Nevladne organizacije kot tihotapske združbe*

Značke

begunci, Carmelo Zuccaro, Gefira, George Soros, Italija, migranti, nevladne organizacije, NGO, NVO, Sredozemsko morje, tihotapci

Pred tedni je sicilijanski tožilec Carmelo Zuccaro napovedal preiskavo več nevladnih organizacij (NVO). Od septembra 2016 do danes se namreč ob obalah od Katanije do Pozzalla zadržuje vse več ladij, ki so v lasti ali najemu nevladnih organizacij. Opremljene so z brezpilotnimi letali in vrhunsko pomorsko tehnologijo. Tožilca zanima, kdo jih financira, sploh delujejo zakonito in ali mogoče ne pomagajo pri tihotapljenje ljudi iz Afrike v Italijo. Pljujejo namreč pod zastavami miniaturnih eksotičnih držav, ki so znane kot pralnice denarja.

Preiskovalci Gefire, organizacije za strateške študije iz Nijmegena na Nizozemskem, so oktobra in novembra lani z odprtimi usti nejeverno zrli v računalniške ekrane. S pomočjo programske opreme za satelitsko sledenje ladij (AIS), uradnih sporočil Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) in poročil novinarjev so ugotovili, da najmanj osem nevladnih organizacij, kot so Moas, Zdravniki brez meja, Rešimo otroke, fundacija Bootvluchting ali Odprte roke, ne rešujejo migrantov iz razburkanega Sredozemskega morja, ampak uporabljajo svoje ladje za čarterske ladijske prevoze večinoma črncev iz obal Afrike v Italijo. »Bili smo priča veliki prevari in tihotapljenju ilegalnih migrantov,« so pri Gefiri zapisali v poročilu na svoji spletni strani in objavili podrobno dokumentacijo. Dodali so, da so NVO navadne tihotapske združbe, ki s pomočjo mafije, v španoviji z Evropsko unijo (EU) in dogovorov z italijansko obalno stražo pod pretvezo reševanja ljudi na staro celino pošiljajo na tisoče ilegalnih migrantov.

»Donator« Soros

Poročilo Gefire seveda ni prišlo v mainstream medije (MSM), saj bi pokvarilo podobo požrtvovalnih in sočutja polnih aktivistov. Preiskavo so objavili samo alternativni mediji, kar je bilo dovolj, da je prišla na ušesa tožilcu Carmelu Zuccaru. Pravzaprav je samo potrdila njegove sume, da se za delovanjem NVO, ki dobivajo donacije tudi od fundacij Georga Sorosa in Hillary Clinton, skriva zloben načrt. Kot je pred dnevi razlagal medijem (potem ko so ga NVO obtožile blatenja njihovega dobrega imena), obstajajo namigi, da morajo migranti za prevoz nevladnikom plačati, da se NVO dogovarjajo s kriminalnimi združbami o nezakonitem delu črncev na poljih ali rastlinjakih, najbolj pa Zuccara skrbi, da se število smrtnih žrtev ali pogrešanih migrantov kljub »nesebični pomoči« NVO ne zmanjšuje. Izrekel sicer ni, a sicilijanskega tožilca je bilo razumeti, da obstajajo utemeljeni sumi, da so nekateri migranti, ki jih zavedli kot »pogrešane«, prodani naprej mafiji.

Organizacija Gefira je ugotovila, da so samo ladje NVO, ki so jih lani dva meseca spremljali, prepeljale iz Afrike v EU vsaj 39.000 ilegalnih migrantov. To je več kot petina vseh, ki so dosegli Italijo (po podatkih 181.436, letos že nekaj manj kot 25.000). A če vemo, da je Gefira ladje spremljala samo dva meseca in da je Zuccaro izjavil, da so se NVO začele množiti konec poletja lani, lahko z zagotovostjo trdimo, da so nevladniki pod krinko humanitarnosti mimo šengenskih pravil na staro celino uvozili več kot 100.000 tujcev, večinoma, če sledimo podatkom UNHCR, mladih črncev iz Gvineje, Nigerije, Gambije, Slonokoščene obale, Senegala in Malija. Kako to tihotapljenje poteka.

Od Libije do Italije

Petnajst ladij, ki so jih spremljali preiskovalci Gefire, so bile običajno zasidrane ob obalah Malte ali Sicilije. Od tam so se odpravile na »reševanje«. Toda ne na odprto morje, ampak so opravile okoli 275 navtičnih milj proti jugu, kjer so se zasidrale osem do 12 navtičnih milj od libijske obale in čakale na velike gumijaste čolne polne migrantov, ki so jih nato naložile na svoje ladje. Od tam so odplule nazaj na Sicilijo in migrante ob velikem medijskem pompu, češ da so jih rešile zanesljive smrti, običajno izkrcale v štirih mestih: Kataniji, Siracusi, Pozzallu in Marsali. Nato so se vrnili k libijski obali in »reševanje« ponovile. To so lahko počele v dogovoru z italijanskimi oblastmi, kar je posredno priznal tudi eden od »reševalcev«, češ da »reševanje« usklajeval poseben reševalni center v Rimu. Ladje so namreč krenile proti obalam Libije deset ur prej kot so tihotapci z migranti v gumijastih čolnih zapustili libijsko obalo. Kar pomeni, da so tihotapci povezani z centrom v Rimu.

Motiv nevladnih organizacij pri tem za staro celino škodljivem početju ni jasen. Za organizacijo Moas pravijo, da dela po naročilu malteške vlade, saj ne želi, da Malta postane migrantski žep, zato prevažajo migrante iz Libije mimo Malte neposredno v Italijo. Nekatere nevladne organizacije delajo za denar, druge spet v povezavi s politiko. A ker je tovrstno »reševanje« zelo drago in ker do končnega naročnika lahko prideš samo, če slediš denarju, želi tožilec Zuccaro stvari priti do dna.

Pomaga celo Bruselj

Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s takim tihotapstvom ljudi, so se že vse užaljene oglasile. Po njihovo migranti bežijo pred vojno, zato so jim dolžni pomagati, ker bi tako ali drugače skušali prečkati Sredozemsko morje. Toda zakaj NVO migrantov, ki jih rešijo pred libijsko obalo, ne vrnejo nazaj v Afriko (v bližnjo Tunizijo), ampak naredijo 275 navtičnih milj dolgo pot nazaj v Italijo. In zakaj italijanska obalna straža skupaj s Frontexom (evropska agencija za mejno in obalno stražo) to dopušča in celo sama pomaga reševati migrante ob afriški obali? Krši se ne samo Šengen, ampak tudi pomorsko pravo.

Res je morska migrantska pot od Libije v Italijo trenutno največja in najbolj nevarna pot, kar pa ne pomeni, da je treba Afričanom z organiziranimi čarterskimi ladijskimi prevozi pomagati pri ilegalnih vstopih v EU. Črnci namreč dobesedno derejo v Evropo. Če jih je med letoma 2009 in 2013 s plovbo prek Sredozemlja v povprečju na leto prišlo okoli 40.000, jih je lani že več kot 180.000, kar pomeni, da je številka že tretje leto zapored presegla 150.000, med njimi je po zadnjih podatkih UHHCR 71,2 odstotka moških. Pri tej invaziji tujcev pomaga Bruselj, ki je nevladne organizacije, ki se zdaj kažejo kot navadne kriminalne tihotapske združbe, celo zaščitil pred kazenskim pregonom. V posebnih pravilih, ki so jih sprejeli poslanci evropskega parlamenta je namreč zapisano, da zasebniki in nevladne organizacije pri iskanju in reševanju na morju ne smejo tvegati kazni. Kar drugimi besedami pomeni, da NVO lahko nekaznovano tihotapijo ljudi v EU.

Velika flota NVO

Flota NVO pa je res impozantna. Sestavljena je iz več deset dobro opremljenih ladij. Izstopa Topaz Responder, 51 metrov dolga ladja Moasa, ki je registrirana na Maršalovih otokih. Naenkrat lahko prevaža po več sto, ljudi. Aquarius je ena od številnih ladij humanitarne organizacije Zdravniki brez meja. Registrirana je na Gilbratarju. Golfo Azzurro pljuje pod panamsko zastavo in deluje v okviru nizozemske humanitarne organizacije Begunski čoln. Ladja Vos Hestia pljuje za organizacijo Rešimo otroke, deluje v okviru italijanske obalne straže. Organizacija Odprte roke ima v lasti ladjo Astral. Bila je največkrat opažena ob libijski obali, po razkritju afere je nenadoma izginila. Ladjo Sea-Watch I upravlja nemška organizacija, ki je blizu militantnemu združenju Odprimo meje. Brez odgovora je vprašanje, kako lahko taki skrajni organizaciji, ki se zavzema za odpravo mej in ki sodeluje pri nasilnih protestih, sploh dovolijo pluti, če je že vnaprej jasno, da ne rešujejo, ampak samo prevažajo tujce na staro celino.

»Dnevni izdatki za Aquarius, s katerim upravljajo Zdravniki brez meja, so okoli 11.000 evrov, vzdrževanje Moasovih ladij Topas Respondeer in Phoenix stane po 0,4 milijone evrov na mesec za vsako,« ugotavlja tožilec Zuccara. To je veliko denarja, kdo jih iz ozadja financira, ni jasno. Dodaja, da bo preiskavo nadaljeval kljub nasprotovanju in grožnjam s strani NVO.

Kratek filmček preiskave Gefire si lahko ogledate tukaj.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter.

Advertisements

Vzpon zla

Značke

Antony C. Sutton, centralne banke, crony kapitalizem, EU, kapitalizem, Karl Marx, socializem, Wall Street

Te dni mineva 100 let, odkar se je Lev Trocki iz ZDA vračal v Rusijo. Če je ta podatek splošno znan, je v tančico skrivnosti zavit odgovor na vprašanje, kako to, da se je Trocki, ki je v New Yorku preživel nekaj mesecev kot berač, vrnil v Rusijo z 10.000 dolarji v žepu (danes nekaj več kot 0,2 milijona dolarjev). In kako to, da sta mu ZDA in Velika Britanija to dopustili, čeprav sta vedeli, da se bo v Rusiji pridružil Leninu in vodil socialistično revolucijo. In Lenin? Kako je mogoče, da je v Rusijo z dovoljenjem nemškega generalštaba potoval v posebej zavarovanem vlaku? In kako to, da so bile Nemčija na eni strani ter Velika Britanija in ZDA na drugi strani v času medsebojne vojne tako usklajene, da so najbolj razvpitim boljševikom pomagale, da dosežejo ozemlje Rusije?

Kalifornijski ekonomist in zgodovinar Antony C. Sutton v knjigi Wall Street and the Bolshevik Revolution na podlagi redkih dokumentov korak za korakom razkriva, da sta Trocki in Lenin z nekaj več kot 10.000 revolucionarji za nadaljevanje revolucije in utrjevanje boljševizma dobivala veliko finančno podporo zahoda, predvsem ZDA, Velike Britanije in Nemčije. In isti bankirji, ki so financirali ruski boljševizem, so kasneje na oblast pripeljali nacizem in Adolfa Hitlerja. Po svoje je ironično, da so Židje, ki so že takrat obvladovali finančne institucije v najbolj razvitih državah, financirali svoj holokavst. Zato je možno samo dvoje: da jim je šlo pri Hitlerju nekaj »hudo narobe« ali pa so namenoma žrtvovali »nekaj evropskih rojakov«, da bi se lahko po 2. svetovni vojni oblikovali prvi zametki svetovne vlade. Kar se je 26. oktobra 1945 v San Franciscu z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov tudi v resnici zgodilo.

Sutton v svoji knjigi na več vprašanj ne odgovori neposredno. Meni, da je šlo že v začetku 20. stoletja za uresničevanje načrta, da bi peščica ljudi (finančna elita in veliki industrialci ob pomoči politikov) nadzorovala celotno svetovno družbo. Socializem je namreč prinašal kolektivizem, ta pa korporativni socializem (na zahodu danes znan kot crony kapitalizem), se pravi, da imajo vladajoče (politične in ekonomske) elite monopol nad bogastvom. Vedeti je namreč treba, da je v 18. in 19. stoletju v zahodnih državah še prevladal liberalni kapitalizem, ki je prinesel največji skok v zgodovini človeštva. Nekateri so zelo obogateli, postali so elita, vendar je bilo njihovo bogastvo izpostavljeno prostemu trgu, ki deluje po načelu ponudbe in povpraševanja. Na prostem trgu namreč na trg vsak dan prihajajo novi in novi igralci, ki so običajno boljši od starih, ki lahko svoje bogastvo zaradi konkurence v hipu izgubijo. Zato je bilo treba »iznajti« način, da se tako oblikovane elite ne ohranijo samo desetletja, ampak stoletja. In marksistična ideologija statizma, ki je takrat začela strašiti po svetu, je tej eliti prišla prav.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Karl Marx v svojem ključnem delu Kapital pojmom, kot so denar ali banke, posveti samo nekaj stavkov? Zakaj je bil največji nasprotnik denarja, ki ni izhajal iz zadolževanja? Zakaj je težko razumljiv in berljiv, poln nekih sofizmov, ko piše o finančnih institucijah in bankah? Jaz pravim – namenoma. Delal je v interesu bankirjev, s katerimi je našel skupno točko – internacionalizem in globalizem. Marxov umetni konflikt med delom in kapitalom, ki velja za klasično marksistično ideologijo (in tudi največjo zmoto v ekonomiji), koristi obojim. Če so za vrednote liberalnega kapitalizma (klasična desnica) veljale spoštovanje prava in človekovih pravic, prosti trg in konkurenca ter poudarjanje delavnosti, spoštovanja pogodb in poštenosti, za vrednote socializma (klasična levica) pa delitev, prerazporejanje bogastva, socialna pravičnost, skupna lastnina in enakost, tega danes ni več. Samo poglejte Evropsko unijo, ki sprejema take ukrepe, da bi se lahko takoj preimenovala v Socialistično zvezo evropskih držav, katere težnja je enotna evropska vlada.

Današnja levica in desnica nikoli ne postavita pod vprašaj samo naravo Evropske unije (prvotna EGS je bila mišljena kot prostotrgovinska cona, kar je dobro), ne njenega bančnega sistema. Ne, taka vprašanja danes očitno ne zanimajo nikogar. Globalistične elite (naj razjasnimo: globalizem kot svetovno trgovanje, ki temelji na prostovoljni menjavi dobrin, ni prav nič slabega; nasprotno, prinaša napredek) danes z zadovoljstvom gledajo tako na sodobno desnico kot na levico, ki se ukvarjata sami s sabo. Ob tem, da sprožijo migrantski val, da bi stara celina izgubila svojo identiteto, kar bi pomenilo, da bi lažje uresničili svoje globalistične in multikulturne načrte. O pravih vprašanjih skoraj nihče več ne razmišlja, vse skupaj vodi v popolni relativizem, apatijo. Sodobna zahodna družba je popolnoma izgubila smer, ki je bila pred več stoletji utemeljena na liberalnem kapitalizmu močnih nacionalnih držav na podlagi vrednot, za katere nihče ne ve, kje in kdaj v zgodovini človeštva so se pojavile in smo jih kasneje zapisali kot temeljne človekove pravice.

A naj bo dovolj, saj je tekst uvod v nekatere teme, ki se jim bom posvetil v naslednjih tednih ali mesecih. Gre za stvari, ki se nam zdijo samoumevne, ki ljudem prinašajo navidezno svobodo, toda v resnici ljudi potiskajo vse globlje v življenje v matrici. Poskusite si odgovoriti na preprosta vprašanja: Kaj je v resnici denar? Komu koristijo centralne banke? Kje dobijo denar? Zakaj nas prepričujejo, da je inflacija dobra? Kako je mogoče, da je denimo dolar celo 19. stoletje ohranil skoraj enako vrednost, medtem ko se je moč dolarja v 20. stoletju zmanjšala za okoli 20-krat? Komu je to koristilo? Od kod ideja, da deflacija pelje v recesijo? Zakaj danes tako desnica kot levica vztrajno razširjata zmoto, da kapitalizem temelji na potrošnji? Komu so bili namenjeni baselski sporazumi (Basel I leta 1988 in Basel II leta 2006)? Koga nobena kriza niti ne oplazi? Zakaj so vsi pretresi bili posledica deifikacije vlad? In najpomembnejše: Kdo v resnici določa vrednost vaše lastnine in sadov dela vaših rok?

Levičarska obsedenost z »našimi« avtocestami

Tednik Mladina, v zadnjem času zastavonoša boja proti neoliberalizmu in privatizaciji, je pred dnevi objavil članek z naslovom Adijo, avtoceste, v katerem svari pred privatizacijo slovenskih avtocest, kar naj bi bilo že dogovorjeno. V trenutku je svoj lonček pristavila še Združena levica (danes tudi sindikati), češ da gre za prizadevanja »za privatizacijo, s katero bi se obveznosti in tveganja prenesla na državo, donosne dejavnosti pa na prevzemnika ali koncesionarja. S tem bi Dars očistili vseh tistih funkcij, ki niso donosne, in jih prenesli na družbo za razvoj infrastrukture DRI ali na ministrstva.« Kar so seveda čiste neumnosti. Kajti koncesionar bi prevzel dolg Darsa, upravljanje in vzdrževanje avtocest, dobiček pa bi mu ostal. Cestnine bi se seveda podražile, vendar ne za vse. Avtoceste ne bi bile več socialna kategorija, katere plačujemo vsi, ne glede na to, ali se po njih vozimo ali ne, in ne glede na to, koliko po njih prevozimo, ampak tržna. Plačal bi toliko, kolikor se po njih voziš. Zdaj namreč tisti, ki naredijo manj kilometrov, subvencionirajo tistega, ki naredi več kilometrov. Kar je nepošteno. Toda očitno ravno to skrbi slovenske socialiste.

Zato, dragi moji levičarji, varuhi nacionalnega ali javnega interesa, prevzemite Dars, upravljajte in vzdržujte avtoceste, dobiček vam nadvse iskreno privoščim, če že pravite, da gre za izredno donosno podjetje in da je dolg Darsa »mala malica« ob taki donosnosti. Samo ne mene siliti, da boste to počeli z mojim denarjem in na moj račun. Mogoče je vaša bojazen, da bi država dobila premalo za koncesijo, in to na račun avtocest, za katere pravite, da so »naše«, povsem upravičena. Če menite, da med 2,5 in 3,2 milijarde evrov, kolikor naj bi po ocenah strokovnjakov kapnilo v državno blagajno (in potem vsako leto do izteka koncesije še nekaj deset milijonov evrov), ni dovolj, boste imeli priložnost celo zaslužiti. Jaz se odpovem svojemu deležu na avtocestnem križu, ki sem ga prigaral, ko sem plačeval davke. Dobrohotno vam ga podarim. Nikar se ne ozirajte na mene in ne skrbite za mojo blaginjo in varnost; povzročate škodo, če tega še ne veste. Ampak škodujte sebi, mene pa pustite primeru. In še nekaj. Tudi državno blagajno pustite pri miru, ko vam bo šlo z avtocestami za nohte.