Se spomnite, bilo je dve leti nazaj, ko je revija Gloss na naslovnici objavila fotografijo Olivie Sangin napisala »vsa življenja štejejo«? Ni bilo hujšega rasizma, saj je slogan, da neka življenja štejejo, očitno rezerviran samo za črnce: Black Lives Matter – BLM (črna življenja štejejo). Kdor trdi drugače (ali pa ne sledi slepo BLM), je rasist. Revija (urednico so zmerjali kot umsko zaostalo) se je kasneje morala opravičiti, čeprav ni želela povedati nič drugega kot to, da je vsako življenje dragoceno, ne glede na barvo kože.
Gibanje BLM se je kasneje razkrilo kot prava kriminalna, koruptivna in prevarantska združba, a z miselno gimnastiko, kaj je in kaj ni rasizem, so levičarji nadaljevali. Nov veličasten ognjemet (tega očitno res dolgoletnega treninga možganov) smo doživeli pred dnevi. Po objavi posnetka, ki prikazuje, kako se je pet policistov v Memphisu spravilo na 29-letnega Tyra Nicholsa, ki je kasneje umrl, so izbruhnili nemiri in protesti. Nichols je seveda črnec in to je bil nov dokaz za sistemski rasizem in brutalnost policije nad črnci. To, da je vseh pet policistov, ki so zakrivili smrt 29-letnika, črncev (kasneje so bili suspendirani), je le neljuba, a ne nepremostljiva ovira rasnih prevarantov. Andrea Widburg, kolumnistka portala American Thinker, pravi, da levičarji kognitivno disonanco nevtralizirajo z rasno teorijo, ki prežema njihovo razmišljanje.
Pogresivni vse belce vidijo kot supramaciste, ki so sami po sebi rasistični že zato, ker so belci. Po drugi strani so vsi črnci, ne glede na njihovo nedolžnost ali krivdo, avtomatično žrtve bele nadvlade. To velja tudi za odnos med policijo in kriminalci, kjer so policisti belci, žrtve (kriminalci ali ne) črnci. Toda ko pride so situacije, ko črnski policisti do smrti pretepejo črnsko žrtev, nastopi kognitivna disonanca, meni Widburgova. V tem primeru samooklicani antirasisti sporočajo, da črnski policisti, čeprav imajo tako barvo kože, sploh niso »pravi« črnci, ampak so črnci s »ponotranjeno ideologijo belega supramacizma«. Nekako tako, kot je pred volitvami rekel sedanji predsednik Joe Biden, da črnci, ki podpirajo Donalda Trumpa, niso pravi črnci.
Ja, ko prevaranti ideologije kritične rasne teorije ne morejo sprejeti realnosti in dejstev, ki so v nasprotju z njihovim (zmotnim) prepričanjem, si morajo izmisliti rešitev. Tudi zato smo lahko na CNN brali in poslušali, da so bili policisti, ki so ubili Nicholsa, res črnci, toda k temu dejanju jih je morda vodil rasizem oziroma beli supramacizem.
In ne ženite si preveč k srcu, če ne morete »ponotranjiti« levičarske možganske telovadbe. To samo pomeni, da ste – normalni.
Zadnje dni berem, poslušam in gledam vse glasnejše razprave, kako so tiskani mediji (predvsem dnevniki) v Sloveniji tik pred propadom in kako bi jim morali pomagati neto davkoplačevalci. Glavni razlog, ki bi upravičil porabo proračunskega denarja za preživetje tiskanih medijev, naj bi bil, da s propadom tiska izginja kakovostno novinarstvo. Tako menijo tudi na ministrstvu za kulturo: »Prav tako menimo, da je obstoj kakovostnih tiskanih medijev ključen za pravico državljanov do obveščenosti, saj ostajajo zlasti dnevni časopisi in politični tedniki pomembni viri informacij in izvirnega novinarskega poročanja.« Ali res?
Medijska krajina se je v tem tisočletju zelo spremenila. Mlajše generacije, ki so že povsem digitalizirane, tiskanih medijev skoraj ne vzamejo v roke. Celo več. Časopisov in revij ne marajo niti zastonj. Nekateri mediji so se temu prilagodili hitro prilagodili (Finance), večino svojih vsebin naredili plačljive in jih prenesli na spletne medije, drugi so dolgo čakali in se zanašali zveste bralce, ki prisegajo na tisk. Razlogov, zakaj je teh vse manj, je več; eden je zagotovo, da počasi umira generacija, ki je bila navajena imeti v rokah časopis.
Težave tiskanim dnevnikom povzročajo tudi vse višji stroški tiska in distribucije, ki so posledica podražitve papirja in energije. Ti stroški so že tako veliki, da tiskanim medijem od prodanega izvoda komajda ostane 50 odstotkov. Vse to ni nikakršen razlog, da bi morala na trg tiskanih medijev s subvencijami poseči vlada: medijsko krajino niso spremenili tiskani mediji, ki bi postali manj kakovostni ali drugače ideološko usmerjeni, spremembe medijske krajine usmerjajo (spremenjene navade) potrošnikov. Zato bi bilo vsako vladno financiranje tiskanih medijev podaljševanje agonije in dobesedno sežig davkoplačevalskega denarja. Trg mora narediti svoje: nekateri dnevniki bodo obstali, drugi ne; nekateri se bodo prilagodili (povsem digitalizirali) in jim bo mogoče uspelo (pravi čas so sicer že zamudili), drugi bodo zaprli vrata. Le potrošnik je tisti, ki na medijskem trgu s svojo denarnico izbira zmagovalce in poražence. Zato neto davkoplačevalci nikakor ne smemo dovoliti, da nam etablirani in uveljavljeni mediji, ki so te dni najbolj glasni, govorijo, da so oni najboljše, kar lahko bralci dobimo. In da moramo dati svoj denar za njihovo vzdrževanje in ohranjanje glave na vodo.
Ideja, da bi se z državnim financiranjem medijev ohranilo »kakovostno novinarstvo«, ne zdrži resne presoje. Država ni potrebna za ustvarjanje kakovostnih vsebin. Ampak podporniki subvencioniranja tiskanih medijev, se pri tem ne ustavijo. Menijo, da brez njihovega medija in njihovih novinarjev, ki bi jih seveda financiral proračun, ne bo več dobrega novinarstva. In gredo še dlje. Tisti, ki nasprotujejo, da bi država subvencionirala tiskane medije, so nasprotniki ne samo dobrega novinarstva, ampak novinarstva nasploh. Zadeva je primerljiva z vprašanjem financiranja kulture. Že francoski ekonomist Frédéric Bastiat je v 19. stoletju ob kritiki socializma sijajno ovrgel takšne mite.
Za konec še vprašanje. Glede na poudarjanje »kakovostnega novinarstva« se postavlja vprašanje, kdo bo tisti, ki bo odločal, kateri so kakovostni mediji in kaj je kakovostno novinarstvo? Se bo ta odločitev ob »pomoči« Društva novinarjev Slovenije prepustila vladnim birokratom in uradnikom? Nekako bi bilo logično in v skladu s svobodno izbiro, da o tem odločajo potrošniki (bralci). Toda glede na dosedanje izkušnje se bojim, da bodo vsi neto davkoplačevalci prisiljeni plačevati nekaj, česar velika večina sploh ne bo brala. Če želijo mediji biti res neodvisni in svobodni ter kot taki ključni nadzornik vlade in demokracije, potem si nihče ne more želeti vladnega subvencioniranja. Že s tem se izgubi videz nepristranskosti in neodvisnosti, medij in novinarji bodo prej ko slej prišli v navzkrižje interesov, ko bodo poročali o vladnem financerju. Tega si, vsaj upam, nihče ne želi. Ne samo to. Subvencije vedno (kakršnekoli že so) ubijejo tržno logiko.
Spodaj je nekaj slovenskim razmeram prilagojenih citatov Ronalda Reagana, 39. predsednika Združenih držav Amerike, o davkih. Originalne citate najdete TUKAJ.
Nimamo velikega javnega dolga, ker ljudi nismo dovolj obdavčili. Imamo ga zato, ker država preveč troši.
Noben državni aparat se nikoli ne skrči prostovoljno. Javni programi, ko se enkrat začnejo, nikoli ne izginejo. Pravzaprav je državni aparat nekaj najbližjega večnemu življenju, kar bomo kdaj videli na tej zemlji!
Pogled vlade na gospodarstvo bi lahko povzeli v nekaj kratkih stavkih: Če raste, ga obdavčite. Če še vedno raste, ga regulirajte. In ko končno neha rasti, ga subvencionirajte.
Konservativci verjamemo, da je vsak dan 25. junij, levičarji pa še vedno verjamejo, da je vsak dan 29. november.
Preprosta pravičnost narekuje, da vlada ne sme zvišati davkov družinam, ki se trudijo plačati svoje račune.
Država ne obdavčuje, da bi dobila denar, ker ga potrebuje; država vedno najde potrebo po denarju, da ga dobi.
Ni slovensko ljudstvo ni premalo obdavčeno, ampak so na Gregorčičevi prenažrti.
Kadarkoli znižamo davčne stopnje, je celoten narod na boljšem.
Medijska hiša in založba Nova obzorja je konec lanskega leta izdala knjigo južnoameriškega novinarja in politika Alejandra Pena Escluse. Knjiga, ki ima v originalu naslov Forum Sao Paulo, grožnja svobodi v Latinski Ameriki, je izšla pod naslovom Forum Sao Paulo in kulturna vojna.
Knjiga govori o kulturnem marksizmu, ki ga danes prepoznamo kot kulturo preklica, politično korektnost ali wokeizem.
Minevajo že tri leta od začetka apokalipse COVID-19, CDC in WHO pa še vedno nočeta priznati, da je bil virus ustvarjen in ušel iz Inštituta za virologijo Wuhan (WIV). Obe instituciji (skupaj z drugimi) sta lagali tako sprevrženo, da jima kar 72 odstotkov ljudi ne zaupa več. Če nič drugega, je to zelo pozitiven znak.
Dokazi za uhajanje iz laboratorija so tako veliki kot dokazi o zoonotičnem izvoru, ki ne obstajajo. Za vsakogar, ki se le malo spozna na biologijo, zanikanje laboratorijskega izvora pomeni bodisi prevaro bodisi, kar je še huje, namerno ignoranco
Na tem mestu preučujem samo tri dejstva, ki skupaj, če ne posamično, nedvomno dokazujejo, da je bil SARS-CoV-2 laboratorijska stvaritev, ki jo je ustvaril človek. Nenazadnje so nam celo povedali, kaj točno bodo storili.
Virusi so znotrajcelični paraziti, sestavljeni iz genetskega materiala – kodonov, ki določajo specifične aminokisline (teh je 20, uporabljajo se za izgradnjo beljakovin) in ki »ugrabijo« celični ustroj za proizvodnjo več virusov.
To ni lahka naloga; virusi so zelo specifični za svojega gostitelja. Virusi lahko naključno mutirajo; to pomeni, da so podvrženi naključnim spremembam njihovega genetskega koda, ki jim lahko da sposobnost (čeprav redko) poiskati drugega gostitelja. Ko se udomačijo v novem gostitelju, se še naprej razvijajo z naravno selekcijo in se bolje prilagodijo za razmnoževanje v novem gostitelju.
Eden od ključnih dejavnikov za uspeh virusa v novem gostitelju je, da ima visoko nastavljeno receptorsko vezavno domeno (RBD). RBD omogoča virusu, da prepozna gostiteljsko celico, se veže nanjo in vstopi. Pri SARS je RBD dolg 201 kodon. Jesse Bloom iz Caltecha je analiziral zaporedje kodona RBD, da bi ugotovil, kakšno zaporedje bi povečalo vezavo na človeške celice. Od 4.000 možnih kombinacij se je virus SARS-CoV-2 že prvi dan izkazal za več kot 99-odstotno optimiziranega; le 21 kodonov manjka do popolnosti. Kot potrditev verodostojnosti Bloomovega dela je bilo kasneje ugotovljeno, da je eden od teh 21 kodonov mutiral v bolj nalezljivo različico Omikron (kot je napovedal Bloom). Če to postavimo v kontekst. Ko je SARS-CoV-1 prešel na ljudi, je bil njegov RBD le 15-odstotno optimiziran, v njegovem RBD pa obstaja dolga veriga dokumentiranih mutacij, ki so mu sčasoma omogočile prenos s človeka na človeka. Kako je bil lahko SARS-CoV-2 tako izpopolnjen
Ralph Baric iz UNC, soavtor več študij o koronavirusu netopirjev iz WIV, je že leta 2005 eksperimentiral s transgenimi mišmi (mišmi, ki so bile gensko tako spremenjene, da imajo humanizirano pljučno tkivo), da bi dokazal, da so lahko okužene s človeškimi koronavirusi. V svoji izjavi pred kongresom je dr. Steven Quay pričal, da je »WIV priznal, da so več let delali s humaniziranimi mišmi, razvitimi v laboratoriju dr. Ralpha Barica«.
Humanizirane miši so za raziskovalce, ki preučujejo viruse in njihov razvoj, odlični poskusni zajčki. Quay je nadaljeval, da je »običajno uporabljena metoda pridobivanja podatkov za optimizacijo virusa COVID serijsko prehajanje v laboratoriju na humanizirani, gensko spremenjeni miši, ki lahko razvije človeku podobno pljučnico. Okužiš miši, počakaš kakšen teden in nato pridobiš virus iz najbolj bolnih miši. Potem ponoviš. V nekaj tednih bo ta usmerjena evolucija proizvedla virus, ki lahko ubije vsako humanizirano miško«.
Ko je enkrat vezan, mora virus izvesti še vedno zelo zapleten molekularni »korak«, da lahko vstopi v telo. Eden ključnih korakov je cepitev spike (koničastega) proteina, ki aktivira mehanizem fuzije celične membrane. Številni virusi, vključno z najsmrtonosnejšimi, kot je ebola, imajo v svojih koničastih beljakovinah furin, ki olajša cepitev na cepitvenih mestih (FCS). Vendar med tako imenovanimi »SARS« virusi nobeden ni imel FCS. Do zdaj in do SARS-CoV-2.
Odkar je bila leta 2004 prikazana učinkovitost FCS, je njegovo vstavljanje v viruse za povečanje infektivnosti že dolgo stalnica raziskovalcev. Že leta 2006 so bile narejene modifikacije FCS: »Pokazali smo, da cepitev furina na modificiranem položaju R667 ustvari zelo malo opazne podenote S1 in S2 in potencira aktivnost membranske fuzije.« Baric se je povezal z WIV in DARPA ter predložil predlog za financiranje nadaljevanja dela FCS: »Analizirali bomo vse genske sekvence SARS-CoV za (…) potencialna cepitvena mesta za furin.«
Če množica dokumentov in predlogov, ki nam sporočajo, da uvajajo FCS, ni dovolj, obstaja tudi molekularni prstni odtis njihovega dela. Obstaja več načinov za ustvarjanje FCS, vendar vsi vključujejo dodajanje aminokisline arginin (ARG). Šest različnih kodonov bo določalo ARG, toda pri sarbekovirusih ima narava nekatere »raje kot druge«. Kodon CGG, uporabljen v SARS-CoV-2, je najmanj pogost od šestih in predstavlja le 1,5 odstotka vseh kodonov ARG. Toda pozor: vstavili so dva, zadaj za hrbtom. To ni presenetljivo, ker je CGG kodon, ki se v laboratorijih pogosto uporablja za ARG že več kot desetletje.
Ko je virolog in dobitnik Nobelove nagrade David Baltimore prvič videl, da je bil FCS vstavljen v SARS-CoV-2, je rekel, da to kaže na laboratorijski izvor virusa.
Skoraj komično je brati strani za preverjanje dejstev, ki razglašajo, da je vstavitev FCS »dejansko netočna«, ker genetsko zaporedje CGG in mesta cepitve furina obstajajo tudi pri naravno prisotnih virusih.
Res je, da nekaj kodonov CGG obstaja v drugih koronavirusih, vendar ne v Sarbecovirusih, ne v virusih Pangolin, ki se pogosto omenjajo kot vir, niti v kateremkoli od tesno povezanih virusov netopirjev. Enako velja za FCS. Da, nekateri koronavirusi imajo FCS, vendar spet noben v skupini Sarbecovirus. Med koronavirusi, ki imajo FCS, in skupino sarbecovirusa je dobesedno 1000 let evolucije.
Vendar pravi dokaz za laboratorijski izvor kitajskega virusa je prstni odtis, ki ga pusti laboratorijska optimizacija kodona. Omenil sem že, da lahko različni kodoni kodirajo isto aminokislino in da ima narava nekatere kodone raje kot druge. No, izkazalo se je, da tudi laboratoriji. Ko se dolge verige RNA dovajajo v celični stroj, da se prevedejo v beljakovine, lahko sekundarna struktura RNA, odvisno od specifičnih kodonov, tvori notranje zanke, ki ovirajo prevajanje. Seveda so laboratoriji naklonjeni kodonom, ki se izognejo tej težavi, če kodirajo isto aminokislino.
Posledično kot standardna praksa raziskovalci optimizirajo svojo izbiro kodonov pri sintetiziranju genskega materiala. Najbližje genetsko ujemanje za SARS-CoV-2 je virus RaTg13, ki je leta 2012 ubil 6 rudarjev, ki so bili izpostavljeni netopirskemu gvanu v jami v kitajski provinci Yunnan, in to s simptomi, skoraj enakimi Covidu. Analiza kodirnih regij za spike protein je v obeh virusih dala 200 mutacij, vse so sinonimne. To pomeni, da je bil kodon spremenjen, vendar še vedno kodiran za isto aminokislino.
Vsakič, ko pride do mutacije kodona, obstaja le 15-odstotna verjetnost, da bo sinonim. Verjetnost, da se je 200 sinonimnih mutacij zgodilo po naključju, je tako nizka, da se ne bi pričakovalo, da se bo zgodilo v pričakovani življenjski dobi vesolja. Jasno je, da je WIV pri ustvarjanju SARS-CoV-2 uporabil optimizacijo kodona.
Obstaja veliko več dokazov, zlasti modifikacije ORF8 virusa SARS-CoV-2, ki mu dajejo diabolično sposobnost prenosa brez simptomov, vendar je nadaljnje iskanje na tej točki odveč.
Šest milijonov mrtvih po vsem svetu, opustošeno celotno svetovno gospodarstvo, uničeno zaupanje v naše institucije; in vse zato, ker so raziskovalci v Wuhanu, ki jih financira in podpira ameriška vlada, ustvarili in pomotoma (vsaj upamo, čeprav zaporedje nekaterih dogodkov v povezavi s Centrom Johns Hopkins kaže prav na zaroto) sprožili svoj himernega Frankensteinovega patogena v svet. Vse v imenu znanosti. Številni najhujši diktatorji so v imenu genocida in osvajanja naredili manj škode.
Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon je v petek, 20. januarja 2023, na 53. Svetovnem gospodarskem forumu (WEF) v Davosu v Švici govorila o »svetovnem redu«.
Bilo je v ponedeljek, 21. januar 1793, dopoldan. »Umiram nedolžen zločinov, ki so mi jih pripisali. Krivcem za mojo smrt odpuščam. Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.« To so bile zadnje besede kralja Ludvika XVI., potem ko so ga jakobinski revolucionarji 15. januarja obsodili na smrt. Ob 10.22 rabeljCharles-Henri Sanson zapre lesen zaklop na vratu kralja in aktivira rezilo. Ludvik XVI. je obglavljen.
Po dogodkih 10. avgusta 1792 in napadu Parižanov na Tuileries je bil Ludvik XVI. skupaj z družino med sojenjem zaradi veleizdaje zaprt v pariškem zaporu Temple. 15. januarja 1793 se je končalo sojenje, s tesno večino ga je Nacionalni konvent obsodil na smrt. O sodbi je kralja obvestila posebna delegacija, konvent je kasneje zavrgel njegovo prošnjo, da usmrtitev preložijo za tri dni.
V nedeljo, 20. januarja, so kralju okoli 19. ure postregli z zadnjo večerjo. Ko je opazil, da mu niso dali noža in vilic, je dejal: »Ali mislijo, da sem tako strahopeten, da da si bom sam vzel življenje?« Dodal je: »Umrl bom brez strahu. Rad bi, da bi moja smrt prinesla srečo Francozom in da bi lahko preprečil nesrečo, ki jo predvidevam.«
Po pogovoru z opatom de Firmonom okoli 20. ure je Ludvik XVI. sprejel kraljevo družino. Marie-Antoinette je vstopila v jedilnico v spremstvu hčerke Marie-Thérèse de France (znane kot Madame Royale), sina Louisa-Charlesa in svakinje Élisabethe de France. Stražarji so vse opazovali skozi delno zastekljeno pregrado. Kralj prosi svojega sina, naj se nikoli ne maščuje njegovo smrt, kar mu sin obljubi. Marie-Antoinette roti svojega moža, da jih naslednje jutro še zadnjič sprejme pred odhodom na morišče. Dogovorijo se za 8. uro, vendar obljube kralj ne bo izpolnil. Okoli 23. ure se je kraljeva družina odpravila k nočnemu počitku, Ludvik XVI. je znova govoril s svojim spovednikom.
Po kratki noči je Ludvika XVI. ob 5. uri zjutraj zbudil Cléry, njegov sobar, ki je noč preživel na stolu nedaleč od njega. Obsojeni mu je tedaj rekel: »Dobro sem spal, potreboval sem spanec.« Kralj se obrije, iz žepov vzame teleskop, tobačno škatlo in torbico, nato pa obleče bledo rjav plašč s pozlačenimi gumbi. Svojega sobarja prosi, naj ga ostriže, vendar jima nočejo dati škarij. Okrog 6. ure zjutraj se jim je pridružil pater Henri Essex Edgeworth de Firmon. Prostor je preuredil v oltar in obhajal zadnjo kraljevo mašo. Ludvik XVI. bo ves čas slovesnosti ostal na kolenih in prejel viaticum (obhajilo umirajočih). Po nasvetu opata se Ludvik XVI. izogne zadnjemu srečanju z družino.
Ob 7. uri zjutraj Ludvik XVI. opatu zaupa svoje zadnje želje. Izroči mu žig z grbom Francije in mu reče, naj ga izroči kraljici. Nato mu opat da zadnji blagoslov.
Ob 9. uri ga s kočijo peljejo po pariških ulicah. Pariz je takrat imel 80.000 oboroženih mož, ki so zasedli križišča, trge in bili razporejeni po ulicah. Na vsaki strateški lokaciji so bili postavljeni topovi. Konvoj je spremljalo okoli 200 konjenikov. Na Trg revolucije pridejo okoli 10.15 in se ustavijo ob odru z giljotino. Ko kralj zagleda oder, reče: »Tu smo, če se ne motim.«
Ob spremljavi bobnov se kralj ob pomoči opata Edgewortha povzpne po stopnicah in se postavi ob petih krvnikih (Sansonu in njegovim štirim pomočnikom). Glavo mu položijo v lesen okvir in Ludvik XVI izgovori zadnje besede: »Umiram nedolžen zločinov, ki so mi jih pripisali. Krivcem za mojo smrt odpuščam. Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.«
Ob 10.22 rabelj Charles-Henri Sanson zapre lesen zaklop na vratu kralja in aktivira rezilo. Ludvik XVI. je obglavljen. Zagrmi top in tako je oznanjeno, da je bila izvršena usmrtitev. Truplo Ludvika XVI. So takoj prepeljali na pokopališče Madeleine. Šele 21. januarja 1815 so posmrtne ostanke Ludvika XVI. pokopali v baziliki Saint-Denis.
Globalni podnebni histeriki in alarmisti si ne morejo želeti boljšega zaveznika pri strašenju o uničenju planeta, ki je tik pred zdajci, kot je to Al Gore. Ko odpre usta, ostane zdrav razum pred vrati. Z dejstvi podprta logika sicer ni bilo nikoli njegovo močno orožje. Saj veste. Ko štejete zneske s sedmimi ali osmimi ničlami, ne potrebujete doslednosti in načelnosti. Potrebujete le nekaj ´blond´ žurnalistk, ki vaše besede spravijo v eter, nekaj doktoric klimatologije, ki vaše napovedi potrdijo, in dovolj veliko množico koristnih idiotov, ki temu slepo verjame.
Ni boljše napovedi od te, da bodo zaradi taljenja ledenikov oceani poplavili obalni pas. Da bi se po Al Goru ta planetarna katastrofa že morala zgoditi, ni pomembno. Ljudje hitro pozabijo. Njegova najnovejša domislica, ki jo je izrekel na letošnjem Svetovnem gospodarskem forumu (WEF) v Davosu, je še malo bolj strašljiva. Ne samo, da bo morje poplavilo velik del kopnega, pred tem bodo »zavreli oceani«. Grozljivo, v oceanih se bo vse živo skuhalo.
Bil je to Al Gorov govor vseh govorov. Kričal je o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju, ki bo »zavrelo oceane«. To povzroča »nenavadne vremenske pojave«, kot so »dežne bombe«, »sesa vlago iz zemlje in ustvarja suše, topi led in dviguje morsko gladino«. To bo na koncu vplivalo na sposobnost človeštva za »samoupravljanje«.
Politiki, predvsem tisti na socialnodemokratski in socialistični strani, pogosto govorijo o minimalni plači. Pravijo, da s tem branijo izkoriščane delavce pred pohlepnimi lastniki in kapitalisti.
Toda pri minimalni plači (še bolj pri njenem povečanju) gre lahko marsikaj narobe. O tem, kako deluje minimalna plača na gospodarstvo in kaj gre narobe, govori ta video.
Evropska komisija je decembra Franciji dovolila, da popusti podnebnim histerikom, ki zahtevajo omejitev ali celo prepoved potovanj z letali, ki onesnažujejo okolje. Čeprav je bilo leto 2022 zelo slabo za klimatske alarmiste, se je vlada odločila, da bo popolnoma prepovedala polete med kraji, ki so med seboj oddaljeni manj kot 150 minut vožnje z vlakom. No, če bi okoljsko ozaveščeni, ki večinoma prihajajo iz vrst levih strank, manj leteli z letali, bi bila letala v Franciji prazna. Tako kaže najnovejša raziskava.
IPSOS je znana raziskovalna in svetovalna multinacionalka s sedežem v Parizu v Franciji. Ker živimo v času, ko bomo kmalu začeli meriti tudi prdce hišnih ljubljenčkov in bo naša pametna osebna izkaznica merila tudi naš ogljični odtis, so se raziskovalci javnega mnenja v dežele galskega petelina odločili, da bodo raziskali, koliko se njihovi državljani vozijo z letali. Letala namreč s svojimi motorji požirajo enormne količine fosilnega goriva, tako da ustvarjajo velik ogljični odtis. Seveda se to onesnaževanje ozračja pripiše tudi potnikom, ki premagujejo razdalje v letali.
Rezultati prvega dela raziskave so bili pričakovani. Francozov, ki se vsaj enkrat ali večkrat na leto (iz kateregakoli razloga) odpravijo na pot z letali, je 29 odstotkov, 14 odstotkov enkrat na dve ali tri leta, 23 odstotkov na več kot tri leta, z letali pa nikoli ne potuje 34 odstotkov vprašanih. Razen pri starejših od 60 let, je pri vse kategorijah razlika v starosti zelo majhna.
Pri dohodkih se razlika poveča. Vsak drugi Francoz, ki živi v gospodinjstvu s skupnim dohodkom manj kot 1.400 evrov, nikoli ne leti z letalom in le 19 odstotkov jih leti z letalom, če je dohodek gospodinjstva do 3.000 evrov. Pri izobrazbi je podobno: tisti, ki nimajo višje ali visoke izobrazbe in letijo vsaj enkrat na leto, je 18 odstotkov. Po drugi strani vsak drugi Francoz z diplomo enkrat ali večkrat na leto uporabi letalo.
Pri zadnjih odgovorih že deloma naletimo na ideologijo. Raziskave kažejo, da so volivci levih strank ali pristaši progresivnih ideologij bolj izobraženi in bolj občutljivi na okoljsko problematiko. Po neki logiki bi torej morali biti med tistimi, ki najmanj letijo z letali, če že drugim pridigajo, kako fosilna goriva (predvsem pri uporabi letal) uničujejo planet. Toda lepo se vidi, kako ideološko logiko (bolj izobraženi so bolj okoljsko ozaveščeni) dobesedno zdrobi so0cialna logika (bolj izobraženi imajo nadpovprečni dohodek). Levičarje takrat, ko imajo denar, okolje očitno preneha zanimati.
In tako počasi pridemo na najbolj zanimiv del raziskave. Pomislite, v katero smer so ideološko nagnjeni in katere stranke volijo tisti, ki so najbolj glasni v skrbi za okolje in zahtevajo prepoved uporabe fosilnih goriv, ukinitev živinoreje, odpravo klasičnih avtomobilov in tako naprej? Seveda, največji podnebni histeriki so levičarji, ki celo menijo, da bi morali zanikovalce podnebnih sprememb kazensko preganjati. No, ravno člani, pristaši ali volivci levih strank (vključno z Zelenimi) največ uporabljajo letala. Po drugi strani konservativni volivci letalske prevoze zelo malo uporabljajo. Ni presenetljivo, da levičarji očitajo desničarjem, da so neobčutljivi na okolje, vendar imajo prav oni največji ogljični odtis. Saj veste, kako gre: Če levičarji ne bi imeli dvojna merila, sploh ne bi imeli nikakršnih meril.
Direktor raziskav pri IPSOS Mathieu Gallard, ki je rezultate objavil na Twitterju, je poudaril, da je bila raziskava terenska. To je prednost, saj so zajeli tudi kategorije državljanov, ki jih drugače ne bi mogli oziroma so težko dosegljive. Njegovo nit na Twitterju si je vredno prebrati, saj je jasno razvidno, da so rezultati tudi njega zelo zabavali. »Bolj ko voliš levo, več letiš,« je njegov končen povzetek.
Kavarna Hayek 