Eeee, tovariš Kordiš, ne bomo se pustili izsiljevati ameriškim neoliberalcem in imperialistom, mar ne? AmCham Goloba in tovarišijo opozarja, da je koalicijska pogodba v mednarodne korporacije vnesla dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti v Sloveniji

Značke

AmCham, Ameriška gospodarska zbornica, ekonomija, Janez Janša, koalicija, koalicijska pogodba, Miha Kordiš, neoliberalizem, robert golob, socialisti

V Sloveniji je po volilni zmagi Goloba in tovarišije skoraj vsak dan poln socialističnih nesmislov, a ta teden je bil zaradi razkritja koalicijske pogodbe pravi ognjemet, da se je zaradi njegove spektakularnosti oglasila celo Ameriška gospodarska zbornica Slovenija.

V predvolilni kampanji je bilo (roko na srce) zelo malo povedanega o konkretnih odprtih gospodarskih vprašanjih in prepotrebnih reformah, največji televiziji sta se na soočenjih posvečali predvsem obrobnim in za blaginjo državljanov nepomembnih temah, ki nimajo nikakršnega pomena za pot Slovenije v prihodnost. Po zmagi protikapitalističnih političnih strank pa je skupina wannabe revolucionarjev, ki so ekonomsko nepismeni, dobila zagon. Najprej so davkoplačevalci izvedeli, da jih čaka povečanje števila ministrstev in številna na novo izmišljena delovna mesta, kjer bodo zaposleni zaslužni kruhoborci. Potem je najverjetnejši premier Robert Golob, ki je že pred volitvami sikal jezik o razveljavitvi ukrepov vlade Janeza Janše, napovedal višje davke, kar je bilo v medijskem mainstreamu zavito v »davčne izboljšave«.

Sledilo je nekajdnevno čakanje, kaj se bo skupina arogantnih in polpismenih diletantov dogovorila in napisala v koalicijsko pogodbo. Po kapljicah so ven curljale podrobnosti: od večjega vpliva civilne družbe, nevladnih organizacij in drugih parazitskih združb do ustvarjanja superdržave na čelu z Golobom, ki se ga ne bo smelo javno kritizirati in ki bo na belem konju vodil boj proti desničarskim talibanom. Se pravi proti tistim, ki se zavzemajo za svobodo izražanja in svobodo posameznikov pred prisilo ter so pristaši ekonomskega (prosto tržnega) sistema, ki je skozi zgodovino dokazano uspešen in je prinesel največjo blaginjo. Ampak kar je sledilo s koalicijsko pogodbo, je preseglo celo domišljijo očeta samoupravnega socializma Edvarda Kardelja. Odzvali so se številni.

Tako je AmCham (Ameriška gospodarska zbornica Slovenija) v današnjem sporočilu za javnost o koalicijski pogodbi med Gibanjem svoboda, Levico in SD zapisala:

»Ne bomo skrivali, da so nekatera določila koalicijske pogodbe v gospodarstvu povzročila razmislek o tem ali je Slovenija okolje, kjer bo mogoč razvoj, prav tako tudi v nekatere mednarodne korporacije vnesle dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti.«

Eeee, tovariš Kordiš, glavo pokonci, dvignite pest v znak upora; ne bodo nas ameriški neoliberalci in imperialisti izsiljevali, mar ne? Ali kako je že rekel najverjetnejši mandatar Robert Golob: njihovemu programu bo sledila cela Slovenija in vsi se mu bodo pridružili.

No, očitno več kot 400 podjetij, ki skupaj zaposlujejo okoli 70.000 ljudi in letno ustvarijo več kot 16 milijard evrov prihodkov, zbranih v AmCham Slovenia ne deli mnenj Goloba, Mesca in Fajonove. Če se bodo napovedi iz koalicijske pogodbe uresničile, bodo ta podjetja »mirovala« ali preprosto zapustila Slovenijo.

O AmCham Slovenia imam sicer svoje (ne preveč dobro) mnenje, ker delovanje preveč prilagaja (sodobnim) progresivnim trendom in se mestoma oddaljuje od svobodomiselne ameriške ekonomske tradicije. Deloma je to razumljivo, ker zbornica deluje v Evropi in Evropski uniji, ki postaja nekakšen konglomerat socialističnih gospodarskih politik. Tudi naslov pisma ne obeta nič dobrega. Naslov je: Čestitka gospodarstva in pogled na koalicijsko pogodbo. Tudi sam začetek je zavit v celofan, kot da se ne bi želeli zameriti tovarišem in tovarišicam, ki prihajajo na Gregorčičevo ulico v Ljubljani.  Drugače je to pismo zelo dobro in bi moralo biti Golobu resno opozorilo, naj se ne igra z gospodarstvom, ki je v Sloveniji (predvsem tuji investitorji) že tako ali tako nezaupljivo do različnih vlad. Pismo se zaključi takole:

»Ne bomo skrivali, da so nekatera določila koalicijske pogodbe v gospodarstvu povzročila razmislek o tem ali je Slovenija okolje, kjer bo mogoč razvoj, prav tako tudi v nekatere mednarodne korporacije vnesle dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti. Menimo, da so nekatera določila zapisana bolj kot želja in ne načrt. Vsekakor si želimo, da bodo vsi ukrepi in zakoni sprejeti premišljeno in da bodo preučene vse posledice, tako finančne kot tudi družbeno koristne. Hkrati si želimo sodelovanje in bomo veseli, če boste v nas videli partnerje za razvoj in oblikovanje okolja z večjo blaginjo za državljanke in državljane Slovenije.«

Najbrž si vsak, ki je vsaj malo pošten do sebe, ima še kanček zdravega razuma in si ne zatiska oči pred realnostjo, misli enako, kot so zapisali v AmCham.

Če želimo postati Švica, moramo posnemati Švico, ne bolivarsko Venezuelo

Značke

Hugo Chavez, Lawrence W. (“Larry”) Reed, Lenin, Miha Kordiš, Slovenija, socializem, Sovjetska zveza, Stalin, Tko je John Galt, Venezuela, Švica

Malo starejši se boste spomnili, kako smo Slovenci vedno sanjali, da bo Slovenija postala „nova Švica“, da bo postala „mala Švica“, da bomo Slovenci ne samo dohiteli, ampak tudi prehiteli Avstrijo. Te želje so se po osamosvojitvi še okrepile. No, niso bile samo želje, prevladalo je prepričanje, da bomo sen (skoraj) vsakega Slovenca uresničili. In ker naj bi bili Slovenci pridni in delavni, to naj ne bi bilo težko. Celo radikalni levičarji, ki sami sebe, kot denimo Miha Kordiš, razglašajo za socialiste, bi si najbrž želeli, da ima majhna in mlada država na sončni strani Alp tako visok standard in tako blaginjo, kot jo imajo Švicarji, tak povprečen BDP na prebivalca in tako povprečno plačo, kot jo imajo prebivalci države v samem osrčju Alp. Težava je le, da nihče od tovarišev socialistov ne ve, kaj pomeni postati podoben Švici.

Gre za temeljno nerazumevanje, če želimo postati enaki Švici (ali jo celo prehiteti), se moramo začeti obnašati kot Švica, ne kot Venezuela. To pomeni: zmanjšanje javne porabe (švicarska javna poraba je nekaj čez 30 odstotkov); odpraviti proračunski primanjkljaj (Švica ga je imela v zadnjem desetletju sam,o dvakrat, pa še takrat je znašal med 0,1 in 0,2 odstotka BDP); odpraviti 1000 + 1 socialni transfer; zmanjšati obvdavčitev (čeprav ima Švica progresivno davčno lestvico, je najvišja stopnja na zvezni ravni 13,2 odstotka); zmanjšati javni dolg (v Švici znaša 34 odstotkov BDP, kar je manj od večine članic EU); privatizacija (v Švici je sistem zdravstvenega zavarovanja v popolnosti v zasebnih rokah, a glej čudo čudno, nihče ne umira na ulicah, Švicarji so med najbolj zdravimi prebivalci na svetu, povprečna življenjska doba je med najdaljšimi na svetu, njihove bolnišnice in klinike ne poznajo izgub); življenjski stroški se v Švici vztrajno nižajo, imajo deflacijo, pa si nihče ne beli glave, da bo deflacijska spirala smrti uničila gospodarstvo; nezaposlenost je na ravni naravne nezaposlenosti, se pravi do 5 odstotkov; Švicarji imajo veliko svobode, regulacij ima veliko manj, kot je povprečje EU; zakoni o nošenju orožja so med najbolj liberalnimi na svetu in spet pridemo do novega čudesa: čeprav so Švicarji med najbolj oboroženimi prebivalci na svetu (količina orožja na prebivalca), je Švica ena najbolj varnih držav na svetu in ima eno najnižjih stopenj umorov ali ubojev na svetu; zmanjšati subvencije za podjetja in posameznike; Švicarji na referendumih odločajo o vseh vprašanjih in brez omejitev, kar pomeni, da se politiki z javnim sektorjem bojijo državljanov in ne obratno.

Skratka, Švica je država (o njej velikokrat piše odličen bloger Tko je John Galt, zato sem si nekaj misli sposodil od njega), ki jo levičarji označujejo kot neoliberalno, jo prezirajo kot deželo brutalnih kapitalistov, kjer tisti prebivalci, ki imajo več, tega nočejo deliti s tistimi, ki imajo manj, je tisto bruno v očesu levih radikalcev, ki ruši socialistične mite, ker kaže, da je realnost deluje diametralno nasprotno od njihovih prepričanj in želja. Zato še enkrat: če želi Slovenija postati kot Švica, se mora tako tudi obnašati in delovati. Levičarji pa mislijo in si domišljajo, če se bodo obnašali in delovali kot bolivarska Venezuela, bomo postali Švica. Na žalost posnemanje Venezuele pelje lahko samo do venezuelskega scenarija. Kakšen je ta, vidimo in spoznavamo vsak dan znova.

Kako levičarji razmišljajo, je nedavno odlično opisal Lawrence W. (“Larry”) Reed iz Foundation of Economic Education. Nekako takole gre. Reed pravi, da je lažje postrgati betonsko steno z nohti, kot pa razumeti levičarje ali obrazložiti, kaj je socializem, ki je v resnici neskončno se premikajoča tarča.

1. Znano je, da je na celi črti pogorela Marxova teorija, ki predvideva odpravo zasebne lastnine in državno lastništvo produkcijskih sredstev (temu so rekli celo znanstveni socializem).

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

2. Ko je Lenin ustanovil socialistično Sovjetsko zvezo, ko je država skrbela „za dobro ljudi“, in je Stalin dejal, da je sovjetski socializem raj za delavce, se je po nekaj desetletjih izkazalo, da gre za pekel na zemlji, kjer so bili umori in pokoli političnih in razrednih nasprotnikov del v vsakdana.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

3. Hitler je izhajal iz socializma, njegova delavska stranka je temeljila na socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

4. Po propadu Sovjetske zveze je nekaj na novo nastalih držav (denimo Belorusija) razglasilo, da bodo še naprej predani socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

5. Jugoslovanski eksperiment s samoupravnim socialističnim gospodarstvom je privedel do bankrota države.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

6. Na ducate afriških in azijskih držav se razglaša za socialistične. Vse po vrsti trpijo pomanjkanje, vladajo jim tirani.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

7. Ko je v Venezueli prevzel oblast Hugo Chavez in Venezuelo razglasil za socialistično državo, so se veselili vsi socialisti po svetu. Izvedel nacionalizacijo številnih podjetij, dal „oblast ljudstvu“, preziral in obtoževal kapitalistične države, ja, takrat so levičarski sanjači končno dahnili: „To je tisto, kar mislimo.“ Danes, ko je Venezuela utrpela pomanjkanja, ko se je socializem še enkrat v praksi izkazal za zgrešen sistem, smo slišali znan levičarski refren:

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo.“

8. Levičarji se ozirajo po skandinavskih državah, celo Bernie Sanders je dejal, da bo ZDA ustrojil po skandinavsko. „To je tisto, kar mislimo!“ so spet dahnili socialisti, tokrat v ZDA. Ampak ko so podrobneje pogledali v drobovje teh držav, so videli, da tam nimajo predpisov o minimalni plači, da imajo nižje davke na dobiček podjetij, da imajo več izbire pri izobraževanju, da njihova trgovina temelji na globalizaciji, da skoraj nimajo industrije v državni lasti.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ so si premislili socialistični sanjači.

Ja, kaj za vraga sploh mislite? Levičarji so intelektualno tako izmuzljivi, da jim je težko slediti. Pravijo, da bi bilo v puščavi pomanjkanje peska, če bi tam uvedli socializem. Mogoče je prehuda primerjava, a ni daleč od resnice. Socialisti želijo v Sloveniji, ki je ena najbolj vodnatih držav na svetu, pravico do vode zapisati v ustavo. Če bodo levičarji prevzeli nadzor nad vodo, vam povem, da jo bo kmalu zmanjkalo. V socializmu molža krave poteka nekako takole: v kravo nameriš s puško in rečeš, naj da mleko ali jo ustreliš. Za socialiste je za pomanjkanje vedno krov nekdo drug. Če krava ne da mleka, je kriva krava, kakopak. Razlog je, da levičarji ne marajo osebne odgovornosti, da ne želijo prevzeti osebno odgovornost.

Zato tudi sami natančno ne vedo, kaj socializem sploh je. Poglejte samo, kako različni slovarji opredeljujejo socializem. Običajno tako: Socializem kot „politični in ekonomski sistem, se zavzema, da so sredstva za proizvodnjo, distribucijo in menjavo v lasti celotne skupnosti“. Navidez zelo natančna opredelitev ali ne? Preberite še enkrat in skušajte zdaj razumeti. Kaj natančno pomeni last celotne skupnosti? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo in kaj ne na policah v trgovini? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo neka tovarna proizvajala in kaj ne? In kaj sploh je celotna skupnost? Prebivalci ene občine ali kar cele države? Ampak na koncu pride vedno do tega, da odloča peščica ljudi s politično močjo.

Švedska, Norveška in Danska so države, ki s svojo socialno demokracijo res spominjajo na socialistične države. Uspešne niso zato, ker imajo socializem, ampak zato, ker kapitalizem še ni uničen. Kaj pomeni socializem, ko se ga gredo levičarji na polno, je dovolj zgovoren primer Venezuele. Ali še huje: Severne Koreje.

Venezuela, obljubljena dežela Združene levice, tik pred vstopom v socializem: s prstnim odtisom do zdravil, kapitalisti bežijo iz države

Značke

kapitalizem, Miha Kordiš, Nicolas Maduro, socializem, Venezuela, Združena levica

V Venezueli mora predsednik Nicolas Maduro svoje ovčke vse bolj krotiti z vojsko. Tako so namreč neučakani, da bi končno prišli v socializem. Saj se spomnite Mihe Kordiša iz Združene levice, ki je enkrat konec lanskega leta skupaj z Violeto Tomić obiskal Venezuelo, po prihodu v Slovenijo nazaj pa razlagal, da ta država ni v krizi zaradi socializma, ampak zato, ker je še vedno v kapitalizmu (http://www.casnik.si/index.php/2015/01/07/j-simac-finance-s-predsedniskim-letalom-v-venezuelo-tako-potuje-zdruzena-levica/).

No, Maduro se je v petih mesecih resnično potrudil, da bi ta prehod čim bolj pospešil. Trgovske police so vse bolj prazne, pri nakupu otroških plenic se moraš dokazati z nekaj dokumenti (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/), zdaj pa je prišel čas, ko delajo zadnje korake: letna inflacija bo letos 150-odstotna (Koga briga denar, a ne? Socializem bo brez njega!), distribucija hrane je nacionalizirana (Tega pa res ne bomo prepuščali zasebnikom.), 8-urni dnevni delovni čas bodo spremenili v 6-urnega (To je samo prvi korak. V socializmu je namreč človek dela osvobojen.), Venezuelo je že zapustil eden največjih zaposlovalcev v državi in zanesljivi izplačevalec plač General Motors, tik pred odhodom je ford, ki je ustavil proizvodnjo, saj Venezuelci niso imeli dolarjev za uvoz rezervnih delov (Ford bo zdaj avtomobile prodajal samo še za dolarjev, če mu tega Maduro ne bo pustil, gredo ven iz države: http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-05-08/ford-to-sell-venezuelan-cars-in-greenbacks-in-slow-dollarization), proizvodnjo pa zmanjšujeta toyota in Chrysler. Tako so se v Venezueli precej na hitro znebili hudobnih kapitalistov, ki so grdo izkoriščali Venezuelce. Pa kaj, če ne bo več dela. Zaposlili se bodo v javnem sektorju. Maduro je namreč obljubil povečanje zaposlenih v državni upravi in zvišanje njihovih plač za 30 odstotkov (http://www.reporter.si/svet/maduro-bo-povsem-nacionaliziral-preskrbo-s-hrano/52161).

Ker gredo tamkajšnjim levičarjem zelo v nos tudi farmacevtske korporacije, ki nikakor ne razumejo, da bi morale zdravila zastonj deliti naokoli ali jih vsaj dati Madurovi vladi, ki bi jih prodajala naprej (in ob tem kaj zaslužila, če v zadnjem času že z nafto ne), odhajajo tudi farmacevti, potrebo po njihovih zdravilih s posebnega spiska pa bo mogoče dobiti samo tako, da svojo istovetnost dokažeš s prstnim odtisom (https://www.wsws.org/en/articles/2015/05/11/vene-m11.html). Tako bo vse prav kmalu pod državnim nadzorom. In vse bo v najlepšem (socialističnem) redu.

Skratka, Venezuelci so tik pred vstopom v socialistični raj, saj v tem hipu na zelo izviren način obračunavajo z ostanki reakcionarnih in neoliberalnih kapitalističnih sil, ki hitro bežijo iz te priobalne države v Južni Ameriki.

Plenice, Miha Kordiš in Venezuela

Značke

Hugo Chavez, Miha Kordiš, socializem, Venezuela, Združena levica

Pretekli teden je (socialistično) Delo v spomin na smrt venezuelskega predsednika Huga Chaveza objavilo oglas ambasade Bolivarske republike Venezuele. Citiran je bil kar sam največji sin bolivarske revolucije: »Namen našega dosedanjega boja, ki je zgodovinskega pomena za revolucijo venezuelskega ljudstva, je odpraviti vsakršno obliko sodobnega suženjstva. Tega mračnega in prikritega jarma, ki ne uporablja več biča, železna in spon, marveč nevidne verige brutalnih in izrojenih mehanizmov kapitalističnega izkoriščanja, kot so osamitev, nadvlada, odtujitev, zatiranje in komercializacija medčloveških odnosov.« Osrednji časopis nekdanje SZDL se je obnašal tržno. Objaviš pač oglas tistega, ki ti plača, kljub temu, da so v oglasu napisane popolne neumnosti. Ampak, resnici na ljubo, Venezuelci dnevnega časopisa, ki bi jim bil ideološko bližje, v Sloveniji res niso mogli najti.

No, najnovejša pridobitev socialistične vlade v Caracasu je pomanjkanje otroških plenic. Navadili so se, da v tem raju na zemlji, ki dobesedno leži na nafti in ki ga je pred dvema mesecema obiskal operativec Združene levice Miha Kordiš (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/venezuela/) – seveda je bil navdušen nad tamkajšnjo »neposredno demokracijo« – manjka toaletni papir, krompir v McDonald’su, za kar so seveda krivi zlobni kapitalisti. Tokrat je zmanjkalo plenic. Hej, ni jih ravno zmanjkalo, toda ne more jih dobiti vsak. Pravzaprav jih niti kupiti ne more toliko, kot bi si želel. Na prodajnih policah, ki so tako ali tako prazne, je pri otroških plenicah opozorilo, kdo lahko kupi plenice in kaj mora imeti s seboj (http://america-retail.com/industria-y-mercado/venezuela-si-un-cliente-quiere-comprar-panales-necesitaria-estos-documentos).

Če hočeš postati srečni kupec in lastnik plenic, moraš najprej pokazati originalno potrdilo o rojstvu otroka, se pravi rojstni list. Kupec se mora nato identificirati z osebno izkaznico ali drugim veljavnim dokumentom. Ampak to ne more narediti vsak – kupec mora biti tudi ali oče ali mati otroka, za katerega plenice kupuje. Kar pa še ni vse. Če je ženska noseča in bi rada plenice kupila vnaprej, mora prodajalki dokazati, da je res noseča. To lahko naredi izključno z originalno ultrazvočno sliko otroka. Seveda je Carlos Osorio, minister za hrano, katerega običajno oblačilo je trenirka (hm, očitno je trenirka del oblačil železnega repertoarja levičarjev; se jih spomnite, kako so kot norci v njih skakali po Prešernovem trgu), zanikal in dejal, da v Venezueli ni prav nobenega pomanjkanja. No, številne fotografije na družbenih omrežjih dokazujejo nasprotno, čeprav bolivarski revolucionarji pravijo, da gre za kapitalistično, zlobno propagando.

Ampak, pomislite, da so fotografije resnične, da je ob nakupu plenic res treba predložiti omenjene dokumente. Zadeva je nekako logična. Zakaj bi vsak, ki ima pet minut časa ali kakšen prihranek in ne ve, kako bi zapravil denar, lahko kupoval plenice? Kam bi pa prišli, če bi vsak posameznik lahko v vsakem trenutku šel v trgovini in kupil, kar bi hotel? Ni šans. To je popolna anarhija. Taki pomisleki bolivarske vlade so v tej luči zelo tehtni, ni kaj. Zavladal bi kaos, če bi bilo drugače. Očitno gre za zadnjo stopnjo prehoda iz kapitalizem v socializem. Ali kot je dejal Miha Kordiš o razmerah v Venezueli: »Imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu. Ni pa tako dramatično, kot slikajo zahodni mediji.« To stopnjo je lepo opisala že Ayn Rand (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/ayn-rand/), češ da gre za stopnjo, kjer se državljani lahko odločajo le z dovoljenjem in, recimo, kupujejo tisto, kar jim dovoli država. Samo s to razliko, da je Randova mislila na stopnjo, ki dokončno odpravi svobodo posameznika, socialisti pa v tem vidijo tisto končno razsvetljenje, kjer bo človek, osvobojen ne samo dela, ampak tudi razmišljanja. In da ne bo pomote. Tudi v Evropi gremo z vse več omejitvami za posameznika in številnimi regulacijami po poti Venezuele. (Socialistične) države Evropske unije namreč zdaj že ukazujejo, kako naj ljudje kuhajo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/socialisticna-eu-zdaj-ze-ukazuje-kako-naj-kuhamo/). Korak od tod do predpisa, kaj naj kuhamo, sploh ni tako velik, kot bi se nam zdelo.

V Venezueli zmanjkuje krompirja, ker so (še vedno) v kapitalizmu

Značke

kapitalizem, Miha Kordiš, socializem, Venezuela, Violeta Tomič, Združena levica

Zadnje dni se precej govori o Venezueli, o kateri ima Miha Kordiš, poslanec radikalne leve Združene levice, posebno mnenje: »Prvi vtis je zelo spodbuden, zlasti, ko obiščeš barriose, to so kot denimo favele v Braziliji. Vidi se, da se ljudje organizirajo, da so vpeti v vsakodnevno odločanje, da gre za neko participativno demokracijo. To je najbolj demokratična skupnost, ki sem jih imel priložnost videti. In ta sistem deluje.« (http://www.finance.si/8815456). Seveda, on bo že vedel, saj se je pred kratkim, skupaj še z eno socialistko Violeto Tomič, udeležil konference ob 10. obletnici ustanovitve Mreže intelektualcev, umetnikov in družbenih gibanj za obrambo človeštva. Oba sta s predsedniškim letalom pokojnega Huga Chaveza na povabilo venezuelske vlade potovala v raj, kjer sta se počutila povsem domače, saj je tam vse »naše«. Čeprav ne deluje tako, kot bi si sedanji predsednik Maduro želel – socialistično gospodarstvo je pred bankrotom.

Hkrati s tem so po spletu zaokrožile fotografije povsem praznih polic trgovin v Caracasu, kar pa je bilo seveda označeno za pokvarjeno neoliberalistično kampanjo proti Venezueli. In ko je pred nekaj dnevi zmanjkalo krompirja v približno sto venezuelskih franšizah McDonald’sa, so to označili za novo zaroto: da se je tudi McDonald’s pridružil gospodarski vojni proti Venezueli (http://telesurtv.net/english/news/McDonalds-Joins-Economic-War-against-Venezuela-20150106-0036.html).

In kako je tamkajšnje razmere iz prve roke komentiral Kordiš? Takole: »Imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu. Ni pa tako dramatično, kot slikajo zahodni mediji.« Če ga prav razumemo – v kapitalizmu zmanjkuje krompirja, toaletnega papirja, v trgovinah so prazne police in tako naprej. Po tej logiki sta tudi Kuba in Severna Koreja v kapitalizmu.

Hm, kje je potem ostali svet?