[TRANSKRIPT] Musk novinarju BBC Claytonu: »Pojma nimate, o čem govorite!«

(Povzeto po portalu liberal.hr)

Novinar britanske javne medijske hiše servisa BBC James Clayton je želel intervjuvati Elona Muska, milijarderja in lastnika več podjetij,  med drugim Tesle, SpaceX in Twitterja. Musk je povabilo sprehjel in intervju je potekal v živo prek Twitter Space.

Novinar BBC je poskušal napadato Muska zaradi »sovražnega govora« in »dezinformacij«, kar sta sicer standardna znaka, da novinar nima pojma, o čem govori, ampak izraža svojo sovražnost. Musk je nato v živo demonstroral,. Kako se pogovarja s takimi novinarji.vsem pokazal, kako se je treba pogovarjati s takimi novinarji.

Novinar: »Včasih so bili moderatorji vsebin, potem pa ste vi prevzeli podjetje, rekli ste, da jih je preveč, zato ste jih odpustili. Pravijo, da ni več dovolj ljudi, ki bi moderirali takšne vsebine, predvsem sovražni govor.«

Musk: »Uporabljate Twitter?«

Novinar: »Da.«

Musk: »Ste opazili porast sovražnega govora?«

Novinar: »Osebno opažam več takih vsebin, več sovražnih vsebin.«

Musk: »Kakšne točno? Je to vsebina, ki vam ni všeč ali …? Opišite ta ‘sovražni govor’.«

Novinar: »Vsebina, ki vključuje nekaj, kar je lahko malo rasistično ali malo seksistično. Takšne stvari.«

Musk: »Torej, če je nekaj ‘rahlo seksistično’, bi bilo treba prepovedati? To želite povedati.«

Novinar: »Ničesar ne trdim.«

Musk: »Zanima me, kaj pojmujete za ‘sovražno vsebino’, in iščem konkretne primere.«

Novinar: »Spraševali ste me o mojem ´feedu´. Zdaj ima malo več te vsebine.«

Musk: »To vas sprašujem. Navedite konkretne primere. Lahko navedete en primer?«

Novinar: »Iskreno povedano, jaz… Iskreno… jaz… tega ´feeda´ dejansko ne uporabljam več, ker mi ni več všeč. Veliko ljudi…«

Musk: »Prosil sem vas, da navedete konkretne primere. Ne morete dati nobenih primerov?«

Novinar: »Prepričan sem, da tega ´feeda´ nisem uporabljal v zadnjih treh ali štirih tednih …«

Musk: »Kako lahko potem trdite, da se je sovražni govor povečal?«

Novinar: »Ker Twitter uporabljam, odkar ste ga vi prevzeli.«

Musk: »Potem lahko navedete en primer.«

Novinar: »Ja, točno.«

Musk: »Lahko povem, da nimate pojma, o čem govorite, ker ne morete navesti niti enega primera sovražnega govora, niti enega tvita. In hkrati trdite, da je sovražni govor na Twitterju v porastu. To je narobe.«

Novinar: »Ne, pravzaprav sem rekel, da je veliko organizacij, ki trdijo, da so sovražni govor in dezinformacije v porastu.«

Musk: »Kje pa so vaši konkretni primeri?«

Novinar: »Tako pravijo.«

Musk: »Ljudje govorijo najrazličnejše neumnosti. Prosil sem vas, da mi pokažete en primer. Ne morete ga dati.«

Novinar: »Točno. Kot sem že rekel, tega ´feeda´ ne uporabljam. Mislim, da to ne pelje nikamor. Gremo naprej, ker smo omejeni s časom. Dezinformacije o covidu. Spremenili ste dezinformacije o covidu.«

Musk: »Je BBC spremenil dezinformacije o covidu?«

Novinar: »BBC ne postavlja pravil na Twitterju, zato …«

Musk: »Ne, govorim o BBC-jevih dezinformacijah o covidu.«

Novinar: (dolg molk) … »Samo vprašam vas … Spremenili ste oznako covid dezinformacije. To je bila včasih politika Twitterja, potem pa ste jo odstranili. Zakaj ste to storili?«

Musk: »Covid ni več problem. Se ima BBC za odgovornega za dezinformacije o maskah ali o stranskih učinkih cepiva proti covidu? In ker o tem ni nič poročal? In kaj je s tem, da je bil BBC pod pritiskom britanske vlade, da spremeni svojo uredniško politiko, ali se tega zavedate?«

Novinar: »To ni intervju o BBC …«

Musk: »Mislite, da res ni?«

Neprecenljivo! Zdaj naključno izberite kakšnega novinarja medijskega mainstreama in dobili boste popolnoma enako razmišljanje kot pri novinarju BBC Claytonu. Musk je pokazal, kako se je treba pogovarjati z novinarji.

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Sir Roger Scruton o feministkah in transspolnih aktivistih

Sir Roger Scruton govori o feministkah in transspolnih aktivistih.

Sir Roger Scruton: »Radikalnemu feminističnemu gibanju je uspelo doseči eno stvar na univerzah. Znebili so se besede spol (v biološkem smislu). Beseda spol se namreč nanaša na biološko dejstvo, ki ga ne moremo zanikati. Ne odgovarja svobodi in težnjam tistih ljudi, ki ga hočejo zanikati. Nastal je nov tip žrtev, tip ljudi, ki ne prenesejo resnice o človeški biologiji. Zato je biološki spol zamenjal družbeni spol.«

V spomin na angleškega konservativnega filozofa in pisatelja Sira Rogerja Scrutona: februar 1944 – januar 2020.

Podnaslovljen posnetek lahko pogledate TUKAJ.

Postanite naročnik kanala.

Politična korektnost gre do bizarnih skrajnosti: nemška moška nogometna reprezentanca v ženskih dresih

Politična korektnost postaja v nogometu vse bolj bizarna. Včeraj nemška nogometna reprezentanca v Ligi narodov proti angleškim kolegom ni le klečala, nosila je ženske drese.

Pred dnevi so madžarski nogometni navijači na tekmi med Madžarsko in Anglijo izžvižgali angleške reprezentante, ki pred tekmo še kar izvajajo spokoritveni BLM ritual – klečijo. Očitno so Nemci razmišljali, kaj naj storijo, da naredijo še korak dlje. In so si domislili – nosili bodo drese nemške ženske nogometne reprezentance. Namen tega naj bi bil, so pojasnili, dati podporo ženskemu evropskemu prvenstvu v nogometu, ki bo v Angliji.

Na tiskovni konferenci po tekmi je angleški selektor Gareth Southgate pohvalil nemške igralce za njihov boj za LGBTQ.

Manj navdušeni so bili nemški navijači. Tukaj je nekaj odzivov:

»Kakšna je ta dres?«

»Zakaj imamo samo dve zvezdici na dresu?«

»Ti nemški dresi izgledajo usrano.«

»Je to novi dres?«

V Washingtonu odpirajo Muzej žrtvam komunizma

Zanimivo je, da muzeje žrtvam komunizma večinoma odpirajo v zahodnih državah, čeprav tam živeči ljudje niso nikoli občutili tega totalitarizma 20. stoletja. Nov muzej bodo tokrat (v ponedeljek, 13. junija) odprli v Washingtonu, v nekdanjih komunističnih državah jih je samo pet.

Washington že ima spomenik žrtvam komunizma, ki se nahaja na križišču avenije Massachusetts in New Jersey. Na več kot tri metre visokem spomeniku je napis: »Več kot sto milijonom žrtvam komunizma in tistim, ki ljubijo svobodo. Za svobodo in neodvisnost vseh ujetih narodov in ljudstev.«

Spomenik je 12. julija 2007 posvetil takratni ameriški predsednik George W. Bush, in sicer na 20. obletnico govora Ronalda Reagana, ki je na ta dan leta 1989 voditelju Sovjetske zveze Mihailu Gorbačovu sporočil, da naj poruši Berlinski zid. Zdaj bo Spominska fundacija žrtvam komunizma (VOC) odprla še muzej.

Dr. Elizabeth Edwards Spalding, podpredsednica VOC in ustanovna direktorica Muzeja žrtev komunizma, pravi: »V naši kulturi in tudi šolskih učilnicah so miti in napačne predstave o komunizmu. Potreba po takšnem muzeju ne more biti bolj nujna. Naše iskreno upanje je, da bodo Američani in obiskovalci z vsega sveta prišli sem, da se spomnijo in spoznajo to uničujočo ideologijo.«

Dr. Lee Edwards, soustanovitelj in častni predsednik VOC, pa pravi, da naj bi muzej »služil tako kot spomin na tiste, ki so umrli zaradi komunizma in kot svetilnik upanja za tiste, ki se temu upirajo.«

V nekdanjih komunističnih državah je samo pet muzejev: Budimpešta, Talin, Varšava, Praga in Berlin. V Ljubljani ga še čakamo.

Preberite še:

»Jedli boste hrošče in srečni boste!« V Walesu šolarje v okviru pilotnega projekta hranijo z mokastimi črvi in črički

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Politična korektnost gre do bizarnih skrajnosti: nemška moška nogometna reprezentanca v ženskih dresih

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Julia Weiss: WEF in Schwab želita s sintetično biologijo in nevtrotehnologijo ljudem odvzeti človeškost in človečnost, odvzeti jim želita dušo

Socialističnim eksperimentom s stanovanji, ki jih napoveduje Luka Mesec, so se odrekli celo azijski komunistični revolucionarji in Skandinavci (ki jih ima Golobova vlada za vzor)

Robert Golob Dobri I. in napoved boja proti zlobnim kapitalistom, ki »kažejo znake vojnega dobičkarstva«

»Ko bomo videli, da s prostovoljnimi dogovori ne uspemo zadovoljiti tega, da se draginja ne bi nesorazmerno prenašala na odjemalce oziroma porabnike, bomo lahko pristopili tudi z regulacijo cen. …. trenutno nekateri trgovci namreč že kažejo znake vojnega dobičkarstva. Ne moremo imeti podjetij, ki imajo največje dobičke med največjo draginjo, in se pretvarjati, da je to normalno.«

Lenin 1917? Stalin 1930? Mao Cetung 1949? Edvard Kardelj 1977? Milka Planinc 1982? Hugo Chávez 2000? Ne, Robert Golob 25. maja 2022 na RTV Slovenija.

Ni bilo treba dolgo čakati. V začetku tedna so mediji objavili podatek, da so lani prihodki slovenskih podjetij poskočili za 24, dobiček pa za 99 odstotkov, dva dni kasneje je mandatar Robert Golob začel govoriti, da to ni normalno, ker gre za vojno-dobičkarska podjetja. In ni ostalo samo pri tem. Levičarski mediji že pišejo o požrešnih kapitalistih in izkoriščanju delavskega razreda, njihovi politični in ideološki botri stresajo in razpravljajo o ´neoliberalnem kapitalizmu´ in ´diktaturi trga´, kamor je Slovenijo peljala Janševa vlada. Kakopak, kaviar levičarji, od katerih je malokdo v življenju kaj produktivnega počel, sedaj kot nekakšen svetilnik sredi razburkanega morja diktature kapitala vidijo Roberta Goloba Dobrega I., ki bo z »najboljšo ekipo strokovnjakov« temu naredil konec. Prva tarča bodo očitno trgovci, ki očitno zaradi previsokih marž »kažejo znake vojnega dobičkarstva«.

Da se nikomur od teh niti ne sanja, kako končno ceno oblikuje trgovec, sploh ni težava in si zaradi tega ne bi nihče niti belil glave, če ne bi iz napovedi izhajalo, da bo treba trgovce stisniti, področje zakonsko urediti in z regulacijo cen še okrepiti državni intervencionizem. Zlobni trgovci naj bi proizvajalcem zaračunavali storitve (in tako umetno povečevali marže), ki jih menda nihče ne potrebuje, niti niso potrebne. Če bi to regulirali, bi bila maloprodajna cena izdelkov za potrošnike nižja. To je logika slovenskih socialistov.

Zanimivo je, da dajatve in paradavki (ki so prilepljeni maloprodajni ceni in so glavni krivec za draginjo) krčmarskih ekonomskim vsevednežem sploh niso težava. Samo malo poglejte na položnice za elektriko, razrez cene bencina ali vprašajte trgovca (če vam bo želel povedati), s čim vsem je država obremenila končno ceno, pa vam bo takoj jasno, da so glavne ovire za nižje cene visoki davki, represivna državna administracija in restriktivne regulacije. Tisti, ki ´lupi´ ljudi, je država, nikakor ne zlobni kapitalistični trgovci.

Očitno je, da Golob ter njegova politkomisarja Luka Mesec in Tanja Fajon razmišljajo, kako zajeziti rast cen, predvsem osnovnih življenjskih potrebščin. Edino logično bi bilo, da bi zadevo uredil trg, toda jasno je, da trojica tovarišev razmišlja o regulativi, s katero bodo državni birokrati določili, kaj lahko trgovci ponujajo na trgu in po kakšnih cenah. To bo samo prvi korak k dokončni rešitvi vprašanja trga, ko bodo prosvetljeni populistično promovirali (in tudi uresničili), da bodo na Gregorčičevi 20 tudi določili, kaj se lahko proizvaja. Od tod do venezuelskega scenarija, ko sta Chávez in Maduro ljudem govorila, naj ne tarnajo, da so lačni, ko pa imajo mango na vsakem koraku (lahko ga pripravijo na sto in način, tako bodo imeli občutek, da vsak dan jedo drugo hrano), je le korak. Ja, do tega bo prišlo, ker je povprečen slovenskih volivec nasedel prevladujočemu razmišljanju domače medijske, akademske in politične scene. Ta se sicer predstavlja kot ´alternativa´, čeprav gre za paleo-antidesničarsko mainstream ideologijo, ki promovira kulturni in ekonomski marksizem. Vse to temelji na Marxovi ekonomski teoriji (delovna teorija vrednosti), ki ni bila brez razloga že davno zavržena in podvržena posmehu, saj je povsem enakovredna teoriji, da je Zemlja ravna plošča. Povem vam, distopijski trilerji bodo pravi blažev žegen v primerjavi s tem, kar nam Golob in tovarišija napovedujejo.

Le še en jezdec apokalipse več

Sistem, ki ga je za ohranjanje oblasti in blaginje njenih elit po osamosvojitvi v zgodnjih devetdesetih letih vzpostavila tranzicijska levica, je prostotržnemu gospodarstvu in navidezni demokraciji prilagojen vzporedni mehanizem. Temelji na predpostavki, da volivci v parlamentarni demokraciji na podlagi izkušenj izbirajo med najboljšim in najslabšim. Slednje že tri desetletja predstavlja desnica z Janezom Janšo na čelu, le ljudi je treba stalno prepričevati v to. Kar v Sloveniji ni težko; z notranjo propagando, ki se začne v šolah, nadaljuje s kulturnimi aktivisti v nevladnih organizacijah in potem vzdržuje v medijih, ki jih ves čas nadzira na način, da je najboljše predstavljeno kot najslabše, najslabše kot najboljše.

Od tod naprej gre vse kot po maslu. Če je največja prevara hudiča v tem, da je svet prepričal, da je le mit in ne obstaja, je največja prevara vzporednega mehanizma v tem, da je volivce prepričal, da desnica (če sploh obstaja) lahko deluje le v opoziciji in da je, ko ima po naključju vlado, le najemnik oblasti, ki pa jo mora zapustiti, ko se mu tako zahoče. Lastnik oblasti je seveda vzporedni mehanizem, vse drugo sta fašizem in diktatura, ki ju je treba odpraviti s partizanskimi spletkami.

Desnica mora enkrat za vselej nehati sanjati in iluzorno misliti, da ji bo levica kadarkoli priznala, da je enakovreden politični in ideološki nasprotnik. To je nemogoče. Vzporedni mehanizem, ki je bil zgrajen v krvi in na lažeh, tega ne bo nikoli in nikdar dopustil. Zato je rešitev lahko le eksogena, ne endogena.

Slovenska demokracija, ki ji Žiga Turk pravi »helikopterska demokracija«, vedno deluje proti desnici. Če je (po naključju) na oblasti, organizirajo lajež, če je v opoziciji, je obtožena, da ni konstruktivna in ovira vladanje. Zapomnite si, ne bo golob trikrat zagrulil, ko bo s prstom pokazal na Janšo in SDS, da sta kriva za vse tegobe pet let nazaj in pet let naprej. Zvesti che guevare v medijih bodo temu sledili, opranoglavci bodo temu verjeli. Komu mar za resnico? Moralne vrednote in načela so znak reakcionarnosti, spadajo v mračni srednji vek, mar ne?

Če kdo misli, da je zdaj čas za naslonjač in kokice, saj se bodo v instantnem Gibanju Svoboda požrli med sabo, se moti. Res je, Šarčeva vlada je hitro razpadla, a želeli so volitve. Na srečo sta bila Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec toliko razumna, da sta se pridružila SDS in NSi ter reševala Slovenijo v času kitajskega virusa. Brez dvoma uspešno, čeprav so vlado ves čas sprevrženo napadali progresivni aktivisti in sprevračali pojme: svoboda je postala avtoritarnost, uspešnost polomija, spoštovanje demokracije fašizem.

Žal takega »prebujenega« razmišljanja ljudje niso prepoznali. Če bi uporabili kanček zdrave pameti in odmislili medijsko propagando, bi bil rezultat volitev diametralno nasproten. A kaj ko so ljudje dovzetni za prevare in jih ne briga toliko, da po preprostem Newtonovem zakonu jabolko vedno pade na tla, temveč večji pomen pripisujejo relativističnim učinkom, ali jabolko zaradi vetra pade bolj levo ali bolj desno. Povedano drugače: miselni inženiring vzporednega mehanizma jih vedno prepriča, da so velika gospodarska rast in zmanjšanje brezposelnosti dobra le takrat, ko to doseže levica. Drugače zadeve zakomplicirajo, in kar je najbolj čudno, so proti nečemu, kar menda vsi podpirajo. Zato je izključno levica tista, ki družbo in dojemanje sveta okoli sebe skrči na binarno vprašanje, ali si na eni ali si na drugi strani.

Politična skupina, ki je zmagala na volitvah, ima brez dvoma velik fetiš na moč in oblast. Dela se, da je liberalna, da podpira svobodo in demokracijo. V resnici bo obstala toliko časa, dokler bo vzdrževala razdeljenost in strašila pred nevarnostjo desnice. Potem se bomo teh ljudi kot vseh do zdaj spominjali le kot koristnih idiotov globoke države. Le da bomo zaradi množice občutkov in odtenkov bolj siromašni. Bojim se, da ne zadnjič.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (5. maj 2022)

Ali je volilna pravica za uslužbence javnega sektorja škodljiva za državo?

Verjamem, da bo za marsikoga (tudi za desničarje) vprašanje iz naslova bogokletno, malodane fašistoidno, avtoritarno ali diktatorsko. Kljub temu je povsem legitimno, vredno razprave, debate in kritike. Moje mnenje je, da javni uslužbenci na volitvah izbirajo politične stranke, ki jim z obljubami (in kasneje uresničitvijo) o višjih davkih zagotavljajo varna in dobro plačana delovna mesta, čeprav višji davki pomenijo neposreden napad na zasebni sektor, ki jim v resnici zagotavlja plače.

Zaposleni v javnem sektorju niso davkoplačevalci v pravem pomenu besede, ampak so predvsem davčni potrošniki. Pravijo sicer, da tudi oni plačujejo davke, toda to plačevanje je samo računovodski trik – prelivanje iz enega v drugi žep. Vsi njihovi bruto prihodki izhajajo iz denarja, ki je vzet zasebnemu sektorju. Seveda to ne pomeni, da nihče v javnem sektorju ali državni upravi ne ustvarja nove vrednosti, toda oni preprosto ne plačujejo davkov, razen v prenesenem pomenu besede, in za zaposlitev nimajo interesa, kot ga ima zasebni sektor. Dejansko je njihov edini interes, da se davki povečajo. In tako tudi volijo.

Švedsko je Olof Palme s svojo socialdemokratsko politiko pripeljal na rob bankrota. Po njegovi smrti je z njo nadaljeval strankarski kolega Ingvar Carlsson, s prepotrebnimi reformami je začel šele Carl Bildt, ki je leta 1991 postal prvi konservativni premier na švedskem po 61 letih. Do leta 1994 si je Švedska s strukturnimi reformami opomogla, gospodarstvo je beležilo močno rast. A na volitvah desnica kljub temu ni bila nagrajena, za 12 let so vodenje vlade spet prevzeli socialni demokrati. Kaj se je zgodilo?

Analitiki niso enotni, toda nekaj izstopa. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V tem času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

Ta trend je Bildt v začetku devetdesetih let obrnil. Število zaposlenih v javnem sektorju se je skoraj prepolovilo, začela je naraščati zaposlenost v zasebnem sektorju. Seveda so se javni uslužbenci počutili ogrožene, da ne bi bilo za njih še slabše, so na volitvah 1994 množično volili socialne demokrate. Zaposleni v javnem sektorju (kot največja »politična« grupacija) so tako postali odločujoči na volitvah (vsak tretji Šved je zaposlen v javnem sektorju, vsak drugi Šved pa je tako ali drugače odvisen od javnega sektorja). Tako je danes v marsikateri evropski državi, Slovenija ni nobena izjema (v javnem sektorju je zaposlenih 22 odstotkov vseh zaposlenih).

Zaposleni v javni ali državni upravi so velika interesna skupina ljudi, ki imajo en sam cilj: da ne izgubijo zaposlitev. To zaposlitev lahko ohranijo samo tako, da volijo politične stranke, ki obljubljajo, da ne bodo zniževale davkov (kot Robert Golob). Interes javnih uslužbencev ni, da služijo ljudem in zasebnemu sektorju, ampak da z visokimi davščinami obdržijo svoja delovna mesta. Tudi zato so na zadnjih volitvah javni in državni uslužbenci volili stranke, ki so napovedale, da bodo razveljavile spremembe zakona o dohodnini, čeprav so ljudem povečale plače. Se pravi, da so se povečale plače tudi javnim uslužbencem, a so kljub temu proti. Zakaj? Ker nižji davki ogrožajo njihova delovna mesta. Kako? Poglejmo (zaradi lažjega razumevanja bodo številke zaokrožene).

Peter in Maja delata v zasebnem sektorju. Peter ima mehanično delavnico, Maja dela v frizerskem salonu. Oba imata 1.000 evrov bruto plače, 300 evrov jima vzame država. Od 2.000 torej 600 evrov namenita državi.

Matej in Zdenka delata v javnem sektorju. Matej je referent na občini, Zdenka je zaposlena v vladni agenciji. Oba imata 1.000 evrov plače, 300 evrov jima vzame država. Od 2.000 evrov 600 evrov namenita državi. Ker plačo prejemata od pobranih davščin v zasebnem sektorju, država potrebuje štiri Petre in štiri Maje (neto davkoplačevalce oziroma resnične davčne obveznike), da lahko plača Mateja in Zdenko (potrošnika davkov).

Torej, štirje Petri in štiri Maje imajo skupaj 8.000 evrov plače, država od tega pobere 2.400 evrov. To nameni za plačo Mateju in Zdenki, ostane ji 400 evrov. Ker tudi Mateju in Zdenki vzame po 300 evrov (v resnici gre samo za računovodski trik, ker najprej da, potem pa nekaj vzame), država zdaj razpolaga s 1.000 evri, da gradi infrastrukturo, deli socialne pomoči in podobno.

Kaj se zgodi, če vlada zniža davke in zaposleni od 1.000 evrov plače plačujejo samo po 200 evrov davka? Osem zasebnikov od 8.000 evrov plače nameni državi 1.600 evrov, kar je premalo, da bi plačala Mateja in Zdenko. Toda ker tudi ona dva plačata davek (čeprav samo navidezno), ima država od 10 zaposlenih 2.000 evrov, kar je ravno dovolj, da izplača Mateja in Zdenko, toda ne ostane ji denarja za gradnjo cest, razsvetljave, socialne pomoči in podobno. Zdravorazumsko ravnanje države bi bilo, da odpusti ali Mateja ali Zdenko, a interes slednjih je, da ne izgubita delovnega mesta. Organizirata se, protestirata, vlado zmerjata s fašistično, vsi iz javnega sektorja se množično udeležijo volitev in izvolijo človeka, ki obljublja ne samo, da ne bo znižal davke, ampak da jih bo povečal.

Javni sektor je vsekakor bolj organiziran kot zasebni, ker je slednjem konkurenca, v javnem pa jo ni. Tako v državah, kjer so leve stranke povečevale davke in širile javni sektor, počasi na volitvah v resnici začno odločati uslužbenci javnega sektorja. Tako je bilo na Švedskem, tako je v Sloveniji. S to razliko, da v Sloveniji javni sektor dela v interesu vzporednega mehanizma in je pravzaprav njegova volilna vojska, ki voli prihajajoče in hitro odhajajoče nove obraze, saj ve, da pomanjkanje časa in ustvarjanje kaosa preprečujeta resnejše strukturne reforme.

Uslužbencem javnega sektorja bi bilo treba odvzeti ali omejiti volilno pravico. Enako vsem, ki ne služijo s svojim delom, ampak so večinoma odvisni od države, plačani pa so z denarjem, ki ga država z oboroženim ropom vzame zasebnikom. Zato je njihovo ravnanje v nasprotju z interesom ljudi v gospodarstvu (zasebnikov) in volijo proti njim, čeprav so na svojih položajih v javnem sektorju in dobro plačani ravno zaradi njih. Odvzem volilne pravice ne bi bilo kršenje prav nobene od temeljnih človekovih svoboščin. Volilna pravica (kot pozitivna pravica) je za razliko od temeljnih svoboščin (svoboda govora, pravica do življenja, pravica do zasebne lastnine, ki so tako imenovane negativne pravice) pridobljena pravica.

Kako je že bilo z volilno pravico v zibelki demokracije, antični Grčiji?

Rdeča tabletka, svoboda govora in Elon Musk

Elon Musk je pred predsedniškimi volitvami na družbenem omrežju Twitter objavil malce šifrirano, a nedvoumno sporočilo: »Vzemi rdečo tabletko.« Citat je sicer vzet iz filma Matrica, kjer rdeča (barva republikancev) tabletka omogoča odkrivanje resnice in razkrivanje manipulacij, modra tabletka (barva demokratov) pa omogoča sladke sanje. Povedano drugače: rdeča tabletka pomeni svobodomiseln odnos in prebujenje iz življenja nevednosti, lenobe in laži.

A Musk, katerega podjetje je na borzi vredno bilijon ameriških dolarjev, zdaj pa bo za 44 milijard kupil Twitter, je daleč od tega, da bi bil konservativec, čeprav je s spretnim in diskretnim zapisom podprl Donalda Trumpa. (Takrat se je na Twitterju z odobravanjem oglasila tudi Ivanka Trump, kar je tako razjezilo transspolno režiserko Matrice Lilly Wachowski, da je zapisala »J**ita se oba.«) Pravzaprav čudi, da zdaj prevladujoči mediji pišejo, da gre za sovražni prevzem družbenega omrežja, ker se je multimiljarder večkrat »izkazal« s progresivnimi stališči: verjame denimo v antropogene podnebne spremembe in zagovarja univerzalni temeljni dohodek (UTD). Toda težko bi rekli, da je levičar. Večkrat je daroval denar tako demokratom kot republikancem, napadel je tako Trumpa kot Bidna, našel je lepe in grde besede za sindikate, kritiziral je homofobe, hkrati ostro napadal teorijo spolov. A pri nečem je izvršni direktor Tesle in SpaceX ostal dosleden – spoštovanju človekovih svoboščin, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu.

Omrežje Twitter je na predsedniških volitvah 2016, ko je zmagal Donald Trump, odigralo eno ključnih vlog. Od takrat naprej so levičarji pritiskali na ustanovitelja Jacka Dorseya, naj bolj poskrbi, da Twitter ne bo širil sovražnosti (Musk je podpiral Dorseya kot izvršnega direktorja). »Boj« proti tako imenovanemu sovražnemu govoru (vse kar ni v skladu s progresivnimi pogledi na svet) se je začel že v času, ko je bil Dorsey še izvršni direktor, neslutene razsežnosti pa je dobil, ko je Dorseya upravni odbor zamenjal z Paragom Agrawalom. Danes je Twitter blokira ali ti ukine račun, če se samo izraziš, da si proti LGBT, nasprotuješ uradnim razlagam podnebnih sprememb, meniš, da so bile predsedniške volitve v ZDA goljufija. Elon Musk zdaj obljublja, da bo družbeno omrežje (ki v ZDA ni največje, je pa najbolj vplivno) prepovedalo samo vsebino, ki je prepovedana tudi z zakonom, nikakor pa presoje (kaj je primerno in kaj ne) pod njegovim lastništvom ne bo več prepuščal postavljenim samovoljnim cenzorjem korporacije, med katerimi je na prvem mestu (vrhovna cenzorica) Vijaya Gadde, ki jo levičarji kujejo v zvezde. Kar je nekatere zelo zaskrbelo in so v hipu pozabili, kar so še pred meseci sporočali konservativnim uporabnikom: »Če vam kaj na Twitterju ni všeč, pojdite stran na druge platforme.«

New York Times je zapisal, da bi utegnil Musk »motiti kulturo Twitterja« in »ukiniti leta dela, ki so ga zaposleni vložili v čiščenje sovražnosti«. Oglasili so se tudi podnebni aktivisti, ki so do zdaj dosegli, da je družbeno omrežje odstranjevalo vsebine, ki dvomijo, da podnebne spremembe povzroča človek. »Muskovi pogledi na svobodo govora utegnejo uničiti skupnosti, v katere so vložili veliko truda in časa,« so zapisali. Skratka, »liberalce« skrbi, da bo Musk pustil na Twitterju preveč svobode. Menijo, da je neodgovorno, da so na družbenem omrežju tudi vsebine, ki so sicer zakonsko dovoljene, a za progresivne poglede neprimerne. »Če ljudje želijo manj svobode govora, bodo prosili vlado, naj sprejme zakone v ta namen,« meni Musk in dodaja: »Preseganje zakona je v nasprotju z voljo ljudi.« Zato se napadi na megamiljarderja zadnje dni kar vrstijo. »Upam, da tudi moji najhujši kritiki ostanejo na Twitterju, saj to pomeni svobodo govora,« jim odgovarja Musk.

Nekateri menijo, da Musku, ki se druži samo s pomembneži iz kategorije A, ne bo uspelo narediti Twitter bolj svoboden, češ da to ne more biti odvisno od dobre volje enega milijarderja in da je sistem cenzure znotraj družbenega omrežja preveč stabilen in razvejan. Toda spomnimo: 50-letnemu južnoafriško-kanadsko-ameriškemu poslovnežu je do zdaj (kljub posmehu) uspevalo vse. Ko je dal na trg Teslo, so se mu vsi izvršni direktorji velikih avtomobilskih korporacij smejali,  da bo klavrno propadel. Danes Tesla ne samo da služi denar, ampak je podjetje na borzi vredno 1 bilijon dolarjev. Ko je Musk med konferenco pri NASI pred izkušenimi inženirji napovedal, da bo zasnoval lansirne naprave, ki se bodo lahko samodejno vrnile na Zemljo, da bi jih ponovno uporabili, so se od smeha držali za trebuh. Pet let pozneje so inženirji SpaceX sprejeli izziv in od takrat je zanesljivost strojev, ki jih je zasnovalo njegovo podjetje, taka, da mu NASA zaupa storitev Mednarodne vesoljske postaje v opremi in delovni sili.

Če se je Musk res namenil, da na Twitter vrne svobodo govora, bo to storil. S sedanjimi zaposlenimi ali brez njih. Podjetje, ki ima več kot 5.000 zaposlenih, je leta gradilo progresivno korporativno kulturo. Zdaj kaže, da je temu konec. Pod Muskovim vodstvom nikomur ne bodo več zaprli računa, če bo dvomil v cepivo proti Covidu; če bo pisal o prenosnem računalniku Hunterja Bidna; če bo trdil, da je histerija s podnebnimi spremembami, prevara; če bo dvomil v poštenost predsedniških volitev; če se bo posmehoval ljudem, ki trdijo, da obstaja več kot 100 spolov; če bo proti splavu; in tako naprej. Musk je jasno povedal: »Politike platforme družbenih medijev so dobre, če je najbolj skrajnih 10  odstotkov na levi in ​​desni enako nezadovoljnih.« Pod vrhovnim moderatorstvem Gaddejeve na Twitterju so bili zdaj nezadovoljni samo na desni.

Kakšno željo že ima Musk? »Upam, da tudi moji najhujši kritiki ostanejo na Twitterju, saj to pomeni svobodo govora.« Ja, brez dvoma, Musk razume svobodo govora v njenem izvornem pomenu besede in brez omejevanja.

Preberete tudi lahko:

Pred 70 leti komunisti ukinili prvo povojno katoliško glasilo Oznanilo, danes prihajajoča leva vladna koalicija pri grožnjah z ukinitvijo “sovražnih” medijev uporablja identičen besednjak

Otroci snežink ali zakaj pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti kmalu ne bo več naša največja težava

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Roberto Golobescu in račun v banki zakotnega romunskega mesta

V trenutku, ko so se »Oni« odločili, da v stilu Zorana Jankovića in veliko pomočjo medijskega mainstreama na volitvah konkurira Janezu Janše za mesto predsednika vlade, Robert Golob razburja slovensko javnost. Najnovejša je »zmeda«, ki jo je povzročil z računom v banki v zakotnem romunskem mestu. »Zmeda« zato, ker je s svojimi odgovori odprl dodatna vprašanja. A gremo lepo po vrsti.

Fizična oseba in podjetja, ki so rezidenti Slovenije, morajo račune, ki jih imajo v tujini ali so jih tam odprli, prijaviti Finančni upravi RS v osmih dneh od odprtja. Torej jih morajo sami prijaviti, čeprav od leta 2017 FURS od bank in finančnih ustanov iz držav OECD redno prejema podatke o odprtih računih slovenskih državljanov v tujini. Po podatkih časnika Finance ima v tujini odprt račun vsak 20. Slovenec.

Mediji so pred dnevi pisali, da ima Robert Golob v tujini odprt račun, ki ga ni prijavil. Svojo »resnico« je nekdanji predsednik uprave GEN-I povedal za časnik Delo. Takole je pojasnil.

O obstoju računa, prvič: »Nimam nobenega računa, ne v Švici, ne nikjer drugje v tujini, ne jaz in nihče iz moje družine. Nimamo in nikoli nismo imeli. Imam tudi potrdilo Finančne uprave republike Slovenije (Furs), da je tako.«

O obstoju račun, drugič: »Je pa res, da sem, ko sem šel po potrdilo o tem, ugotovil, da je nekdo zlorabil mojo identiteto in v nekem zakotnem mestu v Romuniji odprl bančni račun na moje ime, to je storil leta 2018. Isti trenutek, ko so moji odvetniki potrkali na vrata te banke, je – še preden je dala termin za srečanje z njimi – ta račun banka že sama zaprla. Očitno je pri tej zgodbi sodelovala. Nikoli torej nisem imel nobenega računa v tujini. Pika!«

Na kratko o obstoju računa prvič in drugič: Golob je imel račun v tujini, vendar ga v resnici ni imel, ker je nekdo zlorabil njegovo identiteto v neki zakotni romunski banki. To niso dejstva, to so besede Roberta Goloba. Te besede bodo dejstva postale v trenutku, ko bodo novinarji preverili njegove besede (kar bo zelo težko). Do takrat pa si oglejmo, kaj je v resnici priznal in rekel. Videli boste, da Golob bodisi laže (ali manipulira s polresnicami) bodisi je opravilno nesposobna oseba. Če drži prvo, nima kaj iskati na položaju predsednika vlade, če drži drugo, se Slovenije Bog usmili in so Slovenci res neumni, če ga bodo volili.

O banki v zakotnem romunskem mestu

Ker je Golob vendarle pretendent za mandatarja, bi bilo za vse dobro (čeprav tega ni dolžan), da bi povedal za katero banko gre in katero je to zakotno romunsko mesto.

V Romuniji sicer posluje 34 bank (12 domačih in 22 v tuji lasti), največja je Banka Transilvania (18,68-odstotni tržni delež). V katerem »zakotnem mestu« in kateri banki je Golobu nekdo ukradel identiteto, je težko določiti, saj imajo banke več kot 3.000 podružnic. GEN-I je sicer leta 2009 v Romuniji odprl hčerinsko podjetje.

O kraji identitete

Tat identitete je bil očitno neumen.

Golob trdi, da je nekdo leta 2018 na njegovo ime (kraja identitete) v zakotnem romunskem mestu odprl transakcijski račun. Tat identitete je bil očitno zelo neumen, kajti takrat si je FURS s tujino že izmenjeval podatke o računih. FURS prejema podatke iz 115 držav, med njimi tudi iz Romunije.

Sicer pa, če na FURS sam ne prijaviš računa v tujini, in to v državi, ki nima sporazuma o izmenjavi podatkov, FURS ne more izvedeti, ali imaš račun v tujini ali ne. Obstaja sicer možnost, da je račun na FURS prijavil “tat identitete”, kar pa je manj verjetno, kot bi stavili, da boste zadeli na loteriji.

Dokler se zadeva ne razčisti, je najbolj verjetno, da je Golob imel račun v tujini, da ga ni prijavil (tudi po izmenjavi podatkov ni nujno, da FURS odkrije neprijavljenega imetnika računa v tujini) in da ga je na to opozoril šele FURS. In potem je nastala zgodba o kraji identitete, ki je kaznivo dejanje in bi morala romunska banka o tem poročati.

O Golobovih odvetnikih

Golob govori o »njegovih odvetnikih«. Zanimivo bi bilo videti, ali so njegovi odvetniki hkrati tudi odvetniki GEN-I. Če to drži, bi se o tem morala izreči vsaj Komisija za preprečevanje korupcije, ali morebiti ne gre za konflikt interesov.

Spomnimo se, kakšen vik in krit sta zagnala KPK in medijski mainstream v povezavi med Janezom Janšo in Francijem Matozom. Bilo bi prav, da se vse obravnava enako, ker so pred zakonom (regulativo) vsi enaki.

O potrdilu FURS

Golob pravi, da je pridobil tudi potrdilo Finančne uprave RS, da v tujini nima nobenega bančnega računa. Ali laže (zavaja) Golob ali je nekdo na FURS zlorabil pooblastila. Takega potrdila, da v tujini nima nobenega računa, FURS ne more dati. FURS eventualno lahko izda samo potrdilo, da pri izmenjavi podatkov z drugimi državami niso zasledili, da bi Robert Golob imel račun v tujini. In to se nanaša na samo 115 držav, kar je manj kot polovica držav na svetu (in večinoma brez davčnih oaz).

Poleg tega v takem potrdilu ne bi bili zajeti: varčevalni računi, hranilne knjižice, račun za odplačevanje kredita, trgovalni račun, predplačniške kartice, računi, ki so že zaprti in tako naprej.

In o Golobovem informativnem izračunu dohodnine

Golobu naklonjeni mediji so poročali, da je razkril informativni izračun dohodnine za leto 2020. Pustimo ob strani, da bi ga lahko pokazal že za leto 2021 (ker ga je najbrž že prejel), vprašajmo se, ali informativni izračun v resnici razkriva vse prihodke. Odgovor je – ne. Vsaj dveh ne.

Prvič, če sam ne prijaviš prihodkov iz tujine, tega v informativnem izračunu ni. Prihodek iz tujine je treba prijaviti v 15. dneh po prejemu ali (če pozabiš) ob koncu leta kot ugovor na informativni izračun.

Drugič, v informativnem izračunu niso zajete denimo dividende od tvojega podjetja ali podjetja, kjer imaš delež in izplačuje dividende. Davek se plača ob prejemu dividend, zato dividende niso vključene v dohodninsko napoved, prejemnik dividend pa v tem primeru nima nobenih obveznosti. Dividende, prejete iz tujine, velja enako kot pri prihodkih iz tujine – zavezanec jih mora sam prijaviti na FURS.

To je samo nekaj vprašanj, ki so se pojavila ob Golobovem pojasnjevanju »računa« v tujini. Dokler ne bo jasnih in nedvoumnih odgovorov, bo veljalo, da je račun v nekem zakotnem romunskem mestu odprl Roberto Golobescu.

Jedci zobne paste

Se tudi vi počutite nelagodno in čudno, ko opazujete, kako odmirata razum in zdrava pamet? Kako nas prevladujoči mediji preplavljajo z neumnostjo, mlečnozobi nevladniki solijo pamet? Debel ščit okoli človeka je potreben, da se tega ubrani. Dobro poslušajte, kaj govorijo. Kažejo s prstom na desnosredinsko vlado in trdijo: naša demokracija je ogrožena, napadeni so naši mediji, naša pravna država je na udaru, naše ljudstvo, uničujejo našo RTV Slovenija, ne financirajo dovolj naših nevladnih organizacij, ulice so naše. To je najmanj nenavadna uporaba svojilnega zaimka, ki pa izraža dejansko nrav levice – posesivnost. In ko beseda nanese na pravila igre, se izkaže, da je hinavščina levičarska dolgoletna modna zapoved: pravila so za vaše, ne za naše. Muzej umetnosti dvoličnosti si zaslužijo, toliko se je tega nabralo.

Z levimi političnimi strankami, ki imajo možnost prestopiti volilni prag, je povsem enako. Spremenilo se je le toliko, da je pobudo prevzel Golob, druga četverica je stisnjena v kot. In ko je človek stisnjen v kot, počne obupane, nore stvari. Svobodoljubnega človeka bi moralo biti pošteno strah, če bi ti osebki zahajali oblast: obračun z vsakim, ki je kakorkoli sodeloval z desnosredinsko vlado; prepoved izhajanja ali oddajanja desnici naklonjenih medijev; odprava vseh zakonov in predpisov, ki jih je sprejela Janševa vlada. Slednje pomeni, da bodo morali ljudje denar vračati nazaj. Lov za konservativno misleče je torej odprt. To je njihov program. Nič manj ne obljubljajo, kot brutalno »denacifikacijo« po Putinovem vzorcu; zato naj se boji tisti del javnosti, ki njihove avtoritete ne bo sprejel. Udarna pest je na terenu ves čas.  Petkovi kolesarji in feministke iz Inštituta 8. marec so natančno to. In preden se boste sploh zavedali dogajanja, se bo začel kolaps. Tudi Kučan, ki se je sramežljivo skrival v senci in občasno pokukal na plano, tega ne počne več. Glavni lutkar iz Murgel jih je pretekli petek nagovoril, češ da je treba povrniti demokracijo. Čigavo? Našo, kakopak.

Tudi medijski mainstream je dokončno odvrgel masko. Dolgoletne medsebojne naklonjenosti z levo ideologijo in politiko sploh ne skrivajo več za neodvisnostjo in nevtralnostjo, kar so jasno pokazali na nacionalni televiziji. To je vsekakor prelomnica v načinu obravnavanja politike v medijih: zdaj so odkriti animatorji levice in največji jedci socialistične zobne paste, ki novinarske žanre prilagajajo potrebam politične korektnosti. To svojo prirojeno pristranskost skrivajo za napadi na vse bolj vplivne medije na desnem ideološkem polu. Ti jim očitno postajajo zelo velika cokla pri širjenju njihove propagande. »Ubogi mi,« pravijo in kažejo ne samo na politično desnico, ampak tudi na velik del (do nedavnega lahkoverne) javnosti, ki jim preprosto ne verjame več. Najmanj polovica naroda je zdaj za njih zlobna. Ampak, ko bodo naši na oblasti, bodo z vsemi obračunali in vsi bodo spet imeli radi cvetlični jezik, mar ne?

Če nimamo ravno kuščarjevih možganov (lizard brain), vemo, kam to vodi, to smo nekoč že doživeli: poskus očiščenja različnih skupin in svetovnih nazorov, ki se upirajo kolektivnemu podrejanju in ogrožajo skupnost. Zato bodite pozorni, kako levica s čustvenimi podobami in tresočim glasom razlaga, da se bodo ob »novem družbenem dogovoru (…) za svobodo borili do končne zmage«. In da je edina prava pot njihova ali pa nobena, govorijo z obsesivnim hitenjem nadevanja obraza žrtve. Ja, kult levice je ideološka enotnost in čistost, alternativ ni, vsakdo, ki razmišlja drugače, bo ožigosan in odstranjen kot nevaren za kolektiv. Zato bodo porušili vse, obljubljajo, kar je zgradila desnosredinska vlada. Ta obračun je edino, kar levica misli iskreno. Ob pomanjkanju pametnejšega in resnejšega dela, kjer je treba zavihati rokave, je vse drugo nevarna kuharija utopičnih idej in voajerski kriticizem.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (24. marec 2022).