Med demokracijo in svobodo

Značke

avtoritarnost, demokracija, Fakulteta za uporabne družbene študije, FUDŠ, Janez Janša, John T. Wenders, komunizem, Matevž Tomšič, osamosvojitev, Slovenija, svoboda, ustava, Ustava RS

Pred dnevi sem bil na povabilo dr. Matevža Tomšiča gost okrogle mize, ki ga je na Fakulteti za Uporabne družbene študije organiziral tamkajšnji Center odličnosti. Pogovarjali smo se o (ne)obstoju evropske javne sfere oziroma evropske javnosti. Beseda je tekla tudi o demokraciji, demokratičnih institucijah in svobodi. Bila je zanimiva debata.

Čeprav sem že ničkolikokrat pisal o demokraciji in svobodi, predvsem o nevarnosti, da ta dva pojma enačimo in potem to v praksi uresničujemo, je očitno potrebno znova in znova ponavljati razliko. Prav mešanje demokracije in svobode je Slovenijo in marsikatero tranzicijsko državo pripeljalo v slepo ulico; žal tudi nekoč svobodne zahodne države, po katerih smo se zgledovali, so padle v past, bom rekel, demokratičnega omejevanja svobode.

Leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve, z volitvami 1992 so se dokončno oblikovale demokratične institucije parlamentarne demokracije (skupščino je zamenjal državni zbor, izvršni svet vlada). Lahko rečemo, da smo na deklarativni ravni dobili demokracijo. Sama formalna zamenjava avtoritativne komunistične oblasti z demokracijo in političnimi strankami je bila sicer dobra stvar, vsekakor velik napredek glede na preteklo upravljanje in vodenje države, toda nova forma, čeprav zavita v demokracijo, ni prispevali in nikoli ni v resnici prinesla svobode. Zato ima Janez Janša prav, ko pogosto poudari, da »smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili«. Zakaj je to pomembno?

Svobodo in demokracijo ne smemo enačiti, ker sta različni. Demokracija je način, je oblika vladanja. Govori o tem, kako bo urejeno upravljanje države, kako bodo potekale svari v javnem (državnem) sektorju, je za države za nekdanjo železno zaveso ugotavljal profesor John T. Wenders (1935–2006). Čim večji vpliv imajo ljudje na to upravljanje, večja je demokracija. In obratno. Toda običajno ljudje vplivajo na demokracijo enkrat za štiri leta (na splošnih volitvah) ali z referendumi. To niti toliko ni pomembno, če ta demokracija, ki temelji na odločilnem glasu večine, ljudem izven kroga javnega sektorja ne škodi oziroma ne vpliva na svobodo – medsebojne prostovoljne odnose med ljudmi v zasebnem sektorju.

Če razliko povsem poenostavim na primeru desetih ljudi v trgovini. Svoboda pomeni, da vsak posameznik v trgovini po svoji presoji (in zmožnostih) izbere med izdelki na trgovskih policah. Demokracija pa je, da teh deset ljudi glasuje, kaj bodo kupili. In potem mora posameznik (čeprav je glasoval drugače) kupiti natanko tisto, kar je bilo večinsko izglasovano.

Večina razprav v postsocialističnih državah (vključno s Slovenijo) je bazirala na razvoju demokracije ter demokratičnih institucij in postopkov v državnem (javnem sektorju), medtem ko je bilo najpomembnejše vprašanje potisnjeno na stran:  delitev dejavnosti med državo (javnim sektorjem) in zasebniki (zasebni sektor). To naj bi zagotovila ustava, katere osnovni namen je, da posameznika (zasebnika) ščiti pred samovoljo oblasti oziroma da potegne ostro mejo med državo in zasebnikom. To pravzaprav pomeni, da ustava ščiti svobodo pred demokracijo, da ščiti posameznika pred večino. Največjo zaščito uživajo svoboda govora, lastninske pravice in človeško življenje. Toda praksa je pokazala, da država te zaščitene svoboščine zaobide v zakonodajnem postopku. Zadnja leta smo priča, kako politika v sicer demokratičnem političnem procesu omejuje svobodo govora. Veliko krivdo nosijo pisci slovenske ustave (bili so šolani pravniki v komunističnem režimu), ki so iz instituta ustave naredili zmazek.

Prvič, ustava je napisana kot zakon, ki si ga lahko vsakdo razlaga drugače, čeprav bi moralo zapisano v ustavi veljati v absolutnem smislu in biti neposredno izvršljivo.

Drugič, nekateri členi so v neposrednem nasprotju z drugimi. Denimo, v 39. členu ustave je zajamčena svoboda govora, 63. člen, ki je napisan zelo široko, ne omogoča polne svobode govora (»spodbujanje« ali »razpihovanje« je zelo težko določiti, vsak to razume in si razlaga drugače).

Tretjič, veliko členov ustave ima dopolnila: »kot določa zakon«, »razen če zakon ne določa drugače« ali »razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Četrtič, nešteto je stvari, ki ne sodijo v ustavo: od socialne države prek pravice do pitne vode in pravice do zdravstvenega varstva do, denimo, trajnega sodniškega mandata.

Petič, zdi se, da slovenska ustava ščiti javne in državne uradnike in funkcionarje pred zasebniki, ne obratno.

Najbrž bi kak ustavni pravnik (za razliko ob mene, ki nisem šolan pravnik), ki je zaprisežen svobodi, našel še kakšen zdrs v slovenski ustavi. Moje mnenje pa je, da bi morala biti ustava kratka (največ 15 členov) in bi jo vsak osnovnošolec že moral znati na pamet. Predvsem bi morala ščititi svobodo pred demokracijo, za katero se je nekako uveljavilo prepričanje, da lahko vse uredi. Ni res. Primer je neuspeh ( z redkimi izjemami, denimo Estonije) po gospodarskem zlomu socialističnih držav. Osnovna zmota je bila, da se uspešno gospodarstvo lahko zgradi s političnimi odločitvami v demokratičnih procesih. Čeprav nas zgodovina uči, da kaj takega ni nikjer in nikoli delovalo, je po tej formuli posegla tudi Slovenija (in še vedno posega). Resnica je ravno nasprotna: gospodarstvo je možno reformirati le z odstranitvijo gospodarskih (ekonomskih) zadev iz političnega procesa ali na kratko – iz politike. Tako pa se je v postsocialističnih državah namesto razcveta gospodarstva krepil javni sektor. In temu vzoru danes sledijo tudi nekoč svobodne zahodnoevropske države, kar bo prej ali slej pripeljalo do popolnega zloma. Evropska unija je z Evropsko komisijo na čelu na dobri poti do tega. Le da vse vse dogaja bolj subtilno in softificirano.

Matej Tonin in ritual žlahtne samorefleksije (ali kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici)

Značke

Bog, cerkev, Cirilmetodijsko društvo, demokracija, desnica, devica Marija, Evripid, Evropa, ilegalne migracije, Janez Janša, Jezus Kristus, JGBT, konservatizem, kristjani, krščanstvo, Levica, Matej Tonin, mediji, medijski mainstream, MSM, NSi, POP TV, postmodernizem, SDS, splav, svoboda, Uroš Slak, vera, volitve, vrednote, žčahtna desnica

Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado,  mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo!  Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.

Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?

Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.

Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.

Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.

Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida:  Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.

Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Pismo podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi v zvezi z napadi na medijsko hišo Nova24TV in vladnimi poskusi klasične cenzure vsebine na televiziji Nova24TV

Značke

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, AKOS, Aleš Hojs, Boris Tomašič, cenzura, desnosredinska vlada, Evropska komisija, Evropska unija, Janez Janša, Jože Biščak, komisarka za vrednote in transparentnost, Levica, Nova24TV, robert golob, svoboda govora, Tatjana Bobnar, Ustava RS, Vinko Vasle, Vlada RS, Věra Jourová, človekove pravice

S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.

Spodaj je najino pismo.

»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote

V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.

V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«

Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.

Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.

Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.

Z odličnimi pozdravi,

Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar

Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)

V Ljubljani, 5. novembra 2022«

Cesta v pekel (5. del): Popoln nadzor, mokre sanje bruseljskih birokratov

Značke

avtoritarnost, Bill Gates, Bloomberg, Bruselj, centralnoplanska ekonomija, centralnoplansko gospodarstvo, Cesta v pekel, Charles Gave, Economist, elektrika, Emmanuel Macron, Ernst Carl Albrecht, EU, Evropska komisija, Evropska unija, Fundacija Open Society, George Soros, Janez Janša, Klaus Schwab, Martynas Barysas, Mary Ladson Robertson, Mateusz Morawicki, Nemčija, Olaf Scholz, Svetovni gospodarski forum, Thierry Breton, Ursula von der Leyen, Viktor Orban, WEF, ZDA

Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.

»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.

Od svobode k diktaturi

Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.

Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.

Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.

Krizni odziv v dveh stopnjah

Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.

Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.

Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.

Bolestne želje globalistov

Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.

Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.

Vloga von der Leynove

Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.

Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.

Žrtvovanje evropskih interesov

Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Leto 2022: slabo leto za podnebne katastrofike

Glasovanju evropskega parlamenta o Madžarski kot »volilni avtokraciji« ob rob: ali so poslanci pokvarjeni ali pa so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni

Značke

demokracija, EPP, Evropa, Evropska unija, Evropski parlament, evropski poslanci, Fidesz, Franc Bogovič, Inštitut V-Dem, Irena joveva, Janez Janša, Klemen Grošelj, konservatizem, konservatovnost, liberalna demokracija, Ljudmila Novak, Madžarska, Matjaž Nemec, Milan Brglez, Milan Zver, Poljska, Renew, Romana Tomc, S&D, SDS, socializem, totalitarnost, Ukrajina, volilna avtokracija

Švedski inštitut V-Dem je v svojem poročilu Madžarsko kot prvo državo EU označil za »volilno avtokracijo«. Enako je storil Evropski parlament, češ da je članica EU postala volilna avtokracija.

Čeprav ni jasno, ali je na odločitev evropskih poslancev vplivala ocena göteburškega inštituta ali ne, je vendarle treba uvodoma nekaj povedati o njem. Inštitut mediji pogosto predstavljajo kot ugledno neodvisno in neprofitno organizacijo, ki z indeksom meri stanje demokracije v neki državi. Kar je seveda čista manipulacija. Inštitut meri stanje liberalne demokracije v neki državi, kar je v poročilu jasno označeno. Neko državo ocenjuje, koliko odstopa od liberalnodemokratske ideologije, ki jo ima za edini pravi svetovni nazor. Na Madžarskem je na oblasti Fidesz, ki je deklarirano konservativna politična stranka, kar avtomatično pomeni veliko ideološko odstopanje (glede migracij, družine, naroda, tradicije, splava). Po drugi strani V-Dem zelo visoko ocenjuje Španijo, kjer so na oblasti izpričani socialisti, čeprav je socializem dokazano avtoritativni režim. Toliko o ozadju indeksiranja in o tem, koliko so poročila inštituta verodostojna.

Besedna zveza »volilna avtokracija« je v zadnjih letih postala zelo priljubljena v besednjaku evropskih postmodernističnih levičarjev, za svojo so jo vzele tudi nekatere (vsaj na papirju) desne politične skupine. Z njo označujejo oblasti v Evropi, ki niso sprejele vrednostnega koncepta liberalne demokracije. Po njihovo je to edini pravi in sprejemljivi svetovni nazor, ki zagotavlja svobodno demokracijo. Vse, kar je ideološko desno od sredine, ali je na desni, pa se ne podreja tej »religiji«, in odstopa od »novih vrednot«, naj bi bilo totalitarno in avtokratsko. In, kakopak, kršitev načel pravne države (izmuzljivega in zelo prilagodljivega pojma, ko je treba neko državo obtožiti). Tudi zato sta Madžarska in Poljska, kjer sta vlado z večino sestavili konservativni stranki, ves čas na udaru Bruseljskih birokratov (tudi Slovenija je bila, ko je vlado vodil Janez Janša).

Evropski parlament je torej v četrtek sprejel levo usmerjeno »poročilo« o Madžarski, v katerem piše, da EU Madžarske ne obravnava več kot svobodno demokracijo, ampak kot »volilno avtokracijo«. Za je glasovalo 433 evropskih poslancev, proti 123, 28 pa se jih je glasovanja vzdržalo. Od slovenskih evroposlancev so »poročilo« podprli Klemen Grošelj (Renew), Ljudmila Novak (EPP/NSi) ter Matjaž Nemec in Milan Brglez (oba S&D/SD). Proti sta glasovala Milan Zver in Romana Tomc (oba EPP/SDS), Franc Bogovič (EPP/SLS) se je glasovanja vzdržal, Irena Joveva (Renew) pa se glasovanja ni udeležila. Poslanci, ki so bili proti, so »poročilu« očitali pomanjkanje objektivnosti, prav tako iz »poročila« ni jasno, kje in kako naj bi do kršitve načel pravne države prišlo. Zato ravno odnos velike večine evropskih poslancev, ki so glasovali za, prispeva k spodkopavanju pravne države v EU in k nadaljnji politizaciji koncepta pravne države.

Kaj sploh je »volilna avtokracija«? Avtokracija je vladavina, kjer je oblast omejena na nekaj ljudi v državi. Torej bi »volilna avtokracija« pomenila, da ima volilno pravico na Madžarskem zelo majhna skupina ljudi. Toda na madžarskem imajo splošno volilno pravico, kandidirajo in glasujejo lahko vsi, svobodno se združujejo v politične stranke in koalicije, glasovanje ni odrekano nikomur. »Volilna avtokracija« na Madžarskem torej ne more biti dlje od resnice. Zato je pri evropskih poslancih, ki so glasovali za »poročilo« možno samo dvoje: ali so dojemljivi za lažna poročila in pokvarjeni do obisti ali so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni.

Demokracija in svoboda na Madžarskem nista umrli ter, kot zdaj kaže, nikoli ne bosta. Madžarska je parlamentarna demokracija, volitve na Madžarskem so bile svobodne in poštene. Opazovalci volitev (ideološko levo opredeljeni) so imeli »pripombe« na medijsko pristranskost in nejasna pravila financiranja volitev. Kar je bilo spet zelo enostransko mnenje. Na Madžarskem je polovica medijev še vedno v lasti in pod vplivom leve opozicije, kar je, denimo, veliko več kot v Sloveniji (80 odstotkov medijev je naklonjenih levici). Če nek medij preneha izhajati, to ni zaradi vlade, ampak zato, ker je za bralce očitno tako nezanimiv, da se jim zdi škoda denarja, da bi ga plačevali. Prav tako pod Orbanovo oblastjo nobenega urednika ali novinarja niso sodno preganjali zaradi stališč in mnenj. Ljudje so se pač na volitvah večinsko odločili (in to je njihova pravica, da izberejo, kogar želijo) za Fidesz. Dobil je večino, kar pomeni tudi zelo stabilno vlado.

To, da je Madžarska izrazito usmerjena proti ilegalnim migracijam (nikakor ne proti resničnim beguncem, saj je na Madžarskem okoli 25.000 Ukrajincev, kar je po številu četrta država v EU), prepoveduje LGBT propagando v šolah, priznava biološka spola, postavlja madžarski narod, kulturo, jezik in tradicijo na prvo mesto v svoji državi ter želi s ciljno demografsko politiko povečati število avtohtonih Madžarov, je povsem legitimna konservativna politika (ob tem, da sploh nima tako strogih omejitev glede splava, saj ženska lahko prekine nosečnost do 12. tedna nosečnosti, istospolni pari so lahko registrirani kot partnerske zveze, vendar so istospolne poroke neveljavne). Vse to nima nikakršne zveze z »volilno avtokracijo«. Kar priznavajo celo levi analitiki: ni enotne definicije in ne splošnega konsenza med analitiki in političnimi strokovnjaki, kaj je »volilna avtokracija«, kot nekakšen hibridni politični sistem, ki ne zagotavlja minimalnih demokratičnih standardov.

Zato se zdi glasovanje evropskih poslancev o nečem, česar dobro ne razume nihče, tragikomično. Komično zato, ker poslanci izpadejo neartikulirano govoreči klovni, tragično zato, ker lahko Evropska komisija zaradi teh namišljenih obtožb odtegne Madžarski evropska sredstva. In na koncu: evropski poslanci so sami izpadli avtoritarni, saj s svojim delovanjem marginalizirajo večinsko mnenje in voljo madžarskega prebivalstva.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

Ko Luko Mesca ob aferi Smodej sreča karma: obtoževal in podtikal brez dokazov, potem se branil, da je dal »politično oceno«, zdaj pa joče, da ga povezujejo z afero, čeprav se je, kot trdi, samo enkrat sprehodil po stopnicah Fotopuba

Značke

Afera Patria, afera Smodej, B & H, Bernard Brščič, Božo Dimnik, Branko Grims, domoljubje, Domovinska liga, Dušan Smodej, Facebook, fašist, fašizem, Fotopub, Generacija identitete, Janez Janša, Luka Mesec, Manifest za domovino, nacist, nacizem, posilstvo, robert golob, tomaž Štih, Twitter, Vlada RS

Koordinator Levice Luka Mesec, tudi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v vladi Roberta Goloba, je na družbenem omrežju Twitter potožil, da ga nekateri mediji (predvsem s svetovnonazorsko nasprotnega pola) neupravičeno povezujejo z domnevnim posiljevalcem mladih deklet in žensk Dušanom Smodejem iz Afere Smodej. Takole je zapisal:

»Za svoja natolcevanja ne rabijo dokazov. Danes so npr. objavili dva videa mojega obiska javne otvoritve razstave v Fotopubu pred dobrim letom. Na prvem videu grem po stopnicah v razstavni prostor, na drugem pa pred poslopjem klepetam z gosti. (…) A glej ga zlomka, to je zanje dovolj za naslednje sklepanje: “obiskal je razstavo v Fotopubu, torej je zagotovo obiskal tudi klet, ergo: ta človek drogira in posiljuje!”.«

Tomaž Štih (znan kot Libertarec) je na družbenem omrežju Facebook zapisal: »Vsak je nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana.« In krivda ti mora biti dokazana na za to pristojnih krajih – sodiščih. Najbrž se v pravni državi bolj ne bi mogli strinjati s Štihom. Težava nastane, ko je sklepanje brez dokazov in na podlagi indicev bolj kot ne značilno za levico (in tudi Levico). Saj veste (če malo priredimo Friedricha Hayeka), če levičarji ne bi imeli dvojnih meril, sploh ne bi imel meril.

Spodaj je nekaj primerov.

Luka Mesec je predsednika Domovinske lige Bernarda Brščiča brez dokazov označil za fašista, pri čemer se je branil, da je to »politični opis«. Ironično je, da je program stranke Levica skoraj identičen fašističnemu programu.

Luka Mesec je glasoval za odvzem mandata Janezu Janši, ki je bil obsojen, da je ob neznanem času, na neznanem kraju in na neznan komunikacijski način prejel obljubo nagrade (afera Patria). To so očitno res trdni dokazi. No, ko je bil Janša oproščen, se mu ni opravičil (pravzaprav se ni nihče iz levice). Še več, oporekal je odločitvi Ustavnega sodišča RS.

Za Luko Mesca je bil dokaz, da je Janez Janša vpleten v odtekanje denarja iz zdravstva, ker je bil enkrat na jahti z lobistom Božom Dimnikom. Kako je že zapisal Mesec? Enkrat obiščem zabavo v Fotopubu, pa sem že posiljevalec.

Luka Mesec je brez dokazov obtožil Janeza Janšo, da SDS prejema denar iz Madžarske.

Ker so se člani B & H udeležili nekaj dogodkov stranke SDS, so na levici Janeza Janšo in Branka Grimsa označili za najmanj podpornika neonacistov (progresivni trdijo, da so v B & H nacisti).

Ker je Založba Nova obzorja izdala knjigo Manifest za domovino (domoljubna skupina Generacija identitete), je bila revija Demokracija označena za podpornico fašizma in nacizma.

Ob zadevi Vizjak so trdili, da je že sum domnevno spornega ravnanja dovolj, da ne odstopi samo minister, ampak kar cela vlada. Takrat je Mesec dejal, da so dokazi nedvoumni, saj so Vizjaka posneli s Petanom. No, Mesec je bil tudi posnet v Fotopubu.

Primerov je še več, očitno je, da je Luko Mesca srečala karma: mediji, ki jim očita podtikanje in obrekovanje, uporabljajo natanko isto logiko sklepanja, kot jo je sam v številnih primerih. Kako se je že branil? Aha, to je »politični opis«. Ja, tovariš Luka Mesec, to, da mediji pišejo o vas v povezavi z Dušanom Smodejem, je samo »politični opis«, saj vas vedno opišejo kot politika ali ministra, mar ne?

Paternalistična država ne deluje: med vladnim omejevanjem uživanja alkohola in tobačnih izdelkov ter pričakovano življenjsko dobo ni povezave, kaže študija

Značke

alkohol, BDP, cigarete, diktatura, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, država dojilja, država varuška, hrana, IEA, Janez Janša, Kavarna Hayek, Madžarska, Nanny State Index, Norveška, oglaševanje, paternalizem, pijača, svoboda, Tanja Porčnik, tobak, tobačni izdelki, vlada, zdravje, zdravstveno varstvo

Vladne politike kot prisilne varuške, ki pazi, kaj državljani pojedo ali popijejo in kako živijo, prinašajo zgolj težave, stroške in škodo, ki se kaže predvsem v nesvobodi.

Tako imenovani ´davki na greh´ (trošarine), ki so vezani na uživanje različnih pijač in cigaret, podražijo življenjske stroške in prizadenejo ljudi z nizkimi dohodki, ugotavlja študija londonskega Inštituta za ekonomske zadeve (IEA).  Visoke cene spodbujajo črni trg in korupcijo; prepoved oglaševanja alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov je grob poseg v svobodno podjetniško pobudo in omejuje konkurenco; napisi, s katerimi so proizvajalci prisiljeni opremiti alkoholne in tobačne izdelke, niso le vladni poseg v gospodarstvo (pod pretvezo skrbi za zdravje ljudi), ampak predpostavljajo, da posameznik bi sposoben prevzeti odgovornosti za svoja ravnanja. Vse to vodi v še strožji vladni nadzor nad ljudmi in v totalitarizem. Pretirana regulacija, ki postaja vse strožja, neposredno ustvarja obsežno in nepotrebno birokracijo, kar vidi v policijsko državo. Žalostno je, da se nad regulacijami navdušujejo in jih tudi sprejemajo desne vlade, ki se zgolj na deklarativni ravni zavzemajo za svobodo, manj birokracije in večjo odgovornost posameznika.

Brez dvoma pretirano uživanje alkohola škodi, prav tako tudi industrijsko predelani tobačni izdelki, toda nikakor ni dolžnost države, da skrbi za zdravje posameznika, niti nimajo vlade pravice, da določajo, kaj mora pisati na embalažah izdelkov in ali je dovoljeno v nekem gostinskem lokalu kaditi ali ne. Države, ki v to posegajo, so brez dvoma diktature ali pa so na poti v diktaturo. Če bi skrb za zdravje in zdravo življenje prepustile svobodni volji posameznika, bi se ljudje, ki so v osnovi racionalni, bolj odgovorno obnašali. Tako pa imamo zdravstveno zavarovanje, ki ga prisilno plačujemo. Ker je obvezno in ga moraš plačati, ti je zagotovljena tudi zdravstvena oskrba, ne glede kako živiš ali paziš na svoje zdravje.

Omejitve in regulacije nimajo nikakršnega učinka, kaže študija inštituta, ki izračunava tudi Nanny State Index, ki meri regulacije, vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Strožje so regulacije, večji je indeks (o njem malo kasneje).

Študija je ugotovila, da ni nikakršne povezave med indeksom in pričakovano življenjsko dobo (spodaj). Po logiki vlad bi morali imeti državljani držav, kjer so strožje omejitve pri tobaku in alkoholu, daljšo življenjsko dobo od ljudi, ki živijo v svobodnejših državah. Pa je nimajo.

Prav tako ni povezave med strožjim nadzorom nad uživanjem in oglaševanjem tobačnih izdelkov in nižjo stopnjo kajenja (spodaj), kar pomeni, da regulacija ne deluje.

Enako je z nadzorom nad uživanjem in oglaševanjem alkohola, saj ni povezave z nižjimi stopnjami uživanja alkohola (spodaj).

Obstaja pa korelacija med višini bruto domačega proizvoda (ki je kazalec razvitosti države in stopnje blaginje) in pričakovano življenjsko dobo (spodaj).

Še na kratko o Nanny State Indexu. Za leto 2015 je londonski Inštitut za ekonomske zadeve (IEA) prvič objavil Nanny State Index (Kavarna Hayek je bila ena redkih slovenskih spletnih strani, ki je povzela ugotovitve). Gre za indeks, ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Izračun upošteva višino trošarin (tako imenovani ´davke na greh´), strogost zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, druga tretjina na alkoholne pijače in zadnja tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Indeks pove, kako ´dobra dojilja´ je mati država (višji indeks pomeni, da je neka država bolj nagnjena k paternalizmu, nižji indeks, da je manj). Lestvico za leto 2021 si lahko pogledate v poročilu Nanny State Index 2021, v Sloveniji z IEA sodeluje Tanja Porčnik iz Visio Inštituta.

Najbolj ´skrbna´ dojilja (varuška) je mati država Norveške, ki je s tega nečastnega mesta spodrinila Finsko (2019). Skandinavske države se s svojimi socialno-demokratskimi politikami in visokimi obdavčitvami nasploh vedno uvrščajo v sam vrh evropskih varušk. Med državami, ki jih IEA obarva v rdeče (najslabše) so še: Litva, Madžarska, Latvija, Estonija, Islandija in Irska.

Na dnu lestvice (najboljše) že nekaj let kraljujejo Nemčija, Češka in Luksemburg. Gre za države, kjer ni posebnih ali večjih regulacij pri oglaševanju ali prodaji hrane in pijače, tobačnih izdelkov in alkoholnih pijač.

In Slovenija? Na lestvici je Slovenija sicer še vedno označena kot manj svobodna država, a je proti bolj svobodnim državam po zadnjem merjenju (in pod desnosredinsko vlado Janeza Janše) napredovala za 5 mest.

Kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja (ali kako v Sloveniji in ZDA za prodajanje lažnivih zgodb o Janši in Trumpu novinarji in mediji prejemajo ´naprestižnejše´ cehovske nagrade)

Značke

Afera Patria, afera Trenta, American Thinker, Barack Obama, Bela hiša, Bill Clinton, Bret Stephens, Celebrity Net Worth, Demokratska stranka, Depala vas, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, FBI, globoka država, Hillary Clinton, Janez Drnovšek, Janez Janša, Joe Biden, Kamala Harris, Melania Trump, Michelle Obama, MSM, New York Times, Patria, Politika, preiskava, premoženje, Pulitzerjeva nagrada, Rajan Laad, Rusija, SDS, Slovenija, trgovina z orožjem, Urška Bačovnik Janša, Washington Post, ZDA

Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.

Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.

Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.

Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.

Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.

Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.

Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.

In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.

Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?

Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).

In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.  

Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.

Zakaj je v javnost privlečena zadeva s pogodbami avtocestne policije in Darsa primer politične zlorabe organov pregona za obračun z nekdanjo desnosredinsko vlado Janeza Janše?

Značke

avtocestna policija, Boštjan Lindav, Gregor Novak, Janez Janša, kaznivo dejanje, KPK, MNZ, policija, Tatjana Bobnar

Bolj kot berem o »škandalu« s pogodbami avtocestne policije in Darsa, manj mi je jasno, kaj naj bi bilo narobe. Ampak ker gre za »ostanek« desnosredinske vlade Janeza Janše, je medijski mainstream naredil malodane hudiča. In če je v vso zadevo vpletena še Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), potem ni vrag, da ne bi veljalo – kjer je dim, je tudi ogenj. A ni tako, verjemite.

Po poročanju Dnevnika naj bi bilo sporno dvoje: »nekatera pavšalna nakazila, za katera naj ne bi bilo povsem jasno, za kaj so namenjena, ter donatorske pogodbe, ki po svoji vsebini niso bile donacije«.

Kot so kasneje pokazali na nacionalni televizije, so bila ta »pavšalna nakazila« redna mesečna nakazila MNZ Darsu v višini 2.300 evrov. Torej je državni organ (MNZ) vsak mesec Darsu nakazal določen znesek. Mediji poročajo, da ni jasno, za kaj so namenjena. Če ni jasno, tudi ni jasno za kakšno kaznivo dejanje naj bi šlo. Povsem možno je, da gre za nadomestilo Darsu za donacijo. O tem malo kasneje. Zdaj si oglejmo drug očitek, ki naj bi bilo »huda nepravilnost« oziroma kaznivo dejanje, ki meji na klasični kriminal.

Očitno je, da je Dars sofinanciral avtocestno policijo. Kar je logično, ker je Dars edini pooblaščen (ima monopol) za upravljanje z avtocestami. Ali kot so marca lani zapisali na Darsu: »Dars bo kot upravljavec avtocestnega omrežja avtocestni policiji nudil vso podporo pri delu, predvsem v smislu sofinanciranja vozil, ključne opreme in zagotavljanja delovnih prostorov ob avtocestni trasi, s čimer bo patruljam omogočil krajši intervencijski čas.« Očitno je to počel v obliki donacij, čeprav se zdi, kot je razvidno iz novinarskih poročil, da gre bolj za sponzorstvo kot za donacijo (o razliki med sponzorstvom in donacijo ter različni obdavčitvi si lahko preberete v članku Donacija ali sponzorstvo? Kakšna je razlika?). Pri zadevi ali donacija ali sponzorstvo je razlika pri davkih.

Sponzorju se dana sredstva (v denarju ali drugi obliki) upoštevajo kot strošek (100-odstotno priznan kot odhodek), zato nima posebnih davčnih olajšav, prejemnik pa sredstva obravnava kot obdavčljiv prihodek (MNZ ni zavezanec za plačilo DDV). Pri donacijah pa se donatorju donacija ne šteje kot strošek, lahko je le davčna olajšava (donacija ni predmet DDV). Kakorkoli, pri zadevi ali donacija ali sponzorstvo ne gre za nikakršno hudo kaznivo dejanje, ampak kvečjemu za (davčni) prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo.

In očitno je tisti mesečni pavšal, ki sem ga prej omenil (2.300 evrov na mesec), nadomestilo za sponzorstvo. Tudi tukaj je namreč razlika med donacijo in sponzorstvom. Pri donatorski pogodbi je donacija tok (denarnih ali drugih sredstev), ki mu ne sledi protiusluga v blagu ali storitvah, medtem ko pri sponzorstvu vedno sledi protiusluga oziroma protistoritev. Toliko se je dalo razbrati iz novinarskih poročil, podrobnosti pa ne poznam.

Postavlja se mi še vprašanje, kaj ima pri vsej zadevi KPK, ko ne gre za sum korupcije, ampak za lase privlečeno domnevno kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev, kot je to za nacionalno televizijo dejal Gregor Novak, vršilec dolžnosti generalnega sekretarja na MNZ? Če to drži, je to bolj zadeva za Računsko sodišče RS, kot za KPK. Zdi se, da so KPK vpletli le, da bi vsemu dali dodatno (politično) težo. Če ste dobro prebrali medijska poročila, sta notranja ministrica Tatjana Bobnar in prvi mož slovenske Policije Boštjan Lindav zelo malo govorila o »hudih kršitvah«, »kaznivem dejanju« in »hudih pomanjkljivostih«, zelo veliko časa pa sta posvetila, sodeč po poročilu portala POPTV 24UR, za obračun z nekdanjo desnosredinsko vlado Janeza Janše.

Ne vem, kako je z vami, ampak meni ta zadeva (ki ji je medijski mainstream usklajeno dal veliko težo) smrdi po zlorabi organov pregona za politične obračune (z nekdanjo vlado) in razlog, da Golobova policija ukinja avtocestno policijo (ki jo je ustanovila prejšnja vlada). Neverjetno me spominja na aferi Patria in Trenta.

Goran Lukič, Janez Janša in ´janšizem´

Značke

Goran Lukič, Janez Janša, janšizem, konservatizem, kultura, Levica, levičarstvo, SDS, sindikati, tradicija

»Kdor misli, da je janšizem izginil z Janšo, se prekleto moti. Tukaj je.« (Goran Lukič za Delo, 3. julij 2022)

Goran Lukić je zagovornik društva Delavska svetovalnica. O njem sem že pisal: od tega, da je pred leti bil vzhajajoča zvezda radikalnega sindikalizma prek njegovih nenehnih strahov pred neoliberalizmom do križarskih pohodov proti zlobnim kapitalistom. Tokrat se v intervjuju (kot politični analitik?) ukvarja s predsednikom SDS Janezom Janšo in janšizmom.

Najprej, Janez Janša ni izginil. Še vedno je predsednik SDS, je vodja najmočnejše opozicijske politične stranke, ki je na zadnjih volitvah izboljšala rezultat. In je trdno v sedlo. Če bi izginil, se Lukič in Delo ne bi ukvarjala z njim. Očitno se je še bolj zaril v peto levice, ker mediji in levica nikakor ne morejo brez njega.

Pred volitvami so prevladujoči mediji, nevladne organizacije in tudi posamezne leve politične stranke strašili, da Janša ne bo mirno predal vlade, ker naj bi bilo za janšizem značilno oklepanje oblasti za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Pa se je zgodilo: SDS je priznala volilne rezultate, menjava je potekala mirno, Janša ni spodbujal svojih privržencev naj protestirajo in povzročajo nemire. Za razliko od progresivnih, ki so v začetku leta 2020, še preden se je oblikovala desnosredinska vlada, grozili poslancem nove koalicije, organizirali shode in kasneje v prestolnici blokirali vsakdanjik meščanov, se spopadali s policijo. Prva značilnost janšizma je torej spoštovanje v zakonih in ustavi zapisanih pravil igre.

Seveda levica ne misli tako. Janšizem se uporablja kot slabšalni izraz za »politično usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša«. Ta politična usmeritev naj bi bila avtoritativna, reakcionarna, kršila naj bi človekove pravice, na vse kriplje naj bi se držala oblasti. Čeprav so dejstva drugačna, to levičarskih aktivistov ne moti, da janšizma ne bi pojmovali tako, kot ga. Saj veste: če dejstva ne ustrezajo njihovim predstavam, toliko slabše za dejstva.

Janšizem je vsekakor vrednostno desni, konservativni svetovni nazor. Že samo zato levičarji pravijo, da je nelegitimen. Treba ga je iztrebiti, da bi demokracija preživela. Tudi ko je v opoziciji, je zanje moteč. Zanj preprosto ni, niti ne sme biti prostora. Morala pri tem ne igra nikakršne vloge, blaginja državljanov je popolnoma nepomembna. To je etos današnje levice: podreti celo državo, da se poskusijo znebiti povsem legitimne ideologije.

Najbolj levičarje moti, da je janšizem zadnja obrambna črta pred njihovo novodobno religijo, ki bi odpravila narod, družino, avtohtono kulturo, krščanstvo in tradicijo. Zato trdijo, da je janšizem ksenofoben, homofoben in rasističen. Vse v želji, da bi prevladali nad politično krajino in medijsko umorili vsakogar, ki ne sprejme vrednostno (kaotične) ideologije liberalne demokracije.

V ekonomskem smislu je janšizem (kljub nekaterim socialdemokratskim odklonom) prosto-tržno usmerjen. V svetu, ko se deklarirani liberalci vse bolj nagibajo k klasični levici (socialistom in komunistom), ki bi svet (in posamezne države) centralizirano upravljala in določala ekonomske odnose med udeleženci na trgu, se zdi, da je janšizem branik ekonomske misli Misesa, Hayeka in Friedmana. Kar je s stališča Lukiča seveda čisto kapitalistično zlo. Levica bi raje eskperimentirala s socialističnimi prijemi (ki se nikjer v svetu niso posrečili), janšizem stavi na preudarnost: vodi ga tisto, kar ga je naučila zgodovina, in tisto, za kar ve, da je prav.

Janšist (kot pripadnik janšizma) ve, da življenje v realnosti ni postlano z ročicami; zato sta potrebna korajža in trdna vera. Tudi zato prepozna nevarnost zase, svojo družino in svoj narod. To vzame resno in skuša brez nepotrebnega tveganja sprejeti ustrezne ukrepe (ukrepi desnosredinske vlade poroti kitajskemu virusu).

To je janšizem, kot ga vidim sam. In upam, da se bo kot tak še okrepil in ne bo izginil. Lukič že ve, zakaj si želi, da izgine. V Sloveniji, ki jo danes obvladujejo s spremembami obsedeni radikalni politični aktivisti z resnično etatističnimi težnjami in željami, da pokopljejo vse, ki ne razmišljajo kot oni in da bi vsi z daljnogledom gledali v vzporedni svet, pomeni ohranitev janšizma ohranitev pogleda na resničnost in realnost. Za janšizem ne pride v poštev namišljena in manipulativna privlačnost ´socialno pravične´ revolucije ´prebujenih´ ter sanjarjenje o obljubljeni deželi, ki je tik pred nosom, ampak realizem z močnim občutkom za prepoznavo, kaj je prav in kaj narobe.