10 najbolj pogostih bolezni levičarjev v letu 2017

Značke

bolezni, Friedrich A. Hayek, Janez Janša, Jugpslavija, levičarji, Milan Kučan, Milton Friedman, socializem

Socialisti v iskanju utopičnih idej, ki sicer presegajo meje objektivne resnice, bolehajo za vrsto bolezni, ki se kažejo v populariziranju destruktivnih kolektivističnih ideologij in dekadenci civilizirane družbe. Nekateri se zavedajo, da so bolni in se skušajo zdraviti, drugi vztrajajo, da so zdravi in povzročajo škodo. Spodaj je (malo za šalo, malo za res) naštetih deset najbolj značilnih bolezni, za katerimi so levičarji obolevali v iztekajočem se letu 2017.

BEOGRAJSKA REDUPLIKATIVNA PARAMNEZIJA

Beograjska reduplikativna paramnezija je bolezenska motnja levičarjev, ki je povezana z nekdanjo socialistično Jugoslavijo. Ljudje s to boleznijo mislijo, da so kraji podvojeni, da obstaja več enakih krajev istočasno ali pa da so kraji v času in prostoru »premaknjeni« drugam. Tako menijo, da je Slovenija v resnici Jugoslavija, Ljubljana pa Beograd. Za beograjsko reduplikativno paramnezijo zelo obolevajo Ljubljančani, ki so za svojega župana izvolili Srba, saj jih spominja na nekdanjo Jugoslavijo. Bolezen sicer strokovnjaki povezujejo z možganskimi poškodbami in nizkim inteligenčnim kvocientom, čeprav je večkrat le histerični odziv na domotožje po nekdanji državi, ki mu drugače rečemo jugonostalgija. Sodobne teorije govorijo o okvari delov možganov, ki se ukvarjajo s spominom in asociacijami.

Terapija: perfexam večkrat na dan.

Alternativno zdravljenje: ogled filma Dosje JLA Valentina Areha. Priporočljivo trikrat na mesec.

Bolj ali manj znani bolniki: Zoran Janković, Bojan Kontič, Violeta Tomić.

CHEJEV SINDROM

Chejev sindrom ali sindrom po revolucionarju Ernestu »Che« Guevari je kromosomska motnja. Ljudje s tem sindromom imajo v svojih celicah namesto dveh še tretjo kopijo kromosoma – kopijo Ernesta Che Guevare. Bolezensko stanje upočasnjuje predvsem duševni razvoj, ljudje so nagnjeni k nasilju. Tipičen primer bolnika je venezuelski diktator Nicolas Maduro, ki je rekel, če ne bodo zmagali na volitvah, bodo z orožjem, v Sloveniji je to Miha Kordiš (Levica), ki je pred meseci izjavil, da je treba kapitalizmu nasprotovati z revolucionarnim nasiljem.

Terapija: zaprti oddelek psihiatrične klinike.

Alternativno zdravljenje: ruska ruleta.

Bolj ali manj znani bolniki: Miha Kordiš, Nicolas Maduro, Boris Vasev.

HAYEKOV EFEKT

Hayekov efekt ali efekt po Friedrichu A. Hayeku je med levičarji zelo razširjen, tako da lahko že govorimo o pandemiji. Gre za emocionalni efekt, kjer zaradi dolgotrajne in kontinuirane izpostavljenosti marksističnim avtorjem leva in desna polovica možganske hemisfere ne delujeta več usklajeno. Bolniki so obsedeni z državnim upravljanjem posameznikovega življenja, v vsakem trenutku in povsod vidijo zaroto prostega trga. Če na primer človek, ki boleha za Hayekovim efektom, vidi dva osnovnošolca, kako si prosto izmenjavata sličice nogometašev, meni, da je to nedopustno in da potrebujeta nadzor.

Terapija: zdravljenje pri psihiatru ali psihologu, ki ima izkušnje z zdravljenjem anksioznostnih motenj.

Alternativno zdravljenje: branje Hayekove knjige Ustava za svobodo in večkratno obredno sežiganje Marxovega Kapitala.

Bolj ali manj znani bolniki: Jernej Štromajer, Luka Mesec.

JANŠEVA DELUZIJA

Janševa deluzija je znana tudi kot sindrom obsedenosti z Janezom Janšo. Gre za sindrom, pri katerem se bolniku povsod in vedno prikazuje vodja opozicije Janez Janša. Pri najhujših pojavnih oblikah Janševe deluzije je bolnik prepričan, da je oseba, ki mu je blizu, zamenjana z dvojnikom – predsednikom SDS. Bolniki so tako prepričani, da je njihovega partnerja ali partnerko, otroka, starša, drugega bližnjega, sodelavca v službi ali strankarskega kolega zamenjal Janez Janša z identičnim zunanjim videzom. Sindrom se najpogosteje pojavlja pri bolnikih s paranoidno shizofrenijo, manj pogosto pri bolnikih z demenco ali možgansko poškodbo. Dokler bolezen ostane za štirimi zidovi, je še dobro, toda ko začno za Janševo deluzijo zbolevati tožilci in sodniki, je nevarno, kar smo lahko opazovali v zadevi Patria. Virus Janševe deluzije se je prenesel s prejšnjega komunističnega sistema. Virus sicer prizadene možganski center, bolezen pa se običajno pojavlja skupaj s Hayekovim efektom.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: branje knjig Premiki, Okopi, Druga republika, Noriško kraljestvo.

Bolj ali manj znani bolniki: Milan Kučan, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Mojca Pašek Šetinc, Gregor Golobič, Janez Pogorelec, Zoran Potič in številni drugi.

FRIEDMANOFOBNOST

Friedmanofobnost je motnja, ki se imenuje po Miltonu Friedmanu, raziskovalcu in zagovorniku kapitalizma. Gre za bolezen, pri kateri levičar doživlja pretiran in neracionalen strah pred teorijami Friedmana, saj ga to ovira ali onemogoča pri njegovem normalnem delovanju pri vsakodnevnih dejavnostih. Njegove vsakodnevne dejavnosti pa so – parazitiranje neto davkoplačevalcev. Strah nastopi, kadar se levičar sreča s fobičnim dražljajem, včasih (v najhujših primerih) je že zgolj pričakovanju tovrstnega dražljaja dovolj za izbruh bolezni. Tak primer je denimo napoved znižanja davkov ali zmanjšanje proračuna za nevladne organizacije. Tesnoba se lahko stopnjuje vse do paničnega napada, kot je bil na primer napad panike ustvarjalcev Aksiome, ko je nekdanji minister za kulturo Žiga Turk postavil pod vprašaj nekatere čudne pogodbe s kulturniki. Bolezen je po strukturi precej podobna shizoidni osebnostni motnji, kjer bolnik sveta ne doživlja kot privlačnega, ampak prej kot ogrožajočega.

Terapija: psihoterapevtsko zdravljenje in antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: prodajanje predstav in drugih umetniških del na trgu.

Bolj ali manj znani bolniki: Vuk Ćosić, 3 x Janez Janša.

KVOTNA SLEPOTA

Kvotna slepota je bolezen feministk in moških, ki zase pravijo, da so feministi. Gre za obsedenost z ženskimi kvotami vedno in povsod. Njihovo življenjsko poslanstvo je odštevanje in seštevanje žensk in moških v različnih poklicih. Če ugotovijo, da je nekje premalo žensk, začno histerično kričati in bruhati svojo jezo v izbranih medijih. Najhujša oblika kvotne slepote je hkratno bolehanje za Hayekovim efektom: tovrstnim dvojnim bolnikom ni dovolj zagovarjati uvedbe kvot ali pravno določati druge privilegije, ampak brezkompromisno podpirajo ukinitev zasebne lastnine, propad kapitalističnega načina proizvodnje in vrnitev k modelu marksističnega socializma.

Terapija: psihiatrično zdravljenje po navodilih Janeza Ruglja ali zdravljenje pri Romanu Vodebu.

Alternativno zdravljenje: ženske delovne brigade.

Bolj ali manj znani bolniki: Barbara Rajgelj, Mirjana Ule, Tanja Rener.

ORBANOV SINDROM

Orbanov sindrom je prehodna duševna motnja, ki jo doživijo obiskovalci prestolnic držav Višegrajske skupine, po Viktariju Orbanu pa se imenuje zato, ker je najbolj priljubljena tarča levičarjev. Pri obiskovalcih se pojavi skupek simptomov, kot so blodnje, halucinacije, derealizacija, depersonalizacija, anksioznost in psihosomatske manifestacije (vrtoglavica, tahikardija, povečano znojenje). Še posebej ogrožena skupina so volivci, ki se na ravni Evropske unije prepoznajo v poslanski skupini S & D (Zavezništvo socialistov in demokratov). Sprožilni dejavnik sindroma je nesorazmerje med v domovini prikazovano (totalitarno) in resnično (svobodno) podobo prestolnic. Bolnik se le težko sprijazni z ogromno vrzeljo, ki ločuje obe podobi.

Terapija: antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: slika Viktorja Orbana v pisarni.

Bolj ali manj znani bolniki: Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Franc Bogovič.

SELININA MOTNJA

Selinina motnja je bolezen, ki se imenuje po Selini Goren in se je razširil z množičnimi migracijami. Za njim bolehajo mlade levičarske aktivistke, »žrtve« posilstva migrantov. Če se razve, da je bila spolno napadena, zaradi občutka krivde laže, da bi ji migranti storili silo. Če slučajno zanosi, trenutnemu partnerju razloži, da je »njun« otrok bolj temen zato, ker sta se preveč sončila in je to vplivalo na dogajanje v njeni maternici. Če partner boleha za katerokoli boleznijo levičarjev, ji bo verjel na besedo.

Terapija: nošenje kondomov velikosti XXXL v torbici.

Alternativno zdravljenje: enoletno bivanje na otoku, kjer bo oseba obkrožena z najmanj sto migranti iz Bližnjega vzhoda in Afrike.

Bolj ali manj znani bolniki: Selin Goren.

TOKSIČNA NARCISOIDNOST

Toksična narcisoidnost je zadnji stadij klasične narcisoidnosti oziroma osebnostne motnje. Narcizem je lahko sicer povsem nedolžen, lahko pa je resen psihološki problem, ki onemogoča normalne odnose. Gre za bolezensko stanje, kjer je bolnik (narcis) »obdarjen« z napihnjenim in povsem nerazumljivim občutkom lastnega jaza, prezira tiste, ki se z njim ne strinjajo, predstavlja se kot vsestranski strokovnjak za vse. Toksični narcis verjame, da ve, kaj je najboljše za vse, ne glede na demokratično (ne)strinjanje drugih (večine). Vsi, ki se z njim ne strinjajo, so fašisti, nacisti, skrajneži. Toda za to masko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na vsako najmanjšo kritiko, kar pomeni, da je toksičen narcis razcepljen v samopodobi.

Terapija: elektrošoki trikrat na dan.

Alternativno zdravljenje: polletno bivanje v celici v živalskem vrtu.

Bolj ali manj znani bolniki: Borut Pahor.

TRUMPOTROPIJA

Trumpotropija je med levičarji zelo razširjeno duševno stanje, ime izhaja iz besed »trump« (Donald Trump) in »anthropos (človek). Za bolezen je značilno, da imajo bolniki podzavestno željo biti ameriški predsednik Donald Trump. Ko spoznajo, da to ne morejo oziroma da to ne bodo nikoli postali, začno z bolestno in nepovezano kritiko Trumpa. Za trumpotropijo je značilno izrazito obdobje abnormalnega in trajno povišanega ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki lahko traja tudi več dni. Simptomi se kažejo v pretirani uporabi besede »trumpist«, s katerim zmerjajo podpornike ameriškega predsednika, ter v neurejenosti misli in blodnjah (na primer preganjalne oziroma paranoidne blodnje), prisluhih, spolni nepotešenosti in v povsem otopelih čustvih, začasno mir najdejo v antičnih piscih. Gre za hudo duševno motnjo, za katero je značilen popoln razpad miselnih procesov. Pri ženskah se bolezen kaže tudi v želji, da bi se jih Trump dotaknil, zato o njem pogosto pišejo ali sanjarijo. Za to boleznijo niso imuni niti desničarji.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: v posteljo naj bolnik poleg sebe položi  napihljivo lutko Trumpa.

Bolj ali manj znani bolniki: veliko jih je med nami, samo ozrite se naokoli. Preberite kakšen časopis ali si oglejte poročanje slovenskih medijev iz ZDA. Bolnike za trumpotropijo boste takoj zaznali.

Fiskalna iluzija in naluknjana slovenska barka

Značke

Actual Individual Consumption, Alenka Bratušek, Borut Pahor, Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči, Dejanska individualna potrošnja, DIP, Eurostat, fiskalna politika, Janez Janša, javni dolg, Miro Cerar, potrošnja, PPS, Purchasing Power Standards, volivci, Vuk Vuković

Fiskalna iluzija je, kot bi rekel odlični mladi hrvaški ekonomist Vuk Vuković, skupinsko dojemanje volivcev, da so javne dobrine brezplačne, in hkratno zanemarjanje dejstva, da javne dobrine v resnici plačujemo (neto) davkoplačevalci. Ko posameznik kupi blago ali storitev, jasno ve, kakšni so stroški in koristi, ko pa to dobi »brezplačno«, uživa korist, stroška sploh ne zazna. Zaradi take kognitivne iluzije bodo volivci politike, ki obljubljajo več države ter več brezplačnih dobrin in storitev, vedno dojemali kot dobrotnike in humanitarce, ne da bi dobro razumeli, da so vse to pravzaprav že plačali z visokimi davki in prispevki. To pripelje volivca v situacijo, ko ni sposoben vzročno povezati plačevanja davkov in rasti javnega dolga z nekvalitetnimi javnimi storitvami (na primer v zdravstvu), enako ne vidi več povezave med visokim javnim dolgom in visokimi obrestmi za ta dolg.

Fiskalna iluzija torej deluje na način, da ljudje sploh ne razmišljajo več, ampak reagirajo oziroma dojemajo spontano. Zato (prava) desnica na volitvah ne zmaguje, saj levica zlahka prepriča volivce, da je za vse tegobe današnjega časa kriv neoliberalizem. In temu se vlada Mira Cerarja odlično upira: naj zlobni kapitalisti kar pokupijo Češko, Slovaško ali Litvo, Cerar je pač odgovoren politik, ki bo ob pomoči levih intelektualcev preprečil tako širjenje škodljivih desničarskih idej kot prodajo NLB, Telekoma in še česa. On se pač ne da, država bo rešila vse, socialistična tradicija bo ostala. Zato se sploh ne gre čuditi, da zaradi najnovejše analize Eurostata nihče ne bo zagnal preplaha: Slovenija se po dejanski individualni potrošnji na prebivalca v standardih kupne moči in bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči povprečju EU ne približuje več. Celo več. Po levi in po desni jo prehitevajo postsocialistične države, pred katerimi je imela Slovenija še leta 2008, ko je svoj mandat končala prva Janševa vlada (ta vlada je Slovenijo najbolj približala povprečju EU), veliko prednost. Takrat se je pač zdelo, da smo opravili z gradualizmom in da bomo ob pomoči ugodnih globalnih gospodarskih razmer ujeli povprečje EU. Zmota. Prišli so Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar (druga Janševa vlada leta 2012 ni mogla ničesar popraviti, saj je bila na oblasti le nekaj mesecev, potem jo je levica ob pomoči takratnih koalicijskih partnerjev zrušila) in zadevo postavili spet na pravo (socialistično) mesto. A oglejmo si podatke Eurostata.

Dejanska individualna potrošnja (DIP) oziroma Actual Individual Consumption (AIC) na prebivalca v standardih kupne moči oziroma Purchasing Power Standards (PPS) je v letu 2016 znašala 75 odstotkov povprečja EU, kar je enako kot leta 2015 oziroma manj kot leta 2014. Slovenija, ki po pokazatelju DIP (ta kazalnik boljše odraža blaginjo gospodinjstev kot BDP, saj se izračuna na podlagi cen blaga in storitev, ki jih gospodinjstva dejansko trošijo) vse bolj drsi na rep lestvice, je boljša samo še od šestih držav EU. Ob tem, da sta ji Estonija in Latvija tik za petami, Češka, Slovaška in Litva pa že pred njo. To pomeni, da slednje države (Litva ima denimo že 86 odstotkov povprečja EU) trošijo že trošijo več tistega tistega, kar v povprečju troši povprečno gospodinjstvo EU, kot Slovenija. Zanjo velja, da se je do leta 2008 hitro približevala povprečju EU (imela je 80 odstotkov povprečja EU), po tem letu pa se je DIP hitro zniževal, za razliko od drugih postsocialističnih držav. Z izjemo Hrvaške, ki je prav tako socialistična posebnost in jo je letos pri DIP prehitela celo Romunija, ki ima 63 odstotkov povprečja EU, Hrvaška pa samo 59 odstotkov. Za Hrvaško je le še Bolgarija (53 odstotkov).

Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči (PPS) je bil lani enak kot leta 2015 in leta 2014, se pravi 83 odstotkov povprečja EU. Tudi za PPS velja, da se je Slovenija do leta 2008 približevala povprečju EU, v tem desetletju pa nič več. Prehitela nas je že Češka (88 odstotkov povprečja EU oziroma odstotno točko več kot leta 2015), hitro pa se Sloveniji približujejo Litva, Slovaška in Estonija.

Najnovejši podatki Eurostata so v javnost prišli pred dvema dnevoma, mediji pa jih praktično niso zaznali, kaj šele, da bi se razburili državljani. Kar je razumljivo, saj večina sploh ne zazna absurda mentalitete „saj je lopov, ampak nam vsaj da“, ki jo najbolj očitno ponazarja ljubljanski župan Zoran Janković. Sami pri sebi opravičujejo krajo davkoplačevalcev, češ, saj ves čas nekaj gradi in dela, s čimer se ustvarja paternalistični vtis, da dela v korist meščanov, čeprav je jasno, da taki populistični projekti koristijo le njemu in njegovim, da ostanejo na oblasti in se bogatijo. Meščanom ostanejo le dolgovi. Enako je na nacionalni ravni, kjer javni dolg in visoki davki omejujejo gospodarsko rast, s tem pa je vse manj investicij (razen takih, kot je denimo Magna Steyr, kjer je vlada Mira Cerarja plačala, da so Avstrijci prišli v Slovenijo). Potrošnja je vse nižja, nepotizem na vseh ravneh povzroča brezposelnost, dobri in ideološko neobremenjeni kadri bežijo v tujino. Vse to je vzrok za stagnacijo oziroma nazadovanje Slovenije, kar dobro kažejo podatki Eurostata.

25 let pozneje: posnetek pogovora med veljakoma Demosa leta 1992

Značke

Demos, Dimitrij Rupel, France Bučar, Igor Bavčar, Igor Omerza, Janez Drnovšek, Janez Janša, Jože Strgar, Ljubljana, Lojze Peterle, Marjan Vidmar, Matija Volk, Tone Frantar

Pred četrt stoletja, ko je padla vlada Demosa, ki jo je vodil Lojze Peterle, in je novo vlado oblikoval Janez Drnovšek, so bili bivši demosovci med seboj zelo sprti. Iz tistega časa je tudi pogovor, ki so ga skrivaj posnele Slovenske novice in ga objavile. Med seboj sta se počila Tone Frantar, tedanji predsednik Demosa ljubljanske občine Center in narodni demokrat (NDS) ter svojčas osebni spremljevalec Lidije Šentjurc, in njegov nekdanji strankarski kolega v SDZ (ta je novembra 1991 razpadla na NDS in DS) Matija Volk, član Demokratske stranke (DS), ki jo je vodil Igor Bavčar. Nekdanja člana ljubljanskega Demos sta si stala narazen: Matija Volk je kot član nove koalicije na državni ravni želel tudi v Ljubljani zrušiti Demosovo oblast, Tone Frantar je bil zagovornik župana Jožeta Strgarja in ljubljanskega premiera Marjana Vidmarja.

Pogovor, ki se nanaša na Ljubljano, je šel takole:

FRANTAR: Hudiča, poslušajte (Volku, opom. KH). Jaz sem bil tri leta partizan in sem bil v partiji. Ko sem bil vanjo sprejet, je bil čas okoli Miklavža. Mislim sem, zdaj bo nekaj dobrega, nekaj za požrt. Pa petnajst let star. Pejd no v rit, še vedel nisem, kaj je partija. In ko je prišel pravi čas, so me vseskozi preganjali. Celo življenje.

xxxxxxxxxxx

FRANTAR: Vi ste temu hudiču (Dimitriju Ruplu, opom. KH) intimni družinski prijatelj.

VOLK: Kdo?

FRANTAR: Vi!

VOLK: Dajte no mir.

FRANTAR: Seveda ste.

VOLK: Fratnar, ne nekaj govoriti, kar nimate pojma.

FRANTAR: Kako ne, madona?

VOLK: Z Ruplom še nikoli nisem bil niti na kavici, kje še, da bi mi bil kakšen intimni prijatelj.

FRANTAR: Na kavici niste mogli biti, ker on ne pije kave in je ne pijete vi.

VOLK: Jaz jo pijem.

FRANTAR: Jo pa on ne pije.

VOLK: Nikoli nisva bila. Edino, kar me je enkrat kregal, da je bil na predvolilnem plakatu samo Bavčar. Na cesti me je ustavil in vprašal: »Volk, zakaj se je to zgodilo?«

FRANTAR: P**da mu mater, za**bana.

VOLK: Noben intimni prijatelj, Frantar. Govorite nekaj, kar ne veste.

FRANTAR: Vem vse.

xxxxxxxxxxx

FRANTAR: Jaz nikoli nisem prišel na vaš shod, kot ste vi zadnjič prišli notri (shod opozicije v Križankah, opom. KH).

VOLK: Veste zakaj sem jaz prišel. Vam lahko povem.

FRANTAR: Zato, da ste lahko Ruplu poročali.

VOLK: Nisem nobenemu Ruplu poročal. Prišel sem zato, ker je Alenka Žagar Slana moja na pol sorodnica. Samo zaradi Alenke sem prišel. Moj bratranec je njen bratranec. Alenko poznam od malega, kako je gor rasla.

FRANTAR: To so no ….

VOLK: In preden bom Kučana volil, sem rekel Bavčarju, bom volil Alenko Slana. Ja, preden bom njega volil.

FRANTAR: Vidite, zdaj sva že bližje.

VOLK: In ne mi očitati, da sem prišel na shod, da bom Ruplu poročal.

FRANTAR: Zdaj sva že bližje.

VOLK: Prišel sem zaradi Alenke.

FRANTAR: Midva, če hočeva še tako …

VOLK: Ali veste, kdo je Alenko spravil v SDZ in v kandidaturo?

FRANTAR: Kdo?

VOLK: Ali veste kdo?

FRANTAR: Kdo?

VOLK: Ko pa vse veste.

FRANTAR: Jaz sem jo pripeljal.

VOLK: Opaaa. Ne zdaj. V SDZ, da je sploh kandidirala za eno ….

FRANTAR: Poslušajte. Za županjo (Alenka Žagar Slana je bila županja ljubljanske občine Center, opom. KH) ….

VOLK: Ne za županjo. Še prej.

FRANTAR: Za županjo sem jo jaz predlagal in je tudi napisala, da pristaja. Jaz sem bil pri njej.

VOLK: Kaj pa za poslanko?

FRANTAR: Pri našem vodstvu sem bil za Strgarja, za Vidmarja. Vprašal sem jih za mnenje. To je bilo gor v Novi reviji. Je bil Rupel, je bil Bavčar, je bil Janša, je bil Bučar. Vsi so rekli, da je to vodstvo dobro. Zdaj pa vi demokrati to rušite. Ja, madona, saj ste sami dali soglasje.

xxxxxxxxxxx

FRANTAR: Če vi ne bi bile take pizde v tej stranki (v bivši SDZ, opom. KH), kot to ste – jaz kar odkrito povem – bi do volitev zdržali skupaj. Ne pa da ste na tretjem kongresu SDZ vse pustili. To je bilo izdajstvo stranke.

VOLK: Kdo pa je izdal stranko?

FRANTAR: Ja, kdo jo je izdal? Rupel! Zato, ker je hotel biti predsednik.

xxxxxxxxxxx

VOLK: Koliko nas je bilo poslancev SDZ (v ljubljanski skupščini, opom. KH)?

FRANTAR: Veliko nas je bilo. 22 nas je bilo noter.

VOLK: Pa je kateri izmed teh, ki smo zdaj pri demokratih, dobil kakšno funkcijo v skupščini? Niti eden. Že prej ste točno vedeli, komu dati funkcije.

FRANTAR: Zakaj pa bi funkcije imeli?

VOLK: Zakaj pa ne?

FRANTAR: Funkcije so bile prej razdeljene.

VOLK: Prej ja, ampak potem ….

FRANTAR: Sem že rekel, da smo šli gor (v Novo reviji, opom. KH) vprašati za Vidmarja. Za župana pa smo želeli Omerzo (župana Ljubljane, opom. KH). So rekli: Omerza ne!

VOLK: Saj ni poslanec. Kako naj bi bil Omerza?

FRANTAR: Saj to je tisto. On bi lahko kandidiral za poslanca. Poglejte Bučarja. Zaradi njega smo vrgli Alenko Žagar Slano iz skupščine, in sicer zato, da bo Bučar bil župan Ljubljane. To se boste vi spomnili. Jaz sem šel Slano prosit, da naj odstopi poslansko mesto, da bo Bučar notri. Predvideli smo ga za župana.

VOLK: Kaj ste vi predvideli?

FRANTAR: Vse te stvari.

VOLK: In samo zaradi Vike Potočnik (bila je kandidatka za županjo, opom. KH) smo vsi volili Strgarja.

FRANTAR: Poslušajte.

VOLK: Samo zaradi Vike Potočnik.

FRANTAR: Vika Potočnik. Zakaj se je šlo? Šlo se je za to, kdo ima več glasov v DPZ. Samo za to se je šlo. Krščanska demokracija je bila takrat za nami.

VOLK: V DPZ smo imeli samo dva poslanca.

FRANTAR: Kdo pa je postavil Strgarja gor? Kdo ga je postavil, jaz ne vem. Jaz sem ga takrat prvič videl. Prvič. Toda rekli smo, če ga je nekdo postavil, ta že ve, kaj dela. Pa ga še mi postavimo. Šele potem smo mi vzeli Vidmarja. Saj nismo imeli nobenega kadra. Mi smo prosili ljudi, pejte noter.

VOLK: To zgodbo zdaj prvič slišim.

Janez Janša, gotovina in Urškina sestrična

Značke

bolšji grg, brezgotovinsko poslovanje, denar, finančna preiskava, gotovina, Janez Janša, nadzor državljanov, Urška Bačovnika Janša

V stanovanjskem bloku na ulici Pod kostanji živita Marko in Andrej. Enako sta stara, oba delovno zmožna, sta samska, na mesec zaslužita 1.500 evrov neto oziroma 18.000 evrov na leto. Tako prebijeta leto dni, ko Marko opazi, da si je Andrej kupil računalnik in televizor, na počitnicah je bil na Kanarskih otokih. Premišljuje, kako je to mogoče, ker sem z enako plačo tega ni zmogel, čeprav je prodal dragoceno zbirko stripov za 500 evrov, kar pomeni, da je na leto razpolagal z 18.500 evrov. In če k temu prišteje še 500 evrov minusa zaradi limita, je imel 19.000 evrov, a si ni mogel kupiti računalnika in televizorja, ne privoščiti počitnice na Kanarskih otokih, saj je moral enako kot Andrej prepleskati stanovanje, za kar je odštel eno mesečno neto plačo. Zato Andreja prijavi policiji, kajti nemogoče je, da bi z enako plačo sosed imel več.

Kriminalisti gredo najprej v Andrejevo banko, kjer jim bančni referent pove: „Andrej je zelo slab komitent. Pride enkrat na mesec in dvigne celo plačo. Na računu pusti samo toliko, kolikor znašajo naši stroški.“ Seveda je Andrej takoj postal sumljiv, ker uporablja gotovino. To lahko pomeni, da kupuje drogo in jo preprodaja naprej. Za razliko od Marka, ki vse plačuje z bančno kartico, zato je njegov denar sledljiv: natančno se ve kaj, kdaj in koliko je plačal. Kriminalisti in finančna uprava se zato odpravijo k Andreju. Med preiskavo stanovanja najdejo v sefu še 2.000 evrov gotovine. Ko upoštevajo povprečne življenjske stroške, druge izdatke, vrednost avtomobila oceni sodni izvedenec, isto naredi za povsem enako zbirko stripov, ki jo je imel tudi Andrej in jo je kot Marko prodal, pridejo do zaključka, da ima Andrej za 5.000 evrov premoženja nepojasnjenega izvor. Zaman jih je prepričeval, da je imel nekaj privarčevanega, da hrano kupuje v diskontih, ne v Mercatorju, da manj zapravi za nakupe kot Marko, da je zbirko stripov prodal za 1.500 evrov, ne za 500, kot jo je ocenil sodni izvedenec, da si je stanovanje (za razliko od Marka) sam prepleskal, da je računalnik in televizor kupil prek oglasa in podobno. A ničesar od tega ni mogel dokazati: v trgovinah je plačeval z gotovino, računov ni hranil, vseeno mu je bilo, kdo mu je iz „druge roke“ prodal računalnik in televizor, saj mu je bilo pomembno izključno to, da obe napravi delujeta, pri prodaji zbirke stripov pa je imel to srečo, da je naletel na človeka, ki je stripe na vsak način želel in mu je zanje ponudil več, kolikor je sodni izvedenec ocenil, da so vredni. Ker so Andreju organi pregona naprtili obratno dokazno breme in ni mogel dokazati, da je posloval pošteno, je za dve leti končal v zaporu, zasegli so mu tudi 5.000 evrov premoženja, katerega izvora ni mogel dokazati.

Primer je zaradi lažjega razumevanja zelo poenostavljen. A njegovo bistvo ni samo, da nekateri ljudje rajši poslujejo z gotovino kot z bančnimi karticami ter zato varčujejo „v nogavicah“, ampak tudi preprosto dejstvo, da ljudje nismo enaki: ne samo, da smo si različni po fizični podobi, različno tudi razmišljamo, se obnašamo, smo različno podjetni in varčni, imamo različne prioritete, smo različno spretni, se različno znajdemo v življenju. Predstavljate si, da deset let čez teden zbirate odpadno šaro, ki jo popravite in očistite, nato pa konec tedna prodate na bolšjem trgu. In da vsak teden s to šaro (ker ste pridni in podjetni) zaslužite 200 evrov, ki jih namensko varčujete in dajete na stran, hranite pa ne v banki, ampak v nogavici. V desetih letih bi se vam nabralo prek 125.000 evrov. In potem lepega dne pride policija, najde pri vas gotovino, češ to je premoženje nepojasnjenega izvora, ker ste vi s svojo plačo v tem času zaslužili le 120.000 evrov (imate plačo 1.000 evrov neto na mesec). Ker sami ne morejo dokazati, da ste denar zaslužili na nezakonit način, vam rečejo, da morate vi dokazati, da je ta gotovina pridobljena na zakonit način. Tega na noben način ne morete dokazati, čeprav imate priče, da so vas videle pri zbiranju stare šare, čiščenju in popravljanju ter prodajanju na boljšem trgu. Toda nobena od prič ne more natančno povedati, koliko ste s tem zaslužili, saj tega ne razglašate naokoli.

Na načelni ravni je podobno v primeru Janeza Janše, za katerega organi pregona trdijo, da ima od leta 2000 za okoli 400.000 evrov premoženja nepojasnjenega izvora. Janša pravi, da ima 35 let delovne dobe in da je v tem času, ko je bil podjetnik, poslanec in premier na mesec v povprečju zaslužil 2.100 evrov neto, kar pomeni skupaj okoli 900.000 evrov. Če k temu doda še zaslužek od prodaje knjig, je v tem času dobil okoli 1,1 milijona evrov neto. Podrobnosti mi sicer niso znane, a razumeti je, da bi moral imeti Janša štiristo tisočakov manj, kot jih ima. Kako so preiskovalci prišli do te številke, mi ni jasno, a je cel kup nelogičnosti.

Prvič, preiskava izhaja iz predpostavke, da Janša pred letom 2000 ni imel nikakršnega premoženja oziroma da je vse, kar je zaslužil, sproti tudi zapravil. To pomeni, da je bilo leto 2000 leto nič, ko Janša ni imel na računu niti centa, prav tako ni imel nič privarčevanega – ne na računu v banki ne v nogavici.

Drugič, organe pregona moti, da je Janša dobil denar (si ga je sposodil) tudi od brata Rajka in od soproge Urške. Mediji so pisali: „Neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje, kako je poplačal brata in soprogo, saj z njegovih računov niso razvidni nakazila ali dvig gotovine.“ Preiskava torej predpostavlja, da se v Sloveniji posluje izključno prek transakcijskih računov in da je vsako poslovanje z gotovino (ali varčevanje doma v „nogavici“) ne samo sumljivo, ampak tudi neposredni dokaz krivde. Očitno država meni, da bi moralo posojanje denarja tudi med bližnjimi sorodniki potekati takole: Urška bi s svojega računa nakazala Janezu denar, ta pa bi ji ga vrnil tako, da bi ga s svojega računa nakazal na njen račun. Zakaj že? Je posojanje denarja zakonito edino na tak način? Sta si zakonca dolžna med seboj vračati denar, če skupaj ustvarjata premoženje in sta tako dogovorjena? Še prijatelji si med seboj ne posojajo tako, da si denar polagajo na račune, kaj šele najožji sorodniki.

Tretjič, preiskava se očitno pri vrednotenju nepremičnin enkrat opira na podatke Gursa, drugič upošteva tržno ceno. Cena nepremičnine, tako je v svobodnem svetu, je znana takrat, ko se pojavi na trgu. Vredna je natančno toliko, kolikor je kupec zanjo pripravljen plačati. Vsako vrednotenje Gursa ali sodnega cenilca je na nek način ugibanje, ki temelji na predpostavki povprečnih statističnih cen, za katere se običajno izkaže, da z realnostjo nimajo resnega opravka. Nekdo za neko hišo lahko ponudi samo 50.000 evrov, drugi pa (bodisi ker mu je všeč bodisi ima z njo velike načrte bodisi preprosto zato, ker je zjutraj vstal z levo in ne z desno nogo, razlog države resnično prav nič ne briga) 100.000 evrov.

Četrtič, ni zakona, ki bi prepovedoval, da ti položnice na pošti ali v banki plačuje nekdo drug. Večina ljudi to počne sama, toda iz raznih razlogov, ki ne bi smeli zanimati prav nikogar, to v imenu tebe plačuje drug. Primer: oče da sinu denar in položnice, ta pa denar najprej položi na svoj račun in jih potem plača. Je to kaznivo? Ne. Sumljivo? Očitno samo za državo. Za zakonca Janša je položnice na ta način plačevala Urškina sestrična, ki je bančnica. Kaj je torej s tem narobe?

Pri celotni zadevi gre očitno za izhodišče (vsake) države, da so vsi njeni državljani (od navadnih ljudi do politikov) potencialni kriminalci (temu je prilagojena zakonodaja), največja težava pa je gotovina. Čeprav celo na ministrstvu za finance pravijo, da lahko človek razpolaga s toliko gotovine, kot želi, je človek, ki posluje izključno z gotovino, takoj sumljiv. Seveda, banke so postale za državo (in organe pregona) najpomembnejši člen pri nadzoru državljanov. Država pri poslovanju s karticami in prek računov natančno ve kje, kdaj, za kaj in koliko zapravljate. Zato še neizpolnjena želja države (in bančni elit), da bi nadzorovala tudi denarnico državljana, se pravi tisti del denarja, ki posamezniku po izvršeni kraji v obliki davkov še ostane. Končni cilj je popolno brezgotovinsko poslovanje, ki ni nič drugega kot finančna diktatura. Najbližje je zdaj brezgotovinskemu poslovanju Švedska, kjer se popolno brezgotovinsko poslovanje utegne zgoditi že v naslednjem desetletju. Gotovina (denar) ostaja namreč eden zadnjih branikov svobode, ostaja področje, kjer država nima vpogleda v to, kar počnete. Zato omenjeni primer z Janezom Janšo ni nič drugega, kot eno od opozoril birokratov, da so pošteni in zgledni državljani izključno tisti, ki varčujejo v bankah in poslujejo z elektronskim denarjem. Vsi drugi so takoj mračnjaški zarotniki, ki ne izpolnjujejo svojih obvez do države. Kar vse skupaj zelo spominja na Orwellovo leto 1984.

Kaj imata skupnega obsodba Janeza Janše zaradi razžalitve in dokumentarec Dosje JLA Valentina Areha?

Značke

Eugenija Carl, Janez Janša, JLA, Mojca Šetinc Pašek, pravosodje, svoboda, svoboda govora, Tomaž Ertl, Udba, Valentin Areh

Najprej preberite tole:

»Sodišče je ocenilo, da vsebina zapisa izrazito izstopa iz okvirjev svobode govora, saj ta pravica ne sme posegati v sfero ustavno zagotovljene duševne celovitosti in osebnega dostojanstva druge osebe.«

Zdaj pa še tole:

»Zaznavamo nekatere špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo ta mir v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Postopno bomo morali tudi z več represije, kot smo jo doslej imeli, čeprav trdim, da jo je bilo v zadnjem času v Sloveniji več kot kjerkoli v Jugoslaviji, in čeprav vsi hočejo povedati, da smo ne vem kako liberalni, da bomo morali iti v te postopke.«

Ste tudi vi zaznali podobnost med besednima zvezama »izstopa iz okvirjev« in »špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo«? Podobnost je neverjetna, kot bi jih izgovoril isti človek. Pa jih ni. Prve so besede velenjskega okrajnega sodišča v primeru odškodninske tožbe (kazenska še traja pred celjskim okrožnim sodiščem) novinarke Radiotelevizije Slovenija (RTVS) Mojce Šetinc Pašek zoper predsednika in poslanca SDS Janeza Janšo (oktober 2016), druge so besede okorelega udbovca Tomaža Ertla (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja), ki jih je v dokumentarcu Dosje JLA objavil novinar Valentin Areh. Med izrečenim (oziroma zapisanim) je 30 let razlike, a prav grozljivo je, kako neko sodišče uporablja besednjak in misel nekdanje tajne politične policiji. Ljudje se očitno menjajo, a razmišljanje (pravosodne) veje oblasti o svobodi (predvsem o omejitvah svobode govora) ostaja enako kot v času komunistične države (o sodnikih iz tistega časa si lahko preberete tukaj).

Čeprav ne poznam celotne vsebine obrazložitve sodbe (in če zanemarimo, da v svobodnih državah, kjer je svoboda govora človekova pravica v pravem pomenu besede, do obravnave sploh ne bi prišlo ali pa bi bila tožba zavržena), je očitno, da sodišče skrbi, da bi Janševe besede »motile mir v  slovenskem prostoru«, zato bodo postopno »morali tudi z več represije«, bi rekel Ertl. Ertlovi agenti bi v nekem drugem času »moteče« pospravili in procesirali po hitrem postopku, a ker je Slovenija danes (vsaj na deklerativni ravni) demokratična država, ki vendarle ima neke ustavne in zakonske varovalke, so si velenjski sodniki na vse kriplje prizadevali, da bi Janšev tvit (»Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov. #ZvodnikMilan.«) opredelili kot objektivno žaljiv. A to dokazati je izredno težko. Sodišče mora namreč upoštevati okoliščine, v katerih je prvak SDS napisal domnevno sporni tvit. Tožnica bi morala onkraj vsakega dvoma dokazati, da je Janez Janša objektivno žaljive besede izrekel z namenom zaničevanja. Zanjo so lahko Janševe besede žaljive (in najbrž tudi so), a le subjektivno, nikakor pa ne objektivno. Za obsodbo zaradi razžalitve je treba imeti zaničevalen namen.

Kakšen namen je imel v resnici Janez Janša, ve samo on, a kot je kasneje pojasnil, se je s tvitom odzval na novinarski prispevek novinarke Eugenije Carl (Mojce Šetinc Pašek pa je urednica dnevnoinformativnih oddaj), ki je poročala, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani SDS. Nekateri med imenovanimi so članstvo v tej skupini zanikali, češ da so njihova imela zlorabljena. Lahko mu torej verjamemo ali pa tudi ne, da je bil tvit reakcija na prispevek, ki je bil očitno manipulativen in je namigoval, da so vidni člani SDS podporniki Legije smrti. A sodišče je objektivno žaljivost tvita našlo. Takole so poročali mediji: »Okrajno sodišče v Velenju, ki je s sodbo pritrdilo Šetinc Paškovi, je ugotovilo, da je bil Janšev tvit žaljiv že sam po sebi, ne glede na to, kdo ga je napisal, s kakšnim namenom in na koga se nanaša.« Tvit je torej žaljiv že sam po sebi, kar pomeni, da je objektivno žaljiv. Torej bo v prihodnje obsojen vsakdo, ki bo kaj podobnega napisal. Taki tviti izstopajo iz okvirjev (velenjski sodniki) oziroma štrlijo in motijo mir (Tomaž Ertl), zato jih je treba sankcionirati. In prav to je tisto, kar je grozljivo: današnjim sodnikom iskre med nevroni v možganih preskakujejo v istem ritmu kot v socialističnih časih. Sodišče sploh ni tehtalo, kaj je pomembnejše: ali svoboda govora kot absolutna človekova pravica ali svoboda govora, ki je omejena s tem, da nek posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni.

Zakaj levičarji ne razumejo vrednosti Janševe nepremičnine v Trenti?

Značke

avstrijska ekonomska šola, Carl Menger, Finance, Imos, Jan Škoberne, Janez Janša, Ludwig von Mises, mejna korist, SD, Trenta, vrednost, Zveza komunistov Slovenije

Saj veste, kako je z levičarji. Menijo, da se spoznajo na tržno ekonomijo, v resnici so globoki verniki planskega gospodarstva. In tudi takrat, ko želijo biti duhoviti, pokažejo vse svoje neznanje.

Potem ko je zastarala zadeva Patria (tukaj), je poslanec SD Jan Škoberne na Twitterju zapisal (tukaj): »Patria je zastarala. Sem vesel, da je poslanski kolega (Janez Janša; opom. Kavarna Hayek) razbremenjen te zgodbe, da bo lažje pojasnil kako prodati parcelo, vredno 20 za 150 :)« Pustimo ob strani zadevo Patria. Koliko je Slovence stala, sem pisal že (tukaj). Posvetimo se rajši drugemu delu njegove »domislice«, ki razkriva Škobernetovo ekonomsko neznanje, kar pa ni čudno, saj pripada politični stranki, je je zrasla iz Zveze komunistov Slovenije.

Škoberne je prepričan, da bodo Janšo zdaj preganjali zaradi prodaje nepremičnine v Trenti. Na kratko obnovimo zgodbo. Predsednik SDS Janez Janša je posestvo v Trenti kupil leta 1992, ki je obsegalo zazidljivo parcelo s hišno številko in hišo (v slabem stanju) tik ob Soči, v neposredni bližini avto kampa in večjega apartmajskega objekta. Lokacija je med najbolj atraktivnimi v Trenti, parcele posestva mejijo na 200 metrov obale Soče. Zanjo je odštel 1,32 milijona takratnih tolarjev, kar bi bilo vredno okoli 22 tisoč švicarskih frankov.

V časniku Finance so izračunali, da je to primerljivo z današnjimi 30.220 franki, kar znaša 24.683 evrov. Leta 2005 je to zemljišče prodal Eurogradnjam za 131 tisoč evrov, ta pa naprej Imosu. Glavni očitek Janši je bil, da je Imos preplačal zemljišče. »Če vzamemo povprečno ceno, bi bilo Janševo kmetijsko zemljišče v Trenti vredno 68 tisoč evrov, razlika 63 tisoč evrov pa je vredna ruševina hiše s 57 kvadratnimi metri neto tlorisne površine. Torej bi bila ruševina vredna 1.089 evrov za kvadratni meter oziroma stavbna parcela (176 kvadratnih metrov) 347 evrov za kvadratni meter. To je tik pod povprečnimi cenami za zazidljiva zemljišča v Trenti,« so zapisali v Financah.

Ne glede na te izračune bi moralo tudi v Sloveniji, ki ima vsaj na deklarativni ravni tržno gospodarstvo, veljati, da je stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Gre za pomen vrednosti, ki jih različni ljudje ali pa različni poslovni subjekti pripisujejo stvarem. Te vrednosti, kar je ugotovil že Ludwig von Mises, niso del stvarnega sveta, kot so denimo masa predmeta, njegova dolžina ali širina, kar je zanimivo za naravoslovce. Vrednost namreč ni nekaj, kar bi obstajalo v samih dobrinah in jih bi bilo mogoče meriti z natančnimi lestvicami. Različni ljudje namreč različno vrednotimo stvari. Tako bodo nekateri višanje cen delnic na borzi videli kot dobro znamenje za nakup, drugi kot alarm in dobro priložnost za prodajo. Zato sta očitno Eurogradnje in Imos v Janševi parceli videla večjo vrednost, kot drugi. Prav lahko bi se našel kdo, ki bi ponudil še višjo ceno, ali pa drugi, ki bi ponudil manj, kot je Janša odštel ob nakupu. Vrednost neke stvari ni in ne more biti statična. Če bi bila, ne bi bilo ne napredka ne blaginje, kot ju poznamo danes. Samo poglejte nekdanjo Jugoslavijo, kjer je država skušala določati vrednosti stvarem. Družbo je to pahnilo v pomanjkanje in revščino.

Vrednost je torej v razumu posameznika. Je stvar čustev, je stvar osebne presoje. In te vrednosti se spreminjajo. In to ves čas. Ker se spreminja svet in naše potrebe. Dojemanje teh sprememb je težavno celo za ekonomista, kaj šele za navadnega človeka, ki se ves čas sooča s spreminjanjem vrednoti, sooča pa se tudi z nekaterimi na videz nerazumljivimi vrednotenji. Kako je mogoče, da je voda, ki je tako pomembna za življenje, tako poceni, diamanti, ki so v resnici nepomembno za preživetje, pa veliko več vredni kot voda. Odgovor je dal ustanovitelj avstrijske ekonomske šole Carl Menger, češ posamezniki ne izbirajo med »vodo« in »diamanti« na abstrakten način, saj se ne odločajo, ali bi imeli vso vodo na svetu ali vse diamante. Edina izbira je, ali bi želeli imeti malo več vode ali nov diamant. Ker imajo ljudje dovolj vode za svoje potrebe, dodatni skodelici vode pač ne pripisujejo prave vrednosti: zato je voda poceni. Po drugi strani pa ljudje ne mislijo, da imajo dovolj diamantov, zato so za diamante pripravljeni plačati veliko več. Pripisovanja vrednosti ni mogoče meriti z matematičnimi enačbami. Vsak človek bo dal določeni stvari drugo vrednost.

Podobno je tudi z denarjem. Vzemimo bankovec za 50 evrov. Na njem piše 50 evrov in toliko naj bi bil vreden. In pika. A temu ni tako. Za človeka, ki ima mesečni dohodek 500 evrov, je ta bankovec vreden mnogo več kot za človeka, ki ima mesečni dohodek 5.000 evrov. Nominalna vrednost je sicer enaka, čustvena, ki pravzaprav poganja celotno gospodarstvo oziroma menjavo, kjer se posamezniki odrekajo nečemu, da dobijo tisto, kar želijo, in to na podlagi mejne koristi, pa ne. Zato se nekomu Janševa prodaja parcele Eurogradnjam za 131.000 evrov zdi veliko, nekomu malo, tretjemu pa ravno prav.

Tudi cena, ki jo je cenilka postavila za Janševo nepremičnino, ki se zdaj prodaja iz stečajne mase Imosa (tukaj), ne more biti dokaz, da naj bi predsednik SDS ravnal koruptivno, ker je bil v času prodaje parcele pač ministrski predsednik. Zato še enkrat: stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Pred 20. Leti so ponudili 20 tisoč evrov, pred desetimi leti 100.000 evrov, pred petimi 40 tisoč evrov, danes bi mogoče dali 10 tisoč evrov. Na podlagi spreminjanja cene nepremičnine sklepati, da je nekdo ravnal koruptivno, je seveda popolni nesmisel. Izjema bi bila, če bi imela policija materialne dokaze (prisluhe, elektronsko pošto ali kaj drugega), da je Imos kupil parcelo po višji ceni, v zameno pa je dobil državne posle. Toda pogled v Supervizorja pokaže, da Imos v času vlade Janeza Janše ni bil v privilegiranem položaju. In samo na podlagi tega, ker se nekomu dozdeva, da je bila nepremičnina preplačana, potem sklepati, da je bilo ravnanje koruptivno, kaže na popolno nepoznavanje tržnega gospodarstva.

Levičarski Dnevnik sporoča: »Za obdavčenje premoženja Slovencev je še veliko prostora.« O, sveta preproščina!

Značke

davek na premoženje, davki, Dnevnik, država, DURS, Janez Janša, levičarji, prisila

Na prvi strani Dnevnika je bil velik naslov: »Za obdavčenje premoženja Slovencev je še veliko prostora.« (https://www.dnevnik.si/1042717812/slovenija/za-obdavcenje-premozenja-slovencev-je-se-veliko-prostora) Ste tudi vi zaznali navdušenje ob nenadnem razsvetljenju, da državljani še vedno niso dovolj obdavčeni in da jih mora država še malo priviti, saj je za stiskanje še veliko prostora? Pravzaprav lahko sklepamo, da so možnosti davčnega privijanja brezmejne. Kar je za časopis, ki svoje podpore socialistični ekonomiji (Hm, a je socializem sploh kompatibilen z ekonomijo?) ne skriva, razumljivo. Zato jih tudi ne moti, da njihovega lastnika Bojana Petan, tajkuna in kaviar levičarja, rešujemo davkoplačevalci (več si lahko preberete tukaj: http://www.reporter.si/slovenija/bojan-petan-kaviar-levi%C4%8Dar-%C5%A1e-en-tajkun-ki-ga-re%C5%A1uje-slaba-banka/22314). Tudi s takim odkritim navijanjem za davke. Zakaj niso rajši bolj neposredno naslovili članek: »Za krajo premoženja Slovencev je še veliko prostora.«

Naj razčistimo. Davki niso dobri. Niso bili, niso, niti nikoli ne bodo. Vsak davek je nemoralen in pomeni legalni rop državljanov. Legalni zato, ker je pač tako država predpisala z zakoni. Zato so davki oblika prisile. Davkov ne plačujemo prostovoljno. Če bi jih, to ne bi bili davki, ampak donacija državi. Birokraciji pa nekaj donirati je enako, kot če bi svoj denar zažgali. In ker to uradniki vedo, predpišejo zakon, s katerim legalizirajo krajo. Zato je plačevanje davkov podobno ropu, ko oborožena roparja vdreta v banko in odneseta denar. Pomislite. Če ne plačate davkov, dobite najprej opomin, s katerim vas država opomni, da ste ji nekaj dolžni (čeprav ji na načelni ravni niste). Če se ne odzovete, vam lahko sedejo na transakcijski račun in izpulijo, kolikor so pač presodili oziroma naračunali, da ste dolžni državi. Če na računu nimate denarja, vam lahko sodijo zaradi davčne utaje ali zaplenijo premoženje (kjer lahko prode do takih neumnosti, kot je opisano tukaj: http://www.rtvslo.si/slovenija/druzini-zaradi-124-evrov-zarubili-hiso/277501). Če se ne odzovete na pozive sodnika, lahko pričakujete, da bo na vaša vrata potrkala s strelnim orožjem oborožena policija, da vas bo privedla pred sodni senat. In ker je država predvidela možnost, da se privedbi ali rubežu fizično uprete, ima na koncu policija zakonsko pravico, da vas ustreli. Torej, če se upirate legaliziranemu ropu s strani države, lahko v najslabšem primeru končate pod rušo. V tem primeru se bo država požvižgala na vašo ustavno pravico do zasebne lastnine in nedotakljivost vašega življenja. Vse z namenom, da vam bo vzela denar. Zato se izmišljuje nove in nove davke. In eden takih je davek na premoženje.

Ta davek socialisti predstavljajo kot enega najbolj pravičnih davkov (http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/davek-na-nepremicnine-je-pravicen). Zanemarimo dejstvo, ki ga levičarji ne razumejo, namreč, da noben davek ni pravičen, poglejmo rajši, zakaj davek na premoženje, kjer država cilja predvsem na obdavčitev nepremičnin, nikakor ne more biti pravičen. In to za nobenega – ne ravnega ne bogatega. Nepremičnino si kupite tako, da delate in varčujete. In ko delate, že plačujete davke. V Sloveniji je delo zelo obdavčeno. Od tistega, kar Slovenci zaslužimo, nam država v hipu pobere polovico. In z drugo polovico, ki ste jo zaslužili s trdim in poštenim delom, si omislite dom zase in za svojo družino. Potem pa pride država in zahteva, da od tistega, kar ste privarčevali in ste si potem zasluženo kupili, za povrh plačali davek, še enkrat plačate davek. In ne enkrat. Vsako leto znova. Izključno zato, ker nekaj imate, ker imate premoženje. V tem primeru recimo nepremičnino. To pa še ni vse. Višino davka na nepremičnino (premoženje) vam izračunajo na podlagi vrednosti, ki jo določi država. To Slovenija že ima, in sicer v registru nepremičnin (http://prostor3.gov.si/javni/javniVpogled.jsp?rand=0.3789185805984061). Vendar so vrednosti zelo čudno obračunane. Prihaja do takih anomalij, da je neka hiša s 100 kvadratnimi metri ocenjena na 100.000 evrov, hiša nekega tajkuna s 600 kvadratnimi metri pa na 150.000 evrov. Zaradi tovrstnih nesmislov so recimo obtoževali prvaka SDS korupcije, saj so se KPK in organi pregona zanašali na ocenjeno vrednost Geodetskega urada RS (GURS), ki so seveda vrednost izračunali, ne da bi upoštevali trg (http://www.finance.si/8330850/Vse-o-Jan%C5%A1evi-Trenti). Torej, koliko je vredna vaša hiša, administrativno določa država, kar pomeni, da lastnik nepremičnine ne more sam določiti ceno svoje lastnine. Lahko jo sicer proda na trgu, iztrži več ali manj, kot mu jo je ocenil GURS, vendar gre kljub temu za grob in ustavno nedopusten poseg v zasebno lastnino. Na podlagi izračuna geodetov, se bo namreč obračunal davek, ko bo, če bo, zaživel v Sloveniji. To pa pomeni, da država lastnike nepremičnin spreminja v zgolj uporabnike nepremičnin. Primer škode, ki jo povzroči tak davek, si lahko ogledate tukaj: http://www.politicalcure.com/2015/07/26/property-taxes-destroy-town-economy/.

In za konec, da ne bo pomote. Vse zapisano ne pomeni, da nasprotujem državi. Je pač nujno potrebna za varovanje zasebne lastnine in državljanov ter za zagotovitev miru na zaokroženem nacionalnem teritoriju, ki ima svojo tradicijo. Zato potrebuje tudi uslužbence, ki se jih plačuje z davki. Vendar mora biti ta država, če želi državljanom zagotoviti svobodo, minimalna, kar pomeni, da so minimalni tudi davki. Za zagotovitev tega in pravne države pa potrebujemo vojsko, policijo, sodstvo in davčne uslužbence, po domače dacarje. Slednji so, resnici na ljubo, strelovod. Hočem povedati, da se ljudje nanje večinoma neupravičeno jezijo, saj samo izpolnjujejo ukaze politike.

Levičarski konstrukt Patria je samo z izgubljenim časom povzročil 4,24 milijarde evrov škode

Značke

Afera Patria, gospodarska škoda, Janez Janša, povprečna plača, urna postavka

(Neo)liberalci, pohlepni in zlobni, kakršni smo, vedno nekaj preračunavamo, pravzaprav želimo za vsako stvar vedeti, koliko je vredna. Kajti za nas ni nič brezplačno, niti delovni in prosti čas, ki ga lahko ovrednotimo v cekinih. Za razliko od levičarjev, za katere je vse naše, brezplačno, čas pa jim je zelo relativen, saj ga običajno potrošijo zato, da razmišljajo, kako bi drugim vzeli oziroma ukradli denar, samo pa ne bi ustvarili prav ničesar. Zato sploh ni čudno, da se ne ukvarjajo, koliko škode je Sloveniji povzročil proces Patria, s katerim se je vsa država ukvarjala zadnjih sedem let, dokler niso ustavni sodniki pred dnevi razveljavili sodbo in zadevo vrnili na prvostopenjsko sodišče (http://www.reporter.si/slovenija/patria-ustavno-sodi%C5%A1%C4%8De-razveljavilo-sodbe/51879). Čeprav bo vse skupaj očitno še nekaj časa trajalo, se vendar da približno izračunati, koliko denarja so državljani izgubili, zaradi lažjega razumevanja pa bomo zadeve zelo poenostavili.

Portal Planet Siol je sicer objavil podatek, da so stroški sojenja brez stroškov odvetnikov do zdaj znašali 25.736 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/04/proces_patria_v_stevilkah.aspx). Če k temu dodano še pavšalno oceno stroškov odvetnikov za obravnave na štirih različnih instancah sodišč, ki bodo še enkrat večji, že pridemo do številke okoli 75.000 evrov. Vendar je to samo kaplja v morje v primerjavi s časom, ki so ga izgubili državljani, ko so spremljali proces, in kar lahko pretvorimo v denar. In pri tej oceni bomo zelo konzervativni, nekako minimalistični.

Kot ključen mesec, ko se je začela afera, vzemimo jesen leta 2008 (domnevno kaznivo dejanje naj bi bilo sicer storjeno avgusta 2005), ko je finska televizija objavila dokumentarni film resnica o Patrii. Od takrat je minilo 80 mesecev in ob predpostavki (takole čez palec), da ima mesec štiri tedne, to pomeni 320 tednov. Se strinjamo? Dobro. Gremo naprej. Zdaj pa ocenimo, da se je povprečen polnoletni državljan (volilni upravičenec) z afero na kakršenkoli način (v gostilni, službi, na tržnici, pred televizorjem, z branjem časopisov in podobnim) vsak teden v povprečju ukvarjal samo pol ure. Če imamo okoli 1,7 milijona polnoletnih državljanov (sem zaokrožil navzdol), to pomeni, da je bilo zaradi afere Patria v tem času izgubljenih 272 milijonov ur. In če znaša povprečna urna postavka glede na uradno povprečno plačo v Sloveniji 8,6 evra bruto, potem pridemo do 2,34 milijarde evrov. Če pa vzamemo podatke Eurostata, po katerih znaša povprečna delavska urna postavka v Sloveniji 15,6 evra (http://www.zurnal24.si/urne-postavke-za-delavca-od-dobrih-treh-do-40-evrov-clanek-247823), pomeni, da je samo škoda zaradi izgubljenega časa za zadevo, za katero je bilo že v začetku jasno, da je politični konstrukt, 4,24 milijarde evrov.

To pa še ni vse. Vzemimo še primer medijev, in to samo pet največjih tiskanih medijev (Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice in Finance). Ob predpostavki, da je skupna povprečna dnevna naklada teh dnevnikov okoli 30.000, da stane en dnevni časopis v povprečju 1,5 evra in da so vsak dan v povprečju uredniki zadevi Patria namenili 1/150 prostora, pridemo do številke 24 milijonov evrov. V primeru, da upoštevamo prvi različico povprečne plače, je skupna „škoda“ 2,36 milijarde evrov, če pa upoštevamo podatke Eurostata, pa je 4,26 milijardi evrov.

Zdaj pa predpostavimo, da bi zgolj bralci teh petih dnevnikov (v povprečju 150.000 na dan) namesto člankov o zadevi Patria zagledali članek z navodili, kako izdelati neko dobrino, ki bi jo potem naprej prodali in za en vložen evro dobili dva evra. Vzemimo primer, da bi za branje porabili četrtino časa, za izdelavo dobrine polovico časa in za prodajo dobrine četrtino časa, stroški materiala pa bi znašali polovico tistega, kar bi izgubili samo z branjem člankov o zadevi Patria. Ob povprečni urni postavki na podlagi povprečne plače bi imel vsak na voljo 1.376 evrov, od tega bi za material potrošil 688 evrov, naredil izdelek in ga prodal tako, da bi na vsak vložen evro dobil dva evra. Če vse to zdaj seštejemo, pridemo po prvi predpostavki (povprečna urna postavka na podlagi povprečne plače v Sloveniji) do številke 2,6 milijarde evrov, po drugi predpostavki (povprečna bruto urna postavka po podatkih Eurostata) pa do 4,9 milijarde evrov, torej skoraj do petih milijard. Ob tem, da smo upoštevali samo tri okoliščine.