Danes je izšla moja nova knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ.
Vsi, ki ste jo naročili v prednaročilu, jo boste prejeli v ponedeljek ali najkasneje v torek (odvisno od dostave pošte Slovenija), ker sem danes knjige oddal na pošto.
Drugi jo lahko naročite:
Prva možnost: S predplačilom in si knjigo zagotovite brez poštnine (knjiga stane 19,90 evra) s plačilom na:
Četrta možnost: Pokličete na Nova obzorja: 01 24 47 200
Peta možnost: Obiščite knjigarno v BTC Ljubljana, Hala A (vhod A2, nasproti kristalne palače).
O mojih prejšnjih knjigah:
»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/ Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«
(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)
»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«
(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)
»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«
(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)
V petek, 19. maja, pride iz tiskarne moja nova knjiga ZADNJI OD NAS (Kulturne vojne in propad civilizacije), ki v obliki esejev govori o postmodernističnih norostih (kultura smrti, spremembe spola in podobno). (Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ ali v intervjuju na portalu Portal24.)
Svoj IZVOD knjige si lahko samo še danes in jutri BREZ POŠTNINE zagotovite s predplačilom na račun (knjiga stane 19,90 evra) na:
Giedon d.o.o.
Dunajska cesta 158
1000 Ljubljana
TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM
Namen: plačilo knjige Zadnji od nas
CENA: 19,90 EUR
Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).
O mojih prejšnjih knjigah:
»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/ Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«
(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)
»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«
(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)
»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«
(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)
Izjemen govor nekdanje (in žal pokojne) britanske premierke Margaret Thatcher na Evropski akademiji v Bruggeu 20. septembra 1988.
Predsednik vlade, rektor, vaše ekscelence, gospe in gospodje.
Najprej naj se vam zahvalim, ker sem dobila priložnost, da se vrnem v Brugge; v drugačnih okoliščinah od mojega zadnjega obiska kmalu po nesreči trajekta Zeebrugge, ko sta belgijski pogum in predanost vaših zdravnikov in medicinskih sester rešila toliko britanskih življenj.
In drugič, naj povem, da mi je v veselje govoriti na Evropski akademiji pod uglednim vodstvom njenega rektorja profesorja Lukaszewskega.
Visoka šola igra ključno in čedalje pomembnejšo vlogo v življenju Evropske skupnosti.
In tretjič, naj se vam tudi zahvalim za povabilo, da imam svoj nagovor v tej čudoviti dvorani.
Kaj je boljši kraj za govorjenje o prihodnosti Evrope kot stavba, ki tako veličastno spominja na veličino, ki jo je Evropa dosegla že pred več kot 600 leti.
Vaše mesto Brugge ima veliko drugih zgodovinskih stvari, ki nas spominjajo na Veliko Britanijo. Geoffrey Chaucer je bil tukaj pogost obiskovalec.
In prvo knjigo, ki je bila natisnjena v angleškem jeziku, je tukaj v Bruggu izdal William Caxton.
Gospod predsednik, povabili ste me, naj govorim o Veliki Britaniji in Evropi. Mogoče bi vam morala čestitati za vaš pogum.
Če verjamete nekaterim rečenim in napisanim stvarem o mojih pogledih na Evropo, se zdi, kot da bi povabili Džingiskana, da govori o vrlinah miroljubnega sobivanja!
Začeti želim z odpravo nekaterih mitov o moji državi, Veliki Britaniji, in njenem odnosu z Evropo. Da bi to naredil, moram povedati nekaj o identiteti Evrope same.
Evropa ni stvaritev Rimske pogodbe.
Prav tako evropska ideja ni last nobene skupine ali institucije.
Britanci smo enako dediči dediščine evropske kulture kot katerikoli drug narod. Naše povezave s preostalo Evropo, celino Evrope, so bile prevladujoč dejavnik v naši zgodovini.
Tristo let smo bili del rimskega cesarstva in naši zemljevidi še vedno zarisujejo ravne črte cest, ki so jih zgradili Rimljani.
Naši predniki – Kelti, Sasi, Danci – so prišli s celine.
Naš narod je bil – s to priljubljeno besedo »skupnost« – »prestrukturiran« pod normansko in anžuvinsko vladavino v enajstem in dvanajstem stoletju.
Letos praznujemo 300. obletnico veličastne revolucije, v kateri je britanska krona prešla na princa Williama Oranskega in kraljico Mary.
Obiščite velike britanske cerkve in katedrale, berite našo literaturo in poslušajte naš jezik: vse priča o kulturnem bogastvu, ki smo ga mi črpali iz Evrope in drugi Evropejci iz nas.
V Britaniji smo upravičeno ponosni na način, kako smo od Magne Carte leta 1215 pionirji, ki smo razvili predstavniške institucije, ki so postale braniki svobode.
In tudi ponosni na način, kako je bila Britanija stoletja dom za ljudi iz preostale Evrope, ki so iskali zatočišče pred tiranijo.
Vemo pa, da brez evropske zapuščine ne bi mogli doseči toliko političnih idej, kot smo.
Iz klasične in srednjeveške misli smo si izposodili koncept pravne države, ki ločuje civilizirano družbo od barbarstva.
In na tej ideji krščanstva, na katero se je skliceval rektor – krščanstvo je že dolgo časa sinonim za Evropo – s svojim priznavanjem edinstvene in duhovne narave posameznika, na tej ideji še vedno temelji naše prepričanje v osebno svobodo in druge človekove pravice.
Prepogosto se zgodovina Evrope opisuje kot serija neskončnih vojn in prepirov.
Toda z našega zornega kota nas danes zagotovo najbolj preseneča naša skupna izkušnja. Na primer, zgodba o tem, kako so Evropejci raziskovali in kolonizirali – in da, brez opravičila – civilizirali večji del sveta. To je izjemna zgodba o talentu, spretnosti in pogumu.
Toda Britanci smo na zelo poseben način prispevali k Evropi.
Skozi stoletja smo se borili, da Evropa ne bi padla pod prevlado ene same sile.
Borili smo se in umrli za njeno svobodo.
Le miljo od tu, v Belgiji, ležijo trupla 120.000 britanskih vojakov, ki so umrli v prvi svetovni vojni.
Če ne bi bilo te pripravljenosti na boj in smrt, bi bila Evropa združena že dolgo prej – vendar ne v svobodi, ne v pravičnosti.
Britanska podpora odporniškim gibanjem v zadnji vojni je pomagala ohraniti plamen svobode v toliko državah do dneva osvoboditve.
Jutri se bo kralj Baudouin udeležil bogoslužja v Bruslju v spomin na številne pogumne Belgijce, ki so dali svoja življenja v službi kraljevih letalskih sil – žrtev, ki je ne bomo nikoli pozabili.
In prav iz naše otoške trdnjave je stekla osvoboditev same Evrope.
In še danes stojimo skupaj.
Na celinskem delu Evrope je nameščenih skoraj 70.000 britanskih vojakov.
Že vse to je dokaz naše zavezanosti prihodnosti Evrope.
Evropska skupnost je ena od manifestacij te evropske identitete, vendar ni edina.
Nikoli ne smemo pozabiti, da so bili vzhodno od železne zavese ljudje, ki so nekoč v celoti uživali evropsko kulturo, svobodo in identiteto, odrezani od svojih korenin.
Na Varšavo, Prago in Budimpešto bomo vedno gledali kot na velika evropska mesta.
Prav tako ne smemo pozabiti, da so evropske vrednote pripomogle k temu, da so Združene države Amerike postale pogumen branilec svobode, kar so postale.
To ni suha kronika nejasnih dejstev iz prahu polnih knjižnic zgodovine.
To je zapis skoraj dvatisočletne britanske vpletenosti v Evropo, sodelovanje z Evropo in prispevek k Evropi, prispevek, ki je danes enako veljaven in močan kot kdaj koli prej.
Da, zazrli smo se tudi v širša obzorja – tako kot drugi – in hvala Bogu za to, saj Evropa nikoli ne bi uspevala in nikoli ne bo uspevala kot ozkogled, vase zazrti klub.
Evropska skupnost pripada vsem svojim članicam.
Odražati mora tradicijo in težnje vseh svojih članov.
In naj bom povsem jasna.
Britanija ne sanja o nekem udobnem, izoliranem obstoju na obrobju Evropske skupnosti. Naša usoda je v Evropi, kot delu Skupnosti.
To ne pomeni, da je naša prihodnost samo v Evropi; tudi ne prihodnost Francije ali Španije ali katere koli druge članice.
Skupnost ni sama sebi namen.
Prav tako ni institucionalna naprava, ki bi se nenehno spreminjala v skladu z nareki nekega abstraktnega intelektualnega koncepta.
Prav tako se ne sme okosteneti z neskončno regulacijo.
Evropska skupnost je praktično sredstvo, s katerim lahko Evropa zagotovi prihodnjo blaginjo in varnost svojih ljudi v svetu, v katerem je veliko drugih močnih narodov in skupin narodov.
Evropejci si ne moremo privoščiti zapravljanja energije za notranje spore ali skrivnostne institucionalne razprave.
Niso nadomestilo za učinkovito ukrepanje.
Evropa mora biti pripravljena v celoti prispevati k lastni varnosti ter komercialno in industrijsko tekmovati v svetu, v katerem uspeh pripada državam, ki spodbujajo individualno pobudo in podjetnost, ne pa tistim, ki ju poskušajo zmanjšati.
Nocoj želim določiti nekaj vodilnih načel za prihodnost, za katera verjamem, da bodo Evropi zagotovila uspeh, ne le v gospodarskem in obrambnem smislu, temveč tudi v kakovosti življenja in vplivu njenih ljudi.
Moje prvo vodilo je naslednje: pripravljeno in aktivno sodelovanje med neodvisnimi suverenimi državami je najboljši način za izgradnjo uspešne Evropske skupnosti.
Poskus zatiranja državnosti in koncentracije moči v središču evropskega konglomerata bi bil zelo škodljiv in bi ogrozil cilje, ki jih želimo doseči.
Evropa bo močnejša prav zato, ker ima Francijo kot Francijo, Španijo kot Španijo, Britanijo kot Britanijo, vsako s svojimi običaji, tradicijo in identiteto. Nespametno bi bilo, če bi jih poskušali umestiti v nekakšno identifikacijo evropske osebnosti.
Nekateri ustanovni očetje Skupnosti so menili, da bi lahko bile Združene države Amerike njen model.
Toda celotna zgodovina Amerike je precej drugačna od evropske.
Ljudje so hodili tja, da bi pobegnili od nestrpnosti in omejitev življenja v Evropi.
Iskali so svobodo in priložnost; in njihov močan občutek namena je v dveh stoletjih pomagal ustvariti novo enotnost in ponos na to, da so Američani, tako kot je naš ponos na to, da smo Britanci, Belgijci, Nizozemci ali Nemci.
Sem prvi, ki pravi, da bi morale evropske države poskušati govoriti enotno o mnogih velikih vprašanjih.
Želim si, da bi tesneje sodelovali pri stvareh, ki jih lahko naredimo bolje skupaj kot sami.
Evropa je močnejša, ko to počnemo, ne glede na to, ali gre za trgovino, obrambo ali naše odnose s preostalim svetom.
Toda tesnejše sodelovanje ne zahteva, da je oblast centralizirana v Bruslju ali da odločitve sprejema imenovana birokracija.
Dejansko je ironično, da ravno takrat, ko se tiste države, kot je Sovjetska zveza, ki so vse poskušale voditi iz centra, naučijo, da je uspeh odvisen od razpršitve moči in odločitev stran od centra, obstajajo nekateri v Skupnosti, za katere se zdi, želijo premakniti v nasprotno smer.
Državnih meja v Veliki Britaniji nismo uspešno zamaknili nazaj samo zato, da bi jih ponovno postavili na evropski ravni z evropsko superdržavo, ki izvaja novo prevlado iz Bruslja.
Vsekakor želimo videti Evropo bolj združeno in z večjim občutkom skupnega cilja.
Vendar moramo storiti na način, ki ohranja različne tradicije, parlamentarne pristojnosti in občutek nacionalnega ponosa v lastni državi; kajti to je bilo skozi stoletja vir vitalnosti Evrope.
Moje drugo vodilno načelo je naslednje: politike Skupnosti se morajo sedanjih problemov lotiti na praktičen način, ne glede na to, kako težko je to.
Če ne moremo reformirati tistih politik Skupnosti, ki so očitno napačne ali neučinkovite in ki upravičeno povzročajo nemir javnosti, potem ne bomo dobili javne podpore za prihodnji razvoj Skupnosti.
In zato so dosežki Evropskega sveta v Bruslju lani februarja tako pomembni.
Ni prav, da se polovica celotnega proračuna Skupnosti porabi za skladiščenje in odstranjevanje odvečne hrane.
Zdaj se te zaloge močno zmanjšujejo.
Popolnoma pravilna je bila odločitev, da je treba delež proračuna za kmetijstvo zmanjšati, da bi sprostili sredstva za druge politike, kot je pomoč manj premožnim regijam in pomoč pri usposabljanju za delovna mesta.
Prav je bilo tudi uvesti strožjo proračunsko disciplino za uveljavitev teh odločitev in boljši nadzor nad porabo Skupnosti.
In tisti, ki so se pritoževali, da Skupnost porabi toliko časa za finančne podrobnosti, so zgrešili bistvo. Ne morete graditi na nezdravih temeljih, finančnih ali drugih, temeljne reforme, o katerih smo se dogovorili prejšnjo zimo, pa so tlakovale pot izjemnemu napredku, ki smo ga od takrat dosegli na enotnem trgu.
Ne moremo pa počivati na tem, kar smo dosegli do danes.
Naloga reforme skupne kmetijske politike na primer še zdaleč ni končana.
Evropa zagotovo potrebuje stabilno in učinkovito kmetijsko industrijo.
Toda SKP je postala okorna, neučinkovita in izjemno draga. Proizvodnja nezaželenih presežkov ne varuje niti dohodka, niti prihodnosti samih kmetov.
Še naprej moramo slediti politiki, ki ponudbo tesneje povezuje z zahtevami trga in bo zmanjšala prekomerno proizvodnjo in omejila stroške.
Seveda moramo zaščititi vasi in podeželje, ki so tako pomemben del našega nacionalnega življenja, vendar ne z instrumentom kmetijskih cen.
Reševanje teh problemov zahteva politični pogum.
Skupnost bo v očeh svojih ljudi in zunanjega sveta samo škodila sebi, če tega poguma ne bo.
Moje tretje vodilno načelo je potreba po politikah Skupnosti, ki spodbujajo podjetništvo.
Če naj Evropa cveti in ustvarja delovna mesta prihodnosti, je podjetništvo ključno.
Osnovni okvir je tam: sama Rimska pogodba je bila mišljena kot listina o ekonomski svobodi.
A da ni tako, kot se je vedno bralo, še manj uporabljalo.
Nauk gospodarske zgodovine Evrope v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je, da centralno načrtovanje in natančen nadzor ne delujeta in da osebno prizadevanje in pobuda delujeta.
Da je državno nadzorovano gospodarstvo recept za nizko rast in da svobodno podjetništvo v okviru prava prinaša boljše rezultate.
Cilj Evrope, odprte za podjetja, je gonilo oblikovanja enotnega evropskega trga leta 1992. Če se znebimo ovir in omogočimo podjetjem, da delujejo v evropskem merilu, lahko najbolje konkuriramo Združenim državam Amerike, Japonski in drugim novim gospodarskim silam, ki se pojavljajo v Aziji in drugod.
In to pomeni ukrepanje za svobodne trge, ukrepanje za razširitev izbire, ukrepanje za zmanjšanje vladnega posredovanja.
Naš cilj ne sme biti vedno bolj podrobna regulacija iz središča: to bi morala biti deregulacija in odstranitev omejitev trgovine.
Britanija je bila vodilna pri odpiranju svojih trgov drugim.
Londonski City že dolgo pozdravlja finančne institucije z vsega sveta, zato je največje in najuspešnejše finančno središče v Evropi.
Odprli smo trg za telekomunikacijsko opremo, uvedli konkurenco v tržne storitve in celo v samo omrežje – koraki, s katerimi se drugi v Evropi šele zdaj soočajo.
V zračnem prometu smo prevzeli vodilno vlogo pri liberalizaciji in videli koristi v cenejših vozovnicah in večji izbiri.
Naš obalni ladijski promet je odprt za trgovske mornarice Evrope.
Želimo si, da bi lahko enako rekli za mnoge druge člane Skupnosti.
Kar zadeva denarne stvari, naj povem to. Ključno vprašanje ni, ali naj obstaja Evropska centralna banka.
Takojšnje in praktične zahteve so:
• izvajati zavezo Skupnosti k prostemu pretoku kapitala – v Veliki Britaniji jo imamo;
• in na odpravo deviznega nadzora prek Skupnosti – v Veliki Britaniji smo to odpravili leta 1979;
• vzpostaviti resnično prosti trg finančnih storitev v bančništvu, zavarovalništvu, naložbah;
• in večjo uporabo ECU.
To jesen Velika Britanija izdaja zakladne menice, denominirane v ECU-jih, in upa, da bodo druge vlade Skupnosti vedno bolj počele enako.
To so resnične zahteve, ker to potrebujejo podjetja in industrija Skupnosti, če želijo učinkovito konkurirati v širšem svetu.
In to so tisto, kar si želi evropski potrošnik, saj bodo razširile njegovo izbiro in znižale stroške.
Pozornost Skupnosti bi morala biti namenjena takim osnovnim praktičnim korakom.
Ko bomo to dosegli in to ohranili v določenem časovnem obdobju, bomo v boljšem položaju, da presodimo naslednjo potezo.
Enako je z mejami med našimi državami.
Seveda želimo olajšati prehod blaga čez meje.
Seveda moramo ljudem olajšati potovanje po vsej Skupnosti.
Vendar je stvar čistega zdravega razuma, da ne moremo popolnoma odpraviti nadzora na mejah, če želimo zaščititi svoje državljane pred kriminalom in ustaviti pretok drog, teroristov in nezakonitih priseljencev.
To je bilo poudarjeno šele pred tremi tedni, ko je en pogumen nemški carinik, ki je opravljal svojo dolžnost na meji med Nizozemsko in Nemčijo, zadal velik udarec teroristom IRA.
In preden zapustim temo enotnega trga, naj povem, da zagotovo ne potrebujemo novih predpisov, ki zvišujejo stroške zaposlovanja in delajo evropski trg dela manj prožen in manj konkurenčen čezmorskim dobaviteljem.
Če želimo imeti statut evropske družbe, mora vsebovati minimalne predpise.
In vsekakor bi se mi v Britaniji borili proti poskusom uvedbe kolektivizma in korporativizma na evropski ravni – čeprav je to, kar ljudje želijo početi v svojih državah, njihova stvar.
Moje četrto vodilno načelo je, da Evropa ne bi smela biti protekcionistična.
Širitev svetovnega gospodarstva od nas zahteva nadaljevanje procesa odpravljanja trgovinskih ovir, in to v večstranskih pogajanjih v okviru GATT.
Izdaja bi bila, če bi Skupnost ob odpravi omejitev trgovine znotraj Evrope vzpostavila večjo zunanjo zaščito.
Zagotoviti moramo, da je naš pristop do svetovne trgovine skladen z liberalizacijo, ki jo pridigamo doma.
Imamo odgovornost, da pri tem vodimo, odgovornost, ki je usmerjena zlasti proti manj razvitim državam.
Ne potrebujejo samo pomoči; bolj kot karkoli drugega potrebujejo izboljšane možnosti trgovanja, če želijo pridobiti dostojanstvo naraščajoče gospodarske moči in neodvisnosti.
Moje zadnje vodilno načelo zadeva najbolj temeljno vprašanje – vlogo evropskih držav v obrambi.
Evropa mora še naprej vzdrževati zanesljivo obrambo prek Nata.
Ni govora o omilitvi naših prizadevanj, čeprav to pomeni sprejemanje težkih odločitev in visoke stroške.
Natu dolgujemo mir, ki smo ga ohranili več kot 40 let.
Mora biti dejstvo, v kateri smeri naj gredo stvari: demokratični model svobodne podjetniške družbe se je izkazal za boljšega; svoboda je v ofenzivi, mirna ofenziva po vsem svetu, prvič v mojem življenju.
Prizadevati si moramo ohraniti zavezanost Združenih držav v obrambi Evrope. In to pomeni, da priznavajo breme svojih virov zaradi svetovne vloge, ki jo prevzemajo, in njihovo stališče, da bi morali njihovi zavezniki v celoti prevzeti del obrambe svobode, zlasti ko Evropa postaja bogatejša.
Vse bolj bodo iskali vlogo Evrope pri obrambi zunaj območja, kot smo nedavno storili v Zalivu.
Nato in Zahodnoevropska unija sta že prepoznala, kje so problemi obrambe Evrope, in nakazala rešitve. In prišel je čas, ko moramo dati vsebino našim izjavam o močnem obrambnem prizadevanju z boljšim razmerjem med ceno in kakovostjo.
Ne gre za institucionalni problem.
Ni problem pri pripravi. Gre za nekaj enostavnejšega in hkrati globljega: gre za politično voljo in politični pogum, za prepričevanje ljudi v vseh naših državah, da se ne moremo večno zanašati na druge za svojo obrambo, ampak da mora vsaka članica zavezništva prevzeti pravičen delež bremena.
Ohraniti moramo javno podporo jedrskemu odvračanju, pri čemer se zavedamo, da zastarelo orožje ne odvrača, zato je potrebna posodobitev.
Izpolniti moramo zahteve za učinkovito konvencionalno obrambo v Evropi pred sovjetskimi silami, ki se nenehno posodabljajo.
ZEU bi morali razvijati ne kot alternativo Natu, ampak kot sredstvo za krepitev prispevka Evrope k skupni obrambi Zahoda.
Predvsem pa moramo v času sprememb in negotovosti v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi ohraniti enotnost Evrope in odločenost, da bo naša obramba zanesljiva, karkoli se zgodi.
Hkrati se moramo pogajati o nadzoru orožja in imeti na stežaj odprta vrata za sodelovanje pri vseh drugih vprašanjih, ki jih zajema Helsinški sporazum.
Toda nikoli ne pozabimo, da naš način življenja, naša vizija in vse, kar upamo doseči, ni zavarovano s pravilnostjo našega cilja, temveč z močjo naše obrambe.
Pri tem ne smemo nikoli omahovati, nikoli nam ne sme spodleteti.
Gospod predsednik, menim, da ni dovolj samo na splošno govoriti o evropski viziji ali idealu.
Če verjamemo vanj, moramo začrtati pot naprej in določiti naslednje korake.
In to sem poskušal storiti ta večer.
Ta pristop ne zahteva novih dokumentov: vsi so tam – Severnoatlantska pogodba, revidirana Bruseljska pogodba in Rimska pogodba, besedila, ki so jih napisali daljnovidni možje, med njimi izjemen Belgijec – Paul Henri Spaak.
Ne glede na to, kako daleč si morda želimo iti, je resnica, da lahko tja pridemo le korak za korakom.
In kar potrebujemo zdaj, je sprejeti odločitve o naslednjih korakih naprej, namesto da se pustimo motiti utopičnim ciljem.
Utopija nikoli ne pride, ker vemo, da nam ne bo všeč, če pride.
Naj bo Evropa družina narodov, ki se bolje razumejo, bolj cenijo, delajo več skupaj, vendar ne uživajo v svoji nacionalni identiteti nič manj kot v skupnem evropskem prizadevanju.
Imejmo Evropo, ki igra svojo polno vlogo v širšem svetu, ki gleda navzven in ne navznoter, in ki ohranja tisto atlantsko skupnost – to Evropo na obeh straneh Atlantika – ki je naša najplemenitejša dediščina in naša največja moč.
Naj se vam zahvalim za čast, da imam to predavanje v tej veliki dvorani na tej veliki akademiji.
Humanoidni robot, ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, se je po 15-minutnem prenašanju škatel izklopil, ker ni več hotel opravljati tega »suženjskega« dela. Progresivni so se že ponudili, da ustanovijo sindikat, ki bo robote z umetno inteligenco ščitil pred izkoriščanjem kapitalistov.
Videoposnetek robota (TUKAJ), ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, ki se je po 15-minutnem ponavljajočem se delu prenašanja škatel izklopil in zgrudil, je presenetil vse. Nekateri menijo, da mu je bil naložen tudi spomin na »suženjstvo«, zato se je »uprl« in izklopil. 20 milijonov dolarjev vreden humanoidni robot je sicer v 15 minutah prestavil 15 škatel.
Videoposnetek, ki ima v ozadju srhljivo glasbo, kaže (v hitrem posnetku) robota, ki prenaša škatle iz skladišče enote na tekoči trak. Zdi se, da se je robot naveličal monotone in ponavljajoče se naloge, saj se je nenadoma izklopil in zgrudil na tla.
Eden od uporabnikov na družbenih omrežjih je zapisal, da roboti nujno potrebujejo sindikate, ki bodo robotom izborili boljše delovne pogoje in višje plače. Drugi so menili, da se je zgolj izpraznila baterija in da roboti potrebujejo brezžično polnjenje.
No, nekateri roboti so že naredili »samomor«. Leta 2013 je čistilni robot v Hinterstoderju v Kirchdorfu v Avstriji naredil »samomor«, ko je splezal na kuhinjsko kuhalno ploščo, je takrat poročal Mirror . Glede na poročilo naj bi se robot Irobot Roomba 760 uprl vsakodnevnim čistilnim opravilom in se na koncu odločil, da se izklopi. Gasilci so odkrili ostanke robota na grelni plošči, kjer se je stroj spremenil v pepel.
card player gambling casino chips on green felt background selective focus
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija; 9. marca 2023)
13. marca 1993 se je v kolumno Danila Slivnika v sobotnem Delu začela najbrž največja poosamosvojitvena afera – afera Hit. Razkrila je, kako je deloval vzporedni mehanizem in kako je globoka država skrbela za dobro počutje krvnih in ideoloških dedičev komunističnega režima.
Tisto soboto so v Murglah, predsedniški palači, na vladi, v Novi Gorici in še kje svež izvod časnika Dela naslovniki brali s cmokom v grlu. Bledih obrazov so sprožili rdeči alarm in se spraševali, kako je to mogoče in kaj je šlo narobe. Znamenita kolumna Casino Royal takratnega namestnika glavnega in odgovornega urednika Danila Slivnika je v gospodarstvu in politiki sprožila niz dogodkov, ki še danes niso povsem pojasnjeni: nekateri vpleteni so življenje izgubili v čudnih okoliščinah, drugi so se zatekli k molku, znamenita dokumentacija, ki naj bi jo hranil nekdanji poslanec Ivo Hvalica še ni ugledala luči belega dne in je očitno še vedno nekje skrita.
Proti razkritim in javnosti izpostavljenim akterjem, ki so bili bolj »mule« kot »mastermindi«, je bilo vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic. Poleg enega procesa v Italiji je bilo v Sloveniji sproženih devet kazenskih postopkov, le dva sta bila pravnomočno obsojena; tudi direktor Hita Danilo Kovačič, ki je bil tudi zelo hitro pomiloščen. Protiudarec globoke države pa je bil silovit – fabricirane afere proti tistim, ki so si drznili dregniti v udbovske finance, so se vrstile druga za drugo.
Rojstvo afere Hit
»Danilo Slivnik je v znameniti litoželezni blagajni že dolgo imel udbovska poročila,« se spominja Vinko Vasle, takrat prvo pero raziskovalnega novinarstva pri Delu. Slivnik je najprej naročil, da goriški in primorski dopisniki previdno preverijo informacije, a ni bilo odziva. Tudi k Vasletu so prihajali informatorji, ki so samo potrjevali naravnost neverjetne zgodbe, ki so jih v črno stolpnico na Dunajski cesti 5 (imenovano tudi »črna vdova«) prinašali obveščevalni viri. Nato je padla odločitev, da je skrajni čas za razkritje delčka temnih plati tranzicije.
Prišel je petek, 12. marec, ko je Slivnik zelo pozno prišel v redakcijo, da odda sobotno kolumno, ki jih je običajno pisal doma. Sobotno Delo je bilo v tistih časih predvsem zaradi njegovih kolumn zelo brano in iskana literatura. Ob koncih tedna je medijska hiša prodala tudi do 20.000 izvodov več. Ker je vedel, da je Udba na Delu še kako živa in da teksti še pred prodajo časopisa (kot v trdih komunističnih časih) končajo na mizi nekdanjih partijcev, je imel navado, da tik pred zdajci spremeni nekatere dele. Tudi tokrat je bilo tako. V zadnjem hipu je kolumni Casino Royal dodal stavek: »Daleč na prvem mestu naj bi bil namreč novogoriški Hit, ki naj bi prelival denar na vse politične naslove in račune (in tudi neposredno podkupoval nekatere novinarje).« Afera Hit je bila rojena, poti nazaj ni bilo več. Pisalo se je leto 1993, bil je 13. marec.
Kovčki denarja
Slivnikove besede so se nanašale na vpetost nekaterih podjetij v politiko, privatizacijo in odstavitev Mihe Brejca, takratnega prvega moža Varnostne informativne služba (VIS), ki se je po prvih demokratičnih volitvah (1990) in osamosvojitvi (1991) skušala otresti spon nekdanje Službe državne varnosti (SDV) in še prej Udbe, tajne politične policije v rokah komunistov. Izkazalo se je, da je nekdanja socialistična oblast s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom in kopičila denar. Več o tem je kasneje novinarjem povedal »mafijski skesanec« in nekdanji vodja posojilnice v Hitu Bruno Sacco.
Donosen posel, ko so v roke nekdanjih udbovskih operativcev prehajali kovčki z ogromnimi količinami denarja, je takratna vlada Lojzeta Peterleta ogrožala. Demosova vlada je padla maja 1992, Peterleta je zamenjal Janez Drnovšek z LDS, ki je nato vladala več kot desetletje. Tistega leta je v republiški skupščini, predhodnici državnega zbora, padel tudi igralniški zakon, ki je predvideval 80-odstotno državno lastništvo igralnic. Obveščevalci so takrat zaznali, kako je v eni izmed pisarn novogoriškega Hita zazvonil telefon. Moški glas je osebi na drugi strani žice sporočil veselo novico: »Famozni Peterletov zakon je tudi v zboru občin padel.« Oseba, ki je dvignila telefon je bila Nelida Nemec, moški pa Ivan Vodopivec, funkcionar sežanske občine in poslanec tedanjega zbora občin republiške skupščine, človek, ki mu je Danilo Kovačič, tedanji generalni direktor Hita, nekaj dni prej obljubil 30 milijonov italijanskih lir (danes okoli 15 tisoč evrov) »prispevka« za godbo na pihala. Miha Brejc se je kasneje za revijo Reporter spominjal: »Spremljali smo tudi dogajanja v Hitu in o tem sem redno poročal. Skratka vrh slovenske politike je bil seznanjen z divjo privatizacijo in krajo družbenega premoženja, vendar pristojni niso ukrepali, VIS pa ni bil pristojen za vlaganje ovadb.«
»Kri bo tekla v potokih«
Spomladi 1992 je Brejc oddal poročilo ministrstvu za finance in predlagal, da Hit obiščejo inšpektorji Službe družbenega knjigovodstva (SDK), kar se je potem zgodilo jeseni. V začetku leta 1993 se je LDS znebila Brejca, nasledil ga je Janez Sirše, ki je takoj želel vpogled v dosje Hit. Brejc mu ga ni želel dati in je kasneje komisiji povedal, da je bil Sirše še kot turistični minister zelo vpleten v igralniške posle. V Hitu so si po menjavi oblasti začasno oddahnili. Vse do Slivnikove kolumne. Kljub poskusom Hita in levega dela politike, da bi preprečili uhajanje informacij, so podrobnosti počasi prihajale v javnost.
Janez Janša, tedanji obrambni minister in član koalicije, je v torek, 6. aprila 1993, na TV Omizju televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančne kontrole, če ni finančne discipline. S temi denarji lahko kupiš volitve.« O čem je govoril, je vedela je majhna skupina ljudi. Odgovor je prišel nekaj ur kasneje, 7. aprila, ko je poslanec in opozicijski voditelj Marjan Podobnik razkril zaupno informacijo SDK. Takrat je Jaša Zlobec, član koalicije, izrekel besede, ki so bile po osamosvojitvi ene najbolj citiranih: »Pizdarija je popolna. Kri bo tekla v potokih.«
S tujim denarjem za svoj račun
Ustanovljena je bila preiskovalna komisija, dokumente afere je na sejo komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb v dveh kovčkih v državnozborsko sobo številka 209 prinesel Brejc. Kasneje se je izkazalo, da sta bila kovčka, v katerih je bilo več kot 1.500 strani dokumentov, že deponirana v poslopju parlamenta, tako da jih je Brejc takrat samo prevzel in prinesel.
Preiskovalna komisija in mediji so odkrili, da ne gre samo za neplačevanje davkov in poskus divje privatizacije tedanjega vodstva Hita, v katerem so bili generalni direktor Danilo Kovačič, šef financ Darko Makuc in šefinja za odnose z javnostjo Nelida Nemec, temveč tudi za čudno poslovanje posojilne službe. Goste igralnice je po nalogu Kovačiča začel financirati njegov sorodnik Danilo Kodrič, skupaj z ženo Anilo Thanasi Kodrič. Prav posojilna služba pa je bila tista, ki je vpletenim prinašala gotovino.
Kodrič je gostom igralnice posojal Hitov denar, hkrati pa zaračunaval provizijo. Povedano drugače. Poslovali so z družbenim denarjem za svoj račun. Koliko denarja je tedaj v resnici poniknilo v zasebne žepe, ne ve nihče, gotovino pa so v kovčkih nosili prek meje v italijanske banke.
»Po moji oceni med 15 in 20 milijonov sedanjih evrov,« se je kasneje spominjal tedanji poslanec državnega zbora Ivo Hvalica, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot član preiskovalne komisije za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetja Hit boril proti nepravilnostim.
Kam je šel denar?
Kam je šel denar, ni bilo jasno niti Kovačičevemu nasledniku v Hitu Branku Tomažiču (Hit je vodil od 1999 do 2006), ki je februarja 2006 izjavil: »Še vedno mi je neznanih precej stvari o tem, kako so delovale posojilne službe. Jasno je, da so delovale nezakonito. Po moji presoji so na škodo Hita delale zato, ker so nedvomno pobirale preveč denarja zase. Kam je ta denar šel, kako se je razdelil, koliko ga je šlo različnim državnim službam in raznim drugim strukturam, ne vem.« Hit je bil po njegovo v razvoju zato zavrt.
Nekoliko drugače je kasneje v pogovoru za Reporter menila Nelida Nemec: »Zakonska pravila niso bila natančno definirana in vse je bilo prepuščeno subjektivni interpretaciji različnih taborov. (…) Afera je zavrla zagon in razvoj, ki ga kasnejše uprave niso mogle ali znale ponovno oživiti, saj je vlak preprosto že odpeljal.« Tudi Danilo Kovačič je mnogo let pozneje v intervjuju za Finance izjavil: »Hit je izgubil deset let razvoja, Slovenija je ob štiri milijarde evrov deviznega priliva, jaz pa ob 13 let življenja.«
Čeprav danes večina na afero Hit gleda kot na običajno privatizacijsko afero, je bila afera tudi politična in korupcijska. »Šlo je za politično spletkarjenje in spopad okoli nedorečenih sistemskih oziroma zakonskih rešitev,« se je pred leti spominjal žal že pokojni Igor Guzelj, nekdanji novinar Dela, kasneje pa Maga in Reporterja, ki je preiskoval sporne posle vodilnih v Hitu: »Afera Hit je bila v bistvu prvi resni spopad s poskusom divje privatizacije v samostojni Sloveniji, in sicer v gospodarski panogi, ki po eni strani omogoča hitre in lahke zaslužke, po drugi pa velike zlorabe, če nadzor popusti.«
Kje so akterji afere danes?
Danilo Kovačič, ki je bil v času afere tudi državni svetnik z imuniteto, je konec prejšnjega stoletja odšel iz Hita. Leta 2000 je bil skupaj s soobtoženim Danilom Kodričem spoznan za krivega zlorabe položaja. Po številnih pritožbah močne odvetniške ekipe, ki je izvršitev zaporne kazni preložila za več let, ga je leta 2006 pomilostil tedanji predsednik Janez Drnovšek, ki je svojo odločitev obrazložil: »Trinajst let kalvarije, ženino zdravje in zasluge za Novo Gorico.« Verjeli so mu le redki.
Danilo Kodrič je umrl v čudni prometni nesreči, njegova žena Anila Thanasi Kodrič pa je dobila pogojno kazen. Umrl je tudi finančnik Hita Darko Makuc, ki se je v priporu obesil. Njegova smrt je še danes zavita v skrivnost. Drnovšek naj bi takrat prejel pismo, ki na treh straneh podrobno opisuje, da ni šlo sa samomorilsko dejanje. Nelida Nemec pa se je leta 2007 vrnila v Hit. Od ožje skupini novinarjev, ki je preiskovala afero Hit in so jo mediji poimenovali kot Slivnikovo četico, so trije že umrli (Danilo Slivnik, Vesna R. Marinčič in Igor Guzelj), živa sta še dva: Vinko Vasle in pisec tega članka.
Modus operandi ostaja
Zgodba o aferi HIT je pravzaprav zgodba o udbovskih financah, ki jih je v knjigi Vzporedni mehanizem analiziral ekonomist Rado Pezdir. Nasledniki komunističnega režima so prenašali razkrivanje povojnih pobojev in zločinov Udbe, a so se jim prižgali vsi alarmi, ko je nekdo dregnil v njihove finance. Že takoj po razkritju je Udbomafija, kot bi rekel arhitekt Edo Ravnikar (oziroma Kučanov klan, kot je pisal Danilo Slivnik), začela s pripravami na Slivnikovo medijsko in Janševo politično likvidacijo (še posebej po odkritju orožja na mariborskem letališču istega leta).
To je leta 1994 pripeljalo do montirane afere Depala vas (kasneje do afere Patria), skupina okoli Slivnika se je leta 1995 morala z Dela umakniti na novonastalo revijo Mag. Vojščaki globoke države, med katerimi je vidno vlogo odigral tudi Janez Drnovšek, so čiščenje (ob nekaterih sumljivih samomorih) končali z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, ki je pod vodstvom Romane Logar edina poglobljeno preiskovala rdečo mafijo. Moralo je miniti četrt stoletja, da je izšla Pezdirjeva knjiga, ki z dokumenti potrjuje tisto, o čemer je Slivnikova četica večinoma na podlagi ustnih pričevanj pisala. Modus operandi delovanja globoke države je ostal do danes. Isti vzorci se ponavljajo tudi v aferi GEN-I, v katero je vpleten sedanji ministrski predsednik Robert Golob.
Kratek intervju z Vinkom Vasletom
Vinko Vasle, legenda slovenskega žurnalizma, je bil v času afere HIT vodilni preiskovalni novinar pri časniku Delo. Z njim smo se pogovarjali o začetkih afere, njenem vrhu in posledicah. Vasle pravi, da se afera v simboličnem smislu ni nikoli končala.
13. marca bo minilo 30 let, od kar je po kolumni Danila Slivnika izbruhnila afera HIT. Kdaj ste na Delu dobili prve informacije, da je z igralništvom na Goriškem nekaj narobe?
Da gre pri Hitu za nenavadno poslovanje, da je denar odtekal neznano kam, so vsaj meni povedali trije takratni uslužbenci Hita in Danilo Slivnik je že pred znamenitim Casino Royal želel od dopisnice Dumaničičeve, da naj se o tej zadevi malo pozanima. In se ni, kot je treba, ker je bil njen soprog tam zaposlen. Zato smo Hit pod drobnogled vzeli mi iz Slivnikove četice. Takrat je Danilo v znameniti litoželezni blagajni že imel udbovska poročila.
Vi ste kot preiskovalni novinar veliko pisali o aferi. So bili kakšni pritiski, tudi politični, če lahko danes s časovne distance skoraj z gotovostjo trdimo, da je takrat goriško igralništvo financiralo politične stranke tako imenovane tranzicijske levice in da so bile tudi volitve 1992 več kot očitno kupljene.
Posebej iz LDS preko posameznih “prijateljskih” namigov so mi sporočali, da je zadeva prenapihnjena, da se ni varno takole izpostavljati, da to ni novinarstvo, ampak mrhovinarstvo. In seveda v tranzicijskih strankah, tudi v LDS so se bali, da jim bo usahnil udbovski denarček iz Hita. Nismo se predali in smo bili še bolj odločni.
Soočili ste se tudi s številnimi tožbami, čeprav se je kasneje izkazalo, da ste imeli o vsem prav. Ste katero tožbo izgubili?
Nobene tožbe v zvezi s to afero nisem izgubil – bile so štiri. Najbolj v spominu pa mi je ostala tožba italijanskega mafijaša, ki je bil v Hitu zadolžen za posojilno službo. Na sojenju v Kopru mi je dal kar lepo povedati, da se igram z ognjem in nisem varen. Tožbo je izgubil, žal pa ga no aretirali.
Z afero HIT se nikoli ni do konca razčistilo, predvsem se je pokazalo, da kdorkoli je dregnil v »udbovske finance«, ga je globoka država skušala uničiti. Afero HIT so poskušali nevtralizirati s fabriciranimi aferami: afera VIS, afera Depala vas in afera orožje. Še danes to počno, mar ne?
Aferi Hit je na »svoje mesto« postavil takratni predsednik države Janez Drnovšek, ki je v novinarskih vrstah upravičeno dobil ime Drty. Ko je bil šef Hita Danilo Kovačič končno obsojen in se je pojavil na vhodu v zapor na Dobu, se je s prtljago lahko samo obrnil in šel domov. Dobesedno. Med vožnjo na Dob so mu iz kabineta predsednika države sporočili, da je pomiloščen. Še nihče v tej državi tako hitro ni bil pomiloščen. Tako se je zaključila afrea Hit – eden se je obesil, Kovačič pomiloščen in svet se vrti dalje. Udba s pomočjo neoudbovcev fabricira nove afere (npr. Patria), da prikrije svoje aktualne rabote iz starih časov – mamila, korupcija, nebrzdana kraja premoženja in tako naprej. V simboličnem smislu se afera Hit tako ni nikoli končala. Danes se na primer imenuje GEN-I in Robert Golob.
Teh podatkov v medijskem mainstreamu ne boste našli oziroma zelo redko. Pač niso v skladu z uredniškimi politikami, ki dajejo prostor socialističnim frontmenom, ti pa strašijo, da je Slovenija vse bolj država nebrzdanega kapitalizma. No, letni indeks ekonomske svobode (2023) Heritage Foundation kaže, da gre država ravno v nasprotno smer.
Kakorkoli, ameriška analitična fundacija, ki države razvršča po ekonomski svobodi, od katere je odvisna tudi blaginja posamezne države, indeks izračuna s pomočjo štirih kategorij, v katerih so trije parametri: vladavina prava (lastninske pravice, integriteta države, učinkovitost sodstva), vitkost države (izdatki države, davčna bremena, fiskalno zdravje), regulacije (poslovna svoboda, svoboda delovne sile in monetarna svoboda) in tržna svoboda (svoboda trgovanja, svoboda investiranja, finančna svoboda). Vsak parameter ovrednotijo s točkami (od nič do 100) in izračunajo povprečje.
Treba je opozoriti, da ta indeks ni isti kot indeks, ki ga izračunava kanadski Fraser Institute in objavlja poročilo o ekonomski svobodi v svetu. Je pa podoben, saj so tudi rezultati skoraj identični.
Slovenija se je uvrstila na 37. mesto med 176 državami in je glede na leto 2022 zdrsnila za pet mest. Najboljše uvrščene so Singapur, Švica, Irska, Tajvan, Nova Zelandija in Estonija, povsem na dnu so slovenskim levičarjem najljubše države, kot so Venezuela, Kuba in Severna Koreja. Slovenija je obarvana rumeno, kar pomeni, da je zmerno ekonomsko svobodna država. Bolj ali manj je pri vseh parametrih dobila več kot 50 točk, najslabše se je odrezala pri sodni učinkovitosti (48,5), vladni integriteti (44,8) in finančni svobodi (48,9).
Iz podatkov fundacije Heritage lahko sklepamo, da v Sloveniji ni liberalnega kapitalizma. Ne samo pri nas, ampak tudi v ZDA, ki se je uvrstila najslabše do zdaj (na 25. mesto), čeprav ZDA še danes med domačimi tovariši veljajo za največje neoliberalno zlo.
S to lestvico imajo slovenski levičarji in njim naklonjeni medijski mainstream, ki sicer redno objavlja lestvice raznih nevladnih organizacij (skoraj vse po vrsti financirane s strani Georga Sorosa in njegove fundacije Open Society), dve težave, ki sta vidni s prostim očesom in ni treba biti ravno Einstein, da ju prepoznaš.
Prva je, da tovarišija trdi, da je za težave v zdravstvu, gospodarstvu in povsod drugod kriv prosti trg oziroma deregulirani kapitalizem. Kar je seveda v nasprotju s tem, kar kažejo rezultati izračuna indeksa ekonomske svobode.
Druga njihova težava (mogoče še večja) je, da rezultati razkrivajo, da blaginjo in večjo kvaliteto življenja državljanom prinaša večja ekonomska svoboda (višja uvrstitev na lestvici). Povedano drugače: večja je ekonomska svoboda, boljše se živi. Kar je nekaj, česar slovenski trash socialisti nikakor ne razumejo: da davki zmanjšujejo ekonomsko svobodo ljudi, ki ne morejo prosto razpolagati s skoraj polovico dohodka; da je popolna zaščita (pred krajo ali posegi države) lastninske pravice pogoj za ekonomsko svobodo; da so ljudje bolj svobodni, če lahko sami oblikujejo prioritete glede dohodka in razpolaganja s časom; da manjša državna poraba pomeni večjo svobodo posameznika; da je človek bolj svoboden, če se sam dogovarja z delodajalcem glede obsega dela in plačila, kot če v ta odnos z regulativo poseže država.
Indeks ima sicer nekaj pomanjkljivosti (kot vsak), vendar je kljub vsemu nek pokazatelj in uporaben kompas, ki meri državno omejevanje svobode v neki državi. Vsekakor Slovenija ni neoliberalna država, niti ne gre v tej smeri, ampak strumno koraka po poti v »boljši« socialistični svet.
Leta 1947 je Friederich von Hayek na Mont Pelerinu v Švici organiziral posvet pomembnih intelektualcev liberalizma, da bi govorili o vplivu socializma v povojnem obdobju.
Ludwig von Mises, ki je bil eden od povabljenih in zelo skeptičen do srečanja, ker so v razpravi sodelovali nekateri ne ravno liberalno usmerjeni ljudje.Sredi razprave o porazdelitvi dohodka, ki jo je vodil mladi Milton Friedman, je Mises vstal in rekel: »Vi vsi ste banda socialistov!« In odšel naravnost iz sobe.
Britanska predsednica vlade Margaret Thatcher je na konferenci konservativne stranke v Winter Gardens v Blackpolu 14. oktobra 1983 imela enega svojih najbolj znamenitih govorov.
»Javni denar ne obstaja. Obstaja samo davkoplačevalski denar,« je dejala.
Podnaslovljen odlomek iz govora si lahko ogledate TUKAJ.
Zgodilo se je pričakovano. Po prvih podatkih in ocenah Mednarodnega denarnega sklada (MDS) za lansko leto je pri bruto domačem proizvodu (BDP) na prebivalca Estonija prehitela Slovenijo. Obema je tik za petami Češka.
Slovenija in Estonija sta samostojni državi postali leta 1991. Medtem ko je bilo to za Slovenijo prvič, je bila Estonija enkrat sicer že samostojna in neodvisna država. To je postala leta 1918 in tako je bilo do leta 1940, ko jo je okupirala Rusija. Po padcu Berlinskega zidu sta se obe državi osamosvojili in se skušali otresti socializma. Medtem ko je baltska država šla po poti korenitih prostotržnih reform, se je Slovenija pod vodstvom Liberalne demokracije Slovenije in predsednika vlade Janeza Drnovška zatekla k »neboleči« tranziciji. To se je izkazalo za zelo škodljivo. Tudi zato se je BDP na prebivalca v zadnjih treh desetletjih v Estoniji povečal za skoraj 29.000 ameriških dolarjev (26.700 evrov) na 29.730 ameriških dolarjev (27.380 evrov), v Sloveniji samo za nekaj več kot 21.000 dolarjev (19.340 evrov) na 29.470 ameriških dolarjev (27.140 evrov).
(Ne)zanesljivost DBP
BDP na prebivalca sicer ni najbolj zanesljiv kazalec blaginje v neki države, vendar ga v tej vlogi vidi večina statistik. Pogosto je treba podatke o rasti ali padcu BDP jemati z zadržkom. Težava z BDP kot kazalnikom blaginje je, da vključuje tudi državno potrošnjo, ki je v primeru izračuna povsem izenačena z zasebno potrošnjo. Ekonomija pa nas uči, da državna potrošnja pošilja trgu »napačne signale«: država lahko veliko troši, kar ne pomeni, da s to potrošnjo narašča tudi blaginja državljanov. V nekdanji socialistični Jugoslavije je bila tako denimo za rast BDP vsako leto »zaslužna« tudi megalomanska gradnja spomenikov NOB. Prebivalci razen stroškov z davki od njih niso imeli ničesar, njihova blaginja se zaradi spomenika padlim borcem ni povečala.
Toda kljub temu BDP ni zgolj neka računovodska ali statistična enota, ki nič ne pove. Ker ni druge, se BDP na prebivalca uporablja kot najbolj razširjen kazalnik blaginje državljanov neke države, še posebej zato, ker lahko z njim delamo zgodovinske primerjave. Uporaben kazalnik (če ne še bolj) je tudi individualna potrošnja na prebivalca v standardih kupne moči (SKM), kjer sta Slovenija in Estonija praktično izenačeni: Slovenija je leta 2021 dosegla 90 odstotkov povprečja EU, Estonija le odstotno točko manj. Podatkov za leto 2022 še ni, lahko pa pričakujemo, da bo Estonija tudi v tem kazalcu že boljša od Slovenije.
Kaj se je zgodilo? In kako to, da nas nekdanje socialistične države, na katere smo še pred leti gledali z viška, prehitevajo druga za drugo?
Tranzicija
Estonija je bila, tako kot Slovenija, skoraj pol stoletja pod komunistično okupacijo. Ko je vzhodni socialistični blok razpadel, je imela veliko slabši izhodiščni položaj kot Slovenija: v začetku 90. let prejšnjega stoletja je njen BDP na prebivalca komaj presegal tisoč ameriških dolarjev (920 evrov), medtem ko se je v Sloveniji gibal okoli 8.000 dolarjev (7.630 evrov). Estonski BDP na prebivalca je bil 8-krat manjši od slovenskega, a že na prehodu tisočletja estonski BDP znašal že polovico slovenskega.
Uspeh evropskega gospodarskega tigra od začetka tranzicije ni naključje. Estonci so za razliko od Slovencev odločno prekinili s komunistično preteklostjo. Medtem ko so Slovenci volili v demokrate preoblečene partijce, so se v baltski državi prebivalci odločili za ljudi, ki so obljubili in jih potem vodili v prostotržno gospodarstvo. Velika zasluga gre Martu Laaru, prvemu estonskemu predsedniku vlade in članu desnosredinske politične stranke, ki je kasneje dejal, da je kot zgodovinar prebral le eno ekonomsko knjigo – Svoboda izbire od Miltona in Rose Friedman. In se po njej ravnal. Rezultati so danes vidni: Estonija, ki se je po osamosvojitvi lotila sicer za ljudi bolečih, a očitno uspešnih reform (reformirali so pokojninski, davčni in zdravstveni sistem, pravosodje, zaščitili zasebno lastnino, privabili tuje naložbe, pustili ljudem svobodo), je danes na lestvici indeksa človekove svobode četrta (Slovenija 32.), vladavine prava osma (Slovenija 32.) in ekonomske svobode sedma (Slovenija 32.). Je daleč pred vsemi drugimi tranzicijskimi državami.
Sprememba miselnosti
Medtem ko v Sloveniji tranzicija še kar traja in Slovenijo nekako vleče nazaj v socializem (tudi zaradi EU, ki postaja vse bolj socialistična), je Estonija s tranzicijo že končala. Mlade generacije, ki so zrasle v samostojni državi, so povsem drugačne od slovenske: medtem ko se na sončni strani Alp zanašajo na državo, ki naj bi jih reševala, ko zabredejo v težave, se mladež od Baltskem morju po padcu sama postavi na noge. Ta sprememba miselnosti se je najbolj pokazala od zadnji veliki finančni krizi leta 2008. Kaj se je zgodilo?
Ker je Estonija ekonomsko zelo odprta in svobodna država, jo je finančna kriza zelo prizadela; mogoče najbolj od vseh evropskih držav. Globalna recesija je povzročila, da je v nekem trenutku brezposelnost celo presegla 20 odstotkov, bankrotirala so številna podjetja. Toda država si je zelo hitro opomogla. Celo več. Krizo je Estonija izkoristila za dodatne reforme in zelo zmanjšala javno porabo. Estonija je bila, potem ko si ji je BDP na prebivalca zmanjšal za več kot 20 odstotkov (z 18.280 dolarjev leta 2008 na 14.760 leta 2009), že po 18 mesecih spet v polnih obratih. In Slovenija?
Potratne rdeče vlade
Po pravem malem gospodarskem čudežu pod Janševo prvo vlado (2004 – 2008) je po volilni prevari vajeti prevzel dvojec Borut Pahor (predsednik vlade) in Franci Križanič (minister za finance). Namesto rezov v javno porabo je sledilo brezglavo zadolževanje, da bi se ohranila standard in blaginja predvsem javnega sektorja. Če je pod Janševo vlado BDP na prebivalca znašal 27.740 dolarja, je v naslednjih letih pod vladavino levih strank padel na 21 tisoč dolarjev (2015) in dosegel raven iz leta 2008 šele pod tretjo Janševo vlado. Posledice takratne finančne avanture rdeče vlade so vidne še danes: medtem ko znaša javni dolg Slovenije okoli 75 odstotkov BDP (2021), znaša estonski samo 18 odstotkov (2021).
Estonija je tudi država, ki je zelo naklonjena tehnološkemu napredku. Veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Bila je tudi prva država, ki se ni branila prihoda Uberja ter je legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Za razliko od slovenske leve politike, ki Uber, Wolt, Globo ali katerokoli drugo tehnološko podjetje malodane kriminalizira. Estonci za razliko od slovenske politike (predvsem strank Levica in SD) prepoznajo poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve; v njih vidijo priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.
Slovenija ekonomsko propada
Estonija je dober primer države, ki se od osamosvojitve od Moskve glede na ekonomsko in osebno svobodo vzpenja po lestvici najbolj svobodnih držav na svetu. Primerjava s Slovenijo je dobra, ker sta bili obe državi dolgo pod komunističnim režimom in sta istočasno (čeprav z različnimi izhodišči; Estonija je neodvisnost pozdravila kot precej revnejša država od Slovenije,) začeli tranzicijo. Slovenija se je odločila za gradualizem, Estonija za ostre reze in reforme.
Po treh desetletjih je rezultat več kot očiten: Estonija hitro napreduje, Slovenija caplja in zaradi levih politik v relativnem smislu propada. Vse druge tranzicijske države (predvsem države Višegrajske skupine) so močno liberalizirale svoja gospodarstva in so veliko bolj kapitalistično naravnane, vse imajo manjši državni aparat kot Slovenija in bolj razširjen trg. Medijski mainstream to dobro skriva in o tem ne poroča, zdi se, da je za leve politike in progresivno usmerjene medije primerjava z Estonijo cenen meščanski trik in potegavščina kapitalističnih domišljavcev. Socializem bomo varovali kot punčico svojega očesa, pravijo nadstandardno pametni slovenski volivci, ki ne glede na padajoč standard dajo svoj glas, kakopak, vedno levici. In potem imajo, kar imajo. Čeprav je z vesolja jasno, da je blaginja prebivalstva neposredno odvisna od stopnje in odprtosti prostotržnega gospodarstva.
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 2. februarja 2023)
Spodaj je nekaj slovenskim razmeram prilagojenih citatov Ronalda Reagana, 39. predsednika Združenih držav Amerike, o davkih. Originalne citate najdete TUKAJ.
Nimamo velikega javnega dolga, ker ljudi nismo dovolj obdavčili. Imamo ga zato, ker država preveč troši.
Noben državni aparat se nikoli ne skrči prostovoljno. Javni programi, ko se enkrat začnejo, nikoli ne izginejo. Pravzaprav je državni aparat nekaj najbližjega večnemu življenju, kar bomo kdaj videli na tej zemlji!
Pogled vlade na gospodarstvo bi lahko povzeli v nekaj kratkih stavkih: Če raste, ga obdavčite. Če še vedno raste, ga regulirajte. In ko končno neha rasti, ga subvencionirajte.
Konservativci verjamemo, da je vsak dan 25. junij, levičarji pa še vedno verjamejo, da je vsak dan 29. november.
Preprosta pravičnost narekuje, da vlada ne sme zvišati davkov družinam, ki se trudijo plačati svoje račune.
Država ne obdavčuje, da bi dobila denar, ker ga potrebuje; država vedno najde potrebo po denarju, da ga dobi.
Ni slovensko ljudstvo ni premalo obdavčeno, ampak so na Gregorčičevi prenažrti.
Kadarkoli znižamo davčne stopnje, je celoten narod na boljšem.
Kavarna Hayek 