki znanstvene revije Nature Geoscience, ki je referenca na področju klimatologije, so zdaj končno skrušeno priznali, da so se motili. V članku (revija ga je prejela februarja, objavo so odobrili avgusta, septembra pa tekst objavili) so popravili svoje prejšnje napovedi in zapisali, da se tudi najslabši vpliv na klimatske spremembe lahko prepreči. Spomnimo. Pred slabim desetletjem so trdili, da ima človeštvo samo še pet let časa, da reši planet. Minilo je pet let, Zemlja se še vedno vrti, zadeve pa se niso šle tako, kot so predvidevali. Zakaj?

Michael Grubb, profesor na univerzi v Londonu, trdi, da so bile prejšnje napovedi napačne, ker so temeljile na napačnih modelih (denimo model »hokejske palice«). Pred samo dvema letoma je Grubb, ki si je s strašljivimi napovedmi prihodnosti finančno zelo opomogel, dejal, da je cilj Pariškega sporazuma, po katerem bi globalno segrevanje povzročilo samo 1,5 stopinje Celzija višje temperature od predindustrijske dobe, nedosegljiv, da je preveč optimističen. Zdaj pa pravi, ne samo, da se ozračje ne bo ogrelo za več kot 1,5 stopinje Celzija, ampak celo, da tega ogrevanja Zemlja sploh ne bo dosegla.

Temperatura zemeljskega ozračja se je v povprečju od predindustrijske dobe res povečala za 0,9 stopinje Celzija, toda znanstveniki zdaj pravijo, da je prišlo do upočasnjevanja v zadnjih petnajstih letih. Tega upočasnjevanja, pravzaprav ohlajevanja, pa znanstveniki sploh niso vnesli v računalniške modele! »Nismo zaznali hitrega ogrevanja po letu 2000, kot ga lahko opazimo na modelih,« pravi Myles Allen, še eden od znanstvenikov, ki skušajo danes to svojo »napako« popraviti. Kar bo težko. Industrija s klimatskimi spremembami, ki temelji na zastraševanju z globalnim ogrevanjem, je letno že vredna prek 100 milijard evrov. To je denar, zaradi katerega ne samo, da se ubija, ampak sproža vojne in meče vlade. Z njim je obogatel nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore (seveda iz Demokratske stranke), ki med tistimi redkimi znanstveniki, ki niso nasedli levičarski histeriji, velja za največjega prevaranta. Medtem ko predava po svetu in za predavanja računa več sto tisoč evrov, živi v razkošni vili, ki porabi več energije, kot neka ulica v Hollywoodu.

Drugi bogataš je postal Bill Nye, voditelj »znanstvenih« oddaj za otroke, ki so ga v Sloveniji po prihodu na Netflix v Sloveniji predstavljali kot uglednega in slavnega znanstvenika, s katerim je selfije delal tudi Barack Obama. Seveda, mnogi so v klimatskih spremembah videli možnost odličnega zaslužka, vsi so postali klovni, ki so popularizirali histerijo. In kolikor bolj je bila napoved katastrofična, toliko bolj jo je medijski mainstream omenjal kot mogoče. Pa naj gre pa potop jadranske obale, konec sveta, neurja v ZDA ali topljenje arktičnega ledu. In če je kdo podvomil v njihove teze, je doživel medijski linč. Kot John Christy, profesor iz univerze v Alabami, ki je ameriškim kongresnikom pojasnjeval, da so modeli, na podlagi katerih napovedujejo povečanje temperature, napačni. Medijski mainstream ga je malodane označil za sovražnika človeštva.


Ko zmanjka denarja, klimatski aktivisti pozabijo na svoje „plemenito poslanstvo“

05 sobota Avg 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 2 komentarja

Značke

Barack Obama, Donald Trump, EPA, Gina McCarthy, globalno segrevanje, Greenpeace Slovenija, John Kerry, podnebne spremembe, Rick Perry, Umanotera

Vročinski val in z njo povezana suša sta seveda dobra priložnost za promocijo nevladnih okoljevarstvenih organizacij, vse po vrsti plačane z denarjem neto davkoplačevalcev, da upravičijo svoj obstoj. Razni aktivisti in aktivistke Umanotere ali Greenpeaca Slovenija z vsemi topovi tolčejo in obtožujejo človeka, konkretneje kapitalizem, da je s svojim pehanjem za dobiček izključni krivec za podnebne spremembe. Kapital je kriv tudi za vročinski val, kakopak. Oni pa, v prvih bojnih vrstah, žrtvujejo vse, da se borijo za okolje, Zemljo in tudi vesolje. Ali le do trenutka, ko jih drugi financirajo. Ko zmanjka denarja, se najprej repenčijo, nato pa v hipu pozabijo na svoje „plemenito“ poslanstvo.

Kako je to videti, ta trenutek lahko v živo spremljajo Američani. Donald Trump, ki je javno povedal, da ne verjame, da je za podnebne spremembe kriv izključno človek, je že privil denarne pipice nekaterim organizacijam, ki so se poklicno ukvarjale z blatenjem vseh, ki jim niso pritegnili. Z manj denarja je ostala tudi EPA (U.S. Environmental Protection Agency), katere znanstveniki so pred dnevi na javnost naslovili pismo. V njem govorijo o „kulturi strahu“, ki se je naselila mednje, zato si nekateri v poročilih bojijo omeniti besedno zvezo „podnebne spremembe“. Gre za iste znanstvenike, ki so bili pod Obamino administracijo predstavljeni kot neustrašni in neodvisni borci, ljudje, ki žrtvujejo tudi svoj prosti čas in svoj denar ter zanemarjajo svoje družine, vse z namenom, da bi rešili človeštvo. Zdaj se je izkazalo, da jim je prav malo mar za človeštvo, če ne dobijo denarja ali če ga dobijo premalo.

Pretekli mesec je bila v Atlanti podnebna konferenca, kjer znanstveniki iz agencije niso sodelovali. Vodstvo vladne organizacije EPA se je pač odločilo, da na njej ne bo sodelovalo, klimatski znanstveniki pa so imeli priložnost, da na svoje stroške poletijo v prestolnico Georgie, si plačajo hotel in akontacijo ter svetu predstavijo svoja dognanja in napovedi, kdaj bo človeštvo izumrlo, če vlade takoj ne ukrepajo. In niti en znanstvenik ameriške agencije tega ni storil, pač pa so vsi začeli z obtožbami na račun Trumpa, češ da ovira njihovo znanstveno delo, ki ni pomembno samo za ZDA, ampak tudi za cel svet.

In za kaj bi porabili davkoplačevalski denar, če bi se udeležili konference v Atlanti? Poleg tistih svojih referatov, ob katerih bi orgazme doživljali le drugi kruhoborci v državnih jaslih, so imeli v načrtu obisk dveh zabaviščnih parkov. Prvi je legendarni akvarij, kjer bi si očitno ogledali vsa tista nedolžna morska bitja, ki bi po njihovo izumrla, drugi je park zombijev, kjer bi se seznanili s post-apokaliptično družbo, ki bi nastala, ko bi globalno segrevanje postala resna težava. Tako pa so ostali v Washingtonu in so morali početi dolgočasne stvari, kot vstavljanje številk v modele.

Toda pravi dvoličneži so v Ameriškem meteorološkem društvu (AMS). Ko je ameriški sekretar za energetiko Rick Perry znanstveno zelo natančno navajal vzroke globalnega segrevanja, češ da CO2, ki ga v zrak izpušča človek, nima tolikšnega vpliva na segrevanje ozračja, kot mu to želijo pripisati okoljevarstveniki in kvazi znanstveniki (glej mit številka 2), saj k ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti, so ga napadli, da podaja neresnične izjave. Pa jih ni.

Celo več. Ko so v času Obamine administracije njegovi sekretarji in Obama sam javnosti lagali in zavajali z neresničnimi podatki, je meteorološko društvo bilo tiho. Leta 2016 je tako na primer državni sekretar John Kerry trdil, da so hude nevihte posledica globalnega segrevanja. Dokazi meteorološkega društva so povsem nasprotni tem trditvam, a so bili znanstveniki tiho. Enako so bili tiho, ko je šefica Agencije za varovanje okolja Gina McCarthy leta 2015 trdila, da je neviht, požarov in poplav zaradi toplogrednih plinov, ki so posledica izpustov človeka, vse več. Podatki meteorološkega društva so govorili drugače.

Največjo laž si je privoščil črnski predsednik Barack Obama, ki je leta 2013 dejal, da je raziskava pokazala, da se 97 odstotkov znanstvenikov strinja, da so podnebne spremembe, ki jih z izpusti CO2 povzroča človek, resnične. Meteorološko društvo je bilo tiho, ni protestiralo, čeprav taka raziskava sploh nikoli ni obstajala. Poleg tega se je po interni raziskavi meteorološkega društva izkazalo, da skoraj polovica njegovih članov dvomi, da podnebne spremembe povzroča človek. Si predstavljate kakšen vik in krik bi zagnal levičarski medijski mainstream, če bi se Donald Trump skliceval na raziskavo, ki sploh ne obstaja?

In posledice teh zavajanj. Ameriške davkoplačevalce goljufija z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami, ki jih povzroča človek, stane vsak dan 4 (štiri) milijarde ameriških dolarjev, kar na leto pomeni okoli 1.500 milijard dolarjev ali 1,5 bilijona dolarjev.

Tako je videti progresivna matematika

22 sobota Jul 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 5 komentarjev

Značke

Barack Obama, Bill Gates, Common Core, inteligenčni količnik, IQ, Joy Pullmann, matematika, ZDA, šolski sistem

Če bi vas prosil, da 12 odštejete od 32, kako bi to storili? Najbrž takole:

 32

-12

——

 20

Logično, mar ne? Hitra in preprosta metoda, ki je stara že stoletja. Toda ta metoda je tradicionalna, zastarela, staromodna, ni v duhu sodobnega časa, ne upošteva progresivizma, ne upošteva multikulturnosti. Zato se na globalni ravni sprejemajo programi, ki se imenujejo „ Common Core“, kot denimo v ZDA. Take programe, ki so v zadnjih letih še bolj pripomogli, da je znanje šolarjev vse slabše, je čez lužo uvedel Barack Obama, med podporniki in donatorji je tudi Bill Gates.

No, kako bi morali 12 odšteti od 32, da ne bi bili nazadnjaški, staromodni, malodane rasisti? Takole.

Številki, ki jo odštevate (12), morate dodajati številke, dokler ne dosežete številko, od katere odštevate (32). Nato vse številke, ki ste jih dodali, seštejete in dobite rezultat (20).

12 + 3 = 15

15 + 5 = 20

20 + 10 = 30

30 + 2 = 32

——————

        20

Seštejete torej 3 + 5 + 10 + 2 in dobite 20.

Redki intelektualci, profesorji in znanstveniki (Joy Pollmann je napisal celo knjigo), ki so ohranili zdrav razum, pravijo, da gre za „zlorabo otrok, ki je sponzorirana s strani države“, posledica je, da ZDA zaostajajo za preostalim svetom. Jezni starši pišejo protestna pisma (tukaj je eno od njih, ki je bilo objavljeno na Facebooku), zgornji primer se je znašal na medmrežju, nekatere zvezne države že opuščajo Common Core. A ne pomaga. Levičarji vztrajajo, da je samo s Common Core mogoče doseči enakost in enakopravnost med ljudmi. Kar je razumljivo, saj ne priznavajo, da ljudje nismo enaki: smo različnih ras, imamo različne barve las, imamo različne darove in sposobnosti, različne cilje, različne delovne navade in različne ravni inteligence. Common Core je poskus, da bi denimo matematiko prilagodili najnižji stopnji inteligence (tukaj je primer, kako izračunati malo „težji“ račun). Izračun po „stari metodi“ je namreč pretežak predvsem za priseljence, ki prihajajo z območij, kjer inteligenčni količnik (IQ) ne presega 85 (Severna Afrika in Bližnji vzhod, se pravi muslimanske države) ali celo 75 (Osrednja Afrika), medtem ko je povprečni IQ v ZDA 100. Zato se šolski sistem prilagaja njim, ne pa prišleki šolskemu sistemu.

Kako je Alex Jones slišati kot skupina Bon Iver? Odlično in neprecenljivo!

16 nedelja Jul 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Alex Jones, Barack Obama, Bon Iver, Hillary Clinton, Info Wars, Super DeLuxe, The Alex Jones Show

Ste se kdaj vprašali, kako bi bil Alex Jones slišati kot indie folk skupina Bon Iver? Ne? Res je. Težko si je predstavljati, da bi bil Jones, konservativni voditelj The Alex Jones Show na Info Wars, ki v svojih komentarjih kriči in preklinja, predvsem pa jezi levičarje, podoben Justinu Vernonu, ki ustvarja pomirjujočo ljudsko glasbo, tako nežno igra na kitaro, da bi jo radi poslušali sredi gozda, obkroženi z majhnimi živalmi. Ampak ustvarjalci v Super DeLuxe so poskrbeli, da so najbolj znane citate Jonesa opremili z glasbo skupine Bon Iver in dodali klasične vzdihe Vernona, kot sta „aaaaaah ali „ooooooh“. In kar je nastalo, je resnično neprecenljivo.

Človek, ki ni pozoren na besedilo, ampak ga omami nežno brenkanje na kitaro, sploh ne opazi, da „Vernon“ ne poje več o materi, ljubezni, sprehodih ob čudovitih jezerih, Božiču, solzah na licih in še čem drugem, ampak o tem, da je jezen, kakšne vonjave širita Barack Obama in Hillary Clinton (po žveplu), o trgovanju z organi nerojenih otrok (Planet Motherhood), klanju z mesarskimi noži in o tistih oblastnikih, ki menijo, da so priseljenci prijazni. Gre za izvirne citate in posnetke Jonesa, ki so jih zmontirali v glasbo skupine Bon Iver. In to so naredili zares – odlično.

Lahko si ogledate krajšo verzijo, a priporočam daljšo različico. Uživajte! Neprecenljivo je.

Tudi Alex Jones se je hitro odzval.

Zakaj Ford ne bo odšel v Mehiko in kaj so vam pri tem slovenski MSM zamolčali?

04 sreda Jan 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Barack Obama, davki, Deitroit News, delovna mesta, Donald Trump, Ford, Hillary Clinton, Kolinda Grabar Kitarović, Mark Fields, Mehika, obdavčitev

»We look at all factors and in our view, we see a more positive U.S. manufacturing environment under President-elect Trump and the pro-growth policies and proposals that he’s talking about. (…) So this is a vote of confidence for President-elect Trump and some of the policies he may be pursuing.«

To je, po poročanju Deitrot News, dejal Mark Fields. In Fields ni kdorkoli. Je predsednik uprave Forda. In kar misli Fields, si misli večina ameriškega gospodarstva. Boljše zaupnice in popotnice v Belo Hišo si Donald Trump ne bi mogel želeti.

Novica je včeraj zaokrožila svet, potem ko so iz Forda sporočili, da dela proizvodnje ne bodo preselili v Mehiko, kjer bi zgradil 1,6 milijarde dolarjev vredno tovarno. Namesto tega bodo v naslednjih štirih letih investirali 700 milijonov dolarjev v širitev svoje tovarne v Michiganu (primerna bo za proizvodnjo samovozečih in električnih vozil) in tako odprli 700 delovnih mest. O tem so sicer poročali slovenski mediji, a le redki so povzeli izjavo Marka Fieldsa, ki je ključna. Prvi mož Forda je jasno povedal, da se za tako potezo niso odločili zaradi napovedi Trumpa iz predvolilne kampanje, da bo avtomobile, narejene v Mehiki, obremenil s 35-odstotno carino, ampak zato, ker zaupajo Trumpu, da bo gospodarsko okolje pod njegovim predsednikovanjem podjetno naravnano. Trump je namreč obljubil (in očitno mu podjetniki verjamejo), da bo 35-odstotno stopnjo obdavčitve dohodka pravnih oseb (ena najvišjih obdavčitev na svetu) znižal na 20 odstotnih točk na 15-odstotno. Prav tako je obljubil, da bo davčno razbremenil delavce. Mejo dohodninske lestvice, po katerim moraš plačati dohodnino, bo dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Skratka, podjetniki verjamejo Trumpu, da bo ustvaril davčno prijaznejše okolje za podjetnike, ki edini ustvarjajo delovna mesta. Kot je znano, je administracija Baracka Obame »ustvarjala« in obljubljala delovna mesta s številnimi vladnimi programi, ki so bili bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb parazitov, ne pa potrošnikom na trgu. Podobno bi počela tudi poražena predsedniška kandidatka Hillary Clinton, ki je leta 2014 celo izjavila: »Korporacije in podjetja ne ustvarjajo delovna mesta.« Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja. In to Trump ve. In to dojame tudi recimo hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je leta 2015 na inavguraciji dejala: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.«

Skratka, Ford bi del proizvodnje zagotovo preselil v Mehiko, če bi predsednica ZDA postala Hillary Clinton, ker pa je predsednik postal Donald Trump (uradno se bo to zgodilo 20. januarja), bo več sto milijonska investicija ostala v ZDA. Trump namreč zagotavlja stabilno podjetniško okolje in ne samo ohranja, ampak krepi kapitalizem. Ali kot je dejal Fields: »Izkazujemo zaupanje v podjetno naravnano okolje, ki ga ustvarja Trump.«

7 zmot štaba in podpornikov Hillary Clinton

10 Četrtek Nov 2016

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ 10 komentarjev

Značke

ameriške predsedniške volitve, Axel Kaiser, Barack Obama, Chris Kyle, CNN, Donald Trump, Hillary Clinton, Inštitut Edison Research, latinoameričani, Oraclum, Politika, rasizem, revni, revščina;, Taya Kyle, temnopolti, volitve, ZDA, ženske, črnci

To ne bo moj pogled, zakaj je zmagal Donald Trump (zakaj bi ga volil, sem že pisal), ampak bolj pogled, zakaj je izgubila Clintonova. Njen štab je naredil cel kup napak, izkazalo se je, da sploh ne pozna nove stvarnosti, izhajal je iz napačnih predpostavk, kar je pripeljalo do usodnih zmot. Naštel jih bom sedem, ki se mi zdijo pomembne, bilo pa jih je mnogo več. Pravzaprav je čudno, da se ob podpori takih medijskih in marketinških strokovnjakov, kot jih je imela Clintonova, pride do tako napačnih zaključkov. Nekaj je: Clintonova se je zanašala na celoten medijski aparat, vključno z agencijami za merjenje javnega mnenja, Trump pa na občutke in zdravo pamet. Zato mi tudi ni bilo mar za rezultate vzporednih volitev Inštituta Edison Research (ali vzporednih volitev CNN), ki so mogoče v nasprotju s spodaj zapisanim. Ampak saj veste, kako so se guruji raziskav javnega mnenja opekli pri napovedih Brexita. Takrat so se sicer opravičevali, da gre za manjši eksces, manjšo napako, ki se ne bo ponovila. Za mašo so dajali, da se njihove napovedi uresničijo pri ameriških predsedniških volitvah, da bi bile njihove napovedi vsaj v okviru statistične napake. Skoraj vse agencije za raziskavo javnega mnenja so napovedovale zanesljivo zmago Clintonove in vse pogorele. Odstopanja so bila prevelika, da bi še lahko govorili o naključju. Zato tudi Inštitutu Edison Research ne verjamem. Zmote sem opisal na podlagi spoznanj, do katerih sem prišel po več kot enoletnem spremljanju ameriških volitev na internetu, predvsem po družbenim omrežjih. Da je to edini pravi način raziskovanja javnega mnenja v prihodnosti (potreben bo še samo zanesljiv algoritem, ki bo na novo določil in izbral reprezentativni vzorec v medmrežju), je dokazalo londonsko podjetje Oraclum, ki je z zajemanjem podatkov na spletu v kombinaciji z osebnimi napovedmi izbranih oseb (ki pa niso imele take teže) in uporabo inovativnih modelov dan pred volitvami napovedalo zanesljivo zmago Trumpa. Pri rezultatih za Trumpa (po zdaj znanih uradnih rezultatih volitev) so zgrešili za 1,1 odstotka oziroma za 0,01-odstotne točke, raziskave s konvencionalnimi metodami pa niso zgrešile samo za več kot 30 odstotkov pri napovedi števila elektorskih glasov (pri Trumpu po nekaterih anketah tudi za več kot 80 elektorskih glasov), ampak se je mainstreamovskim agencijam zgodilo tisto, kar se jim ne bi smelo nikoli – napačno so napovedale zmagovalca.

Zmota številka 1: Ženske morajo na volišča

Ena od velikih zmot je bilo prepričanje, da so ženske v veliki večini naklonjene Hillary Clinton, zato jih je treba prepričati, da gredo na volitve. Donald Trump naj bi namreč v svojih nastopih poniževal in žalil ženske, celo republikanske ženske so dejavno lobirale, da bi predsednica ZDA postala Trumpova tekmica Hillary Clinton. Zaključek štaba Clintonove je bil preprost: na volišča spraviti ženske in bomo na pol poti v Belo hišo.

Napaka. Velika napaka.

Hillary Clinton je vse prej kot tipična (povprečna) ameriška ženske. Je naduta, vzvišena, lažniva, predvsem pa tiste, ki bi morale zanjo glasovati, nikoli niso bile elita. Dobro vedo, kdo je. Bila je dobro plačana odvetnica in zunanja ministrica, torej daleč nad povprečno Američanko iz delavskega razreda, kmetije, manjšega podjetja ali običajne pisarne. Te ženske je s podporo raznim aktivistkam in feministkam, ki jih večinoma plačujejo davkoplačevalci in med povprečnimi Američani osovraženi George Soros, nenehno žalila. Clintonova je jasno sporočila, da so zanjo ženske, ki se iz dneva v dan borijo za delo, kako bodo nahranile družino, kje bodo dobile denar za plačilo položnic in kako bodo omogočile otroku izobrazbo, preprosto manjvredne. Če bi vse ameriške ženske šle na volišča, bi bil poraz Clintonove še bolj prepričljiv.

Trump po drugi strani zna ceniti običajno ameriško žensko, zato sploh ne čudi, da so se v predvolilni kampanji množično pridruževale njegovim skupinam na družbenih omrežjih (Women for Trump, Women 4 Trump, Black Women for Trump, Ladies for Trump in podobno), se med seboj pogovarjale kot sebi enakimi in na volitvah volile za Trumpa.

Zmota številka 2: Latinosi so za Clintonovo

Predvidevalo se je, da bodo Latinoameričani množično volili Clintonovo, ker je Trump v svojih nastopih poudarjal boj proti priseljevanju, napovedoval zaostritev imigracijskih pravil in postavitev zidu na meji z Mehiko. Večkrat naj bi bil tudi žaljiv do Mehičanov, ki jih je označil celo za kriminalce in posiljevalce. Ko so latinosi množično predčasno volili, so mediji poročali, da je to slab signal za Trumpa. Podporo latinosov je Clintonova vzela za samoumevno.

Napaka. Velika napaka.

Latinosi niso bili tako množično proti Trumpu, kot je poročal medijski mainstream. Izjave latinoameriških aktivistov (plačanih z davkoplačevalskim denarjem) in sluzastih pop zvezdnic o podpori Clintonovi pač ni večinsko mnenje latinosov. Povprečen latinos je volil Trumpa, ker je obljubil, da bo pregnal njihove ilegalne sonarodnjake. Slednji so namreč običajnim latinoameričanom odžirali posel in delo, pri tem pa niso plačevali davkov. Latinosom, ki v ZDA legalno živijo in delajo, bi Trumpovi ukrepi z zaostritvijo imigracijskih pravil in postavitvijo zidu kvečjemu koristili. Tisti, ki legalno živijo, so slabša delovna mesta (gradbeniki, manjši prevozniki, služkinje, varuške) že pred leti ali desetletji prevzeli belim domačinom. Za njih in njihove družine v boju za preživetje beli človek, ki ga je poosebljal Trump, sploh ne predstavlja več nevarnosti, ampak nezakonito priseljeni Mehičani in muslimanski migranti, ki jih je podpirala Clintonova.

Zmota številka 3: Efekt Chrisa Kyla

Efekt Chrisa Kyla, o katerem so pisali predvsem lokalni in regionalni mediji na jugu ZDA in ameriškem srednjem zahodu (na slednjem je Trump, čeprav gre za tradicionalne demokratske trdnjave, tudi zmagoval), je medijski mainstream spregledal. Takoj, ko je Clintonova leta 2015 napovedala kandidaturo, so se mediji od Arizone do Alabame razpisali o zaničujočem odnosu Obamine administracije, katere del je bila Clintonova, do Kyla. Celo njegova vdova Taya Kyle je izjavila, naj ZDA obvaruje Bog, če bo izvoljena Hillary Clinton. Temu štab Clintonove sploh ni pripisal posebne pozornosti, češ gre za zagovornike orožja, militantneže in nestrpneže, ter da se z njimi ne bo ukvarjala.

Napaka. Velika napaka.

Chris Kyle je ameriška legenda, najbolj smrtonosen ostrostrelec v ameriški vojaški zgodovini, ki je rešil življenje številnim ameriškim vojakom na Bližnjem vzhodu. Pogrebni sprevod (pod streli neprištevnega veterana je umrl 2. februarja 2013) je prevozil več kot 300 kilometrov dolgo pot (ob poti se je zbralo na deset tisoče Američanov), kar se je mnogim američanom globoko vtisnilo v spomin. Takrat je ameriški predsednik Barack Obama s Clintonovo naredil za povprečnega Američana eno najbolj nagnusnih dejanj v zgodovini ameriških predsednikov. Smrt junaka, ki so ga častili vojaški veterani, vojaki, policisti, gasilci, številni člani NRA in običajni ljudje, je povsem ignoriral. Nič kolikokrat so ob podobnih smrti ljudi, kot je bil Kyle (ima 160 potrjenih ubojev, nepotrjenih pa vsaj 100 več), zastavo pred Belo hišo spustili na pol droga, Obama pa je ni. Celo več. Ljudje so se spomnili, da je ob smrti zvezdnice Whitney Houston, odvisnice od drog, ki so jo nažrto z mamili našli v kadi hotela na Beverly Hillsu, zastavo spustil na pol droga. Poklonil se je narkomanki, ameriškemu heroju ne. Tega Obamini administraciji, katere del je bila Clintonova, niso nikoli odpustili.

Zmota številka 4: Predsedniške volitve se dobijo na soočenjih

V ZDA in tudi v Evropi je prevladujoče mnenje, da so odločilna soočenja kandidatov na televiziji. Torej, da je televizija tako močan medij, da z njo dobiš volitve.

Napaka. Velika napaka.

Televizijska soočenja so bila pomembna mogoče do volitev 2012, letos nič več. Čeprav so mediji poročali, analitiki pa modrovali, da je vse tri debate dobila Clintonova, je pogled na družbena omrežja pokazal, da je slika ravno obratna.

Že ob zadnji izvolitvi Obame pred štirimi leti so odlični marketinški strokovnjaki ameriških multinacionalk zaznali, da so medij prihodnosti družbena omrežja, se pravi dogajanje na internetu in pametnih telefonih. Od takrat naprej se je oglaševalski denar začel seliti na internet, danes je v ZDA v oglaševalskem kolaču že več denarja namenjenega za internet (in mobilne naprave) kot pa za televizijo. Temu fenomenu Clintonova, ki se je zanašala na tradicionalne tiskane in elektronske medije, ni sledila, Trump pač. Za ljudi, ki komunicirajo prek spletnih omrežij, so namreč informacije, ki jih delijo njihovi virtualni prijatelji, bolj verodostojne, kot pa informacije velikih televizijskih hiš ali časopisov. Prijatelju, čeprav virtualnemu, namreč bolj verjameš in zaupaš, kot pa časopisnemu piscu ali televizijski voditeljici, ki te povrh vsega, če skušaš z njo vzpostaviti kontakt in komunicirati prek družbenega omrežja, povsem ignorira, češ z rajo se pač ne bom pogovarjala. So tudi izjeme. Denimo Tomi Lahren, mlada zvezdniška in čedna svetlolasa televizijska voditeljica, ki prek Twitterja in Facebooka, kolikor je pač mogoče, komunicira s povsem običajnimi ljudmi. Lahrenova je konservativka, ki je jasno podprla Trumpa.

Zmota številka 5: Črnci so za Clintonovo

Prevladujoče je bilo mnenje, da bodo črnci množično podprli Hillary Clinton. Trump je namreč rasist, zato bodo črnci glasovali za kandidatko, ki jo podpira njihov temnopolti predsednik Barack Obama. Račun je bil preprost: črnce spraviti na volišča.

Napaka. Velika napaka.

Da razčistimo. Večina črncev bi res volila za Clintonovo. O tem ni dvoma. A zanjo bi volili predvsem črnci, ki se jim je uspelo prebiti med finančno elito (teh je malo) in črne ženske (matere in žene), ki živijo v črnskih getih. Zakaj? Prvi ne zaslužijo posebnega komentarja, saj je jasno, da bi pod Clintonovo obdržali privilegije ali bi jih dobili celo več, črne ženske pa so bile ogorčene, ker so beli policisti (domnevno za zabavo) pobijale njihove otroke in može na ulicah. S črnimi moškimi v getih pa je tako. Velika večina se jih ukvarja s kriminalom, zato jim je bilo povsem vseeno, ali bi bila za predsednico izvoljena Clintonova ali pa bi predsednik postal Trump. Njihovemu kriminalnemu poslu ne bi bolj škodil (ali bolj koristil) ne republikanec ne demokrat. Na volišča jih pač ni spravila nobena sila.

Po drugi strani imamo črnce, ki spadajo v srednji razred. Ti so bili večinoma za Trumpa, ki je obljubil, da bo proizvodnjo iz drugih držav vrnil v ZDA, kar pomeni boljša delovna mesta tudi za njih. Zato sploh ni presenečenje, da je Trumpovi ekipi v posebnih skupinah, kot sta Black for Trump ali Black Women for Trump, uspelo zbrati in aktivirati toliko črncev, ki so zanj volili.

In še nekaj je, mogoče so bo komu zdelo celo rasistično. Večini črncev se sploh ne ljubi mirno čakati v dolgih vrstah, da bi volili. To je nekaj, kar ni v njihovi navadi. Podobno se je zgodilo po volitvah, ko so ob zmagi Trumpa na ulice prišli protestniki. Ste mogoče videli veliko črncev? Na cestah so samo takrat, ko bel policist ustreli kakšnega njihovega (kriminalnega) pajdaša.

Zmota številka 6: Kdor je za Trumpa, je rasist in seksist

Zaradi domnevno rasističnih in seksističnih izjav Donalda Trumpa so analitiki in mediji sklepali, da bo to vzbudilo odpor do milijonarja. Zato je Clintonova večino njegovih podpornikov in volivcev mirno označila za rasiste. Njen štab je pričakoval, da se nihče noče prepoznati za rasista, še posebej, če njene besede podpirajo zvezdniki filma, športa in glasbe.

Napaka. Velika napaka.

Obtoževanje Trumpovih privržencev z rasisti in seksisti je imelo ravno nasprotni učinek. Kdo pa so pristaši kandidatke in kdo je Clintonova, da nas bo označevala za rasiste izključno zato, ker izrazimo svojo svobodno voljo in podpremo Trumpa. Od kje jim pravica, da nas tako zmerjajo? Povedano drugače. Psovanje in opletanje z rasisti, homofobi, seksisti in rasisti ni podžgalo samo zapriseženih privržencev Trumpa, ampak tudi dolgo neopredeljene. Za Američana je namreč nepredstavljivo, da bi kdo posegal v njegovo osebno svobodo, kar odločitev na volitvah je. In da bi ga označeval za rasista izključno zato, ker je volil za kandidata, ki ga podpira, si je o njem sam ustvaril mnenje. Res so bili ti v javnosti bolj tiho, so pa toliko bolj komentirali na družbenih omrežjih.

Zmota številka 7: Revni belci bi radi socialno pomoč

Ena od obljub Hillary Clinton je bila, da bo povečala socialno pomoč najbolj revnim in še bolj obdavčila bogate. S tem so v štabu Clintonove na svojo stran želeli pridobiti tudi revne belce.

Napaka. Velika napaka.

Povprečen belec ne potrebuje socialne pomoči in drugih ugodnosti, ki bi šle na račun davkoplačevalcev, se pravi na račun njegovih sosedov, prijateljev in znancev. Belec tega noče. On si želi delati in sam zaslužiti za življenje. Kakršnokoli drugačno razmišljanje bi bila za njih žalitev. Tako razmišljajo tudi belci, ki so revni, in zavračajo agende levičarskih aktivistov, češ da so za njegove razmere krivi bogati. To mogoče deluje v Evropi, onkraj luže zagotovo ne. ZDA je v očeh mnogih še vedno najsvobodnejša država na svetu, kjer lahko uspe vsakdo. Prav tako reven belec ve, da sploh ni tako reven, kot ga želijo prepričati, da je. Velika večina tistih, ki so danes označeni za revne, namreč ima le enega, ampak dva avtomobila, hladilnik, zmrzovalnik, barvni LED televizor, pralni stroj s sušilnikom, satelitsko ali kabelsko televizijo, mobilni telefon, mikrovalovno pečico, klimatsko napravo in osebni računalnik z dostopom na internet. Več kot polovica je lastnikov svojih domov ter so v povprečju za kakšen centimeter višji in nekaj kilogramov težji od svojih prednikov, ki so se 72 let nazaj izkrcali v Normandiji. Skratka, domnevno revni beli Američani sami pri sebi vedo, da niso tako revni, kot jim skušajo dopovedati, da potrebujejo samo službe, ki pa jih je obljubil Trump.

Polom Dodd-Franka*

22 Četrtek Sep 2016

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

banke, Barack Obama, Barney Frank, Christopher Dodd, Dodd-Frank, Donald Trump, finančna kriza, posojila, Velika depresija

Globalni cvet pravičništva se mu je klanjal, socialisti so govorili, da je pokazal pot za omejitev zlobnega neoliberalnega kapitalizma, ameriški demokrati so mu peli hvalnice. Zakon o Wall Streetu in zavarovanju potrošnikov ali na kratko Dodd-Frank, poimenovan po ameriških kongresnikih Christopherju Doddu in Barneyju Franku, je pred tedni dopolnil šest let, od kar ga je ob orgazmičnih izbruhih levičarjev podpisal Barack Obama. Republikanci so sicer dvignili svoj glas proti, a so trije nasedli kleptomanski politični agendi, češ da bo zakon zaščitil potrošnike, postavil temelje za trdnejši in varnejši finančni sistem, ki bo preprečil finančne krize. Danes se ni zgodilo nič od tega. Ravno nasprotno. In Donald Trump, ki je pred tedni sicer sramežljivo načel temo o zakonu, ki je bil označen za najpomembnejšega od New Deala naprej, si zadovoljno mane roke za predvolilna soočenja s Hillary Clinton.

Dodd-Frank je temeljil na predpostavki, da je bila finančna kriza posledica dereguliranega finančnega sistema. Povedano drugače: Wall Street je bil z velikimi igralci preveč prepuščen (levičarjem osovraženemu) prostemu trgu. Velika napaka. Čeprav so številni dokazovali, da je bilo ravno nasprotno, da so krizo (tudi veliko depresijo pred 2. svetovno vojno) povzročile številne in neumne regulacije, ni pomagalo. Rezultat je znan: velikih bank (»too big to fail«) je še več in večje so; male finančne institucije (pod milijardo dolarjev premoženja), ki so napajale male in srednje podjetnike, izginjajo (od sprejema zakona v povprečju ena na dan) bodisi v likvidaciji bodisi v krempljih velikih; izvajanje zakona je stalo 24 milijard dolarjev (namesto načrtovanih 11), porabljenih je bilo 61 milijonov ur; število zaposlenih v finančnih nadzornih organih se je povečalo za petino; povečali so se stroški bank, zato se za potrošnike povečujejo stroški bančnih storitev in posojil; samo zaradi težje dostopnih posojil za naložbe je po analizi AAF BDP vsako leto prikrajšan za 895 milijard dolarjev; trg stanovanj zelo počasi okreva. In še in še. Pri Wall Street Journalu so zapisali, da izvajanje Dodd-Franka pomeni sajenje »semen finančne nestabilnosti«, da se ni zgodilo skoraj nič od tega, kar je Obama obljubil.

Dodd-Frank je torej levičarjem prinesel nasprotje od tistega, kar so pričakovali. Presenečenje? Ne, njihova ravnanja so, tudi ko imajo dobre namene (to se sicer redko zgodi), zaradi ideološke zaslepljenosti recept za katastrofo. Saj veste, kako je rekel Friedrich Hayek: »Če bi se socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti.«

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter

Kaj se zgodi, če popustiš zahtevam LGBT lobijev? Propadeš!

17 torek Maj 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Gospodarstvo

≈ 7 komentarjev

Značke

#boycotttarget, Barack Obama, Chick-fil-A, Dan Cathy, gender theory, LGBT, Target, transseksualnost, ZDA

Malokdo je tako glasen kot LGBT lobi. Če jim kaj ni prav, pozivajo h kazenskem pregonu tistih, ki nasprotujejo njihovim idejam, še prej jih seveda obtožijo, da so rasisti, fašisti, homofobi, transfobi in še kaj. Tudi bojkoti so njihovo orožje. Tako so gejevski aktivisti pred tremi leti objavili bojkot izdelkov podjetja Barilla, ker je lastnik Guido Barilla za radio La Zanzara izjavil, da »ne bi nikoli naredil oglasa, v katerem bi nastopala istospolna družina«. Od takrat se jih boji marsikatera korporacija, normalni in običajni ljudje so lepo tiho. Do danes.

Aprila je ena največjih ameriških trgovskih verig Target Corp. popustila zahtevam LGBT lobija in v splošni noriji, da je izbira spola pač človekova pravica, v svojih trgovinah dopustila transeksualno opravljanje potrebe, kar pomeni, da gre lahko moški na žensko stranišče, če se počuti ženska, ženska pa na moško stranišče, če se počuti moški. Gre za vsiljevanje Obamove agende zveznim državam, kar je po svoje razumljivo, saj mediji že dalj časa ugibajo, ali ni mogoče njegova žena Michelle transseksualka (tukaj, tukaj in tukaj).

Ljudje, ki temu nasprotujejo transeksualnim težnjam Bele hiše, so se organizirali prek družbenih omrežij in začeli s peticijo pozivati k bojkotu podjetja Target (na primer #boycotttarget). Vodstvo korporacije v navezi z LGBT je mislilo, da gre za muho enodnevnico, da bo ljudi prej ali slej minilo, saj gre za trgovsko verigo, v kateri na mesec kupuje 80 milijonov Američanov, da se 100 ali 1.000 kupcev manj ne po poznalo. Napaka, velika napaka. Peticijo je ob medijski kampanji, ki je podprta s poučnimi filmi, v desetih dneh podpisalo milijon ljudi, do danes je številka narasla na prek 1,2 milijona. To pa sploh ni najhujše. Vrednost delnice Targeta se je v samo 30 dneh na borzi zmanjšala za 9 odstotkov, tržna vrednost korporacije je padla za 4 milijarde dolarjev. Skratka, prvič v zgodovini se je zgodilo, da je bila kampanja normalnih ljudi proti lobijem LGBT uspešna. Kar pomeni, da se da upreti norijam, kot je »gender theory«.

Še to. Ko je leta 2012 Dan Cathy, sin pokojnega ustanovitelja podjetja Chick-fil-A razbesnel »drugačne«, češ da v družbi podpirajo tradicionalno družino, je LGBT druščina pozvala k bojkotu proizvodov Chick-fil-A. No, zgodilo se je ravno nasprotno: prodaja se je povečala za 14 odstotkov.

Vse to mogoče kaže na nov marketinški prijem privabljanja novih kupcev. Samo razbesneti je treba LGBT skupnost, da bo pozvala k bojkotu, in prodaja se bo skoraj zanesljivo povečala.

Kako je Tomi Lahren nadrla Baracka Obamo

27 ponedeljek Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Barack Obama, One America News Network, Tomi Lahren

Tokrat samo link do komentarja Tomi Lahren (https://en.wikipedia.org/wiki/Tomi_Lahren), 22-letne konservativne voditeljice (sem ponosna republikanka, je izjavila) na ameriški neodvisni televizijski postaji One America News Network (OAN; http://www.oann.com/) v oddaji On Point With Tomi Lahren (http://www.oann.com/onpoint/). Tako se to počne, ko gledaš pod prste vladi, kaj dela, v tem primeru Obamovi administraciji. Komentar se nanaša na streljanje v mestu Chattanooga v zvezni državi Tennessee, ko je musliman ubil štiri neoborožene marince.

Poslušajte in uživajte (take blondinke potrebujejo tudi slovenske televizije): https://www.youtube.com/watch?v=Y8Q0MMHwx4k.

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 96 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico