Zaradi Mihe Kordiša bi morala imeti Levica, če ne kar cela vladna koalicija, malo bolj izrazito rdečico, kot mogoče na skrivaj zardeva. Ni pa nujno, čeprav bi se spodobilo. To, da izpostavljeni član novodobnih revolucionarjev, ki (za zdaj samo) verbalno strelja vsevprek, osebno nima izvršilne moči, ni izgovor. Moj Bog, kakšen besednjak je že dlje časa to. Ker se je rodil, ko so s porodnimi krči nastajale prve opozicijske stranke, partijskega modnega jezika nikoli ni slišal v živo. A se ga je dobro priučil. Od lepih do grdih načinov kraje premoženja zasebnikov do bevskanja o kapitalistični kontrarevoluciji, ki jo je prinesla osamosvojitev Slovenije. In da si on želi socializma, a je kontra-kontrarevolucionarjev v vladi premalo. Drugače bi, kakopak, klero-nacionalno-fašistično-fevdalno-neoliberalno-kapitalistična sodrga že videla hudiča. Naj bomo tega veseli?
Če bi rekli, da je Kordiš na levici prvi med enako neuporabnimi, bi si zatiskali oči pred pravo naravo problema. Tudi ni zgolj skriptni jugonostalgik s kaviarskim pridihom. To medaljo imajo pripeto Luka Mesec, Asta Vrečko in Simon Maljevac. Odkriti oboževalec Che Guevare je ne potrebuje, on ima bajonet, s katerim bi »kapitalistično kontrarevolucijo (…) z bajoneti steral v morje«. Temu načinu se pač ni odpovedal, njegova filozofija je iz časov pred Gramscijem in Lukácsom, ko je veljalo, da se socialistična revolucija lahko izpelje le z nasiljem. To, da levica danes obvladuje vse družbene podsistemu in institucije, je zanj ovira. Revolucijo je treba občutiti na ulici in barikadah. Pravi moški tovariši mečejo desničarje v jame, softificirani načini so za otroke, mar ne, El Comandante?
Kakorkoli, na koncu so vedno (koristni) idioti. Tisti volivci, ki serijsko implodirajo s podporo levičarskim samopoškodovalnim politikam, da lahko oni živijo v zmešnjavi in si domišljajo, kako nadstandardno pametni so. Bližajočega se sodnega dne ne vidijo, pravijo, da je to le histerija janšistov. Tudi prav, ampak vrat le ne pozabite zapahniti. Kordiš in tovarišija se približuje.
Tekst je bil najprej objavljen v reviji Demokracija (2. februar 2023).
Antique photograph of the British Empire: Lancashire cotton mill
Večina dela v postmoderni družbi je projektnega. Tako se obnašajo tudi delodajalci. Za njih ni pomembno, koliko časa delavec preživi na delovnem mestu, ampak ali je delo (pravočasno) opravljeno.
Še vedno sicer ostajajo ostanki nekega drugega časa, da mora delodajalec za vsakega zaposlenega voditi evidenco, vendar tega danes nihče zdravorazumski ne upošteva dobesedno: evidenca poteka tako, da se vpiše navzočnost delavca in da je opravil osem ur na dan. Ali se to vpiše naknadno ali ne, nikogar ne briga, kajti že danes se vsi (kljub bedasti regulativi) obnašajo racionalno – delo mora biti opravljeno v dogovorjenem roku. Če je delavec za to porabil osem ur ali štiri, ni pomembno, na koncu je v evidenco opisano osem ur. To je tihi dogovor med delavcem in delodajalcem, da se pač zadosti, kar od delodajalca zahteva državna birokracija, ki misli, da mora delo potekati tako, kot poteka v državni ali javni upravi.
Ta status quo bo zdaj očitno prekinjen, ker Luka Mesec misli, da digitalizirana družba pomeni tudi digitalno preverjanje prisotnosti na delu. Po njegovi zamisli bo po novem treba elektronsko beležiti podatek o času prihoda delavca na delo in odhoda delavca z dela, času za malico, druge izhode in podobno. Mesec, ki mu (skupaj s stranko Levica) že nekaj let neuradno pripada naziv prvega škodljivca gospodarstva v državi, pravi, da dela v dobro delavca in ga ščiti pred zlobnimi in izkoriščevalskimi (kapitalističnimi) delodajalci, hkrati pa bo olajšalo delo inšpektorjem.
Predlagana uvedba obveznega »štempljanja« (pri opravičevanju tega imajo velike težave tudi levici naklonjeni mediji) ni nič drugega kot uvedba dodatnega nadzora nad delom zasebnih delodajalcev. Pri tem gre državi na roko sodba evropskega sodišča, ki od vseh podjetij zahteva, da spremljajo točen delovni čas svojih zaposlenih. Človeku ni jasno, kako lahko kaj takega odloči sodišče, ki je nastalo na pobudo držav s prostotržno tradicijo. »Štempljanje« je namreč v neposrednem nasprotju z ekonomsko svobodo, ki predvideva, da je pogodba o zaposlitvi stvar (pisnega ali ustnega) dogovora med delodajalcem in delojemalcem. Delodajalec lahko zahteva od delojemalcev, da morajo svojo prisotnost na delu (tudi čas prihoda in odhoda) natančno evidentirati, prav tako lahko zahteva od delavca, da mora biti vsak dan prisoten na delu osem ur, toda pameten delodajalec o tovrstnem evidentiranju ve dvoje: (prvič), delavec je motiviran, da za neko delo porabi več ur, ne pa da opravi več stvari v krajšem času; (in drugič), pomembno je opravljeno delo, ne čas, ki ga delavec preživi na delovnem mestu.
Zdi se, da Luki Mescu ne gre (le) za obrambo delavskih pravic in skrbjo pred izkoriščevalskim kapitalistom, ampak za preprosto socialistično predpostavko, da delovno mesto ni le kraj zaposlovanja, proizvodnje ali drugega dela, ampak je tudi pomembna institucija političnega delovanja. Jugoslovanski samoupravni socializem je socialistično tovarno (ali drugo delovno organizacijo) pojmoval kot »valilnico« socialističnega človeka, Mesec (in Levica) pa očitno meni, da bo z zahtevanim natančnim evidentiranjem prisotnosti na delu več ljudi ostajalo na delovnem mestu, pa imajo tam kaj za početi ali ne.
Iz zdaj prilagodljivega in gibljivega delovnega mesta in delovnega časa, kjer je delovni proces nadzoroval delodajalec (ali je delo opravljeno ali ne), Mesec predlaga skok nazaj v socialistični »mehanski« delovni čas in »mehansko« delovno mesto, kjer delavci nadzorujejo delovni proces: izvajajo nadzor nad trajanjem delovnega procesa, saj delo, ki bi ga lahko opravili v štirih urah, zdaj rajši opravijo v osmih urah. Zato so predlagane spremembe delovne zakonodaje na nek način mehak delavski prevzem zasebne lastnine (podjetij) in delna razlastitev lastnikov podjetij, o čemer sanjata Luka Mesec in Miha Kordiš. In Robert Golob se s tem očitno strinja.
Človek se na koncu vpraša, o čem lahko lastnik podjetja (delodajalec) v svojem podjetju v Sloveniji sploh še odloča.
Eno je, ko levičarji (samo) govorijo o gospodarstvu in eksperimentirajo s svojim denarjem, nekaj povsem drugega je, ko se ekonomske politike izvajajo. Takrat začno vse loviti demoni in škodo občutijo vsi.
Z nastopom Golobove vlade, ki je najbolj leva po osamosvojitvi, se bo zgodilo nekaj slabega. In zaradi velike večine, ki so jo v te roke izročili volivci, je skoraj nemogoče, da bi se temu izognili. Ne gre samo za nesposobnost in neznanje, v igri sta tudi zlonamernost in maščevanje, ki ga podžigajo poulični »prebujenci« (wokeism) s svojimi viktimizirajočimi in moralizirajočimi klišeji, kako (skrajna) desnica uničuje socialno državo in z nižanjem davkov pomaga bogatim, da postanejo še bogatejši. Svoj moralni in materialni vakuum gradijo na zelo spolzkem terenu, na nestabilnem pesku, zgodovino kot učiteljico ne samo, da zavračajo, ampak jo popravljajo v skladu z novodobnimi normami. Njihov izbrani maziljenec, ki bo spremenil svet po njihovi podobi, bo služil vsem, pravijo, saj bi brez njega ostali na poti do cilja.
Dvajseto stoletje je na zelo krvav in trd način dokazalo, da marksistično gospodarstvo, nad katerim se navdušujejo in so z njim okužili tudi novo slovensko vlado, ne deluje. Največji tovrstni eksperiment v zgodovini človeštva (od Sovjetske zveze do Jugoslavije) je propadel, jasno je dokazal in pokazal, kaj se zgodi, če o ekonomiji odločajo ljudje, ki zanjo niso usposobljeni. Ni po naključju podnaslov tega bloga misel Hayeka: Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.
Nedavno sem v intervjuju za Portal24 omenil, da novodobni levičarji, ki so zrasli z ideologijo kulturnega marksizma, stremijo k nekakšnem romantičnem socializmu, da bi si vsi med seboj vse delili in živeli kot velika družina. To je bilo možno, ko je bilo človeštvo na stopnji lovcev in nabiralcev, ki so živeli v majhnih skupinah, sestavljenih večinoma iz sorodnikov. Ameriški ekonomist Paul Harold Rubin temu pravi »primitivna ekonomija prebujene levice«. Tudi Marxov ekonomski sistem, ki je gospodarstvo opredeljeval kot konflikt in ne kot sodelovanje med delom in kapitalom, se je oziral na plemenske družbe daleč v preteklosti. Po njegovo so bogati obogateli zato, ker so izkoriščali revne delavce. Njegova teorija, kako to uravnotežiti (igra ničelne vsote), se je izkazala za napačno. Tudi eksperiment jugoslovanskih komunistov s samoupravljanjem je klavrno končal.
Rubin pravi, da je bila »ljudska ekonomija« možna v določeni stopnji evolucije, ko je bilo malo kapitala in je bil svet skoraj brez specializacije poklicev. S hitrim razvojem v zadnjih stoletjih in pojavom kapitalističnih ekonomij, ko je Adam Smith dokazal, da je kapital produktiven in da lahko delo in kapital sodelujeta pri povečanju dohodka (predvsem pa, da zapleteno gospodarstvo lahko deluje samo, brez da bi se kdo vmešaval s centralnim planiranjem), je to primitivno teorijo znova populariziral Marx. Čeprav je za seboj pustila opustošenje in povzročila revščino v številnih državah, se, kot pravi Rubin, »pripadniki prebujene levice želijo vrniti k politikam, ki temeljijo na primitivnem ekonomskem razmišljanju«.
Ekonomsko politiko »prebujenih« spodbujajo teorije spolnih, rasnih in drugih kvot, ki jih morajo podjetniki upoštevati. Če k temu dodamo visoke davke, s katerimi merijo na bogatejše (ki so tako ali tako največje zlo, namesto da bi jih prepoznali kot podjetne, ki dajejo delo tisočim in lajšajo življenje milijonom), regulacijo po dolgem in počez ter poskuse nadzora nad cenami je cilj en sam – ponovna oživitev primitivnih ekonomij. Težava je domišljanje »prebujenih«, da svet razumejo bolje, kot vsi ostali. Podrejanje tej (v svojem bistvu) avtoritativni ideologiji pomeni biti na avtocesti v propad. Kar se že dogaja.
Sodobna levica tudi ni zmožna soočiti argumentov, ki so na strani prostotržno razmišljujočih. Kakorkoli obrnete, zgodovina 20. stoletja je ponudila dovolj trdnih in lahko preverljivih dokazov, da desničarske ekonomske politike (kapitalizem, če želite) delujejo. Analitičarka iz Dun & Bradstreeta Prachi Juneja v Vodniku po ekonomskih študijah dobro opiše levičarske teorije o gospodarski rasti.
Tipično sklepanje sodobnih levičarjev je, da na potrošniškem trgu, ki ga večinoma sestavljajo ljudje, ki vsak mesec za preživetje porabijo celo plačo, bogati porabijo veliko manj kot revni. Njihovo razmišljanje je, če bi šel del dohodka od bogatih k revnim, bi slednji več potrošili, s tem bi se povečala gospodarska rast. Zato zagovarjajo politike, kot je minimalna plača, davčne olajšave za ljudi z nižjimi dohodki in še kaj bi se našlo. Levičarski ekonomisti predpostavljajo, da bo bogatim dejansko bolje dajati višje plače. To je zato, ker bodo dobili majhen delež rastočega gospodarstva namesto večjega deleža stagnirajočega.
Juneja meni, da bi taki ukrepi povzročili zmanjšanje gospodarske rasti, ker so v nasprotju z osnovami ekonomije. Če se delavcem na silo dodeli večji delež in kapitalistom odvzame njihov delež, bodo upočasnili proizvodnjo. Zakon ponudbe kaže, da dobavitelji proizvedejo več, če zaslužijo več dobička na enoto. Vendar pa tudi manj proizvajajo, če se njihov dobiček zmanjša. Torej, čeprav bi se plače posameznih delavcev lahko povečale, bi se lahko število zaposlenih delavcev zmanjšalo. Posledično bo znesek denarja, dodeljen revnemu in srednjemu razredu, ostal enak ali pa bo celo manjši. »Te politike so del lažne blagovne znamke ekonomije, katere pravi namen je pridobiti politično kilometrino,« zaključi Juneja.
Te »lažne blagovne znamke ekonomije« Golobova vlada predlaga kot rešitev za vse, kar naj bi povzročila desnosredinska Janševa vlada. Interventni zakon, s katerim naj bi rešili nujne težave v zdravstvu, je že korak v to smer. Jasno je, da ne gre za interventni zakon, ampak za zakon, ki bo pravna podlaga za polmilijardni eksperiment boljševizacije zdravstva. Vprašanje je, kako daleč bo šla ta vlada. Trenutno se nam ne obeta nič dobrega. Bojim se, da bodo z eksperimentom v zdravstvu dosegli to, da bomo na koncu zdravniško pomoč vsi iskali pri vaških zdravilcih. Upanje, da mogoče le ne bo tako hudo in tiščanje glave v pesek ne bosta pomagala. Noj se s tem ne zaščiti pred nevarnostjo.
Se spomnite Venezuele v tem stoletju in eksperimenta Huga Cháveza, ki si je postavil prednostno nalogo, da s kolektivizmom odpravi revščino? Vsi levičarski intelektualci in modni ekonomisti so ga hvalili, poslanca Levice Violeta Tomić in Miha Kordiš sta celo odpotovala (na učno ekskurzijo) v Venezuelo. Po propadu so vsi iskali zapletene izgovore izgovore, češ da v Venezueli ni bil pravi socializem. Ideja je bila sicer dobra, prenos zamisli v prakso pa slab, je najpogostejše opravičilo. In, kakopak, zarota kapitalističnih in imperialističnih ZDA.
V Sloveniji bo poleg »dobrih idej, a slabe izvedbe« kriva še desna opozicija. Jasno. Levica je vedno živela od etiketiranja drugih in njej lastnih fantazij, neverjetna je njihova sposobnost reinkarnacije zgrešenih doktrin in politik. Še bolj nerazumljivo je obnašanje volivcev, ki vedno znova nasedejo iluzijam izkrivljenih stališč, čeprav bi jim moralo biti še od prej jasno, da prav nobena levičarska shema ne deluje.
Ekonomija na mikro ravni je dokaj preprosta zadeva. Slaščičar, ki bo v okolju, kjer imajo radi jagodne torte, prodajal čokoladne torte (ker jih ima sam neizmerno rad), bo zašel v težave. V prosto tržnih državah ima dve možnosti: ali se prilagodi povpraševanju ali se preseli v okolje, kjer imajo radi čokoladne torte. V vzporednem svetu (beri: reguliranih državah) ima domišljija socialističnih inženirjev prosto pot. Da bi »pomagali« ubogemu slaščičarju, ki je slučajno prijatelj prijatelja vidnega funkcionarja, mu dajo subvencije, da lahko še naprej prodaja tisto, kar ima sam rad, ali pa preprosto sprejmejo zakon, ki (pod krinko varovanja zdravja ali česa podobnega) prepove prodajo jagodnih tort. V takem svetu se prej ali slej vse sesuje, ostane le pot v propad in revščino.
Čeprav je zadeva nadvse enostavna, sta Miha Kordiš (Levica) in Matevž Frangež (SD) v zadnji Tarči dokazala, da ne razumeta niti najbolj preprostih zakonitosti ekonomije, kaj šele javnih financ, o katerih sta razpravljala, zagovarjala koalicijsko pogodbo ter oporekala znanje ekonomistu in nekdanjemu finančnemu ministru Janezu Šušteriču, ki ni mogel skriti začudenja; zagotovo se je spraševal, kaj sploh počne v studiu. No, najbrž je vedel, da je razprava s centralnoplanskimi indoktriniranci in glavnimi vedeževalci, ki bodo kot pastirske duše vodile ljudi proti sončnemu vzhodu, nemogoča, zato se je trudil biti nadvse vljuden. Ni treba posebej razlagati, da se ključ za srečno življenje ne skriva v predalu Frangeževe ali Kordiševe nočne omarice. In da nihče ne more misliti na vse in vsega načrtovati. Še najmanj ta dva rešitelja planetov. Kakorkoli, Tarča je bila vsekakor spektakularen ognjemet ekonomske nepismenosti in napoved, kdo bo vodil državo in v katero smer se bo vse skupaj zasukalo.
Kako bo v praksi potekalo uresničevanje koalicijskega dogovora, so dva dni kasneje pokazali predvolilni podporniki levice – Tea Jarc in njeni poulični kameradi. Zasedli so Plečnikov stadion (v večinski lasti zasebnika) in sporočili, da so stadion »odprli«. Bati se je, da bo ta udarna revolucionarna pest enako ravnala, ko bodo novovladni skrajneži zahtevali »odprtje« praznih stanovanj. Zasebna lastnina očitno za njih ni nobena ovira, da ne bi dosegli svojega in si postregli. In potem se nas Bog usmili.
Ti »organizatorji ljudstva« so že prestavili v predatorski način delovanja, njihov ciljni plen so najprej uspešni posamezniki, ki so morali s svojimi rokami trdo delati, da jim je danes povsem upravičeno dokaj lagodno. Nato bodo prišli na vrsto vsi tisti, ki svojega stanovanja »ne morejo posesati v 15 minutah«, na koncu bo nesprejemljiva tudi kakršnakoli zasebna lastnina. To se že dogaja. A ker počno levičarji, je to dovolj velik razlog, da početje postane nevidno prevladujoči medijski srenji, ki je rajši že preklopila na organizirane obrekovalne uspešnice proti opoziciji.
Slovenija postaja peklenska luknja, kjer nič vašega ne bo varnega, kjer se bodo sredi noči pojavili v vaših domovih, delavnici, podjetju, na kmetiji ali vrtu. In da ne bo pomote. Oni niso nori, oni so škodoželjni in pokvarjeni, kričijo, da se borijo za pravičnejši in boljši svet. Kar je logično, saj nihče ne bo nikoli trdil, da se bori za slabši svet. In ti do včeraj obrobni bedaki so zdaj dobili še zaskrbljujočo količine politične moči, da vas oropajo in utišajo.
Zato je treba govoriti zdaj in toliko časa, dokler bo potrebno. Jasno in glasno je trena oporekati in kritizirati načrte, ki mejijo na (ali pa kar so) zločin. Molčati bi pomenilo biti v sostorilstvu. Besede so (tako se zdi) v trenutnem razmerju politične moči edino orožje na desni. Če bomo tiho in ploskali iluziji, bo to pomenilo, da se jim bomo prepustili v milost in nemilost. Še vaše truplo bodo pomolzli ob ustvarjanju anarhotiranije. Tokrat s pomočjo prihajajočih avatarjev z Gregorčičeve ulice.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (26. maj 2022)
V Sloveniji je po volilni zmagi Goloba in tovarišije skoraj vsak dan poln socialističnih nesmislov, a ta teden je bil zaradi razkritja koalicijske pogodbe pravi ognjemet, da se je zaradi njegove spektakularnosti oglasila celo Ameriška gospodarska zbornica Slovenija.
V predvolilni kampanji je bilo (roko na srce) zelo malo povedanega o konkretnih odprtih gospodarskih vprašanjih in prepotrebnih reformah, največji televiziji sta se na soočenjih posvečali predvsem obrobnim in za blaginjo državljanov nepomembnih temah, ki nimajo nikakršnega pomena za pot Slovenije v prihodnost. Po zmagi protikapitalističnih političnih strank pa je skupina wannabe revolucionarjev, ki so ekonomsko nepismeni, dobila zagon. Najprej so davkoplačevalci izvedeli, da jih čaka povečanje števila ministrstev in številna na novo izmišljena delovna mesta, kjer bodo zaposleni zaslužni kruhoborci. Potem je najverjetnejši premier Robert Golob, ki je že pred volitvami sikal jezik o razveljavitvi ukrepov vlade Janeza Janše, napovedal višje davke, kar je bilo v medijskem mainstreamu zavito v »davčne izboljšave«.
Sledilo je nekajdnevno čakanje, kaj se bo skupina arogantnih in polpismenih diletantov dogovorila in napisala v koalicijsko pogodbo. Po kapljicah so ven curljale podrobnosti: od večjega vpliva civilne družbe, nevladnih organizacij in drugih parazitskih združb do ustvarjanja superdržave na čelu z Golobom, ki se ga ne bo smelo javno kritizirati in ki bo na belem konju vodil boj proti desničarskim talibanom. Se pravi proti tistim, ki se zavzemajo za svobodo izražanja in svobodo posameznikov pred prisilo ter so pristaši ekonomskega (prosto tržnega) sistema, ki je skozi zgodovino dokazano uspešen in je prinesel največjo blaginjo. Ampak kar je sledilo s koalicijsko pogodbo, je preseglo celo domišljijo očeta samoupravnega socializma Edvarda Kardelja. Odzvali so se številni.
»Ne bomo skrivali, da so nekatera določila koalicijske pogodbe v gospodarstvu povzročila razmislek o tem ali je Slovenija okolje, kjer bo mogoč razvoj, prav tako tudi v nekatere mednarodne korporacije vnesle dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti.«
Eeee, tovariš Kordiš, glavo pokonci, dvignite pest v znak upora; ne bodo nas ameriški neoliberalci in imperialisti izsiljevali, mar ne? Ali kako je že rekel najverjetnejši mandatar Robert Golob: njihovemu programu bo sledila cela Slovenija in vsi se mu bodo pridružili.
No, očitno več kot 400 podjetij, ki skupaj zaposlujejo okoli 70.000 ljudi in letno ustvarijo več kot 16 milijard evrov prihodkov, zbranih v AmCham Slovenia ne deli mnenj Goloba, Mesca in Fajonove. Če se bodo napovedi iz koalicijske pogodbe uresničile, bodo ta podjetja »mirovala« ali preprosto zapustila Slovenijo.
O AmCham Slovenia imam sicer svoje (ne preveč dobro) mnenje, ker delovanje preveč prilagaja (sodobnim) progresivnim trendom in se mestoma oddaljuje od svobodomiselne ameriške ekonomske tradicije. Deloma je to razumljivo, ker zbornica deluje v Evropi in Evropski uniji, ki postaja nekakšen konglomerat socialističnih gospodarskih politik. Tudi naslov pisma ne obeta nič dobrega. Naslov je: Čestitka gospodarstva in pogled na koalicijsko pogodbo. Tudi sam začetek je zavit v celofan, kot da se ne bi želeli zameriti tovarišem in tovarišicam, ki prihajajo na Gregorčičevo ulico v Ljubljani. Drugače je to pismo zelo dobro in bi moralo biti Golobu resno opozorilo, naj se ne igra z gospodarstvom, ki je v Sloveniji (predvsem tuji investitorji) že tako ali tako nezaupljivo do različnih vlad. Pismo se zaključi takole:
»Ne bomo skrivali, da so nekatera določila koalicijske pogodbe v gospodarstvu povzročila razmislek o tem ali je Slovenija okolje, kjer bo mogoč razvoj, prav tako tudi v nekatere mednarodne korporacije vnesle dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti. Menimo, da so nekatera določila zapisana bolj kot želja in ne načrt. Vsekakor si želimo, da bodo vsi ukrepi in zakoni sprejeti premišljeno in da bodo preučene vse posledice, tako finančne kot tudi družbeno koristne. Hkrati si želimo sodelovanje in bomo veseli, če boste v nas videli partnerje za razvoj in oblikovanje okolja z večjo blaginjo za državljanke in državljane Slovenije.«
Najbrž si vsak, ki je vsaj malo pošten do sebe, ima še kanček zdravega razuma in si ne zatiska oči pred realnostjo, misli enako, kot so zapisali v AmCham.
Malo starejši se boste spomnili, kako smo Slovenci vedno sanjali, da bo Slovenija postala „nova Švica“, da bo postala „mala Švica“, da bomo Slovenci ne samo dohiteli, ampak tudi prehiteli Avstrijo. Te želje so se po osamosvojitvi še okrepile. No, niso bile samo želje, prevladalo je prepričanje, da bomo sen (skoraj) vsakega Slovenca uresničili. In ker naj bi bili Slovenci pridni in delavni, to naj ne bi bilo težko. Celo radikalni levičarji, ki sami sebe, kot denimo Miha Kordiš, razglašajo za socialiste, bi si najbrž želeli, da ima majhna in mlada država na sončni strani Alp tako visok standard in tako blaginjo, kot jo imajo Švicarji, tak povprečen BDP na prebivalca in tako povprečno plačo, kot jo imajo prebivalci države v samem osrčju Alp. Težava je le, da nihče od tovarišev socialistov ne ve, kaj pomeni postati podoben Švici.
Gre za temeljno nerazumevanje, če želimo postati enaki Švici (ali jo celo prehiteti), se moramo začeti obnašati kot Švica, ne kot Venezuela. To pomeni: zmanjšanje javne porabe (švicarska javna poraba je nekaj čez 30 odstotkov); odpraviti proračunski primanjkljaj (Švica ga je imela v zadnjem desetletju sam,o dvakrat, pa še takrat je znašal med 0,1 in 0,2 odstotka BDP); odpraviti 1000 + 1 socialni transfer; zmanjšati obvdavčitev (čeprav ima Švica progresivno davčno lestvico, je najvišja stopnja na zvezni ravni 13,2 odstotka); zmanjšati javni dolg (v Švici znaša 34 odstotkov BDP, kar je manj od večine članic EU); privatizacija (v Švici je sistem zdravstvenega zavarovanja v popolnosti v zasebnih rokah, a glej čudo čudno, nihče ne umira na ulicah, Švicarji so med najbolj zdravimi prebivalci na svetu, povprečna življenjska doba je med najdaljšimi na svetu, njihove bolnišnice in klinike ne poznajo izgub); življenjski stroški se v Švici vztrajno nižajo, imajo deflacijo, pa si nihče ne beli glave, da bo deflacijska spirala smrti uničila gospodarstvo; nezaposlenost je na ravni naravne nezaposlenosti, se pravi do 5 odstotkov; Švicarji imajo veliko svobode, regulacij ima veliko manj, kot je povprečje EU; zakoni o nošenju orožja so med najbolj liberalnimi na svetu in spet pridemo do novega čudesa: čeprav so Švicarji med najbolj oboroženimi prebivalci na svetu (količina orožja na prebivalca), je Švica ena najbolj varnih držav na svetu in ima eno najnižjih stopenj umorov ali ubojev na svetu; zmanjšati subvencije za podjetja in posameznike; Švicarji na referendumih odločajo o vseh vprašanjih in brez omejitev, kar pomeni, da se politiki z javnim sektorjem bojijo državljanov in ne obratno.
Skratka, Švica je država (o njej velikokrat piše odličen bloger Tko je John Galt, zato sem si nekaj misli sposodil od njega), ki jo levičarji označujejo kot neoliberalno, jo prezirajo kot deželo brutalnih kapitalistov, kjer tisti prebivalci, ki imajo več, tega nočejo deliti s tistimi, ki imajo manj, je tisto bruno v očesu levih radikalcev, ki ruši socialistične mite, ker kaže, da je realnost deluje diametralno nasprotno od njihovih prepričanj in želja. Zato še enkrat: če želi Slovenija postati kot Švica, se mora tako tudi obnašati in delovati. Levičarji pa mislijo in si domišljajo, če se bodo obnašali in delovali kot bolivarska Venezuela, bomo postali Švica. Na žalost posnemanje Venezuele pelje lahko samo do venezuelskega scenarija. Kakšen je ta, vidimo in spoznavamo vsak dan znova.
Kako levičarji razmišljajo, je nedavno odlično opisal Lawrence W. (“Larry”) Reed iz Foundation of Economic Education. Nekako takole gre. Reed pravi, da je lažje postrgati betonsko steno z nohti, kot pa razumeti levičarje ali obrazložiti, kaj je socializem, ki je v resnici neskončno se premikajoča tarča.
Znano je, da je na celi črti pogorela Marxova teorija, ki predvideva odpravo zasebne lastnine in državno lastništvo produkcijskih sredstev (temu so rekli celo znanstveni socializem).
„Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.
Ko je Lenin ustanovil socialistično Sovjetsko zvezo, ko je država skrbela „za dobro ljudi“, in je Stalin dejal, da je sovjetski socializem raj za delavce, se je po nekaj desetletjih izkazalo, da gre za pekel na zemlji, kjer so bili umori in pokoli političnih in razrednih nasprotnikov del v vsakdana.
„Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.
Hitler je izhajal iz socializma, njegova delavska stranka je temeljila na socializmu.
„Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.
Po propadu Sovjetske zveze je nekaj na novo nastalih držav (denimo Belorusija) razglasilo, da bodo še naprej predani socializmu.
„Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.
Jugoslovanski eksperiment s samoupravnim socialističnim gospodarstvom je privedel do bankrota države.
„Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.
Na ducate afriških in azijskih držav se razglaša za socialistične. Vse po vrsti trpijo pomanjkanje, vladajo jim tirani.
„Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.
Ko je v Venezueli prevzel oblast Hugo Chavez in Venezuelo razglasil za socialistično državo, so se veselili vsi socialisti po svetu. Izvedel nacionalizacijo številnih podjetij, dal „oblast ljudstvu“, preziral in obtoževal kapitalistične države, ja, takrat so levičarski sanjači končno dahnili: „To je tisto, kar mislimo.“ Danes, ko je Venezuela utrpela pomanjkanja, ko se je socializem še enkrat v praksi izkazal za zgrešen sistem, smo slišali znan levičarski refren:
„Ampak to ni tisto, kar mi mislimo.“
Levičarji se ozirajo po skandinavskih državah, celo Bernie Sanders je dejal, da bo ZDA ustrojil po skandinavsko. „To je tisto, kar mislimo!“ so spet dahnili socialisti, tokrat v ZDA. Ampak ko so podrobneje pogledali v drobovje teh držav, so videli, da tam nimajo predpisov o minimalni plači, da imajo nižje davke na dobiček podjetij, da imajo več izbire pri izobraževanju, da njihova trgovina temelji na globalizaciji, da skoraj nimajo industrije v državni lasti.
„Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ so si premislili socialistični sanjači.
Ja, kaj za vraga sploh mislite? Levičarji so intelektualno tako izmuzljivi, da jim je težko slediti. Pravijo, da bi bilo v puščavi pomanjkanje peska, če bi tam uvedli socializem. Mogoče je prehuda primerjava, a ni daleč od resnice. Socialisti želijo v Sloveniji, ki je ena najbolj vodnatih držav na svetu, pravico do vode zapisati v ustavo. Če bodo levičarji prevzeli nadzor nad vodo, vam povem, da jo bo kmalu zmanjkalo. V socializmu molža krave poteka nekako takole: v kravo nameriš s puško in rečeš, naj da mleko ali jo ustreliš. Za socialiste je za pomanjkanje vedno krov nekdo drug. Če krava ne da mleka, je kriva krava, kakopak. Razlog je, da levičarji ne marajo osebne odgovornosti, da ne želijo prevzeti osebno odgovornost.
Zato tudi sami natančno ne vedo, kaj socializem sploh je. Poglejte samo, kako različni slovarji opredeljujejo socializem. Običajno tako: Socializem kot „politični in ekonomski sistem, se zavzema, da so sredstva za proizvodnjo, distribucijo in menjavo v lasti celotne skupnosti“. Navidez zelo natančna opredelitev ali ne? Preberite še enkrat in skušajte zdaj razumeti. Kaj natančno pomeni last celotne skupnosti? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo in kaj ne na policah v trgovini? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo neka tovarna proizvajala in kaj ne? In kaj sploh je celotna skupnost? Prebivalci ene občine ali kar cele države? Ampak na koncu pride vedno do tega, da odloča peščica ljudi s politično močjo.
Švedska, Norveška in Danska so države, ki s svojo socialno demokracijo res spominjajo na socialistične države. Uspešne niso zato, ker imajo socializem, ampak zato, ker kapitalizem še ni uničen. Kaj pomeni socializem, ko se ga gredo levičarji na polno, je dovolj zgovoren primer Venezuele. Ali še huje: Severne Koreje.
V Venezueli mora predsednik Nicolas Maduro svoje ovčke vse bolj krotiti z vojsko. Tako so namreč neučakani, da bi končno prišli v socializem. Saj se spomnite Mihe Kordiša iz Združene levice, ki je enkrat konec lanskega leta skupaj z Violeto Tomić obiskal Venezuelo, po prihodu v Slovenijo nazaj pa razlagal, da ta država ni v krizi zaradi socializma, ampak zato, ker je še vedno v kapitalizmu (http://www.casnik.si/index.php/2015/01/07/j-simac-finance-s-predsedniskim-letalom-v-venezuelo-tako-potuje-zdruzena-levica/).
No, Maduro se je v petih mesecih resnično potrudil, da bi ta prehod čim bolj pospešil. Trgovske police so vse bolj prazne, pri nakupu otroških plenic se moraš dokazati z nekaj dokumenti (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/), zdaj pa je prišel čas, ko delajo zadnje korake: letna inflacija bo letos 150-odstotna (Koga briga denar, a ne? Socializem bo brez njega!), distribucija hrane je nacionalizirana (Tega pa res ne bomo prepuščali zasebnikom.), 8-urni dnevni delovni čas bodo spremenili v 6-urnega (To je samo prvi korak. V socializmu je namreč človek dela osvobojen.), Venezuelo je že zapustil eden največjih zaposlovalcev v državi in zanesljivi izplačevalec plač General Motors, tik pred odhodom je ford, ki je ustavil proizvodnjo, saj Venezuelci niso imeli dolarjev za uvoz rezervnih delov (Ford bo zdaj avtomobile prodajal samo še za dolarjev, če mu tega Maduro ne bo pustil, gredo ven iz države: http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-05-08/ford-to-sell-venezuelan-cars-in-greenbacks-in-slow-dollarization), proizvodnjo pa zmanjšujeta toyota in Chrysler. Tako so se v Venezueli precej na hitro znebili hudobnih kapitalistov, ki so grdo izkoriščali Venezuelce. Pa kaj, če ne bo več dela. Zaposlili se bodo v javnem sektorju. Maduro je namreč obljubil povečanje zaposlenih v državni upravi in zvišanje njihovih plač za 30 odstotkov (http://www.reporter.si/svet/maduro-bo-povsem-nacionaliziral-preskrbo-s-hrano/52161).
Ker gredo tamkajšnjim levičarjem zelo v nos tudi farmacevtske korporacije, ki nikakor ne razumejo, da bi morale zdravila zastonj deliti naokoli ali jih vsaj dati Madurovi vladi, ki bi jih prodajala naprej (in ob tem kaj zaslužila, če v zadnjem času že z nafto ne), odhajajo tudi farmacevti, potrebo po njihovih zdravilih s posebnega spiska pa bo mogoče dobiti samo tako, da svojo istovetnost dokažeš s prstnim odtisom (https://www.wsws.org/en/articles/2015/05/11/vene-m11.html). Tako bo vse prav kmalu pod državnim nadzorom. In vse bo v najlepšem (socialističnem) redu.
Skratka, Venezuelci so tik pred vstopom v socialistični raj, saj v tem hipu na zelo izviren način obračunavajo z ostanki reakcionarnih in neoliberalnih kapitalističnih sil, ki hitro bežijo iz te priobalne države v Južni Ameriki.
Pretekli teden je (socialistično) Delo v spomin na smrt venezuelskega predsednika Huga Chaveza objavilo oglas ambasade Bolivarske republike Venezuele. Citiran je bil kar sam največji sin bolivarske revolucije: »Namen našega dosedanjega boja, ki je zgodovinskega pomena za revolucijo venezuelskega ljudstva, je odpraviti vsakršno obliko sodobnega suženjstva. Tega mračnega in prikritega jarma, ki ne uporablja več biča, železna in spon, marveč nevidne verige brutalnih in izrojenih mehanizmov kapitalističnega izkoriščanja, kot so osamitev, nadvlada, odtujitev, zatiranje in komercializacija medčloveških odnosov.« Osrednji časopis nekdanje SZDL se je obnašal tržno. Objaviš pač oglas tistega, ki ti plača, kljub temu, da so v oglasu napisane popolne neumnosti. Ampak, resnici na ljubo, Venezuelci dnevnega časopisa, ki bi jim bil ideološko bližje, v Sloveniji res niso mogli najti.
No, najnovejša pridobitev socialistične vlade v Caracasu je pomanjkanje otroških plenic. Navadili so se, da v tem raju na zemlji, ki dobesedno leži na nafti in ki ga je pred dvema mesecema obiskal operativec Združene levice Miha Kordiš (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/venezuela/) – seveda je bil navdušen nad tamkajšnjo »neposredno demokracijo« – manjka toaletni papir, krompir v McDonald’su, za kar so seveda krivi zlobni kapitalisti. Tokrat je zmanjkalo plenic. Hej, ni jih ravno zmanjkalo, toda ne more jih dobiti vsak. Pravzaprav jih niti kupiti ne more toliko, kot bi si želel. Na prodajnih policah, ki so tako ali tako prazne, je pri otroških plenicah opozorilo, kdo lahko kupi plenice in kaj mora imeti s seboj (http://america-retail.com/industria-y-mercado/venezuela-si-un-cliente-quiere-comprar-panales-necesitaria-estos-documentos).
Če hočeš postati srečni kupec in lastnik plenic, moraš najprej pokazati originalno potrdilo o rojstvu otroka, se pravi rojstni list. Kupec se mora nato identificirati z osebno izkaznico ali drugim veljavnim dokumentom. Ampak to ne more narediti vsak – kupec mora biti tudi ali oče ali mati otroka, za katerega plenice kupuje. Kar pa še ni vse. Če je ženska noseča in bi rada plenice kupila vnaprej, mora prodajalki dokazati, da je res noseča. To lahko naredi izključno z originalno ultrazvočno sliko otroka. Seveda je Carlos Osorio, minister za hrano, katerega običajno oblačilo je trenirka (hm, očitno je trenirka del oblačil železnega repertoarja levičarjev; se jih spomnite, kako so kot norci v njih skakali po Prešernovem trgu), zanikal in dejal, da v Venezueli ni prav nobenega pomanjkanja. No, številne fotografije na družbenih omrežjih dokazujejo nasprotno, čeprav bolivarski revolucionarji pravijo, da gre za kapitalistično, zlobno propagando.
Ampak, pomislite, da so fotografije resnične, da je ob nakupu plenic res treba predložiti omenjene dokumente. Zadeva je nekako logična. Zakaj bi vsak, ki ima pet minut časa ali kakšen prihranek in ne ve, kako bi zapravil denar, lahko kupoval plenice? Kam bi pa prišli, če bi vsak posameznik lahko v vsakem trenutku šel v trgovini in kupil, kar bi hotel? Ni šans. To je popolna anarhija. Taki pomisleki bolivarske vlade so v tej luči zelo tehtni, ni kaj. Zavladal bi kaos, če bi bilo drugače. Očitno gre za zadnjo stopnjo prehoda iz kapitalizem v socializem. Ali kot je dejal Miha Kordiš o razmerah v Venezueli: »Imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu.Ni pa tako dramatično, kot slikajo zahodni mediji.« To stopnjo je lepo opisala že Ayn Rand (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/ayn-rand/), češ da gre za stopnjo, kjer se državljani lahko odločajo le z dovoljenjem in, recimo, kupujejo tisto, kar jim dovoli država. Samo s to razliko, da je Randova mislila na stopnjo, ki dokončno odpravi svobodo posameznika, socialisti pa v tem vidijo tisto končno razsvetljenje, kjer bo človek, osvobojen ne samo dela, ampak tudi razmišljanja. In da ne bo pomote. Tudi v Evropi gremo z vse več omejitvami za posameznika in številnimi regulacijami po poti Venezuele. (Socialistične) države Evropske unije namreč zdaj že ukazujejo, kako naj ljudje kuhajo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/socialisticna-eu-zdaj-ze-ukazuje-kako-naj-kuhamo/). Korak od tod do predpisa, kaj naj kuhamo, sploh ni tako velik, kot bi se nam zdelo.
Zadnje dni se precej govori o Venezueli, o kateri ima Miha Kordiš, poslanec radikalne leve Združene levice, posebno mnenje: »Prvi vtis je zelo spodbuden, zlasti, ko obiščeš barriose, to so kot denimo favele v Braziliji. Vidi se, da se ljudje organizirajo, da so vpeti v vsakodnevno odločanje, da gre za neko participativno demokracijo. To je najbolj demokratična skupnost, ki sem jih imel priložnost videti. In ta sistem deluje.«(http://www.finance.si/8815456). Seveda, on bo že vedel, saj se je pred kratkim, skupaj še z eno socialistko Violeto Tomič, udeležil konference ob 10. obletnici ustanovitve Mreže intelektualcev, umetnikov in družbenih gibanj za obrambo človeštva. Oba sta s predsedniškim letalom pokojnega Huga Chaveza na povabilo venezuelske vlade potovala v raj, kjer sta se počutila povsem domače, saj je tam vse »naše«. Čeprav ne deluje tako, kot bi si sedanji predsednik Maduro želel – socialistično gospodarstvo je pred bankrotom.
Hkrati s tem so po spletu zaokrožile fotografije povsem praznih polic trgovin v Caracasu, kar pa je bilo seveda označeno za pokvarjeno neoliberalistično kampanjo proti Venezueli. In ko je pred nekaj dnevi zmanjkalo krompirja v približno sto venezuelskih franšizah McDonald’sa, so to označili za novo zaroto: da se je tudi McDonald’s pridružil gospodarski vojni proti Venezueli (http://telesurtv.net/english/news/McDonalds-Joins-Economic-War-against-Venezuela-20150106-0036.html).
In kako je tamkajšnje razmere iz prve roke komentiral Kordiš? Takole: »Imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu.Ni pa tako dramatično, kot slikajo zahodni mediji.« Če ga prav razumemo – v kapitalizmu zmanjkuje krompirja, toaletnega papirja, v trgovinah so prazne police in tako naprej. Po tej logiki sta tudi Kuba in Severna Koreja v kapitalizmu.
Kavarna Hayek 