Robert Golob Dobri I. in napoved boja proti zlobnim kapitalistom, ki »kažejo znake vojnega dobičkarstva«

»Ko bomo videli, da s prostovoljnimi dogovori ne uspemo zadovoljiti tega, da se draginja ne bi nesorazmerno prenašala na odjemalce oziroma porabnike, bomo lahko pristopili tudi z regulacijo cen. …. trenutno nekateri trgovci namreč že kažejo znake vojnega dobičkarstva. Ne moremo imeti podjetij, ki imajo največje dobičke med največjo draginjo, in se pretvarjati, da je to normalno.«

Lenin 1917? Stalin 1930? Mao Cetung 1949? Edvard Kardelj 1977? Milka Planinc 1982? Hugo Chávez 2000? Ne, Robert Golob 25. maja 2022 na RTV Slovenija.

Ni bilo treba dolgo čakati. V začetku tedna so mediji objavili podatek, da so lani prihodki slovenskih podjetij poskočili za 24, dobiček pa za 99 odstotkov, dva dni kasneje je mandatar Robert Golob začel govoriti, da to ni normalno, ker gre za vojno-dobičkarska podjetja. In ni ostalo samo pri tem. Levičarski mediji že pišejo o požrešnih kapitalistih in izkoriščanju delavskega razreda, njihovi politični in ideološki botri stresajo in razpravljajo o ´neoliberalnem kapitalizmu´ in ´diktaturi trga´, kamor je Slovenijo peljala Janševa vlada. Kakopak, kaviar levičarji, od katerih je malokdo v življenju kaj produktivnega počel, sedaj kot nekakšen svetilnik sredi razburkanega morja diktature kapitala vidijo Roberta Goloba Dobrega I., ki bo z »najboljšo ekipo strokovnjakov« temu naredil konec. Prva tarča bodo očitno trgovci, ki očitno zaradi previsokih marž »kažejo znake vojnega dobičkarstva«.

Da se nikomur od teh niti ne sanja, kako končno ceno oblikuje trgovec, sploh ni težava in si zaradi tega ne bi nihče niti belil glave, če ne bi iz napovedi izhajalo, da bo treba trgovce stisniti, področje zakonsko urediti in z regulacijo cen še okrepiti državni intervencionizem. Zlobni trgovci naj bi proizvajalcem zaračunavali storitve (in tako umetno povečevali marže), ki jih menda nihče ne potrebuje, niti niso potrebne. Če bi to regulirali, bi bila maloprodajna cena izdelkov za potrošnike nižja. To je logika slovenskih socialistov.

Zanimivo je, da dajatve in paradavki (ki so prilepljeni maloprodajni ceni in so glavni krivec za draginjo) krčmarskih ekonomskim vsevednežem sploh niso težava. Samo malo poglejte na položnice za elektriko, razrez cene bencina ali vprašajte trgovca (če vam bo želel povedati), s čim vsem je država obremenila končno ceno, pa vam bo takoj jasno, da so glavne ovire za nižje cene visoki davki, represivna državna administracija in restriktivne regulacije. Tisti, ki ´lupi´ ljudi, je država, nikakor ne zlobni kapitalistični trgovci.

Očitno je, da Golob ter njegova politkomisarja Luka Mesec in Tanja Fajon razmišljajo, kako zajeziti rast cen, predvsem osnovnih življenjskih potrebščin. Edino logično bi bilo, da bi zadevo uredil trg, toda jasno je, da trojica tovarišev razmišlja o regulativi, s katero bodo državni birokrati določili, kaj lahko trgovci ponujajo na trgu in po kakšnih cenah. To bo samo prvi korak k dokončni rešitvi vprašanja trga, ko bodo prosvetljeni populistično promovirali (in tudi uresničili), da bodo na Gregorčičevi 20 tudi določili, kaj se lahko proizvaja. Od tod do venezuelskega scenarija, ko sta Chávez in Maduro ljudem govorila, naj ne tarnajo, da so lačni, ko pa imajo mango na vsakem koraku (lahko ga pripravijo na sto in način, tako bodo imeli občutek, da vsak dan jedo drugo hrano), je le korak. Ja, do tega bo prišlo, ker je povprečen slovenskih volivec nasedel prevladujočemu razmišljanju domače medijske, akademske in politične scene. Ta se sicer predstavlja kot ´alternativa´, čeprav gre za paleo-antidesničarsko mainstream ideologijo, ki promovira kulturni in ekonomski marksizem. Vse to temelji na Marxovi ekonomski teoriji (delovna teorija vrednosti), ki ni bila brez razloga že davno zavržena in podvržena posmehu, saj je povsem enakovredna teoriji, da je Zemlja ravna plošča. Povem vam, distopijski trilerji bodo pravi blažev žegen v primerjavi s tem, kar nam Golob in tovarišija napovedujejo.

Le še en jezdec apokalipse več

Sistem, ki ga je za ohranjanje oblasti in blaginje njenih elit po osamosvojitvi v zgodnjih devetdesetih letih vzpostavila tranzicijska levica, je prostotržnemu gospodarstvu in navidezni demokraciji prilagojen vzporedni mehanizem. Temelji na predpostavki, da volivci v parlamentarni demokraciji na podlagi izkušenj izbirajo med najboljšim in najslabšim. Slednje že tri desetletja predstavlja desnica z Janezom Janšo na čelu, le ljudi je treba stalno prepričevati v to. Kar v Sloveniji ni težko; z notranjo propagando, ki se začne v šolah, nadaljuje s kulturnimi aktivisti v nevladnih organizacijah in potem vzdržuje v medijih, ki jih ves čas nadzira na način, da je najboljše predstavljeno kot najslabše, najslabše kot najboljše.

Od tod naprej gre vse kot po maslu. Če je največja prevara hudiča v tem, da je svet prepričal, da je le mit in ne obstaja, je največja prevara vzporednega mehanizma v tem, da je volivce prepričal, da desnica (če sploh obstaja) lahko deluje le v opoziciji in da je, ko ima po naključju vlado, le najemnik oblasti, ki pa jo mora zapustiti, ko se mu tako zahoče. Lastnik oblasti je seveda vzporedni mehanizem, vse drugo sta fašizem in diktatura, ki ju je treba odpraviti s partizanskimi spletkami.

Desnica mora enkrat za vselej nehati sanjati in iluzorno misliti, da ji bo levica kadarkoli priznala, da je enakovreden politični in ideološki nasprotnik. To je nemogoče. Vzporedni mehanizem, ki je bil zgrajen v krvi in na lažeh, tega ne bo nikoli in nikdar dopustil. Zato je rešitev lahko le eksogena, ne endogena.

Slovenska demokracija, ki ji Žiga Turk pravi »helikopterska demokracija«, vedno deluje proti desnici. Če je (po naključju) na oblasti, organizirajo lajež, če je v opoziciji, je obtožena, da ni konstruktivna in ovira vladanje. Zapomnite si, ne bo golob trikrat zagrulil, ko bo s prstom pokazal na Janšo in SDS, da sta kriva za vse tegobe pet let nazaj in pet let naprej. Zvesti che guevare v medijih bodo temu sledili, opranoglavci bodo temu verjeli. Komu mar za resnico? Moralne vrednote in načela so znak reakcionarnosti, spadajo v mračni srednji vek, mar ne?

Če kdo misli, da je zdaj čas za naslonjač in kokice, saj se bodo v instantnem Gibanju Svoboda požrli med sabo, se moti. Res je, Šarčeva vlada je hitro razpadla, a želeli so volitve. Na srečo sta bila Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec toliko razumna, da sta se pridružila SDS in NSi ter reševala Slovenijo v času kitajskega virusa. Brez dvoma uspešno, čeprav so vlado ves čas sprevrženo napadali progresivni aktivisti in sprevračali pojme: svoboda je postala avtoritarnost, uspešnost polomija, spoštovanje demokracije fašizem.

Žal takega »prebujenega« razmišljanja ljudje niso prepoznali. Če bi uporabili kanček zdrave pameti in odmislili medijsko propagando, bi bil rezultat volitev diametralno nasproten. A kaj ko so ljudje dovzetni za prevare in jih ne briga toliko, da po preprostem Newtonovem zakonu jabolko vedno pade na tla, temveč večji pomen pripisujejo relativističnim učinkom, ali jabolko zaradi vetra pade bolj levo ali bolj desno. Povedano drugače: miselni inženiring vzporednega mehanizma jih vedno prepriča, da so velika gospodarska rast in zmanjšanje brezposelnosti dobra le takrat, ko to doseže levica. Drugače zadeve zakomplicirajo, in kar je najbolj čudno, so proti nečemu, kar menda vsi podpirajo. Zato je izključno levica tista, ki družbo in dojemanje sveta okoli sebe skrči na binarno vprašanje, ali si na eni ali si na drugi strani.

Politična skupina, ki je zmagala na volitvah, ima brez dvoma velik fetiš na moč in oblast. Dela se, da je liberalna, da podpira svobodo in demokracijo. V resnici bo obstala toliko časa, dokler bo vzdrževala razdeljenost in strašila pred nevarnostjo desnice. Potem se bomo teh ljudi kot vseh do zdaj spominjali le kot koristnih idiotov globoke države. Le da bomo zaradi množice občutkov in odtenkov bolj siromašni. Bojim se, da ne zadnjič.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (5. maj 2022)

Ali je volilna pravica za uslužbence javnega sektorja škodljiva za državo?

Verjamem, da bo za marsikoga (tudi za desničarje) vprašanje iz naslova bogokletno, malodane fašistoidno, avtoritarno ali diktatorsko. Kljub temu je povsem legitimno, vredno razprave, debate in kritike. Moje mnenje je, da javni uslužbenci na volitvah izbirajo politične stranke, ki jim z obljubami (in kasneje uresničitvijo) o višjih davkih zagotavljajo varna in dobro plačana delovna mesta, čeprav višji davki pomenijo neposreden napad na zasebni sektor, ki jim v resnici zagotavlja plače.

Zaposleni v javnem sektorju niso davkoplačevalci v pravem pomenu besede, ampak so predvsem davčni potrošniki. Pravijo sicer, da tudi oni plačujejo davke, toda to plačevanje je samo računovodski trik – prelivanje iz enega v drugi žep. Vsi njihovi bruto prihodki izhajajo iz denarja, ki je vzet zasebnemu sektorju. Seveda to ne pomeni, da nihče v javnem sektorju ali državni upravi ne ustvarja nove vrednosti, toda oni preprosto ne plačujejo davkov, razen v prenesenem pomenu besede, in za zaposlitev nimajo interesa, kot ga ima zasebni sektor. Dejansko je njihov edini interes, da se davki povečajo. In tako tudi volijo.

Švedsko je Olof Palme s svojo socialdemokratsko politiko pripeljal na rob bankrota. Po njegovi smrti je z njo nadaljeval strankarski kolega Ingvar Carlsson, s prepotrebnimi reformami je začel šele Carl Bildt, ki je leta 1991 postal prvi konservativni premier na švedskem po 61 letih. Do leta 1994 si je Švedska s strukturnimi reformami opomogla, gospodarstvo je beležilo močno rast. A na volitvah desnica kljub temu ni bila nagrajena, za 12 let so vodenje vlade spet prevzeli socialni demokrati. Kaj se je zgodilo?

Analitiki niso enotni, toda nekaj izstopa. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V tem času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

Ta trend je Bildt v začetku devetdesetih let obrnil. Število zaposlenih v javnem sektorju se je skoraj prepolovilo, začela je naraščati zaposlenost v zasebnem sektorju. Seveda so se javni uslužbenci počutili ogrožene, da ne bi bilo za njih še slabše, so na volitvah 1994 množično volili socialne demokrate. Zaposleni v javnem sektorju (kot največja »politična« grupacija) so tako postali odločujoči na volitvah (vsak tretji Šved je zaposlen v javnem sektorju, vsak drugi Šved pa je tako ali drugače odvisen od javnega sektorja). Tako je danes v marsikateri evropski državi, Slovenija ni nobena izjema (v javnem sektorju je zaposlenih 22 odstotkov vseh zaposlenih).

Zaposleni v javni ali državni upravi so velika interesna skupina ljudi, ki imajo en sam cilj: da ne izgubijo zaposlitev. To zaposlitev lahko ohranijo samo tako, da volijo politične stranke, ki obljubljajo, da ne bodo zniževale davkov (kot Robert Golob). Interes javnih uslužbencev ni, da služijo ljudem in zasebnemu sektorju, ampak da z visokimi davščinami obdržijo svoja delovna mesta. Tudi zato so na zadnjih volitvah javni in državni uslužbenci volili stranke, ki so napovedale, da bodo razveljavile spremembe zakona o dohodnini, čeprav so ljudem povečale plače. Se pravi, da so se povečale plače tudi javnim uslužbencem, a so kljub temu proti. Zakaj? Ker nižji davki ogrožajo njihova delovna mesta. Kako? Poglejmo (zaradi lažjega razumevanja bodo številke zaokrožene).

Peter in Maja delata v zasebnem sektorju. Peter ima mehanično delavnico, Maja dela v frizerskem salonu. Oba imata 1.000 evrov bruto plače, 300 evrov jima vzame država. Od 2.000 torej 600 evrov namenita državi.

Matej in Zdenka delata v javnem sektorju. Matej je referent na občini, Zdenka je zaposlena v vladni agenciji. Oba imata 1.000 evrov plače, 300 evrov jima vzame država. Od 2.000 evrov 600 evrov namenita državi. Ker plačo prejemata od pobranih davščin v zasebnem sektorju, država potrebuje štiri Petre in štiri Maje (neto davkoplačevalce oziroma resnične davčne obveznike), da lahko plača Mateja in Zdenko (potrošnika davkov).

Torej, štirje Petri in štiri Maje imajo skupaj 8.000 evrov plače, država od tega pobere 2.400 evrov. To nameni za plačo Mateju in Zdenki, ostane ji 400 evrov. Ker tudi Mateju in Zdenki vzame po 300 evrov (v resnici gre samo za računovodski trik, ker najprej da, potem pa nekaj vzame), država zdaj razpolaga s 1.000 evri, da gradi infrastrukturo, deli socialne pomoči in podobno.

Kaj se zgodi, če vlada zniža davke in zaposleni od 1.000 evrov plače plačujejo samo po 200 evrov davka? Osem zasebnikov od 8.000 evrov plače nameni državi 1.600 evrov, kar je premalo, da bi plačala Mateja in Zdenko. Toda ker tudi ona dva plačata davek (čeprav samo navidezno), ima država od 10 zaposlenih 2.000 evrov, kar je ravno dovolj, da izplača Mateja in Zdenko, toda ne ostane ji denarja za gradnjo cest, razsvetljave, socialne pomoči in podobno. Zdravorazumsko ravnanje države bi bilo, da odpusti ali Mateja ali Zdenko, a interes slednjih je, da ne izgubita delovnega mesta. Organizirata se, protestirata, vlado zmerjata s fašistično, vsi iz javnega sektorja se množično udeležijo volitev in izvolijo človeka, ki obljublja ne samo, da ne bo znižal davke, ampak da jih bo povečal.

Javni sektor je vsekakor bolj organiziran kot zasebni, ker je slednjem konkurenca, v javnem pa jo ni. Tako v državah, kjer so leve stranke povečevale davke in širile javni sektor, počasi na volitvah v resnici začno odločati uslužbenci javnega sektorja. Tako je bilo na Švedskem, tako je v Sloveniji. S to razliko, da v Sloveniji javni sektor dela v interesu vzporednega mehanizma in je pravzaprav njegova volilna vojska, ki voli prihajajoče in hitro odhajajoče nove obraze, saj ve, da pomanjkanje časa in ustvarjanje kaosa preprečujeta resnejše strukturne reforme.

Uslužbencem javnega sektorja bi bilo treba odvzeti ali omejiti volilno pravico. Enako vsem, ki ne služijo s svojim delom, ampak so večinoma odvisni od države, plačani pa so z denarjem, ki ga država z oboroženim ropom vzame zasebnikom. Zato je njihovo ravnanje v nasprotju z interesom ljudi v gospodarstvu (zasebnikov) in volijo proti njim, čeprav so na svojih položajih v javnem sektorju in dobro plačani ravno zaradi njih. Odvzem volilne pravice ne bi bilo kršenje prav nobene od temeljnih človekovih svoboščin. Volilna pravica (kot pozitivna pravica) je za razliko od temeljnih svoboščin (svoboda govora, pravica do življenja, pravica do zasebne lastnine, ki so tako imenovane negativne pravice) pridobljena pravica.

Kako je že bilo z volilno pravico v zibelki demokracije, antični Grčiji?

Rdeča tabletka, svoboda govora in Elon Musk

Elon Musk je pred predsedniškimi volitvami na družbenem omrežju Twitter objavil malce šifrirano, a nedvoumno sporočilo: »Vzemi rdečo tabletko.« Citat je sicer vzet iz filma Matrica, kjer rdeča (barva republikancev) tabletka omogoča odkrivanje resnice in razkrivanje manipulacij, modra tabletka (barva demokratov) pa omogoča sladke sanje. Povedano drugače: rdeča tabletka pomeni svobodomiseln odnos in prebujenje iz življenja nevednosti, lenobe in laži.

A Musk, katerega podjetje je na borzi vredno bilijon ameriških dolarjev, zdaj pa bo za 44 milijard kupil Twitter, je daleč od tega, da bi bil konservativec, čeprav je s spretnim in diskretnim zapisom podprl Donalda Trumpa. (Takrat se je na Twitterju z odobravanjem oglasila tudi Ivanka Trump, kar je tako razjezilo transspolno režiserko Matrice Lilly Wachowski, da je zapisala »J**ita se oba.«) Pravzaprav čudi, da zdaj prevladujoči mediji pišejo, da gre za sovražni prevzem družbenega omrežja, ker se je multimiljarder večkrat »izkazal« s progresivnimi stališči: verjame denimo v antropogene podnebne spremembe in zagovarja univerzalni temeljni dohodek (UTD). Toda težko bi rekli, da je levičar. Večkrat je daroval denar tako demokratom kot republikancem, napadel je tako Trumpa kot Bidna, našel je lepe in grde besede za sindikate, kritiziral je homofobe, hkrati ostro napadal teorijo spolov. A pri nečem je izvršni direktor Tesle in SpaceX ostal dosleden – spoštovanju človekovih svoboščin, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu.

Omrežje Twitter je na predsedniških volitvah 2016, ko je zmagal Donald Trump, odigralo eno ključnih vlog. Od takrat naprej so levičarji pritiskali na ustanovitelja Jacka Dorseya, naj bolj poskrbi, da Twitter ne bo širil sovražnosti (Musk je podpiral Dorseya kot izvršnega direktorja). »Boj« proti tako imenovanemu sovražnemu govoru (vse kar ni v skladu s progresivnimi pogledi na svet) se je začel že v času, ko je bil Dorsey še izvršni direktor, neslutene razsežnosti pa je dobil, ko je Dorseya upravni odbor zamenjal z Paragom Agrawalom. Danes je Twitter blokira ali ti ukine račun, če se samo izraziš, da si proti LGBT, nasprotuješ uradnim razlagam podnebnih sprememb, meniš, da so bile predsedniške volitve v ZDA goljufija. Elon Musk zdaj obljublja, da bo družbeno omrežje (ki v ZDA ni največje, je pa najbolj vplivno) prepovedalo samo vsebino, ki je prepovedana tudi z zakonom, nikakor pa presoje (kaj je primerno in kaj ne) pod njegovim lastništvom ne bo več prepuščal postavljenim samovoljnim cenzorjem korporacije, med katerimi je na prvem mestu (vrhovna cenzorica) Vijaya Gadde, ki jo levičarji kujejo v zvezde. Kar je nekatere zelo zaskrbelo in so v hipu pozabili, kar so še pred meseci sporočali konservativnim uporabnikom: »Če vam kaj na Twitterju ni všeč, pojdite stran na druge platforme.«

New York Times je zapisal, da bi utegnil Musk »motiti kulturo Twitterja« in »ukiniti leta dela, ki so ga zaposleni vložili v čiščenje sovražnosti«. Oglasili so se tudi podnebni aktivisti, ki so do zdaj dosegli, da je družbeno omrežje odstranjevalo vsebine, ki dvomijo, da podnebne spremembe povzroča človek. »Muskovi pogledi na svobodo govora utegnejo uničiti skupnosti, v katere so vložili veliko truda in časa,« so zapisali. Skratka, »liberalce« skrbi, da bo Musk pustil na Twitterju preveč svobode. Menijo, da je neodgovorno, da so na družbenem omrežju tudi vsebine, ki so sicer zakonsko dovoljene, a za progresivne poglede neprimerne. »Če ljudje želijo manj svobode govora, bodo prosili vlado, naj sprejme zakone v ta namen,« meni Musk in dodaja: »Preseganje zakona je v nasprotju z voljo ljudi.« Zato se napadi na megamiljarderja zadnje dni kar vrstijo. »Upam, da tudi moji najhujši kritiki ostanejo na Twitterju, saj to pomeni svobodo govora,« jim odgovarja Musk.

Nekateri menijo, da Musku, ki se druži samo s pomembneži iz kategorije A, ne bo uspelo narediti Twitter bolj svoboden, češ da to ne more biti odvisno od dobre volje enega milijarderja in da je sistem cenzure znotraj družbenega omrežja preveč stabilen in razvejan. Toda spomnimo: 50-letnemu južnoafriško-kanadsko-ameriškemu poslovnežu je do zdaj (kljub posmehu) uspevalo vse. Ko je dal na trg Teslo, so se mu vsi izvršni direktorji velikih avtomobilskih korporacij smejali,  da bo klavrno propadel. Danes Tesla ne samo da služi denar, ampak je podjetje na borzi vredno 1 bilijon dolarjev. Ko je Musk med konferenco pri NASI pred izkušenimi inženirji napovedal, da bo zasnoval lansirne naprave, ki se bodo lahko samodejno vrnile na Zemljo, da bi jih ponovno uporabili, so se od smeha držali za trebuh. Pet let pozneje so inženirji SpaceX sprejeli izziv in od takrat je zanesljivost strojev, ki jih je zasnovalo njegovo podjetje, taka, da mu NASA zaupa storitev Mednarodne vesoljske postaje v opremi in delovni sili.

Če se je Musk res namenil, da na Twitter vrne svobodo govora, bo to storil. S sedanjimi zaposlenimi ali brez njih. Podjetje, ki ima več kot 5.000 zaposlenih, je leta gradilo progresivno korporativno kulturo. Zdaj kaže, da je temu konec. Pod Muskovim vodstvom nikomur ne bodo več zaprli računa, če bo dvomil v cepivo proti Covidu; če bo pisal o prenosnem računalniku Hunterja Bidna; če bo trdil, da je histerija s podnebnimi spremembami, prevara; če bo dvomil v poštenost predsedniških volitev; če se bo posmehoval ljudem, ki trdijo, da obstaja več kot 100 spolov; če bo proti splavu; in tako naprej. Musk je jasno povedal: »Politike platforme družbenih medijev so dobre, če je najbolj skrajnih 10  odstotkov na levi in ​​desni enako nezadovoljnih.« Pod vrhovnim moderatorstvem Gaddejeve na Twitterju so bili zdaj nezadovoljni samo na desni.

Kakšno željo že ima Musk? »Upam, da tudi moji najhujši kritiki ostanejo na Twitterju, saj to pomeni svobodo govora.« Ja, brez dvoma, Musk razume svobodo govora v njenem izvornem pomenu besede in brez omejevanja.

Preberete tudi lahko:

Pred 70 leti komunisti ukinili prvo povojno katoliško glasilo Oznanilo, danes prihajajoča leva vladna koalicija pri grožnjah z ukinitvijo “sovražnih” medijev uporablja identičen besednjak

Otroci snežink ali zakaj pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti kmalu ne bo več naša največja težava

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Roberto Golobescu in račun v banki zakotnega romunskega mesta

V trenutku, ko so se »Oni« odločili, da v stilu Zorana Jankovića in veliko pomočjo medijskega mainstreama na volitvah konkurira Janezu Janše za mesto predsednika vlade, Robert Golob razburja slovensko javnost. Najnovejša je »zmeda«, ki jo je povzročil z računom v banki v zakotnem romunskem mestu. »Zmeda« zato, ker je s svojimi odgovori odprl dodatna vprašanja. A gremo lepo po vrsti.

Fizična oseba in podjetja, ki so rezidenti Slovenije, morajo račune, ki jih imajo v tujini ali so jih tam odprli, prijaviti Finančni upravi RS v osmih dneh od odprtja. Torej jih morajo sami prijaviti, čeprav od leta 2017 FURS od bank in finančnih ustanov iz držav OECD redno prejema podatke o odprtih računih slovenskih državljanov v tujini. Po podatkih časnika Finance ima v tujini odprt račun vsak 20. Slovenec.

Mediji so pred dnevi pisali, da ima Robert Golob v tujini odprt račun, ki ga ni prijavil. Svojo »resnico« je nekdanji predsednik uprave GEN-I povedal za časnik Delo. Takole je pojasnil.

O obstoju računa, prvič: »Nimam nobenega računa, ne v Švici, ne nikjer drugje v tujini, ne jaz in nihče iz moje družine. Nimamo in nikoli nismo imeli. Imam tudi potrdilo Finančne uprave republike Slovenije (Furs), da je tako.«

O obstoju račun, drugič: »Je pa res, da sem, ko sem šel po potrdilo o tem, ugotovil, da je nekdo zlorabil mojo identiteto in v nekem zakotnem mestu v Romuniji odprl bančni račun na moje ime, to je storil leta 2018. Isti trenutek, ko so moji odvetniki potrkali na vrata te banke, je – še preden je dala termin za srečanje z njimi – ta račun banka že sama zaprla. Očitno je pri tej zgodbi sodelovala. Nikoli torej nisem imel nobenega računa v tujini. Pika!«

Na kratko o obstoju računa prvič in drugič: Golob je imel račun v tujini, vendar ga v resnici ni imel, ker je nekdo zlorabil njegovo identiteto v neki zakotni romunski banki. To niso dejstva, to so besede Roberta Goloba. Te besede bodo dejstva postale v trenutku, ko bodo novinarji preverili njegove besede (kar bo zelo težko). Do takrat pa si oglejmo, kaj je v resnici priznal in rekel. Videli boste, da Golob bodisi laže (ali manipulira s polresnicami) bodisi je opravilno nesposobna oseba. Če drži prvo, nima kaj iskati na položaju predsednika vlade, če drži drugo, se Slovenije Bog usmili in so Slovenci res neumni, če ga bodo volili.

O banki v zakotnem romunskem mestu

Ker je Golob vendarle pretendent za mandatarja, bi bilo za vse dobro (čeprav tega ni dolžan), da bi povedal za katero banko gre in katero je to zakotno romunsko mesto.

V Romuniji sicer posluje 34 bank (12 domačih in 22 v tuji lasti), največja je Banka Transilvania (18,68-odstotni tržni delež). V katerem »zakotnem mestu« in kateri banki je Golobu nekdo ukradel identiteto, je težko določiti, saj imajo banke več kot 3.000 podružnic. GEN-I je sicer leta 2009 v Romuniji odprl hčerinsko podjetje.

O kraji identitete

Tat identitete je bil očitno neumen.

Golob trdi, da je nekdo leta 2018 na njegovo ime (kraja identitete) v zakotnem romunskem mestu odprl transakcijski račun. Tat identitete je bil očitno zelo neumen, kajti takrat si je FURS s tujino že izmenjeval podatke o računih. FURS prejema podatke iz 115 držav, med njimi tudi iz Romunije.

Sicer pa, če na FURS sam ne prijaviš računa v tujini, in to v državi, ki nima sporazuma o izmenjavi podatkov, FURS ne more izvedeti, ali imaš račun v tujini ali ne. Obstaja sicer možnost, da je račun na FURS prijavil “tat identitete”, kar pa je manj verjetno, kot bi stavili, da boste zadeli na loteriji.

Dokler se zadeva ne razčisti, je najbolj verjetno, da je Golob imel račun v tujini, da ga ni prijavil (tudi po izmenjavi podatkov ni nujno, da FURS odkrije neprijavljenega imetnika računa v tujini) in da ga je na to opozoril šele FURS. In potem je nastala zgodba o kraji identitete, ki je kaznivo dejanje in bi morala romunska banka o tem poročati.

O Golobovih odvetnikih

Golob govori o »njegovih odvetnikih«. Zanimivo bi bilo videti, ali so njegovi odvetniki hkrati tudi odvetniki GEN-I. Če to drži, bi se o tem morala izreči vsaj Komisija za preprečevanje korupcije, ali morebiti ne gre za konflikt interesov.

Spomnimo se, kakšen vik in krit sta zagnala KPK in medijski mainstream v povezavi med Janezom Janšo in Francijem Matozom. Bilo bi prav, da se vse obravnava enako, ker so pred zakonom (regulativo) vsi enaki.

O potrdilu FURS

Golob pravi, da je pridobil tudi potrdilo Finančne uprave RS, da v tujini nima nobenega bančnega računa. Ali laže (zavaja) Golob ali je nekdo na FURS zlorabil pooblastila. Takega potrdila, da v tujini nima nobenega računa, FURS ne more dati. FURS eventualno lahko izda samo potrdilo, da pri izmenjavi podatkov z drugimi državami niso zasledili, da bi Robert Golob imel račun v tujini. In to se nanaša na samo 115 držav, kar je manj kot polovica držav na svetu (in večinoma brez davčnih oaz).

Poleg tega v takem potrdilu ne bi bili zajeti: varčevalni računi, hranilne knjižice, račun za odplačevanje kredita, trgovalni račun, predplačniške kartice, računi, ki so že zaprti in tako naprej.

In o Golobovem informativnem izračunu dohodnine

Golobu naklonjeni mediji so poročali, da je razkril informativni izračun dohodnine za leto 2020. Pustimo ob strani, da bi ga lahko pokazal že za leto 2021 (ker ga je najbrž že prejel), vprašajmo se, ali informativni izračun v resnici razkriva vse prihodke. Odgovor je – ne. Vsaj dveh ne.

Prvič, če sam ne prijaviš prihodkov iz tujine, tega v informativnem izračunu ni. Prihodek iz tujine je treba prijaviti v 15. dneh po prejemu ali (če pozabiš) ob koncu leta kot ugovor na informativni izračun.

Drugič, v informativnem izračunu niso zajete denimo dividende od tvojega podjetja ali podjetja, kjer imaš delež in izplačuje dividende. Davek se plača ob prejemu dividend, zato dividende niso vključene v dohodninsko napoved, prejemnik dividend pa v tem primeru nima nobenih obveznosti. Dividende, prejete iz tujine, velja enako kot pri prihodkih iz tujine – zavezanec jih mora sam prijaviti na FURS.

To je samo nekaj vprašanj, ki so se pojavila ob Golobovem pojasnjevanju »računa« v tujini. Dokler ne bo jasnih in nedvoumnih odgovorov, bo veljalo, da je račun v nekem zakotnem romunskem mestu odprl Roberto Golobescu.

Jedci zobne paste

Se tudi vi počutite nelagodno in čudno, ko opazujete, kako odmirata razum in zdrava pamet? Kako nas prevladujoči mediji preplavljajo z neumnostjo, mlečnozobi nevladniki solijo pamet? Debel ščit okoli človeka je potreben, da se tega ubrani. Dobro poslušajte, kaj govorijo. Kažejo s prstom na desnosredinsko vlado in trdijo: naša demokracija je ogrožena, napadeni so naši mediji, naša pravna država je na udaru, naše ljudstvo, uničujejo našo RTV Slovenija, ne financirajo dovolj naših nevladnih organizacij, ulice so naše. To je najmanj nenavadna uporaba svojilnega zaimka, ki pa izraža dejansko nrav levice – posesivnost. In ko beseda nanese na pravila igre, se izkaže, da je hinavščina levičarska dolgoletna modna zapoved: pravila so za vaše, ne za naše. Muzej umetnosti dvoličnosti si zaslužijo, toliko se je tega nabralo.

Z levimi političnimi strankami, ki imajo možnost prestopiti volilni prag, je povsem enako. Spremenilo se je le toliko, da je pobudo prevzel Golob, druga četverica je stisnjena v kot. In ko je človek stisnjen v kot, počne obupane, nore stvari. Svobodoljubnega človeka bi moralo biti pošteno strah, če bi ti osebki zahajali oblast: obračun z vsakim, ki je kakorkoli sodeloval z desnosredinsko vlado; prepoved izhajanja ali oddajanja desnici naklonjenih medijev; odprava vseh zakonov in predpisov, ki jih je sprejela Janševa vlada. Slednje pomeni, da bodo morali ljudje denar vračati nazaj. Lov za konservativno misleče je torej odprt. To je njihov program. Nič manj ne obljubljajo, kot brutalno »denacifikacijo« po Putinovem vzorcu; zato naj se boji tisti del javnosti, ki njihove avtoritete ne bo sprejel. Udarna pest je na terenu ves čas.  Petkovi kolesarji in feministke iz Inštituta 8. marec so natančno to. In preden se boste sploh zavedali dogajanja, se bo začel kolaps. Tudi Kučan, ki se je sramežljivo skrival v senci in občasno pokukal na plano, tega ne počne več. Glavni lutkar iz Murgel jih je pretekli petek nagovoril, češ da je treba povrniti demokracijo. Čigavo? Našo, kakopak.

Tudi medijski mainstream je dokončno odvrgel masko. Dolgoletne medsebojne naklonjenosti z levo ideologijo in politiko sploh ne skrivajo več za neodvisnostjo in nevtralnostjo, kar so jasno pokazali na nacionalni televiziji. To je vsekakor prelomnica v načinu obravnavanja politike v medijih: zdaj so odkriti animatorji levice in največji jedci socialistične zobne paste, ki novinarske žanre prilagajajo potrebam politične korektnosti. To svojo prirojeno pristranskost skrivajo za napadi na vse bolj vplivne medije na desnem ideološkem polu. Ti jim očitno postajajo zelo velika cokla pri širjenju njihove propagande. »Ubogi mi,« pravijo in kažejo ne samo na politično desnico, ampak tudi na velik del (do nedavnega lahkoverne) javnosti, ki jim preprosto ne verjame več. Najmanj polovica naroda je zdaj za njih zlobna. Ampak, ko bodo naši na oblasti, bodo z vsemi obračunali in vsi bodo spet imeli radi cvetlični jezik, mar ne?

Če nimamo ravno kuščarjevih možganov (lizard brain), vemo, kam to vodi, to smo nekoč že doživeli: poskus očiščenja različnih skupin in svetovnih nazorov, ki se upirajo kolektivnemu podrejanju in ogrožajo skupnost. Zato bodite pozorni, kako levica s čustvenimi podobami in tresočim glasom razlaga, da se bodo ob »novem družbenem dogovoru (…) za svobodo borili do končne zmage«. In da je edina prava pot njihova ali pa nobena, govorijo z obsesivnim hitenjem nadevanja obraza žrtve. Ja, kult levice je ideološka enotnost in čistost, alternativ ni, vsakdo, ki razmišlja drugače, bo ožigosan in odstranjen kot nevaren za kolektiv. Zato bodo porušili vse, obljubljajo, kar je zgradila desnosredinska vlada. Ta obračun je edino, kar levica misli iskreno. Ob pomanjkanju pametnejšega in resnejšega dela, kjer je treba zavihati rokave, je vse drugo nevarna kuharija utopičnih idej in voajerski kriticizem.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (24. marec 2022).

Še v tem življenju

Pod nevihtnim nebom, ki ga (po)ustvarja medijski mainstream, je zadnje dni velika zadrega. Že desetletja želijo žurnalistični politični aktivisti v službi globoke države dokazati, da je Janez Janša nečesa kriv. Mestoma jim ga je uspelo začasno spraviti s političnega prizorišča, kot v primerih fabriciranih konstruktov Depala vas ali Patria, a vedno se je vrnil še močnejši. Tudi režiserji so veliko bolj zmedeni kot dan prej, ker javnost nikakor noče več slepo slediti njihovi logiki. Ne pomagajo niti na novoustanovljeni aktivistični klubi proti sovražnikom (beri: proti vsem, ki so desno od sredine), čeprav se njihovo število eksponentno povečuje, agresivni nastopi pa stopnjujejo. Zmeda je toliko večja, saj klasična inkvizicija ne deluje več; medijski prostor postaja postopoma, a vendarle bolj uravnotežen, njihove laži in manipulacije nimajo več lahke poti do ušes poslušalcev.

Najnovejša ničvredna medijska kampanja desnosredinsko vlado obtožuje, da izkorišča vojno v Ukrajini za notranjepolitične namene. Dokaz naj bi bil shod v podporo Ukrajincem, katerega so podprli in na njem sodelovali tudi vladni predstavniki. Pomislite, Putin je napadel suvereno državo, slovenska oblast se je jasno postavila na stran žrtve in ji pomaga pri obrambi domovine, odzvala se je povabilu Kulturnega društva Ljubljana-Kijiv na shod v podporo pogumnim ukrajinskim možem in ženam, potem pa med drugimi pride oddaja Tarča, ki že v napovedniku to postavi pod vprašaj. Bil je to jasno izražen namen, da rusofili v predvolilnem času izkoristijo nacionalno televizijo za nove pritlehne napade na vlado.

Očitno so marsikaj (namerno) spregledali: da ruski vojaki iz širokega nabora orožja namerno ciljajo stanovanjske soseske; da je Putin načrtno meril v jedrsko elektrarno, kar bi lahko (ne glede na to, da je šest jedrskih reaktorjev v največji nuklearki v Evropi v Zaporožju dobro zavarovanih) pripeljalo do katastrofe. Ja, ko človek že misli, da nižje ne gre, spozna, da levičarski medijski lonec nima dna.

Odnos levice do vojne v Ukrajini je povsem enak kot do napada jugoslovanske armade na Slovenijo: oni so za mir. Ja, kdo pa ni za mir? A če te kdo napade, imaš pravico do samoobrambe. Z orožjem, ne oljčno vejico. Tranzicijska levica je leta 1991 zahtevala demilitarizacijo mlade demokracije, orožje je iz skladišč izročala kasnejšim agresorjem. Temu se milo reče izdaja naroda. Danes tisti rusofili, ki so v zadnjih letih neverjetno veliko romali v Moskvo ali se srečevali z ruskimi voditelji, od Ukrajincev zahtevajo pogovore s Kremljem. Nekako v smislu, naj Ukrajinci odložijo orožje, ruska vojska naj zavzame državo in postavi marionetno vlado, ki se bo pogajala. Posrednik bo seveda nek novodobni Chamberlain, ki bo podpisal nov Münchenski sporazum.

Kaj takega svobodoljubnim ljudem, ki imajo radi svojo domovino, na kraj pameti ne pade. In prav je tako. Brez orožja tudi Slovenija danes ne bi imela svoje države. Ampak levica še naprej goni svoje hišne projekte: Domoljubje je slabo. Zveza NATO je slaba. Orožje je slabo. Vojaki so slabi. Meje nacionalnih držav so slabe. Za njih je kriva žrtev, ki se noče pogajati s posiljevalcem. Logika gibanja ´Jaz tudi´ (Me Too) tukaj nekako odpove, mar ne?

Sankcije bodo Rusijo sicer prizadele, mogoče bo kateri izmed oligarhov ostal brez jahte in najnovejšega modela Bugattija ali Lamborghinija, trgovske police pa bodo bolj prazne, a Putinu to ne bo preprečilo, da kilometer za kilometer zavzema ukrajinsko ozemlje. Zato je Janšev poziv mednarodni skupnosti k zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino povsem logičen.

Kar v tem trenutku šteje, je uspešna vojaška obramba Ukrajine in lizanje ran ruskih vojakov na poti nazaj. Vse drugo ne bo samo poraz Ukrajine, ampak kar mednarodne skupnosti, kjer so večini zahodnih držav politikom vsiljene agende nevladnih organizacij uspele vojsko spremeniti v poulične klube borcev za socialno pravičnost, enakost spolov in mavrične skupnosti, čeprav so se hudimano dobro zavedali, da jim nasproti stojijo militantni totalitarni blazneži. Svet v tem boju danes bolj kot kdaj koli poprej potrebuje odločne in pogumne ljudi z odlikovanji za junaštvo na prsih, ne metalce nageljnov pod gosenice tankov. Še v tem življenju.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. marec 2022)

Norec s konca konferenčne mize

Prizori iz Kremlja so (bili) zadnje čase groteskni. Putin sedi za belo mizico na robu neskončno velike dvorane. Na drugem koncu so na stolih svetovalci. Jasno je, če želijo slišati drug drugega, morajo malodane kričati. Podobno je, ko sprejema tuje voditelje. Dolga in ozka konferenčna miza. On na enem koncu, gost na drugem, vmes deset metrov ničesar. To so počeli carji. In Putin hoče z boljševističnimi metodami postati nov ruski car. Tudi navzven se mora to videti, svetovalci ali gost morajo čutiti in se zavedati, kdo se lahko dotakne neba. In zdi se, da je že dosegel stopnjo tirana, ko postane fizični stik med človekoma nemogoč in da uporablja primerno prostorsko distanco, ker se boji Bruta iz svojih vrst.

Vladimir Putin ni blagoslov za Rusijo, lahko je le prekletstvo; kot vsi nekdanji uslužbenci socialističnih tajnih služb (to so bile v resnici politične policije, namenjene za nevtralizacijo ideoloških nasprotnikov), ki so se povzpeli do položajev voditeljev držav. Ko se je bolestno ambiciozni leningrajski aparatčik KGB leta 1996 preselil v Moskvo, ni izgubljal časa. S pomočjo stare komunistične nomenklature je leta 1998 postal vodja FSB (naslednica KGB), avgusta 1999 že bil imenovan za vršilca dolžnosti vlade, za svoj prvi predsedniški mandat je bil izvoljen manj kot štiri mesece kasneje. S političnimi in zakonodajnimi manevri (preskoki s položaja predsednika vlade na predsedniško funkcijo in nazaj), odstranitvijo vseh, ki se z njim ne strinjajo, pregonom opozicije in spremembo ustave (2021) se njegovo vladanje lahko podaljša do leta 2036, ko bo star 84 let.

Podobno je v kar nekaj nekdanjih sovjetskih republikah, kjer s trdo roko z družinami in njihovimi prijatelji vladajo tirani. In so po pravilu zavezniki Putina, podpirajo njegove ekspanzionistične težnje po obnovi sovjetske države iz časov hladne vojne in nadzoru vzhodnoevropskih držav. In vsi vemo, da je slednje Sovjetska zveza držala k sebi s silo.  Putin se zagotovo spomni, kako je »prijateljska« Rdeča armada leta 1956 vdrla na Madžarsko in opustošila Budimpešto, kako so Sovjeti leta 1961 Zahodno in Vzhodno Nemčijo ločili z Berlinskim zidom in kako so leta 1968 napadli Češkoslovaško. Izgovor je bil vedno podoben, če ne že enak: »pomagati« državam, kjer ob pomoči imperialističnega zahoda dvigujejo glave reakcionarji in nacisti.

Tudi danes Kremelj trdi, da želi v Ukrajini odpraviti nacizem. To je povsem boljševistični besednjak, ki ga lahko z grozo poslušamo tudi v Sloveniji, ko leva opozicija z medijskim mainstreamom trdi, da je desnosredinska vlada fašistična, nacistična. In to govorijo isti ljudje, ki simpatizirajo s Putinom in so z režimom v Moskvi tudi prijateljsko povezani. In isti ljudje, ki zavračajo možnost, da bi Slovenija začasno sprejela Ukrajince, ki bežijo pred ruskimi tanki. Za razliko od ljudi iz Bližnjega vzhoda in Afrike, ki svoje žene in otroke puščajo doma, sami pa v Evropi prek socialnega turizma iščejo zabavo in širijo islam, gre pri Ukrajini za resnične begunce: za nemočne ženske in otroke, medtem ko moški ostajajo, da bi branili svojo domovino.

Ukrajina se je pred tridesetimi leti zavestno odpovedala jedrskemu orožju (na ozemlju Ukrajine je bil tretji največji jedrski arzenal na svetu), ker je računala na članstvo v EU in zvezi Nato. A je njen vstop blokirala predvsem Nemčija, ki je zaradi plinovodov Severni tok 1 in 2 popuščala Putinu. Še kako je ima Janša prav, ko pravi: »Če se ne bo širila EU, se bo kdo drug«. Tako se je svet zdaj znašel na robu globalnega spopada.

Putin nikakor ni velik državnik in voditelj, je le blaznež, ki se mu je ob mlačnih opozorilih Zahoda zavrtelo od višine. Seveda bi lahko zamižali, vse skupaj vrgli čez ramena in upali, da Rusija želi le Ukrajino. Toda vse kaže, da je norec s konca konferenčne mize povišal vložek in začel igrati igro, iz katere se (skoraj) ne more več umakniti.  V tej nevarni igri mu je do zdaj uspelo le dvoje: da je od sebe odtujil večji del sveta in razkrilo se je, da ruska vojska vendarle ni tako mogočna, saj še številčno premočni lovci pete generacije ne morejo zagotoviti popolnega nadzora na nebu.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. marec 2022)

(Olimpijske igre, politika in statistika) V času desnih vlad med olimpijskimi igrami so športniki osvojili 75 odstotkov vseh zlatih, kot predsednik vlade je Janša dočakal 38 odstotkov vseh slovenskih olimpijskih odličij

Ta tekst vzemite kot statistično zanimivost: kot eno izmed mnogih, ki v času velikih športnih tekmovanj krožijo po medijih in spletu. In ker imam rad šport, podrobno spremljam politiko in sem rahlo obseden s statistiko, sem vse to skupaj zmešal. In prišel do zanimivih rezultatov, ki temeljijo na dejstvih. In nikakor ne gre za politiziranje športa. Samo pomislite, koliko športnih funkcionarjev prihaja iz vrst politike in koliko (vrhunskih) športnikov se je podalo v politiko (ali izrazilo podporo določeni politični opciji). Ampak, kakorkoli obrnete, šport je vedno tudi politično vprašanje.

Here we go.

Najprej na splošno. Slovenija je kot samostojna država do zdaj sodelovala na sedemnajstih (17) olimpijskih igrah (od Albertvilla 1992 do Pekinga 2022). Naši športniki so bili osmih (8) letnih in devetih (9) zimskih igrah. Osvojili so (vključno z letošnjimi v Pekingu) okroglih 50 medalj (v Wikipedii je napaka, saj Slovenija na letnih osvojila ni osvojila 7, ampak 8 zlatih): 28 na letnih in 22 na zimskih (s tem, da zimskih v Pekingu še ni konec). Na letnih so osvojili 8 zlatih, 9 srebrnih in 11 bronastih, na zimskih pa 4 zlate, 6 srebrnih in 10 bronastih.

V času olimpijskih iger je bila 7-krat na oblasti desna vlada in 10-krat leva. V nizu dveh olimpijskih iger ali olimpijskem »dvojčku« (letno-zimske ali zimsko-letne) so bili trije predsedniki vlad: Janez Drnovšek (dva niza zapored; 1992-1994 in 1996-1998) in Janez Janša (dva niza) ter Miro Cerar (en niz). Sicer sta bila v času olimpijskih iger po petkrat predsednika vlade Janez Drnovšek in Janez Janša, 2-krat je bil Miro Cerar, po enkrat so bili Lojze Peterle, Andrej Bajuk, Tone Rop, Borut Pahor in Alenka Bratušek (Marjan Šarec kot predsednik vlade ni doživel nobenih olimpijskih iger).  

To so zdaj osnovni podatki o medaljah slovenskih športnikov na olimpijskih igrah in vladah v času olimpijade. Zdaj pa te podatke križajmo. Kaj dobimo?

V času olimpijskih iger je bilo deset slovenskih vlad levih. V povprečju so slovenski športniki osvojili 2,9 medalje (29 medalj). V času sedmih slovenskih vlad so športniki domov prinesli v povprečju 3,0 medalje (21 medalj skupaj). Če pogledamo samo zlata odličja, potem se tehtnica še bolj nagne na stran desnih vlad: v času desnih vlad so olimpijci domov prinesli sedem (9) zlatih odličij (1,3 v povprečju), v času levih pet (pet) zlatih odličij (0,3 v povprečju). Ko so bile desne vlade so slovenski olimpijci osvojili 58,3 odstotka vseh zlatih odličij (vladale so v času 41,1 odstotka olimpijskih iger).

Kaj pa posamezni predsedniki vlad? Lestvica osvojenih odličij po posameznih predsednikih vlad je naslednja:

	Zlata	Srebrna	Bronasta	Skupaj
Janez Janša	7	5	7	19
Janez Drnovšek		2	6	8
Alenka Bratušek	2	2	4	8
Miro Cerar	1	3	2	6
Tone Rop		1	3	4
Borut Pahor		2	1	3
Andrej Bajuk	2			2
	12	15	23	50

V času, ko je bil predsednik vlade Janez Janša, so torej olimpijci domov prinesli 38 odstotkov vseh odličij, s 16 odstotki sledita Janez Drnovšek in Alenka Bratušek.

	(% vseh odličij)
Janez Janša	38
Janez Drnovšek	16
Alenka Bratušek	16
Miro Cerar	12
Tone Rop	8
Borut Pahor	6
Andrej Bajuk	4

Lestvica se skrči, če vzamemo samo zlata odličja. Vrstni red je takšen. Janez Janša (7), Andrej Bajuk (2), Alenka Bratušek (2) in Miro Cerar (1).  

Janez Janša	7
Andrej Bajuk	2
Alenka Bratušek	2
Miro Cerar	1

Če vzamemo najboljši niz oziroma »dvojček« (zimske-letne ali letne-zimske), ki ga imajo samo trije predsedniki vlad (glej zgoraj), krepko zmaga Janez Janša (10 odličij; niz 2020-2022), sledi Miro Cerar (6 odličij; niz 2016-2018), potem sta izenačena Janez Janša in Janez Drnovšek (oba 5 odličij): 1992-1994 (Drnovšek) in 2006-2008 (Janša). Najslabši »dvojček« pa ima Drnovšek (dve odličji; 1996-1998).

	Število odličij	Dvojček
Janez Janša	10	(2020-2022; iger še ni konec)
Miro Cerar	6	(2016-2018)
Janez Drnovšek	5	(1992-1994)
Janez Janša	5	(2006-2008)
Janez Drnovšek	2	(1996-1998)

Največ odličij so sicer slovenski športniki osvojili v Sočiju (2014), in sicer osem (Alenka Bratušek, sledijo pa igre s po petimi odličji leta 2008 v Pekingu (Janez Janša), leta 2020 v Tokiu (Janez Janša) in letošnje v Pekingu (Janez Janša), ki pa še niso končane. S po štirimi odličji na enih igrah sledijo Tone Rop (Atene 2004), Janez Janša (London 2012) in Miro Cerar (Rio de Janeiro 2016).

Olimpijske igre	Predsednik vlade	Zlata	Srebrna	Bronasta	Skupaj
Albertville 1992 (zimske)	Lojte Peterle
Barcelona 1992 (letne)	Janez Drnovšek			2	2
Lillehammer 1994 (zimske)	Janez Drnovšek			3	3
Atlanta 1996 (letne)	Janez Drnovšek		2		2
Nagano 1998 (zimske)	Janez Drnovšek				0
Sydney 2000 (letne)	Andrej Bajuk	2			2
Salt Lake City 2002 (zimske)	Janez Drnovšek			1	1
Atene 2004 (letne)	Tone Rop		1	3	4
Torino 2006 (zimske)	Janez Janša				0
Peking 2008 (letne)	Janez Janša	1	2	2	5
Vancouver 2010 (zimske)	Borut Pahor		2	1	3
London 2012 (letne)	Janez Janša	1	1	2	4
Soči 2014 (zimske)	Alenka Bratušek	2	2	4	8
Rio de Janeiro 2016 (letne)	Miro Cerar	1	2	1	4
Pjongčang 2018 (zimske)	Miro Cerar		1	1	2
Tokio 2020 (letne)	Janez Janša	3	1	1	5
Peking 2022 (zimske)	Janez Janša	2	1	2	5
		12	15	23	50

Vojna proti resnici

Ne, to niso spomini preteklih desetletij, ki se občasno vrnejo kot melanholični šepet, potem ko nekaj časa ležijo na knjižnih policah. Ne, to ni opazovanje balona, dokler ni tako visoko, da ga ne vidiš več. Ne, to ni metanje kamnov v globok vodnjak in čakanje na pljusk. To je mnogo več kot spomini na knjižnih policah, kot čakanje, da čas in prostor naredita svoje ali kot odmev iz vodnjaka. To so stvari, ki bolijo; ker nikoli niso bile zares napisane, nikoli niso zares prešle in nikoli niso bile zares naglas izrečene. Krivci niso bili nikoli kaznovani, vitriolovo olje še danes ni sprano s teles nedolžnih. Zato zločin ni ne oproščen, ne odpuščen. In najbrž nikoli ne bo; ker je tako obsežen, da bo potrebno več generacij, preden bo postal le opomba v knjigah zgodovine.

Socializem je kot najbolj smrtonosen rak: nadzoruje organizem, pleni in na koncu pobere vse. A najbolj strašljiva in osupljiva podrobnost te totalitarne ideologije je bila njegova sposobnost, da resnica in pravica nista nikoli našli svojega mesta v družbi, saj so bili državljani prisiljeni, da živijo v laži. Tisti redki, ki so znali pred lažjo okoli sebe zgraditi obrambni zid in niso bili dovolj gnetljivi za sistem, so bili bodisi izgnani ali pobiti, bodisi so bili prikrajšani za normalno in mirno življenje; drugim v opomin, če ne bodo poslušni partiji. Oblast je s svojo politično policijo poskrbela, da so jih dobesedno izbrisali iz zgodovinskega spomina. Bil je to popoln nadzor preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. A kot življenje vedno najde pot, jo tudi resnica. Ni ga diktatorskega režima v zgodovini, ki bi z lažjo lahko popolnoma uničil resnico in njene sledi.

Slovenija je od osamosvojitve morala čakati 30 let, da sta luč belega dne ugledali dve ključni knjigi: Slovenski razkol Jožeta Možine in Vzporedni mehanizem Rada Pezdirja. Avtorja z dejstvi razkrivata naravo režima, knjigi sta opomnik najbolj zlobnim odtenkom socializma in odmev grozljivo stokajočih iz preteklosti. Njuni dokazi so tako neizpodbitni, da so bili še živeči zločinci in njihovi ideološki nasledniki do tistega usodnega Utripa na nacionalni televiziji rajši tiho. A ko je Možina dregnil v Dražgoše in množičnemu televizijskemu avditoriju razkril na laži zgrajenega enega od mitov revolucije, se je tranzicijski levici povsem odpeljalo. Predvidljivo, kot je bilo predvidljivo, da niso izpodbijali prav nobenega dejstva, ki je bil omenjen v oddaji.

Človek kar ne more verjeti, kako krvavoroki in njihovi »ponosni nasledniki« krčevito branijo laž. Pri tem ne gre samo za nesposobnost samorefleksije, ki so jo moralna človeška bitja sposobna, ali cirkuško predstavo vedno budnih borcev, ampak gre za fanatizem, ki je bil zgrajen na utopičnih obljubah in lažeh. Zato imajo njihovi procesi razmišljanja negativen odnos do resničnosti, niso sposobni življenja (kar velja za levičarstvo nasploh) resničnih živih bitij; njihova bedna življenja so ena sama neskončna vojna proti resnici. Bogaboječi ljudje pravimo, da se resnice bojijo kot hudič križa.

Boj proti komunistični ortodoksiji bo očitno še dolg. In vedeti je treba, da tukaj šteje vsak glas poštenih in dobrih ljudi. Ni treba biti Možina ali Pezdir, ni treba napisati monumentalno knjigo ali imeti medijski doseg vplivneža. Naj bo velik ali majhen, vsak mora uporabiti svoj kanal. Tudi manjši centri vpliva, kot so zapisi na družbenih omrežjih, pisma urednikom, družinska srečanja ali pivska druščina v pubu, so pomembni; mogoče še bolj, kot bi se komu dozdevalo. Zavedajte se, da je vsak lahko oseba, ki vpliva na druge in prenaša naprej do zdaj poteptano in zamolčano. Začnite ta trenutek; naj vaš glas preglasi vpitje zoprnikov, ki so vas dolga leta s kičasto komunistični ikonografijo z Dražgoš vodili kot čredo ovac, s svojim glasom pojdite dlje, kot kadarkoli doslej.

In če še niste prebrali Slovenski razkol ali Vzporedni mehanizem, je zdaj pravi čas. S kavča ne boste več vstali enaki.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (27. januar 2022)