Več regulacije pomeni manj svobode

Značke

Alenka Bratušek, birokracija, Friedrich Hayek, levičarji, Maynard Keynes, regulacija, socialisti, svoboda, Thomas Sowell, zakonodaja

Predsednica ZaAB Alenka Bratušek je nedavno na nacionalni televiziji razlagala in se hvalila, da je njena stranka, čeprav je majhna, vložila v parlamentarno proceduro malodane več zakonov, kot je to storila vladajoča SMC. In da ne bo pomote. Tudi druge stranke se hvalijo, koliko novih zakonov so predlagale. Torej, če prav razumem parlamentarne stranke, uspešnost njihovega dela se meri po tem, katera bolj zagreni in omeji življenje državljanov, če razumemo zakon kot represivni ukrep. Povedano drugače. Uspešnost njihovega dela bi morali meriti po tem, koliko škodujejo prebivalcem Slovenije. Vsak zakon je namreč škodljiv, saj prinaša vse večjo regulacijo in omejuje tako svobodo posameznika kot svobodno poslovanje podjetij. Na današnji dan je v Sloveniji v veljavi kar 798 zakonov in 18.371 podzakonskih aktov (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRS.aspx). Samo za primerjavo. Pred 20 leti je imela Slovenija veljavna 502 zakona in samo 4.070 podzakonskih aktov.

Kljub tem grozljivih številkam nas skušajo razni levičarski, socialistični aktivisti, vsi večinoma financirani iz državnega proračuna, prepričati, kako živimo v svetu podivjanega neoliberalizma, dereguliranega kapitalizma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/), čeprav je odnos med državo in posameznikom kot partija pokra, kjer vse več pravil postavlja država in si jih sproti izmišljuje (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/25/odnos-z-drzavo-je-prirejena-partija-pokra/). Ampak ne, levičarji pravijo, da je ravno pomanjkanje pravil povzročilo krizo, da je ravno deregulacija vzrok, da slovensko gospodarstvo še ni zadihalo s polnimi pljuči (a sploh kdaj je?). Enako je drugod po svetu. Profesorji Mercatus centra na univerzi George Mason (GMU) so nedavno prešteli skupno število zakonov z omejitvami, pod besedo regulacija pa so razumeli zakon, ki želi spremeniti obnašanje ljudi in podjetij, da bi prišli so pričakovanega rezultata (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage). Recimo prepoved kajenja, da bi zmanjšali število kadilcev, podražitev bencina, da bi povečali število električnih avtomobilov in podobno. Šteli so zakone, ki vsebujejo besede za restriktivnost: must, required, should. Rezultat je bil grozljiv – eno samo neskončno omejevanje, in to v državi, ki naj bi bila najbolj svobodna država na svedtu. Število restriktivnih regulacij se je v poldrugem desetletju povečalo z 834.469 na 1,04 milijona, torej za več kot 20 odstotkov. Ampak gre samo za zvezne zakone, ki veljajo po vseh ZDA. Sem niso šteli regulacij posameznih zveznih držav, niti regulacij posameznih mest, recimo New Yorka, kjer se je javnosti ne sme kaditi in kjer so prepovedali prodajo sladkih pijač v velikih steklenicah. In to v velemestu, enem najbolj oboževanih mest na svetu in kjer je stoji svetovno znani Kip svobode. Zakaj že? Skratka, če je tako v ZDA, ki veljajo za deregulirane, za zibelko neoliberalizma in prostega trga, kjer zlobni kapitalisti počnejo kar hočejo, kako je potem šele v državah, ki jih imamo za regulirane.

Kakšne zakone in pravilnike imamo vse v Sloveniji? A je mogoče potreben poseben zakon, ki nalaga „obvezen počitek mobilnih delavcev“, ali pravilnik, koliko dolga mora biti vrvica, na katero je privezan pes, ali kdo lahko kaj dela, kakšne reference moraš imeti za opravljanje nekega poklica (frizer ali pek na primer) in tako naprej. Eden najbolj simptomatičnih zakonov, ki jasno kaže, da poklicnim birokratom ni veliko mar za državljane, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi, je zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki omejuje plačevanje z gotovino na 5.000 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/03/drzavni_zbor_seja.aspx?hide_hf=1&mob=1). Nemogoče je, da bi recimo kupili avtomobil z gotovino, kot je to pred dnevi storila Kitajka, ki je v salon z avtomobili prinesla kup denarja in se odpeljala (http://www.scmp.com/news/china/society/article/1772697/chinese-woman-stuns-dealership-heavyweight-payment-new-car). In to na Kitajskem, ki jo imamo za zelo regulirano državo. In zanimivo. Če bi državo res skrbela davčna disciplina, potem v zakon ne bi dala tudi terorizem, ki ni nič drugega, kot zastraševanje. Ali če poenostavimo s pogledom birokratov. Če ne boš dal državi tistega, kar ji pripada, nisi samo v prekršku, ne kršiš samo zakon, ampak si terorist. Čeprav ravno država s takimi zakoni zganja nad državljani terorizem. Torej, skoraj je nemogoče najti neko stvar, s katero bi se lahko ukvarjali in služili denar, ne da bi za to zadevo obstajala neka omejitev, ne da bi vam država gledala pod prste.

Za vse te omejitve moramo državi še plačati. Pozor! Državljan, ki dela v realnem sektorju, državi plačuje zato, da ga omejuje in ropa. Karkoli kupiš, moraš plačati 22-odstotni DDV, ko zaslužiš plačo, ti država vzame skoraj polovico zaslužka, če ima podjetje dobiček, si birokrati od tega utrgajo 17 odstotkov, s tem, da se država še zadolžuje, javni dolg pa znaša že 80 odstotkov BDP. Ob vsem tem bi socialisti še bolj zaostrovali, še bolj regulirali ter tako onemogočali podjetniške pobude. Že Friedrich Hayek je rekel, če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti. Nekaj desetletij kasneje je ekonomist Thomas Sowell (potem ko je spoznal, da levičarstvo ne vodi nikamor, zato so ga ameriški ekonomski analitiki označili za „ozdravljenega socialista“, saj je na začetku veljal za gorečega pristaša Maynarda Keynesa) dejal nekako takole: Najbolj temeljno dejstvo je, da ideje levice ne delujejo v praksi. Zato nas ne sme presenetiti, da so levičarji skoncentrirani v institucijah, kjer niso potrebne prave ideje, da bi preživeli.

Hotel je povedati, da je največja gostota levičarjev (ali socialistov, če hočete) v javni upravi, kjer ni nikakršne odgovornosti, kjer dobiš plačo, če narediš škodo ali pa ne. Ali kot smo rekli na začetku: levičarji razmišljajo, kako bi drugim naredili škodo, kako bi druge oropali, kako bi živeli na njihov račun. Torej, ni težava socialistov, da ne bi razmišljali, niti to, da ne bi znali ali hoteli razmišljati, ampak to, da zdravo pamet mešajo s čustvi, na katera igrajo, ko prepričujejo množice. Kdo bi se namreč lahko uprl ideji živeti v rajskem parku, kjer ne bi bilo potrebno delati in kjer bi bilo vse brezplačno. In vsi bi hodili v belih oblačilih po nežni jutranji travi prekriti z roso. Kar je seveda često „sajenje rožic“, daleč od realnosti, vendar sprejemljivo za večino državljanov, ki svoje življenje vse bolj polagajo v roke državi, čeprav so zato vse bolj nesvobodni.

Advertisements

Levičarski konstrukt Patria je samo z izgubljenim časom povzročil 4,24 milijarde evrov škode

Značke

Afera Patria, gospodarska škoda, Janez Janša, povprečna plača, urna postavka

(Neo)liberalci, pohlepni in zlobni, kakršni smo, vedno nekaj preračunavamo, pravzaprav želimo za vsako stvar vedeti, koliko je vredna. Kajti za nas ni nič brezplačno, niti delovni in prosti čas, ki ga lahko ovrednotimo v cekinih. Za razliko od levičarjev, za katere je vse naše, brezplačno, čas pa jim je zelo relativen, saj ga običajno potrošijo zato, da razmišljajo, kako bi drugim vzeli oziroma ukradli denar, samo pa ne bi ustvarili prav ničesar. Zato sploh ni čudno, da se ne ukvarjajo, koliko škode je Sloveniji povzročil proces Patria, s katerim se je vsa država ukvarjala zadnjih sedem let, dokler niso ustavni sodniki pred dnevi razveljavili sodbo in zadevo vrnili na prvostopenjsko sodišče (http://www.reporter.si/slovenija/patria-ustavno-sodi%C5%A1%C4%8De-razveljavilo-sodbe/51879). Čeprav bo vse skupaj očitno še nekaj časa trajalo, se vendar da približno izračunati, koliko denarja so državljani izgubili, zaradi lažjega razumevanja pa bomo zadeve zelo poenostavili.

Portal Planet Siol je sicer objavil podatek, da so stroški sojenja brez stroškov odvetnikov do zdaj znašali 25.736 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/04/proces_patria_v_stevilkah.aspx). Če k temu dodano še pavšalno oceno stroškov odvetnikov za obravnave na štirih različnih instancah sodišč, ki bodo še enkrat večji, že pridemo do številke okoli 75.000 evrov. Vendar je to samo kaplja v morje v primerjavi s časom, ki so ga izgubili državljani, ko so spremljali proces, in kar lahko pretvorimo v denar. In pri tej oceni bomo zelo konzervativni, nekako minimalistični.

Kot ključen mesec, ko se je začela afera, vzemimo jesen leta 2008 (domnevno kaznivo dejanje naj bi bilo sicer storjeno avgusta 2005), ko je finska televizija objavila dokumentarni film resnica o Patrii. Od takrat je minilo 80 mesecev in ob predpostavki (takole čez palec), da ima mesec štiri tedne, to pomeni 320 tednov. Se strinjamo? Dobro. Gremo naprej. Zdaj pa ocenimo, da se je povprečen polnoletni državljan (volilni upravičenec) z afero na kakršenkoli način (v gostilni, službi, na tržnici, pred televizorjem, z branjem časopisov in podobnim) vsak teden v povprečju ukvarjal samo pol ure. Če imamo okoli 1,7 milijona polnoletnih državljanov (sem zaokrožil navzdol), to pomeni, da je bilo zaradi afere Patria v tem času izgubljenih 272 milijonov ur. In če znaša povprečna urna postavka glede na uradno povprečno plačo v Sloveniji 8,6 evra bruto, potem pridemo do 2,34 milijarde evrov. Če pa vzamemo podatke Eurostata, po katerih znaša povprečna delavska urna postavka v Sloveniji 15,6 evra (http://www.zurnal24.si/urne-postavke-za-delavca-od-dobrih-treh-do-40-evrov-clanek-247823), pomeni, da je samo škoda zaradi izgubljenega časa za zadevo, za katero je bilo že v začetku jasno, da je politični konstrukt, 4,24 milijarde evrov.

To pa še ni vse. Vzemimo še primer medijev, in to samo pet največjih tiskanih medijev (Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice in Finance). Ob predpostavki, da je skupna povprečna dnevna naklada teh dnevnikov okoli 30.000, da stane en dnevni časopis v povprečju 1,5 evra in da so vsak dan v povprečju uredniki zadevi Patria namenili 1/150 prostora, pridemo do številke 24 milijonov evrov. V primeru, da upoštevamo prvi različico povprečne plače, je skupna „škoda“ 2,36 milijarde evrov, če pa upoštevamo podatke Eurostata, pa je 4,26 milijardi evrov.

Zdaj pa predpostavimo, da bi zgolj bralci teh petih dnevnikov (v povprečju 150.000 na dan) namesto člankov o zadevi Patria zagledali članek z navodili, kako izdelati neko dobrino, ki bi jo potem naprej prodali in za en vložen evro dobili dva evra. Vzemimo primer, da bi za branje porabili četrtino časa, za izdelavo dobrine polovico časa in za prodajo dobrine četrtino časa, stroški materiala pa bi znašali polovico tistega, kar bi izgubili samo z branjem člankov o zadevi Patria. Ob povprečni urni postavki na podlagi povprečne plače bi imel vsak na voljo 1.376 evrov, od tega bi za material potrošil 688 evrov, naredil izdelek in ga prodal tako, da bi na vsak vložen evro dobil dva evra. Če vse to zdaj seštejemo, pridemo po prvi predpostavki (povprečna urna postavka na podlagi povprečne plače v Sloveniji) do številke 2,6 milijarde evrov, po drugi predpostavki (povprečna bruto urna postavka po podatkih Eurostata) pa do 4,9 milijarde evrov, torej skoraj do petih milijard. Ob tem, da smo upoštevali samo tri okoliščine.

Odnos z državo je prirejena partija pokra

Značke

davki, država, minimalna plača, samostojni podjetnik

Odnos med posameznikom (državljanom) in državo je kot prirejena partija pokra. Posameznik, ki naj bi bil svoboden, mora igrati igro, ki je sicer hazarderska, a bi morala biti načeloma poštena. Vendar to drži samo v primeru, ko sta oba igralca moralna in nista tam prisilno, nikakor pa ne v primeru, ko za igralno mizo nasproti državljana sedi profesionalni goljuf, to je država. Ne samo, da ti ves čas gleda v karte in pod prste (posameznik tega državi ne more početi), temveč postavlja tudi pravila igre. Tako posameznik nima nikakršnih možnosti, da zmaga. Če se slučajno zgodi, da ima posameznik »full house«, država pa »tris«, takoj spremeni in prilagodi pravila igre sebi v prid. Kam bi pa prišli, da bi državljan premagal državo? In tudi če država ne spremeni pravočasno pravil in že kaže, da jo je posameznik premagal, vedno stoji za njegovih hrbtom nekaj „varnostnikov“, ki mu pojasnijo, da je zmagal z goljufijo, da je pravzaprav on prevarant, ki je opeharil in prikrajšal državo. Nato mu v skladu z zakonom, v imenu pravne države in tudi delitve plena med parazite in rentnike, ki seveda navijajo za državo, vzamejo vse, kar je priigral, obsodijo kot kriminalca in ga zabeležijo kot tistega, ki mora biti pod stalnim nadzorom.

Nekako tako moramo gledati na nedavno napoved države (inšpektorjev), ki je napovedala strožji nadzor nad podjetji, za katera delajo samostojni podjetniki (http://topjob.finance.si/8821252/Za-vas-dela-espe-Pazite-in%C5%A1pektorji-vas-gledajo). Če namreč samostojni podjetnik dela v pisarni delodajalca, in to v rednem delovnem času in s podjetnikovim računalnikom, potem bi ga moralo podjetje vzeti v redno delovno razmerje. V zadnjih petih letih se je namreč espejev povečalo za sedem tisoč, kar posledično pomeni manj denarja v državno blagajno. No, zadeva ima malo daljšo brado.

Se spomnite orgije sindikalistov z Dušanom Semoličem na čelu, ko so pod vlado Boruta Pahorja dosegli dvig minimalne plače za 103 evre neto? Marsikateri delodajalec take minimalne plače ni več zmogel plačevati (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/09/nove-sindikalne-blodnje-o-minimalni-placi/), zato je moral odpuščati. Ker pa so nekateri kljub vsemu želeli delati, so postali samostojni podjetniki in delali pri delodajalcu naprej. A je seveda v državno blagajno prišlo manj denarja, zato so birokrati omejevali delo (na primer če espe zasluži več kot 80 odstotkov pri enem delodajalcu, so to šteli, kot da je v rednem delovnem razmerju in da mora delodajalec redno zaposliti) in povečali davčno obremenitev samostojnih podjetnikov. Ker očitno to ni bilo dovolj, so zdaj napovedali strožje preglede pri delodajalcih, saj hiter izračun pokaže, da je država ob takem načinu poslovnega sodelovanja med espeji in delodajalci izgubila v petih letih okoli 50 milijonov evrov. Ampak ravnanje države je skrajno sprevrženo. Najprej z nerazumnimi ukrepi povzroči rast brezposelnosti (efekt minimalne plače) in marsikaterega pahne v samostojno podjetništvo, ko pa opazi, da izgublja, pa spet poseže po represivnih ukrepih. Kot pri opisanem primeru partije pokra. Vse v imenu nekakšne socialne in pravne države, da bi posameznika zaščitila pred izkoriščanjem in samim seboj, saj posameznik, revež, že ne more vedeti kaj je zanj dobro in kaj ne. Ampak to je samo krinka, da lahko pobere še več davkov, da ravnanje posameznikov in podjetij še bolj regulira, da ima vse še bolj pod svojim nadzorom.

Kako levičarji ne razumejo (potvarjajo) zgodovino

Značke

Business Insider, javna poraba, Jure Apih, kapitalizem, levičarji, neenakost, socialisti, socialni programi

Tako imenovani disidenti, ki sami sebe danes predstavljajo kot nosilce intelektualne demokratične miselnosti v nekdanjem totalitarnem sistemu, brez katerih ne bi bilo prehoda iz socializma v kapitalizem, zelo radi, kot je pri levičarjih običajno, potvarjajo zgodovino. Eden takih je Jure Apih, ki ga mainstream mediji radi razglašajo za očeta slovenskega oglaševanja in za nekdanjega oporečnika (sam zase pravi, da je bil »salonski« oporečnik), danes pa je simpatizer raznih Solidarnosti in Združene levice, nasprotnik privatizacije. V svoji novi kolumni v Delu (http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kdo-bo-koga-tozil.html) v naslovom »Kdo bo koga tožil« razglablja o nekakšnem kapitalizmu s človeškim obrazom. Takole pravi:

»Kapitalizem, kakršnega smo spoznavali v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih, še ni bil prevladujoče korporacijski. Lastništvo in upravljanje še nista bila tako zelo ločena. Celo veliki koncerni od Fiata do Kruppa so bili še družinsko vodeni. Agnellijevi so se predobro zavedali, da je sto tisoč italijanskih družin odvisnih od njihove uspešnosti. Naredili so vse in še več, da Fiat ne bi propadel. Nobena eskapada, nobena selitev k cenejši delovni sili jim še na misel ni prišla. Takratna podjetniška aristokracija je bila s krvjo zavezana svojim podjetjem in tudi zaposlenim.

Novodobni kapitalizem se je povezanosti z neposrednim lastništvom otresel. Velike finančne korporacije so upravljanje podjetij prepustile menedžerjem, ki so dobro plačani in stimulirani, a trdo zavezani planom in usmeritvam svojih nadzornih odborov. Neuspešnosti si privoščiti ne morejo, na direktorske stolčke niso privezani, le redki preživijo več kot mandat ali dva, na sodelavce in okolje se le izjemoma navežejo. Pri svoji eksekucijski funkciji so učinkoviti in neusmiljeni. Izšolani so še najbolj za rezanje stroškov, kar je tudi sicer postala novodobna upravljavska mantra. Plani, po katerih jih ocenjujejo, se krajšajo od letnih na polletne in tudi četrtletne. Odtujenost lastnikov, ki na finančnih trgih igrajo monopoli, je popolna, menedžerski sloj, ki ga korporacije z veseljem selijo naokoli, pa se na podjetja in ljudi, ki jih upravljajo, tudi ne sme navezati.«

Povedano drugače. Kapitalizem pred pol stoletja je bil tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem, se pravi neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja. Do spremembe je prišlo na prelomu sedemdesetih let v osemdeseta. To obdobje zaznamujeta Margaret Thatcher in Ronald Reagan, zla neoliberalca, ki sta svet, predvsem zahod, okužila z deregulacijo in prostim trgom.

Seveda je resnica povsem drugačna. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs (http://bibliothek.wzb.eu/pdf/2002/p02-903.pdf), ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, seveda takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga levičarji radi imenujejo tudi socialni kapitalizem ali kapitalizem s človeškim obrazom, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka (podatki za lani so od Heritage Foundation: http://en.wikipedia.org/wiki/Government_spending#As_a_percentage_of_GDP). Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako se v resnici imenuje kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Ultra neoliberalni kapitalizem? Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/09/nenasitni-levicarji-bi-drzavo-se-bolj-regulirali/, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji, in zadnjo finančno krizo.

9 stvari, ki jih delajo bogati, revni pa ne

Značke

bogati, Business Insider, Matthew Rognlie, neenakost, revni, Thomas Piketty

Levičarji nikakor nočejo sprejeti dejstva, da je velika večina najbogatejših Zemljanov obogatela zato, ker je bila dejavna na trgu, in ne zato, ker je maltretirala in izkoriščala delavce, da so (p)ostali revni. Socialisti pač menijo, da je vse pač zero sum game, kar pomeni, povedano preprosto, če nekdo na eni strani obogati, potem je nekdo na drugi strani postal reven. Drugače se po njihovo ne da obogateti. In zaradi tega izkoriščanja naj bi imel 1 odstotek ljudi na svetu v lasti 48 odstotkov svetovnega bogastva oziroma ima 80 najbogatejših ljudi na svetu 1,9 trilijonov dolarjev bogastva, kar je vsota, s katero po drugi strani razpolaga 3,5 milijarde revnih ljudi.

Globalna neenakost je že nekaj časa zelo vroča tema, levičarji so v Thomasu Pikettyju dobili celo svojega preroka in njegovi knjigi Kapital 21. stoletja pa novo marksistično biblijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/16/pikettyjev-evangelij-po-luki-mesecu/), čeprav je njegovo teorijo zdaj zelo zamajal podiplomski študent Matthew Rognlie (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/07/kdo-je-matthew-rognlie-student-ki-je-osmesil-thomasa-pikettyja/). Kajti zelo težko se je sprijazniti, da se človek nahaja v spodnjih 99 odstotkov svetovnega prebivalstva in ne v zgornjem odstotku. Levičarji se zgražajo in menijo, da ta odstotek piše globalna pravila igre in drugim onemogoča, da bi bili uspešni.

Toda, ali smo v resnici žrtve ali pa smo samo nesposobni, da si ustvarimo bogastvo in želimo del tega, kar so drugi ustvarili s svojimi rokami, se je pred dnevi spraševal portal Business Insider (www.businessinsider.com). Radi bi seveda mislili, da je tistih 80 največjih svetovnih bogatašev svoje bogastvo podedovalo, toda to velja samo za 11, drugih 69 je ustvarilo svoje bogastva tako rekoč iz nič, piše portal (http://www.businessinsider.com/things-people-do-2015-4?utm_content=buffer2e6f0&utm_medium=social&utm_source=facebook.com&utm_campaign=buffer), poleg tega se vodilni na lestvicah najbogatejših precej hitro menjajo, kar pomeni, da niso za vse večne čase med najbolj bogatimi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/). In namesto, da se jezimo na bogataše in od njih pričakujemo (no, socialisti od njih zahtevajo), da z nami običajnimi smrtniki delijo svoje bogastvo, je Business Insider navedel, katere stvari počnejo, ki jih revni ne.

Bogati verjamejo v dohodke

Premožni verjamejo, da bodo plačani natanko toliko, kot so prispevali k trgu. Z drugimi besedami, če ste ustvarili izdelek, ki ga drugi želijo in potrebujejo, na drugi strani pričakujete ustrezen prihodek.

Revni ljudje pogosto mislijo, da bi morali biti vsi plačani enako, ne glede na to, kakšno delo opravljajo. S takšno miselnostjo sploh ne bi bilo inovacij, revni bi bili še vedno revni, bogatih pa sploh ne bi bilo.

Bogati so osredotočeni na priložnosti, ne na ovire

Obstaja zgodba o prodajalcu čevljev, ki je prišel v daljno deželo, kjer nihče ni nosil obuval. Prodajalec poskuša nekaj prodati, vendar domačini nanj sploh niso bili pozorni, zato je kratko malo odšel in naletel na kolega trgovca. Povedal mu je svojo zgodbo, kolega je bil navdušen, kajti v deželi je videl nastajajoči trg.
To je vse stvar perspektive. Revni pogosto vidijo ovire in se hitro predajo, medtem ko bogati v ovirah vidijo priložnost in gredo na področja, kamor drugi niti v sanjah ne bi šli.

Bogati se povezujejo z uspešnimi

Bogati vedo, da je ves trik v odnosih med ljudmi. Če se družite z ljudmi, ki se nenehno pritožujejo zaradi slabega vremena, vlade in gospodarstva, boste kmalu postali enaki njih, ves čas se boste pritoževali. Toda če boste obdani z ljudmi, ki ves čas govorijo o uspehu, priložnostih in pozitivnih rečeh, boste po vsej verjetnosti tudi sami začeli gledati na svet s te perspektive.

Bogati so vedno pripravljeni, da se promovirajo

Bogatih ni nikoli sram, da povedo, kako so uspešni, kaj počnejo. Večina bogatih sploh ni skromna ali sramežljiva. Po drugi strani pa revni vedno pazijo, kaj govorijo. Tako si sami zmanjšajo vrednost.

Bogati težave rešijo, revni ne

Ko revni ljudje naletijo na težavo, jo pripišejo smoli v življenju in se s težavo skoraj ne ukvarjajo. Bogati se s težavo soočijo, o njej razmišljajo oziroma se z njo toliko časa ukvarjajo, dokler jo ne rešijo.

Bogati želijo vse, revni mislijo, da lahko dobijo samo eno stvar

Ekonomisti so oblikovali pojem „oportunitetni strošek“, kar pomeni, če se odločite za eno stvar, boste izgubili drugo. Tako razmišljajo revni ljudje. Če namreč imaš določeno količino denarja, si lahko privoščiš eno stvar, druge pa ne. Kar seveda ni res. Bogati najdejo pot, da si lahko privoščijo obe stvari.

Na primer. Bogata oseba si želi sladoled in žvečilni gumi, toda vsaka od teh stvari stane dva dolarja, kolikor tudi ima. Medtem ko bo revna oseba kupila eno od teh dveh stvari, bogata oseba ne bo kupila ničesar od tega, ampak bo za dva dolarja kupila paket desetih plastenk vode po pol litra in jih skušala prodati po 50 centov na plastenko. Tako bo dobila pet dolarjev, kar pomeni, da si bo lahko privoščila tako sladoled kot tudi zvečilni gumi, pa še en dolar jih bo ostal. Pri bogatih ne gre za dilemo „ali-ali“, ampak želijo vse.

Bogati so osredotočeni na neto vrednost

Revni razmišljajo o tem, koliko zaslužijo na dan, teden, mesec, medtem ko se bogati s tem ne obremenjujejo. Njih zanima, koliko od tega lahko privarčujejo, da bodo vložili denar še kam drugam. Povedano drugače. Lahko zaslužiš največ v državi, toda če del tega zaslužka ne znaš zadržati in ne zapraviti, boš na koncu ostal brez vsega.

Bogati se učijo vse življenje

Veliko študentov je prepričanih, da se morajo v življenju učiti le toliko, da diplomirajo, potem pa nič več. Bogati ne razmišljajo tako. Povprečen milijonar prebere na mesec vsaj eno publicistično knjigo, ker se želi učiti in česa tudi naučiti. Po drugi strani revni ne berejo, zato se zdi, da se bogati ves čas učijo, rastejo in bogatijo, revni pa mislijo, da že vse vedo.

Bogatih ne moti, če cilj dosežejo po težji poti

Revni pogosto ostanejo revni, ker vedno iščejo lažje načine in poti. Lahko bi delali v skladišču za 5 evrov na uro in se od pametnega poslovodje kaj naučili o poslu. No, oni se rajši odločijo, da preprodajajo mamila, kjer zaslužijo po 150 evrov na uro. Po težji poti bi mogoče postali uspešni, lažja pot pa jih bo najbrž vodila v odvisnost in nazadnje v zapor.

Bogatim namreč ni težko hoditi po težji poti, ker razmišljajo dolgoročno, za razliko od revnih, ki pogosto razmišljajo kratkoročno.

Za levičarje nezaslišano: Nemčija odpušča državne uslužbence

Značke

Angela Merkel, Branimir Štrukelj, brezposelnost, javni sektor, sindikati

Če bi se to zgodilo v Sloveniji ali na Balkanu, najbrž tudi v Italiji ali Franciji, bi bili sindikati javnega sektorja že na okopih. Že kar vidim, kako bi Branimir Štrukelj grozil s stavko, državljansko nepokorščino. Pa pustimo ob strani vprašanje, ali imajo javni uslužbenci sploh pravico do stavke, glede na to, da živijo na račun davkoplačevalcev realnega sektorja, poglejmo kaj so naredili v Nemčiji. Zaradi rekordno nizke brezposelnosti (http://www.tradingeconomics.com/germany/unemployment-rate; 4,8-odstotna) so čez noč odpustili 17.000 zaposlenih državnega zavoda za zaposlovanje (http://www.vecernji.hr/gospodarstvo/njemacka-odlucila-otpustiti-17000-radnika-zavoda-za-zaposljavanje-999150). Za države, kot je Slovenija, kjer prevladuje socialistična miselnost, da država najboljše poskrbi za posameznika (in ti posamezniki se ji kar prepuščajo, čeprav izgubljajo svobodo) in da večji državni aparat pomeni večjo gospodarsko rast (neumnost!), je ta poteza paradoksalna. Namreč, državi gre dobro, brezposelnost je nizka, v državnem proračunu ostaja vse več denarja, zakaj bi odpuščali državne uradnike, ko pa jih lahko z lahkoto plačajo.

No, za nas (neo)liberalce je paradoksalna le toliko, ker je nemška oblast sprejela zelo racionalno odločitev (hm, država se lahko obnaša racionalno, nekaj neverjetnega), vse drugo je logično. V kabinetu kanclerke Angele Merkel so se pač odločili, da je neracionalno in neodgovorno trošiti davkoplačevalski in dajati plačo tistim zaposlenim v javnem sektorju, ki nimajo nič za delati. In izračunali so, da je namesto 97.000 zaposlenih na zavodih za zaposlovanje, ki imajo 38 milijard evrov težak proračun, dovolj samo 80.000 ljudi. In pika.

Naši sindikalisti bi seveda skočili pokonci, češ da bo padla kvaliteta storitev, zanimivo pa je, da tega v Nemčiji sploh ni nihče omenil. Prav tako se niso oglasili njihovi sindikati in grozili, ampak so mirno sprejeli povsem normalno odločitev. Ob tem, da sploh nimajo težav z vprašanjem, kaj pa bodo ti ljudje zdaj delali. Nemški trg delovne sile je (še vedno) tako fleksibilen, da bo večina teh odpuščenih javnih uslužbencev prej ali slej našla zaposlitev v zasebnem sektorju. In ne bodo se branili niti dela v tovarnah ali delavnicah, čeprav so bili zdaj navajeni sedeti v pisarnah.

20 % zaposlenih z najvišjimi dohodki plača 84 % dohodnine

Značke

dohodki, dohodnina, levičarji, neenakost, Pew Research Center, socialisti, Thomas Piketty, Wall Street Journal, ZDA

Levičarji po vsem svetu, slovenski niso nobena izjema, še več, so med najbolj radikalnimi, prepričujejo javnost, da ljudje z nižjimi dohodki vzdržujejo ljudi z višjimi dohodki. Tudi zato tolikšna neenakost, o kateri je pisal Thomas Piketty, marksist 21. stoletja. Bogati, seveda zli neoliberalci, kapitalisti, častilci Margarete Thacher in Ronalda Reagana, verniki prostega trga in še kaj, si pač lahko privoščijo odvetnike in finančne svetovalce, ki jih z zvijačami znižajo davčne osnove do te mere, da večino državne blagajne napolnijo slabše plačani delavci. Zato gre sveti boj socialistov tudi v smeri, da se neoliberane zaslužkarje (ki ne morejo zaslužiti toliko, ne da bi bili davčni utajevalci) dodatno obdavči, da bi bilo davčno breme pravičnejše razporejeno.

O tej zablodi levičarjev, ki kot običajno nima prav v ničemer opraviti z resnico, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/27/socialisticni-mit-je-da-revni-vzdrzujejo-bogate-resnica-je-ravno-obratna/), ko je washingtonski Pew Research Center na svoji spletni strani v rubriki Fact Tank objavil podatke o davčnih obremenitvah v ZDA, tej zibelki neoliberalizma (http://www.pewresearch.org/fact-tank/2015/03/24/high-income-americans-pay-most-income-taxes-but-enough-to-be-fair/), zdaj pa je to z najnovejšimi podatki storil še Wall Street Journal (http://www.wsj.com/articles/top-20-of-earners-pay-84-of-income-tax-1428674384?tesla=y). Ugotovili so, da 20 odstotkov Američanov z najvišjimi dohodki (prek 134.300 ameriških dolarjev na leto) ustvari 51,3 odstotka vseh prihodkov, prek davkov na dohodek (dohodnina) pa napolni kar 83,9 odstotka zvezne blagajne. Nasprotno pa razreda v najnižjimi dohodki (od 0 do 24.200 tisoč in od 24.201 do 47.300 dolarjev) prispevata k vseh prihodkom 4,5 oziroma 9,3 odstotka, zvezna blagajna pa je pri teh dveh razredih v minusu. To pomeni, da od »strička Sama« dobijo nazaj več denarja, kot ga plačajo v zvezno blagajno v obliki davkov. Slednjih se je v letu 2014 nabralo (podatek je za fizične osebe) za 1.260 milijard dolarjev (vsi prihodki v ZDA so lani znašali 13.700 milijard dolarjev). In naprej. En odstotek Američanov (okoli tri milijone), ki ima na leto več kot 615.000 dolarjev prihodkov, ustvari 17 odstotkov vseh prihodkov, v zvezno blagajno pa prispeva skoraj polovico vseh davkov na dohodek.

Kdo je Matthew Rognlie, študent, ki je osmešil Thomasa Pikettyja?

Značke

amortizacija, Brookings Papers, Economist, Financial Times, Matthew Rognlie, MIT, neenakost, Thomas Piketty

Redko se zgodi, da se Economist (www.economist.com) v svojih trditvah povleče nazaj, še redkeje pa da priložnost mlečnozobim izobražencem, da kritizirajo starejše, ugledne profesorje, etablirane ekonomske teoretike. In ravno to se je zgodilo v zadnji marčevski številki. Njihova najnovejša zvezda je 26-letni Matthew Rognlie, podiplomski študent na Tehnološkem inštitutu v Massachusettsu (MIT), ki je analiziral knjigo Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju in opozoril na nekatere njegove zablode. Prve kritike je v obliki kratkih pripomb objavil že na priljubljenem virtualnem zbirališču ameriških (neo)liberalcev (www.marginalrevolution.com), junija 2014 je sledil daljši tekst na portalu inštituta (www.mit.edu) z naslovom A note on Piketty and diminishing returns to capital (http://www.mit.edu/~mrognlie/piketty_diminishing_returns.pdf). Mediji so ga opazili šele, ko je njegov tekst objavila publikacija Brookings Papers on Economic Activity (http://www.brookings.edu), ki izhaja dvakrat na leto. V Economistu so zapisali, da se s tako kritiko Piketty do zdaj še ni srečal, Rognlieja so začeli resno obravnavati ugledni ekonomisti (http://www.economist.com/news/finance-and-economics/21647349-rising-house-prices-may-be-chiefly-responsible-rising-inequality-through).

Thomas Piketty (med drugim znan po tem, da je pretepal svoje ženske: http://www.dailymail.co.uk/news/article-2619675/The-Lefts-rock-star-economist-Thomas-Piketty-woman-beater-says-former-lover.html) je za svojo knjigo (do zdaj je prodal 1,5 milijona izvodov) dobil številne nagrade, med levičarji pa je povzročil orgazmično evforijo. Financial Times je knjigo razglasil za poslovno knjigo leta, čeprav je bil do nje zelo kritičen, revija The Prospect ga je za leto 2015 dala na vrh svetovnih mislecev (poleg Janisa Varufakisa, Neomi Klein in Russella Branda). Kot zdaj kaže, se bo moral Piketty soočiti z resno kritiko in nanjo odgovoriti, če želi ohraniti verodostojnost. Čeprav je knjiga doživela več kritik (nekatere sem povzel na https://kavarnahayek.wordpress.com//?s=piketty&search=Go), nekateri menijo, da gre za do zdaj najbolj resen in empirično utemeljen napad za Pikettyjeve socialistične blodnje.

Ključna poanta Pikettyja je družbena neenakost, ki se povečuje, ekonomija pa ni v rokah sposobnih, ampak posameznikov oziroma družinskih dinastij zaradi »dednega kapitalizma«. To je treba ustaviti, bogastvo pa prerazdeliti. Trdi, da se premoženje v rokah bogatih (tistega enega odstotka najbogatejših, ki imajo v rokah kapital) povečuje hitreje od gospodarske rasti. To se dogaja tudi takrat, ko ni gospodarske rasti ali je gospodarska rast negativna. Povedano drugače. Bogati bogatijo tudi takrat, ko je recesija, zato se razkorak med bogatimi in revnimi povečuje.

Matthew Rognlie kritizira tri Pikettyjeve argumente za te trditve. Prvič, stopnja kapitalskega donosa dolgoročno pada in ne ostaja ne visoka, niti dolgoročno ne presega gospodarske rasti, kot pravi Piketty. To posebej velja za sodobni čas. Nove oblike kapitala, kot je denimo programska oprema, se namreč hitreje amortizirajo kot vrednost opreme v preteklosti: stroj za izdelavo, recimo, vijakov je imel daljšo življenjsko dobo kot programska oprema za upravljanje podatkovnih baz, ki bo zastarela že po nekaj mesecih ali največ nekaj letih. To pa pomeni, da bo moral lastnik kapitala del dobičkov tudi hitreje reinvestirati. Bruto donos iz premoženja se namreč lahko povečuje, ne pa tudi njegova neto vrednost. V ekonomski teoriji se to imenuje prožnost (elastičnost) substitucije med kapitalom in delom, koeficient pa mora biti, če bi Pikettyjeve trditve države, vedno večji (tako bruto kot neto) kot 1 (r > g). Vendar ni, kar ugotavljajo številne študije. Ko pade gospodarska rast, pade tudi donosnost na kapital (r < g).

To je sprevidel celo levičarski ekonomist Larry Summers (http://www.salon.com/2014/05/14/larry_summers_says_piketty_isnt_scared_enough_of_our_robot_overlords/), češ da je sicer možno, da se vrednost osnovnega sredstva povečuje in da se proizvodnja počasi zmanjšuje, vendar je tudi res, in o tem ne more biti dvoma, da se istočasno sorazmerno povečuje amortizacija, ki pa je pomembna za akumulacijo kapitala. Summers poudari, da ne pozna prav nobene študije, ki bi pokazale, da je neto donosnost iz premoženja večja kot 1.

Drugič, Piketty zaradi takih izhodišč precenjuje prihodnje donose. Njegova teza, češ da bo delež premoženja manj bogatih še naprej upadal, temelji na predpostavki, da je zelo enostavno zamenjati delavce za robote (kapital). Toda če je veliko kapitala naloženega v nepremičnine, je to mnogo težje, kot si to zamišlja Piketty.

In tretjič, Rognlie ugotavlja, da niso vse naložbe kapitala enako donosne, Piketty pa pozablja na amortizacijo. Skokovita rast cen nepremičnin (predvsem stanovanj in stanovanjskih hiš) je skoraj v celoti prispevala k rasti donosov na kapital. Rognlie seveda ne govori na pamet, ampak je odštel amortizacijo v sedmih najbolj razvitih gospodarstvih sveta (ZDA, Japonska, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija in Kanada) ter dobil neto kapitalski donos. Ugotovil je, da so nepremičnine danes edina res donosna dolgoročna naložba. Leta 1950 so kapitalski prihodki iz nepremičnin predstavljali le 3-odstotni delež, danes pa že približno 10-odstotkov.

In kdo je spodbudil tako rast? Zagotovo ne neoliberalizem, ampak državne intervencije na trgu nepremičnin (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/). Poleg tega Piketty manipulira s cenami nepremičnin. Zakaj je v svoji analizi upošteval samo tržno ceno, ne pa tudi cen najemnin? Preprosto zato, ker bi prišel do povsem drugačnih rezultatov in bi se njegova teorija o povečevanju neenakosti povsem podrla, kar so ugotovili tudi štirje francoski ekonomisti (http://spire.sciencespo.fr/hdl:/2441/6d6bmqq2mq9avo75ba1s430vom/resources/wp-25-bonnet-et-al-liepp.pdf).