»Vedno sem ljubila življenje.Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti. (…) Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.«
Zgornji stavek je izrekla Oriana Fallaci, ena najboljših novinark 20. stoletja in velika borka za svobodo govora. Italijanka, v mladosti »zadrta« levičarka, ki se je pridružila komunističnemu gibanju in se mu kasneje odrekla, ker želijo komunisti nadzorovati življenje posameznika in zatirajo svobodo govora, je seveda govorila o življenju, ki ga je treba braniti s puško. Če bi danes še živela (po možnosti v Sloveniji) in kaj takega rekla, bi jo pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan naznanila tožilstvu, vladna koalicija pa k ščuvanju k nasilju. Kot so to storili v primeru zapisa Tomaža Štiha na družbenem omrežju Twitter.
Štih, znan kot Libertarec, je napisal: »Nič ni narobe, če se oborožite in se nič ne zgodi. Vse je narobe, če se ne oborožite in se kaj zgodi.«
Preberite še enkrat. Da ni prav nič narobe, če imate doma orožje, ki vam ga ni potrebno uporabiti, če bi vas kdo napadel. In da vas lahko stane življenja, če ga nimate. Poleg tega Štih nikjer ne spodbuja ljudi, naj se oborožijo nezakonito. Danes lahko v Sloveniji legalno vsak pridobi orožje, če izpolnjuje določene pogoje. In kaj je potem narobe? Samoobramba je po slovenski zakonodaji povsem legitimna in legalna, tudi če na napad, kjer je ogroženo tvoje življenje, odgovoriš s strelnim orožjem. Predstavljajte si, da v vaše stanovanje vdre človek z mačeto in vas hoče ubiti, vi pa pograbite nožek in vilice ter se skušate ubraniti. Če niste ravno John Wick ali Jack Reacher, boste čez nekaj minut pokojni, za seboj boste pustili žalujočo vdovo in nepreskrbljene otroke. Tako pa imate strelno orožje in zanj vsa potrebna dovoljenje ter se ubranite napadalca. Levičarji bodo sicer noreli, da ste se s pištolo spravili na človeka, ki je imel »samo« mačeto, ampak vi boste preživeli. In to je pomembno.
Zloraba strelnega orožja za kriminal je nedvomno resen problem. Toda kriminalci so v vsakem primeru (nezakonito) oboroženi, njim ni treba govoriti, naj se oborožijo. Zato je težnja večine vlad po svetu, da bi ljudi razorožile in povečale nadzor nad posestjo orožja, predvsem lažna ideološka drža po meri bojazljivih politikov. Ko nekdo meni, da s tem, ko so ljudje oboroženi, ni prav nič narobe (še posebej, če jim orožja ni treba nikoli uporabiti), se kot s pritiskom na gumb sproži aktivistični in medijski stroj. Začne se pogrom, ki ga poganja levičarska propaganda.
Ni naključje, da tisti, ki so se zagnali v Štiha (in še prej v Janeza Janšo), nasprotujejo tudi svobodi govora in zahtevajo zadušljivo regulacijo ter da so ravno ti ljudje veliki zagovorniki kulture smrti (evtanazija, splav), ki je povezana s sekularnim postmodernizmom in lažnim sočutjem. In obratno. Zagovorniki absolutne svobode govora in ljudje, ki jih ne moti, da imajo posamezniki v lasti orožje, so največji podporniki svetosti in nedotakljivosti življenja. Ali kot pravi Fallacijeva: »Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.« Pred komerkoli.
card player gambling casino chips on green felt background selective focus
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija; 9. marca 2023)
13. marca 1993 se je v kolumno Danila Slivnika v sobotnem Delu začela najbrž največja poosamosvojitvena afera – afera Hit. Razkrila je, kako je deloval vzporedni mehanizem in kako je globoka država skrbela za dobro počutje krvnih in ideoloških dedičev komunističnega režima.
Tisto soboto so v Murglah, predsedniški palači, na vladi, v Novi Gorici in še kje svež izvod časnika Dela naslovniki brali s cmokom v grlu. Bledih obrazov so sprožili rdeči alarm in se spraševali, kako je to mogoče in kaj je šlo narobe. Znamenita kolumna Casino Royal takratnega namestnika glavnega in odgovornega urednika Danila Slivnika je v gospodarstvu in politiki sprožila niz dogodkov, ki še danes niso povsem pojasnjeni: nekateri vpleteni so življenje izgubili v čudnih okoliščinah, drugi so se zatekli k molku, znamenita dokumentacija, ki naj bi jo hranil nekdanji poslanec Ivo Hvalica še ni ugledala luči belega dne in je očitno še vedno nekje skrita.
Proti razkritim in javnosti izpostavljenim akterjem, ki so bili bolj »mule« kot »mastermindi«, je bilo vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic. Poleg enega procesa v Italiji je bilo v Sloveniji sproženih devet kazenskih postopkov, le dva sta bila pravnomočno obsojena; tudi direktor Hita Danilo Kovačič, ki je bil tudi zelo hitro pomiloščen. Protiudarec globoke države pa je bil silovit – fabricirane afere proti tistim, ki so si drznili dregniti v udbovske finance, so se vrstile druga za drugo.
Rojstvo afere Hit
»Danilo Slivnik je v znameniti litoželezni blagajni že dolgo imel udbovska poročila,« se spominja Vinko Vasle, takrat prvo pero raziskovalnega novinarstva pri Delu. Slivnik je najprej naročil, da goriški in primorski dopisniki previdno preverijo informacije, a ni bilo odziva. Tudi k Vasletu so prihajali informatorji, ki so samo potrjevali naravnost neverjetne zgodbe, ki so jih v črno stolpnico na Dunajski cesti 5 (imenovano tudi »črna vdova«) prinašali obveščevalni viri. Nato je padla odločitev, da je skrajni čas za razkritje delčka temnih plati tranzicije.
Prišel je petek, 12. marec, ko je Slivnik zelo pozno prišel v redakcijo, da odda sobotno kolumno, ki jih je običajno pisal doma. Sobotno Delo je bilo v tistih časih predvsem zaradi njegovih kolumn zelo brano in iskana literatura. Ob koncih tedna je medijska hiša prodala tudi do 20.000 izvodov več. Ker je vedel, da je Udba na Delu še kako živa in da teksti še pred prodajo časopisa (kot v trdih komunističnih časih) končajo na mizi nekdanjih partijcev, je imel navado, da tik pred zdajci spremeni nekatere dele. Tudi tokrat je bilo tako. V zadnjem hipu je kolumni Casino Royal dodal stavek: »Daleč na prvem mestu naj bi bil namreč novogoriški Hit, ki naj bi prelival denar na vse politične naslove in račune (in tudi neposredno podkupoval nekatere novinarje).« Afera Hit je bila rojena, poti nazaj ni bilo več. Pisalo se je leto 1993, bil je 13. marec.
Kovčki denarja
Slivnikove besede so se nanašale na vpetost nekaterih podjetij v politiko, privatizacijo in odstavitev Mihe Brejca, takratnega prvega moža Varnostne informativne služba (VIS), ki se je po prvih demokratičnih volitvah (1990) in osamosvojitvi (1991) skušala otresti spon nekdanje Službe državne varnosti (SDV) in še prej Udbe, tajne politične policije v rokah komunistov. Izkazalo se je, da je nekdanja socialistična oblast s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom in kopičila denar. Več o tem je kasneje novinarjem povedal »mafijski skesanec« in nekdanji vodja posojilnice v Hitu Bruno Sacco.
Donosen posel, ko so v roke nekdanjih udbovskih operativcev prehajali kovčki z ogromnimi količinami denarja, je takratna vlada Lojzeta Peterleta ogrožala. Demosova vlada je padla maja 1992, Peterleta je zamenjal Janez Drnovšek z LDS, ki je nato vladala več kot desetletje. Tistega leta je v republiški skupščini, predhodnici državnega zbora, padel tudi igralniški zakon, ki je predvideval 80-odstotno državno lastništvo igralnic. Obveščevalci so takrat zaznali, kako je v eni izmed pisarn novogoriškega Hita zazvonil telefon. Moški glas je osebi na drugi strani žice sporočil veselo novico: »Famozni Peterletov zakon je tudi v zboru občin padel.« Oseba, ki je dvignila telefon je bila Nelida Nemec, moški pa Ivan Vodopivec, funkcionar sežanske občine in poslanec tedanjega zbora občin republiške skupščine, človek, ki mu je Danilo Kovačič, tedanji generalni direktor Hita, nekaj dni prej obljubil 30 milijonov italijanskih lir (danes okoli 15 tisoč evrov) »prispevka« za godbo na pihala. Miha Brejc se je kasneje za revijo Reporter spominjal: »Spremljali smo tudi dogajanja v Hitu in o tem sem redno poročal. Skratka vrh slovenske politike je bil seznanjen z divjo privatizacijo in krajo družbenega premoženja, vendar pristojni niso ukrepali, VIS pa ni bil pristojen za vlaganje ovadb.«
»Kri bo tekla v potokih«
Spomladi 1992 je Brejc oddal poročilo ministrstvu za finance in predlagal, da Hit obiščejo inšpektorji Službe družbenega knjigovodstva (SDK), kar se je potem zgodilo jeseni. V začetku leta 1993 se je LDS znebila Brejca, nasledil ga je Janez Sirše, ki je takoj želel vpogled v dosje Hit. Brejc mu ga ni želel dati in je kasneje komisiji povedal, da je bil Sirše še kot turistični minister zelo vpleten v igralniške posle. V Hitu so si po menjavi oblasti začasno oddahnili. Vse do Slivnikove kolumne. Kljub poskusom Hita in levega dela politike, da bi preprečili uhajanje informacij, so podrobnosti počasi prihajale v javnost.
Janez Janša, tedanji obrambni minister in član koalicije, je v torek, 6. aprila 1993, na TV Omizju televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančne kontrole, če ni finančne discipline. S temi denarji lahko kupiš volitve.« O čem je govoril, je vedela je majhna skupina ljudi. Odgovor je prišel nekaj ur kasneje, 7. aprila, ko je poslanec in opozicijski voditelj Marjan Podobnik razkril zaupno informacijo SDK. Takrat je Jaša Zlobec, član koalicije, izrekel besede, ki so bile po osamosvojitvi ene najbolj citiranih: »Pizdarija je popolna. Kri bo tekla v potokih.«
S tujim denarjem za svoj račun
Ustanovljena je bila preiskovalna komisija, dokumente afere je na sejo komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb v dveh kovčkih v državnozborsko sobo številka 209 prinesel Brejc. Kasneje se je izkazalo, da sta bila kovčka, v katerih je bilo več kot 1.500 strani dokumentov, že deponirana v poslopju parlamenta, tako da jih je Brejc takrat samo prevzel in prinesel.
Preiskovalna komisija in mediji so odkrili, da ne gre samo za neplačevanje davkov in poskus divje privatizacije tedanjega vodstva Hita, v katerem so bili generalni direktor Danilo Kovačič, šef financ Darko Makuc in šefinja za odnose z javnostjo Nelida Nemec, temveč tudi za čudno poslovanje posojilne službe. Goste igralnice je po nalogu Kovačiča začel financirati njegov sorodnik Danilo Kodrič, skupaj z ženo Anilo Thanasi Kodrič. Prav posojilna služba pa je bila tista, ki je vpletenim prinašala gotovino.
Kodrič je gostom igralnice posojal Hitov denar, hkrati pa zaračunaval provizijo. Povedano drugače. Poslovali so z družbenim denarjem za svoj račun. Koliko denarja je tedaj v resnici poniknilo v zasebne žepe, ne ve nihče, gotovino pa so v kovčkih nosili prek meje v italijanske banke.
»Po moji oceni med 15 in 20 milijonov sedanjih evrov,« se je kasneje spominjal tedanji poslanec državnega zbora Ivo Hvalica, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot član preiskovalne komisije za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetja Hit boril proti nepravilnostim.
Kam je šel denar?
Kam je šel denar, ni bilo jasno niti Kovačičevemu nasledniku v Hitu Branku Tomažiču (Hit je vodil od 1999 do 2006), ki je februarja 2006 izjavil: »Še vedno mi je neznanih precej stvari o tem, kako so delovale posojilne službe. Jasno je, da so delovale nezakonito. Po moji presoji so na škodo Hita delale zato, ker so nedvomno pobirale preveč denarja zase. Kam je ta denar šel, kako se je razdelil, koliko ga je šlo različnim državnim službam in raznim drugim strukturam, ne vem.« Hit je bil po njegovo v razvoju zato zavrt.
Nekoliko drugače je kasneje v pogovoru za Reporter menila Nelida Nemec: »Zakonska pravila niso bila natančno definirana in vse je bilo prepuščeno subjektivni interpretaciji različnih taborov. (…) Afera je zavrla zagon in razvoj, ki ga kasnejše uprave niso mogle ali znale ponovno oživiti, saj je vlak preprosto že odpeljal.« Tudi Danilo Kovačič je mnogo let pozneje v intervjuju za Finance izjavil: »Hit je izgubil deset let razvoja, Slovenija je ob štiri milijarde evrov deviznega priliva, jaz pa ob 13 let življenja.«
Čeprav danes večina na afero Hit gleda kot na običajno privatizacijsko afero, je bila afera tudi politična in korupcijska. »Šlo je za politično spletkarjenje in spopad okoli nedorečenih sistemskih oziroma zakonskih rešitev,« se je pred leti spominjal žal že pokojni Igor Guzelj, nekdanji novinar Dela, kasneje pa Maga in Reporterja, ki je preiskoval sporne posle vodilnih v Hitu: »Afera Hit je bila v bistvu prvi resni spopad s poskusom divje privatizacije v samostojni Sloveniji, in sicer v gospodarski panogi, ki po eni strani omogoča hitre in lahke zaslužke, po drugi pa velike zlorabe, če nadzor popusti.«
Kje so akterji afere danes?
Danilo Kovačič, ki je bil v času afere tudi državni svetnik z imuniteto, je konec prejšnjega stoletja odšel iz Hita. Leta 2000 je bil skupaj s soobtoženim Danilom Kodričem spoznan za krivega zlorabe položaja. Po številnih pritožbah močne odvetniške ekipe, ki je izvršitev zaporne kazni preložila za več let, ga je leta 2006 pomilostil tedanji predsednik Janez Drnovšek, ki je svojo odločitev obrazložil: »Trinajst let kalvarije, ženino zdravje in zasluge za Novo Gorico.« Verjeli so mu le redki.
Danilo Kodrič je umrl v čudni prometni nesreči, njegova žena Anila Thanasi Kodrič pa je dobila pogojno kazen. Umrl je tudi finančnik Hita Darko Makuc, ki se je v priporu obesil. Njegova smrt je še danes zavita v skrivnost. Drnovšek naj bi takrat prejel pismo, ki na treh straneh podrobno opisuje, da ni šlo sa samomorilsko dejanje. Nelida Nemec pa se je leta 2007 vrnila v Hit. Od ožje skupini novinarjev, ki je preiskovala afero Hit in so jo mediji poimenovali kot Slivnikovo četico, so trije že umrli (Danilo Slivnik, Vesna R. Marinčič in Igor Guzelj), živa sta še dva: Vinko Vasle in pisec tega članka.
Modus operandi ostaja
Zgodba o aferi HIT je pravzaprav zgodba o udbovskih financah, ki jih je v knjigi Vzporedni mehanizem analiziral ekonomist Rado Pezdir. Nasledniki komunističnega režima so prenašali razkrivanje povojnih pobojev in zločinov Udbe, a so se jim prižgali vsi alarmi, ko je nekdo dregnil v njihove finance. Že takoj po razkritju je Udbomafija, kot bi rekel arhitekt Edo Ravnikar (oziroma Kučanov klan, kot je pisal Danilo Slivnik), začela s pripravami na Slivnikovo medijsko in Janševo politično likvidacijo (še posebej po odkritju orožja na mariborskem letališču istega leta).
To je leta 1994 pripeljalo do montirane afere Depala vas (kasneje do afere Patria), skupina okoli Slivnika se je leta 1995 morala z Dela umakniti na novonastalo revijo Mag. Vojščaki globoke države, med katerimi je vidno vlogo odigral tudi Janez Drnovšek, so čiščenje (ob nekaterih sumljivih samomorih) končali z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, ki je pod vodstvom Romane Logar edina poglobljeno preiskovala rdečo mafijo. Moralo je miniti četrt stoletja, da je izšla Pezdirjeva knjiga, ki z dokumenti potrjuje tisto, o čemer je Slivnikova četica večinoma na podlagi ustnih pričevanj pisala. Modus operandi delovanja globoke države je ostal do danes. Isti vzorci se ponavljajo tudi v aferi GEN-I, v katero je vpleten sedanji ministrski predsednik Robert Golob.
Kratek intervju z Vinkom Vasletom
Vinko Vasle, legenda slovenskega žurnalizma, je bil v času afere HIT vodilni preiskovalni novinar pri časniku Delo. Z njim smo se pogovarjali o začetkih afere, njenem vrhu in posledicah. Vasle pravi, da se afera v simboličnem smislu ni nikoli končala.
13. marca bo minilo 30 let, od kar je po kolumni Danila Slivnika izbruhnila afera HIT. Kdaj ste na Delu dobili prve informacije, da je z igralništvom na Goriškem nekaj narobe?
Da gre pri Hitu za nenavadno poslovanje, da je denar odtekal neznano kam, so vsaj meni povedali trije takratni uslužbenci Hita in Danilo Slivnik je že pred znamenitim Casino Royal želel od dopisnice Dumaničičeve, da naj se o tej zadevi malo pozanima. In se ni, kot je treba, ker je bil njen soprog tam zaposlen. Zato smo Hit pod drobnogled vzeli mi iz Slivnikove četice. Takrat je Danilo v znameniti litoželezni blagajni že imel udbovska poročila.
Vi ste kot preiskovalni novinar veliko pisali o aferi. So bili kakšni pritiski, tudi politični, če lahko danes s časovne distance skoraj z gotovostjo trdimo, da je takrat goriško igralništvo financiralo politične stranke tako imenovane tranzicijske levice in da so bile tudi volitve 1992 več kot očitno kupljene.
Posebej iz LDS preko posameznih “prijateljskih” namigov so mi sporočali, da je zadeva prenapihnjena, da se ni varno takole izpostavljati, da to ni novinarstvo, ampak mrhovinarstvo. In seveda v tranzicijskih strankah, tudi v LDS so se bali, da jim bo usahnil udbovski denarček iz Hita. Nismo se predali in smo bili še bolj odločni.
Soočili ste se tudi s številnimi tožbami, čeprav se je kasneje izkazalo, da ste imeli o vsem prav. Ste katero tožbo izgubili?
Nobene tožbe v zvezi s to afero nisem izgubil – bile so štiri. Najbolj v spominu pa mi je ostala tožba italijanskega mafijaša, ki je bil v Hitu zadolžen za posojilno službo. Na sojenju v Kopru mi je dal kar lepo povedati, da se igram z ognjem in nisem varen. Tožbo je izgubil, žal pa ga no aretirali.
Z afero HIT se nikoli ni do konca razčistilo, predvsem se je pokazalo, da kdorkoli je dregnil v »udbovske finance«, ga je globoka država skušala uničiti. Afero HIT so poskušali nevtralizirati s fabriciranimi aferami: afera VIS, afera Depala vas in afera orožje. Še danes to počno, mar ne?
Aferi Hit je na »svoje mesto« postavil takratni predsednik države Janez Drnovšek, ki je v novinarskih vrstah upravičeno dobil ime Drty. Ko je bil šef Hita Danilo Kovačič končno obsojen in se je pojavil na vhodu v zapor na Dobu, se je s prtljago lahko samo obrnil in šel domov. Dobesedno. Med vožnjo na Dob so mu iz kabineta predsednika države sporočili, da je pomiloščen. Še nihče v tej državi tako hitro ni bil pomiloščen. Tako se je zaključila afrea Hit – eden se je obesil, Kovačič pomiloščen in svet se vrti dalje. Udba s pomočjo neoudbovcev fabricira nove afere (npr. Patria), da prikrije svoje aktualne rabote iz starih časov – mamila, korupcija, nebrzdana kraja premoženja in tako naprej. V simboličnem smislu se afera Hit tako ni nikoli končala. Danes se na primer imenuje GEN-I in Robert Golob.
Pred dnevi sem bil na povabilo dr. Matevža Tomšiča gost okrogle mize, ki ga je na Fakulteti za Uporabne družbene študije organiziral tamkajšnji Center odličnosti. Pogovarjali smo se o (ne)obstoju evropske javne sfere oziroma evropske javnosti. Beseda je tekla tudi o demokraciji, demokratičnih institucijah in svobodi. Bila je zanimiva debata.
Čeprav sem že ničkolikokrat pisal o demokraciji in svobodi, predvsem o nevarnosti, da ta dva pojma enačimo in potem to v praksi uresničujemo, je očitno potrebno znova in znova ponavljati razliko. Prav mešanje demokracije in svobode je Slovenijo in marsikatero tranzicijsko državo pripeljalo v slepo ulico; žal tudi nekoč svobodne zahodne države, po katerih smo se zgledovali, so padle v past, bom rekel, demokratičnega omejevanja svobode.
Leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve, z volitvami 1992 so se dokončno oblikovale demokratične institucije parlamentarne demokracije (skupščino je zamenjal državni zbor, izvršni svet vlada). Lahko rečemo, da smo na deklarativni ravni dobili demokracijo. Sama formalna zamenjava avtoritativne komunistične oblasti z demokracijo in političnimi strankami je bila sicer dobra stvar, vsekakor velik napredek glede na preteklo upravljanje in vodenje države, toda nova forma, čeprav zavita v demokracijo, ni prispevali in nikoli ni v resnici prinesla svobode. Zato ima Janez Janša prav, ko pogosto poudari, da »smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili«. Zakaj je to pomembno?
Svobodo in demokracijo ne smemo enačiti, ker sta različni. Demokracija je način, je oblika vladanja. Govori o tem, kako bo urejeno upravljanje države, kako bodo potekale svari v javnem (državnem) sektorju, je za države za nekdanjo železno zaveso ugotavljal profesor John T. Wenders (1935–2006). Čim večji vpliv imajo ljudje na to upravljanje, večja je demokracija. In obratno. Toda običajno ljudje vplivajo na demokracijo enkrat za štiri leta (na splošnih volitvah) ali z referendumi. To niti toliko ni pomembno, če ta demokracija, ki temelji na odločilnem glasu večine, ljudem izven kroga javnega sektorja ne škodi oziroma ne vpliva na svobodo – medsebojne prostovoljne odnose med ljudmi v zasebnem sektorju.
Če razliko povsem poenostavim na primeru desetih ljudi v trgovini. Svoboda pomeni, da vsak posameznik v trgovini po svoji presoji (in zmožnostih) izbere med izdelki na trgovskih policah. Demokracija pa je, da teh deset ljudi glasuje, kaj bodo kupili. In potem mora posameznik (čeprav je glasoval drugače) kupiti natanko tisto, kar je bilo večinsko izglasovano.
Večina razprav v postsocialističnih državah (vključno s Slovenijo) je bazirala na razvoju demokracije ter demokratičnih institucij in postopkov v državnem (javnem sektorju), medtem ko je bilo najpomembnejše vprašanje potisnjeno na stran: delitev dejavnosti med državo (javnim sektorjem) in zasebniki (zasebni sektor). To naj bi zagotovila ustava, katere osnovni namen je, da posameznika (zasebnika) ščiti pred samovoljo oblasti oziroma da potegne ostro mejo med državo in zasebnikom. To pravzaprav pomeni, da ustava ščiti svobodo pred demokracijo, da ščiti posameznika pred večino. Največjo zaščito uživajo svoboda govora, lastninske pravice in človeško življenje. Toda praksa je pokazala, da država te zaščitene svoboščine zaobide v zakonodajnem postopku. Zadnja leta smo priča, kako politika v sicer demokratičnem političnem procesu omejuje svobodo govora. Veliko krivdo nosijo pisci slovenske ustave (bili so šolani pravniki v komunističnem režimu), ki so iz instituta ustave naredili zmazek.
Prvič, ustava je napisana kot zakon, ki si ga lahko vsakdo razlaga drugače, čeprav bi moralo zapisano v ustavi veljati v absolutnem smislu in biti neposredno izvršljivo.
Drugič, nekateri členi so v neposrednem nasprotju z drugimi. Denimo, v 39. členu ustave je zajamčena svoboda govora, 63. člen, ki je napisan zelo široko, ne omogoča polne svobode govora (»spodbujanje« ali »razpihovanje« je zelo težko določiti, vsak to razume in si razlaga drugače).
Tretjič, veliko členov ustave ima dopolnila: »kot določa zakon«,»razen če zakon ne določa drugače« ali »razen v primerih, ki jih določa zakon«.
Četrtič, nešteto je stvari, ki ne sodijo v ustavo: od socialne države prek pravice do pitne vode in pravice do zdravstvenega varstva do, denimo, trajnega sodniškega mandata.
Petič, zdi se, da slovenska ustava ščiti javne in državne uradnike in funkcionarje pred zasebniki, ne obratno.
Najbrž bi kak ustavni pravnik (za razliko ob mene, ki nisem šolan pravnik), ki je zaprisežen svobodi, našel še kakšen zdrs v slovenski ustavi. Moje mnenje pa je, da bi morala biti ustava kratka (največ 15 členov) in bi jo vsak osnovnošolec že moral znati na pamet. Predvsem bi morala ščititi svobodo pred demokracijo, za katero se je nekako uveljavilo prepričanje, da lahko vse uredi. Ni res. Primer je neuspeh ( z redkimi izjemami, denimo Estonije) po gospodarskem zlomu socialističnih držav. Osnovna zmota je bila, da se uspešno gospodarstvo lahko zgradi s političnimi odločitvami v demokratičnih procesih. Čeprav nas zgodovina uči, da kaj takega ni nikjer in nikoli delovalo, je po tej formuli posegla tudi Slovenija (in še vedno posega). Resnica je ravno nasprotna: gospodarstvo je možno reformirati le z odstranitvijo gospodarskih (ekonomskih) zadev iz političnega procesa ali na kratko – iz politike. Tako pa se je v postsocialističnih državah namesto razcveta gospodarstva krepil javni sektor. In temu vzoru danes sledijo tudi nekoč svobodne zahodnoevropske države, kar bo prej ali slej pripeljalo do popolnega zloma. Evropska unija je z Evropsko komisijo na čelu na dobri poti do tega. Le da vse vse dogaja bolj subtilno in softificirano.
Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado, mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo! Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.
Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?
Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.
Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.
Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.
Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida: Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.
Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.
S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.
Spodaj je najino pismo.
»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote
V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.
V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«
Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.
Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.
Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.
Z odličnimi pozdravi,
Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar
Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)
Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.
»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.
Od svobode k diktaturi
Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.
Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.
Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.
Krizni odziv v dveh stopnjah
Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.
Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.
Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.
Bolestne želje globalistov
Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.
Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.
Vloga von der Leynove
Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.
Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.
Žrtvovanje evropskih interesov
Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)
Čeprav ni jasno, ali je na odločitev evropskih poslancev vplivala ocena göteburškega inštituta ali ne, je vendarle treba uvodoma nekaj povedati o njem. Inštitut mediji pogosto predstavljajo kot ugledno neodvisno in neprofitno organizacijo, ki z indeksom meri stanje demokracije v neki državi. Kar je seveda čista manipulacija. Inštitut meri stanje liberalne demokracije v neki državi, kar je v poročilu jasno označeno. Neko državo ocenjuje, koliko odstopa od liberalnodemokratske ideologije, ki jo ima za edini pravi svetovni nazor. Na Madžarskem je na oblasti Fidesz, ki je deklarirano konservativna politična stranka, kar avtomatično pomeni veliko ideološko odstopanje (glede migracij, družine, naroda, tradicije, splava). Po drugi strani V-Dem zelo visoko ocenjuje Španijo, kjer so na oblasti izpričani socialisti, čeprav je socializem dokazano avtoritativni režim. Toliko o ozadju indeksiranja in o tem, koliko so poročila inštituta verodostojna.
Besedna zveza »volilna avtokracija« je v zadnjih letih postala zelo priljubljena v besednjaku evropskih postmodernističnih levičarjev, za svojo so jo vzele tudi nekatere (vsaj na papirju) desne politične skupine. Z njo označujejo oblasti v Evropi, ki niso sprejele vrednostnega koncepta liberalne demokracije. Po njihovo je to edini pravi in sprejemljivi svetovni nazor, ki zagotavlja svobodno demokracijo. Vse, kar je ideološko desno od sredine, ali je na desni, pa se ne podreja tej »religiji«, in odstopa od »novih vrednot«, naj bi bilo totalitarno in avtokratsko. In, kakopak, kršitev načel pravne države (izmuzljivega in zelo prilagodljivega pojma, ko je treba neko državo obtožiti). Tudi zato sta Madžarska in Poljska, kjer sta vlado z večino sestavili konservativni stranki, ves čas na udaru Bruseljskih birokratov (tudi Slovenija je bila, ko je vlado vodil Janez Janša).
Evropski parlament je torej v četrtek sprejel levo usmerjeno »poročilo« o Madžarski, v katerem piše, da EU Madžarske ne obravnava več kot svobodno demokracijo, ampak kot »volilno avtokracijo«. Za je glasovalo 433 evropskih poslancev, proti 123, 28 pa se jih je glasovanja vzdržalo. Od slovenskih evroposlancev so »poročilo« podprli Klemen Grošelj (Renew), Ljudmila Novak (EPP/NSi) ter Matjaž Nemec in Milan Brglez (oba S&D/SD). Proti sta glasovala Milan Zver in Romana Tomc (oba EPP/SDS), Franc Bogovič (EPP/SLS) se je glasovanja vzdržal, Irena Joveva (Renew) pa se glasovanja ni udeležila. Poslanci, ki so bili proti, so »poročilu« očitali pomanjkanje objektivnosti, prav tako iz »poročila« ni jasno, kje in kako naj bi do kršitve načel pravne države prišlo. Zato ravno odnos velike večine evropskih poslancev, ki so glasovali za, prispeva k spodkopavanju pravne države v EU in k nadaljnji politizaciji koncepta pravne države.
Kaj sploh je »volilna avtokracija«? Avtokracija je vladavina, kjer je oblast omejena na nekaj ljudi v državi. Torej bi »volilna avtokracija« pomenila, da ima volilno pravico na Madžarskem zelo majhna skupina ljudi. Toda na madžarskem imajo splošno volilno pravico, kandidirajo in glasujejo lahko vsi, svobodno se združujejo v politične stranke in koalicije, glasovanje ni odrekano nikomur. »Volilna avtokracija« na Madžarskem torej ne more biti dlje od resnice. Zato je pri evropskih poslancih, ki so glasovali za »poročilo« možno samo dvoje: ali so dojemljivi za lažna poročila in pokvarjeni do obisti ali so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni.
Demokracija in svoboda na Madžarskem nista umrli ter, kot zdaj kaže, nikoli ne bosta. Madžarska je parlamentarna demokracija, volitve na Madžarskem so bile svobodne in poštene. Opazovalci volitev (ideološko levo opredeljeni) so imeli »pripombe« na medijsko pristranskost in nejasna pravila financiranja volitev. Kar je bilo spet zelo enostransko mnenje. Na Madžarskem je polovica medijev še vedno v lasti in pod vplivom leve opozicije, kar je, denimo, veliko več kot v Sloveniji (80 odstotkov medijev je naklonjenih levici). Če nek medij preneha izhajati, to ni zaradi vlade, ampak zato, ker je za bralce očitno tako nezanimiv, da se jim zdi škoda denarja, da bi ga plačevali. Prav tako pod Orbanovo oblastjo nobenega urednika ali novinarja niso sodno preganjali zaradi stališč in mnenj. Ljudje so se pač na volitvah večinsko odločili (in to je njihova pravica, da izberejo, kogar želijo) za Fidesz. Dobil je večino, kar pomeni tudi zelo stabilno vlado.
To, da je Madžarska izrazito usmerjena proti ilegalnim migracijam (nikakor ne proti resničnim beguncem, saj je na Madžarskem okoli 25.000 Ukrajincev, kar je po številu četrta država v EU), prepoveduje LGBT propagando v šolah, priznava biološka spola, postavlja madžarski narod, kulturo, jezik in tradicijo na prvo mesto v svoji državi ter želi s ciljno demografsko politiko povečati število avtohtonih Madžarov, je povsem legitimna konservativna politika (ob tem, da sploh nima tako strogih omejitev glede splava, saj ženska lahko prekine nosečnost do 12. tedna nosečnosti, istospolni pari so lahko registrirani kot partnerske zveze, vendar so istospolne poroke neveljavne). Vse to nima nikakršne zveze z »volilno avtokracijo«. Kar priznavajo celo levi analitiki: ni enotne definicije in ne splošnega konsenza med analitiki in političnimi strokovnjaki, kaj je »volilna avtokracija«, kot nekakšen hibridni politični sistem, ki ne zagotavlja minimalnih demokratičnih standardov.
Zato se zdi glasovanje evropskih poslancev o nečem, česar dobro ne razume nihče, tragikomično. Komično zato, ker poslanci izpadejo neartikulirano govoreči klovni, tragično zato, ker lahko Evropska komisija zaradi teh namišljenih obtožb odtegne Madžarski evropska sredstva. In na koncu: evropski poslanci so sami izpadli avtoritarni, saj s svojim delovanjem marginalizirajo večinsko mnenje in voljo madžarskega prebivalstva.
Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.
»Za svoja natolcevanja ne rabijo dokazov. Danes so npr. objavili dva videa mojega obiska javne otvoritve razstave v Fotopubu pred dobrim letom. Na prvem videu grem po stopnicah v razstavni prostor, na drugem pa pred poslopjem klepetam z gosti. (…) A glej ga zlomka, to je zanje dovolj za naslednje sklepanje: “obiskal je razstavo v Fotopubu, torej je zagotovo obiskal tudi klet, ergo: ta človek drogira in posiljuje!”.«
Tomaž Štih (znan kot Libertarec) je na družbenem omrežju Facebook zapisal:»Vsak je nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana.« In krivda ti mora biti dokazana na za to pristojnih krajih – sodiščih. Najbrž se v pravni državi bolj ne bi mogli strinjati s Štihom. Težava nastane, ko je sklepanje brez dokazov in na podlagi indicev bolj kot ne značilno za levico (in tudi Levico). Saj veste (če malo priredimo Friedricha Hayeka), če levičarji ne bi imeli dvojnih meril, sploh ne bi imel meril.
Za Luko Mesca je bil dokaz, da je Janez Janša vpleten v odtekanje denarja iz zdravstva, ker je bil enkrat na jahti z lobistom Božom Dimnikom. Kako je že zapisal Mesec? Enkrat obiščem zabavo v Fotopubu, pa sem že posiljevalec.
Ker so se člani B & H udeležili nekaj dogodkov stranke SDS, so na levici Janeza Janšo in Branka Grimsa označili za najmanj podpornika neonacistov (progresivni trdijo, da so v B & H nacisti).
Ker je Založba Nova obzorja izdala knjigo Manifest za domovino (domoljubna skupina Generacija identitete), je bila revija Demokracija označena za podpornico fašizma in nacizma.
Ob zadevi Vizjak so trdili, da je že sum domnevno spornega ravnanja dovolj, da ne odstopi samo minister, ampak kar cela vlada. Takrat je Mesec dejal, da so dokazi nedvoumni, saj so Vizjaka posneli s Petanom. No, Mesec je bil tudi posnet v Fotopubu.
Primerov je še več, očitno je, da je Luko Mesca srečala karma: mediji, ki jim očita podtikanje in obrekovanje, uporabljajo natanko isto logiko sklepanja, kot jo je sam v številnih primerih. Kako se je že branil? Aha, to je »politični opis«. Ja, tovariš Luka Mesec, to, da mediji pišejo o vas v povezavi z Dušanom Smodejem, je samo »politični opis«, saj vas vedno opišejo kot politika ali ministra, mar ne?
Vladne politike kot prisilne varuške, ki pazi, kaj državljani pojedo ali popijejo in kako živijo, prinašajo zgolj težave, stroške in škodo, ki se kaže predvsem v nesvobodi.
Tako imenovani ´davki na greh´ (trošarine), ki so vezani na uživanje različnih pijač in cigaret, podražijo življenjske stroške in prizadenejo ljudi z nizkimi dohodki, ugotavlja študija londonskega Inštituta za ekonomske zadeve (IEA). Visoke cene spodbujajo črni trg in korupcijo; prepoved oglaševanja alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov je grob poseg v svobodno podjetniško pobudo in omejuje konkurenco; napisi, s katerimi so proizvajalci prisiljeni opremiti alkoholne in tobačne izdelke, niso le vladni poseg v gospodarstvo (pod pretvezo skrbi za zdravje ljudi), ampak predpostavljajo, da posameznik bi sposoben prevzeti odgovornosti za svoja ravnanja. Vse to vodi v še strožji vladni nadzor nad ljudmi in v totalitarizem. Pretirana regulacija, ki postaja vse strožja, neposredno ustvarja obsežno in nepotrebno birokracijo, kar vidi v policijsko državo. Žalostno je, da se nad regulacijami navdušujejo in jih tudi sprejemajo desne vlade, ki se zgolj na deklarativni ravni zavzemajo za svobodo, manj birokracije in večjo odgovornost posameznika.
Brez dvoma pretirano uživanje alkohola škodi, prav tako tudi industrijsko predelani tobačni izdelki, toda nikakor ni dolžnost države, da skrbi za zdravje posameznika, niti nimajo vlade pravice, da določajo, kaj mora pisati na embalažah izdelkov in ali je dovoljeno v nekem gostinskem lokalu kaditi ali ne. Države, ki v to posegajo, so brez dvoma diktature ali pa so na poti v diktaturo. Če bi skrb za zdravje in zdravo življenje prepustile svobodni volji posameznika, bi se ljudje, ki so v osnovi racionalni, bolj odgovorno obnašali. Tako pa imamo zdravstveno zavarovanje, ki ga prisilno plačujemo. Ker je obvezno in ga moraš plačati, ti je zagotovljena tudi zdravstvena oskrba, ne glede kako živiš ali paziš na svoje zdravje.
Omejitve in regulacije nimajo nikakršnega učinka, kaže študija inštituta, ki izračunava tudi Nanny State Index, ki meri regulacije, vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Strožje so regulacije, večji je indeks (o njem malo kasneje).
Študija je ugotovila, da ni nikakršne povezave med indeksom in pričakovano življenjsko dobo (spodaj). Po logiki vlad bi morali imeti državljani držav, kjer so strožje omejitve pri tobaku in alkoholu, daljšo življenjsko dobo od ljudi, ki živijo v svobodnejših državah. Pa je nimajo.
Prav tako ni povezave med strožjim nadzorom nad uživanjem in oglaševanjem tobačnih izdelkov in nižjo stopnjo kajenja (spodaj), kar pomeni, da regulacija ne deluje.
Enako je z nadzorom nad uživanjem in oglaševanjem alkohola, saj ni povezave z nižjimi stopnjami uživanja alkohola (spodaj).
Obstaja pa korelacija med višini bruto domačega proizvoda (ki je kazalec razvitosti države in stopnje blaginje) in pričakovano življenjsko dobo (spodaj).
Še na kratko o Nanny State Indexu. Za leto 2015 je londonski Inštitut za ekonomske zadeve (IEA) prvič objavil Nanny State Index (Kavarna Hayek je bila ena redkih slovenskih spletnih strani, ki je povzela ugotovitve). Gre za indeks, ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Izračun upošteva višino trošarin (tako imenovani ´davke na greh´), strogost zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, druga tretjina na alkoholne pijače in zadnja tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Indeks pove, kako ´dobra dojilja´ je mati država (višji indeks pomeni, da je neka država bolj nagnjena k paternalizmu, nižji indeks, da je manj). Lestvico za leto 2021 si lahko pogledate v poročilu Nanny State Index 2021, v Sloveniji z IEA sodeluje Tanja Porčnik iz Visio Inštituta.
Najbolj ´skrbna´ dojilja (varuška) je mati država Norveške, ki je s tega nečastnega mesta spodrinila Finsko (2019). Skandinavske države se s svojimi socialno-demokratskimi politikami in visokimi obdavčitvami nasploh vedno uvrščajo v sam vrh evropskih varušk. Med državami, ki jih IEA obarva v rdeče (najslabše) so še: Litva, Madžarska, Latvija, Estonija, Islandija in Irska.
Na dnu lestvice (najboljše) že nekaj let kraljujejo Nemčija, Češka in Luksemburg. Gre za države, kjer ni posebnih ali večjih regulacij pri oglaševanju ali prodaji hrane in pijače, tobačnih izdelkov in alkoholnih pijač.
Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.
Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.
Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.
Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.
Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.
Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.
Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.
In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.
Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?
Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).
In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.
Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.
Kavarna Hayek 