»Na Švedskem je zelo dobro,« pravi visoko kvalificiran uporabnik pametnega telefona Hassan, ki že 11 let išče delo

Značke

Filipstadt, migracije, migrant, Švedska

Hassan Dhgey Himiye je oče devetih otrok. Je eden izmed tistih nanotehnologov, astronavtov, inženirjev, zdravnikov, učiteljev in IT strokovnjakov, ki so zapustili dom in se prebili v Evropo. Zaradi njega je stara celina boljša, še posebej Švedska, kjer se je naselil v Filipstadu, mestecu, ki je obkroženo z idiličnimi jezeri in leži zahodno od Stockholma.

Hassan je pred enajstimi leti iz Somalije prišel na Švedsko, poroča Fria Tider (v angleščini na portalu Gates of Vienna). To je bil zanj kot zadetek na loteriji. »Na Švedskem je zelo dobro,« je dejal na SVT (švedska nacionalna televizija).

To očitno pomeni, da mu skandinavska država omogoča iskanje dela, ki ga po več kot desetletju še ni našel, čeprav je medtem zelo napredoval: postal je postal strokovnjak za uporabo pametnega telefona, profesionalen gledalec televizije,  kvalificiran pohajkovalec po mestu in kljub obilici tega dela zelo potrpežljiv, ko je treba čakati v vrsti za denarno nadomestilo. Ima tudi občinsko potrdilo o integraciji. Tudi to šteje, brez dvoma.

Somalijci so na Švedskem »ranljiva skupina«. Naštejmo nekaj dejstev:

Konec leta 2019 je na Švedskem (SCB) živelo 111.014 Somalijcev.

Vsak Somalijec, ki prejme dovoljenje za prebivanje, stane davkoplačevalce 10 milijonov SEK (ABC), kar ustreza okoli 950.000 evrov.

Med Somalijci, ki živijo na Švedskem do štiri leta, je povprečni dohodek iz dela 100 SEK/mesec (9,5 evra), ostalo pa so nadomestila (RUT).

Devet od desetih somalijskih priseljencev je nepismenih (Yle).

Eden od petih mladih Somalcev v Göteborgu je vpleten v vsaj en nasilni zločin v dveh letih (GP).

82 odstotkov Somalijcev na Švedskem je brezposelnih (SR).

Povprečni IQ v Somaliji je približno 68. To pomeni, da je verjetnost, da ima naključni Šved višji IQ kot naključni Somalec, 94 odstotkov (Lynn 2002).

Somalijci so bistveno bolj zadovoljni z življenjem na Švedskem kot etnični Švedi. Somalijski nepismeni so najbolj zadovoljni s Švedsko (SvD).

Hassan Dhgey Himiye je za švedsko televizijo dejal, da je »Švedska res velika država« in da je »na Švedskem, res dobro«.

Dnevnik Svenska Dagbladet (SvD) je nad nepismenimi Somalijci, ki so s Švedsko najbolj zadovoljni, tako navdušen, da je Somalijce opisal kot »najbolj ponosne Švede«.

»Tisti, ki se počutijo najbolj domače in so ponosni, so Somalijci,« je ob predstavitvi raziskave dejal Bi Puranen, generalni sekretar globalne raziskave vrednot.

Hassan je že dve leti vdovec. SVT ne poroča, kako je umrla njegova žena.

Tako to počno socialno pravični in borci za svobodo: v Studiu City zabava s šampanjcem v kristalnih kozarcih, nato najem zasebnega letala za 68.572 evrov

Značke

BLM, BLM Global Network Foundation, Fundacija BLM, Kalifornija, Patrisse Cullors, rasizem, socialna pravičnost, Studio city

Bilo je nekaj mesecev nazaj, ko so na rojstnodnevni zabavi v Studio Cityju žvenketali kristalni kozarci za šampanjec in se je veselilo z denarjem, ki ni namenjen zasebnemu veseljačenju. »To je bila morda napaka,« pravijo vpleteni.

In da ne bo kdo mislil, da gre za lažno novico. Govora je, kakopak, o zelo dragi in pretežno belski soseski Studio City v Kaliforniji (za tiste, ki ste pomešali: slovenski Studio City ni edini na svetu in takoj pomisliti nanj bi bilo najmanj domišljavo), kjer so vodilni gibanja Black Lives Matter (BLM) za šest milijonov ameriških dolarjev kupili pravo malo graščino. In seveda, kot se za borce za pravičnost in proti sistemskemu rasizmu spodobi, uživali. Običajno na območjih in dragih lokacijah, ki jih poseljujejo belci. Tisti, ki so krivi za vse tegobe črnskega prebivalstva.

Zadnje tedne prihajajo na dan podrobnosti, ki so nekaterim nižje rangiranim članom BLM dvignile pritisk. Patrisse Cullors, soustanoviteljica BLM in vodja Fundacije BLM Global Network Foundation (BLMGNF), je odstopila že lani, ko so oblasti začele preiskovati njen nepremičninski imperij in ni bila oddana davčna prijava že od leta 2017. Nakup 6.500 kvadratnih metrov velike nepremičnine s šestimi spalnicami v Studio Cityju je bil razkrit šele nedavno, saj se je skrival za slamnatim lastnikom. Fundacija BLM je sicer samo leta 2020 prejela 90 milijonov dolarjev (83,9 milijona evrov) donacij in takrat se je začelo tudi razkošno življenje vodilnih.

Cullorsova se je seveda takoj postavila v vlogo žrtve, podprl jo je tudi medijski mainstream. Davčni obrazec je poimenovala za »orožje proti temnopoltim ženskam«, čeprav šestmestni čeki za različne storitve družinskim članom in prijateljem zadevo postavljajo v povsem drugo luč.

Večina niti ne ve, da je Cullorsova svojo kampanjo samoobogatenja začela že leta 2016. Medtem ko so zavzeti privrženci njenega gibanja metali molotovke na policijo, se je odpravila na nakupovanje nepremičnin in si privoščila štiri zasebna stanovanja – vse skupaj za 3,2 milijona dolarjev (2,9 milijona evrov). Med tem, ko je nakupovala, je najela zasebno letalo (za 73.523 dolarjev ali 68.572 evrov); kdo bi se obremenjeval s prvim razredom, ko pa lahko na zasebnem letalu dobro pretegneš noge, mar ne?

Ampak zdaj jo čudi, da so ji hrbet obrnili tudi njeni temnopolti podporniki, ki želijo izvedeti, kako je bil porabljen denar donatorjev.

No, ta je šel Paulu Cullorsu, Patrisseinemu bratu, ki je prejel ček za 0,84 milijona dolarjev »za varnost«; Damonu Turnerju, ki ima s Cullorsovo otroka, so prek njegovega podjetja plačali 0,97 milijona dolarjev za »kreativne storitve«; Janaya Khan, žena Cullorsove (ja, biseksualka je) in mednarodna aktivistka mreže BLM, je svojo dejavnost opravljala v kanadskem dvorcu, ki je vreden 6,3 milijone dolarjev (5,9 milijona evrov).

Zdaj Cullors in njeni privrženci trdijo, da jih je »desni medijski stroj« hotel oblatiti, ker so »kupili nekaj prekletih hiš«.  

Kalifornijsko ministrstvo za pravosodje je sicer pred dnevi BLM obtožilo, da ni predložila letnih poročil. BLM je zdaj v postopku.

Ključ za srečo ni na Kordiševi nočni omarici

Značke

ekonomija, Janez Šušteršič, levičarji, Matevž Frančež, Miha Kordiš, robert golob, SDLevica, Vlada RS

Ekonomija na mikro ravni je dokaj preprosta zadeva. Slaščičar, ki bo v okolju, kjer imajo radi jagodne torte, prodajal čokoladne torte (ker jih ima sam neizmerno rad), bo zašel v težave. V prosto tržnih državah ima dve možnosti: ali se prilagodi povpraševanju ali se preseli v okolje, kjer imajo radi čokoladne torte. V vzporednem svetu (beri: reguliranih državah) ima domišljija socialističnih inženirjev prosto pot. Da bi »pomagali« ubogemu slaščičarju, ki je slučajno prijatelj prijatelja vidnega funkcionarja, mu dajo subvencije, da lahko še naprej prodaja tisto, kar ima sam rad, ali pa preprosto sprejmejo zakon, ki (pod krinko varovanja zdravja ali česa podobnega) prepove prodajo jagodnih tort. V takem svetu se prej ali slej vse sesuje, ostane le pot v propad in revščino.

Čeprav je zadeva nadvse enostavna, sta Miha Kordiš (Levica) in Matevž Frangež (SD) v zadnji Tarči dokazala, da ne razumeta niti najbolj preprostih zakonitosti ekonomije, kaj šele javnih financ, o katerih sta razpravljala, zagovarjala koalicijsko pogodbo ter oporekala znanje ekonomistu in nekdanjemu finančnemu ministru Janezu Šušteriču, ki ni mogel skriti začudenja; zagotovo se je spraševal, kaj sploh počne v studiu. No, najbrž je vedel, da je razprava s centralnoplanskimi indoktriniranci in glavnimi vedeževalci, ki bodo kot pastirske duše vodile ljudi proti sončnemu vzhodu, nemogoča, zato se je trudil biti nadvse vljuden. Ni treba posebej razlagati, da se ključ za srečno življenje ne skriva v predalu Frangeževe ali Kordiševe nočne omarice. In da nihče ne more misliti na vse in vsega načrtovati. Še najmanj ta dva rešitelja planetov. Kakorkoli, Tarča je bila vsekakor spektakularen ognjemet ekonomske nepismenosti in napoved, kdo bo vodil državo in v katero smer se bo vse skupaj zasukalo.

Kako bo v praksi potekalo uresničevanje koalicijskega dogovora, so dva dni kasneje pokazali predvolilni podporniki levice – Tea Jarc in njeni poulični kameradi. Zasedli so Plečnikov stadion (v večinski lasti zasebnika) in sporočili, da so stadion »odprli«. Bati se je, da bo ta udarna revolucionarna pest enako ravnala, ko bodo novovladni skrajneži zahtevali »odprtje« praznih stanovanj. Zasebna lastnina očitno za njih ni nobena ovira, da ne bi dosegli svojega in si postregli. In potem se nas Bog usmili.

Ti »organizatorji ljudstva« so že prestavili v predatorski način delovanja, njihov ciljni plen so najprej uspešni posamezniki, ki so morali s svojimi rokami trdo delati, da jim je danes povsem upravičeno dokaj lagodno. Nato bodo prišli na vrsto vsi tisti, ki svojega stanovanja »ne morejo posesati v 15 minutah«, na koncu bo nesprejemljiva tudi kakršnakoli zasebna lastnina. To se že dogaja. A ker počno levičarji, je to dovolj velik razlog, da početje postane nevidno prevladujoči medijski srenji, ki je rajši že preklopila na organizirane obrekovalne uspešnice proti opoziciji.

Slovenija postaja peklenska luknja, kjer nič vašega ne bo varnega, kjer se bodo sredi noči pojavili v vaših domovih, delavnici, podjetju, na kmetiji ali vrtu. In da ne bo pomote. Oni niso nori, oni so škodoželjni in pokvarjeni, kričijo, da se borijo za pravičnejši in boljši svet. Kar je logično, saj nihče ne bo nikoli trdil, da se bori za slabši svet. In ti do včeraj obrobni bedaki so zdaj dobili še zaskrbljujočo količine politične moči, da vas oropajo in utišajo.

Zato je treba govoriti zdaj in toliko časa, dokler bo potrebno. Jasno in glasno je trena oporekati in kritizirati načrte, ki mejijo na (ali pa kar so) zločin. Molčati bi pomenilo biti v sostorilstvu. Besede so (tako se zdi) v trenutnem razmerju politične moči edino orožje na desni. Če bomo tiho in ploskali iluziji, bo to pomenilo, da se jim bomo prepustili v milost in nemilost. Še vaše truplo bodo pomolzli ob ustvarjanju anarhotiranije. Tokrat s pomočjo prihajajočih avatarjev z Gregorčičeve ulice.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (26. maj 2022)

Kdo so ljudje, ki so v mandatarjevi crème de la crème strokovni ekipi?

Značke

akademiki, intelektualci, izobrazba, levičarji, lynn Yaeger, mandatar, Melania Trump, Michelle Obama, rdeči čevlji, robert golob, Vougue

V prejšnjem tekstu sem omenil, da bo Robert Golob Dobri I. poslal v boj proti zlobnim kapitalistom, ki so vojni dobičkarji, svoje najboljše ljudi. Take ljudi, nekakšne koristne idiote, opisuje Nassim Nicholas Taleb (do katerega misli imam sicer odnos, ki je podoben knajpanju). Pravi jim »intelektualci, ampak idioti«.

Čeprav Golob okoli sebe ni zbral le intelektualcev, ampak se hvali s strokovnim crème de la crème, imajo mandatarjevi vojščaki vse značilnosti idiotov med intelektualci oziroma bedakov med strokovnjaki.

To so praviloma (no, so tudi izjeme) univerzitetno izobraženi ljudje, v svojem dosedanjem življenju malodane vsi po vrsti prisesani na državne in javne jasli, s trdnimi prepričanji, da vedo, kaj morajo početi drugi ljudje, koga morajo voliti, kako naj živijo in za kaj naj porabijo denar (ki jim ostane po vseh plačanih davkih). Njihovo prepričanje v svojo nezmotljivost (zmotljivi so le v primerjavi z Robertom Golobom) je neomajno, nestrpnost do drugače mislečih je neskončna, vsiljujejo ideje (po njihovo) nerazsvetljenim ljudem (beri: plebejskemu prebivalstvu). Če jim kaj ni všeč, protestirajo. Za to imajo prav posebne modne trende: od oblačenja trenirk prek kolesarjenja do nošnje rdečih čevljev s petko. A ker bi se (čeprav z jeklom okrepljena) petka pod intelektualno težo in strokovno tehtnostjo lahko zlomila, so nekatere obule kar rdeče športne copate (ali nekaj takega). In, kot vse kaže, bodo za Odlazkove medije kmalu postale modne ikone. Kot je denimo za Lynn Yaeger, modno urednico za Vogue, modna ikona postala Michelle Obama, ne pa Melania Trump.

Golobovi strokovnjaki so v prvih bojnih vrstah le, ko se pojavijo kot komentatorji v levičarskih medijih, sicer njihova koža ni nikoli na prodaj. To pomeni, da svojih razmišljanj in politik nikoli (ampak res nikoli) ne bi sami najprej preizkusili v praksi. Ko mandatar in njegova tovarišija govorijo, da bodo reformo zdravstva začeli z interventnim zakonom, ki ne bo le na papirju, ampak ga bodo »testirali, kako poteka v realnem življenju«, morate vedeti, da bodo nerazgledano rajo imeli za testne zajčke, njihova blaginja in ugled pa ne bosta ogrožena. Če se bo namreč izkazalo, da realno življenje deluje po drugačnih poteh kot njihove ideje, bodo krivi drugi: navadni ljudje, ker niso dojemljivi.

Na tem mestu pridemo do naslednje značilnosti Golobove strokovne ekipe: (ne)uspešnost njihovih zamisli v praksi je popolnoma nepomembna zadeva in v nobenem primeru ne bo vplivala na njihovo medijsko prodornost, kaj šele na njihovo (akademsko ali drugačno) kariero. Občasno sicer dobro zaznajo težave, a to je tudi vse. Ko se jih lotijo reševati, povzročijo še večje in nevarnejše težave. Nekako v smislu Murphyjevega zakona: Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Kljub temu se imajo (in tak občutek jim dajejo mediji) za nesporne avtoritete za ekonomska, politična, družboslovna, inženirska, arhitekturna, biološka in druga vprašanja. Ko govorijo o progresivni obdavčitvi, opisujejo enotno davčno stopnjo.

Mandatarjeva strokovna ekipa je živ dokaz, da formalna izobrazba človeka ne naredi pametnejšega. Kot ima lahko pretiravanje v vsaki stvari nasproten učinek, lahko neizmerno zlivanje družboslovnega znanja v glavo naredi človeka neumnejšega, kot je bil. Od takrat naprej ima vsak vaški posebnež, ki je dnevno naslonjen na gostilniški pult, bolj zdravorazumske poglede na svet, kot pa katerakoli feministka z doktoratom.

Ti ljudje, ki se zmotijo v vsem mogočem, čeprav isto stvar tisočkrat testirajo in »zgodovinsko« preverijo, so prepričani, da so njihovi trenutni pogledi edino pravilni. Če mi v prvič ni uspelo, mi bo v stotem poskusu, je njihova miselnost. Ni odveč povedati, da za seboj vedno pustijo opustošenje. To so pač ljudje, ki so študirali slovnico, preden so spregovorili; za njih velja, da razmišljanje nima nič skupnega s pisanjem (lahko neumno razmišljajo in dobro pišejo). Skratka, to so ljudje, ki 100-odstotno verjamejo v globalno segrevanje, ampak samo 40-odstotno v vremensko napoved, ki za jutri napoveduje dež. Enega nasveta se držijo kot pijanec plota: veliko lažje je uničiti človeka, kot preučiti lastne odločitve (in se mogoče spremeniti).

So pravi mojstri v tem, kaj morajo določen trenutek povedati. Vedo, da besede vplivajo na njihov ugled, nikakor ne dejanja. Zato v pogovorih, ki nimajo nobene veze z matematiko, vsaj enkrat preventivno omenijo algebro, v debatah, ki niti na daleč ne spominjajo na biologijo, ne morejo brez teorije spolov. Hkrati povedo, kje so bili, kaj so doživeli in menijo, da se vzreja kokoši ne razlikuje bistveno od dela kvantnega fizika. Ali drugače. Ljudi, ki delajo nekaj, česar Golobovi strokovnjaki ne razumejo (in ne razumejo skoraj nič), imajo za patološke desničarje in neoliberalne kapitaliste. Ko nekateri izdelajo nekaj, kar je za široko množico koristno, za njih pa ne, jih imajo za neizobraženo drhal. Čeprav bolj verjamejo v scientizem, kot v pravo znanost, se že zavzemajo za pravice robotov, ki lahko delajo samo 30 ur na teden in morajo imeti zagotovljeno minimalno plačo.

Skratka, prihaja obdobje karnevala zadetkov in neskončna film noir matineja.

Tukaj si lahko preberete o sedmih tipih levičarjev v Sloveniji.

Robert Golob Dobri I. in napoved boja proti zlobnim kapitalistom, ki »kažejo znake vojnega dobičkarstva«

»Ko bomo videli, da s prostovoljnimi dogovori ne uspemo zadovoljiti tega, da se draginja ne bi nesorazmerno prenašala na odjemalce oziroma porabnike, bomo lahko pristopili tudi z regulacijo cen. …. trenutno nekateri trgovci namreč že kažejo znake vojnega dobičkarstva. Ne moremo imeti podjetij, ki imajo največje dobičke med največjo draginjo, in se pretvarjati, da je to normalno.«

Lenin 1917? Stalin 1930? Mao Cetung 1949? Edvard Kardelj 1977? Milka Planinc 1982? Hugo Chávez 2000? Ne, Robert Golob 25. maja 2022 na RTV Slovenija.

Ni bilo treba dolgo čakati. V začetku tedna so mediji objavili podatek, da so lani prihodki slovenskih podjetij poskočili za 24, dobiček pa za 99 odstotkov, dva dni kasneje je mandatar Robert Golob začel govoriti, da to ni normalno, ker gre za vojno-dobičkarska podjetja. In ni ostalo samo pri tem. Levičarski mediji že pišejo o požrešnih kapitalistih in izkoriščanju delavskega razreda, njihovi politični in ideološki botri stresajo in razpravljajo o ´neoliberalnem kapitalizmu´ in ´diktaturi trga´, kamor je Slovenijo peljala Janševa vlada. Kakopak, kaviar levičarji, od katerih je malokdo v življenju kaj produktivnega počel, sedaj kot nekakšen svetilnik sredi razburkanega morja diktature kapitala vidijo Roberta Goloba Dobrega I., ki bo z »najboljšo ekipo strokovnjakov« temu naredil konec. Prva tarča bodo očitno trgovci, ki očitno zaradi previsokih marž »kažejo znake vojnega dobičkarstva«.

Da se nikomur od teh niti ne sanja, kako končno ceno oblikuje trgovec, sploh ni težava in si zaradi tega ne bi nihče niti belil glave, če ne bi iz napovedi izhajalo, da bo treba trgovce stisniti, področje zakonsko urediti in z regulacijo cen še okrepiti državni intervencionizem. Zlobni trgovci naj bi proizvajalcem zaračunavali storitve (in tako umetno povečevali marže), ki jih menda nihče ne potrebuje, niti niso potrebne. Če bi to regulirali, bi bila maloprodajna cena izdelkov za potrošnike nižja. To je logika slovenskih socialistov.

Zanimivo je, da dajatve in paradavki (ki so prilepljeni maloprodajni ceni in so glavni krivec za draginjo) krčmarskih ekonomskim vsevednežem sploh niso težava. Samo malo poglejte na položnice za elektriko, razrez cene bencina ali vprašajte trgovca (če vam bo želel povedati), s čim vsem je država obremenila končno ceno, pa vam bo takoj jasno, da so glavne ovire za nižje cene visoki davki, represivna državna administracija in restriktivne regulacije. Tisti, ki ´lupi´ ljudi, je država, nikakor ne zlobni kapitalistični trgovci.

Očitno je, da Golob ter njegova politkomisarja Luka Mesec in Tanja Fajon razmišljajo, kako zajeziti rast cen, predvsem osnovnih življenjskih potrebščin. Edino logično bi bilo, da bi zadevo uredil trg, toda jasno je, da trojica tovarišev razmišlja o regulativi, s katero bodo državni birokrati določili, kaj lahko trgovci ponujajo na trgu in po kakšnih cenah. To bo samo prvi korak k dokončni rešitvi vprašanja trga, ko bodo prosvetljeni populistično promovirali (in tudi uresničili), da bodo na Gregorčičevi 20 tudi določili, kaj se lahko proizvaja. Od tod do venezuelskega scenarija, ko sta Chávez in Maduro ljudem govorila, naj ne tarnajo, da so lačni, ko pa imajo mango na vsakem koraku (lahko ga pripravijo na sto in način, tako bodo imeli občutek, da vsak dan jedo drugo hrano), je le korak. Ja, do tega bo prišlo, ker je povprečen slovenskih volivec nasedel prevladujočemu razmišljanju domače medijske, akademske in politične scene. Ta se sicer predstavlja kot ´alternativa´, čeprav gre za paleo-antidesničarsko mainstream ideologijo, ki promovira kulturni in ekonomski marksizem. Vse to temelji na Marxovi ekonomski teoriji (delovna teorija vrednosti), ki ni bila brez razloga že davno zavržena in podvržena posmehu, saj je povsem enakovredna teoriji, da je Zemlja ravna plošča. Povem vam, distopijski trilerji bodo pravi blažev žegen v primerjavi s tem, kar nam Golob in tovarišija napovedujejo.

Osupljiva podobnost Golobovega nagovora z besednjakom boljševikov ali epidemija dobrih namenov

Značke

boljševiki, Edvard Kardelj, Levica, robert golob, socializem

V parlamentarnih demokracijah, kjer vladno koalicijo običajno oblikujejo politične stranke podobnega ideološkega predznaka, je povsem običajno, da sta pozicija in opozicija v konfliktu. To pomeni, da sta ideološko na nasprotnih bregovih ter da ima vsaka stran željo po ponosu in političnem (svetovnonazorskem) boju. Če ena od strani tega nima, nima svojih načel, s katerim oporeka drugi strani, potem ni konflikta. Prav tako ga ni, če se ena stran (opozicijska) povsem podredi volji vladajoče koalicije, s tem pa tudi izgubi željo po upiranju in preživetju. Temu lahko rečemo, da je vladna stran absorbirala opozicijo. Razmere postanejo še bolj skrb vzbujajoče, ko se opozicija ne samo podredi, ampak navdušeno pozdravlja osvajalca (vodilnega predstavnika koalicije). In natanko slednje pričakujejo prevladujoči mediji, ki so na zadnjih volitvah za zmagovalca ustoličili Roberta Goloba.

Seveda ne bomo nikoli natančno izvedeli, kaj je gnalo ljudi, da so tako množično glasovali za stranko Roberta Goloba. Če bi to ugotavljali, bi moral vsak volivec v trenutku, ko je izpolnil glasovnico, tudi povedati, zakaj je glasoval za primorskega Sončnega kralja. Ker to ni mogoče, je vse le ugibanje in nikoli dokazane teorije. Jaz sicer menim, da je svoje naredilo pranje glav z demoniziranjem SDS in desnice, kar sem omenil zgoraj. A na tem mestu se s tem ne bom ukvarjal, temveč z delom Golobovega nagovora ob glasovanju za kandidata za predsednika vlade.

Če je portal nacionalne televizije pravilno povzemal Golobove besede, mi je najprej padla v oči besedna zveza »boljša prihodnost«. Ta besedna zveza, ki variira od »svetle« do »boljše« prihodnosti, je tipična besedna zveza, ki so jo uporabljali komunisti (od boljševikov do jugoslovanskih komunistov). Gre za lahkotno propagando avtoritarnih režimom, ki daje občutek družbenega zadovoljstva in zajamčeno varstvo, da bo za to poskrbela komunistična partija. To so bili res fascinantni načini, kako so ljudem risali vizije utopične civilizacije.

Golob je šel še korak naprej. Takole poroča MMC:

»V tem mesecu se je po lastnih navedbah spraševal, kaj dejansko ljudje od njega in vladajočih pričakujejo. Na različne načine je ugotovil, da ljudje ne zahtevajo nič drugega kot to, da bo prihodnost lepša. Želijo si upanje na boljšo prihodnost, je navedel. To si želijo ljudje vseh strani, levi in desni, in Golob je ljudem javno podal obljubo, da bo to prinesel.«

Golob ni rekel, da si bo za »boljšo prihodnost« prizadevala vladna koalicija ali državni ustroj pod njihovo taktirko, ampak da jim bo boljšo prihodnost dal on in da se temu javno zavezuje. V sodobnem času težko najdemo primerljivo narcisoidnost in tako uporabo stalinističnega jezika. Spomnimo se samo prisilne kolektivizacije v Ukrajini v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je povzročila lakoto in je umrlo na milijone ljudi. Boljševiki so, da bi kmete prepričali v sovhoze in kolhoze, začeli s propagandno akcijo, ki je temeljila na besedni zvezi »boljša prihodnost« ali »svetla prihodnost«. Kdor od kmetov se je upiral prisilni kolektivizaciji, se je upiral boljši prihodnosti. Zato je bil obsojen kot »kulak« in »saboter«. Seveda je bil za to »svetlo prihodnost« (ki nikoli ni prišla) najbolj zaslužen Stalin, ki je »ustvaril čudovito sovjetsko civilizacijo«. Stalin je, kakopak, tudi znan po svoji široki viziji, iznajdljivosti, bistrosti in prodornem umu, na milijone trupel, ki so ostala ob poti v »svetlo prihodnost«, je pač kolateralna škoda, mar ne? In natanko to govori Golob.

Najbrž ni naključje, da se je »civilna družba«, s katero bo Golob »vzpostavil mehanizem za konstanten, kontinuiran dialog« zbirala na Trgu republike v bližini spomenika Edvardu Kardelju, očetu sistema samoupravnega socializma, o katerem govori Levica kot o »ekonomski demokraciji«. Kip, o katerem govorimo, upodablja Kardelja z množico ljudi, ki jo vodi v boljšo prihodnost. Povsem enako je bilo v Sovjetski zvezi. Kaj piše na plakatu z Leninom? Tole: »Za svetlo prihodnost komunistične družbe, univerzalno blaginjo in trajni mir.« Besednjak, ki ga uporabljata Levica in Robert Golob.

To je tisto, čemur pravimo epidemija dobrih namer, ki naj bi pripeljale, kot pravi Golob, v »socialno pravično in solidarno državo«. Naj bi uporabljam zato, ker so vsi tovrstni eksperimenti z dobrimi nameni imeli slabe posledice. A vedno znova upanje na poti v boljšo prihodnost služi popularizaciji številnih škodljivih in nesmiselnih politik. In ravno taki nameni so največje ovire in grožnje rasti blaginje in dobrega počutja državljanov.

Pod težo raziskav celo portal Green Car priznava: električni avtomobili zaradi večje teže in posledično večje obrabe pnevmatik povzročijo 400-krat več emisij kot izpušne cevi klasičnih avtomobilov

Značke

bencin, dizel, ekologija, električni avtomobili, emisije, Green Car, izpuhi, motorji z notranjim izgorevanjem, onesnaževanje, pnevmatike, trdi delci

Najbrž se bo tudi vam zdelo čudno (tudi raziskovalcem se je), ampak številke ne lažejo – električni avtomobili povzročijo veliko več škodljivih emisij kot avtomobili na fosilna goriva.

Vse se je začelo leta 2020, ko je britansko podjetje Emissions Analytics, ki je specializirano za meritve emisij, opravilo test izpustov trdih delcev pnevmatik. To so mikroskopsko majhni delci (PM2,5), ki so očem nevidni, a lahko resno škodujejo zdravju. Podjetje je takrat ugotovilo, da ti delci lahko zrak onesnažujejo tudi 1.000-krat bolj kot izpuhi. Že takrat so na spletni strani Green Car Reports, ki povzema testiranja, zapisali, da to lahko pomeni le eno – »da električni avtomobili navsezadnje morda niso brez emisij delcev« in da ne drži, da bo večja »uporaba električnih avtomobilov bo postopoma zmanjšala emisije iz izpušnih cevi«.

Njihove domneve so se na letošnjem testiranju izkazale kot točne. Celo več. Električni avtomobil izpusti več emisij, kot jih pride iz izpušne cevi klasičnega avtomobila na bencin ali dizel. Razlog? Teža, ki pomembno vpliva na obrabo pnevmatik. Povprečen akumulator tehta okoli 18 kilogramov, povprečna baterija za električni avtomobil pa 450 kilogramov, kar je 25-krat več. Vse to poveča obrabo pnevmatik, ki pri električnem avtomobilu izpustijo 400-krat več emisij kot izpušne cevi pri avtomobilu na fosilna goriva.

Jasno je, da avtomobili povzročajo onesnaževanje (ne glede na to, kaj počnete). Ampak zdaj je jasno še nekaj: glavni onesnaževalec so pnevmatike (nekateri delci gredo v zrak, ki ga dihamo, drugi v zemljo in jo zastrupljajo), pri tem onesnaževanju je ključna teža avtomobila. In električni avtomobili, ki jim želijo povečati doseg, bodo z večjimi baterijami vedno težji, kar bo okoljsko enačbo, da električni avtomobili manj onesnažujejo okolje kot avtomobili na bencin ali dizel, še bolj popačilo in jo nagnilo v prid dobrih, klasičnih avtomobilov z notranjim izgorevanjem.

Nova generacija volivcev

Značke

Alem Maksuti, Janez Janša, Levica, RTV Slovenija, vlada, volitve

Z levico težko najdeš skupni jezik. Pravzaprav je to misija nemogoče. Ne samo, da si ne želijo razprave o svojih stališčih, tudi poslušajo ne. Delajo se neme. Imajo sicer ušesa, a ta očitno ne opravljajo svoje funkcije. In ko jim ne uspe niti preslišati, ker so dejstva in argumenti preglasni, se zatečejo k tradicionalni taktiki – surovi sili in nasilju. Apologet tega je Alem Maksuti.

Kri bo, napoveduje. Ne s temi besedami, a opozarjanje desničarjev, naj se kar pripravijo na najhujše, je lahko samo revolucionarno nasilje. Ni prvič, da zoprnik grozi. To ima očitno v krvi, kar sploh ne moti največjih slovenskih televizij, da ga ne bi vabile v goste. Glede na propagandno naracijo hegemonističnih medijev so pogledi Maksutija (zagotovo enega najbolj nadležnih in nehvaležnih osebkov, ki so s trebuhom za kruhom stopili na slovensko zemljo) sprejemljivi, ker skoraj identičen besednjak uporabljajo Golob in njegova nova druščina; zavezali so se, da bodo v Sloveniji odplaknili desničarsko nesnago. In vseh, ki so z njo sodelovali. Toliko so vredne visokoleteče besede o sodelovanju: ulična govorica, ki odreka legitimnost desnici tudi, ko je v opoziciji, in javnost, bombardirana s tiransko medijsko propagando, ki temelji na obrekovanju, lažnih anketah in demonizaciji konservativnosti. Potem pravijo, da smo mi nestrpni.

Povsem novi načini oblikovanja vlade pokažejo poželenje njihovih izkrivljenih pogledov. Bolj papeški od papeža, kot pravi čarovniki s povsem novimi postopki in vrstnim redom si najprej razdelijo ministrske resorje, ne da bi (obetajoča se nova slovenska vladna) koalicija sploh vedela, ali bodo njihovi člani in organi potrdili program in koalicijsko pogodbo. Prav ima Janez Janša, ko pravi, da nikjer v demokratičnih državah ni česa podobnega in da je možno le tam, kjer je vlada zgolj fasada. In Golobova vlada to je – sofizem za odvračanje pozornosti od ljudi, ki stojijo v ozadju.

Tudi stvari in pojmi, ki jih uporablja levica, imajo za medije drug pomen, kot takrat, ko o njih govori desnica. Da bodo zdaj, ko so na oblasti, depolitizirali RTV Slovenija, je vzorčen primer. Politika ne more depolitizirati ničesar. Čim je zraven politika, je zadeva avtomatično politična. Ker je v lasti države in so zaposleni na Kolodvorski javni uslužbenci, je vse, kar počne ena ali druga stran – politično. In RTV Slovenija bo depolitizirana takrat, ko bo privatizirana in ne bo več treba prisilno plačevati prispevka. Nič prej in nič kasneje. To ve vsak, ki je vsaj malo osvobojen levičarske indoktrinacije.

Žal se živelj v teh krajih prebudi (če se sploh), ko je že prepozno. Vedno znova in znova nasede in verjame, da je zdaj to res to, a že naslednji dan mu življenje razpade. Krivi so seveda drugi. Kot bodo zdaj krivi drugi, ko bo Golobova vlada znižala plače in povečala davke. Bilo je dovolj resnih opozoril, da se bo to zgodilo, toda medijske laži (brez možnosti obrambe) so rodile povsem novo generacijo volivcev: nerazumno, a prepričano v svojo popolnost in genialnost, in izobraženo, a ciljno indoktrinirano. Tak krog se sklene na vsakih volitvah. Vmes se sicer lahko natrga, kar povzroči malce zmede in dvom v briljantnost odločitve, vendar je dovolj malo vandaliziranja dejanj in besed desnice, da se spet zlepi skupaj.

Prelomne točke očitno še nismo dosegli. Za preobrazbo Slovenije bo potrebnih več kot 50 let, pravi publicist Mitja Pucelj. A po tem, kar lahko vidimo, se bojim, da niti pol stoletja ne bo dovolj. Ne samo, da se je vse manj ljudi pripravljeno soočiti z realnim svetom, vedno več jih naredi vse, da iz dejanskega stopi v manj naporni vzporedni svet, ki je z manipulacijo simulirana preslikava obratnih dejstev v realnosti: dobro je slabo in slabo je dobro. Preprostega opisovanja, kaj se dogaja, ni več. Tudi zato so dobre številke Janševe vlade, ki odhaja, presenetile le tiste, ki jih ne samo, da jih niso hoteli videti, ampak jih v resnici niso želeli, čeprav je država boljši kondiciji, kot pod katerokoli levo vlado. Zdaj se obeta nekaj drugega. Če se bo uresničilo, kar obljubljajo, z besedami ne bomo mogli opisati prihajajoče groze.

Tekst je bil prvič objavljen v revije Demokracija (19. maj 2022)

Eeee, tovariš Kordiš, ne bomo se pustili izsiljevati ameriškim neoliberalcem in imperialistom, mar ne? AmCham Goloba in tovarišijo opozarja, da je koalicijska pogodba v mednarodne korporacije vnesla dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti v Sloveniji

Značke

AmCham, Ameriška gospodarska zbornica, ekonomija, Janez Janša, koalicija, koalicijska pogodba, Miha Kordiš, neoliberalizem, robert golob, socialisti

V Sloveniji je po volilni zmagi Goloba in tovarišije skoraj vsak dan poln socialističnih nesmislov, a ta teden je bil zaradi razkritja koalicijske pogodbe pravi ognjemet, da se je zaradi njegove spektakularnosti oglasila celo Ameriška gospodarska zbornica Slovenija.

V predvolilni kampanji je bilo (roko na srce) zelo malo povedanega o konkretnih odprtih gospodarskih vprašanjih in prepotrebnih reformah, največji televiziji sta se na soočenjih posvečali predvsem obrobnim in za blaginjo državljanov nepomembnih temah, ki nimajo nikakršnega pomena za pot Slovenije v prihodnost. Po zmagi protikapitalističnih političnih strank pa je skupina wannabe revolucionarjev, ki so ekonomsko nepismeni, dobila zagon. Najprej so davkoplačevalci izvedeli, da jih čaka povečanje števila ministrstev in številna na novo izmišljena delovna mesta, kjer bodo zaposleni zaslužni kruhoborci. Potem je najverjetnejši premier Robert Golob, ki je že pred volitvami sikal jezik o razveljavitvi ukrepov vlade Janeza Janše, napovedal višje davke, kar je bilo v medijskem mainstreamu zavito v »davčne izboljšave«.

Sledilo je nekajdnevno čakanje, kaj se bo skupina arogantnih in polpismenih diletantov dogovorila in napisala v koalicijsko pogodbo. Po kapljicah so ven curljale podrobnosti: od večjega vpliva civilne družbe, nevladnih organizacij in drugih parazitskih združb do ustvarjanja superdržave na čelu z Golobom, ki se ga ne bo smelo javno kritizirati in ki bo na belem konju vodil boj proti desničarskim talibanom. Se pravi proti tistim, ki se zavzemajo za svobodo izražanja in svobodo posameznikov pred prisilo ter so pristaši ekonomskega (prosto tržnega) sistema, ki je skozi zgodovino dokazano uspešen in je prinesel največjo blaginjo. Ampak kar je sledilo s koalicijsko pogodbo, je preseglo celo domišljijo očeta samoupravnega socializma Edvarda Kardelja. Odzvali so se številni.

Tako je AmCham (Ameriška gospodarska zbornica Slovenija) v današnjem sporočilu za javnost o koalicijski pogodbi med Gibanjem svoboda, Levico in SD zapisala:

»Ne bomo skrivali, da so nekatera določila koalicijske pogodbe v gospodarstvu povzročila razmislek o tem ali je Slovenija okolje, kjer bo mogoč razvoj, prav tako tudi v nekatere mednarodne korporacije vnesle dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti.«

Eeee, tovariš Kordiš, glavo pokonci, dvignite pest v znak upora; ne bodo nas ameriški neoliberalci in imperialisti izsiljevali, mar ne? Ali kako je že rekel najverjetnejši mandatar Robert Golob: njihovemu programu bo sledila cela Slovenija in vsi se mu bodo pridružili.

No, očitno več kot 400 podjetij, ki skupaj zaposlujejo okoli 70.000 ljudi in letno ustvarijo več kot 16 milijard evrov prihodkov, zbranih v AmCham Slovenia ne deli mnenj Goloba, Mesca in Fajonove. Če se bodo napovedi iz koalicijske pogodbe uresničile, bodo ta podjetja »mirovala« ali preprosto zapustila Slovenijo.

O AmCham Slovenia imam sicer svoje (ne preveč dobro) mnenje, ker delovanje preveč prilagaja (sodobnim) progresivnim trendom in se mestoma oddaljuje od svobodomiselne ameriške ekonomske tradicije. Deloma je to razumljivo, ker zbornica deluje v Evropi in Evropski uniji, ki postaja nekakšen konglomerat socialističnih gospodarskih politik. Tudi naslov pisma ne obeta nič dobrega. Naslov je: Čestitka gospodarstva in pogled na koalicijsko pogodbo. Tudi sam začetek je zavit v celofan, kot da se ne bi želeli zameriti tovarišem in tovarišicam, ki prihajajo na Gregorčičevo ulico v Ljubljani.  Drugače je to pismo zelo dobro in bi moralo biti Golobu resno opozorilo, naj se ne igra z gospodarstvom, ki je v Sloveniji (predvsem tuji investitorji) že tako ali tako nezaupljivo do različnih vlad. Pismo se zaključi takole:

»Ne bomo skrivali, da so nekatera določila koalicijske pogodbe v gospodarstvu povzročila razmislek o tem ali je Slovenija okolje, kjer bo mogoč razvoj, prav tako tudi v nekatere mednarodne korporacije vnesle dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti. Menimo, da so nekatera določila zapisana bolj kot želja in ne načrt. Vsekakor si želimo, da bodo vsi ukrepi in zakoni sprejeti premišljeno in da bodo preučene vse posledice, tako finančne kot tudi družbeno koristne. Hkrati si želimo sodelovanje in bomo veseli, če boste v nas videli partnerje za razvoj in oblikovanje okolja z večjo blaginjo za državljanke in državljane Slovenije.«

Najbrž si vsak, ki je vsaj malo pošten do sebe, ima še kanček zdravega razuma in si ne zatiska oči pred realnostjo, misli enako, kot so zapisali v AmCham.

Tako to počneta »filantrop« Bill Gates in »neodvisni« Guardian

Značke

Bill Gates, dojenje, Guardian, mleko

Seveda ni nič narobe, če nek filantrop mediju podari 3,5 milijona ameriških dolarjev, ta medij pa piše o njem kot dobrotljivemu božanstvu. Težava nastane, ko se bogataševa fundacija predstavlja kot velika dobrotnica in rešiteljica človeštva, medij kot neodvisen časopis, kot globalni svetilnih profesionalizma, vzornik generacijam žurnalistov. To je kratka zgodba, kako to počneta Bill Gates in Guardian.

Nedavno je portal Rumble poročal o nenavadni (finančni) povezanosti med ameriškem poslovnežem Billom Gates, ki se s svojo fundacijo predstavlja kot velik človekoljub, in med levičarsko populacijo zelo priljubljenim časnikom Guardianom. Na kratko gre takole.

JUNIJ 2020

Bill Gates je v svojim investicijskim podjetjem Breakthrough Energy Ventures (osredotoča se na podnebne spremembe)  zagnal podjetje z imenom BioMilq, ki se ukvarja z laboratorijsko proizvedenimi nadomestki za materino mleko in formulo za tako mleko prodaja (šlo naj bi za najboljši približek materinemu mleku). To mleko naj bi nadomestilo dojenje in zmanjšalo ogljični odtis. Kmalu je od vlagateljev dobil 3,5 milijona dolarjev, z njim je pri projektu začel sodelovati cvet bogatašev: Jeff Bezos, Mark Zuckerberg, Richard Branson, Masayoshija Son, Jack Ma, Michael Bloomberg in Marc Benioff.

SEPTEMBER 2020

Fundacija Billa Gatesa je Guardianu plačala (donirala) 3,5 milijona dolarjev, kmalu zatem se v tem britanskem »neodvisnem« časopisu pojavi serija podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomani rešitev in osvoboditev za doječe ženske.

FEBRUAR 2022

FDA je objavila, da preučuje mlečne nadomestke za doječe matere v tovarni v Michiganu. Vzrok je bila okužba.

Pred mlečnimi formulami, ki kršijo mednarodne standarde o prehrani dojenčkov, so opozorile tudi mednarodne organizacije.

MAJ 2022

Fundacija Gates je ponovno plača Guardianu, ki že naslednji dan objavi članek o tem, kako boleče je dojenje in da je edina prava rešitev laboratorijsko izdelano mleko. Dojenje naj bi tudi slabo vplivalo na duševno zdravje doječih mater.

O tem je pisala neodvisna novinarka Allison Royal.

Mnenje, ali gre pri vsem skupaj za naključje, prepuščam bralcem.

Preberite tudi:

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

Vaš popoln vodnik za razumevanje in tekoče govorjenje jezika levice

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec obljubljajo progresivno obdavčitev: kako deluje in kje se zalomi