Davki za telebane: kako deluje progresivna obdavčitev in kje se zalomi

Značke

Chicago Tribune, davki, progresivna obdavčitev

V ponedeljek, 4. marca 2001, je bilo v Chicago Tribune v rubriki Glas ljudstva (pisma bralcev) objavljeno pismo nekega Dona Donsona (kasneje se je izkazalo, da je ime izmišljeno), ki se je odzval na članek o pravičnosti progresivne obdavčitve. Gre nekako takole.

Vsak večer se je na večerji v neki restavraciji srečalo 10 moških. Plačilo računa, ki je znašal 100 evrov, so si razdelili. Da bi bili pravični, ker so bili pač različno bogati oziroma revni, so plačevali po naslednjem ključu. Prvi štirje niso plačali nič, peti je plačal 1 dolar, šesti je plačal 3 dolarje, sedmi 7 dolarjev, osmi 12 dolarjev in deveti 18 dolarjev. Razliko, ki je znašala 59 dolarjev, je poravnal deseti. Zadnji je torej plačal večerjo sebi in še petim drugim.

Nekega dne se je restavracija odločila, da zniža cene. Večerja, ki je za deseterico postala rutina, je po novem znašala 80 dolarjev. Odločili so se, da ohranilo razmerja, po katerih so plačevali večerjo in si vsak odšteje prihranek, ki ga je povzročilo znižanje cen.

Znižanje cene večerje na prve štiri ni vplivalo, saj že do zdaj niso plačali ničesar. Še vedno so jedli brezplačno, peti pa še naprej plačeval 1 dolar. Drugi so si obračunali prihranek: šesti je po novem plačeval 2 dolarja (1 dolar manj), sedmi 5 dolarjev (2 dolarja manj), osmi 9 dolarjev (3 dolarje manj), deveti 14 dolarjev (5 dolarjev manj) in deseti 49 dolarjev (10 dolarjev manj). Čeprav je šesti privarčeval kar 33 odstotkov, deseti pa najmanj (16 odstotkov), niso bili zadovoljni.

Ko so povečerjali, so namreč (nominalno) primerjali svoje prihranke. „Jaz nisem nič privarčeval,“ je dejal peti in s prstom pokazal na deseto osebo: „On je privarčeval kar 10 dolarjev.“

„Jaz sem privarčeval samo dolar,“ je dejal šesti in dodal: „Ni pošteno, da je deseti privarčeval desetkrat več kot jaz.“

„Res je,“ je dejal sedmi, „jaz sem privarčeval samo dva dolarja. Zakaj bi deseti plačal 10 dolarjev manj, jaz pa samo dva. Taka računica gre na roko bogatim.“ Podobno sta bila jezna tudi osmi in deveti. Menila sta, da ju deseti izkorišča.

Oglasili so se tudi prvi štirje, ki nikoli niso plačali ničesar. Dali so prav nezadovoljnežem: „Res je. Taki izračuni koristijo izključno bogatim. Tako se izkoriščajo revni!“ In še: „Mi nismo dobili ničesar. Kje je naš delež?“

Devet mož je obstopilo desetega, ga odpeljalo na bližnji hrib in ga linčalo.

Naslednji večer se je deveterica kot običajno spet dobila na večerji. Ko so dobili račun, ni bilo koga, ki bi ga poravnal. Dojeli so, da jim manjka več kot polovico denarja.

Originalni tekst A Tax-cut Parable lahko preberete tukaj.

Pika Nogavička in davki

Značke

Astrid Lindgren, BDP, davki, javni sektor, Johan Norberg, Olof Palme, Pika Nogavička, socializem, socialna demokracija, Švedska

Levičarji dajejo Švedsko vedno za primer zgledne socialne demokracije. Švedska to, Švedska ono, Švedska tretje. In hitijo poudarjati, da socializem deluje, čeprav bi bilo dobro, da bi si sploh ogledali, kaj želijo, opozarja švedski pisatelj in zgodovinar Johan Norberg. Biti danes kot Švedska, to pomeni (če odmislimo težave z multikulturnostjo): več deregulacije, sistem vavčerjev v šolstvu, delno privatiziran pokojninski sistem, brez davka na nepremičnine in dediščino ter relativno nizke stopnje davka na dohodek. Švedska je sicer poskušala s socialističnimi rešitvami, toda ta eksperiment se skoraj do dneva natančno ujema z obdobjem najdaljše gospodarske stagnacije z zadnjih 100 letih.

Slika o Švedski kot bogati državi, kjer vlada socializem, je slika o Švedski iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Švedska je rastla hitreje od drugih evropskih držav zaradi omejene vloge države in tržnega gospodarstva. V obdobju (1850 – 1950), ko je v tej skandinavski državi vladala laissez-faire ekonomija, se je švedski BDP na prebivalca povečal za osemkrat, število prebivalcev se je podvojilo. Smrtnost dojenčkov se je zmanjšala s 15 odstotkov na 2 odstotka, pričakovana življenjska doba se je podaljšala za neverjetnih 28 let. Stopnja davkov na Švedskem ni bila samo nižja kot v drugih evropskih državah, ampak celo nižja kot v ZDA (med 19 in 20 odstotkov v prumerjavi s 24 odstotkov v ZDA). In vse to se je zgodilo, preden so se pojavili znaki, da bo na Švedskem vzpostavljena socialna država.

Ko so Švedi postali ekonomsko preskrbljeni, so pomislili, da bi svojo varnost prek države zavarovali za daljše časovno obdobje. Sprejemali so regulacijo za regulacijo, povečali davke, javni sektor se je razbohotil. Počasi so politike Tagea Erlanderja in Olofa Palmeja pripeljale do zmanjšanja produktivnosti in načele pregovorno skandinavsko delovno etiko. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

A socialni demokrati še kar niso odnehali. Želeli so nacionalizirati zasebna podjetja, parlament je celo sprejel zakon, ki je kot nezakonito razglasil vsako finančno in ekonomsko transakcijo, ki je imel namen zmanjšanje davčne obremenitve.

Ustanovitelj Ikea Ingvar Kamprad in mnogi drugi podjetniki ter največje športne in druge zvezde so množično zapuščale Švedsko. Najbolj znan švedski avtor Wilhelm Moberg je zapisal, da je država ušla izpod nadzora, filmskega režiserja Ingmarja Bergmana so aretirali in pripeljali pred sodnika zaradi obtožb o utaji davka. Doživel je živčni zlom in odšel s Švedske. Astrid Lindgren, priljubljena otroška pisateljica (Pika Nogavička), je morala plačati super davek, kar jo je spodbudilo, da napiše satirični esej o stari čarovnici Pomperipossi in začarani davčni oblasti: »Mislila je, da ima prav in da jo bodo v demokratični državi vsi spoštovali. Ljudje pač ne smejo biti kaznovani ali preganjani, ker se je zgodilo, da oni – po lastni krivdi ali ne – zaslužijo denar na pošten način.« Na koncu najde rešitev: »Naenkrat ji je kapnilo – ženska, ti lahko živiš od socialne pomoči. Kako čudovito! In potem je Pomperipossa od socialne pomoči živela srečno do konca svojih dni. In nikoli ni napisala nobene knjige več.« Esej je bil objavljen leta 1976 v Expressnu, zanimivo pa je, da to epizodo v življenju Lindgrenove levičarji nikoli ne omenijo.

Sledila je streznitev. Od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja se Švedska privatizira, deregulira, zmanjšuje davke, vrata javnih storitev je odprla za zasebne družbe. Velika javna poraba in visoke davčne stopnje so padle na povprečno evropsko raven. Švedska ima sicer še vedno visoko stopnjo socialne zaščite, a tisto, kar so njihovi socialisti (za razliko od drugih) dojeli, je: ali imaš veliko socialno državo ali imaš bogate, ki vse to plačujejo, toda obojega ne moreš imeti. Zato so svoje bogate sodržavljane zadržali z davčnimi olajšavami, ki jih sicer nižji in srednji sloj nista deležna. Vedo namreč, da le bogati lahko zagotovijo delovna mesta. Da bi pritegnila vrhunske strokovnjake iz vsega sveta, imajo »davek na strokovnjake«. Pravzaprav ne gre za davek, saj ščiti 25 odstotkov dohodka strokovnjaka pred obdavčitvijo. Dohodnino namreč plača samo na 75 odstotkov svojih dohodkov.

Največja težava Švedske je danes multikulturnost in v povezavi s tem migracije. Čeprav mediji o tem ne poročajo, je večina Švedov proti. Skandinavci so namreč vedno s prezirom gledali na ljudi, ki jemljejo denar drugim, čeprav do njega niso upravičeni. Na vprašanje kontinuiranih raziskav, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice, so Švedi vedno odgovorili: »Nikoli, takih okoliščin ni.«

Davkoplačevalci imajo pravico izvedeti za vsak cent, ki ga porabi država

Značke

davki, davkoplačevalci, Margaret Thatcher, migranti, pravna država, socialna pomoč, transparentnost

Eden od postulatov pravne in demokratične države je transparentnost. Ne taka, da novinarke komercialne televizije pomagajo državi z oprezanjem za prodajalci kostanja ali sveč in preverjanjem, ali so kupcu izdali račun ter ga potem, če ga slučajno niso, naskočijo zadaj in spredaj, stresejo iz hlač in pribijejo na križ, ampak transparentnost delovanja države, predvsem pa, kam gre denar davkoplačevalcev. V tem pogledu imajo (neto) davkoplačevalci tudi vso pravico izvedeti, kje in kako bodo živeli migranti. A država to pravico davkoplačevalcem odreka, češ da gre za poseganje v zasebnost azilantov. Zato je Slovenija še daleč od tega, da bi imela vlado, ki bi delovala transparentno in skrbno z denarjem, ki ga tistim, ki delajo, na silo odvzame.

Če pustimo ob strani, da imajo tudi v tradicionalnih razvitih kapitalističnih državah socialistične popadke, so nekateri mediji še vedno dovolj svobodni, da ne razkrivajo samo državne transferje podjetjem in organizacijam, ampak tudi socialne pomoči posameznikom, in to z imeni in priimki. Predvsem pa odkrivajo, ali so ti sploh upravičeni, da jih živijo davkoplačevalci. Poglejmo primer Velike Britanije. Seveda bodo „napredni“ skočili pokonci, da gre za državo z zapuščino Margaret Thacherjeve, glasne zagovornice darwinistične doktrine in eno najbolj zlobnih kapitalističnih princes, ki je pred dobrimi tridesetimi leti na stežaj odprla vrata neoliberalizmu. Vsi namreč vedo, da je njena dogma temeljila na satanskih umih, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman. In se nato kot kuga razširila po nedolžni in socialni Evropi.

Kakorkoli, posamezne televizijske postaje (denimo Channel 5) in mediji (Daily Mail ali Mirror) zadnja leta razkrivajo davkoplačevalske transferje tistim, ki jim je država priznala invalidnost. Ne katerokoli, ampak invalidnost zaradi debelosti. Tako so nastale oddaje z naslovom Benefits: Too Fat To Work. In gledalci so lahko poslušali „pretresljivo“ izpoved Stephena Beera in Michelle Coombe. Čeprav sem o tem že pisal, ni odveč, da ponovim.

Par skupaj tehta 340 kilogramov. Stephen in Michelle pravita, da sta predebela, da bi delala. Od države dobita dobrih 2.500 evrov mesečne pomoči, kar je za njune potrebe premalo. Stephen, ki mu je Michelle šesta žena po vrsti, je obtožil vlado, da ima premalo posluha, saj samo osebna asistentka, ki jima pomaga pri opravilih v hiši, ju okopa in preoblači, stane okoli 10.000 evrov na leto. Sam je imel pred leti sicer delo, toda opustil ga je, saj se tako on kot Michelle zelo utrudita že s sekljanjem korenja. Nedavno sta na račun davkoplačevalcev (3.800 evrov) organizirala razkošno poroko, kjer sta postregla s svojimi najljubšimi jedmi: polnjenega purana, kebab, čokoladno torto in sladoled. Vse to sta naročila v bližnji restavraciji. Na vprašanje, ali ni to malo preveč razkošna zabava za nekoga, ki živi od socialne pomoči, in preveč mastna za nekoga, ki bi moral jesti samo zelenjavo in hujšati, sta odgovorila, če ju ne razume vlada, ju bodo zagotovo davkoplačevalci.

A davkoplačevalci nimajo razumevanja za njune potrebe. Članek o tem so objavili recimo v Daily Mailu (www.dailymail.co.uk), Metroju (www.metro.uk.com) in Mirrorju (www.mirror.co.uk), komentarji spodaj pa jima niso naklonjeni. Da sta lenuha, pravijo eni, delomrzneža, dodajajo drugi. Po njihovo izkoriščata sistem in vse davkoplačevalce izključno zato, da jima ni treba delati. Uporabnik Jenros iz Londona je zapisal, da jima mora vlada takoj ukiniti socialno pomoč in jima pomagati tako, da jima dodeli bone za zdravo hrano. Hm, očitno so se pokvarjeni neoliberalci organizirali in na forumih sprožili umazano gonjo proti žrtvam thatcherjanske ideologije. Kajti ko je kamera pokazala njun dom, nista imela nič takega, kar ne bi spadalo med novodobne človekove pravice: najnovejši iPhone, prenosni računalnik, satelitsko TV, LCD televizor. Stephen, ki ima za njegovo telesno težo prilagojen skuter, je potožil, da bi on zelo rad spet delal. Ampak ne vse. Želi si sedeti bodisi v trafiki pri Tower Bridgu bodisi biti Božiček v veleblagovnici. Te napore bi še prenesel, vendar mu lahko pomaga samo vlada. Prošnja je povsem logična, ni kaj. Le da bi prosto tržni talibani imeli več razumevanja za njegovo tegobe.

Michelle pa nikoli v življenju ni delala in tudi zdaj nima posebne želje, ker preprosto ne zmore. Še eden razumen zaključek. Upa, da bo otoplila hladna neoliberalna srca uradnikov in jo ne bodo pahnili v nemilost prostega trga. Seveda to, da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro. Enako je s Stephenom, ki ima rad tudi špagete bolognese. In medtem, ko nosi hrano v usta, zelo trpi, saj je uživanje jedi fizično izredno naporno. Zato z Michelle ob nedeljah počivata in si po telefonu naročita velike porcije hitre hrane, najrajši poseben Takeaway Kebab, ki stane dobrih 15 evrov. Ta hrana je manj naporna, še posode ni treba pomivati. No, že dolgo nista sama pomivala. To zanju opravijo drugi.

In ko sta Stephen in Michelle tako iz minuto v minuto na Channel 5 vse bolj in bolj pihala na dušo in grela srca davkoplačevalcev, se je našel strokovnjak za diete in hujšanje Steve Miller, očitno eden iz vrst zlobnih kapitalistov, ter nerazumevajoč do težav para dejal, da biti debel ne pomeni, da imaš pravico do vladnih ugodnosti. Ti ljudje se morajo motivirati, da postanejo koristni člani skupnosti, je zaključil.

Tudi gledalci oddaje Danes zjutraj na ITV so se lahko prepričali, da biti debel pomeni boriti se proti nebrzdanemu neoliberalizmu. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica pod roko prijela takrat 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neenakosti, hkrati boja za socialno pravičnost. Mati samohranilka pravi, da jo država zapostavlja, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers.

No, davkoplačevalci lahko ob takih objavah sami presodijo, ali je nekdo upravičen do pomoči.

Zakaj Ford ne bo odšel v Mehiko in kaj so vam pri tem slovenski MSM zamolčali?

Značke

Barack Obama, davki, Deitroit News, delovna mesta, Donald Trump, Ford, Hillary Clinton, Kolinda Grabar Kitarović, Mark Fields, Mehika, obdavčitev

»We look at all factors and in our view, we see a more positive U.S. manufacturing environment under President-elect Trump and the pro-growth policies and proposals that he’s talking about. (…) So this is a vote of confidence for President-elect Trump and some of the policies he may be pursuing.«

To je, po poročanju Deitrot News, dejal Mark Fields. In Fields ni kdorkoli. Je predsednik uprave Forda. In kar misli Fields, si misli večina ameriškega gospodarstva. Boljše zaupnice in popotnice v Belo Hišo si Donald Trump ne bi mogel želeti.

Novica je včeraj zaokrožila svet, potem ko so iz Forda sporočili, da dela proizvodnje ne bodo preselili v Mehiko, kjer bi zgradil 1,6 milijarde dolarjev vredno tovarno. Namesto tega bodo v naslednjih štirih letih investirali 700 milijonov dolarjev v širitev svoje tovarne v Michiganu (primerna bo za proizvodnjo samovozečih in električnih vozil) in tako odprli 700 delovnih mest. O tem so sicer poročali slovenski mediji, a le redki so povzeli izjavo Marka Fieldsa, ki je ključna. Prvi mož Forda je jasno povedal, da se za tako potezo niso odločili zaradi napovedi Trumpa iz predvolilne kampanje, da bo avtomobile, narejene v Mehiki, obremenil s 35-odstotno carino, ampak zato, ker zaupajo Trumpu, da bo gospodarsko okolje pod njegovim predsednikovanjem podjetno naravnano. Trump je namreč obljubil (in očitno mu podjetniki verjamejo), da bo 35-odstotno stopnjo obdavčitve dohodka pravnih oseb (ena najvišjih obdavčitev na svetu) znižal na 20 odstotnih točk na 15-odstotno. Prav tako je obljubil, da bo davčno razbremenil delavce. Mejo dohodninske lestvice, po katerim moraš plačati dohodnino, bo dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Skratka, podjetniki verjamejo Trumpu, da bo ustvaril davčno prijaznejše okolje za podjetnike, ki edini ustvarjajo delovna mesta. Kot je znano, je administracija Baracka Obame »ustvarjala« in obljubljala delovna mesta s številnimi vladnimi programi, ki so bili bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb parazitov, ne pa potrošnikom na trgu. Podobno bi počela tudi poražena predsedniška kandidatka Hillary Clinton, ki je leta 2014 celo izjavila: »Korporacije in podjetja ne ustvarjajo delovna mesta.« Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja. In to Trump ve. In to dojame tudi recimo hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je leta 2015 na inavguraciji dejala: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.«

Skratka, Ford bi del proizvodnje zagotovo preselil v Mehiko, če bi predsednica ZDA postala Hillary Clinton, ker pa je predsednik postal Donald Trump (uradno se bo to zgodilo 20. januarja), bo več sto milijonska investicija ostala v ZDA. Trump namreč zagotavlja stabilno podjetniško okolje in ne samo ohranja, ampak krepi kapitalizem. Ali kot je dejal Fields: »Izkazujemo zaupanje v podjetno naravnano okolje, ki ga ustvarja Trump.«

Socialisti v šoku: Orban znižal davke, davčni prilivi so zdaj večji

Značke

davki, Madžarska, socialisti, Viktor Orban

Madžari so razkrili lanske davčne prilive. Po besedah tamkajšnjega državnega sekretarja za davčne zadeve Andrása Tállaija so bili davčni prihodki večji od načrtovanih, čeprav so naši severovzhodni sosedje znižali davke. Kar je seveda pravi šok za levičarje vseh vrst, pa tudi za marsikaterega libertarca, ki se sicer zgraža nad ravnanji Viktorja Orbana.

Kako izgleda madžarska davčna računica, si lahko preberete tukaj.

Tovarišija Mira Cerarja in 2. januar

Značke

2. januar, Božič, davki, dela prost dan, dohodnina, ideologija, komunizem, praznik, ZUJF

Ko so poslanci državnega zbora danes izglasovali, da je 2. januar (spet) dela prost dan, je predsednik DZ Milan Brglez odločitev pospremil z besedami, »da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto«. In še: »Gre za vračanje neideološke tradicije.« Podobno je menil tudi poslanec Desusa Uroš Prikl: »Gre za praznik, ki ni ideološko obarvan. To je praznik z večdesetletno tradicijo, dvodnevno praznovanje novega leta ni tako slabo, sploh v trenutkih, ko gre državi bolje.«

Najprej o Brglezovih in Priklovih zablodah o neideološkosti 2. januarja. Ta datum, levičarji hočejo ali pa ne, ima (v Sloveniji) ideološki predznak. Komunistična oblast je po 2. svetovni vojni premeteno in postopoma ukinjala vse, kar je samo dišalo po zahodni civilizaciji ali krščanstvu. Tako so že leta 1948 uvedli praznovanje novoletne jelke, ki naj bi nadomestilo postavljanje božičnega drevesca. Leta 1949 so v šolah dokončno ukinili verouk. Leta 1952 je oblast naročila Maksimu Gaspariju naj oblikuje razglednice z likom dedka Mraza. Tega leta sta bili ukinjeni prvi povojni katoliški glasili (mariborski Verski list in ljubljansko Oznanilo), komunisti so tiskanje dopustili goriškemu apostolskemu administratorju Mihaelu Torošu, sicer članu Ciril-metodijskega društva (trojanskemu konju znotraj katoliške cerkve v Sloveniji). Naslednje leto (1953) so se lotili tistega, kar je bilo v slovenski zavesti najglobje zasidrano – ukinili so praznovanje Božiča, najstarejšega krščanskega in cerkvenega praznika. To leto je bil v Ljubljani prvič organiziran tudi veliki sprevod dedka Mraza, ki pa ni požel navdušenja, kot je to pričakovala revolucionarna avantgarda, hkrati pa je bilo tudi leto, naključje ali ne, ko je pobralo komunističnega krvnika Borisa Kidriča. Med ljudmi je bilo čutiti nezadovoljstvo (tudi med »proletariatom«), zato so leta 1955 razglasili 2. januar kot dela prost dan. Božič je bil Slovencem vrnjen leta 1991, ideološki ostanek komunizma (2. januar) je ostal do leta 2013, ko je državni zbor sprejel Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in odpravil 2. januar kot dela prost dan. Do letos, ko ga je Cerarjeva SMC spet uvedla. Drugi januar ima torej ideološki predznak, podobno kot 2. maj.

Zdaj pa k ekonomski računici 2. januarja. Mediji poročajo, da sta bila razloga za ukinitev 2. januarja dva: prvič, prispevalo naj bi k višji produktivnosti oziroma višjemu bruto domačemu proizvodu, in drugič, v večini preostalih evropskih držav 2. januar ni dela prost dan. To sicer drži, a spregledano je, da je morala (druga) Janševa vlada pri sprejemanju Zujfa trgovati in obremeniti gospodarstvo oziroma zasebni sektor. Na eni strani je grozil popoln kolaps javnih financ, če ne bi sprejeli Zujfa, po drugi strani so sindikati grozili in izsiljevali s splošno stavko. Posledica je bil dohodninski razred do 50 odstotkov, stopnja dohodnine za dividende se je povečala z 20 na 25 odstotkov, davek na dohodek pravnih oseb je znašal 20 odstotkov (postopno bi se moral znižati vsako leto za eno odstotno točko, dokler ne bi znašal 15 odstotkov), v naslednjih mesecih je sledila nova (višja) stopnja DDV (z 20 na 22 odstotkov).

In kaj se je zgodilo od Zujfa do danes. Večina ukrepov Zujfa, ki so vplivala na javni sektor (ob tem je treba še enkrat spomniti, da javni sektor ni sektor, ki ustvarja bogastvo neke države, ampak je to zasebni sektor), je odpravljena ali se počasi odpravlja, kar ne velja za gospodarstvo. Celo več. Vedno bolj ga vlada z javnim sektorjem privijata in stiskata. DDV ostaja 22-odstoten, davek na dohodek pravnih oseb se je, potem ko je dosegel 17-odstotno stopnjo), zvišal na 19 odstotkov, dohodnina od dividend je ostala 25-odstotna, »super« dohodninski razred (50-odstotni) ni bil odpravljen. Po novem (z 2. januarjem kot dela prostim dnevom, in to na vrat na nos tik pred zdajci) bo spet okradeno gospodarstvo. Podjetnik, ki je bil denimo za 2. januar dogovorjen, da kupcu izroči oziroma dostavi nek izdelek, bo moral delavca, če želi izpolniti naročilo, v skladu s kolektivno pogodbo (50-odstotni dodatek) dodatno plačati. Ponovna uvedba 2. januarja kot dela prostega dneva bo pomenilo dodatne stroške dela v trgovini, energetiki, transportu in drugod. Tudi v zdravstvu. Kaj naj naredi človek, ki je za pregled na UKC Ljubljana naročen za 2. januar 2017 in je na ta datum čakal nekaj mesecev? Ga bodo znova naročili in bo spet čakal nekaj mesecev ali kaj? Komu naj vsi ti izstavijo račun? Naj tožijo državo? Poslance? Ali točno določene poslance, tiste, ki so glasovali »za«? Pravijo, da bo 2. januar kot prost dan koristil turizmu. Ali res? Ta »sektor predstavlja le 1,3 odstotka ustvarjene dodane vrednosti in zaposluje 7100 ljudi. Novi dela prost dan (…) bo znižal ustvarjeno dodano vrednost in višal stroške dela,« pravi Bojan Ivanc iz GZS.

Znano je sicer, da levičarji mešajo čustva in razmišljanje, ampak kar so tokrat naredili, je resnično šokantno. In potem tovariši za nameček še trdijo, da sprejeta odločitev nima ideološkega ozadja.

Odprto pismo predsedniku vlade Miru Cerarju

Značke

Branimir Štrukelj, davek na prejemke iz proračuna, davki, DPP, javni sektor, Miro Cerar, podjetništvo, vlada, zasebni sektor

Spoštovani gospod ministrski predsednik dr. Miro Cerar!

Pred predsedniškimi volitvami je v ZDA dobra četrtina državnih uslužbencev dejala, da bo dala odpoved. Kar je seveda dobro, če bodo zdaj svojo obljubo držali. Stroški davkoplačevalcev se bodo namreč znižali. Ker pa težko verjamem, da bi se lahko kaj takega zgodilo v Sloveniji, niti ni najbrž nikakršne možnosti, da bi Vi, gospod Miro Cerar, zmanjšali število državnih uslužbencev, če ne tudi število zaposlenih v celem javnem sektorju, predlagam, da povečate davke.

Ne, ni se treba uščipniti, ker ste povsem prav prebrali. Predlagam Vam uvedbo novega davka, ki utegne rešiti prav vse tegobe davkoplačevalcev, pred samim seboj bo zaščitil celo javni sektor. Mogoče se Vam bo zdelo čudno, da kaj takega predlaga bloger, ki se ves čas bori proti visokim davkom, ker je to uzakonjena kraja in omejevanje svobode posameznika, toda če si lahko nove davke in paradavke izmišljujejo in predlagajo Vaši uslužbenci, iPhone levičarski aktivisti in kulturni marksisti, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj ga ne bi smel tudi jaz, „neoliberalec“, karkoli že to pomeni v besednjaku progresivcev.

Pravzaprav ideja o uvedbi nekakšnega »libertarnega davka« ni ne nova ne izvirna. To priznam. Po svetu ga predlagajo libertarci, klasični liberalci, konzervativci in še kdo, a vedno, kar je seveda povsem nerazumljivo, trčijo ob nerazumevanje aktualnih, socialno čutečih oblasti. Nazadnje sem ga zasledil pri blogerju Libzardu (žal je prenehal s pisanjem odličnega bloga), zato ga bom na kratko povzel, malo aktualiziral, obudil njegovo osnovno idejo, saj je resnost trenutka taka, da ponovitev predloga ni odveč. Če boste sprejeli predlog, se Vam ne bo treba ukvarjati s tobačnim, cestnim ali kakšnim drugim centom, niti z drugimi dajatvami ne, ker predlog mojega davka odpravlja vse vaše skrbi. Celo več. Lahko boste ukinili RTV prispevek, ki ga morajo prisilno plačevati Slovenke in Slovenci, kajti denarja v proračunu bo dovolj, da bo nacionalno televizijo financirala državna blagajna. In lahko boste postali zelo priljubljen predsednik vlade.

Slovenija ima proračunski primanjkljaj, javni dolg se povečuje, nismo več monetarno suvereni, da bi kot v nekdanji Jugoslaviji enostavno natisnili potreben denar. Za inflacijo, ki bi jo s tem sicer povzročili, če bi seveda imeli tiskarno denarja, pa tako ali tako pravijo, da je dobra, a ne? Saj veste, kaj je rekel nekdanji šef slovenske Udbe Janez Zemljarič v dokumentarcu Valentina Areha: da se realni osebni dohodki ob 90 ali 95-odstotni inflaciji ne bi znižali niti za 0,5 odstotka. No, on bo že vedel, saj v sedanjosti hodi k ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. Ampak pustimo zdaj to.

Glede na to, da se Sloveniji ne obeta nobena potrebna strukturna reforma, saj so pridobljene pravice, kakopak, nedotakljive, je rešitev torej nov davek. Imenoval bi se DPP ali davek na prejemke iz proračuna. Davek bi zajemal vse prejemnike (fizične in pravne osebe ter vse državne organe) na katerikoli podlagi. Torej, vsak prejem denarja iz proračuna bi bil obdavčen in bi šel nazaj v proračun. Ker so proračunska izplačila (v državah, kot je Slovenija, kjer je večina gospodarstva pod nadzorom države, še posebej) stabilna in zanesljiva, bi bilo pošteno, da se obdavčijo. Obdavčene bi bile vse plače iz proračuna, vse subvencije, razne pomoči, skratka vse, kar je plačano iz proračuna. Lahko bi določili enotno davčno stopnjo (10 odstotkov), ampak to bi bilo resnično krivično. Zadovoljiti bi morali kaviar socialiste, ki imajo radi progresivno lestvico obdavčitve (saj veste, revni manj, bogati več in tako naprej). Tisti, ki prejemajo več (recimo, da bi bila najvišja stopnja obdavčitve 30-odstotna, ampak ker nismo malenkostni, je lahko tudi 40 ali 50), morajo prevzeti večje breme. To je povsem logično, ni kaj. Saj so tudi Vaši ministri že kdaj izjavili, da morajo tisti, ki imajo več, plačati več.

Seveda bi davek naletel na odpor pri proračunskih talibanih, češ da gre za krajo denarja tistim, ki ga nadvse pošteno, kontinuirano in prizadevno prejemajo iz proračuna. Ne ozirajte se nanje, govorili Vam bodo, da to pomeni napad na revne in na malega človeka, da se bo zmanjšala potrošnja in podobno. Z denarjem, ki bi ga dobili s tem davkom, bi v letu dni pokrili proračunski primanjkljaj, drugače pa bi šel tako ali tako nazaj v proračun, kar pomeni, da bo porabljen nekje drugje, zato tudi potrošnja ne bo manjša, pač pa bo razdelitev denarja pravičnejša. Iskreno verjamem, da bo DPP razumel tudi sindikalist Branimir Štrukelj. Tako bodo odpadle vse težave na pogajanjih z javnim sektorjem.

Kot slišim, gospod Miro Cerar, si nadvse prizadevate, da bi podjetniki svobodneje zadihali. Na uho mi je namreč prišla Vaša nesebična skrb, da bi zaščitili podjetništvo. Imate obsežen inšpektorski aparat, ki se razdaja in ščiti podjetnike pred lastnimi napakami, ki bi jih lahko naredili. Resnično so krvodajalci, res. Lep primer te zaščite so inšpektorji pod krinko, ki se žrtvujejo svoj čas in nadzorujejo prodajalce kostanja. Prav tako me gane Vaša skrb, da slovenske podjetnike še naprej ščitite s principom tako imenovanega plačevanja davka vnaprej oziroma akontacijo. Plačaš toliko, kot ocenijo Vaši, in si miren leto dni. Zato vem, da boste premogli toliko pravičnosti, da boste ista načela uporabili tudi za zavezance za DPP. Tako bodo pod Vašo zaščito, tudi njim boste omogočili, da davek plačajo vnaprej. Ja, DPP bi bil zagotovo najbolj pravičen davek.

Brez zamere in zdravi ostanite.

Kavarna Hayek

Trump vs. Clinton in zakaj medijski mainstream ne sooči njuna gospodarska programa

Značke

davki, Donald Trump, energetika, gospodarski program, Hillary Clinton, minimalna plača, podjetništvo, protekcionizem, socializem, Thomas Sowell, TTIP, volitve, zaposlovanje, ZDA

Ekonomist Thomas Sowell, spreobrnjeni socialist, je dejal nekako takole. Ni težava, da levičarji ne znajo razmišljati, niti to, da ne razmišljajo, ampak dejstvo, da si domišljajo, da vedo, kaj razmišljanje je. Mešajo ga s čustvi. Enako je, ko od slovenskega medijskega mainstreama dobimo dnevno dozo volilne tekme za novega ameriškega predsednika. Običajno tako, da se demonizira (domnevno brezobzirni) Donald Trump in poveličuje (domnevno socialno čutečo) Hillary Clinton. A to še ni vse. Bralec, poslušalec ali gledalec dobi vtis, da je od mnenja Slovenk in Slovencev odvisno, ali bodo ZDA dobile predsednika ali predsednico. Za slovenske medije (no, niso edini) je značilno, da o gospodarskih programih obeh kandidatov skoraj ni govora, osredotočajo se izključno na to, kaj je Trump kdaj kaj rekel o migrantih in kakšen je njegov odnos do žensk, pri Clintonovi (seveda v manjši meri) pa na afere – od Bengazija do vplivanja na delo FBI. Če je že govora o gospodarski politiki, se to zelo poenostavlja in minimalizira na socialno problematiko. Trump naj bi jemal revnim in dajal bogatim, da bodo še bogatejši, Clintonova naj bi bila socialna ženska, ki bo bolj obdavčila bogate, da bi dala revnim. Kakopak je to daleč od resnice.

Preden si malo bolj podrobno ogledamo njuna gospodarska programa na splošno, za uvod nekaj o ZDA. ZDA so postale najmočnejša gospodarska sila v zgodovini človeštva zaradi relativno svobodnega trga, omejene moči zvezne vlade in spoštovanja zasebne lastnine. Žal se od tega že nekaj časa oddaljujejo, povečuje se vpliv intervencionizma in etatizma, osebne svoboščine se krčijo. Zdaj grozi, da bo še slabše. Na eni strani je Clintonova, ki utegne najmočnejšo gospodarsko silo spremeniti v državo „dojiljo“ (kot smo navajeni v evropskih državah) in jo narediti še bolj socialistično, na drugi strani je Trump s svojim protekcionizmom.

Povejmo še to, da bi razliko med njunima programoma najlažje opisali z njunim dojemanjem ameriškega sna. Trump izhaja iz načela, da se ljudje sicer rodijo različni, a z enakimi pravicami in enakimi možnostmi za uspeh, če si ga seveda želijo. Če tega sna ne uresničijo, ni zato kriv drug človek ali država, krivi so sami. Clintonova po drugi strani meni, da je ameriški sen zgolj mit, saj imajo eni že ob rojstvu več pravic in več možnosti. Če človeku ameriški sen ne uspe, za neuspeh ni kriv sam, ampak vsi drugi: od konkurentov do države. Zato je zvezna vlada tista, ki mora posamezniku pomagati do uspeha.

Poglejmo si  nekatere podrobnosti in glavne značilnosti.

Trgovinski sporazum (TTIP) med EU in ZDA

Trump je odločno proti sporazumu, Clintonova pa je najprej podpirala TTIP (saj ga je pomagala oblikovati), zdaj vanj dvomi.

Regulacija Wall Streeta

Clintonova podpira Dodd-Frank zakon, ki bi ga na nekaterih področjih še zaostrila, Trump bi Dodd-Frank zakon odpravil.

Minimalna plača

Trump nasprotuje določitvi nove, višje minimalne plače na nacionalni (zvezni) ravni (7,25 dolarja na uro). Če jo želi določiti, naj jo vsaka zvezna država določi po svoje. Clintonova bi na nacionalni ravni zagotovila minimalno plačo v višini 12 ameriških dolarjev na uro, ponekod pa 15 dolarjev.

Podjetništvo in mala podjetja

Clintonova bi dala olajšave za mala podjetja, podpira inovativne pristope financiranja podjetništva, Trump nima jasno izdelanega (razen kritike zvezne vlade) stališča do manjših podjetnikov.

Proizvodni sektor

Trump načrtuje agresivno zunanjetrgovinsko politiko (večji izvoz) in uvedbo carin za oživitev predelovalne industrije. Carina na mehiško blago bi bila 35-odstotna, na kitajsko pa 45-odstotna. Clintonova podpira davčne olajšave za podjetja, ki bi proizvodnjo preselila nazaj v ZDA, in subvencije podjetjem za zaposlitev novih delavcev.

Infrastruktura

Trump sicer pravi, da je modernizacija infrastrukture pomembna, a do nedavnega še ni vedel, kako bi jo financiral. Pred dnevi pa je dejal, da bi za obnovo cest, mostov in druge infrastrukture namenil en bilijon ameriških dolarjev. Po besedah Clintonove bi njena zvezna vlada v petih letih za javna dela investirala 275 milijard ameriških dolarjev v gradnjo infrastrukture.

Prezaposlitev delavcev

Za prezaposlitev bi Clintonova podjetjem dala 1.500 evrov davkoplačevalskega denarja za vsakega delavca oziroma vajenca, Trump o tem nima jasnega stališča.

Dohodkovna neenakost

Clintonova bi priznala 15-odstotno davčno olajšavo podjetjem, kjer bi lastniki dobiček delili z delavci, Trump o tem (razen nekaterih pripomb o previsokih dohodkih predsednikov uprav, zlasti bankirjev) nima posebnega mnenja.

Energetika

Trump obljublja oživitev energetskega sektorja s pomočjo fosilnih goriv in deregulacijo področja energetike, Clintonova načrtuje, da bi se v desetih letih vsak ameriški dom napajal z obnovljivimi viri energije (ob pomoči zvezne vlade) in da bi porabo nafte zmanjšali za tretjino.

Znanost in tehnologija

Clintonova bi povečala izdatke zvezne vlade za znanstvene raziskave na vseh področjih, Trump bi se osredotočil predvsem v raziskavo vesolja, saj verjame, da je prihodnost ZDA v vesolju in da lahko to prinese delovna mesta.

Družinska delovna politika

Clintonova obljublja vse mogoče in nemogoče: od zagotovljenega enakega plačila in plačanega porodniškega dopusta do brezplačnega varstva otrok in plačila bolniške. Nikoli ni povedala, kje bi dobila denar, da bi pokrila te stroške. Trump pravi, da bi družinska politika Clintonove ZDA pahnila v recesijo, sam nima jasno izdelane politike.

Delovna mesta

Trump bi število novih delovnih mest povečal s spodbujanjem, da se več podjetij ustanovi doma, da se ustanavljanje podjetij deregulira in da se poveča število delovnih mest v proizvodnji. Clintonova bi zaposlenost povečala z javnimi deli in velikimi infrastrukturnimi projekti.

Davki

1. Dohodnina

Za lažje razumevanje najprej na kratko in poenostavljeno o ameriški dohodninski lestvici. Ta ima sedem razredov: najnižji dohodki (do 9.225 ameriških dolarjev za samske in do 18.450 dolarjev za poročene) so obdavčeni z 10 odstotki, najvišji (nad 413.200 dolarjev za samske in nad 464.850 dolarjev) pa z 39,6 odstotka. Kaj obljubljata Trump in Clintonova.

Clintonova bi plačilo dohodnine odpravila za dohodke pod 9.275 ameriških dolarjev, druge stopnje bi ostale približno enake, a uvedla bi nov dohodninski razred za tiste, katerih letni dohodki presegajo 5 milijonov dolarjev (obdavčitev 43,6 odstotka od davčne osnove).

Tudi Trump bi odpravil dohodnino za ljudi z najnižjimi dohodki, samo da bi mejo, po kateri si obdavčen, dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Nato bi imel samo še tri dohodninske razrede: do 54.000 dolarjev (12 odstotkov), od 54.001 do 154.000 dolarjev (25 odstotkov) in najvišji dohodninski razred nad 154.001 dolarja (33 odstotkov). Trump bi torej znižal davek vsem.

2. Obdavčitev podjetij

ZDA imajo danes eno najvišjih stopenj obdavčitev dohodka pravnih oseb – 35 odstotna stopnja. Trump bi obdavčitev znižal na 15 odstotkov.

Sedanji predsednik Barack Obama je predlagal, da bi ta davek znižali s 35 na 28 odstotkov, toda Clintonova se o tem še ni jasno izrekla. Zdi se, da ne podpira znižanja.

3. Davek na nepremičnine

Trump bi popolnoma odpravil davek na nepremičnine. Meni, če si enkrat že plačal davek, ko si nepremično kupil, ne moreš biti zdaj obdavčen samo zato, ker jo imaš. To bi veljajo za tiste samske, katerih premoženje ne presega 5,45 milijona dolarjev, in družine, katerih premoženje ne presega 10,9 milijona evrov.

Clintonova meni, da je davek na nepremičnine premajhen, zato bi ga povečala.

4. Davek na dediščino

Trump bi davek na dediščino odpravil, medtem ko bi Clintonova davek na dediščino najbogatejših Američanov povečala s 40 odstotkov na 65 odstotkov.

Luka Mesec bi z levičarsko novinarsko organizacijo (DNS) radikalno posegel na trg dela

Značke

Bogomir Kovač, davki, Delo, desnica, Društvo novinarjev Slovenije, Državni zbor, Facebook, levičarji, Luka Mesec, Mladina, trg dela, Združena levica

Od začetka globalne finančne krize, ki v Sloveniji, če smo iskreni, še traja, so uspeli levičarji prek mainstream medijev javnost, da je za celotno nesrečo, v katero se je zapletlo človeštvo, kriv neoliberalni kapitalizem, ki pa, tako ugotavljajo levičarski intelektualci, izumira. V vsej svoji brutalni obliki je ta thatcherjansko-darwinistična ideologija pustošila tudi po Sloveniji. A ker se poslavlja, ji je treba dati pospešek povsod, kjer lahko.

Eno takih področij je tako imenovano prekarno delo. Gre za tiste ljudi, ki pri nekem delodajalcu niso zaposleni, temveč zanj delajo kot samostojni podjetniki ali po pogodbi. Povedano drugače. Ker delodajalec nima denarja (ker ga z davki duši država), da bi za zaposlenega plačal vse davke in prispevke ter delavcu omogočil tudi dostojno neto plačo, se dogovorita, da bosta sodelovala po pogodbi. Zadovoljen je delodajalec, ker je znižal stroške, zadovoljen je delojemalec, ker sploh lahko delan in dobi celo več, kot če bi bil zaposlen. Toda vmešali so se levičarji, češ tako ne gre. Ti škodljivci bi rajši videli, da bi delavec ostal brez dela in bi bil strošek države, namesto da bi delal, a imel manjšo socialno varnost, kot jo nudi redna zaposlitev.

Zato je Združena levica na pobudo Društva novinarjev Slovenije (DNS) v parlament vložila novelo 19. člena zakona o inšpekciji dela. Po njej inšpektorji ne bodo več izdajali le prepovednih odločb, ampak bodo delodajalcu odredili, da delavca, ki se je znašel v prikritem delovnem razmerju, tudi redno zaposli. To pomeni, da se bo država neposredno vmešala v kadrovsko politiko podjetja, to pomeni, da lastnik podjetja sploh ne bo imel več možnosti, da delavca odpusti, ampak ga bo moral v treh dneh zaposliti. To je podobna norost kot predlog sindikatov, da bi morali biti delavci obvezno in zakonsko udeleženi pri dobičku (tudi zasebnega) podjetja, ali norih bab, združenih v neko feministično gibanje, da mora biti v vodstvu podjetja toliko in toliko žensk, drugače podjetje ne sme poslovati.

Predlog Združene levice je nevaren za trg dela, saj ga utegne narediti še bolj rigidnega, kot je. Toda povsem upravičeno se lahko bojimo, da bo v državnem zboru dobil dovolj podpore. Tam namreč desnice (v ekonomskem smislu) skorajda ni več. Tisto, kar je od nje ostalo, običajno podpre take in drugačne populistične predloge levičarjev. Samo spomnimo se, kako je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je jeseni glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. In še kaj bi se lahko našlo. Vse gre v smeri tistega, kar je levičarski apologet Bogomir Kovač že lani zapisal v Mladini o »javni odgovornosti za zasebni interes«, češ da je Smithova nevidna roka trga skrita roka tatov in da je vidna roka države pot do ekonomske demokracije. Ne gre več samo zato, da bi država odločala, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši, ampak tudi zato, koga naj zasebnik zaposli in koga ne ter na kakšen način.

Zanimivo pa je nekaj. Ker je precej nerodno, da DNS sodeluje z radikalno levico, so očitno zato v Delu to podrobnost izpustili. Namreč, da je Meščeva Združena levica zakon vložila na pobudo levičarske novinarske organizacije. Zakaj niso rajši sami zbrali 5.000 podpisov za vložitev zakona? Ampak pustimo ob strani te »malenkosti« in »nerodnosti«.

Kako dobra „dojilja“ je mati država Slovenija?

Značke

alkoholne pijaće, Avstro-Ogrska monarhija, davki, Dušan Mramor, etatizem, Finska, Libzard, Nanny State Index, obdavčitev, Tko je John Galt, Češka

Najprej sem bil v dvomih, ali naj sploh objavim lestvico, ki bi ji lahko rekli „Naj evropske dojilje“ ali “Naj evropske varuške”. V dvomih zato, ker je Slovenija na tej lestvici držav EU, ki zadevajo zakonodajo o uživanju hrane, pijač in cigaret, v „zlati sredini“. Bojim se, da bodo levičarji v tem videli veliko rezerve za dodatno obdavčitev in krnenje svobode posameznika in njegove izbire, da bi bili bolj podobni „razvitim“ državam. Vključno s finančnim ministrom Dušanom Mramorjem, ki razmišlja, kako in na kakšen način povečati davke. Ampak, vseeno.

Letos je prvič objavljen Nanny State Index. Gre za indeks (v tem delu Evrope ga je prvi objavil portal Tko je John Galt, zato ga povzemam), ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Indeks upošteva višino trošarin, koliko stroga je zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, ena tretjina na alkoholne pijače in ena tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Lestvico si lahko pogledate tukaj.

Najbolj „skrbna“ dojilja (varuška) je mati država Finske, ki ima tudi sicer največjo javno porabo v EU in daje največ za socialno varstvo, zato tudi ni čudno, da je Finska v zadnjih letih med najslabšimi ekonomijami v EU po gospodarski rasti. Zanimivo je, da sta na vrhu tudi Velika Britanija in Irska, ki sta drugale med najmanj ekonomsko represivnimi državami v EU. Ampak, dobro.

Na dnu lestvice (za levičarje najslabše, za nas ekonomske liberalce pa najboljše) je Češka, ki skoraj nima posebnih regulacij glede hrane in pijače, tobačni izdelki se lahko prosto oglašujejo. Zato sploh ni čudno, da je Češka s svojo liberalno ekonomijo eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Za razliko od Slovenije so opravili lustracijo, ki je Slovenija ni zmogla. Če kdo misli, da to ne vpliva na ekonomijo, naj si ogleda države, ki so obračunale s komunisti (z njim ni milosti), in bo videl, kako hitro te države napredujejo na gospodarskem področju.

Slovenija je na 16. mestu, nekje v zlati sredini. Ampak naj vas to ne zavede. Slovenija ima visok DDV in druge obdavčitve, tako da se ta „zlata sredina“ nekako kompenzira. Toda ker imajo levičarji velike apetite, se bojim, da si bodo zaželeli (in zahtevali), naj bo Slovenija podobna državam, ki so na tej lestvici pobarvane (dobesedno) rdeče.

In za konec misel portala Libzard: Ne obstaja hujša zasvojenost od socialne zasvojenosti, ni hujšega zla od etatizma. Država ni mati nikomur, država ne more biti dojilja. Svoje roke bi morala držati čim dlje stran od življenj državljanov, od njihovih žepov, računov na banki, nepremičnin in druge lastnine.