Je Donald Trump res (fašistični) diktator?

Značke

Barack Obama, Bela hiša, Benjamin Constant, Bill de Blasio, David Priestland, diktator, diktatorstvo, diktatura, Donald Trump, George W. Bush, James Bovard, Jimmy Carter, mainstream mediji, MSM, New York Times, Oxford, podnebni sporazum, Samuel Moyn, transseksualnost, trumpisti, USA Today, Washington Post, Yale, ZDA

Donald Trump je diktator, „trumpisti“ fanatično podpirajo njegovo diktaturo in razdvajajo ZDA. To sporočilo medijski mainstream razširja ves čas. Nedavno sta s tako retoriko Trumpa napadla tudi nekdanja ameriška predsednika – demokrat Barack Obama in republikanec George W. Bush mlajši. Prvi je dejal, da Trump vrača ZDA v 19. stoletje, Bush je bil kritičen do domnevnega fanatizma, ki ga ustvarja Trump s svojo politiko. Podobnega mnenja sta bila tudi Jimmy Carter in Bill Clinton, vsi štirje nekdanji predsedniki so se zbrali na dobrodelnem koncertu za pomoč žrtvam orkanov. „No, prava težava tega naroda je nepoznavanje, kako se ustvarja diktatura. To je sodobnim predsednikom omogočilo, da si vzamejo preveč moči,“ je do takih stališč kritičen libertarec James Bovard, kolumnist USA Today. Bovard meni, da Trumpovim kritikom ni za to, da bi preprečili domnevno diktaturo poslovneža v Beli hiši, ampak želijo vrniti predstavnike svojih strank na prestol.

Profesorja Samuel Moyn (Yale) in David Priestland (Oxford) sta za New York Times nedavno izjavila, da „ni resničnih dokazov, da želi Trump neustavno prevzeti oblast in da ne obstajajo pravi razlogi, da bi mu to uspelo“. Po njuno mnogi sodobni intelektualci, ki napadajo Trumpa, se očitno sploh ne zavedajo, kako daleč sega federalni nadzor.

Bovard je mnenja, da je manipuliranje z ustavo pravzaprav opis dela in nalog vseh sodobnih ameriških predsednikov. George W. Bush je bil tisti, ki je dosegel, da lahko predsednik kot vrhovni poveljnik ignorira zakone in ustavo. In kongres je nedvomno ravnal napak, ko je to dopustil. Še prav noben ukaz Trumpa ni tako grobo poteptal ustavo in človekove pravice, kot je bil to zakon o vojaških komisijah iz leta 2006, ki je retroaktivno legaliziral mučenje. In kaj so takrat pisali mediji, ki danes napadajo Trumpa? „Mnoge pravice iz ameriškega pravnega sistema manjkajo v novem zakonu,“ je bil „kritičen“ Washington Post. To in nič več. Za kongres zakon o mučenju ni bil nič bolj pomemben od zakona o subvencioniranju volne, piše Bovard.

In ravnanje Baracka Obame, Nobelovega lavreata za mir, ljubljenca levičarjev vseh barv in vrst? Najbrž je bil Obama največji kršitelj ustave, a progresivni „intelektualci“ so ga ocenjevali po barvi kože ter po njegovi retoriki in ciljih, nikakor pa ne po njegovi zavezanosti ustavi. Ko je Obama nekaj ameriških državljanov v imenu boja proti ekstremizmu ubil z brezpilotniki (droni), se o tem sploh ni razpravljalo. Dejali so, da Obama „misli dobro“. Ko se je leta 2011 odločil, da napade Libijo, so njegovi uslužbenci jasno povedali, da bo zanemaril in kršil zakon o oboroženih silah iz leta 1973, ki je bil sprejet, da bi predsednikom preprečil, da bi začeli vojne na lastno pest. Ko je zvezni sodnik maja 2016 presodil, da Obamove subvencije potrošnikom kršijo ustavo, je medijski mainstream popolnoma prezrl to razsodbo. Najbrž zato, ker so bile Obamove kršitve zakonom „progresivne“. A ko je Trump preklical subvencije, so ga mediji obsodili prekoračitve pooblastil kongresa.

In naprej. Trumpa so razglasili za diktatorja, ko je ZDA umaknil iz pariškega podnebnega sporazuma. Župan New Yorka Bill de Blasio je to odločitev označil kot „nemoralen napad na javno zdravje, varnost in varnost vsakega na tem planetu“. Zdaj pa pomislite, kako je ravnal Obama, ko je pristopil k sporazumu. Ni ga dal v ratifikacijo senatu, čeprav bi ga moral. New York Post je to odločitev komentiral, da se je Obama bolj „zanašal na birokratske luknje, kot pa na preglednost in transparentnost zakonodaje“. Na ta način je Obama sprejel še enkrat več „velikih predpisov“, kot Američani pravijo pomembni zakonodaji, kot administracija Georga W. Busha. A za diktatorja danes velja Trump, ne Obama.

Večina Trumpovih nasprotnikov ne nasprotuje njegovim odločitvam kot takim, temveč želijo le drugega diktatorja, piše Bovard. Trumpa so obsojali, ker njegova administracija ni želela prisiliti javne šole, da zagotovijo ločene kopalnice in garderobe za otroke, ki so se samooklicali za transseksualce. Toda v resnici Trump ni želel kršiti ustave, saj ta prepoveduje odločitve zvezne uprave glede spolne identitete.

Trump je na volitvah zmagal z geslom, da bo ZDA spet naredil velike. Ampak ZDA ne bodo postale velike, dokler ljudje ne bodo od predsednika pričakovali manj, kot počne. In samo nepismeni verjamejo, da bi menjava Trumpa pripomogla k temu, da se država zavaruje pred diktatorstvom, meni Bovard. Diktaturo so namreč v sistem vgradili Trumpovi predhodniki. Obsežna zakonodaja, ki je nastajala desetletja, kaže na neverjetno moč zvezne vlade. Ali neka država res potrebuje 4.000 zveznih kazenskih zakonov in 300.000 predpisov za kaznovanje neubogljivih in neposlušnih državljanov? Že Benjamin Constant je leta 1815 zapisal, da gre za tako stopnjo moči ameriških predsednikov, ki jo je treba obsoditi, saj daje zveznim organom pretežko roko proti državljanom, ki bi morali živeti svobodno, ne pa pod diktaturo. Na žalost Trumpovi nasprotniki tega nikoli ne bodo razumeli, nikoli ne bodo obsodili arbitrarno moč države, vedno bo kriv Trump kot Trump. Preprosto zato, ker te moči ne želijo izgubiti, ko se bodo vrnili v Belo hišo.

Advertisements

Klimatski znanstveniki končno priznali: Motili smo se o globalnem segrevanju

Značke

Al Gore, Barack Obama, Donald Trump, ekologi, globalno segrevanje, John Christy, Myles Allen, Nature Geoscience, Netflix, Pariški sporazum, podnebne spremembe

Se spomnite, kako je globalni medijski mainstream (vključno s slovenskim) napadel ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je izjavil, da ne verjame v podnebne spremembe in je odstopil od Pariškega sporazuma? Da se obeta katastrofa, ki bo uničila svet, so kričali ekološki aktivisti in organizirali proteste. Pozoren bralec in poslušalec je takrat opazil, da so apokalipso napovedovale nevladne organizacije (sociologi, politologi, psihologi in drugi) in da se resni znanstveniki niso več oglašali. Slednji so že takrat vedeli, zakaj so tiho. V novi številki znanstvene revije Nature Geoscience, ki je referenca na področju klimatologije, so zdaj končno skrušeno priznali, da so se motili. V članku (revija ga je prejela februarja, objavo so odobrili avgusta, septembra pa tekst objavili) so popravili svoje prejšnje napovedi in zapisali, da se tudi najslabši vpliv na klimatske spremembe lahko prepreči. Spomnimo. Pred slabim desetletjem so trdili, da ima človeštvo samo še pet let časa, da reši planet. Minilo je pet let, Zemlja se še vedno vrti, zadeve pa se niso šle tako, kot so predvidevali. Zakaj?

Michael Grubb, profesor na univerzi v Londonu, trdi, da so bile prejšnje napovedi napačne, ker so temeljile na napačnih modelih (denimo model »hokejske palice«). Pred samo dvema letoma je Grubb, ki si je s strašljivimi napovedmi prihodnosti finančno zelo opomogel, dejal, da je cilj Pariškega sporazuma, po katerem bi globalno segrevanje povzročilo samo 1,5 stopinje Celzija višje temperature od predindustrijske dobe, nedosegljiv, da je preveč optimističen. Zdaj pa pravi, ne samo, da se ozračje ne bo ogrelo za več kot 1,5 stopinje Celzija, ampak celo, da tega ogrevanja Zemlja sploh ne bo dosegla.

Temperatura zemeljskega ozračja se je v povprečju od predindustrijske dobe res povečala za 0,9 stopinje Celzija, toda znanstveniki zdaj pravijo, da je prišlo do upočasnjevanja v zadnjih petnajstih letih. Tega upočasnjevanja, pravzaprav ohlajevanja, pa znanstveniki sploh niso vnesli v računalniške modele! »Nismo zaznali hitrega ogrevanja po letu 2000, kot ga lahko opazimo na modelih,« pravi Myles Allen, še eden od znanstvenikov, ki skušajo danes to svojo »napako« popraviti. Kar bo težko. Industrija s klimatskimi spremembami, ki temelji na zastraševanju z globalnim ogrevanjem, je letno že vredna prek 100 milijard evrov. To je denar, zaradi katerega ne samo, da se ubija, ampak sproža vojne in meče vlade. Z njim je obogatel nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore (seveda iz Demokratske stranke), ki med tistimi redkimi znanstveniki, ki niso nasedli levičarski histeriji, velja za največjega prevaranta. Medtem ko predava po svetu in za predavanja računa več sto tisoč evrov, živi v razkošni vili, ki porabi več energije, kot neka ulica v Hollywoodu.

Drugi bogataš je postal Bill Nye, voditelj »znanstvenih« oddaj za otroke, ki so ga v Sloveniji po prihodu na Netflix v Sloveniji predstavljali kot uglednega in slavnega znanstvenika, s katerim je selfije delal tudi Barack Obama. Seveda, mnogi so v klimatskih spremembah videli možnost odličnega zaslužka, vsi so postali klovni, ki so popularizirali histerijo. In kolikor bolj je bila napoved katastrofična, toliko bolj jo je medijski mainstream omenjal kot mogoče. Pa naj gre pa potop jadranske obale, konec sveta, neurja v ZDA ali topljenje arktičnega ledu. In če je kdo podvomil v njihove teze, je doživel medijski linč. Kot John Christy, profesor iz univerze v Alabami, ki je ameriškim kongresnikom pojasnjeval, da so modeli, na podlagi katerih napovedujejo povečanje temperature, napačni. Medijski mainstream ga je malodane označil za sovražnika človeštva.

Gospodarska kriza za telebane ali česa socialisti ne razumejo

Značke

Argentina, Bernard Arnault, Borut Pahor, Donald Trump, Estonija, gospodarska kriza, internet, LVMH, Milton Friedman, Paul Krugman, recesija, Tito

Bernard Arnault, izvršni direktor LVMH, je pred tedni napovedal, da prihaja nova in zastrašujoča globalna gospodarska kriza. Ni edini. Krizo že nekaj mesecev napovedujejo tudi v Sloveniji: Svet24 je oktobra lani zapisal, da je finančna kriza pred vrati, kriva naj bi bila skrajna desnica; Dnevnik je januarja letos vlekel vzporednice med krizama 1929 in 2008 ter ugotovil, da je malodane vprašanje ur, ko bo svet stopil v novo recesijo; Delo je avgusta napovedalo, da je nova kriza takoj za ovinkom.

Take napovedi niso nič novega in se pojavljajo že ves čas, okrepile so se predvsem po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, ko so milijarderjevi politični nasprotniki v njem našli tudi krivca za prihajajočo recesijo. Ki, kakopak, še ni prišla. Tej noriji se je pridružil tudi Nobelov lavreat Paul Krugman, a so ga borze, rast ameriškega gospodarstva in zmanjševanje nezaposlenosti kmalu demantirali. Tudi sicer se Krugman do zdaj ni ravno izkazal s točnimi napovedmi. Tako je denimo za Irsko dejal, da bo šla po poti Grčije; pel je hvalospeve argentinski socialistični ekonomiji, ki naj bi bila v dobri kondiciji; za internet je leta 1998 dejal, da bo do leta 2005 postal popolnoma brez pomena; Veliki Britaniji je zaradi varčevalnih ukrepov napovedal propad. To so njegove le najbolj zgrešene napovedi, drugih je še več, zato bi bilo zanj najboljše, da se ne ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, čeprav je očitno, da je bila njegova zadnja napoved samo sredstvo, da obračuna s političnim nasprotnikom in izzove paniko na trgih. Podobno je z levico, ki že stoletje napoveduje, da prihaja konec kapitalizma, a apokalipsa nikoli ne pride. In ko ne pride – enako kot apokaliptični kulti, ki napovedujejo konec sveta – levičarji pravijo, da je bodisi nekaj prišlo vmes bodisi so oni preprečili zlom. Pravzaprav se ravnajo po parafraziran Titovem nasvetu. Avtokrat je namreč dejal: »Delajmo kot da bo 100 let mir in se pripravljamo kot da bo jutri vojna,« marksistični ekonomisti pa pravijo, da kriza ves čas prihaja, zato se moramo nanjo ves čas pripravljati.

A zadeva je veliko bolj preprosta. Ni potrebno biti velik ekonomski strokovnjak za napoved, da prihaja recesija. Krize (večje ali manjše) vedno pridejo. Ko je gospodarstvo v obdobju največje rasti, recesija vedno pride. Podobno kot bi rekel: »Za dežjem vedno posije sonce.«

Gospodarstvo raste v ciklusih, to je ekonomska realnost, cilj ekonomske politike pa je, da se zmanjša velikost variacije oziroma da je padec rasti gospodarstva čim manjši in da se obdrži pozitivni trend (primer je ameriško gospodarstvo). In recesije niso samo nekaj slabega, ampak so na nek način dobre. To je čas, da se »očisti« trg ne dovolj učinkovitih, neproduktivnih in privilegiranih gospodarskih subjektov. In to je čas, ko se običajno izkaže, da je velikost krize odvisna od tega, koliko je država z regulacijami vpeta v gospodarstvo. Čim bolj je vpeta, bolj zastrašujoča in dolgotrajnejša je kriza.

Seveda so tudi načini, kako prebroditi krizo, zelo različni. Slovenija »čiščenja« ni prepustila trgu, ampak se je takrat vlada Boruta Pohorja dodatno zadolževala, da je nad vodo obdržala gospodarske subjekte, ki bi po vseh merilih trga morali propasti, ter ohranjala privilegije javnega sektorja. Za razliko od Estonije, ki je trgu prepustila »očiščenje« in je po zelo kratkotrajnem padcu BDP (podobno je bilo v vseh Baltskih državah) in zaposlenosti danes spet krepko pred Slovenijo. A Estoniji je to uspelo, ker so po padcu Berlinskega zidu ljudje dojeli, da socialistični gradualizem ne prinaša napredka in je njihov predsednik vlade v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v prakso prenesel ideje Miltona Friedmana.

Gospodarske krize so torej povsem naraven ekonomski ciklus »očiščenja«. Naj ponazorim z enostavnim primerom. V mestu sta dva frizerja. Prvi zelo gleda na stroške, ki jih znižuje, zato ima cene nižje od drugega, ki povrh vsega od države prejema subvencije, da ima lahko cene, ki so konkurenčne prvemu frizerju in da lahko obdrži zaposlene. Drugega frizerja bi trg zavrgel že davno, kaj šele kriza. Toda največja napaka je, če država z dodatnimi sredstvi pomaga drugemu, da prebrodi krizo. (O škodljivosti subvencij, ki niso samo običajen oborožen rop državljanov, ampak spodbujajo proizvodnjo blaga in storitev, za katera na trgu ni dovolj povpraševanja, da bi bila donosna, povečana ponudba pa je umetno ustvarjena, sem že pisal, zato ne bom ponavljal.)

Seveda od državljanov nihče ne pričakuje, da bodo to razumeli, saj se povsem logično bojijo za delovna mesta in svoje plače. Težava je, če paniko ustvarjajo politiki, ki se nato sanacije krize lotijo z nekaterimi socialnimi ukrepi, ki samo trenutno odpravijo težave, kar je seveda v škodo dolgoročnejšega trenda gospodarske rasti. Zato je naslednja kriza za tako državo še hujša, kot je bila predhodna. Dokler država dokončno ne bankrotira.

Ko zmanjka denarja, klimatski aktivisti pozabijo na svoje „plemenito poslanstvo“

Značke

Barack Obama, Donald Trump, EPA, Gina McCarthy, globalno segrevanje, Greenpeace Slovenija, John Kerry, podnebne spremembe, Rick Perry, Umanotera

Vročinski val in z njo povezana suša sta seveda dobra priložnost za promocijo nevladnih okoljevarstvenih organizacij, vse po vrsti plačane z denarjem neto davkoplačevalcev, da upravičijo svoj obstoj. Razni aktivisti in aktivistke Umanotere ali Greenpeaca Slovenija z vsemi topovi tolčejo in obtožujejo človeka, konkretneje kapitalizem, da je s svojim pehanjem za dobiček izključni krivec za podnebne spremembe. Kapital je kriv tudi za vročinski val, kakopak. Oni pa, v prvih bojnih vrstah, žrtvujejo vse, da se borijo za okolje, Zemljo in tudi vesolje. Ali le do trenutka, ko jih drugi financirajo. Ko zmanjka denarja, se najprej repenčijo, nato pa v hipu pozabijo na svoje „plemenito“ poslanstvo.

Kako je to videti, ta trenutek lahko v živo spremljajo Američani. Donald Trump, ki je javno povedal, da ne verjame, da je za podnebne spremembe kriv izključno človek, je že privil denarne pipice nekaterim organizacijam, ki so se poklicno ukvarjale z blatenjem vseh, ki jim niso pritegnili. Z manj denarja je ostala tudi EPA (U.S. Environmental Protection Agency), katere znanstveniki so pred dnevi na javnost naslovili pismo. V njem govorijo o „kulturi strahu“, ki se je naselila mednje, zato si nekateri v poročilih bojijo omeniti besedno zvezo „podnebne spremembe“. Gre za iste znanstvenike, ki so bili pod Obamino administracijo predstavljeni kot neustrašni in neodvisni borci, ljudje, ki žrtvujejo tudi svoj prosti čas in svoj denar ter zanemarjajo svoje družine, vse z namenom, da bi rešili človeštvo. Zdaj se je izkazalo, da jim je prav malo mar za človeštvo, če ne dobijo denarja ali če ga dobijo premalo.

Pretekli mesec je bila v Atlanti podnebna konferenca, kjer znanstveniki iz agencije niso sodelovali. Vodstvo vladne organizacije EPA se je pač odločilo, da na njej ne bo sodelovalo, klimatski znanstveniki pa so imeli priložnost, da na svoje stroške poletijo v prestolnico Georgie, si plačajo hotel in akontacijo ter svetu predstavijo svoja dognanja in napovedi, kdaj bo človeštvo izumrlo, če vlade takoj ne ukrepajo. In niti en znanstvenik ameriške agencije tega ni storil, pač pa so vsi začeli z obtožbami na račun Trumpa, češ da ovira njihovo znanstveno delo, ki ni pomembno samo za ZDA, ampak tudi za cel svet.

In za kaj bi porabili davkoplačevalski denar, če bi se udeležili konference v Atlanti? Poleg tistih svojih referatov, ob katerih bi orgazme doživljali le drugi kruhoborci v državnih jaslih, so imeli v načrtu obisk dveh zabaviščnih parkov. Prvi je legendarni akvarij, kjer bi si očitno ogledali vsa tista nedolžna morska bitja, ki bi po njihovo izumrla, drugi je park zombijev, kjer bi se seznanili s post-apokaliptično družbo, ki bi nastala, ko bi globalno segrevanje postala resna težava. Tako pa so ostali v Washingtonu in so morali početi dolgočasne stvari, kot vstavljanje številk v modele.

Toda pravi dvoličneži so v Ameriškem meteorološkem društvu (AMS). Ko je ameriški sekretar za energetiko Rick Perry znanstveno zelo natančno navajal vzroke globalnega segrevanja, češ da CO2, ki ga v zrak izpušča človek, nima tolikšnega vpliva na segrevanje ozračja, kot mu to želijo pripisati okoljevarstveniki in kvazi znanstveniki (glej mit številka 2), saj k ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti, so ga napadli, da podaja neresnične izjave. Pa jih ni.

Celo več. Ko so v času Obamine administracije njegovi sekretarji in Obama sam javnosti lagali in zavajali z neresničnimi podatki, je meteorološko društvo bilo tiho. Leta 2016 je tako na primer državni sekretar John Kerry trdil, da so hude nevihte posledica globalnega segrevanja. Dokazi meteorološkega društva so povsem nasprotni tem trditvam, a so bili znanstveniki tiho. Enako so bili tiho, ko je šefica Agencije za varovanje okolja Gina McCarthy leta 2015 trdila, da je neviht, požarov in poplav zaradi toplogrednih plinov, ki so posledica izpustov človeka, vse več. Podatki meteorološkega društva so govorili drugače.

Največjo laž si je privoščil črnski predsednik Barack Obama, ki je leta 2013 dejal, da je raziskava pokazala, da se 97 odstotkov znanstvenikov strinja, da so podnebne spremembe, ki jih z izpusti CO2 povzroča človek, resnične. Meteorološko društvo je bilo tiho, ni protestiralo, čeprav taka raziskava sploh nikoli ni obstajala. Poleg tega se je po interni raziskavi meteorološkega društva izkazalo, da skoraj polovica njegovih članov dvomi, da podnebne spremembe povzroča človek. Si predstavljate kakšen vik in krik bi zagnal levičarski medijski mainstream, če bi se Donald Trump skliceval na raziskavo, ki sploh ne obstaja?

In posledice teh zavajanj. Ameriške davkoplačevalce goljufija z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami, ki jih povzroča človek, stane vsak dan 4 (štiri) milijarde ameriških dolarjev, kar na leto pomeni okoli 1.500 milijard dolarjev ali 1,5 bilijona dolarjev.

Mandžurski kandidati s Sorosove univerze

Značke

akademska svoboda, Alt-Right, Balkan, blog Demagog, blog Spiler, Budimpešta, CEU, Donald Trump, George Soros, globalizem, Hillary Clinton, levičarji, Lex Magna Steyr, Lex Mercator, LGBTQ, Madžarska, marksizem, migracije, New York, teorija spola, univerza, Viktor Orban, ZDA

„Soros ni nikoli spoštoval svoje prvotne domovine. Ravno nasprotno! On je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi državo spravil v kaos in ribaril v kalnem,“ je zapisal bloger Demagog, eden številnih madžarskih intelektualcev, ki podpirajo Orbanov zakon, a katerih glas se ne sliši. Mainstream mediji jih namreč povsem ignorirajo, saj dajo ekskluzivno pravico do mnenja zgolj tistim „intelektualcem“ in „akademikom“, ki trdijo, da so na Madžarskem zaradi onemogočanja delovanja Sorosove univerze (CEU) grobo kršene človekove pravice in je napadena akademska svoboda. Ali res?

Najprej razčistimo tri stvari. Prvič, akademska svoboda ni temeljna človekova pravica oziroma tako imenovana negativna pravica, čeprav je akademska svoboda podobna denimo svobodi govora. Drugič, Madžarska je suverena država, ki suvereno sprejema zakone in skrbi za njihovo izvajanje. Kdorkoli pride v to državo in v njej deluje, mora spoštovati te zakone. In tretjič, Madžarska lahko komurkoli in kadarkoli prepove delovanje v njeni državi, prav tako ima suvereno pravico, da mu prepreči gibanje na njenem ozemlju. To velja tudi za državljane EU. Pravijo sicer, da je to v nasprotju z načeli EU (prost pretok ljudi, blaga in storitev), toda ta načela „kršijo“ tudi druge države EU, pa se levičarji sploh ne razburjajo. Denimo Avstrija, od koder so nedavno izgnali nemškega državljana, člana nekega povsem marginalnega društva, ki se imenuje Gibanje državljanov nemškega rajha. Avstrijci so pač presodili, da so člani nevarni za avstrijsko državno ureditev.

Enako meni madžarska vlada, a to ne pomeni, da so poslanci sprejeli zakon o prepovedi delovanja CEU (podprlo ga je 123 poslancev, proti jih je bilo samo 38). Sploh ne. Tako imenovani Lex CEU, ki je resnici na ljubo pisan zaradi Sorosove univerze (no, tudi Slovenija je v pol leta sprejela kar dva „specialna“ zakona: Lex Magna Steyr in Lex Mercator), velja tudi za druge tuje univerze; te morajo izpolnjevati nekatere nove pogoje, da lahko delujejo na Madžarskem. Pomembni so trije. Prvi je ta, da morajo tuje univerze imeti kampus tudi v državi, iz katere prihajajo. To pomeni, da mora imeti CEU aktiven kampus tudi v ameriški zvezni državi New York. V New Yorku je univerza CEU sicer registrirana, a ne ponuja univerzitetne izobrazbe. Drugi pogoj je, da je treba izdajo dveh diplom (madžarske in ameriške) in delovanje univerze, katere sedež ni na Madžarskem ali v EU, urediti z medvladnim sporazumom. Tretji pogoj pa je, da morajo vse visokošolske ustanove izvajati programe skladno z zakonom o visokem šolstvu, kar pomeni, da morajo biti vsi študijski programi akreditirani. Spremenjen zakon je bil potreben, ker je analiza pokazala, da kar 27 od 28 pregledanih univerz krši zakonodajo, saj denimo izvajajo programe, ki jih niso prijavile ali pa te univerze sploh niso priznane v državah, iz katerih prihajajo. Od vseh univerz se zaradi zakona pritožuje samo CEU, ki po Budimpešti s pomočjo uvoženih protestnikov organizira nerede.

Madžarski razumnik in bloger Spiler se sprašuje: Zakaj? Ni namreč povsem jasno, kakšne koristi naj bi imela madžarska družba (ali Evropa) od CEU. Pogled na spletno stran CEU pokaže, da gre za propagandno tovarno Sorosovih odprtih mej, LGBTQ

agende (skupaj s teorijo spola) in levičarskih idej, saj kakšnega konservativnega pogleda na svet skorajda ne obravnavajo. A da ne bi sodil sam, je Spiler naključno izbral nekaj zaključnih del, da bi bralec sam presodil, kaj mladi „izobraženci“ počno na CEU: ali gre za znanstvena dela ali navadne (levičarske) politične pamflete. Poglejmo nekatere (prevodi so vsebinski). V delu Na stičišču marksizma in kvir (queer) teorije avtor primerja teze Leeja Edelmana (znani teoretik teorije spola) in komunističnega filozofa Györgyja Lukácsa. V delu Igranje z identiteto: študija mazohistične skupnosti v Budimpešti avtor analizira sadomazohistične izpovedi, posebno pozornost posveča igri. V delu V imenu matere: medijski diskurz nacionalistične ideologije in reprodukcijske politike v postsocialistični Makedoniji avtor piše o medijih, ki uporabljajo nacionalizem za širjenje tradicionalnih vlog spolov. V delu Izkušnje mladega feminista na Islandiji avtor piše o primerih, ko se moški vključujejo v programe za spodbujanje enakosti spolov. V delu z naslovom Urjenje identitete prek diskurza o madžarski migracijski politiki avtor uradno madžarsko migracijsko politiki označi za ksenofobno. V delu Migracije na območju Sredozemskega morja: tihotapci z ljudmi kot grešni kozli pa avtor opravičuje tihotapljenje migrantov iz Afrike v EU. (Več „znanstvenih del“ CEU lahko najdete tukaj).

Blogerja Demagog in Spiler še ugotavljata, da varovanci Sorosove univerze, potem ko pridejo domov, postanejo precej militantni aktivisti, ki predvsem na Balkanu in postsocialističnih državah nekdanje Sovjetske zveze delujejo proti svojim državam, če se politika vlad ne sklada s Sorosovim svetovnim nazorom. Včlanjujejo se v nevladne organizacije in zaposlujejo v podjetjih, ki so na seznamu Sorosa. Blogerja hočeta povedati, da so „izobraženci“, ki so končali CEU, nekakšni „mandžurski kandidati“, ki se aktivirajo takrat, ko jih za potrebe svojih globalističnih idej „pokliče Soros“, da subverzivno delujejo proti svojim vladam. Proti temu se je uprl Viktor Orban. Madžarska vlada je tako v zadnjih dneh postala prva vlada v Evropski uniji (EU), ki ovira delovanje milijarderja, globalista in tvorca ideje „odprtih mej“ Georga Sorosa. Ne samo, da bo onemogočeno delovanje CEU (zgoraj omenjene pogoje bo CEU težko izpolnila, saj ne namerava odpreti kampusa, češ da je predrago, ameriška vlada pa je že sporočila, da z Madžarsko ne bo sklepala nobenih tovrstnih sporazumov), oteženo bo tudi delovanje njegovih nevladnih organizacij. A spet ne tako, kot trdijo levičarji, češ da jih bo Viktor Orban z zakonom prepovedal. Ne, delovanje nevladnih organizacij bo še naprej dovoljeno, le da bodo morale razkriti svoje tuje financerje. Kar je povsem logično in razumno.

Soros sicer doživlja poraz za porazom. Najprej je izgubil ameriško predsedniško bitko. Materialno in moralno je podpiral demokratko Hillary Clinton, po njenem porazu pa je financiral nasilne demonstracije proti Donaldu Trumpu. Protesti niso bili uspešni, Sorosovi plačanci ljudi ne morejo več spraviti na ulice niti, če jim plačajo. Milijarder je v ZDA tako postal nezaželen, Trump ga je naredil za državnega sovražnika številka 1. Soros je s tem izgubil tudi večino vpliva v zahodnih državah EU. Ko je Clintonovi kazalo dobro, so ga sprejemali in poslušali tudi v Bruslju. Danes so mu tam vrata bolj ali manj zaprta (tudi in) predvsem po zaslugi glasnih patriotov, kot so Le Penova, Wilders, Orban ali Farage oziroma zaradi vzpona gibanja alt-right, ki razkriva sovražno delovanje Sorosa in opozarja, kako škodljiva je njegova ideologija za vse, kar je Evropo naredilo za najmogočnejšo civilizacijo v zgodovini človeštva. Sorosovi ljudje skušajo to s svojo multikulturno agendo uničiti: s politiko odprtih mej želijo Evropo nasilno naseliti s civilizacijami, ki na stari celini delujejo kot tujek, Evropejce pa narediti za tujce na lastni celini. Vsako nasprotovanje temu je s strani nevladnih organizacij, ki jih podpira Soros, označeno za fašizem, rasizem, ksenofobijo in še kaj. Trenutno so najprimernejše za Sorosovo agendo države Srednje in Vzhodne Evrope, Balkana in nekdanjih republik Sovjetske zveze. Očitno so zadnje pribežališče in gojišče za Sorosove škodljive globalistične ideje, ki so v resnici čisto zlo.

Če Trump izgubi Bannona, bo izgubil tudi Belo hišo

Značke

Bela hiša, Donald Trump, finančna elita, globalizem, Goldman Sachs, Hillary Clinton, Ivanka Trump, Jared Kushner, Lloyd Blankfein, MSM, Robert Edward Barnes, Steve Bannon, Wall Street

Robert Edward Barnes, odvetnik iz Los Angelesa, je v Ameriškem mislecu (American Thinker) zapisal takole: »Izgubi Bannona, izgubi državo. Izgubi Bannona, izgubi predsednikovanje. Trump mora staviti na Bannona ali pa bo prišel čas, ko ne bo nihče več stavil na Trumpa.«

Steva Bannona, enega ključnih mož Breitbarta, so mediji v predvolilni tekmi za ameriškega predsednika in tudi potem, ko je postal svetovalec Donalda Trumpa, označili za najnevarnejšega političnega operativca na svetu. Nedvomno je bil to človek, ki je s svojo inteligenco in izrednim občutkom za dojemanje stvarnosti, predvsem pa z neusmiljeno kritiko MSM in finančnih elit, Trumpa s pomočjo volilnih glasov povsem običajnih ljudi popeljal v Belo hišo. Čeprav so mediji to vedeli, je medijski mainstream začel zasluge za zmago pripisovati Jaredu Kushnerja, možu Trumpove hčerke Ivanke. A resnica je, da je Kushner v primerjavi z Bannonom mentalno zaostali povzpetnež, ki se rad smuka v družbi slavnih in mu neizmerno godi, ko mu kakšen vplivnež iz Wall Streeta dobrika, češ kako je pameten in lep. Trumpovi nasprotniki (teh je veliko: od elit iz Wall Streeta prek hollywoodskih zvezdnikov do levičarjev vseh vrst) so to dobro vedeli in izkoristili Kushnerja skupaj z Ivanko za globalistično-elitističnega trojanskega konja v Beli hiši. Prva zmaga očitnega podtaknjenca (del alt-righta se je že januarja začudil, kako je Trump Jareda sploh privlekel v Belo hišo) je bil povsem nepotreben raketni napad v Siriji, zdaj se Kushner nenadoma pojavlja kot kandidat, ki bo zamenjal Bannona. »Če Trump izgubi Bannona, bo ohromljen. (…) Jared Kushner je toliko Steve Bannon kot je Dan Quayle JFK,« je zapisal Barnes.

Bannon je namreč s svojo taktiko zaslužen, da je Trump v predvolilni tekmi na svojo stran pridobil delavski razred (na industrijskem severu), predvsem pa je zaslužen, da je tudi s pomočjo (svojega) portala Breitbart in ofenzivo na družbenih omrežjih dosegel troje: prvič, prepričal je ljudi, da je Hollywood s svojimi zvezdniki, ki som podprli Hillary Clinton, nemoralen; drugič, obljubil, da se Trump kot novi predsednik ne bo zapletal v »neumne vojne«; in tretjič, napovedal, da bo Trumpova administracija preprečila globalistično ubijanje delovnih mest.

Za to zmagovito strategijo je stal Steve Bannon, Jared Kushner, ki celo življenje živi v milnem mehurčku, kaj takega ne bi zmogel. Zato je strah alt-right scene, ki je veliko pripomogla k zmagi Trumpa, da je Kushner podtaknjenec finančnih elit iz Wall Streeta in židovskega lobija, ki so v predvolilni temi pravzaprav podpirali Hillary Clinton, povsem upravičen. Kushner se je ob pomanjkanju intelekta, s katerim bi se lahko kosal z Bannonom, zatekel k predvidljivim in že videnim diskreditacijskim metodam: medijskemu mainstreamu (denimo MSNBC) je nosil negativne zgodbe o Bannonu. Dosegel je, da je Trump Bannona umaknil iz ameriškega sveta za nacionalno varnost. To se je zgodilo nekaj dni po zadnjem sestanku Kushnerja s šefom Goldman Sachsa Lloydom Blankfeinom. Zlo, o katerem sem pisal v tekstu Vzpon zla, se je lahko oddahnilo – Bannon, glavni sovražnik od MSM do globalistov, se prisilno oddaljuje od Trumpa, ki s tem izgublja iznajdljivost in prepričljivost. Zaradi tega, kot pravi Barnes, lahko izgubi tudi Belo hišo. Trump očitno na prigovarjanje zeta Jareda podlega »istemu globalizmu, samo drugim bankirjem«.

Ob vsem tem je Bernard Brščič na Twitterju zapisal: »Za svet bi bilo bolje, če bi bila Ivanka Trump poročena s Stevom Bannonom in ne z židovskim multikulti globalistom Jared Kushnerjem.«

7 mitov o alt-right*

Značke

Alt-Right, Brexit, desnica, Donald Trump, EU, feminizem, Frauke Petry, Jean-Claude Juncker, Levica, LGBT, Marine Le Pen, MSM, nacizem, Nye Borgerlige, rasizem, šovinizem

Brexit je pomenil šok, zmaga Donalda Trumpa streznitev; ne samo za levico, ampak predvsem za desnico. Na desnici se je namreč dokončno uveljavilo gibanje s konservativnim nagonom in nabojem, ki je do temeljev zamajalo etablirane politične stranke različnih svetovnih nazorov, ki so v boju za ohranitev privilegijev in svojih elit izgubljale identiteto, se vse bolj pomikale proti sredini in v nekaterih državah celo vladale skupaj. Gibanje, sprva poimenovano »alternativna realnost«, je danes prepoznavno kot alt-right ali alternativna desnica.

Preden razbijemo mite, ki jih o alt-right širijo tako levičarji kot desničarji, ki jih na ravni Evropske unije (EU) prepoznamo v mainstream političnih skupinah S&D (evropski socialdemokrati) in EPP (Evropska ljudska stranka), samo kratek skok v bližnjo preteklost.

Po letih debelih krav je leta 2007 počil nepremičninski balon in prišlo je do globalne finančne krize. Levica je menila, da je krizo povzročil premalo regulirani finančni sektor, desnica obratno. Vlade so se lotile reševanja finančnih institucij, toda način reševanja je razočaral predvsem volivce desnice: namesto, da bi krizo pozdravil trg, je država banke rajši reševala z njihovim denarjem, hkrati pa pustila propasti številna mala in srednja družinska podjetja. Če so borzniki, delničarji in lastniki ob veliki gospodarski krizi (1929-1932) delali samomore, da bi se izognili sramoti, se je ob zadnji krizi izkazalo, da je ekonomskim (in političnim) elitam malo mar za čast. Takratna alternativna realnost je razkrivala, da so prevladujoči mediji navadnim državljanom ustvarjali popolnoma drugačno sliko, kot je v resnici bila. Še posebej desnica, ki je svoje volivce dolga desetletja učila, da je temelj družbe svoboden posameznik, ki sam nosi odgovornost za svoja dejanja. Kar naenkrat so ljudje spoznali, da ta desnica govori eno, dela drugo. Pojavila se je alternativa.

Nekaj podobnega se je dogajalo na levici. Del nje je menil, da je klasična levica izdala socialistično izročilo in se pomaknila preveč proti sredini. Tako so iz levice izšle ali pa so se okrepile stranke kot Die Linke (Nemčija), Podemos (Španija), Siriza (Grčija) ali Združena levica (Slovenija). In medtem ko je nova levica svoje zahteve postavila in se identificirala skozi gibanje Okupirajmo Wall Street (Occupy Wall Street), alt-right ni odšel na ulice, ampak je ostal na internetu; kot tista »tiha večina«, ki lahko odloči volitve. Počasi se je razširil po stari celini, kjer so nastale nekatere nove stranke (na primer AfD v Nemčiji in Nova desnica na Danskem) ali pa so v gibanju stare politične stranke našle nov zagon (na primer Nacionalna fronta v Franciji in UKIP v Veliki Britaniji). In ker je začel ogrožati prevladujoče politične skupine, so o alt-right s pomočjo prevladujočih medijev (MSM ali Mainstream Media) začeli širiti laži in ustvarjati mite.

Mit št. 1: Alt-right je skrajna desnica

Ne drži. Nasprotovanje multikulturalizmu, LGBT agendi, feminizmu, islamizaciji in političnemu globalizmu ni skrajnost. Prav tako ni skrajnost zavzemanje za svobodo govora, osebno svobodo, večji vpliv ljudi na odločitve politike in skrb za ohranitev identitete naroda. Alt-right je na nek način razsvetljenstvo v primerjavi z novodobno konceptualno prostodušnostjo klasične konservativne desnice in deloma reakcija na vročični in zombi aktivizem levice. S skrajnimi skupinami obeh političnih polov, kot sta denimo »antifa« na levici ali tako imenovani obritoglavci na desnici, kamor želijo etablirane stranke poriniti alt-right, se alternativna desnica ne identificira.

Mit št. 2: Alt-right gibanje je socialistično

Ne drži. Gibanje ni nastalo zaradi levice, ampak zato, ker je desnica izdala vrednote konservativizma in se v pogledih na ekonomijo zbližala s socialdcemokracijo. Očitek, da je alt-right socialistično gibanje, prihaja predvsem s strani desnice, nanaša pa se na gospodarske programe nekaterih politikov, ki so označeni za alternativno desnico. A izkaže se, da gre za pavšalne ocene kritikov, ki se ne poglobijo v programe strank. Če bi se, bi spoznali, da imajo od države do države zelo različne programe: od povsem liberalnega (danska Nye Borgerlige) prek tako imenovanega »inteligentnega protekcionizma« (francoska Nacionalna fronta) do antikorporacijskega (nemška AfD). V skoraj vseh gospodarskih programih je še zapisano, da bodo zmanjšali davke, prevetrili socialne transferje (zato, ker jih izkoriščajo migranti), razen tistih, ki so namenjeni družinam. Zanimivo je, da socializem očita alternativnim desničarjem prav tista desnica, katere poslanci v parlamentu dvignejo roko za minimalno plačo, eno najbolj trdih socialističnih ekonomskih kategorij, in ki sama deli subvencije, posega na trg z intervencionističnimi ukrepi. To, da alt-right poudarja skrb za svoje sonarodnjake, je težko poimenovati socializem.

Mit št. 3: Alt-right združuje naciste in rasiste

Ne drži. Za alt-right so vsi ljudje pred zakonom enaki, ne priznavajo pa, da so ljudje enaki nasploh: ločijo se po rasah, spolu, sposobnostih, inteligenci. In to glasno povedo. Prepričani so (in obstajajo dokazi), da je zahodna civilizacija najbolj uspešna v zgodovini tudi zato, ker jo je ustvaril bel človek, ki je danes izpostavljen genocidu. Mit izhaja iz nasprotovanja multikulturalizmu, najpomembnejši levičarski globalistični agendi. Pri tem je treba razlikovati multikulturnost in multikulturalizem. S prvim alt-right nima težav, prakticira rasni realizem. Nihče namreč ne nasprotuje kitajskim restavracijam ali črnskim igralcem v NBA. So pa odločno proti multikulturalizmu, ki si ne želi samo mirnega sobivanja, ampak ima konkretne politične, kulturne in ideološke zahteve. Multikulturalizem zanika, da bi neka država (ali celina) temeljila na skupnih vrednotah, ki so dominantne, ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakovredne. Tega alt-right ne sprejema, zato je gibanje označeno za nacistično in rasistično, od tod pa tudi opazke o ksenofobiji, islamofobiji in belem nacionalizmu, čeprav je rasizem kot pojem izmišljen. Namenjen je pranju možganov (s kulturnim marksizmom in trockizmom) izgubljenih bruck, češ da je vredno vreščati na kolege in se ne zavedati, da si v vzporednem svetu. Tovrstno pojmovanje je spodbujeno s prevladujočo globalno kulturo in se ponuja kot politično korektno čustvo do belcev in Evropejcev, zato je v ZDA v tej zvezi slišati oznako »white genocide« (beli genocid). Desničarji in konservativci so se pod vplivom univerzalističnega krščanstva delali, da ras in nasprotovanj med njimi ni, če pa že so, se morajo le belci delati, da te ne obstajajo in se ponuditi za žrtveno jagnje na oltar človeštva.

Mit št. 4: Alt-right v resnici podpira elitizem

Ne drži. Ravno nasprotno. Alt-right se je na desnici pojavil ravno kot upor proti elitam v lastnih vrstah, ki so za dosego svojih osebnih ciljev izdale prastare vrednote. MSM so javnosti kot elito predstavljale brezhrbtenične prilizovalce mednarodnim banksterjem in maloumnim mafijcem. Tipični predstavnik je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, član Evropske ljudske stranke. Današnje elite zase zahtevajo posebne privilegije in pravice, zato alt-right nasprotuje tudi elitam, ki se skrivajo za posebnimi pravicami za homoseksualce (skupnost LGBT), rasne manjšine (Črni panterji, »Črna življenja štejejo«) ali ženske (razna feministična gibanja).

Mit št. 5: Alt-right ima marxsistično podlago

Ne drži. Mit (zaradi neznanja in v strahu pred vse večjim vplivom alt-right) širi desnica, kot dokaz navaja, da nagovarja delavce. Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Največji sovražnik alt-right so ravno marksizem, socializem, komunizem in vse, kar iz tega izhaja. Se pravi: svoboden posameznik pred kolektivom, svoboda govora, individualna odgovornost za svoja dejanja. Če omenjene ideologije učijo, da država najbolje ve, kaj je dobro za državljana, je za alt-right svoboda najpomembnejša kategorija. Zato so glasni kritiki EU, ki si jemlje pristojnost, da v imenu lastnih političnih interesov, podnebnih sprememb, obsedenosti z varčevanjem z energijo in lobistov korporacij državljanom predpisuje, kako močni so lahko kuhalniki ali pralni stroji, kakšne so lahko žarnice, koliko so lahko največ zakrivljene kumare in podobne neumnosti. Biti alt-right ne pomeni nič drugega kot to, da uporabljaš zdravo pamet z dobro mero patriotizma.

Mit št. 6: Alt-right uničuje Evropo

Ne drži. EU ni isto kot Evropa, v kar skušata javnost prepričati tako klasična levica kot desnica, ki danes aktivno sodelujeta pri izumiranju Evropejcev in ovirata iskren javni dialog, ki edini omogoča uspešno iskanje odgovorov na nujna vprašanja obstoja Evropejcev kot edinstvene (ne edine) rase in doslej največje civilizacije. Medtem ko novodobne evropske elite vidijo EU (in tudi celo Evropo) kot multikulturno tvorbo iz več celin, alt-right dvomi, da lahko nekaj nadnacionalnega z vsiljevanjem skupnih rešitev in migrantov reši težave posameznih držav. Alt-right sanja o Evropi kot celini suverenih nacionalnih držav, ki se same svobodno odločajo, s kom bodo in s kom ne bodo sodelovale, ki določajo pravila, kdo lahko in kdo ne sme stopiti na njihovo ozemlje in kaj sme tam početi (vsiljevanje druge kulture), o Evropi, ki je ponosna na svoje civilizacijske dosežke in ki lahko poseže dlje kot kadarkoli v zgodovini. Evropa je navdih, vse kar diši po Evropi, je gibanju alt-right sveto: od zgodovine prek umetniških do znanstvenih dosežkov. Alt-right v ZDA je ravno v Evropi našel navdih za nacionalno raznolikost, ki jo želi ohraniti. A hkrati ubraniti pred barbarskimi kulturami, ki prihajajo iz islamskih in afriških držav; za razliko od levičarsko-desničarske evropske naveze, ki v maniri »odprtih mej« uničujejo skupno evropsko tradicijo.

Mit št. 7: Alt-right spodbuja šovinizem

Ne drži. Alt-right je reakcija na vse bolj militantni levičarski feminizem zafrustriranih žensk, ki želijo razvrednotiti žensko, razkol s klasično desnico pa je nastal ravno zato, ker alternativna desnica v resnici in učinkovito razkriva šovinizem v širšem pomenu besede. Mit se je ustvaril potem, ko so MSM Donaldu Trumpu očitali domnevno šovinistično izražanje, čeprav so bili po drugi strani enako šovinistični do njegove žene Melanije Trump. Alt-right ne pristaja na ženske kvote, meni, da so razlike v plačah med moškimi in ženskami konstrukt, saj moški opravljajo povsem druga dela kot ženske, moški del gibanja alt-right ima rad lepe ženske, spoštuje ženske kot matere. Iz vsega tega so levičarji ustvarili mit, da je alt-right gibanje šovinistov in seksistov, ki si želi ženske spet spraviti za štedilnik. Pri tem pozabljajo, da sta dve najbolj vplivni osebi evropskega alt-righta ženski: Marine Le Pen (Francija) in Frauke Petry (Nemčija), ki sta se na vrh svojih strank povzpeli potem, ko sta obračunali z vsegliharskimi in mlahavotičnimi moškimi.

*Tekst je bil prvič obljavljen v tedniku Reporter

Ženske bo na novem globalnem pohodu 8. marca vodila obsojena teroristka

Značke

Donald Trump, koristni idioti, Linda Sarsour, pohod žensk, Rasmea Yousef Odeh, terorizem

Organizatorka novega pohoda žensk je – obsojena teroristka. Prav ste prebrali. Rasmea Yousef Odeh, ki soorganizira pohod 8. marca z imenom Dan brez ženske, je obsojena teroristka. A ker je ženska (povrh še Palestinka) in (ilegalna) migrantka, je vse dobro, kajne?

Se spomnite prvega pohoda žensk v drugi polovici januarja, ki je bil globalen? Vsi, ki so ga podprli, so pravzaprav podprli Islamsko državo in uvedbo šeriata, kajti organizatorka tedanjega pohoda je bila Linda Sarsour, radikalna muslimanka. Tokrat je še slabše. Rasmea Yousef Odeh je poosebljenje zla, je poosebljenje terorizma. Leta 1970 je bil obsojena, ker je sodelovala v dveh bombnih napadih na civiliste in je soodgovorna za smrt dveh mladih moških. Odsedela je 10 let, odšla v Jordan in od tam v ZDA. Palestinka je s prevaro prišla do državljanstva, bila obsojena (2014), morali bi jo izgnati, a so ljudje administracije Baracka Obame dosegli, da se bo sojenje ponovilo. Kar je po svoje logično, saj je delala na projektu ObamaCare. Zdaj ljudi hujska proti Donaldu Trumpu.

Zato že vnaprej “čestitam” vsem koristnim idiotom, ki bodo podprli Dan brez ženske.

Preden EU očita Trumpu protekcionizem in intervencionizem, naj pomete pred svojim pragom

Značke

damping, David Ricardo, Donald Trump, Frans Timmermans, izolacionizem, protekcionizem, teorija teorijo komparativnih prednosti

Da ne bo nesporazumov, razčistimo takoj na začetku. Protekcionizem je slab. Gre za niz gospodarskih in političnih ukrepov (carine, prepoved uvoza, subvencije in podobno), da se zavaruje domača industrija. Povedano drugače – onemogočena oziroma omejena je prosta trgovina med dvema državama ali več državami. Trgovina pa je tista, ki je vsaki državi prinesla napredek in blagostanje.

Običajno se prednosti mednarodne trgovine dokazujejo s teorijo komparativnih prednosti angleškega ekonomista Davida Ricarda, ki je v svojih delih sicer imel nekaj povsem zgrešenih zaključkov, a logika omenjene teorije je brezhibna. Težava je le, da jo levičarji (in tudi desničarji), ki se pri napadih na Trumpov protekcionizem sklicujejo na Ricarda, ne razumejo dobro. Zato najprej na kratko o tem. Osnovna misel je, da so na boljšem vse države (win-win), ki med seboj trgujejo. Vsaka se pač specializira na določen proizvod, kjer je najbolj produktivna, nato sledi menjava dobrin, kjer vsi pridobijo. Zato je potrebna prosta trgovina oziroma prostotrgovinski sporazumi med državami. Za primer pisci običajno dajejo Nemčijo in Italijo. Prva proizvaja pivo, druga obleke. Po izmenjavi dobrin bodo Italijani pili boljše pivo, Nemci pa bodo bolje oblečeni. A tu se razumevanje in navajanje Ricarda običajno ustavi. Zgornji primer temelji na absolutnih prednostih, se pravi, katera država proizvaja neko dobrino z manjšim stroškom. Toda za mednarodno trgovino absolutne prednosti niso pomembne, temveč so pomembne relativne prednosti – kdo proizvaja z manjšim oportunitetnim stroškom. Kaj to pomeni, si oglejmo na primeru.

Ker so Nemci znani po svoji disciplini in produktivnosti, lahko sklepamo, da so bolj produktivni tudi v izdelavi oblek. Tako Italijan potrebuje za izdelavo ene obleke 8 ur, Nemec pa samo 5. Ker tudi Italijani varijo pivo, a so manj produktivni, si zamislimo, da Italijani potrebujejo za varjenje enega sodčka piva 6 ure, Nemci pa samo 3. Torej, Nemci imajo pred Italijani absolutno prednost. Ali ta logika pomeni, da jim ni potrebno trgovati z Italijani, če sami oba izdelka naredijo hitreje, z manjšim stroškom in boljše? Ne. Težava je, ker je zanemarjen oportunitetni strošek: čeprav Nemci obe dobrini proizvajajo z manjšim stroškom dela, imajo Italijani pri proizvodnji oblek komparativno prednost.

Da bi Nemci izdelali eno obleko, se morajo odpovedati 1,66 sodčka piva, da bi pa Italijani izdelali eno obleko, se morajo odpovedati samo 1,33 sodčka piva. Torej Nemci imajo večje stroške izgubljenih priložnosti v izdelavi oblek. Če bi državi proizvajali samo za sebe (izolacionizem), bi denimo v 120. urah za vsak izdelek Italijani proizvedli 15 oblek in 20 sodčkov piva, Nemci pa 24 oblek in 40 sodčkov piva. Torej skupaj 39 oblek in 60 sodčkov piva. V primeru, ko bi se Italijani povsem posvetili proizvodnji oblek, kjer imajo komparativno prednost, Nemci pa pivu, bi bil rezultat naslednji: Italijani bi izdelali 30 oblek, Nemci pa zvarili 80 sodčkov piva. Glede na prejšnjo situacijo (izolacionizem) imamo 9 oblek manj in 20 sodčkov piva več. Če pa želimo vendarle zadržati enako količino oblek, kot na začetku, morajo Nemci izdelavi oblek posvetiti 45 ur, drugo pa proizvodnji piva. Tako bi izdelali 9 oblek (45 ur) in 65 sodčkov piva (195 ur), Italijani pa v 240 urah 30 oblek. Skupen rezultat bi bil: 39 oblek in 65 sodčkov piva. V odnosu na izolacionizem oziroma na stanje brez trgovine imamo v istem času enako število oblek in 5 sodčkov piva več. To pojasnjuje, da proizvodnja na podlagi komparativnih prednosti pripelje do rasti standarda in blaginje prebivalstva, medtem ko izolacionizem in protekcionizem pripeljeta do zmanjšanja standarda.

Zdaj pridemo do bistvenega. Zadeva deluje, dokler se v proizvodnjo in izmenjavo dobrin ne vmešavajo vlade. Čim država pomaga domačemu gospodarstvu z raznimi državnimi pomočmi, ugodnimi posojili, nepovratnimi sredstvi in neštetimi subvencijami, se tudi prosti trg in mednarodna trgovina popačita. Če bi italijanska vlada subvencionirala proizvodnjo piva do mere, da bi pivo Italijani prodajali v Nemčijo po nižji ceni, kot ga proizvajajo Nemci, to dolgoročno ni dobro ne za Italijane ne za Nemce. Nemci bi sicer pili cenejše pivo, kar je z vidika potrošnika dobro, toda prej ali slej bi morali zapreti svoje pivovarne, ki zaradi subvencioniranih italijanskih pivovarn ne bi bile več konkurenčne. In ko bi zaprli tovarne, ne bi bilo plač, s katerimi bi kupovali italijansko pivo. To je eden od razlogov (damping), zaradi katerega imajo tudi na deklarativni ravni svobodne države liberalnega kapitalizma carine na uvoženo blago in storitve oziroma omejen uvoz blaga in storitev za določene proizvode. Povedano drugače: prosta trgovina med državama (ali državami) je smiselna samo, če so te države, ki med seboj trgujejo, tudi notranje svobodne na način, da ni vladnega intervencionizma in subvencij. Res je, da je prosta mednarodna trgovina edina prava pot razvoja in napredka, a v enakih pogojih za vse vpletene, se pravi brez posameznih pomoči in ukrepov vlad. Zato je bolj smiselno, da države med seboj sklepajo dvostranske prostotrgovinske sporazume, kot sporazume v okviru skupin držav, kjer so ene države svobodne in upoštevajo tržna načela, druge pa nesvobodne in imajo socialistično gospodarstvo, kjer prevladujeta intervencionizem in monopolno državno lastništvo. Tipičen primer je EU, kar je pokazala tudi najnovejša raziskava fundacije Heritage. Pred intervencionizmom in protekcionizmom ni imuna prav nobena država, niti skupina držav. Samo poglejmo carine, enega najbolj vidnih znakov protekcionizma, ki naj bi ga zdaj uvajal ameriški predsednik Donald Trump, pred njim pa »svarita« tako Mehika kot EU.

Medtem ko Mehičani prosto (največ ilegalno) in skoraj brez omejitev vstopajo v ZDA, imajo Američani za vstop in vnos dobrin v Mehiko celo vrsto omejitev (Mehika ima tudi različne carinske stopnje na uvoz: od 0 odstotkov za računalniško opremo do 120 odstotkov). In če ste mislili, da lahko prebivalci EU prosto uvažajo, kar želijo iz drugih (tretjih) držav, ste se zmotili – kar 25 odstotkov uvoza je carinjenega (omejitve si lahko ogledate tukaj in tukaj). In naprej. EU se zgraža, da bo Trump pomagal domači industriji, toda naj si ogleda, kakšen intervencionizem (in protekcionizem) se gre sama: denimo francoska pomoč avtomobilski industriji ali omejevanje uvoza fotovoltaičnih panelov in sončnih celic. Podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans celo izjavlja: »Imamo pravico zaščititi svojo industrijo.« Ja, prav. Toda če ima pravico EU, jo ima tudi ZDA, mar ne? Torej, preden EU očita Trumpu protekcionizem in intervencionizem, naj najprej pomete pred svojim pragom, saj ravna povsem enako.

Tako je govoril Warren Buffett ali kaj želi Donald Trump?

Značke

Axel Kaiser, Boulevard Voltarire, Donald Trump, Fortune, inflacija, javni dolg, Kitajska, trgovina, Varčna vas, Warren Buffett, Zapravljivi Dol, ZDA, zlati standard

Jeseni 2003 je milijarder Warren Buffett v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje. Na kratko bom povzel po knjigi Axela Kaiserja »Pot v propad«, vi pa si lahko ogledate risanko o Zapravljivem Dolu in Varčni vasi.

Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.

Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.

Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA. Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani »zlati standard«. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače. Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA jim je dajala dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve. A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol potem, ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu.

Ravno to želi spremeniti Donald Trump – da ZDA spet postanejo Varčna vas. Eden od njegovih ukrepov bo mogoče celo ponovna uvedba zlatega standarda.