Kako se je Ifimes, ki sta ga v času levih vlad financirala skupina GEN in Eles, vpletel v predvolilno tekmo in straši s »Trumpovim sindromom«

Časnik Delo poroča, da je Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes izdelal predvolilno analizo za Slovenijo. V analizi z naslovom Slovenija med Brusljem in Budimpešto so zapisali: »Napovedane politične spremembe v Sloveniji odpirajo tudi možnost ponovitve ‘Trumpovega sindroma’ pri prenosu oblasti. Možno je, da aktualna oblast ne bo priznala izida volitev oziroma bo postavila pod vprašaj legalnost in legitimnost volilnega procesa in bo tako pri svojih volivcih poskušala opravičevati volilni poraz.«

Taka analiza ne preseneča. Inštitut nikoli ni bil naklonjen desnici, je nekakšna čudna mešanica socialistov, liberalcev in islamistov. Tudi njihove analize so pristranske. Tako je dve leti nazaj DFC zapisal, da so »analize IFIMES iz Ljubljane, ki so bile objavljene v zadnjih štirih letih, polne nedoslednih trditev, pristranskosti proti posameznim regionalnim voditeljem kot tudi naglih menjav stališč glede nekaterih tem.«

V ozadju je najbrž dejstvo, da je desnosredinska vlada inštitutu, katerega analize ne zadostujejo akademskemu minimumu, prekinila denarni tok iz proračuna ali državnih podjetij (glej ERAR), medtem ko je v času vladanja Mira Cerarja in Marjana Šarca Ifimes redno dobival denar: denimo od podjetij skupine GEN in Elesa.

Sicer je v Ifimesu precej pisana druščina. Vodita ga Zijad Bečirović in Bakhtyar Aljaf, častni predsednik je Stjepan Mesić, blizu je Budimir Lončar (nasprotnik osamosvojitve Slovenije), tukaj je še Craig T. Smith (politični direktor Bele hiše in svetovalec predsednika ZDA Billa Clintona) in tako naprej.

Amy Dunne (še vedno) živi tukaj

Značke

Adele, Amy Dunne, migranti, nagrade Brit, Ni je več, Novi svetovni red, spolna nevtralnost

Če ste rahlo zmedeni in se ne znajdete v kopici novih pojmov, kot je spolno nevtralna (ali nebinarna) oseba, si ne ženite preveč k srcu. Čeprav zelo nevarno je to vedenje manj pomembno, kot kamen na planetu v od Zemlje najbolj oddaljeni galaksiji. Predvsem pomeni, da ste normalen moški ali normalna ženska. Kot je denimo Adele.

Slavna angleška pevka se je nedavno znašla v zobeh politično korektnih, ker je na podelitvi Brit Awards dejala: »… res rada sem ženska, res rada sem umetnica.« Ker so glasbene nagrade brit prve spolno nevtralne nagrade (karkoli že to pomeni), je bilo razburjenje toliko večje. Komentarji so šli od tega, da pevka med ljudi seje predsodke in sovraštvo, do tega, da transspolnim osebam povzroča stres; ne da bi pomislili, da kot imajo sami pravico biti spolno nevtralni, ima tudi umetnica pravico biti (prava) ženska. Trditi nasprotno, je hinavsko; godrnjati in pričakovati, da bo ves svet (zlepa ali zgrda) slejkoprej upognil kolena, sodeloval v njihovih zablodah in se spremenil tako, kot ustreza LBGT aktivistom, je sociopatsko in psihopatsko. Očitno je, da se Amy Dunne* še vedno sprehaja po ulicah.

Na udaru dekadentne vojske ustvarjalcev Novega svetovnega reda niso samo posamezni ustvarjalci, ampak kar cele glasbene zvrsti. Peter Stanković, profesor s katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, je na nacionalnem radiu slovensko narodnozabavno glasbo povezal s totalitarizmom. Kar ni čudno. Leve (urbane) elite sovražijo vse, kar je povezano s tradicijo in narodnimi običaji. Glasba, ki krepi slovenstvo in odnos do domovine, očitno povzroča depresijo pri »občutljivih« tipih (sociologih in kulturologih na državnih fakultetah), ki bivajo v prostorih za sedenje in sčasoma postanejo odporni na sončno svetlobo. Razkosanje narodne identitete nikoli ni bilo bliže, Stanković je le ena od folij, v katero je zavit zlohotni načrt ´velike zamenjave´ (Great Replacement).

Če še vedno menite, da je ´velika zamenjava´ (miksanje in nadomestitev evropskih narodov s prebivalci in kulturami iz nerazvitega sveta) le teorija zarote, potem se uščipnite. To ni več nočna mora, je realnost. Potem ko so globalisti videli, da dotok iz Afrike in Azije ni zadosten in se mešalnik vrti prepočasi, so v imenu boja proti podnebnim spremembam ustvarili filozofijo (belega) antinatalizma. Pravzaprav gre za kult blaznežev, ki menijo, da je rojevanje otrok sebično in škodljivo, saj »odločitev ne imeti otroka privarčuje kar 58,6 ton ogljika letno« (Meta Vražič, Mladina). Ja, Slovenci, levičarji vas prepričujejo, da boste rešitelji sveta, če se boste odpovedali otrokom. In da pri tem ne mislijo nič slabega. Jim verjamete?

Antinatalisti bi starševstvo preprosto prepovedali, vzgoja lastnih otrok bi morala biti nezakonita. Če bi jih vendarle imeli, bi starši morali otroke ´oddati´ državi, ta bi jih prerazporedila; nekako tako, kakor bi ´pravičneži´ prerazporejali bogastvo. Kdor bi pa vendarle želel vzgajati, bi lahko posvojil otroke iz tretjega sveta. Ker jih je tam preveč. Afrika in Azija bi tako postali nekakšni globalni maternici, na Zahodu bi ´pravičnost´ imela prednost pred starševstvom.

Na poti k tej globalni socialni pravičnosti je ena sama ovira. To je desnica in njena ideologija, ki temelji na meritokraciji, tradiciji, narodni identiteti, družini in veri. A zanjo imata Vlado Miheljak (Mladina) in tujerodna Svetlana Slapšak (Večer) rešitev. Ker desnico v Sloveniji pooseblja Janez Janša, prvi pravi, da se je treba z njo »brezkompromisno soočiti« in opraviti z njenimi »trobentači«, druga zahteva, da desnica biološko izumre in izgine. Niti za okras je ne sme biti več.

Toliko, da boste vedeli. Glas za levico na prihajajočih volitvah bo glas za lasten umor. Sčasoma vas bodo prisilili, da boste postali spolno nevtralne osebe, vzeli vam bodo otroke, če boste poslušali Avsenike, boste v najboljšem primeru krožili kot voda v sistemu centralnega ogrevanja, zaradi vztrajanja na konservativnih vrednotah lahko končate v jamah.

Kako je že rekel imitator Tita Ivo Godnič? Da je v jamah še prostor. Za vas.

*Psihopatski in sociopatski lik iz filma Ni je več.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (17. februar 2022)

Tako je govoril Viktor Orban

Značke

Božič, Madžarska, migracije, narod, Robert Schuman, Viktor Orban

Ker božično-novoletna poslanica madžarskega predsednika Viktorja Orbana svojim sonarodnjakom še vedno odmeva po Evropi, jo objavljamo v celoti.

„Smo v pričakovanju velikega praznika krščanskega sveta. Pričakujemo dan rojstva našega gospoda Jezusa Kristusa. Medtem ko v tišini čakamo in se nam dviguje pogled, pozabljamo na naš vsakdanjik, a naša duhovna obzorja so vse širša. V takem izrednem duhovnem stanju smo sposobni analizirati preteklo leto in premišljevati, kaj se bo zgodilo prihodnje leto.

Mi, Evropejci, ali si priznamo ali ne, se tega zavedamo ali ne, živimo kulturo, ki je urejena po nauku Jezusa Kristusa. Citiral bom nekdanjega madžarskega premiera Jožefa Antalla: ´V Evropi je tudi ateist kristjan.´ Mi, Madžari, se z vso pravico imamo za krščanski narod. Naš materin jezik, s pomočjo katerega se sporazumevamo in s pomočjo katerega smo zgradili našo realnost, ni v sorodu z nobenim drugim evropskim jezikom. Posledice tega imajo svojo vrednost.

Babits Mihály nas je naučil, da je madžarski duh nastal, ko se je združil naš vzhodni karakter s krščansko kulturo. Temu lahko dodamo, da sta iz te združitve nastala naš način razmišljanja in naš pogled na svet. A ta duh nam je občasno prinašal tudi težave, nerazumevanje, osamljenost, včasih tudi občutek odtujenosti. Kljub vsemu smo v tisočih letih obdržali krščansko identiteto in vero, in to v samem srcu Evrope. Od začetka do danes stojimo za našo kulturo in materinim jezikom, zato smo lahko ponosni, da smo v tisočih letih doprinesli k vzponu Evrope.

Po Markovem evangeliju je Kristusov drugi nauk: ´Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.´ V Evropi se ta nauk pogosto omenja. S tem nam želijo vzbuditi občutek krivde, ker kljub našemu krščanskemu poreklu ne dopuščamo, da se v Evropo priseljujejo milijoni z drugih koncev sveta.

Toda oni pozabljajo drugi del nauka. Razen, da ljubimo svojega bližnjega, ljubimo tudi sami sebe. Ljubiti samega sebe pomeni, da varujemo in stojimo za tem, kdo smo in kar smo. Ljubiti samega sebe pomeni ljubiti svojo domovino, narod, družino, madžarsko kulturo in evropsko civilizacijo. V teh okvirih se rojeva naša svoboda – madžarska svoboda.

Stoletja smo živeli in vedeli, da je madžarska svoboda zastavonoša evropske svobode. S tem vedenjem smo se zoperstavili pohodom osmanskega cesarstva, to poslanstvo je dalo meč v roke Petöfiju in to poslanstvo je dalo hrabrost junakom protikomunistične revolucije leta 1956. Ustava pravi: ´Ponosni smo, ker je sveti Stjepan pred tisočletjem postavil madžarsko državo na trdnih temeljih in jo naredil za del krščanske Evrope. Priznamo vlogo krščanstva pri ohranjanju naroda.´

Meje naše samobitnosti so enake krščanstvu, od koder izvira naš ponos in moč našega obstanka. Krščanstvo predstavlja in kulturo in civilizacijo. V njej živimo. Ni pomembno, koliko nas hodi v cerkev in koliko jih iskreno moli. Kultura je realnost našega vsakdana: način sporazumevanja, obnašanja, kako smo razumevajoči do drugih, kako vstopamo v ta svet in kako iz njega odhajamo. Evropskemu človeku krščanstvo daje moralne meje v vsakodnevnem življenju, pri vsakodnevnih odločitvah daje merila in smer delovanja. Krščanska kultura nas vodi, ko smo v dvomih. Ona nam bo povedala, kaj je dobro in kaj ne, razumevanje o odnosih med spoloma, družini, delu in poštenju.

Naša kultura je kultura življenja. Naša izhodiščna točka, alfa in omega naše življenjske filozofije, vrednost našega življenja, je dostojanstvo, ki smo ga vsi dobili od Boga. Brez tega ne moremo ocenjevati niti ´človekovih pravic´ in drugih sodobnih izrazov. Iz tega izhajajo naši dvomi, ali se naša kultura lahko uporablja za civilizacije, ki so nastale na drugačnih temeljih.

Temelji evropskega življenja se danes napadajo! Dojemanje evropskega življenja je v nevarnosti. To so stvari, na katere ni treba opozarjati, saj se že dogajajo. Bistvo kulture je prav v tem, če se ne razume sama po sebi, jo ljudje začno izgubljati. Ne bomo imeli več ničesar, za kar bi se prijeli, našega časa ne bomo več nastavljali, niti ne bomo imeli smeri, v katero bi nastavili svoj kompas.

Ne glede na to, ali gremo v cerkev ali ne. In če gremo, v katero cerkev gremo. Ne želimo svetega večera preživeti s spuščenimi zavesami, da ne bi za Božič prizadeli čustev nekaterih. Ne želimo preimenovanj božičnih sejmov, še manj želimo Božič skrivati za betonskimi barikadami. Ne želimo, da naši otroci ostanejo brez radostnega pričakovanja sv. Miklavža in angelov. Ne želimo, da smo pri sveti maši zaskrbljeni. Ne želimo, da nam za novo leto strašijo žene in hčere!

Mi Evropejci smo kristjani, vse to je naše, to je naše življenje. Za nas je normalno, da verujemo, da se je Jezus rodil, bil križan, umrl za nas in da je nato vstal. Naši prazniki so razumljivi sami po sebi in od njih pričakujemo, da dajo smisel našemu vsakdanu. Kultura deluje na podoben način; kot imunski sistem človeka – dokler deluje, ga ne zaznamo. Ko oslabi, ga takoj opazimo in nam postane pomemben. Ko nam želijo retuširati križe, ko želijo odstraniti križ s kipa Janeza Pavla II., ko želijo spremeniti božične praznike, bo zazvonil alarm pri vsakem zavednem Evropejcu. Preplah bodo zagnali tudi tisti, za katere je krščanstvo, kot je dejal Gyula Juhász, poganstvo poškropljeno s sveto vodo. Preplah bodo zagnali tudi ljudje, ki so, kot krščanska ateistka Oriana Fallaci, zaskrbljeni za Evropo.

Danes je napad usmerjen v same temelje našega dojemanja svetovnega reda. Imunski sistem naše Evrope namerno slabijo. Ne želijo, da smo to, kar smo, ampak želijo, da postanemo tisto, kar nismo. Želijo, da se pomešamo z narodi, ki so prišli iz drugih koncev sveta, in da se potem, da se izognemo konfliktom, spremenimo.

S pomočjo svetlobe božičnih sveč lahko dobro vidimo, da z napadom na krščansko kulturo želijo uničiti Evropo. Želijo nam vzeti naš način življenja in ga zamenjati s takim, ki ni naš. V zameno za naše dosedanje življenje nam ponujajo nekakšno novo ´prosvetljeno´ življenje. Ampak to je utopija, ki ne izhaja iz dejanskega življenja, ampak je plod filozofske prevare. Utopija so namreč sanje, ki so čudovite, zato so utopije privlačne, vendar so še vedno zapletene, neprepoznavne, zamegljene in nerazumne kot so sanje. V utopiji ni mogoče živeti, niti jih ne moremo usmerjati.

Ne moremo trditi, da je krščanska kultura najbolj popolna. Ključ za razumevanje krščanske kulture se nahaja prav v tem, da se zavedamo nepopolnosti, lastne nepopolnosti, s tem smo se naučili živeti, iz tega vlečemo navdih in moč za napredek. Ravno zato se Evropejci že stoletja prizadevamo, da svet naredimo vedno boljši. Prednost nepopolnosti je, da si prizadevamo biti boljši. To možnost nam zdaj odvzemajo tisti, ki obljubljajo nek lep pomešan svet, oni za seboj rušijo vse, za kar so se naši predniki borili in če je bilo potrebno, so žrtvovali svojo kri. Zato je naša dolžnost, da te vrednote pustimo našim potomcem.

Še do nedavnega ni bilo mogoče slišati tezo snovalcev, se pravi očetov Evropske unije, ki so pred 60 leti začrtali smer. ´Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo,´ je takrat rekel Robert Schuman. Leto 2017 je evropske države postavilo pred zgodovinsko nalogo. Svobodni evropski narodi in od svobodnih ljudi izbrane nacionalne vlade so dobile nalogo, da ubranijo krščansko kulturo. Ne zaradi drugih, ampak zaradi samih sebe, zaradi družine, naroda, države in doma vseh domov – naše Evrope.

Leta 2017 smo videli, da imajo voditelji evropskih držav različna stališča do te naloge. Obstajajo tudi taki, ki mislijo, da je težava izmišljena. Menijo, da je to napredek. Na koncu so tudi taki, ki so se podali na pot predaje in izdaje. In taki, ki križem rok čakajo, da težavo reši nekdo drug. Tisočletna zgodovina Madžarske je priča, da nismo eni od teh. Mi gremo v drugo smer.

Naše izhodišče je, da imamo pravico, da živimo svoje življenje. Ko smo imeli moč, smo to pravico tudi ubranili. Zato že več let delamo brez oddiha, da bi se Madžarska okrepila in se postavila na svoje noge. Ko gledam na prihajajoče leto 2018, vam lahko obljubim, da dokler bo nacionalna vlada na čelu države, se bo pametno in umirjeno, ampak tudi brezkompromisno borila za obstanek naše krščanske kulture in domovine, borila se bo, da Evropa ostane evropska.

Vsem želim srečen Božič.“

Slovenska podpora Palestini je podpora terorizmu

Značke

Hamas, islam, Izrael, Palestina, ZDA, Združeni narodi, Židi

Slovenija se je skupaj z večino članic EU pridružila skupini držav, ki so v četrtek glasovali za resolucijo Generalne skupščine ZN o Jeruzalemu, ki nasprotuje odločitvi ZDA, da veleposlaništvo preseli v to mesto in tako prizna Jeruzalem za glavno mesto Izraela. Če pustimo ob strani, da ZN nimajo prav nikakršnih pristojnosti vmešavanja v tovrstne odločitve suverenih držav, glasovanje za resolucijo pravzaprav pomeni podporo Hamasu, teroristični organizaciji, ki vlada v Palestini.

Hamas je 18. avgusta 1988 sprejel program, ki ima 36 členov. Večina je usmerjena proti Izraelu in nevernikom, duh programa je radikalen islamski pogled na svet. Čeprav je Hamas maja sprejel nov program, kjer Izraela izrecno ne omenja, nekateri analitiki menijo, da gre za poskus kazanja prijaznejšega obraza mednarodni javnosti in da v resnici ostaja program izpred tridesetih let še vedno zaveza za Hamas.

Poglejmo nekatere točke programa oziroma kaj bi podprla Slovenija, če bi priznala Palestino.

Preambula

Izrael bo obstajal in bo obstajal še naprej, dokler ga ne bo uničil islam, kot je uničil druge.

Cilj Hamasa (6. člen)

Islamsko uporniško gibanje je ugledno palestinsko gibanje, ki pripada Alahu, in katerega način življenja je islam. Prizadeva si, da bi bil Alahov vsak centimeter Palestine.

Poziv k poboju židov (7. člen)

Sodni dan ne bo prišel toliko časa, dokler se bodo muslimani borili proti židom in jih pobili. Židi se bodo skrivali za skalami in drevesi, skale in drevesa bodo jokala in klicala: „O muslimani, tam je hudič, ki se skriva. Pridite in ga ubijte.“

Palestina je izključno islamska (11. člen)

Palestinska zemlja je posest islama, ki je posvečena prihodnjim generacijam muslimanov do sodnega dne. Nihče se temu ali kateremukoli delu ne more odreči in ga prepustiti drugim.

Dolžnost Palestincev (13. člen)

Palestina je islamska dežela. (…) Ker je temu tako, je osvoboditev Palestine individualna dolžnost vsakega muslimana, kjerkoli živi.

Poziv na dhižad (15. člen)

Ko si sovražniki prisvojijo del muslimanske dežele, postane džihad dolžnost vsakega muslimana. Glede prisvajanja židov, je džihad obvezen.

Zavrnitev mirovnih konferenc (23. člen)

Pobude za mir ali tako imenovane miroljubne rešitve in mednarodne konference so v nasprotju z načeli islamskega uporniškega gibanja. (…) Te konference niso nič drugega, kot da imenujejo nevernike za razsodnike v islamskih deželah. (…) Za palestinsko vprašanje ni druge rešitve, razen džihada. )…) Pobude, predlogi in mednarodne konference so izguba časa.

Kaj je Hamas? (32. člen)

Hamas je vodja in avantgarda boja proti svetovnemu sionizmu. (…) Povsod v arabskem svetu se morajo pripraviti na boj proti hudobnim židom.

Christine Tasin o potrebnem uporu proti islamizaciji: Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli!

Značke

Bernard Brščič, Christine Tasin, EU, Francija, islamizacija, islamofobija, muslimani, Pierre Cassen, politična elita, Resistance Républicaine, Riposte laïque

Francozinja Christine Tasin, ustanoviteljica spletne strani Riposte laïque in predsednica Resistance Républicaine, ki je pred leti razburila levičarje z izjavo: »Islamofobna sem, pa kaj potem?«, je spet v središču pozornosti. Tokrat je upokojena učiteljica, ki jo imajo za francosko Oriano Fallaci, multikulturneže na pomirjevala spravila zaradi govora ob 10. obletnici portala Riposte laïque, kjer je pozvala k uporu in boju proti islamu in pokvarjeni evropski politični eliti.

Nekaj poudarkov iz govora Tasinove, ki ji je po stališčih v Sloveniji podoben odlični Bernard Brščič (sovražniki svobode govora in razne »paznice s Petrička« ga zmerjajo z neonacistom).

Na začetku je bila beseda. Na začetku Riposte laïque je bila beseda Pierra Cassena. Pred desetimi leti, bilo je avgusta 2007, sem prejela telefonski klic od človeka, ki je urejal »ResPublico«. Dejal mi je: »Začel bom izdajati nov spletni časopis – Riposte laïque. Želim si, da se pridružiš redakciji. Všeč mi je tvoj slog. Vprašala sem ga, o čem bo ta portal. Dejal je, da je zjutraj govoril z mojim prijateljem Fannyjem Truchelutom. Rekla sem: »Bingo!« Vprašala sem ga po politični usmeritvi portala. Dejal mi je, da je za zvezo republikancev, da pa so pri njem ljudje z leve in z desne, skupno jim je, da so proti islamu. Spet sem rekla: »Bingo!« In tako se je začelo popotovanje, ki traja že deset let.

(…)

Razmere postajajo tako katastrofalne, da bo čez deset let v Franciji toliko muslimanov, toliko dvoličnežev in toliko priseljencev, da Francozi ne bomo več v večini. Če rečem, da so razmere katastrofalne, vem o čem govorim. Toda o kom govorim? Govorim o ljudeh, nekaj sem pisala o tem, ki so za poceni bencin pristali na priseljevanje in islamizacijo. To je Evropska unija, to so naše elite, toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav. Nihče od teh ni 5-leten otrok, da ne bi vedel, kaj dela. Odgovorni so za svoja dejanja. In med nami so danes tisti, ki verjamejo, da migranti prihajajo med nas samo zaradi spremembe zraka; morda, naj jih vprašajo. In manipulirajo. In če smo obsojeni na to, da nas napadajo, naše elite nosijo velik del krivde.

(…)

Ta teden so me spet klicali na policijo. V Parizu obstaja tožilec, odvetnik. Liga za človekove pravice in Francoska muslimanska bratovščina me tožita zaradi moje knjige z naslovom »Morilci ubogajo Koran«. Preganjana sem zaradi »spodbujanja sovraštva«, zato ker sem povzela tisto, kar je zapisano v Koranu. Kako nas ubijajo. Kako bodo to naredili. Kako se mi s tem soočamo in kaj lahko storimo. Samo en odgovor je, ker država ne naredi prav ničesar: Ne moremo se več zanesti na politike, vsaj zdaj ne. Dejstvo je, da smo izključno mi tisti, ki lahko kaj naredimo.

(…)

Kaj lahko naredimo? Bomo predlagali. Natisnili smo letake, zato vas prosimo, da jih vzamete 1000, 2000 ali 3000 in jih razdelite ljudem v nabiralnike. Tisti, ki si tega ne upajo, naj vzamejo letak ali dva, dajo v pismo in pošljejo. To je pismo vsem francoskim ljudem. To je naša zadnja priložnost. Naj se letak znajde na vsaki mizi. Pravimo: »Samo Francozi lahko rešijo Francoze!« Pred desetimi leti, ko smo naredili spletno stran Riposte laïque smo zveneli kot alarm. Danes se je vse, kar smo napovedali, tudi zgodilo: vse več je terorističnih napadov v Franciji, vse več jih je v Evropi, islamizacija ne jezdi več, ampak galopira. Burke postajajo del običajnega dne, džamije zmagujejo, mesarji ponujajo halal in ga menjajo za naše tradicionalne jedi. In tako naprej. Preberite letak! Ne bo vam vzelo preveč časa; tega nam primanjkuje. Prebrati vam želim le zadnji odstavek.

(…)

Pridružite se našemu uporu, kolikor se lahko! Pridružiti se pomeni narediti nekaj. Če nas ne poznate, berite naše portale. Delite informacije, ki so na naših spletnih straneh – tako na Riposte laïque kot na Resistance Républicaine. Delajte več, kot ste do zdaj, obveščajte se med seboj. Pomagajte nam, da nadaljujejo z delom, da obstanemo; pomagajte nam s prispevki, da plačamo naše računalnikarje, naše odvetnike, naše shode, naše letake. Pripravite se, da se soočite z vojnimi dejanji proti naši državi in našim prebivalcem. Zapomnite si: mrtev odpor je zaman. Naša prva naloga je, da ostanemo živi in vztrajamo, dokler so živi naši ljudje.

(…)

Pridružite se naši mreži aktivnih upornikov, pišite na naslov Résistance Républicaine in vzpostavili bomo stik z vami. Pozivam predvsem mlade.

(…)

Žal mi je, da sem to popoldne začela z govorom, ki je mogoče grob ali vznemirjajoč, toda prihodnost naše države in naših otrok je izključno v naših rokah. Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli.

Govor Tasinove si lahko ogledate na You Tubu.

Šeriatsko pravo za nemuslimane*

Značke

Bill Warner, džihad, koran, šeriat, šeriatsko pravo

»Poročna zaobljuba, za katero se zelo upravičeno pričakuje, da bo spoštovana, je pravica moža, da uživa v ženini vagini,« je zapisano v Sahihu al-Bukhariju, zbirki hadisov, islamskih verzov, v katere se ne dvomi in se jih mora držati vsak musliman. Bill Warner, mednarodno uveljavljen strokovnjak za politični islam, ki je preučeval izvirna arabska besedila, pravi, da omenjeni verz pomeni, da je najbolj pomembna stvar, ki jo žena prinese v zakonski stan, njena vagina.

Bill Warner v knjigi Šeriatsko pravo za nemuslimane z uporabo znanstvenih metod kritične analize na vsakemu razumljiv način razlaga šeriatsko pravo v islamskih besedilih. Opozarja, da šeriat ne prihaja v ZDA ali Evropo, ampak je že med nami.

Islamska nadvlada

V ZDA morajo učbenike že odobriti islamski odbori (če so v skladu s šeriatskim pravom), na univerzah je prepovedana kritika vsega, kar je povezano z islamom, šole imajo spolno ločene plavalne bazene, ameriški bančni sistem se zaradi šeriatskega financiranja islamizira, delodajalci morajo delovni čas prilagajati muslimanskim molitvam. V Evropi ni nič drugače. V Veliki Britaniji delujejo šeriatska sodišča, v Nemčiji imajo šeriatske patrulje, kritikom islama muslimani grozijo z umori, narašča število posilstev (posiljevanje nemuslimanov je v skladu s šeriatskim pravom), politika popušča islamskim pridigarjem, da netijo nasilje do žensk. Warner meni, da je ravno zaradi tega potrebno poznati šeriat, islamsko pravo, za katerega muslimani pravijo, da je popolno, univerzalno in večno, saj temelji na Koranu (Alahovih besedah) in besedah preroka Mohameda, zato morajo muslimani brez pomisleka živeti v skladu z njim.

Preprosta in kratka knjiga (80 strani) bralca vodi skozi najpomembnejše postavke šeriatskega prava. Avtor pravi, da je za razumevanje islama, ki je pravzaprav politični sistem, najprej potrebno spoznati celoto, ki jo nudi Koran. Ker je Koran težko razumljiv, je znanje treba dopolniti z življenjsko zgodbo preroka Mohameda. In ko spoznamo njegovo zgodbo, z lahkoto razumemo celoten islam. S tem pa pridemo do grozljivega spoznanja, kaj čaka zahodno civilizacijo, ko jo bo dokončno prerasla islamska nadvlada: ukinjena bo verska svoboda, svoboda govora in mišljenja, ženske niso enakopravne moškim, zaton jih je dovoljeno pretepati in posiljevati, šeriat pozna zakonski dualizem, saj ima ločeno zakonodajo za muslimane in za nemuslimane.

Ženske

Šeriatski zakoni, ki zadevajo ženske, so pravno veljavni zakoni v muslimanskih družinah, islamski pridigarji pa trdijo, da je »Mohamed svetu podaril popoln zgled, kako se v islamu ščiti ženske«. Pa si oglejmo. Če žena ne želi spolnih odnosov z možem, jo ta lahko pretepe. Ampak »nežno«; tako, da jo ne poškoduje. Zakaj jo je pretepel, moža ne sme nihče vprašati. Ženska je v zakonu zato, da zadovolji moža. Če se temu upira, jo bo kaznoval tudi Alah. »Če ženska odkloni moževo prošnjo po spolnih odnosih, bodo angeli vso noč klicali prekletstvo nad njo,« piše v Sahihu al-Bukhariju. In še: »Večina ljudi, ki bodo končali v peklu, bodo ženske.«

Ker so ženske nekje na ravni kamel in sužnjev, manj inteligentne, njihovo pričevanje pa je vredno pol moškega pričevanja (tudi odškodnina za smrt ženske je samo polovična), ne morejo opravljati nekaterih poklicev; denimo poklic sodnika. Poleg tega se muslimani lahko poročijo z mladoletnicami, kajti tudi Mohamed je pri svojih enainpetdeset letih zasnubil Ajšo, ki je takrat imela šest let. In ko je bila stara 12 let, je skupaj z možem že gledala, kako so obglavili 800 judov. Zakaj? Ker so trdili, da Mohamed ni Alahom prerok. »Muslimanom se zdi njihova smrt nujna, saj je zanikanje, da je Mohamed prerok pomenilo – in še danes pomeni – žalitev islama. Obglavili so jih, ker je to odobril Alah,« piše Warner.

Kafirji

Nemuslimani so kafirji. To so tisti, ki ne sprejemajo resnice. In resnica je samo ena – Alahova. Zato Koran pravi, da lahko proti kafirjem muslimani kujejo zarote, jim lažejo, jih varajo, mučijo in tudi ubijajo. Nekateri uporabljajo tudi izraz nevernik, ki je bolj politično korekten, toda za muslimane je vsak nemusliman nevernik. »Musliman mora sovražiti to, kar Alah sovraži in ljubiti to, kar Alah ljubi. Alah sovraži kafirje, zato mora biti vedenje muslimana temu primerno,« piše Warner.

Med tistimi, ki jih imajo muslimani za nemuslimane, imajo kristjani in judje posebno mesto. Muslimani jim pravijo »ljudje knjige«. Toda za kristjane priznavajo samo tiste kristjane, ki verjamejo, da je bil Jezus Alahov prerok, ki se bo vrnil na Zemljo, da bi vzpostavil šeriatsko pravo. Pravi jud pa je samo tisti jud, ki priznava, da je bil Mohamed zadnji v liniji judovskih prerokov. Če judje in kristjani tega ne sprejmejo, gre glava. »Zanimivo je, da je (…) več sovraštva do judov kot v Main Kampfu,« piše Warner.

Džihad

Džihad pomeni vojskovanje proti kafirjem z namenom, da si islam podredi ves svet. Dokler do tega ne pride, ni miru. Ker je džihad za spreobračanje ljudi uporabil že Mohamed, je za muslimane nekako obvezen. Vojno proti nemuslimanom vodi kalif. Najprej jih povabi, da se pridružijo islamu, nato od njih zahteva džizjo (poseben davek za kafirje). In če se nočejo spreobrniti in plačati džizjo, jih napade. Džihad traja toliko časa, dokler niso vsi muslimani. Musliman, ki ubija za Alaha in islam ter je pri tem ubit, postane mučenik.

Konec svobode

Bill Warner na koncu bralca opozori, da se zahodni svet že podreja šeriatskemu pravu. »Ko so na Danskem izšli stripi o Mohamedu, jih ni objavil nobeden od velikih časopisov v ZDA, saj so muslimani govorili, da gre pri stripih za bogokletsvo in da žalijo islam. Rezultat je bil, da smo sledili šeriatskemu pravu in stripov nismo natisnili. (…) S tem ko se vsakega, ki kritizira islam, imenuje fanatik ali islamofob, se zanika svoboda govora,« piše Warner in doda, da zahodna civilizacija ne bi smela dovoliti sprejetja prav nobenega aspekta islama, ki je tako ideologija kot tudi religija.

Knjiga ne govori o muslimanih ali njihovi veri. Zato ni in ne more biti žaljiva, čeprav so Warnerjevo delo kmalu po izidu tako ocenili. Knjiga obravnava islam kot politični sistem, ki temelji na džihadu in vojni. »Mir se vzpostavi šele takrat, ko se islamu pokorimo. Religija na nemuslimane nima vpliva, a islamska politika vpliva na vsakega posameznika,« piše Warner, ki bralca opozori: »Knjiga pred vami je pisana z zornega kota nevernika. Vsi odstavki knjige obravnavajo islam z zornega kota posledic, ki jih islam prinaša za nemuslimane.«

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter (maja 2017)

Bruseljski inženiring za uničenje makedonskega naroda

Značke

begunci, EU, Evropska unija, islam, Mekedonija, migranti, Tanja Fajon, Zoran Zaev

31. maja letos je s komaj večino, 62 glasovi od 120 poslancev, makedonski parlament glasoval za novo vlado, ki jo je sestavil Zoran Zaev, vodja makedonske levice. Nova vlada je takoj dobila očitno in malodane navijaško podporo »zunanjih faktorjev«: EU kot institucije, držav članic EU in njihovih veleposlanikov (predvsem ameriškega Baileya iz Obamove administracije). Pomenljivo je, da so vsi ti poltretje leto prej aktivno sodelovali v rušenju konservativne vlade. Kršenje Dunajske konvencije, spreminjanje demokratičnih, zakonskih, etičnih in protokolarnih pravil, očitno vmešavanje v notranje zadeve suverene demokratične države sredi Evrope, vse je bilo dovoljeno in vse je strmelo samo k enemu cilju: nastaviti poslušno vlado po meri globalizma, ki bo takoj pristopila k samouničenju nacionalne biti, dezintegraciji državne suverenosti in bo poskrbela za uresničitev velikega načrta – zamenjave narodov, ver in tradicij v Evropi.

Predhodna (desna) vlada je neprodušno zaprla svojo mejo na balkanski poti stotisočih »beguncev« na njihovem pohodu naselitve in islamizacije Evrope. To pogumno dejanje Makedoncev je preprečilo še večjo katastrofo v Zahodni Evropi. A ni bilo čestitk in zahval, če izvzamemo osamljene glasove držav Višegrajske skupine. Nasprotno. Ker je majhna, nepomembna in ekonomsko šibkejša država to naredila na svojo pest, se je zoper tedanjo makedonsko vlado zagnala mašinerija EU z namenom, da jo navidez legalno odstavi legalno odstavili. Priskočili so na pomoč „levici“. Ta je vedela, da nima potrebnih glasov za zmago, zato je z vednostjo institucij EU že pred volitvami sklenila »pakt s hudičem«. Pa ne zato, ker bi bile albanske stranke hudič, ne, ampak zato, ker se je hudič skrival v podrobnostih – albanske stranke so za svoje sodelovanje v novi levi vladi postavile visoko ceno. Za Makedonce previsoko ceno. Dvojezičnost na vsem makedonskem državnem ozemlju, spremembo ustave, zakonov, ki bi na prvi stopnji spremenili karakter države: iz države, ki je »konstituirana kot nacionalna država makedonskega naroda, v kateri je zagotovljena popolna državljanska enakopravnost in trajno sobivanje makedonskega naroda z Albanci, Turki, Vlahi, Romi in drugimi nacionalnostmi, ki živijo v Republiki Makedoniji..«, v dvonacionalno državo, se pravi državo, ki jo sestavljata makedonski in albanski narod. Seveda, albanske stranke so imele s svojo v Tirani podpisano platformo v mislih že drugo stopnjo – postopno federalizacijo, odcepitev, priključitev in, seveda, ultimativen cilj na koncu, Veliko Albanijo. Albanski interes je bil ves čas zelo jasen. In interes makedonske levice tudi. Oblast za vsako ceno. Interes levičarskih politikov na plačilni listi Georga Sorosa, ki predstavljajo evropske institucije, a delujejo proti Evropi, je bil navidezno plemenit – demokracija, vladavina prava, sestop avtokratske politike. Toda v svojem bistvu je bil gnil: vlada brez moralnih zadržkov, ki je za prevzem oblasti pripravljena popolnoma uničiti lastno identiteto (ime, državna obeležja, praznike, jezik), bo vsekakor sledila tudi vsem »demokratičnim« nalogam, željam in ciljem.

In tako so, mimo pravilnikov in zakonov, izven uradne seje, brez zapisnika in štetja, po »izvolitvi« prvega albanskega predsednika sobranja, makedonskega parlamenta, Talata Džaferija, sledili prvi znaki novega življenja, vse v ne še prvih 100 dnevih nove vlade: po hitrem postopku zakon o LGTB pravicah, deklaracija o sprejem beguncev, intenzivni pregovori o spremembi imena, progresivni davek, vpeljevanje albanščine kot uradnega jezika na vseh ravneh. Vse pod budnim očesom »demokratičnega« Zahoda, ki ocenjuje napredek balkanske državice in v rokah drži palico in korenček. Demokratični Zahod, ki ga predstavljajo Mogherini, Fajon, Vajgl, Žbogar in drugi, sledi načrtu, ki seveda nima nikakršne veze s postulati Evropske skupnosti. Načrt je globalen, načrt je Sorosev. Uničenje nacionalnih držav.

Zdaj je načrt, da se ponovno odprejo vrata balkanski begunski poti, da bo lažje, hitreje in bolj učinkovito prišlo do zamenjave narodov, veroizpovedi in rase na evropskih tleh. In hkrati, da to ne bo tako do neba vpijoče, da ne bi Evropejci tega spregledali in se slučajno uprli temu inženiringu, je treba poskrbeti za »mehak prehod«. In tako nova leva makedonska vlada pripravlja zakonsko podlago za sprejetje »beguncev«, njihovo »integracijo« in – »last but not least« – po hitrem postopku (v desetih! dneh od prihoda) pridobitev makedonskega državljanstva. Vsa zadeva je „by book“ zapakirana v Nacionalni akcijski načrt za integracijo beguncev 2017 – 2027. Beguncev, ki jih sedaj v Makedoniji ni, da ne bo pomote. Torej, katerih beguncev? Zanemarimo dejstvo, da v državi ni beguncev, ker jih je v vseh teh letih v Makedoniji ostala le peščica, ki je zaprosila za azil. Vprašajmo se rajši, kaj to pomeni. Ko bo po odprtju mej v Makedonijo prišla večja skupina migrantov, ki so popolnoma nekompatibilni z Evropejci in se sploh ne želijo integrirati, bo ta skupina v tednu dni in pol dobila državljanstvo. S svojim makedonskim državljanstvom pa bodo vplivali na demografsko sestavo makedonske družbe in povečali delež muslimanov na čez 50 odstotkov. Takšno potezo vladajoče levice (komunistov in bivših agentov Udbe) je »mednarodna skupnost« že blagoslovila leta 1994 in 1999, ko je bilo kosovskim Albancem, ki so kot begunci prišli v Makedonijo, podeljeno čez 150.000 državljanstev. Je zdaj jasno, kakšen načrt ima Bruselj z Makedonijo?

Slovenija ne sme obračati glave stran, češ, Makedonija je daleč in uničenje nacionalne države ne zadeva državice na sončni strani Alp. Ne bo minilo dolgo, ko bo EU kaj takega zahtevala od Slovenije. Vse se, cinično rečeno, začne s pravicami manjšin. Nacionalnih, verskih. Na račun identitete, biti večine, ko je ta še večina.

Krvave roke policije v Manchestru

Značke

Anwar Al-Awlaki, Azad Ali, Evropski islamski center, Greater Manchester Police, Ian Hopkins, islamofob, islamofobija, Manchester, Peter Fahy, policija, Rochdale, Saffie Roussos, Salman Abedi, Shahid Malik, teroristični napad, zločin iz sovraštva

Oblasti v Manchestru so bile zadnje mesece zelo dejavne. Toda župan Andy Burnham in načelnik policije Ian Hopkins se nista ukvarjala z morebitnim islamističnim terorjem, ampak s preganjanjem islamofobov. Manchester je eno od dveh angleških mest, kjer je policija islamofobijo uvrstila med zločine iz sovraštva. Kar pomeni, da je (v skladu s šeriatskim pravom) prepovedana vsaka kritika islama, korana, Alaha in preroka Mohameda.

Staroselci so s strokovnjaki za islam ves čas opozarjali, da je nekdaj slavno industrijsko mesto zaradi hitro se spreminjajoče demografske strukture tempirana bomba. Podatki so res zastrašujoči: vsak tretji meščan (v širšem velemestnem območju živi okoli 2,6 milijona prebivalcev) ni več belec, vsak šesti je musliman. Napovedi so, da bodo v naslednjem desetletju belci že v manjšini, musliman pa že vsak tretji prebivalec Manchestra. Muslimanski pridigarji, ki po ulicah vsiljujejo islam mimoidočim, so postali nekaj običajnega, enako no-go cone. In v takih okoliščinah so se nekaj mesecev, preden je 8-letna Saffie Roussos postala najmlajša izmed 22 žrtev islamskega hudiča, kot so nekateri mediji poimenovali 22-letnega Salmana Abedija (druga generacija muslimanskih teroristov), policisti trdo lotili dela – odpravljanje nevarnosti islamofobije. Pravzaprav je neverjetno in perverzno, da so muslimanski imami samo nekaj ur po tragediji pozivali policijo, naj del pozornosti in enot, ki so sodelovale v preiskavi napada, preusmeri v preiskavo proti muslimanov naperjenih zapisov na družabnih omrežjih, češ da je krvavi napad izključno posledica neprijaznosti Velike Britanije do pravovernih muslimanov. Hopkins jim je dal prav in meščanom dejal, naj bodo pozorni na islamofobijo in naj v sebi mirijo jezo. No, oče ene od žrtev ga ni poslušal in je v kamero izjavil, da je potrebna akcija.

Skoraj neverjetno je tudi, s kom se je pred napadom hvalil načelnik policije Ian Hopkins. Bil je počaščen, da ga je organizacija »Tell Mama« pohvalila za boj proti islamofobiji. In kdo je ta organizacija? Njen predsednik Shahid Malik, laburistični poslanec, ki se je fotografiral z vodjo Hamasa, eno najbolj zloglasnih terorističnih organizacij na svetu. Pogosto se pojavlja na konferencah za svetovni mir in enotnost, na katere prihajajo tudi podporniki teroristov. Pred leti je »zaslovel« z izjavo, da so bili leta 2005 na Otoku štirje muslimanski poslanci, da jih bo v letih 2009 in 2010 osem ali deset, v naslednje pol desetletja pa že 16 muslimanskih poslancev. »Potem bo cel parlament muslimanski,« je dejal Malik.

Lani se je načelnik Hopkins pojavil na prireditvi Evropskega islamskega centra. Bil je skupaj z Azadom Alijem, ki se deklarira kot antifašist in je podpredsednik Združenja proti fašistom. Prav. Toda ta »antifašist« je pred Hopkinsom hvalil Anwarja Al-Awlakija in druge iz Al Kaide. Znan je tudi po trditvah, da so umori ameriških in britanskih vojakov upravičeni. A Hopkins rajši preganja islamofobe, kot da bi preiskavo in aretacije usmeril tudi na take »mirovnike«, kot sta Malik in Al-Awlaki. In ko je GMP (Greater Manchester Police) preiskovala, kako so muslimanske tople zlorabljale in posiljevale deklice v Rochdale, je veliko stvari zavestno prikrila. Na njihovo nesrečo je v javnost prišel posnetek zaslišanja, ki prikazuje zdolgočasenega in zehajočega kriminalista, ki posluša zgodbo najstnice o posilstvu. O tem je bila posneta tudi serija Tri deklice, ki so jo pred dnevi predvajali na BBC One. Policisti, ki so preiskovali primer, so pozneje priznali, da so ravnali tako, kot so zato, ker so se bali, da jih bodo imeli za rasiste. Na to naj bi jih nagovoril nekdanji načelnik GMP Peter Fahy, češ da so represivni ukrepi zoper nasilne muslimane v nasprotju z »britanskimi vrednotami« in bi ti ukrepi »nenasilne muslimane« odtujili od otoških vrednot. Ironično je, da je Fahy odlikovanec Reda vitezov zaradi policijskih zaslug.

Če te pretepe lastni narod, ne moreš biti heroj, lahko si samo izdajalec ali resnica o Makedoniji

Značke

Albanija, DUI, Federica Mogherini, George Soros, Johannes Hahn, Makedonija, Nikola Gruevski, Odprta družba, SDSM, Talat Džaferi, Velika Albanija, Vladimir Milčin, VMRO-DPMNE, Zoran Zaev, Četrti Ilinden

Dan boja proti okupatorju, 27. aprila 2017, ki v Sloveniji buri duhove zaradi svoje izmišljenosti in neresničnosti, je v Makedoniji postal resničen Dan boja proti okupatorju. Kuhalo se je dolgo, skoraj tri leta, odkar so socialdemokrati (SDSM) začeli z nezakonito pridobljenimi posnetki telefonskih razgovorov, še vedno ne docela razjasnjenega izvora in verodostojnosti, rušiti legitimno makedonsko oblast. Desno oblast, sestavljeno iz ministrov strank makedonske VMRO-DPMNE in albanske DUI. Da bi lahko resnično razumeli genezo sedanjih dogodkov v makedonskem Sobranju, moramo pogledati še dlje v preteklost.

Od makedonske osamosvojitve naprej so makedonski Albanci sodelovali pri sestavi vlad, imeli pravice do uporabe svojega jezika, kulture, zastopanosti v lokalnih institucijah. Makedonija je za demokratske zahodne države, ki so merile vsak korak novonastalih demokracij, veljala za zgleden primer ravnanja z manjšinami, multikulturni raj, »oazo miru na Balkanu«. Med večinskim makedonskim narodom in manjšino Albancev (pa tudi Romov, Srbov, Vlahov in Turkov) ni bilo večjih trenj in konfliktov. Vse do leta 2001, ko se je resnični oboroženi konflikt med Srbi in Albanci na Kosovu prelil v Makedonijo, kjer so se ustanovile vzporedne paravojaške teroristične formacije UČK in začele napadati državo, in ko je Zahod (natančneje Clintonova administracija in podrejena EU) te albanske teroriste priznal za »borce za svobodo« in ob koncu spopadov državi Makedoniji vsilil Ohridski sporazum, s katerim so vse manjšine v Makedoniji, ki jih je nad 20 odstotkov prebivalstva, dobile široke pravice uporabe jezika, odstotkovno zastopanost v lokalnih, regionalnih in državnih institucijah, in posebna pooblastila. Seveda so te pravice pravzaprav pripadle samo Albancem, ki naj bi jih bilo po njihovem celo 25 odstotkov in so kot manjšina dobili največ pravic v Evropi, neprimerljivo s pravicami kateregakoli manjšinskega naroda daleč naokrog. Pri sestavi vsake vlade je veljalo nenapisano pravilo, da vlado sestavita zmagovalni stranki makedonskega in albanskega bloka. Vse do lanskega decembra, ko sta na predčasnih volitvah zmagala VMRO-DPMNE na makedonski in DUI na albanski strani.

Makedonijo je zadnjih osem let vodil dvojec VMRO-DPMNE in DUI. Mirno, brez posebnosti, v soglasju in sozvočju, preko čeri svetovne ekonomske krize, s pravzaprav nenavadno visokimi ekonomskimi parametri in rastjo, z veliko tujih investicij, dvigom BDP, padcem stopnje nezaposlenosti. Samo zaradi umetno ustvarjenega spora okrog imena in veta sosednje Grčije je Makedonija ostajala pred zaprtimi vrati Nata in EU, ki je vsako leto pisala priporočila za sprejem, a pogojevala z novimi in novimi izmišljotinami, zakaj še ne sme pristopiti k pogajanjem, zakaj še ne more postati članica. Vsaj tako smo mislili. V ozadju je namreč deloval George Soros, ki je v Makedoniji ustvaril čvrsto mrežo za rušenje držav, sistemov, ne nazadnje EU. V Makedoniji aktivna Odprta družba, ki jo je leta vodil Vladimir Milčin, agent makedonske Udbe, ovaduh bivšega sistema, je ustvarila in z denarjem pojila preko 85 nevladnih organizacij z znano agendo – multikulturnost, pravice LGBT, pravice manjšin. Nevladne organizacije, posameznike, stranke in medije sta Soros in njegova Odprta družba oskrbovala z denarjem. V trenutku, ko je makedonska država neprodušno zaprla svojo južno mejo za »begunce«, »migrante« in islamske osvojevalce evropskega kontinenta, ko je makedonska država kot nečlanica EU ubranila schengensko in hkrati evropsko mejo, so Sorosove organizacije aktivirale svoje plačance, da začno rušiti legitimno oblast. Ti so najprej podprli socialdemokratskega vodjo Zorana Zaeva pri objavljanju nezakonito pridobljenih, morda celo montiranih posnetkov telefonskih razgovorov vladajočih politikov, novinarjev, znanih osebnosti; vse z namenom, da pri volivcih ustvarijo nezadovoljstvo, revolt in prevzamejo oblast. Ko to ni imelo želenega učinka, je makedonska javnost precej skeptično gledala na vse dogajanje in ni verjela v poštene namere Zaeva (aboliciranega gospodarskega kriminalca, obsojenega zaradi korupcije in sprejemanje podkupnin kot župana Strumice), je Soros aktiviral plačane demonstrante, da se gredo tako imenovano pisano revolucijo – da s svojimi protesti, ko so po Skopju z barvo polivali spomenike in stavbe, uničevali državno premoženje – spodbudijo tudi »navadne« državljane, da se jim pridružijo pri protestih in tako, v določenem času, zahtevajo predčasne volitve, da bi socialdemokrati nato zmagali in, seveda, odprli mejo z Grčijo, da bi se lahko islamska invazija nemoteno nadaljevala. Medtem so poslanci SDSM, neposredne naslednice KP Makedonije, bojkotirali delo parlamenta in se leto in pol sploh ne udeleževali sej (a seveda pobirali plačo), zavračali ponudbe vladajočih, da pomerijo svoje sile na predčasnih volitvah.

Sorosove lutke, socialdemokrati, EU-birokrati in aktivni veleposlaniki so bili prepričani, da bodo Makedonci (po vsej propagandi po skoraj treh letih) na decembrskih predčasnih volitvah volili levo opcijo in bo agenda uresničena. Pa ni bilo tako. Na volitvah je, čeprav samo z dvema poslancema več, zmagala spet, že desetič po vrsti, VMRO-DPMNE. Socialdemokrati so bili sicer drugi, vendar zanje niso glasovali Makedonci, pač pa Albanci (seveda na račun »svojih« albanskih strank), ki so zaradi tega osvojili deset poslanskih mest manj. Predsednik Ivanov je mandat podelil predsedniku VMRO–DPMNE Gruevskemu, vendar ta ni bil uspešen pri pogovorih za koalicijo s svojo dosedanjo partnerko stranko DUI. DUI je namreč, tako je postalo jasno takoj po volitvah, že začela paktirati s socialdemokrati, ki so albanskim strankam obljubili do zdaj nekaj nepredstavljivega – državotvornost. Državotvornost, ki vodi v federalizacijo države. Te obljube so Albanci na sestanku pri premierju sosednje države Albanije Ediju Rami prelili na papir in jih imenovali Tiranska platforma. Sumljivo podobna vsem načrtom Prizrenske lige – Velike Albanije. Albanci naj bi po sestavi nove vlade, ki bi jo vodil Zoran Zaev, korenito posegli v osnove makedonske države. Republika Makedonija naj bi postala »država Makedoncev in Albancev«, albanski jezik uradni jezik na vsem ozemlju Republike Makedonije (sedaj je službeni jezik tam, kjer je Albancev več kot 20 odstotkov), nova vlada bi zamenjala vse državne simbole, zastavo, grb in himno, da bi bili »boj v soglasju z dvonacionalnim karakterjem«. In na koncu – nova vlada bi takoj začela pogovore s sosednjo Grčijo za spremembo imena. Kakšno bi bilo novo ime, prepuščam domišljiji bralca.

Zoran Zaev in njegovi socialdemokrati so vse to pripravljeni zamenjati za oblast. Vse to so zamenjali za albanske glasove. Albanci so, prvič v zgodovini moderne Makedonije, oddali nekaj deset tisoč glasov za makedonsko stranko. Torej so vedeli, kaj jim je Zaev obljubil. Makedonci, ki so decembra glasovali za Zaeva, niso vedeli za njegove obljube. Ko so izvedeli zanje, so se Makedonci, ki so glasovali za Zaeva, Makedonci, ki so glasovali za VMRO-DPMNE, in Makedonci, ki sploh niso glasovali, začeli spontano zbirati za ohranitev lastne države in proti razdelitvi države, za katero so se borili stoletja. Kajti ne smemo se slepiti, da je podelitev večjih pravic in državotvornost albanskega naroda v Makedoniji samo prvi korak do federalizacije in odcepitve oziroma pripojitve k ostalima dvema albanskima državama (Albaniji in Kosovu), kar pomeni uresničitev načrta Velike Albanije.

Spontano zbiranje, poimenovano Četrti Ilinden, s parolo Za skupno Makedonijo, je na ulicah Skopja, Bitole, Ohrida, Prilepa, Strumice in Kičeva (na ulicah večinoma makedonskih mest) vztrajalo 60 dni. Čeprav se je na začetku zdelo, da je to gibanje nastalo predvsem v podporo VMRO, je na ulice privabilo mlade in stare, častilce NOB, ASNOM-a in častilce zgodovinske VMRO, umetnike, intelektualce, delavce, može in žene. Makedonce, Bošnjake, Turke, Rome, Srbe. V bran Makedoniji. V bran državi Makedoniji taki, kot je sedaj. Šestdeset dni so mirno protestirali s transparenti in pesmijo, v povorki tisočih, desettisočih, skupaj dvesto tisoč jih je bilo. Vsak dan, od ponedeljka do petka, točno ob petih popoldne. In šestdesetega dne, 27. aprila 2017, ob petih popoldne, ko je bila pred parlamentom zbrana množica protestnikov, je albanski poslanec na govornici makedonskega parlamenta zapel himno države Republike Albanije. In poslanci SDSM ter poslanci albanskih strank so, z zajetno podporo tujih veleposlanikov in predstavnikov »mednarodne skupnosti« (predvsem iz levičarskih držav, tudi iz Slovenije) po koncu seje parlamenta, mimo pravilnika in zakonov, izbrali novega predsednika parlamenta, bivšega komandanta teroristične vojaške organizacije UČK Talata Džaferija. 16 let pred tem je UČK pod vodstvom istega Džaferija masakriralo osem Makedoncev, policistov in vojakov v službi Republike Makedonije. Očitna provokacija, albanska himna, intonirana v makedonskem parlamentu in izbor bivšega terorista za predsednika makedonskega parlamenta, je pri mirnih protestnikih izbilo sodu dno. Množica je spontano in nenadzorovano vstopila v parlament, da bi zavzela institucijo v svoji lasti in se soočila s svojimi krvniki, s svojimi izdajalci, z ljudmi, ki so prodali svoj narod za peščico zlatnikov, za oblast, za interese tistih, ki so jih leta in leta plačevali.

Je nasilje utemeljeno in se ga da oprostiti? Vsekakor ne. A je razumljivo. Gnev, jeza, nemoč, ki so se v Makedoncih nabirala najmanj zadnja tri leta, so se prelili v spontane proteste in izbruhnili ob dogajanju v narodnem parlamentu. Na to so računali. Samo tako so lahko prikrili nelegalno, izven pravil, ustave in zakonov, ustoličenje predsednika parlamenta, na ta način so poskusili prikriti svoje izdajalstvo.

Vendar se narod, makedonski narod ne da. Sledil je nov miroljuben shod, tokrat pred pisarno predstavnika EU. Kajti prav ta EU, v imenu katere sta Federica Mogherini in Johannes Hahn čestitala in legitimizirala izbor Talata Džaferija, nosi del krivde za nastale razmere. Prav tako so krivi tudi veleposlaniki tujih držav v Makedoniji, ki so se, vsem na očeh in brez sramu, mešali v notranje zadeve suverene države, v kateri so akreditirani. Ko so zahtevali, da se izbere vlada po njihovem okusu. Ko so na dan volitev obiskali državno volilno komisijo. Ko so zahtevali dialog, a se niso hoteli srečati s predstavniki naroda, ki je na ulici dva meseca sporočal, da Tiranske platforme ne bo sprejel.

Zavedati se moramo, da so med nami ljudje, ki so pripravljeni prodati svoj narod in svojo težko zasluženo državo za pest drobtinic z bogataševe (Sorosove ) mize. A vsak narod ima mejo tolerance in kaj hitro lahko pride do točke, ko vzame svoje zadeve v svoje roke. 27. april 2017 je bil tako v Makedoniji pravi Dan boja proti okupatorju.

Protesti v Makedoniji ne bodo prenehali. Makedonci ne bodo dopustili, da jim domači izdajalci in tuji vazali bogataša s perverznim načrtom o uničenju Evrope vzamejo njihovo državo. Umiritev strasti je mogoča samo tako, da državljani Republike Makedonije ponovno izrazijo svojo podporo za ali proti Tiranski platformi. »Da se prebroime«, pravijo Makedonci, »kolku sme, tolku sme, tokmu sme«. Prevod:  »Da se preštejemo; kolikor nas je, toliko nas je, dovolj nas je«.

Muftikulturnost

Značke

Boulevard Voltarire, Evropa, Francija, islam, islamizacija, Jean-Louis Chollet, muftikulturnost, multikulturalizem, multikulturnost

Ne, ni slovnična napaka, prav ste prebrali – muftikulturnost oziroma muftikultularizem. Pojem je nedavno na spletni strani Boulevard Voltarire uporabil francoski arhitekt Jean-Louis Chollet. Gre za koncept, kjer se klasična multikulturnost, ki so jo Evropejci doživljali le kot eksotiko drugih kultur pred svojim pragom (denimo v obliki kitajskih restavracij), spremeni v ultimativno multikulturnost z islamom na čelu, se pravi muftikulturnost.

Multikulturnost je (v ožjem smislu pojmovanja) desetletja nazaj pomenila ohranjanje etnične identitete neke skupnosti v novi državi, v katero so prišli iz različnih razlogov, a hkrati spoštovanje univerzalnih in skupnih vrednot ter zakonov države gostiteljice. Pred nekaj več kot četrt stoletja se je kot levičarska politična agenda pojavil pojem multikulturalizem, ki je zanikal, da bi neka država temeljila na skupnih vrednotah (evropske države večinoma temeljijo na vladavini prava, krščanski tradiciji in človekovih pravicah), ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakopravne, zato je treba upoštevati vse. Multikulturalizem namreč predvideva različne podlage za medkulturni dialog, kar je že privedlo do sprejemanja neevropskih in barbarskih praks (zatiranja žensk, poroke z mladoletnimi, mnogoženstvo in podobno). In ni naključje, da se je vzpon multikulturalizma pojavil z začetkom invazije islama na staro celino, ki se nekako sovpada s sprejemom islamske deklaracije o človekovih pravicah, ki je bolj znana kot Kairska deklaracija. Islam od takrat naprej (za razliko od drugih etničnih skupnosti v zahodnoevropskih državah) ni več želel samo pravice do mirnega sobivanja, ohranjanja identitete, svobodnega izražanja vere ali enako obravnavo pred zakonom, ampak je imel v imenu

človekovih pravic konkretne politične zahteve, želel je modele življenja v arabskih državah prakticirati v novem okolju, se pravi na stari celini. V tem času so se pojavile tako imenovane no-go cone, geografsko zaokrožene celote na obrobju velikih mest, kjer je islam uveljavljal svoja pravila na podlagi šeriatskega prava. Oblasti so ravno v imenu multikulturalizma tako početje dopustile in še dopuščajo.

Danes je tako popuščanje privedlo do muftikulturalizma, ki so mu na podlagi pritiskov nevladnih organizacij, raznih društev za človekove pravice in levičarskih političnih grupacij podlegle številne vlade v Evropi. Druge etnične skupnosti so postale popolnoma neopazne, marginalne in kolaterarna škoda, v ospredju je zdaj zgolj islam. Imami in muftiji po Evropi pridigajo in grozijo, da bo stara celina prej ali slej postala muslimanska, da islam ni le enakovredna evropski kulturi, ampak superiornejša. In namesto, da bi se temu uprli (dokler se še lahko), se najvidnejši politiki dobivajo v Parizu, Rimu ali Berlinu in državljanom s pomočjo medijskega mainstreama razlagajo, da je največja grožnja globalno segrevanje.

Brez skrbi, podnebne spremembe bomo preživeli. V zgodovini Zemlje je vedno prihajalo do njih, gre za naravni ciklus planeta. Islamizacije Evrope najbrž ne bomo. Ne samo zato, ker bi nam bila vsiljena islamska vera, ampak tudi zato, ker imata obe kulturi različno sposobnost za socialni, moralni in tehnološki napredek. Islamu sicer ne gre odrekati nekaterih odkritij in inovacij (predvsem na področju medicine in astronomije), a je kot tak ostal v času pred 15. stoletjem. Muslimanska kultura namreč nima sposobnosti, da je iz generacijo v generacijo boljša in naprednejša, kot je primer zahodne. Zato je vse, kar muslimani prinašajo v Evropo, družbena mračnjaškost, tehnološka kamena doba, politično barbarstvo in verski fanatizem. In to je agenda muftikulturnosti.