V petek, 19. maja, pride iz tiskarne (no, vsaj tako je obljubljeno) moja četrta knjiga z naslovom ZADNJI OD NAS in podnaslovom KULTURNE VOJNE IN PROPAD CIVILIZACIJE. Knjiga je osredotočena na dogajanja v Sloveniji in Evropi. Podatki za PREDNAROČILA so spodaj.
Knjiga govori o postmodernističnih norostih, ki so v sodobni evropski civilizaciji posledica kulturnih vojn, ki trajajo že najmanj 150 let. Zagon jim je v drugi polovici 20. stoletja dal kulturni marksizem.
Slika na naslovnici knjige: Popotnik nad meglenim morjem; Caspar David Friedrich, 1818; Olje na platnu, 94,8 cm × 74,8 cm; Iz zbirke umetnostnega muzeja v Hamburgu; Avtorstvo: Wikipedia/Caspar David Friedrich – Public Domain)
V uvodu sem zapisal: »Thomas Sowell, ameriški ekonomist, pravi, da je vsaka nova rojena generacija »vdor malih barbarov v civilizacijo, ki jih je treba civilizirati, preden bo prepozno«. Nekaj podobnega je že pred 55 leti v knjigi »Kolovratenje proti Betlehemu« zapisala pisateljica in novinarka Joan Didion. Ko je konec 60. let prejšnjega stoletja več časa preživela med upornimi študenti, je sprevidela, da ni šlo za običajen upor, kot ga doživi vsaka generacija, ampak za dejstvo, »da smo nekako med letoma 1947 in 1967 zanemarili tem otrokom razložiti pravila igre«. Takratno študentsko gibanje, ki je pomenilo začetek postmodernistične dobe, je bilo že indoktrinirano s strani prve generacije učiteljev in profesorjev, ki jih je v ZDA vzgojila Frankfurtska šola. To ideologijo danes prepoznamo kot »kulturni marksizem«, ki je želel in želi demolirati in uničiti institucije (tradicionalne) družbe, na katerih je zrasla sodobna civilizacija.«
Knjiga, ki stane 19,90 evra, sicer nima poudarka samo na preteklosti. Preteklost je manjši del knjige; le toliko, kot je potrebno za razumevanje sedanjih dogodkov in uničujočih ideologij: od zamenjave avtohtonih Evropejcev (in s tem Slovencev) z migranti iz tretjega sveta do raznih trans, LGBT in radikalnih feminističnih gibanj. Podani so številni konkretni primeri (predvsem) iz Evrope, še posebej iz Slovenije. Knjiga je razdeljena na različna poglavja, ukvarja se s kulturo smrti, prebujenostjo (wokeizm), svobodo (s poudarkom na svobodi govora), podnebno histerijo in alarmizmom ter številnimi drugimi vprašanji, ki so podani v obliki esejev.
Knjiga je kot ažurirana zbirka esejev izdana na željo zvestih bralcev Kavarne Hayek (blog Kavarna Hayek je od nastanka zabeležil že več kot 3 milijone ogledov), ki so izrazili željo, da bi imeli po temah urejene tekste, ki se nanašajo za ideologijo kulture marksizma. Ustregel sem jim. (Na spodnji sliki je vsebina knjige.)
Knjiga govori o izginjajočih se (tradicionalnih) vrednotah, ki so danes nezaželene. S pomočjo politik in elit jih nadomeščajo nove, izmišljene in utopične, ki lahko pomenijo le propad tega dela sveta, ki čez nekaj desetletij ne bo več prepoznaven. V zaključku nisem preveč optimističen. »Ta bitka poteka že najmanj sto let, a kot kaže zdaj, jo tradicionalisti izgubljamo. Če bi želeli zmagati, bi morali vzeti kulturo nazaj. A bojim se, da je že prepozno,« sem zapisal na koncu uvoda.
Predgovor je napisal talentirani novinar in pronicljivi mislec mlajše generacije (tudi moj poklicni kolega in prijatelj) Andrej Sekulović. »Glavna nit, ki povezuje vse eseje v knjigi »Zadnji od nas – kulturne vojne in propad civilizacije«, so vsekakor uničujoče posledice levičarskih ideologij na evropsko civilizacijo. Čeprav korenine tega ideološkega viharja segajo celo dlje v zgodovino, se je ena od večjih prelomnic zgodila, ko so se večinoma judovski ideologi Frankfurtske šole pred vzponom nacionalsocializma v Nemčiji zatekli na ameriške univerze, od koder so nadalje širili svoje nazore med ameriško mladino, po koncu tragedije druge svetovne vojne pa tudi med evropsko,« je zapisal Sekulović v predgovoru.
Knjigo lahko naročite v PREDNAROČILU s PREDLAČILOM. Če plačate do četrtka, 18. maja, vam poštnino podarim. Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).
Plačate lahko na račun:
Giedon d.o.o.
Dunajska cesta 158
1000 Ljubljana
TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM
Namen: plačilo knjige Zadnji od nas
CENA: 19,90 EUR
Knjigo lahko naročite tudi s PLAČILOM PO POVZETJU (poštnino plača kupec). Naročilo pošljite na elektronski naslov: kavarnahayek@gmail.com. Navedite: ime in priimek, točen naslov (s pošto in poštno številko), število izvodov knjige, davčno številko (pravne osebe tudi, ali so davčni zavezanci ali ne). Knjigo boste prejeli na vaš naslov najkasneje v sredo, 24. maja. CENA: 19,90 EUR.
Platnice knjige ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije.
Moje dosedanje knjige ZGODBE IZ KAVARNE HAYEK, ZAPISI KONSERVATIVNEGA LIBERALCA in distopični roman POTOVATI Z ORWELLOM lahko naročite TUKAJ.
Izjemen govor nekdanje (in žal pokojne) britanske premierke Margaret Thatcher na Evropski akademiji v Bruggeu 20. septembra 1988.
Predsednik vlade, rektor, vaše ekscelence, gospe in gospodje.
Najprej naj se vam zahvalim, ker sem dobila priložnost, da se vrnem v Brugge; v drugačnih okoliščinah od mojega zadnjega obiska kmalu po nesreči trajekta Zeebrugge, ko sta belgijski pogum in predanost vaših zdravnikov in medicinskih sester rešila toliko britanskih življenj.
In drugič, naj povem, da mi je v veselje govoriti na Evropski akademiji pod uglednim vodstvom njenega rektorja profesorja Lukaszewskega.
Visoka šola igra ključno in čedalje pomembnejšo vlogo v življenju Evropske skupnosti.
In tretjič, naj se vam tudi zahvalim za povabilo, da imam svoj nagovor v tej čudoviti dvorani.
Kaj je boljši kraj za govorjenje o prihodnosti Evrope kot stavba, ki tako veličastno spominja na veličino, ki jo je Evropa dosegla že pred več kot 600 leti.
Vaše mesto Brugge ima veliko drugih zgodovinskih stvari, ki nas spominjajo na Veliko Britanijo. Geoffrey Chaucer je bil tukaj pogost obiskovalec.
In prvo knjigo, ki je bila natisnjena v angleškem jeziku, je tukaj v Bruggu izdal William Caxton.
Gospod predsednik, povabili ste me, naj govorim o Veliki Britaniji in Evropi. Mogoče bi vam morala čestitati za vaš pogum.
Če verjamete nekaterim rečenim in napisanim stvarem o mojih pogledih na Evropo, se zdi, kot da bi povabili Džingiskana, da govori o vrlinah miroljubnega sobivanja!
Začeti želim z odpravo nekaterih mitov o moji državi, Veliki Britaniji, in njenem odnosu z Evropo. Da bi to naredil, moram povedati nekaj o identiteti Evrope same.
Evropa ni stvaritev Rimske pogodbe.
Prav tako evropska ideja ni last nobene skupine ali institucije.
Britanci smo enako dediči dediščine evropske kulture kot katerikoli drug narod. Naše povezave s preostalo Evropo, celino Evrope, so bile prevladujoč dejavnik v naši zgodovini.
Tristo let smo bili del rimskega cesarstva in naši zemljevidi še vedno zarisujejo ravne črte cest, ki so jih zgradili Rimljani.
Naši predniki – Kelti, Sasi, Danci – so prišli s celine.
Naš narod je bil – s to priljubljeno besedo »skupnost« – »prestrukturiran« pod normansko in anžuvinsko vladavino v enajstem in dvanajstem stoletju.
Letos praznujemo 300. obletnico veličastne revolucije, v kateri je britanska krona prešla na princa Williama Oranskega in kraljico Mary.
Obiščite velike britanske cerkve in katedrale, berite našo literaturo in poslušajte naš jezik: vse priča o kulturnem bogastvu, ki smo ga mi črpali iz Evrope in drugi Evropejci iz nas.
V Britaniji smo upravičeno ponosni na način, kako smo od Magne Carte leta 1215 pionirji, ki smo razvili predstavniške institucije, ki so postale braniki svobode.
In tudi ponosni na način, kako je bila Britanija stoletja dom za ljudi iz preostale Evrope, ki so iskali zatočišče pred tiranijo.
Vemo pa, da brez evropske zapuščine ne bi mogli doseči toliko političnih idej, kot smo.
Iz klasične in srednjeveške misli smo si izposodili koncept pravne države, ki ločuje civilizirano družbo od barbarstva.
In na tej ideji krščanstva, na katero se je skliceval rektor – krščanstvo je že dolgo časa sinonim za Evropo – s svojim priznavanjem edinstvene in duhovne narave posameznika, na tej ideji še vedno temelji naše prepričanje v osebno svobodo in druge človekove pravice.
Prepogosto se zgodovina Evrope opisuje kot serija neskončnih vojn in prepirov.
Toda z našega zornega kota nas danes zagotovo najbolj preseneča naša skupna izkušnja. Na primer, zgodba o tem, kako so Evropejci raziskovali in kolonizirali – in da, brez opravičila – civilizirali večji del sveta. To je izjemna zgodba o talentu, spretnosti in pogumu.
Toda Britanci smo na zelo poseben način prispevali k Evropi.
Skozi stoletja smo se borili, da Evropa ne bi padla pod prevlado ene same sile.
Borili smo se in umrli za njeno svobodo.
Le miljo od tu, v Belgiji, ležijo trupla 120.000 britanskih vojakov, ki so umrli v prvi svetovni vojni.
Če ne bi bilo te pripravljenosti na boj in smrt, bi bila Evropa združena že dolgo prej – vendar ne v svobodi, ne v pravičnosti.
Britanska podpora odporniškim gibanjem v zadnji vojni je pomagala ohraniti plamen svobode v toliko državah do dneva osvoboditve.
Jutri se bo kralj Baudouin udeležil bogoslužja v Bruslju v spomin na številne pogumne Belgijce, ki so dali svoja življenja v službi kraljevih letalskih sil – žrtev, ki je ne bomo nikoli pozabili.
In prav iz naše otoške trdnjave je stekla osvoboditev same Evrope.
In še danes stojimo skupaj.
Na celinskem delu Evrope je nameščenih skoraj 70.000 britanskih vojakov.
Že vse to je dokaz naše zavezanosti prihodnosti Evrope.
Evropska skupnost je ena od manifestacij te evropske identitete, vendar ni edina.
Nikoli ne smemo pozabiti, da so bili vzhodno od železne zavese ljudje, ki so nekoč v celoti uživali evropsko kulturo, svobodo in identiteto, odrezani od svojih korenin.
Na Varšavo, Prago in Budimpešto bomo vedno gledali kot na velika evropska mesta.
Prav tako ne smemo pozabiti, da so evropske vrednote pripomogle k temu, da so Združene države Amerike postale pogumen branilec svobode, kar so postale.
To ni suha kronika nejasnih dejstev iz prahu polnih knjižnic zgodovine.
To je zapis skoraj dvatisočletne britanske vpletenosti v Evropo, sodelovanje z Evropo in prispevek k Evropi, prispevek, ki je danes enako veljaven in močan kot kdaj koli prej.
Da, zazrli smo se tudi v širša obzorja – tako kot drugi – in hvala Bogu za to, saj Evropa nikoli ne bi uspevala in nikoli ne bo uspevala kot ozkogled, vase zazrti klub.
Evropska skupnost pripada vsem svojim članicam.
Odražati mora tradicijo in težnje vseh svojih članov.
In naj bom povsem jasna.
Britanija ne sanja o nekem udobnem, izoliranem obstoju na obrobju Evropske skupnosti. Naša usoda je v Evropi, kot delu Skupnosti.
To ne pomeni, da je naša prihodnost samo v Evropi; tudi ne prihodnost Francije ali Španije ali katere koli druge članice.
Skupnost ni sama sebi namen.
Prav tako ni institucionalna naprava, ki bi se nenehno spreminjala v skladu z nareki nekega abstraktnega intelektualnega koncepta.
Prav tako se ne sme okosteneti z neskončno regulacijo.
Evropska skupnost je praktično sredstvo, s katerim lahko Evropa zagotovi prihodnjo blaginjo in varnost svojih ljudi v svetu, v katerem je veliko drugih močnih narodov in skupin narodov.
Evropejci si ne moremo privoščiti zapravljanja energije za notranje spore ali skrivnostne institucionalne razprave.
Niso nadomestilo za učinkovito ukrepanje.
Evropa mora biti pripravljena v celoti prispevati k lastni varnosti ter komercialno in industrijsko tekmovati v svetu, v katerem uspeh pripada državam, ki spodbujajo individualno pobudo in podjetnost, ne pa tistim, ki ju poskušajo zmanjšati.
Nocoj želim določiti nekaj vodilnih načel za prihodnost, za katera verjamem, da bodo Evropi zagotovila uspeh, ne le v gospodarskem in obrambnem smislu, temveč tudi v kakovosti življenja in vplivu njenih ljudi.
Moje prvo vodilo je naslednje: pripravljeno in aktivno sodelovanje med neodvisnimi suverenimi državami je najboljši način za izgradnjo uspešne Evropske skupnosti.
Poskus zatiranja državnosti in koncentracije moči v središču evropskega konglomerata bi bil zelo škodljiv in bi ogrozil cilje, ki jih želimo doseči.
Evropa bo močnejša prav zato, ker ima Francijo kot Francijo, Španijo kot Španijo, Britanijo kot Britanijo, vsako s svojimi običaji, tradicijo in identiteto. Nespametno bi bilo, če bi jih poskušali umestiti v nekakšno identifikacijo evropske osebnosti.
Nekateri ustanovni očetje Skupnosti so menili, da bi lahko bile Združene države Amerike njen model.
Toda celotna zgodovina Amerike je precej drugačna od evropske.
Ljudje so hodili tja, da bi pobegnili od nestrpnosti in omejitev življenja v Evropi.
Iskali so svobodo in priložnost; in njihov močan občutek namena je v dveh stoletjih pomagal ustvariti novo enotnost in ponos na to, da so Američani, tako kot je naš ponos na to, da smo Britanci, Belgijci, Nizozemci ali Nemci.
Sem prvi, ki pravi, da bi morale evropske države poskušati govoriti enotno o mnogih velikih vprašanjih.
Želim si, da bi tesneje sodelovali pri stvareh, ki jih lahko naredimo bolje skupaj kot sami.
Evropa je močnejša, ko to počnemo, ne glede na to, ali gre za trgovino, obrambo ali naše odnose s preostalim svetom.
Toda tesnejše sodelovanje ne zahteva, da je oblast centralizirana v Bruslju ali da odločitve sprejema imenovana birokracija.
Dejansko je ironično, da ravno takrat, ko se tiste države, kot je Sovjetska zveza, ki so vse poskušale voditi iz centra, naučijo, da je uspeh odvisen od razpršitve moči in odločitev stran od centra, obstajajo nekateri v Skupnosti, za katere se zdi, želijo premakniti v nasprotno smer.
Državnih meja v Veliki Britaniji nismo uspešno zamaknili nazaj samo zato, da bi jih ponovno postavili na evropski ravni z evropsko superdržavo, ki izvaja novo prevlado iz Bruslja.
Vsekakor želimo videti Evropo bolj združeno in z večjim občutkom skupnega cilja.
Vendar moramo storiti na način, ki ohranja različne tradicije, parlamentarne pristojnosti in občutek nacionalnega ponosa v lastni državi; kajti to je bilo skozi stoletja vir vitalnosti Evrope.
Moje drugo vodilno načelo je naslednje: politike Skupnosti se morajo sedanjih problemov lotiti na praktičen način, ne glede na to, kako težko je to.
Če ne moremo reformirati tistih politik Skupnosti, ki so očitno napačne ali neučinkovite in ki upravičeno povzročajo nemir javnosti, potem ne bomo dobili javne podpore za prihodnji razvoj Skupnosti.
In zato so dosežki Evropskega sveta v Bruslju lani februarja tako pomembni.
Ni prav, da se polovica celotnega proračuna Skupnosti porabi za skladiščenje in odstranjevanje odvečne hrane.
Zdaj se te zaloge močno zmanjšujejo.
Popolnoma pravilna je bila odločitev, da je treba delež proračuna za kmetijstvo zmanjšati, da bi sprostili sredstva za druge politike, kot je pomoč manj premožnim regijam in pomoč pri usposabljanju za delovna mesta.
Prav je bilo tudi uvesti strožjo proračunsko disciplino za uveljavitev teh odločitev in boljši nadzor nad porabo Skupnosti.
In tisti, ki so se pritoževali, da Skupnost porabi toliko časa za finančne podrobnosti, so zgrešili bistvo. Ne morete graditi na nezdravih temeljih, finančnih ali drugih, temeljne reforme, o katerih smo se dogovorili prejšnjo zimo, pa so tlakovale pot izjemnemu napredku, ki smo ga od takrat dosegli na enotnem trgu.
Ne moremo pa počivati na tem, kar smo dosegli do danes.
Naloga reforme skupne kmetijske politike na primer še zdaleč ni končana.
Evropa zagotovo potrebuje stabilno in učinkovito kmetijsko industrijo.
Toda SKP je postala okorna, neučinkovita in izjemno draga. Proizvodnja nezaželenih presežkov ne varuje niti dohodka, niti prihodnosti samih kmetov.
Še naprej moramo slediti politiki, ki ponudbo tesneje povezuje z zahtevami trga in bo zmanjšala prekomerno proizvodnjo in omejila stroške.
Seveda moramo zaščititi vasi in podeželje, ki so tako pomemben del našega nacionalnega življenja, vendar ne z instrumentom kmetijskih cen.
Reševanje teh problemov zahteva politični pogum.
Skupnost bo v očeh svojih ljudi in zunanjega sveta samo škodila sebi, če tega poguma ne bo.
Moje tretje vodilno načelo je potreba po politikah Skupnosti, ki spodbujajo podjetništvo.
Če naj Evropa cveti in ustvarja delovna mesta prihodnosti, je podjetništvo ključno.
Osnovni okvir je tam: sama Rimska pogodba je bila mišljena kot listina o ekonomski svobodi.
A da ni tako, kot se je vedno bralo, še manj uporabljalo.
Nauk gospodarske zgodovine Evrope v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je, da centralno načrtovanje in natančen nadzor ne delujeta in da osebno prizadevanje in pobuda delujeta.
Da je državno nadzorovano gospodarstvo recept za nizko rast in da svobodno podjetništvo v okviru prava prinaša boljše rezultate.
Cilj Evrope, odprte za podjetja, je gonilo oblikovanja enotnega evropskega trga leta 1992. Če se znebimo ovir in omogočimo podjetjem, da delujejo v evropskem merilu, lahko najbolje konkuriramo Združenim državam Amerike, Japonski in drugim novim gospodarskim silam, ki se pojavljajo v Aziji in drugod.
In to pomeni ukrepanje za svobodne trge, ukrepanje za razširitev izbire, ukrepanje za zmanjšanje vladnega posredovanja.
Naš cilj ne sme biti vedno bolj podrobna regulacija iz središča: to bi morala biti deregulacija in odstranitev omejitev trgovine.
Britanija je bila vodilna pri odpiranju svojih trgov drugim.
Londonski City že dolgo pozdravlja finančne institucije z vsega sveta, zato je največje in najuspešnejše finančno središče v Evropi.
Odprli smo trg za telekomunikacijsko opremo, uvedli konkurenco v tržne storitve in celo v samo omrežje – koraki, s katerimi se drugi v Evropi šele zdaj soočajo.
V zračnem prometu smo prevzeli vodilno vlogo pri liberalizaciji in videli koristi v cenejših vozovnicah in večji izbiri.
Naš obalni ladijski promet je odprt za trgovske mornarice Evrope.
Želimo si, da bi lahko enako rekli za mnoge druge člane Skupnosti.
Kar zadeva denarne stvari, naj povem to. Ključno vprašanje ni, ali naj obstaja Evropska centralna banka.
Takojšnje in praktične zahteve so:
• izvajati zavezo Skupnosti k prostemu pretoku kapitala – v Veliki Britaniji jo imamo;
• in na odpravo deviznega nadzora prek Skupnosti – v Veliki Britaniji smo to odpravili leta 1979;
• vzpostaviti resnično prosti trg finančnih storitev v bančništvu, zavarovalništvu, naložbah;
• in večjo uporabo ECU.
To jesen Velika Britanija izdaja zakladne menice, denominirane v ECU-jih, in upa, da bodo druge vlade Skupnosti vedno bolj počele enako.
To so resnične zahteve, ker to potrebujejo podjetja in industrija Skupnosti, če želijo učinkovito konkurirati v širšem svetu.
In to so tisto, kar si želi evropski potrošnik, saj bodo razširile njegovo izbiro in znižale stroške.
Pozornost Skupnosti bi morala biti namenjena takim osnovnim praktičnim korakom.
Ko bomo to dosegli in to ohranili v določenem časovnem obdobju, bomo v boljšem položaju, da presodimo naslednjo potezo.
Enako je z mejami med našimi državami.
Seveda želimo olajšati prehod blaga čez meje.
Seveda moramo ljudem olajšati potovanje po vsej Skupnosti.
Vendar je stvar čistega zdravega razuma, da ne moremo popolnoma odpraviti nadzora na mejah, če želimo zaščititi svoje državljane pred kriminalom in ustaviti pretok drog, teroristov in nezakonitih priseljencev.
To je bilo poudarjeno šele pred tremi tedni, ko je en pogumen nemški carinik, ki je opravljal svojo dolžnost na meji med Nizozemsko in Nemčijo, zadal velik udarec teroristom IRA.
In preden zapustim temo enotnega trga, naj povem, da zagotovo ne potrebujemo novih predpisov, ki zvišujejo stroške zaposlovanja in delajo evropski trg dela manj prožen in manj konkurenčen čezmorskim dobaviteljem.
Če želimo imeti statut evropske družbe, mora vsebovati minimalne predpise.
In vsekakor bi se mi v Britaniji borili proti poskusom uvedbe kolektivizma in korporativizma na evropski ravni – čeprav je to, kar ljudje želijo početi v svojih državah, njihova stvar.
Moje četrto vodilno načelo je, da Evropa ne bi smela biti protekcionistična.
Širitev svetovnega gospodarstva od nas zahteva nadaljevanje procesa odpravljanja trgovinskih ovir, in to v večstranskih pogajanjih v okviru GATT.
Izdaja bi bila, če bi Skupnost ob odpravi omejitev trgovine znotraj Evrope vzpostavila večjo zunanjo zaščito.
Zagotoviti moramo, da je naš pristop do svetovne trgovine skladen z liberalizacijo, ki jo pridigamo doma.
Imamo odgovornost, da pri tem vodimo, odgovornost, ki je usmerjena zlasti proti manj razvitim državam.
Ne potrebujejo samo pomoči; bolj kot karkoli drugega potrebujejo izboljšane možnosti trgovanja, če želijo pridobiti dostojanstvo naraščajoče gospodarske moči in neodvisnosti.
Moje zadnje vodilno načelo zadeva najbolj temeljno vprašanje – vlogo evropskih držav v obrambi.
Evropa mora še naprej vzdrževati zanesljivo obrambo prek Nata.
Ni govora o omilitvi naših prizadevanj, čeprav to pomeni sprejemanje težkih odločitev in visoke stroške.
Natu dolgujemo mir, ki smo ga ohranili več kot 40 let.
Mora biti dejstvo, v kateri smeri naj gredo stvari: demokratični model svobodne podjetniške družbe se je izkazal za boljšega; svoboda je v ofenzivi, mirna ofenziva po vsem svetu, prvič v mojem življenju.
Prizadevati si moramo ohraniti zavezanost Združenih držav v obrambi Evrope. In to pomeni, da priznavajo breme svojih virov zaradi svetovne vloge, ki jo prevzemajo, in njihovo stališče, da bi morali njihovi zavezniki v celoti prevzeti del obrambe svobode, zlasti ko Evropa postaja bogatejša.
Vse bolj bodo iskali vlogo Evrope pri obrambi zunaj območja, kot smo nedavno storili v Zalivu.
Nato in Zahodnoevropska unija sta že prepoznala, kje so problemi obrambe Evrope, in nakazala rešitve. In prišel je čas, ko moramo dati vsebino našim izjavam o močnem obrambnem prizadevanju z boljšim razmerjem med ceno in kakovostjo.
Ne gre za institucionalni problem.
Ni problem pri pripravi. Gre za nekaj enostavnejšega in hkrati globljega: gre za politično voljo in politični pogum, za prepričevanje ljudi v vseh naših državah, da se ne moremo večno zanašati na druge za svojo obrambo, ampak da mora vsaka članica zavezništva prevzeti pravičen delež bremena.
Ohraniti moramo javno podporo jedrskemu odvračanju, pri čemer se zavedamo, da zastarelo orožje ne odvrača, zato je potrebna posodobitev.
Izpolniti moramo zahteve za učinkovito konvencionalno obrambo v Evropi pred sovjetskimi silami, ki se nenehno posodabljajo.
ZEU bi morali razvijati ne kot alternativo Natu, ampak kot sredstvo za krepitev prispevka Evrope k skupni obrambi Zahoda.
Predvsem pa moramo v času sprememb in negotovosti v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi ohraniti enotnost Evrope in odločenost, da bo naša obramba zanesljiva, karkoli se zgodi.
Hkrati se moramo pogajati o nadzoru orožja in imeti na stežaj odprta vrata za sodelovanje pri vseh drugih vprašanjih, ki jih zajema Helsinški sporazum.
Toda nikoli ne pozabimo, da naš način življenja, naša vizija in vse, kar upamo doseči, ni zavarovano s pravilnostjo našega cilja, temveč z močjo naše obrambe.
Pri tem ne smemo nikoli omahovati, nikoli nam ne sme spodleteti.
Gospod predsednik, menim, da ni dovolj samo na splošno govoriti o evropski viziji ali idealu.
Če verjamemo vanj, moramo začrtati pot naprej in določiti naslednje korake.
In to sem poskušal storiti ta večer.
Ta pristop ne zahteva novih dokumentov: vsi so tam – Severnoatlantska pogodba, revidirana Bruseljska pogodba in Rimska pogodba, besedila, ki so jih napisali daljnovidni možje, med njimi izjemen Belgijec – Paul Henri Spaak.
Ne glede na to, kako daleč si morda želimo iti, je resnica, da lahko tja pridemo le korak za korakom.
In kar potrebujemo zdaj, je sprejeti odločitve o naslednjih korakih naprej, namesto da se pustimo motiti utopičnim ciljem.
Utopija nikoli ne pride, ker vemo, da nam ne bo všeč, če pride.
Naj bo Evropa družina narodov, ki se bolje razumejo, bolj cenijo, delajo več skupaj, vendar ne uživajo v svoji nacionalni identiteti nič manj kot v skupnem evropskem prizadevanju.
Imejmo Evropo, ki igra svojo polno vlogo v širšem svetu, ki gleda navzven in ne navznoter, in ki ohranja tisto atlantsko skupnost – to Evropo na obeh straneh Atlantika – ki je naša najplemenitejša dediščina in naša največja moč.
Naj se vam zahvalim za čast, da imam to predavanje v tej veliki dvorani na tej veliki akademiji.
Evropska unija je državljanom članic dala nadvse lepo božično »darilo«: gospodinjstva se bodo pridružila podjetjem, ki morajo plačevati izpuste emisij ogljika.
Glavne stvari se ne dogajajo več v državah članicah, gospodarji življenj Evropejcev so preoblečeni v bruseljske visoke uradnike in birokracijo EU. Informacije, ki pridejo iz Bruslja, medijski mainstream filtrira, tako da so le redki mediji poročali o tem novem napadu na ljudi.
Leta 2005 je začel delovati evropski trg z emisijskimi kuponi. Da je to nujno, če želimo ohraniti planet, so trdili. In tako je bila ta »nujnost« povzdignjena na raven religije: ogljikov dioksid je vzrok za vse zlo, zato morajo uporabniki tega zla plačati. Šlo je za nekakšno »pravico do onesnaževanja«, pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida. Sistem je bil ustvarjen za postopno zniževanje izpustov toplogrednih plinov v energetsko intenzivni industriji in termoelektrarnah ter od leta 2008 tudi v letalskem prometu. Zdaj so na vrsti gospodinjstva, za katere bodo izračunali ogljični odtis in nato vsako gospodinjstvo obdavčili.
Sprva bodo plačala gospodinjstva, ki se ogrevajo na plin, olje ali premog. Bruseljski gospodarji so tako dobrohotni, da se to ne bo zgodilo takoj, ampak šele leta 2026. Cena za te »morilce planeta« bo 45 evrov in bo zajamčena do leta 2030. Potem se lahko obdavčitev neposlušnih ljudi, ki se želijo ogrevati tako, kot sami presodijo, da jim je prav, poveča. Ja, kam bi pa prišli, če bi vsak odločal o načinu ogrevanja, mar ne.
Celo evropska desnica (EPP) je to navdušeno podprla. »Do leta 2026 je manevrski prostor za vlaganje v nizkoogljične energije in izboljšanje energetske učinkovitosti. Potem je ura resnice: do takrat bomo morali zmanjšati svoje izpuste ali pa bomo potem zelo drago plačali,« je bil navdušen evropski poslanec Peter Liese (EPP, nemška CDU, torej uradno desnica). Kar pomeni, da boste zdaj plačevali tudi zato, da preprosto ostanete doma za štirimi stenami.
In kam bo šel pobrani denar? V poseben sklad, ki bo uporabljen za (ja, uganili ste) – financiranje ekološkega prehoda in »socialnega sklada za podnebje«. Težak naj bi bil skoraj 100 milijard evrov.
Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado, mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo! Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.
Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?
Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.
Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.
Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.
Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida: Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.
Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.
Pravzaprav je neverjetno, kako gredo take (za svobodo govora in svobodo nasploh) nevarne resolucije ( tako v Sloveniji kot drugod; eden redkih, ki je nanjo opozoril, je bil Robert Spencer) mirno mimo, ne da bi kdorkoli povzdignil svoj glas. Res je, resolucija je nezavezujoča, toda izkušnje nas učijo, da vsebina prej ali slej postane mainstream v nacionalnih zakonodajah, smernicah in ravnanju. Spomnimo se resolucije (priporočila) Sveta Evrope septembra 1991 (´Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi´), ki je na stežaj odprla vrata islamizaciji Evrope. Nova resolucija kriminalizira kritiko islama, muslimane povzdigne na raven rase. In lahko se zanesete, da bo jutri obravnavano kot rasistično in teroristično dejanje nasprotovanje džihadu ali šeriatskemu zatiranju žensk.
»Resolucija Sveta Evrope je poziv k ukrepanju proti islamofobiji v Evropi,« pravi Amnesty International, organizacija, ki uživa finančno in politično podporo globalistov. Zadovoljni so, ker je Svet Evrope začel obravnavati islamofobijo kot obliko rasizma. Ni presenečenje, da so priporočila, raziskave in akcije Amnesty International navedene med viri, ki so bili podlaga za resolucijo.
Malcolm Jallowsicer ni avtohtoni Šved, je sunitski musliman, ki je bil rojen v Gambiji, kjer se 96 odstotkov prebivalcev identificira kot muslimani. V Gambiji velja malikijska sodna praksa, ki temelji na Koranu. Tudi resolucijo iz leta 1991 so narekovali muslimani.
Najbrž ni nobenega dvoma več, kaj je cilj nacionalizacije ali državne dokapitalizacije energetskih podjetij. Ko bo država lastnik ali večinski lastnik, bo lahko pospešila uresničevanje »zelene agende«. Vrata v pekel bodo tako na široko odprta.
Energetska kriza, ki so jo vlade same »zakuhale«, je dobra krinka za doseganje tako imenovanih »podnebnih cilje«. Hitremu opuščanju fosilnih goriv, ki zagotavljajo poceni in zanesljivo energijo, se upira predvsem zasebni sektor. Ker vlade (tudi slovenska) z omejitvami in emisijskimi kuponi niso dosegle ničesar, bodo poskusili s povsem socialističnimi ukrepi: podržavljanjem energetskih podjetij.
Skriti nameni
Predsednik vlade Robert Golob je pretekli teden ob predstavitvi rebalansa proračuna omenil Nemčijo, ki je »nacionalizirala največjega dobavitelja zemeljskega plina«. Pripomnil je, da je povsem mogoče, da »bo tudi Slovenija nacionalizirala takšno podjetje«. Kmalu se je potrdilo, da je imel v mislih Geoplin, največjega slovenskega trgovca s plinom.
Skoraj istočasno je bila na Fakulteti za elektriko javna predstavitev Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) za Slovenijo do leta 2030 in naprej. Minister za infrastrukturo Bojan Kumer je dejal, da vlada pospešeno uvaja mehanizme za pospešitev sončnih in vetrnih elektrarn. Sklep je lahko en sam: očitno je načrt (in to na ravni EU), da država najprej podržavi energetska podjetja, jih zapre in prisilno uvede pridobivanje električne energije iz nezanesljivih obnovljivih virov. Najprej bo poskusila z dokapitalizacijo, če se bodo zasebni lastniki upirali, bo podjetja preprosto zaplenila (z razlastitvijo jih bo nacionalizirala). Golob je dejal, da so v ta namen v proračunu že rezervirali 0,75 milijarde evrov.
»Težave« Geoplina
Geoplin, kjer je večinski lastnik Petrol, je največji slovenski veletrgovec s plinom in obvladuje okoli 75 odstotkov trga. Država ima četrtinski delež, a je hkrati tudi največja lastnica Petrola. Poslovanje je bilo, vsaj sodeč po bilancah, do zdaj dokaj dobro in stabilno. Težava je nastala, ker ima pogodbo o dobavi plina sklenjeno (do leta 2027) z ruskim Gazpromom, ki pa državam EU zmanjšuje dobavo. Po zadnjih dogodkih, ko je Moskva zagrozila z uporabo jedrskega orožja, če bodo EU, ZDA in Nato ovirali priključitev vzhodnih regij Ukrajine k Rusiji, se utegne dobava povsem ustaviti.
Dobava plina Geoplinu je torej zmanjšana, toda družba ima zavezujoče pogodbe v maloprodajnimi trgovci in industrijo. Da bi jih izpolnil, mora kupovati dražji plin na borzi, nekdanja direktorica Vanja Lombar je pomanjkanje želela ublažiti tudi s pogovori za dobavo plina v Alžiriji, kar ji je pomagala takratna Janševa vlada. Čeprav je posel o nakupu cenejšega severnoafriškega plina skoraj usklajen, projekcije podjetja kažejo, da bo konec leta potrebna dokapitalizacija, ker Geoplin ne bo mogel več poravnavati zapadlih obveznosti. Kar odpira dve vprašanji: prvič, zakaj bi Geoplin dokapitalizirala samo država, če je Petrol večinski lastnik; drugič, čeprav je država dala Geoplinu že 400-milijonsko poroštvo za nakup neruskega zemeljskega plina, zakaj država Geoplinu ne posodi denarja, ki ga bo vrnil, ko se bo izkopal iz težav?
Želja po nadzoru
Očitno je, da želi Golob pod nadzor države spraviti celoten energetski sektor. Začel bi z zaradi krize najlažjo tarčo – Geoplinom. Ker ve, da Bruselj temu načrtu ne bo nasprotoval, ker imajo tudi druge države podobne apetite, niti ne bo Evropska komisija dokapitalizacije imela za nedovoljeno državno pomoč, bo po vsej verjetnosti država Geoplin dokapitalizirala (nakup podjetja bi bil dražji). Ve, da Petrol denarja za veliko dokapitalizacijo najbrž nima, zato vlade sploh ne bo treba zapraviti vseh rezerviranih sredstev za večinski delež. In če se bodo na Petrolu upirali, bo Geoplin preprosto nacionaliziral. Zato je tudi uporabil besede »povsem mogoče«. Sledil bi Petrol.
Slovenski vladi se očitno s podržavljanjem energetskih podjetij mudi. Golobu je vzor Nemčija, kjer je tamkajšnja socialistična vlada v največjega nemškega uvoznika plina vložila 8 milijard evrov, za 500 milijonov evrov pa kupila finski delež v podjetju. Tako nemška država postaja 98,5-odstotna lastnica Uniperja.
Analitiki MDS: Brez panike
Vsem, ki imajo podobne socialistične in etatistične težnje kot levičarski vladi v Berlinu in Ljubljani, se mudi, čeprav od vlad neodvisni analitiki in celo analitiki Mednarodnega denarna sklada (MDS) pravijo, da se bodo razmere na trgu dokaj hitro umirile, saj države, ki so v največji meri odvisne od ruskega plina, uspešno iščejo alternativne vire dobav.
Naraščajoče cene plina, ki se medtem že umirjajo in kažejo znake padca, bodo vplivale na manjšo porabo v EU, kar bo upočasnilo gospodarstvo in rast. Po mnenju analitikov bodo v naslednjih mesecih najbolj prizadete države (če se dobava plina iz Rusije popolnoma ustavi) Madžarska, Slovaška in Češka (BDP se bo zmanjšal do šest odstotkov), malo manj pa Avstrija in Nemčija, ki za zdaj (z varčevanjem in uspešnim iskanjem alternativnih poti za plin) uspešno krmarita s krizo. Težave za druge evropske države bi nastale, če bi se sesulo nemško gospodarstvo. »Če bi se dobava plina popolnoma ustavila, bodo negativni vplivi dosegli vrhunec naslednje leto, nato pa bodo zbledeli, ko bodo na voljo alternativne oskrbe s plinom,« zaključijo analitiki MDS Mark Flanagan, Alfred Kammer, Andrea Pescatori in Martin Stuermer.
Etatistične težnje
Skratka, trg bo prej ali slej izravnal ponudbo in povpraševanje, cene se bodo znižale (a vprašanje, če povsem na raven pred krizo). Zato ni nikakršne potrebe po nacionalizaciji ali (z dokapitalizacijami) podržavljanju energetskih podjetij. Dovolj bi bila jamstva ali začasna pomoč, kar Bruselj v tej krizi zagotovo ne bi mogel imeti za nedovoljeno državno pomoč.
S tem težave energetskega sektorja ne bodo odpravljene. Vmešavanje vlad v njegovo reševanje bo lahko sicer imelo kratkoročno blagodejne učinke, dolgoročno zagotovo ne, če se Bruselj ne bo odrekel samomorilski »zeleni agendi«. Obnovljivi viri energije v doglednem času ne morejo nadomestiti fosilnih goriv, roki, v katerih naj bi Evropa postala »trajnostna« so nerealni. Zato kriza, ki jo doživljamo, ni, kot bi rekel ekonomist Janez Šušteršič, običajna ekonomska kriza, ampak predvsem kriza, ki so jo spodbudili napačne politike. To počasi spoznavajo tudi v Bruslju in bodo očitno zamenjali formulo, po kateri se (da bi spodbujali uporabo obnovljivih virov) cena elektrike določa na podlagi cene plinskih elektrarn. Zato je elektrika kar naenkrat tako draga, kar je vplivalo tudi na inflacijo. Za slednjo pa niso krive samo visoke cene električne energije (ki vplivajo na cene v celotni gospodarski verigi), ampak tudi nerazumno tiskanje denarja Evropske centralne banke (ECB) pred leti in vse mogoče oblike pomoči med pandemijo. To je spodbudilo povpraševanje, ponudba je bila premajhna, kar je posledično botrovalo rasti cen. Inflacija namreč ni nič drugega kot preveč denarja za premalo blaga.
Sistemska kriza
Če se je sprva zdelo, da bo energetska kriza nekakšna različica propada Lehman Brothers, je danes že jasno, da gre za sistemsko krizo. Z njo smo šele na začetku, energetska kriza je le uvod.
Če bo slovenska vlada vztrajala, da bo Slovenijo »posejala« z vetrnimi in sončnimi elektrarnami, se naši državi obeta katastrofa. Ob sedanji politični (ideološki) situaciji in trenutnih tržnih razmerah bi bila velika prerazporeditev kapitala v nizkoogljične naložbe strel v koleno. Le konkurenca na trgu (in nikakor ne podržavljanje energetskih podjetij), ki poskrbi za najcenejše vire energije, lahko spet prinese poceni elektriko in postopno nižanje cen osnovnih življenjskih potrebščin. Toda zdi se, da gre slovenska politika v drugo smer. Žal tudi Bruselj. Zato je bojazen, da bo kriza zelo dolga, čeprav se bo občasno zdelo, da je odpravljena.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (6. oktober 2022).
»Ravno socializem je tista vera, ki mora preglasiti krščanstvo. … V novem redu bo socializem zmagal tako, da bo s preoblikovanjem zavesti družbe in infiltracijo v šole, univerze, cerkve ter medije najprej zajel kulturo.«
To so besedeAntonia Gramscija, marksističnega teoretika in začetnika kulturnega marksizma. Desetletja po njem smo priča izbruhu politike identitete. Agresivno in hitro se je pojavila v Zahodni Evropi, okužila je tudi nekatere postsocialistične države. Promocija razgradnje tistega, kar je ustvarilo vsaj četrt tisočletja uspehov in rasti evropske civilizacije, je v rokah duševno bolnih, če ne zlobnih ljudi. Življenje v novem ultraseksualiziranem svetu, ki ruši vse moralne in univerzalne meje ravnanja, vsiljuje manjšina, ki je glasna in zganja dovolj veliko hrupa, da si psihopati in sociopati med politiki, ki odločajo o usodi življenja državljanov, domišljajo, da imajo poslanstvo božanstva.
Prav ima Jože Mlakar (to sem tudi sam večkrat zapisal), ki pravi, da je to mogoče le, ker so se ljudje odpovedali Bogu. Naj dodam, da ne samo to. Posvetne oblasti so si nadele masko Boga. Zdaj ni več Bog tisti, ki se ga ljudje zaradi poslednje sodbe bojijo, ljudje so se začeli bati vlad in počasi zanemarili božja opozorila, kaj je prav in kaj ni prav. Tudi zato se je lahko zgodilo, da so poslanci sprejeli novelo družinskega zakonika, ki je naslednja stopnja načrta kulturnih marksistov – uničenje družine. In prava vojna se je pravkar začela.
Zvijačnost kulturnih marksistov je, da se družina obrne proti njej sami, da se njena razgradnja kot skupnosti očeta, matere in otrok uporabi za izbris naslednje tarče – naroda. Treba je razumeti njihov načrt, njihove namene. Družina je osnovna celica, da se ohranijo nacionalni jezik, kultura, tradicija in vera. Zamislite si, da je telo narod, družina pa človeška celica, najmanjši del organizma, ki mu pravimo tudi gradbeni element življenja. Da bi uničili telo, je treba uničiti celico. To se najlažje naredi tako, da se virusu omogoči vstop vanjo. In natanko to so naredili poslanci, ki so glasovali za novelo (ali so se vzdržali) – odprli so vrata smrtonosnemu virusu, ki se bo zdaj razmnoževal in uničeval druge, neokužene celice. In sploh ni potrebno, da virus okuži vse celice v telesu, dovolj je, da doseže kritično točko, ki uniči imunski sistem in tako ubije celotno telo.
Družina oziroma njena temeljna struktura (ali namen) kot zveze moškega, ženske in potomcev je bistvena za nadaljevanje in reprodukcijo geografsko zaokrožene družbe, ki jo prepoznamo kot domovino, državo ali skupnost nekega naroda. Regulatorna opredelitev zakonske zveze kot skupnosti dveh oseb in možnost posvojitve otrok partnerjev (ne)znanih spolov je virus, ki bo sistemsko načel sposobnost naroda po samoohranitvi (poleg drugega virusa, ki ga prepoznamo kot spuščanje tretjega sveta v skupnost, kjer je kultura diametralno nasprotna gostiteljevi). Slovenci smo kot narod skozi zgodovino preživeli cesarstva in kraljevine, nam tuje državne tvorbe, ravno zaradi družine, ki je iz roda v rod prenašala domač jezik, kulturo, tradicijo in vero. To je tista krvna linija, ki jo je težko uničiti in se vedno znova pojavi; včasih od nikoder.
Narod ti lahko napadaš, okupiraš ali izvajaš genocid, a vedno bo na istem geografskem območju ostalo seme, tisto jedro naroda, ki ga prepoznamo kot nuklearno, tradicionalno družino. Ta bo (lahko za dolga stoletja povsem potihoma) prenašala naprej tisto, kar jih je nekoč držalo skupaj in kar jih bo v prihodnosti držalo skupaj. Tako smo Slovenci preživeli tisočletja. In ko smo končno dobili svojo državo, ki je država Slovencev in Slovenk, se najdejo koristni idioti globalistov, ki z virusom želijo uničiti družino in njeno zmožnost svojo zgodovino prenašati na potomce. To ni nič drugega kot poskus izbrisati narod. Nismo edini. To se dogaja povsod po stari celini; ponekod je virus skoraj že ubil gostitelja (Švedska, Francija, Nemčija).
Ideologija identitete (ob teoriji spolov) na novo opredeljuje moške in ženske, na novo definira družino. Zdaj ne gre več samo zato, da moški, ki si domišljajo, da so ženske, silijo v ženske športe in garderobe; da je treba tudi moškim brezpogojno zagotoviti dojenje in nosečnost (kakopak, tudi splav); da se najmlajše spodbuja k zgodnji spolnosti; da šole odvračajo otroke od svojih staršev; da se spodbuja k spremembi spolov; da pop kultura najstnike prepričuje, da si ´in´, če spremeniš spolno usmeritev. Cilj kulturnih marksistov je, da zmeda v glasi otrok in najstnikov povzroči odklon od družine. In ko ta ni več varno zavetje pred nemoralo in bogaboječe pribežališče pred zlom, se potomci ne odvrnejo samo od družine, ampak od naroda. Začne se zaničevanje samega sebe, družine in naroda, patriotizem zamenja multikulturalizem. S tako opranimi glavami in virusom v sebi nobena skupnost, ki je prej preživela stoletja s skupnimi vrednotami, ne more obstati več. Z napadi na narod (telo) se lahko obstane, z napadi na nuklearno družino (celica) ne umre samo družina, ampak tudi narod. Zato je cilj ´enoplanetarcev´ uničenje osnovne celice naroda.
To perspektivo, to veliko sliko je treba imeti pred očmi, ko o tem govorimo in se proti temu borimo. Ne moremo več reči, to je majhna stvar, to je majhna in nepomembna težava. Ni res. Zdaj je pomembna vsaka malenkost. To niso več smešni ljudje s klobuki iz kositrne folije ali nesmisli iz knjige Alice v čudežni deželi; za levico ni nič samodejno in samostojno, za levico je vse med seboj povezano, tudi malenkosti, ki se sprva zdijo smešne in posmeha vredne. In te ´malenkosti´ trajajo že dolgo, vsaka generacija doda novo. In na koncu bodo prihajajoče generacije brez kakršnihkoli filtrov spodobnosti. Če se jim danes vsili noveliran družinski zakonik kot nekaj normalnega, bodo jutri običajne pedofilske poroke iz islamske kulture, pojutrišnjem pa bosta zakonsko zvezo sklenila oseba neznanega spola in steblo hrasta, ki jima bo država uradno dovolila posvojiti namišljenega možiclja s podganjo glavo. Deviantne prakse, ki so bile včasih zdravniški problem, bodo prestopile ograje in postale ne samo normalne, ampak družbeno zaželene. In tam, kjer bodo mladi podzavestni umi že povsem reprogramirani, bodo nuklearne družine zločin, pripadnost narodu pa odklon, ki se kaznuje z rehabilitacijo ali smrtjo.
Zato je zahteva levice, da imajo pod nadzorom izobraževanje. Mladi se takrat oblikujejo, najlaže se indoktrinirajo, uniči se jih detektorje resnice in čednosti. To nalogo imajo aktivisti LGBT, ki prihajajo v šole. Brišejo jim spoštovanje družinske avtoritete in pospešujejo navezovanje stikov z novo ´normalnostjo´. Otrokom, ranljivi kot so, je to sprva zabava, ki kasneje postane zaukazana smer. To je ključno. Uničevanje družine je torej veliko globje, kot se kaže navzven. Ampak dokler ne odpokličemo iz parlamenta poslancev, ki s pomočjo zakonodaje spreminjajo ´slabo´ v ´dobro´, bodo še naprej širili morilski virus.
Slovenci smo se kot narod ohranili zaradi krščanstva in splošno sprejetega koncepta nuklearne (naravne družine). To je bila zdrava celica naroda, tisto sidro, ki je vzdržalo vsa plimovanja in nevihte. Novela zakona je močno zarezala v verigo, ki povezuje sidro in ladjo. Potrebno bo veliko truda, da popravimo spojne člene. Vsekakor moramo najprej sneti ´lepe´ rokavice in se z levico spopasti oboroženi s tistim, kar najbolj sovražijo – domoljubjem. Slednji izraz zajema oboje: naravno družino in ljubezen do svojega naroda.
Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija (5. oktober 2022).
Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.
Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)
»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.
Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.
Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.
V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).
Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.
Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin, predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«
Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:
»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…) Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)
Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.
Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila toEvrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.
Na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija pri Tavčarjevem dvorcu na Visokem v Poljanski dolini (24. september 2022) sem govoril o svobodi govora. Tukaj je nagovor*:
Običajno bi vas ob nekem drugem času in na nekem drugem kraju pozdravil: »Dragi gospodje in gospodiči, drage gospe in gospodične.« Tokrat ne bom. Ne tukaj. In ne zdaj. Rekel bom: »Dragi prijatelji.« Nisem dober govornik, ne retorik, kot sta to kolega televizijca Boris in Aleksander, kljub temu bo poskusil nekaj povedati. In vi, dobri ljudje, mi ne boste zamerili kakega govorniškega zatika ali pogleda na ta list papirja, kjer imam zapisano kako misel, kak citat.
Zatorej, dragi prijatelji, radostno je vas je videti. Prišli ste od blizu in daleč. Predvsem pa nas je veliko. Ni nas malo! Ni nas malo. Vsekakor nas je več, kot bi si želeli nekateri zoprniki. Tisti zoprniki, ki želijo uničiti in iz slovenskega medijskega prostora izbrisati Nova24TV in revijo Demokracija. Tisti zoprniki, ki želijo utišati tudi vas, ki nas podpirate. Ampak ko vidim to množico, vem, da si bodo polomili zobe. In ne bo ga zdravnika ali zobozdravnika na tem svetu, ki bi jim potem lahko popravil čeljust.
Dragi prijatelji, nad Slovenijo, mojo, vašo in našo domovino, se že dlje časa zbirajo temni, nevihtni oblaki. Prvorazredni, visokoleteči in elitni paraziti nam ne želijo odvzeti le sredstva za preživetje, napadajo nas, ker ne kimamo njihovim namišljenim in izmišljenim, bom rekel, postmodernističnim in transhumanističnim vrednotam. Katere so te vrednote, smo videli v zadevi Fotopub. Celo našo nacionalno identiteto nam odrekajo. Po slovenski zemlji še vedno hodi oseba, ki ji samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, oseba, ki je dejala, da si Slovenci ne zaslužimo svoje države, ker sploh nismo narod. Si morate mislite. Zanika naš obstoj kot naroda. Ampak mi smo že dolgo tod.
Poglejte to čudovito Poljansko dolino. Prek teh hribov je še ena dolina. Po teh dveh dolinah so pred davnimi časi naši praprapradedje in prapraprababice odhajali malo bolj proti severu, proti visokim Alpam, kjer so kalili in kovali najboljše jeklo v takratnem rimskem cesarstvu. Od takrat smo že in še mnogo dlje nazaj. Majhna skupinica ljudi, ki se vsako leto zbira v še eni prekrasni slovenski dolini, dolini Soče, to odkriva in razkriva. Ampak nekateri, ki se kitijo z nazivi in naslovi, so akademiki, doktorji in zgodovinarji, to zanikajo. Pomislite, zanikajo izvor svojega naroda. Mi smo o tem pisali, predvsem lani v rubriki Slovenci in slovenstvo, pa so nas napadali, grozili in želeli utišati. Ne samo zaradi tega.
Povem vam, ne smemo se zateči k zvokom molka, k zvokom tišine. Ravno na to računajo – da bomo obmolknili. Moramo imeti pogum, da povemo, kaj si mislimo, da povemo svoje mnenje. Podobno preganjajo svobodo govora po celi Evropi, še posebej na zahodu stare celine. In to v državah, ki smo jih nekoč imeli za ideal demokracije in svobode. Predvčerajšnjim, ta četrtek, so mi francoski kolegi poslali pismo. Povedali so, kako tamkajšnji predsednik Macron in njegov trop preganjajo drugače misleče. Takole so napisali, bom kar prebral: »Kar umre pod temi ponavljajočimi se udarci, to je svoboda izražanja. In če danes ne boste ukrepali vi in vsi tisti, ki se zavedate, da jo je treba nujno braniti, bo neizprosno izginila.« Bolj se ne bi mogel strinjati.
Ampak jaz spet pravim takole. Dokler bo eden izmed, dokler bo zadnji izmed nas pokončno stal, bomo stali vsi! In vedno bo nekdo od nas pokončno stal. Vedno so se v zgodovini našli ljudje, ki so preganjali drugače misleče in jih želeli utišati, a vedno znova so bili v zgodovini tudi ljudje, ki so se temu uprli in branili svobodo govora. Tudi zaradi teh ljudi smo danes tukaj. Imamo zgodovinsko dolžnost, da ohranimo njihovo izročilo, da ubranimo in ohranimo svobodo govora. Nisem prepričan, res nisem prepričan, da bo naša generacija uživala sadove tega boja. Kot zdaj kaže, utegne biti boj ne samo za svobodo govora, ampak tudi za osebno in ekonomsko svobodo, še dolg. A bomo vsaj ponosni na to, da se nismo brezvoljno uklonili in začeli živeti v njihovem namišljenem svetu, v njihovem vzporednem svetu, ki nam ga rišejo.
Najbrž je večina izmed vas gledala film Matrica. Spomnili se boste prizora, ko je Morfej filmskemu junaku Neu ponudil dve tableti. V levi roki je držal tableto, ki je pomenila življenje v laži, nevednosti in v vzporednem svetu, v desni roki je držal tableto, ki je pomenila resnico in življenje v realnosti. Neo je izbral resnico in boj zanjo. Tudi jaz sem to izbral. Zato me zlobniki danes procesirajo in obsojajo na sodiščih, preganja me tožilstvo, zaslišuje policija, obrekujejo v medijih. Stalo me je precej zdravja. A mi ni žal, ker vem, da sem delal prav in delam prav. Enako je z vsemi, ki delajo na Nova24TV in reviji Demokracija. In nobenega dvoma, da ste tudi vi izbrali resnico in pravico. Drugače vas danes ne bi bilo tukaj. Hvala vam.
Boj za svobodo govora bo vrhunec naše generacije. Zaradi tega ima smisel vse, kar se nam je zgodilo, kar se nam dogaja in kar se nam bo še zgodilo. To mora biti zaključek neke preteklosti in začetek prihodnosti. Zato je treba pregnati temne, nevihtne oblake. Mogoče, res mogoče smo vse to potrebovali, da smo se prebudili. Pravim vam. Tisti, ki upajo, da nas bodo utišali, bodo razočarani. In ko bomo opravili to delo, se bomo umaknili v zavetrje časa in senco prostora. Zavedali se bomo, da smo upravičili zaupanje naših prednikov. Ne samo svobodo govora, osebno svobodo in ekonomsko svobodo, tudi našo tradicijo, našo kulturo, naš jezik in našo vero bomo predali v hrambo našim otrokom in vnukom. In oni naprej rodovom, ki prihajajo.
Ne vem, kaj naj vam še porečem. Dragi prijatelji, Bog vas živi! Bog živi Slovenijo! Hvala še enkrat vsem, hvala, ker ste prišli. Hvala vam. Ganjen sem.
*Zapis je nastal na podlagi pripravljenega zapiska. Mestoma kaj odstopa ali je spremenjen vrstni red besed, vendar je vsebinsko enak. Ko dobim magnetogram, ga bom popravil, da bo ustrezalo dejansko izrečenemu.
Čeprav ni jasno, ali je na odločitev evropskih poslancev vplivala ocena göteburškega inštituta ali ne, je vendarle treba uvodoma nekaj povedati o njem. Inštitut mediji pogosto predstavljajo kot ugledno neodvisno in neprofitno organizacijo, ki z indeksom meri stanje demokracije v neki državi. Kar je seveda čista manipulacija. Inštitut meri stanje liberalne demokracije v neki državi, kar je v poročilu jasno označeno. Neko državo ocenjuje, koliko odstopa od liberalnodemokratske ideologije, ki jo ima za edini pravi svetovni nazor. Na Madžarskem je na oblasti Fidesz, ki je deklarirano konservativna politična stranka, kar avtomatično pomeni veliko ideološko odstopanje (glede migracij, družine, naroda, tradicije, splava). Po drugi strani V-Dem zelo visoko ocenjuje Španijo, kjer so na oblasti izpričani socialisti, čeprav je socializem dokazano avtoritativni režim. Toliko o ozadju indeksiranja in o tem, koliko so poročila inštituta verodostojna.
Besedna zveza »volilna avtokracija« je v zadnjih letih postala zelo priljubljena v besednjaku evropskih postmodernističnih levičarjev, za svojo so jo vzele tudi nekatere (vsaj na papirju) desne politične skupine. Z njo označujejo oblasti v Evropi, ki niso sprejele vrednostnega koncepta liberalne demokracije. Po njihovo je to edini pravi in sprejemljivi svetovni nazor, ki zagotavlja svobodno demokracijo. Vse, kar je ideološko desno od sredine, ali je na desni, pa se ne podreja tej »religiji«, in odstopa od »novih vrednot«, naj bi bilo totalitarno in avtokratsko. In, kakopak, kršitev načel pravne države (izmuzljivega in zelo prilagodljivega pojma, ko je treba neko državo obtožiti). Tudi zato sta Madžarska in Poljska, kjer sta vlado z večino sestavili konservativni stranki, ves čas na udaru Bruseljskih birokratov (tudi Slovenija je bila, ko je vlado vodil Janez Janša).
Evropski parlament je torej v četrtek sprejel levo usmerjeno »poročilo« o Madžarski, v katerem piše, da EU Madžarske ne obravnava več kot svobodno demokracijo, ampak kot »volilno avtokracijo«. Za je glasovalo 433 evropskih poslancev, proti 123, 28 pa se jih je glasovanja vzdržalo. Od slovenskih evroposlancev so »poročilo« podprli Klemen Grošelj (Renew), Ljudmila Novak (EPP/NSi) ter Matjaž Nemec in Milan Brglez (oba S&D/SD). Proti sta glasovala Milan Zver in Romana Tomc (oba EPP/SDS), Franc Bogovič (EPP/SLS) se je glasovanja vzdržal, Irena Joveva (Renew) pa se glasovanja ni udeležila. Poslanci, ki so bili proti, so »poročilu« očitali pomanjkanje objektivnosti, prav tako iz »poročila« ni jasno, kje in kako naj bi do kršitve načel pravne države prišlo. Zato ravno odnos velike večine evropskih poslancev, ki so glasovali za, prispeva k spodkopavanju pravne države v EU in k nadaljnji politizaciji koncepta pravne države.
Kaj sploh je »volilna avtokracija«? Avtokracija je vladavina, kjer je oblast omejena na nekaj ljudi v državi. Torej bi »volilna avtokracija« pomenila, da ima volilno pravico na Madžarskem zelo majhna skupina ljudi. Toda na madžarskem imajo splošno volilno pravico, kandidirajo in glasujejo lahko vsi, svobodno se združujejo v politične stranke in koalicije, glasovanje ni odrekano nikomur. »Volilna avtokracija« na Madžarskem torej ne more biti dlje od resnice. Zato je pri evropskih poslancih, ki so glasovali za »poročilo« možno samo dvoje: ali so dojemljivi za lažna poročila in pokvarjeni do obisti ali so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni.
Demokracija in svoboda na Madžarskem nista umrli ter, kot zdaj kaže, nikoli ne bosta. Madžarska je parlamentarna demokracija, volitve na Madžarskem so bile svobodne in poštene. Opazovalci volitev (ideološko levo opredeljeni) so imeli »pripombe« na medijsko pristranskost in nejasna pravila financiranja volitev. Kar je bilo spet zelo enostransko mnenje. Na Madžarskem je polovica medijev še vedno v lasti in pod vplivom leve opozicije, kar je, denimo, veliko več kot v Sloveniji (80 odstotkov medijev je naklonjenih levici). Če nek medij preneha izhajati, to ni zaradi vlade, ampak zato, ker je za bralce očitno tako nezanimiv, da se jim zdi škoda denarja, da bi ga plačevali. Prav tako pod Orbanovo oblastjo nobenega urednika ali novinarja niso sodno preganjali zaradi stališč in mnenj. Ljudje so se pač na volitvah večinsko odločili (in to je njihova pravica, da izberejo, kogar želijo) za Fidesz. Dobil je večino, kar pomeni tudi zelo stabilno vlado.
To, da je Madžarska izrazito usmerjena proti ilegalnim migracijam (nikakor ne proti resničnim beguncem, saj je na Madžarskem okoli 25.000 Ukrajincev, kar je po številu četrta država v EU), prepoveduje LGBT propagando v šolah, priznava biološka spola, postavlja madžarski narod, kulturo, jezik in tradicijo na prvo mesto v svoji državi ter želi s ciljno demografsko politiko povečati število avtohtonih Madžarov, je povsem legitimna konservativna politika (ob tem, da sploh nima tako strogih omejitev glede splava, saj ženska lahko prekine nosečnost do 12. tedna nosečnosti, istospolni pari so lahko registrirani kot partnerske zveze, vendar so istospolne poroke neveljavne). Vse to nima nikakršne zveze z »volilno avtokracijo«. Kar priznavajo celo levi analitiki: ni enotne definicije in ne splošnega konsenza med analitiki in političnimi strokovnjaki, kaj je »volilna avtokracija«, kot nekakšen hibridni politični sistem, ki ne zagotavlja minimalnih demokratičnih standardov.
Zato se zdi glasovanje evropskih poslancev o nečem, česar dobro ne razume nihče, tragikomično. Komično zato, ker poslanci izpadejo neartikulirano govoreči klovni, tragično zato, ker lahko Evropska komisija zaradi teh namišljenih obtožb odtegne Madžarski evropska sredstva. In na koncu: evropski poslanci so sami izpadli avtoritarni, saj s svojim delovanjem marginalizirajo večinsko mnenje in voljo madžarskega prebivalstva.
Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.
Kavarna Hayek 
