Kaj imata skupnega Illinois in Slovenija?

Značke

Abraham Lincoln, Austin Berg, Branimir Štrukelj, davki, Freedom Partners, Illinois Policy, Illinos, Miro Cerar, Nathan Nascimento, Slovenija, Texas

Zvezna država Illinois ima slogan „Lincolnova dežela“. Ne zato, ker bi imel veliko skupnega s to državo, ampak ker so se prebivalci Illinoisa leta 1955 odločili, da bodo postali simbol demokracije v duhu 16. ameriškega predsednika. A so daleč od tega, saj ljudje dobesedno bežijo iz Illinoisa. Od leta 2010 do julija letos je državo zapustilo 642.821 ljudi, samo v prvih sedmih mesecih letošnjega leta 114.779. Državo torej vsakih 4,6 minute zapusti en prebivalec, v Illinois Policy piše Austin Berg. Izseljevanje je tako številčno, da je Illinois iz pete najbolj poseljene države v ZDA padel na šesto mesto.

Razlogi za izseljevanje so podobni tistim v Sloveniji, iz katere se ne izseljujejo samo mladi, ampak kar cele družine. Edina razlika med Illinoisom in Slovenijo je v tem, da prek luže glavni razlog poimenujejo s pravim imenom – visoki davki. Takole piše Berg:

„Nadaljnja erozija davčne osnove v Illinoisu je največja proračunska težava države. Zaradi preveč družin, visokih stroškov države in posledično počasnega gospodarstva je Ilinois postali neprivlačen kraj za ljudi, ki želijo tam pognati svoje korenine. Državni in lokalni politiki morajo ukrepati agresivno in preprečiti še večje stroške. Tudi strah pred nadaljnjim povišanjem davkov zadostuje za spodbujanje nadaljnjega izseljevanja. Za začetek bi bila dobra uvedba poštenih pogajanj med vlado in sindikati državnih uradnikov. Državni sindikati v Illinoisu imajo trenutno pristojnost, da držijo davkoplačevalce na muhi, zato ni presenetljivo, da prebivalci raje odidejo, kot da plačajo enega najvišjih davkov na nepremičnine po celotnih ZDA. Istočasno se morajo voditelji lotiti konsolidacije v svojih vrstah. Lincolnova dežela ima veliko več davčnih organov kot katera koli druga država.“

Toda v kongresu in senatu Illinois, kjer imajo večino demokrati (guverner je republikanec), so se odločili, da bodo težavo reševali s povečanjem davkov in se tako izognili konfliktu s sindikatom državnih uradnikov, kar spominja na pogajanja Cerarjeve vlade z Branimirjem Štrukljem. Na drugi strani pa je Texas, ki je znana kot zvezna država „brez davka na dohodek“, kamor se dnevno v povprečju priseli 345 ljudi. Predvsem gre za manjše podjetnike, saj Texas slovi tudi kot država z veliko priložnosti za posel, delovna mesta in ustvarjanje družinskega življenja. „Ko je davčno in regulativno okolje slabo, se ljudje premaknejo v ekonomsko ugodnejša območja. Ta pojav ni skrivnost, tako trg deluje,“ je dejal Nathan Nascimento iz Freedom Partnersa. Ampak, saj veste, kako je z levičarji: radi imajo tuj denar, hkrati sovražijo kapitalizem, kjer trg uravnava ekonomijo.

Davčne oaze in Miki Miška

Značke

Amazon, davki, davčna utaja, davčne oaze, Ed Murray, Miki Miška, Tim Burgess, tovarišijski kapitalizem, ZDA

V začetku septembra je Amazon, največji svetovni on-line trgovec, objavil novico, da išče nove prostore in da sedež mogoče ne bo več v Seatllu. Povedano drugače. Amazon se napovedal umik z območja, kamor gravitira skoraj štiri milijone ljudi. Takoj po objavi so na Amazon začele prihajati ponudbe županov iz vseh Združenih držav Amerike (ZDA). Kar ne preseneča, saj je Amazon v Seatllu zaposlil 40.000 ljudi, posredno je ustvaril še 50.000 delovnih mest, v mestno infrastrukturo je vložil 3,7 milijarde dolarjev, plačal več milijard davkov, napolnil je hotele v mestu in okolici, saj je samo lani rezerviral 233.000 nočitev. Zakaj taka odločitev? Levičarski aktivisti so več mesecev protestirali in zahtevali, da mestni možje bolj obdavčijo bogate. Najprej so pred dvema letoma povečali minimalno plačo s 7,25 dolarja na 13 dolarjem, kar je, ne boste verjeli, pripeljalo do tega, da so se zaposlenim v povprečju zmanjšali dohodki (to je pokazala raziskava, ki jo je naročil županov urad), nato so se letos odločili, da morajo vsi meščani, ki zaslužijo več kot 250.000 dolarjev, plačati 2,5-odstotni dodatni davek. In glede na to, da je Amazon dober plačnik, njegovi zaposlenim pa imajo nadpovprečne dohodke, je jasno, da bo odločitev najbolj prizadela prav delavce Amazona. Ni treba posebej poudarjati, da je župan Ed Murray militantni levičar (demokrat), povrh vsega še homoseksualec. Ko so meščani po tej odločitvi mestnih oblasti in najavi odhoda Amazona začeli dvigati glas, je stisnil rep med noge in odstopil. Njegov naslednik Tim Burgess (nekoč republikanec, danes demokrat) se je takoj začel pogajati z Amazonom in kot zdaj kaže, bo Amazon ostal v Seatllu, a levičarji ne bi bili levičarji, če globalne družbe ne bi obtožili poskusa izogibanja plačila davkov.

Precej podobna je zgodba z novimi predstavljenimi tako imenovanimi »rajskimi dokumenti«, ki razkrivajo osebe, ki poslujejo prek »davčnih oaz«. S temi imeni se označujejo kraji, območja ali države na zemeljski obli, ki imajo ljudem prijazne davke. Ljudem prijazne davke pa pomeni, da jim država od plačila, ki tega dobijo za opravljeno delo, ne vzame polovico, kot je primer v Sloveniji. A taki kraji so za levičarje vseh vrst in barv zlo na zemlji, ljudje, ki prek njih poslujejo, pa pohlepneži, davčni utajevalci, ki ne pustijo, da si od njihovega dela paraziti odrežejo še bolj zajeten kos pogače. Progresivna misel pravi, da bi bilo vsem boljše, če ljudje ne bi poslovali prek davčnih oaz, poleg tega (če bi vsi plačali davke) bi bili lahko davki nižji. Kar seveda ne drži. Davki zagotovo ne bi bili manjši, ampak bi več denarja ostalo za parazite, več bi bilo denarja za tovarišijski kapitalizem.

Tovariši socialisti mešajo vzrok in posledice. Državljani ne plačujejo davkov zato, da bi jih potem znižali, ampak se davki znižajo zato, da bi jih ljudje plačali. Če tako veliko ljudi ne plačuje davkov oziroma svoje poslovanje selijo v davčne oaze, to pomeni, da ima neka država najmanj eno težavo od naslednjih dveh: prvič, javna poraba države ne neodgovorna in netransparentna, zato so tudi ljudje neodgovorni do države; in drugič, davki so previsoki in niso sorazmerni s tistim, kar država državljanom vrača nazaj (države, ki so »izgubljene v vesolju«).

Zato posamezniki pač poslujejo v državah, kjer so davki nizki. In zato niso nobeni davčni utajevalci. Zakonodaja pač dopušča poslovanje kjerkoli na svetu, to poslovanje pa mora biti v skladu z zakoni, kjer je človek davčni rezident, in skladu z zakoni države, kjer je sedež podjetja. Poglejmo povsem enostaven primer lastnika podjetja, ki je imelo konec leta 100.000 evrov dobička. Če ima podjetje sedež v Sloveniji, najprej plača 19-odstotni davek na dohodek pravnih oseb, kar pomeni, da si država takoj vzame 19.000 evrov. Podjetju tako ostane 81.000 evrov za izplačilo dividend, ki so obdavčene s 25-odstotno stopnjo. To pomeni, če si jih lastnik izplača, plača državi 20.250 evrov, njemu ostane 60.750 evrov. Če pa ima sedež podjetja denimo na Angvili, kjer dobiček podjetja ni obdavčen, dobi slovenska država (ker je kot fizična oseba davčni zavezanec v Sloveniji) le 25.000 evrov (davek na izplačilo dividend), posamezniku ostane 75.000 evrov.

Še bolj absurdna je zadeva s plačami. Denimo, da se lastniku leto dni ne da delati in si reče, da si bo z dobičkom izplačeval plačo. Najprej mora odšteti 19-odstotni davek od dohodka pravnih oseb, kar pomeni, da za plačo lahko nameni 81.000 evrov. Ta vsota pa je dovolj za izplačilo dvanajstih plač v višini 5.800 evrov bruto (računati je treba bruto bruto, ki je strošek delodajalca in na mesec znaša 6.700 evrov). Vsak mesec tako posamezniku ostane 3.250 evrov neto. Toliko dobi na svoj račun. Zdaj pa izračunajte, koliko si vzame država. Od 100.000 evrov zasluženega denarja ostane posamezniku le 39.000 evrov, kar 61.000 evrov gre parazitom!

Zato si nekateri omislijo povsem legalno pot, da pridejo do celotnega zaslužka. Če imaš podjetje na Angvili in imaš na računu 100.000 evrov, si lahko vse izplačaš v obliki posojila. To ni kaznivo dejanje, ni davčna utaja, niti izogibanje plačilu davka ni. Je povsem zakonita in legalna pot do lastnega denarja. Ja, žalostno je, da mora posameznik uporabiti različne instrumente, da lahko pride do kar največjega dela denarja, ki ga je ustvaril z lastnimi rokami. In razkrivanju »takih ravnanj« časnik Delo pravi »vpogled v temačni svet davčnih utaj« in »izogibanje plačevanju davkov«. Sem in tja sicer zasledimo priznanje, da so posamezniki in podjetja »izkoristila vrzeli v mednarodnih zakonih«, čeprav ni jasno, kakšnih in katerih mednarodnih zakonov, saj obstajajo le nacionalne davčne zakonodaje, ki so med seboj precej različne.

Za konec si oglejmo nekaj nesmislov v definiciji »davčne oaze«. Prevladuje mnenje, da imajo države, ki so davčne oaze, »ohlapno zakonodajo«, da je »upravljanje podjetij poenostavljeno« in »da imajo nizke davke ali jih sploh nimajo«. Vprašajte se: (prvič), kaj naj bi bila neohlapna zakonodaja? (200 različnih regulacij namesto ene ali dveh?); (drugič), kaj naj bi bilo nepoenostavljeno upravljanje podjetij? (Da podjetje ustanoviš v mesecu dni, namesto v dveh urah?); (in tretjič), kaj je narobe z nizkimi davki? (Bi morali biti tako visoki kot v Sloveniji ali še višji?).

In naprej? Denar v davčne oaze ne »beži pred davkarijo«. Pravilno bi bilo: denar v davčne oaze beži pred krajo države! Edino, kar je sporno, je, da davčne oaze izkoriščajo kriminalne združbe in tako perejo denar od trgovine z drogami, belim blagom, orožjem, se financira terorizem ali v davčne oaze prihaja denar, ki so ga politiki pridobili s korupcijo. Ampak, to ugotavljajo celo strokovnjaki, pranja denarja kriminalcev in politikov je v davčnih oazah vse manj. Zakaj? Ker ga davčne oaze tudi same nočejo več. Zato tovrstni kriminalci in teroristi rajši uporabljajo »davčno urejene« države, ki imajo »neohlapno zakonodajo« in kjer sicer ni »poenostavljanega upravljanja podjetij«, je pa zelo poenostavljeno odpiranje transakcijskih računov. Tak raj, denimo za italijansko mafijo ali teroriste iz Irana, je Slovenija. Na sončni strani Alp se namreč nikomur ne zdi sumljivo, da se na tvoj račun stekajo ogromne vsote denarja, ti ga pa potem prenakažeš ljudem, ki jim je ime Miki Miška ali Jaka Racman. Seveda, kako ti bo to sumljivo, ko pa imaš tudi v Sloveniji ljudi, ki jim je denimo ime Brusli. Ne, sumljivi niso tisti, ki pred očmi vlade in organov pregona operejo milijardo dolarjev, ampak tisti, ki bi radi od plačila za svoje delo državi dali kar najmanj. Ker menijo, da ni pošteno, da jim paraziti vzamejo polovico, v nekaterih primerih tudi več.

MDS tudi uradno mednarodna levičarska organizacija

Značke

Christine Lagarde, davki, Doland Trump, Howard Schneider, IMF, MDS, Mednarodni denarni sklad, progresivni davki, Tko je John Galt, Univerzalni temeljni dohodek, UTD, Washington Post, ZDA

Bilo je februarja 2014, ko je Washington Post objavil kolumno Howarda Schneiderja z intrigantskim naslovom: »Communists have seized the IMF!« Kar je bilo malo čudno, saj je Mednarodni denarni sklad pogosto tarča levičarjev, da gre za mednarodno ustanovo, ki je namenjena širjenju neoliberalizma. A resnica je ravno obratna. Sklad je postal ustanova, ki tudi uradno podpira levičarske ekonomske politike. In da ne bom odkrival tople vode, si bom sposodil najnovejše primere, ki jih podaja bloger na blogu Tko je John Galt.

Davčna represija

Direktorica MDS Christine Lagarde predlaga, da države v razvoju postanejo bolj davčno represivne in da povečajo delež davčnih prihodkov v BDP. Tako naj bi pospešile gospodarsko rast.

Nasprotovanje Trumpu

MDS odkrito nasprotuje predlogom, da ZDA zmanjšajo davčno obremenitev, ker preveč denarja v rokah tistih, ki so ga v resnici zaslužili, lahko pomeni, da ta denar ne bo pametno porabljen.

Davčna konkurenca

Ekonomisti MDS se na službenem blogu pritožujejo, da obstaja davčna konkurenca med državami. Če neka država zmanjšuje davke, da bi pritegnila tuje investitorje, je to za MDS nesprejemljivo, saj bo politiki ostalo premalo denarja. Ekonomisti MDS predlagajo mednarodno intervencijo.

UTD

V nedavnem dokumentu MDS je zapisano, da si MDS prizadeva za povečanje obdavčenja, progresivne davke, večjo vlogo države pri prerazdelitvi dohodka in uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Tako naj bi se borili proti neenakosti. Predstavili so celo tezo, da je zmanjšanje življenjskega standarda zaželeno, ker bodo ljudje povem bolj enaki.

Celoten tekst blogerja si lahko preberete TUKAJ.

7 mitov SMC o 2. tiru*

Značke

2. tir, 2TDK, davki, davkoplačevalci, infrastruktura, Jure Leben, Luka Koper, Miro Cerar, referendum, SMC, železnica

Konec tedna bomo volivci na referendumu odločali o usodi zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT). Cerarjeva vlada, ki za referendumsko kampanjo troši davkoplačevalski denar, se pravi tudi denar tistih, ki so proti zakonu, želi volivce prepričati, da je od zakona odvisna usoda 2. tira. A to je le eden od mitov, ki jih ustvarjajo na Gregorčičevi 20.

Kaos, ki je do zdaj spremljal projekt 2. tir, predvsem pa njegovo vodenje, ki ga prevzema fantomsko podjetje 2TDK z enim samim zaposlenim (upravljal bo z milijardo evrov), vzbuja številne pomisleke in dvome. Da bi jih odpravili, skušajo vladni uradniki prepričati javnost z izmišljenimi miti. Čas je, da jih razbijemo in glasujemo proti.

Mit št. 1: Cena bo 961 milijonov evrov

Ne drži. Najprej zato, ker je to cena brez DDV, kar pomeni, da bo cena drugega tira (27,1 kilometra dolgega odseka med Koprom in Divačo) v resnici najmanj 1,17 milijarde evrov. Drugič pa zato, ker je cena za zdaj zgolj pobožna želja vlade, kar je potrdil tudi nekdanji državni sekretar Metod Dragonja, danes svetovalec v podjetju 2TDK, češ da izdelane ocene še niso dovolj natančne. To pri davkoplačevalcih vzbuja najmanj nelagodje.

Strokovnjaki civilne družbe so prepričani, da bo gradnja 2. tira dražja, ker je cena izračunana za idealne razmere. Gradnja številnih predorov bo potekala na krasu, ki je poseben in zahteven, saj gre za zelo specifično geološko sestavo terena. Kaj bo potrebno narediti, bodo pokazala podrobna geološka vrtanja, ki še niso bila opravljena. Šele na podlagi tega se bo lahko ocenila vrednost investicije. Kar posredno priznava tudi državni sekretar Jure Leben, češ »da bo cena projekta znana takrat, ko bo projekt končan«.

Mit št. 2: Najmanjša obremenitev davkoplačevalcev

Ne drži. Ne obstaja najmanjša ali največja obremenitev davkoplačevalcev, obstaja samo prisilna obremenitev davkoplačevalcev. Ampak če za hip pustimo to ob strani, si oglejmo vladno genezo prepričevanja (beri: zavajanja) državljanov. Stranka SMC je 13. aprila na družbenih omrežjih objavila naslednje: »Drugi tir ne bo zgrajen na plečih davkoplačevalcev.« Ko so ugotovili, kakšnega kozla so ustrelili, so začeli govoriti, da je finančna konstrukcija zasnovana tako, da bo najmanj bremenila davkoplačevalce, danes SMC govori, da predlagano financiranje najmanj bremeni proračun.

Zadnje (tehnično gledano) drži, praktično pa so vse to debele laži. Prvič, proračun se ne polni sam od sebe, ampak ga polnijo davkoplačevalci. Drugič, nepovratna sredstva se ne oberejo na drevesu. Tretjič, tudi evropska sredstva so denar davkoplačevalcev. Četrtič, za kredite bodo jamčili davkoplačevalci. Torej, tudi če odmislimo tujega vlagatelja in posojila, bo vložek davkoplačevalcev okoli pol milijarde evrov.

Mit št. 3: Slovenija bo zaostala v razvoju

Ne drži. Čeprav v SMC trdijo, da je »glas za drugi tir (…) glas za razvoj Slovenije«, je to, milo rečeno, zavajanje. Razvoj Slovenije ni in ne more biti odvisen od 27,1 kilometra dolge železniške proge in od nekega podjetja, ki sliši na ime 2TDK. SMC s takimi izjavami ustvarja izredne razmere, kar kaže, da ima vlado v pesti gradbena mafija okoli Foruma 21, ki si obeta stomilijonske zaslužke.

Os same gradnje bo največ koristi imela Luka Koper, ki bo sicer z nekaterimi dajatvami sofinancirala gradnjo, a ne v taki meri, kot bi človek pričakoval. Če Luka Koper za svoj razvoj potrebuje 2 tir, naj ga financira. Tudi napovedi rasti pretovora so pretirane (z 22 milijonov ton lani na 35,3 milijona ton leta 2030), poleg tega onesnaževanje zaradi cestnega tovornega prometa ne bo manjše, saj vlada sama napoveduje, da se bo cestni prevoz kljub drugemu tiru več kot podvojil (s 7,7 milijona ton letos na 18,5 milijona ton leta 2040), medtem ko se bo promet po železnici povečal za manj – za 13,1 milijona ton. To pomeni, da se kljub povečani pretočnosti železnice ne bo povečalo samo onesnaževanje, ampak tudi avtocestni zastoji.

Mit. št 4: Drugi tir ne bo zgrajen

Ne drži. Referendumski glas »proti« ne pomeni, da drugi tir ne bo zgrajen. Na referendumu se glasuje o zakonu, ki predpisuje izvedbo investicije, gospodarjenje in upravljanje z infrastrukturo ter dajatve (pribitek na avtocestno cestnino in takso za pretovor v Luki Koper). Glas »proti« bo na referendumu zato pomenil predvsem glas proti netransparentnemu vodenju projekta, proti podjetju 2TDK, za katerega nihče ne ve, zakaj je bilo ustanovljeno, in proti avtokratskemu in narcisoidnemu načinu vladanja Mira Cerarja, ki ves čas kampanje grozi in žali državljane. Predvsem pa, da bo 2. tir začela graditi nova vlada (prihodnje leto so državnozborske volitve), in to z ugodnejšo in dokončano finančno konstrukcijo, našli bi lahko tudi alternativno traso.

Mit št. 5: SMC prevzema odgovornost

Ne drži. Odgovornosti ne prevzema nihče, odgovornost se bo socializirala, breme tega bodo v največji meri nosili (neto) davkoplačevalci, še posebej v primeru, če se bo kaj zalomilo in se bo projekt podražil. Miro Cerar je na družbenih omrežjih sicer sporočil, da »sam osebno in vlada stojita za projektom 2 tir«, kar bi lahko (napačno) razumeli, da premier prevzema osebno odgovornost. Sedanji premier ne prevzema nikakršne odgovornosti, še najmanj odškodninske. Samo spomnimo se podpredsednika »etične« in »moralne« SMC Milana Brgleza, kako se je ob odvzemu mandata predsedniku SDS Janezu Janši zaklinjal, da prevzema politično odgovornost. Ko je ustavno sodišče Janši vrnilo mandat, si je premislil. Če bi Miro Cerar resnično želel prevzeti tudi osebno odgovornost, bi bila ta (če že imamo poseben zakon za 27,1 kilometra železja in kamenja) jasno opredeljena.

Mit št. 6: 9.000 delovnih mest

Ne drži. To je ena največjih laži Cerarjeve vlade. »Če želimo, da se Slovenija razvija, če želimo 9.000 novih delovnih mest, če želimo razvoj Luke Koper, potem zgradimo že enkrat ta 2 tir,« je dejal Jure Leben, Cerarjev sekretar, ki ga morajo javni uslužbenci v dopisih naslavljati z »Jure Leben, master of science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, državni sekretar,« in ki je leta 2014 odstopil z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za okolje ravno zaradi zavajanja javnosti. Toliko o tem, koliko lahko verjamemo besedam Lebna.

Ampak od kod vladi številka 9.000? Domnevno na podlagi mednarodne študije, po kateri da milijarda ameriških dolarjev, vložena v velike infrastrukturne objekte, ustvari (posredno ali neposredno) 28.000 delovnih mest. Vladni uradniki so številko malo prilagodili, Metod Dragonja iz 2TDK pa je kasneje priznal, da gre za le ocene.

Mit št. 7: Infrastrukturni projekt

Ne drži. Gradnja drugega tira je infrastrukturni projekt le po imenu, drugače gre za povsem politični projekt vlade Mira Cerarja in njegove SMC. Tudi če odmislimo, da so vse vladne odločitve že po definiciji politične, političnost projekta dokazuje kar nekaj zadev: (prvič), nedorečen zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu (politika si vedno pusti veliko prostora); (drugič), ni znana finančna konstrukcija (prodajanje megle je tipično za politiko); (tretjič), projekt nima jasno določene cilje (politični cilji niso nikoli natančni, ampak temeljijo na običajno nerealnih željah, kar kaže tudi načrtovanje 2. tira in zakon; (četrtič), plačevanje z denarjem drugih (politiki nikoli za projekte ne dajo svojega denarja, ampak vedno obremenijo druge); (in petič) nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami je vse več znakov, da SMC na tem projektu že gradi svojo predvolilno kampanjo. Če bi bil to zgolj infrastrukturni projekt, bi vlada o predlogih, ki so jih dali posamezni strokovnjaki in številne civilne iniciative, vsaj premislila (če jih že ni upoštevala), tako da se ni dala motiti in je državni zbor zakon sprejel.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Davki za telebane: kako deluje progresivna obdavčitev in kje se zalomi

Značke

Chicago Tribune, davki, progresivna obdavčitev

V ponedeljek, 4. marca 2001, je bilo v Chicago Tribune v rubriki Glas ljudstva (pisma bralcev) objavljeno pismo nekega Dona Donsona (kasneje se je izkazalo, da je ime izmišljeno), ki se je odzval na članek o pravičnosti progresivne obdavčitve. Gre nekako takole.

Vsak večer se je na večerji v neki restavraciji srečalo 10 moških. Plačilo računa, ki je znašal 100 evrov, so si razdelili. Da bi bili pravični, ker so bili pač različno bogati oziroma revni, so plačevali po naslednjem ključu. Prvi štirje niso plačali nič, peti je plačal 1 dolar, šesti je plačal 3 dolarje, sedmi 7 dolarjev, osmi 12 dolarjev in deveti 18 dolarjev. Razliko, ki je znašala 59 dolarjev, je poravnal deseti. Zadnji je torej plačal večerjo sebi in še petim drugim.

Nekega dne se je restavracija odločila, da zniža cene. Večerja, ki je za deseterico postala rutina, je po novem znašala 80 dolarjev. Odločili so se, da ohranilo razmerja, po katerih so plačevali večerjo in si vsak odšteje prihranek, ki ga je povzročilo znižanje cen.

Znižanje cene večerje na prve štiri ni vplivalo, saj že do zdaj niso plačali ničesar. Še vedno so jedli brezplačno, peti pa še naprej plačeval 1 dolar. Drugi so si obračunali prihranek: šesti je po novem plačeval 2 dolarja (1 dolar manj), sedmi 5 dolarjev (2 dolarja manj), osmi 9 dolarjev (3 dolarje manj), deveti 14 dolarjev (5 dolarjev manj) in deseti 49 dolarjev (10 dolarjev manj). Čeprav je šesti privarčeval kar 33 odstotkov, deseti pa najmanj (16 odstotkov), niso bili zadovoljni.

Ko so povečerjali, so namreč (nominalno) primerjali svoje prihranke. „Jaz nisem nič privarčeval,“ je dejal peti in s prstom pokazal na deseto osebo: „On je privarčeval kar 10 dolarjev.“

„Jaz sem privarčeval samo dolar,“ je dejal šesti in dodal: „Ni pošteno, da je deseti privarčeval desetkrat več kot jaz.“

„Res je,“ je dejal sedmi, „jaz sem privarčeval samo dva dolarja. Zakaj bi deseti plačal 10 dolarjev manj, jaz pa samo dva. Taka računica gre na roko bogatim.“ Podobno sta bila jezna tudi osmi in deveti. Menila sta, da ju deseti izkorišča.

Oglasili so se tudi prvi štirje, ki nikoli niso plačali ničesar. Dali so prav nezadovoljnežem: „Res je. Taki izračuni koristijo izključno bogatim. Tako se izkoriščajo revni!“ In še: „Mi nismo dobili ničesar. Kje je naš delež?“

Devet mož je obstopilo desetega, ga odpeljalo na bližnji hrib in ga linčalo.

Naslednji večer se je deveterica kot običajno spet dobila na večerji. Ko so dobili račun, ni bilo koga, ki bi ga poravnal. Dojeli so, da jim manjka več kot polovico denarja.

Originalni tekst A Tax-cut Parable lahko preberete tukaj.

Pika Nogavička in davki

Značke

Astrid Lindgren, BDP, davki, javni sektor, Johan Norberg, Olof Palme, Pika Nogavička, socializem, socialna demokracija, Švedska

Levičarji dajejo Švedsko vedno za primer zgledne socialne demokracije. Švedska to, Švedska ono, Švedska tretje. In hitijo poudarjati, da socializem deluje, čeprav bi bilo dobro, da bi si sploh ogledali, kaj želijo, opozarja švedski pisatelj in zgodovinar Johan Norberg. Biti danes kot Švedska, to pomeni (če odmislimo težave z multikulturnostjo): več deregulacije, sistem vavčerjev v šolstvu, delno privatiziran pokojninski sistem, brez davka na nepremičnine in dediščino ter relativno nizke stopnje davka na dohodek. Švedska je sicer poskušala s socialističnimi rešitvami, toda ta eksperiment se skoraj do dneva natančno ujema z obdobjem najdaljše gospodarske stagnacije z zadnjih 100 letih.

Slika o Švedski kot bogati državi, kjer vlada socializem, je slika o Švedski iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Švedska je rastla hitreje od drugih evropskih držav zaradi omejene vloge države in tržnega gospodarstva. V obdobju (1850 – 1950), ko je v tej skandinavski državi vladala laissez-faire ekonomija, se je švedski BDP na prebivalca povečal za osemkrat, število prebivalcev se je podvojilo. Smrtnost dojenčkov se je zmanjšala s 15 odstotkov na 2 odstotka, pričakovana življenjska doba se je podaljšala za neverjetnih 28 let. Stopnja davkov na Švedskem ni bila samo nižja kot v drugih evropskih državah, ampak celo nižja kot v ZDA (med 19 in 20 odstotkov v prumerjavi s 24 odstotkov v ZDA). In vse to se je zgodilo, preden so se pojavili znaki, da bo na Švedskem vzpostavljena socialna država.

Ko so Švedi postali ekonomsko preskrbljeni, so pomislili, da bi svojo varnost prek države zavarovali za daljše časovno obdobje. Sprejemali so regulacijo za regulacijo, povečali davke, javni sektor se je razbohotil. Počasi so politike Tagea Erlanderja in Olofa Palmeja pripeljale do zmanjšanja produktivnosti in načele pregovorno skandinavsko delovno etiko. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

A socialni demokrati še kar niso odnehali. Želeli so nacionalizirati zasebna podjetja, parlament je celo sprejel zakon, ki je kot nezakonito razglasil vsako finančno in ekonomsko transakcijo, ki je imel namen zmanjšanje davčne obremenitve.

Ustanovitelj Ikea Ingvar Kamprad in mnogi drugi podjetniki ter največje športne in druge zvezde so množično zapuščale Švedsko. Najbolj znan švedski avtor Wilhelm Moberg je zapisal, da je država ušla izpod nadzora, filmskega režiserja Ingmarja Bergmana so aretirali in pripeljali pred sodnika zaradi obtožb o utaji davka. Doživel je živčni zlom in odšel s Švedske. Astrid Lindgren, priljubljena otroška pisateljica (Pika Nogavička), je morala plačati super davek, kar jo je spodbudilo, da napiše satirični esej o stari čarovnici Pomperipossi in začarani davčni oblasti: »Mislila je, da ima prav in da jo bodo v demokratični državi vsi spoštovali. Ljudje pač ne smejo biti kaznovani ali preganjani, ker se je zgodilo, da oni – po lastni krivdi ali ne – zaslužijo denar na pošten način.« Na koncu najde rešitev: »Naenkrat ji je kapnilo – ženska, ti lahko živiš od socialne pomoči. Kako čudovito! In potem je Pomperipossa od socialne pomoči živela srečno do konca svojih dni. In nikoli ni napisala nobene knjige več.« Esej je bil objavljen leta 1976 v Expressnu, zanimivo pa je, da to epizodo v življenju Lindgrenove levičarji nikoli ne omenijo.

Sledila je streznitev. Od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja se Švedska privatizira, deregulira, zmanjšuje davke, vrata javnih storitev je odprla za zasebne družbe. Velika javna poraba in visoke davčne stopnje so padle na povprečno evropsko raven. Švedska ima sicer še vedno visoko stopnjo socialne zaščite, a tisto, kar so njihovi socialisti (za razliko od drugih) dojeli, je: ali imaš veliko socialno državo ali imaš bogate, ki vse to plačujejo, toda obojega ne moreš imeti. Zato so svoje bogate sodržavljane zadržali z davčnimi olajšavami, ki jih sicer nižji in srednji sloj nista deležna. Vedo namreč, da le bogati lahko zagotovijo delovna mesta. Da bi pritegnila vrhunske strokovnjake iz vsega sveta, imajo »davek na strokovnjake«. Pravzaprav ne gre za davek, saj ščiti 25 odstotkov dohodka strokovnjaka pred obdavčitvijo. Dohodnino namreč plača samo na 75 odstotkov svojih dohodkov.

Največja težava Švedske je danes multikulturnost in v povezavi s tem migracije. Čeprav mediji o tem ne poročajo, je večina Švedov proti. Skandinavci so namreč vedno s prezirom gledali na ljudi, ki jemljejo denar drugim, čeprav do njega niso upravičeni. Na vprašanje kontinuiranih raziskav, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice, so Švedi vedno odgovorili: »Nikoli, takih okoliščin ni.«

Davkoplačevalci imajo pravico izvedeti za vsak cent, ki ga porabi država

Značke

davki, davkoplačevalci, Margaret Thatcher, migranti, pravna država, socialna pomoč, transparentnost

Eden od postulatov pravne in demokratične države je transparentnost. Ne taka, da novinarke komercialne televizije pomagajo državi z oprezanjem za prodajalci kostanja ali sveč in preverjanjem, ali so kupcu izdali račun ter ga potem, če ga slučajno niso, naskočijo zadaj in spredaj, stresejo iz hlač in pribijejo na križ, ampak transparentnost delovanja države, predvsem pa, kam gre denar davkoplačevalcev. V tem pogledu imajo (neto) davkoplačevalci tudi vso pravico izvedeti, kje in kako bodo živeli migranti. A država to pravico davkoplačevalcem odreka, češ da gre za poseganje v zasebnost azilantov. Zato je Slovenija še daleč od tega, da bi imela vlado, ki bi delovala transparentno in skrbno z denarjem, ki ga tistim, ki delajo, na silo odvzame.

Če pustimo ob strani, da imajo tudi v tradicionalnih razvitih kapitalističnih državah socialistične popadke, so nekateri mediji še vedno dovolj svobodni, da ne razkrivajo samo državne transferje podjetjem in organizacijam, ampak tudi socialne pomoči posameznikom, in to z imeni in priimki. Predvsem pa odkrivajo, ali so ti sploh upravičeni, da jih živijo davkoplačevalci. Poglejmo primer Velike Britanije. Seveda bodo „napredni“ skočili pokonci, da gre za državo z zapuščino Margaret Thacherjeve, glasne zagovornice darwinistične doktrine in eno najbolj zlobnih kapitalističnih princes, ki je pred dobrimi tridesetimi leti na stežaj odprla vrata neoliberalizmu. Vsi namreč vedo, da je njena dogma temeljila na satanskih umih, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman. In se nato kot kuga razširila po nedolžni in socialni Evropi.

Kakorkoli, posamezne televizijske postaje (denimo Channel 5) in mediji (Daily Mail ali Mirror) zadnja leta razkrivajo davkoplačevalske transferje tistim, ki jim je država priznala invalidnost. Ne katerokoli, ampak invalidnost zaradi debelosti. Tako so nastale oddaje z naslovom Benefits: Too Fat To Work. In gledalci so lahko poslušali „pretresljivo“ izpoved Stephena Beera in Michelle Coombe. Čeprav sem o tem že pisal, ni odveč, da ponovim.

Par skupaj tehta 340 kilogramov. Stephen in Michelle pravita, da sta predebela, da bi delala. Od države dobita dobrih 2.500 evrov mesečne pomoči, kar je za njune potrebe premalo. Stephen, ki mu je Michelle šesta žena po vrsti, je obtožil vlado, da ima premalo posluha, saj samo osebna asistentka, ki jima pomaga pri opravilih v hiši, ju okopa in preoblači, stane okoli 10.000 evrov na leto. Sam je imel pred leti sicer delo, toda opustil ga je, saj se tako on kot Michelle zelo utrudita že s sekljanjem korenja. Nedavno sta na račun davkoplačevalcev (3.800 evrov) organizirala razkošno poroko, kjer sta postregla s svojimi najljubšimi jedmi: polnjenega purana, kebab, čokoladno torto in sladoled. Vse to sta naročila v bližnji restavraciji. Na vprašanje, ali ni to malo preveč razkošna zabava za nekoga, ki živi od socialne pomoči, in preveč mastna za nekoga, ki bi moral jesti samo zelenjavo in hujšati, sta odgovorila, če ju ne razume vlada, ju bodo zagotovo davkoplačevalci.

A davkoplačevalci nimajo razumevanja za njune potrebe. Članek o tem so objavili recimo v Daily Mailu (www.dailymail.co.uk), Metroju (www.metro.uk.com) in Mirrorju (www.mirror.co.uk), komentarji spodaj pa jima niso naklonjeni. Da sta lenuha, pravijo eni, delomrzneža, dodajajo drugi. Po njihovo izkoriščata sistem in vse davkoplačevalce izključno zato, da jima ni treba delati. Uporabnik Jenros iz Londona je zapisal, da jima mora vlada takoj ukiniti socialno pomoč in jima pomagati tako, da jima dodeli bone za zdravo hrano. Hm, očitno so se pokvarjeni neoliberalci organizirali in na forumih sprožili umazano gonjo proti žrtvam thatcherjanske ideologije. Kajti ko je kamera pokazala njun dom, nista imela nič takega, kar ne bi spadalo med novodobne človekove pravice: najnovejši iPhone, prenosni računalnik, satelitsko TV, LCD televizor. Stephen, ki ima za njegovo telesno težo prilagojen skuter, je potožil, da bi on zelo rad spet delal. Ampak ne vse. Želi si sedeti bodisi v trafiki pri Tower Bridgu bodisi biti Božiček v veleblagovnici. Te napore bi še prenesel, vendar mu lahko pomaga samo vlada. Prošnja je povsem logična, ni kaj. Le da bi prosto tržni talibani imeli več razumevanja za njegovo tegobe.

Michelle pa nikoli v življenju ni delala in tudi zdaj nima posebne želje, ker preprosto ne zmore. Še eden razumen zaključek. Upa, da bo otoplila hladna neoliberalna srca uradnikov in jo ne bodo pahnili v nemilost prostega trga. Seveda to, da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro. Enako je s Stephenom, ki ima rad tudi špagete bolognese. In medtem, ko nosi hrano v usta, zelo trpi, saj je uživanje jedi fizično izredno naporno. Zato z Michelle ob nedeljah počivata in si po telefonu naročita velike porcije hitre hrane, najrajši poseben Takeaway Kebab, ki stane dobrih 15 evrov. Ta hrana je manj naporna, še posode ni treba pomivati. No, že dolgo nista sama pomivala. To zanju opravijo drugi.

In ko sta Stephen in Michelle tako iz minuto v minuto na Channel 5 vse bolj in bolj pihala na dušo in grela srca davkoplačevalcev, se je našel strokovnjak za diete in hujšanje Steve Miller, očitno eden iz vrst zlobnih kapitalistov, ter nerazumevajoč do težav para dejal, da biti debel ne pomeni, da imaš pravico do vladnih ugodnosti. Ti ljudje se morajo motivirati, da postanejo koristni člani skupnosti, je zaključil.

Tudi gledalci oddaje Danes zjutraj na ITV so se lahko prepričali, da biti debel pomeni boriti se proti nebrzdanemu neoliberalizmu. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica pod roko prijela takrat 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neenakosti, hkrati boja za socialno pravičnost. Mati samohranilka pravi, da jo država zapostavlja, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers.

No, davkoplačevalci lahko ob takih objavah sami presodijo, ali je nekdo upravičen do pomoči.

Zakaj Ford ne bo odšel v Mehiko in kaj so vam pri tem slovenski MSM zamolčali?

Značke

Barack Obama, davki, Deitroit News, delovna mesta, Donald Trump, Ford, Hillary Clinton, Kolinda Grabar Kitarović, Mark Fields, Mehika, obdavčitev

»We look at all factors and in our view, we see a more positive U.S. manufacturing environment under President-elect Trump and the pro-growth policies and proposals that he’s talking about. (…) So this is a vote of confidence for President-elect Trump and some of the policies he may be pursuing.«

To je, po poročanju Deitrot News, dejal Mark Fields. In Fields ni kdorkoli. Je predsednik uprave Forda. In kar misli Fields, si misli večina ameriškega gospodarstva. Boljše zaupnice in popotnice v Belo Hišo si Donald Trump ne bi mogel želeti.

Novica je včeraj zaokrožila svet, potem ko so iz Forda sporočili, da dela proizvodnje ne bodo preselili v Mehiko, kjer bi zgradil 1,6 milijarde dolarjev vredno tovarno. Namesto tega bodo v naslednjih štirih letih investirali 700 milijonov dolarjev v širitev svoje tovarne v Michiganu (primerna bo za proizvodnjo samovozečih in električnih vozil) in tako odprli 700 delovnih mest. O tem so sicer poročali slovenski mediji, a le redki so povzeli izjavo Marka Fieldsa, ki je ključna. Prvi mož Forda je jasno povedal, da se za tako potezo niso odločili zaradi napovedi Trumpa iz predvolilne kampanje, da bo avtomobile, narejene v Mehiki, obremenil s 35-odstotno carino, ampak zato, ker zaupajo Trumpu, da bo gospodarsko okolje pod njegovim predsednikovanjem podjetno naravnano. Trump je namreč obljubil (in očitno mu podjetniki verjamejo), da bo 35-odstotno stopnjo obdavčitve dohodka pravnih oseb (ena najvišjih obdavčitev na svetu) znižal na 20 odstotnih točk na 15-odstotno. Prav tako je obljubil, da bo davčno razbremenil delavce. Mejo dohodninske lestvice, po katerim moraš plačati dohodnino, bo dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Skratka, podjetniki verjamejo Trumpu, da bo ustvaril davčno prijaznejše okolje za podjetnike, ki edini ustvarjajo delovna mesta. Kot je znano, je administracija Baracka Obame »ustvarjala« in obljubljala delovna mesta s številnimi vladnimi programi, ki so bili bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb parazitov, ne pa potrošnikom na trgu. Podobno bi počela tudi poražena predsedniška kandidatka Hillary Clinton, ki je leta 2014 celo izjavila: »Korporacije in podjetja ne ustvarjajo delovna mesta.« Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja. In to Trump ve. In to dojame tudi recimo hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je leta 2015 na inavguraciji dejala: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.«

Skratka, Ford bi del proizvodnje zagotovo preselil v Mehiko, če bi predsednica ZDA postala Hillary Clinton, ker pa je predsednik postal Donald Trump (uradno se bo to zgodilo 20. januarja), bo več sto milijonska investicija ostala v ZDA. Trump namreč zagotavlja stabilno podjetniško okolje in ne samo ohranja, ampak krepi kapitalizem. Ali kot je dejal Fields: »Izkazujemo zaupanje v podjetno naravnano okolje, ki ga ustvarja Trump.«

Socialisti v šoku: Orban znižal davke, davčni prilivi so zdaj večji

Značke

davki, Madžarska, socialisti, Viktor Orban

Madžari so razkrili lanske davčne prilive. Po besedah tamkajšnjega državnega sekretarja za davčne zadeve Andrása Tállaija so bili davčni prihodki večji od načrtovanih, čeprav so naši severovzhodni sosedje znižali davke. Kar je seveda pravi šok za levičarje vseh vrst, pa tudi za marsikaterega libertarca, ki se sicer zgraža nad ravnanji Viktorja Orbana.

Kako izgleda madžarska davčna računica, si lahko preberete tukaj.

Tovarišija Mira Cerarja in 2. januar

Značke

2. januar, Božič, davki, dela prost dan, dohodnina, ideologija, komunizem, praznik, ZUJF

Ko so poslanci državnega zbora danes izglasovali, da je 2. januar (spet) dela prost dan, je predsednik DZ Milan Brglez odločitev pospremil z besedami, »da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto«. In še: »Gre za vračanje neideološke tradicije.« Podobno je menil tudi poslanec Desusa Uroš Prikl: »Gre za praznik, ki ni ideološko obarvan. To je praznik z večdesetletno tradicijo, dvodnevno praznovanje novega leta ni tako slabo, sploh v trenutkih, ko gre državi bolje.«

Najprej o Brglezovih in Priklovih zablodah o neideološkosti 2. januarja. Ta datum, levičarji hočejo ali pa ne, ima (v Sloveniji) ideološki predznak. Komunistična oblast je po 2. svetovni vojni premeteno in postopoma ukinjala vse, kar je samo dišalo po zahodni civilizaciji ali krščanstvu. Tako so že leta 1948 uvedli praznovanje novoletne jelke, ki naj bi nadomestilo postavljanje božičnega drevesca. Leta 1949 so v šolah dokončno ukinili verouk. Leta 1952 je oblast naročila Maksimu Gaspariju naj oblikuje razglednice z likom dedka Mraza. Tega leta sta bili ukinjeni prvi povojni katoliški glasili (mariborski Verski list in ljubljansko Oznanilo), komunisti so tiskanje dopustili goriškemu apostolskemu administratorju Mihaelu Torošu, sicer članu Ciril-metodijskega društva (trojanskemu konju znotraj katoliške cerkve v Sloveniji). Naslednje leto (1953) so se lotili tistega, kar je bilo v slovenski zavesti najglobje zasidrano – ukinili so praznovanje Božiča, najstarejšega krščanskega in cerkvenega praznika. To leto je bil v Ljubljani prvič organiziran tudi veliki sprevod dedka Mraza, ki pa ni požel navdušenja, kot je to pričakovala revolucionarna avantgarda, hkrati pa je bilo tudi leto, naključje ali ne, ko je pobralo komunističnega krvnika Borisa Kidriča. Med ljudmi je bilo čutiti nezadovoljstvo (tudi med »proletariatom«), zato so leta 1955 razglasili 2. januar kot dela prost dan. Božič je bil Slovencem vrnjen leta 1991, ideološki ostanek komunizma (2. januar) je ostal do leta 2013, ko je državni zbor sprejel Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in odpravil 2. januar kot dela prost dan. Do letos, ko ga je Cerarjeva SMC spet uvedla. Drugi januar ima torej ideološki predznak, podobno kot 2. maj.

Zdaj pa k ekonomski računici 2. januarja. Mediji poročajo, da sta bila razloga za ukinitev 2. januarja dva: prvič, prispevalo naj bi k višji produktivnosti oziroma višjemu bruto domačemu proizvodu, in drugič, v večini preostalih evropskih držav 2. januar ni dela prost dan. To sicer drži, a spregledano je, da je morala (druga) Janševa vlada pri sprejemanju Zujfa trgovati in obremeniti gospodarstvo oziroma zasebni sektor. Na eni strani je grozil popoln kolaps javnih financ, če ne bi sprejeli Zujfa, po drugi strani so sindikati grozili in izsiljevali s splošno stavko. Posledica je bil dohodninski razred do 50 odstotkov, stopnja dohodnine za dividende se je povečala z 20 na 25 odstotkov, davek na dohodek pravnih oseb je znašal 20 odstotkov (postopno bi se moral znižati vsako leto za eno odstotno točko, dokler ne bi znašal 15 odstotkov), v naslednjih mesecih je sledila nova (višja) stopnja DDV (z 20 na 22 odstotkov).

In kaj se je zgodilo od Zujfa do danes. Večina ukrepov Zujfa, ki so vplivala na javni sektor (ob tem je treba še enkrat spomniti, da javni sektor ni sektor, ki ustvarja bogastvo neke države, ampak je to zasebni sektor), je odpravljena ali se počasi odpravlja, kar ne velja za gospodarstvo. Celo več. Vedno bolj ga vlada z javnim sektorjem privijata in stiskata. DDV ostaja 22-odstoten, davek na dohodek pravnih oseb se je, potem ko je dosegel 17-odstotno stopnjo), zvišal na 19 odstotkov, dohodnina od dividend je ostala 25-odstotna, »super« dohodninski razred (50-odstotni) ni bil odpravljen. Po novem (z 2. januarjem kot dela prostim dnevom, in to na vrat na nos tik pred zdajci) bo spet okradeno gospodarstvo. Podjetnik, ki je bil denimo za 2. januar dogovorjen, da kupcu izroči oziroma dostavi nek izdelek, bo moral delavca, če želi izpolniti naročilo, v skladu s kolektivno pogodbo (50-odstotni dodatek) dodatno plačati. Ponovna uvedba 2. januarja kot dela prostega dneva bo pomenilo dodatne stroške dela v trgovini, energetiki, transportu in drugod. Tudi v zdravstvu. Kaj naj naredi človek, ki je za pregled na UKC Ljubljana naročen za 2. januar 2017 in je na ta datum čakal nekaj mesecev? Ga bodo znova naročili in bo spet čakal nekaj mesecev ali kaj? Komu naj vsi ti izstavijo račun? Naj tožijo državo? Poslance? Ali točno določene poslance, tiste, ki so glasovali »za«? Pravijo, da bo 2. januar kot prost dan koristil turizmu. Ali res? Ta »sektor predstavlja le 1,3 odstotka ustvarjene dodane vrednosti in zaposluje 7100 ljudi. Novi dela prost dan (…) bo znižal ustvarjeno dodano vrednost in višal stroške dela,« pravi Bojan Ivanc iz GZS.

Znano je sicer, da levičarji mešajo čustva in razmišljanje, ampak kar so tokrat naredili, je resnično šokantno. In potem tovariši za nameček še trdijo, da sprejeta odločitev nima ideološkega ozadja.