Marža na telebane: kako je premier Golob napovedal (hladno) vojno trgovcem in zakaj, za vraga, imajo trash-marksisti po žepih iPhone, ko pa Apple dosega ekstra neto maržo

Značke

Apple, bruto marža, dobiček, marksisti, marža, robert golob, socialisti, trgovci, trgovina

Edina resnica je, da slovenske državljane (davkoplačevalce) z visokimi dajatvami, davki in prispevki (npr. RTV Slovenija) odira država. Tukaj možnosti izbire ni: če ne plačaš, kar so si birokrati v javni in državni upravi izmislili, ti finančna uprava blokira račun; če nimaš denarja, greš lahko v zapor; če se temu fizično upreš, lahko država uporabi silo in te ustreli. To je dejstvo in resnica.

Za razliko od zasebnih podjetij, ki ti ne vzamejo nič, če tega sam ne želiš. Prav tako te nobena trgovina ne sili (s pištolo na sencih), da kupiš krompir pri njej. Kar država počne ves čas. Ste si kdaj izračunali, koliko vam v resnici pobere država? Tudi do 80 odstotkov od tega, kar ste zaslužili.

Predsednik vlade Robert Golob s prstom kaže na glavnega krivca, zakaj ljudje drago plačujejo hrano: to so satanski trgovci, ki imajo (pre)visoke marže. On, dežurni Robin Hood, bo zdaj izračunal in ljudem pokazal, kje so cene za košarico nizke in kje so marže astronomske. Zakopal se bo v drobovje oblikovanja cene, ki jo vidimo na trgovski polici, ampak on že vnaprej ve, da je kriv pohlep kapitalistično naravnanih lastnikov trgovin. Kar je razumljivo. Če bo želel uresničiti vse, kar je napisano v koalicijski pogodbi in ustreči kapricam Levice, je – za razlago lastnih neuspehov in neuspeha načrtovane ekonomske politike, ki jo zagovarja – treba najti nekega polkovnika Lando, saj bo vojna proti trgovcem le izgovor prihajajočega centralno-planskega terorja in priročna podlaga za dokumentarni film ´Robert Golob Dobri in njegov boj proti zlobnim trgovcem´.

Najprej razčistimo, kaj je sploh marža. Človek namreč dobi občutek, da tisti, ki govorijo, da imajo trgovci (pre)visoke marže, pojma nimajo, kaj ta beseda pomeni.

Marža je razlika v ceni. Gre za razliko med nabavno in prodajno ceno. Odličen primer, kako poenostavljeno si maržo ljudje (in očitno tudi tisto na vladi) razlagajo, je naslednji zapis na družbenem omrežju Twitter: »Ko trgovina kmetu plača 30 centov za krompir in ga naprej prodaja po 1,49 evra, veš, da nekaj ne štima. Taka marža pač ni normalna.« Po tej logiki bi bila marža pri vsakem prodanem kilogramu krompirja 1,19 evra. Če bi to držalo, se človek vpraša, zakaj najbolj glasni kritiki trgovcev ne odprejo lastnih trgovin, znižajo maržo in pometejo s konkurenco, kjer se očitno zbirajo ljudje, katerih edini cilj je, da kot čebulo lupijo poštene ljudi. In kako to, da se nihče od trgovcev ni spomnil znižati cene z znižanjem marže in tako pritegniti nove kupce? Eeee, dragi moji, zato ker zadeva ni tako enostavna.

Nabavna cena ni tista, ki jo trgovec plača kmetu za krompir, ampak cena, kamor je treba prišteti manipulativne, administrativne in transportne stroške, logistiko, morebitne carine in druge davščine v tej verigi. Tako počasi dobimo prodajno ceno, kateri je treba prišteti še DDV, da dobimo končno maloprodajno ceno, ki jo plača potrošnik (kupec). Marža je torej pribitek trgovca na nabavno ceno, ki zajema zgoraj omenjene stroške. Iz nje trgovec krije vse (stalne) stroške, razen plačil dobaviteljem za blago. Pravimo ji tudi bruto marža.

Marža se pogosto meša z rabatom, ki je delež trgovca v nabavni ceni. Rabat je stvar dogovora med dobaviteljem in trgovcem, običajno rabat ponudi dobavitelj, da si zagotovi prodajo izdelka trgovci (npr. kmet s trgovcem sklene letno pogodbo za prodajo 10 ton krompirja po 20 centov na kilogram z 10-odstotnim rabatom, kar pomeni, da bo trgovec kmetu odštel za kilogram krompirja 18 centov). Rabat trgovcu omogoča pokritje posrednih stroškov (nekaj krompirja bo v trgovini zgnilo in ga bo trgovec zavrgel).

Največji delež maloprodajne cene izdelka, ki ga kupimo na trgovskih policah, niso stroški, ki jih imata proizvajalec (dobavitelj) in trgovec, ampak razni davki, paradavki, dajatve in prispevki. To je tisto, kar povzroča višje cene, slabšo kvaliteto in nizke plače trgovk. Dajatve državi so največja težava, ampak nova vlada pravi, da bo mogoče tudi z dodatnimi predpisi (določila najvišjo maržo?) narediti konec nenasitnim in pogoltnim trgovcem. Tako bo preprečila ´super dobičke´ lakomnih kapitalistov in obvarovala potrošnike pred visokimi cenami. Predvsem pa bo omogočila proizvajalcem (dobaviteljem) boljši zaslužek. Samo mimogrede. Proizvajalcev prav nihče ne sili, da poslovno sodelujejo s trgovci. Če menijo, da so pogoji trgovskih verig zanje nesprejemljivi, bodo odprli svoje trgovine in prodajali blago potrošnikom. No, če bi se jim to splačalo, bi že naredili, brez dvoma. Ampak najlažje je poklicati na pomoč državo, kda naredi red in ustavi neoliberalne nepridiprave, ki kujejo dobičke na račun izkoriščanih neposrednih proizvajalcev hrane. Ko človek posluša take domislice, se mu zdi, da je med krčmarskimi filozofi. Stopnje čistega dobička trgovcev (neto marža) so namreč po pravilu enomestne.

Robert Golob je plebejcem obljubil, da bo naredil zelo jasen prikaz cen živil pri različnih trgovcih. »Kje so cene za košarico živil nizke in kje so očitno marže astronomske,« pravi predsednik vlade. Seveda je to zavajanje, ki utegne povzročiti škodo nekaterim trgovcem in s tem posledično dodatne stroške davkoplačevalcev, ker utegnejo na sramoten zid pripeti trgovci državo tožiti. Poleg tega bi vlada to lahko naredila le, če bi imela natančen vpogled v oblikovanje cene vsakega izdelka posebej (ni pri vsakem izdelku marža enaka). Tega ne bo mogla narediti, ker ji trgovci teh podatkov (ki so poslovna skrivnost, v katero država nima pravice pogledati) ne bodo dali. Če bi postali javni, bi trgovci izgubili konkurenčno prednost (ki jo imajo) pred drugimi. Očitno bo šlo za neko pavšalno oceno, ki bo daleč od dejanske. To bo brutalen in neposreden poseg države (kot razsodnika s pozicije politične moči) na trg. Kar lahko pomeni le eno: predpriprave na centralno plansko gospodarstvo, kjer bo očitno država administrativno določila, po kakšni ceni mora trgovec kupovati od dobaviteljev in po kakšni ceni mora izdelek ponuditi končnemu kupcu.

A pri vsej zadevi se zdi, da so kaviar levičarji in urbani marksisti nedosledni. Globalno je znano (tudi v Sloveniji je tako), da je med zapriseženimi socialisti (ki pridigajo o pohlepnih kapitalistih) modno imeti najnovejši model iPhona. In na tej točki se zadeva dramatično zaplete: neto marža Appla je konec marca znašala prek 26 odstotkov. To bi slovenski levičarji označili za tisto, čemur je Marx rekel ´super ekstra profit´. Toda, kako se bodo zdaj uskladili sami s sabo. Tolčejo po slovenskih trgovcih, katerih neto marža je enomestna (ali negativna), češ da so izkoriščevalski, vojni dobičkarji in brutalni neoliberalci, po žepih pa imajo iPhone podjetja z visoko, dvomestno neto maržo.

Preberite še:

»Jedli boste hrošče in srečni boste!« V Walesu šolarje v okviru pilotnega projekta hranijo z mokastimi črvi in črički

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Politična korektnost gre do bizarnih skrajnosti: nemška moška nogometna reprezentanca v ženskih dresih

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Julia Weiss: WEF in Schwab želita s sintetično biologijo in nevtrotehnologijo ljudem odvzeti človeškost in človečnost, odvzeti jim želita dušo

Socialističnim eksperimentom s stanovanji, ki jih napoveduje Luka Mesec, so se odrekli celo azijski komunistični revolucionarji in Skandinavci (ki jih ima Golobova vlada za vzor)

Eeee, tovariš Kordiš, ne bomo se pustili izsiljevati ameriškim neoliberalcem in imperialistom, mar ne? AmCham Goloba in tovarišijo opozarja, da je koalicijska pogodba v mednarodne korporacije vnesla dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti v Sloveniji

Značke

AmCham, Ameriška gospodarska zbornica, ekonomija, Janez Janša, koalicija, koalicijska pogodba, Miha Kordiš, neoliberalizem, robert golob, socialisti

V Sloveniji je po volilni zmagi Goloba in tovarišije skoraj vsak dan poln socialističnih nesmislov, a ta teden je bil zaradi razkritja koalicijske pogodbe pravi ognjemet, da se je zaradi njegove spektakularnosti oglasila celo Ameriška gospodarska zbornica Slovenija.

V predvolilni kampanji je bilo (roko na srce) zelo malo povedanega o konkretnih odprtih gospodarskih vprašanjih in prepotrebnih reformah, največji televiziji sta se na soočenjih posvečali predvsem obrobnim in za blaginjo državljanov nepomembnih temah, ki nimajo nikakršnega pomena za pot Slovenije v prihodnost. Po zmagi protikapitalističnih političnih strank pa je skupina wannabe revolucionarjev, ki so ekonomsko nepismeni, dobila zagon. Najprej so davkoplačevalci izvedeli, da jih čaka povečanje števila ministrstev in številna na novo izmišljena delovna mesta, kjer bodo zaposleni zaslužni kruhoborci. Potem je najverjetnejši premier Robert Golob, ki je že pred volitvami sikal jezik o razveljavitvi ukrepov vlade Janeza Janše, napovedal višje davke, kar je bilo v medijskem mainstreamu zavito v »davčne izboljšave«.

Sledilo je nekajdnevno čakanje, kaj se bo skupina arogantnih in polpismenih diletantov dogovorila in napisala v koalicijsko pogodbo. Po kapljicah so ven curljale podrobnosti: od večjega vpliva civilne družbe, nevladnih organizacij in drugih parazitskih združb do ustvarjanja superdržave na čelu z Golobom, ki se ga ne bo smelo javno kritizirati in ki bo na belem konju vodil boj proti desničarskim talibanom. Se pravi proti tistim, ki se zavzemajo za svobodo izražanja in svobodo posameznikov pred prisilo ter so pristaši ekonomskega (prosto tržnega) sistema, ki je skozi zgodovino dokazano uspešen in je prinesel največjo blaginjo. Ampak kar je sledilo s koalicijsko pogodbo, je preseglo celo domišljijo očeta samoupravnega socializma Edvarda Kardelja. Odzvali so se številni.

Tako je AmCham (Ameriška gospodarska zbornica Slovenija) v današnjem sporočilu za javnost o koalicijski pogodbi med Gibanjem svoboda, Levico in SD zapisala:

»Ne bomo skrivali, da so nekatera določila koalicijske pogodbe v gospodarstvu povzročila razmislek o tem ali je Slovenija okolje, kjer bo mogoč razvoj, prav tako tudi v nekatere mednarodne korporacije vnesle dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti.«

Eeee, tovariš Kordiš, glavo pokonci, dvignite pest v znak upora; ne bodo nas ameriški neoliberalci in imperialisti izsiljevali, mar ne? Ali kako je že rekel najverjetnejši mandatar Robert Golob: njihovemu programu bo sledila cela Slovenija in vsi se mu bodo pridružili.

No, očitno več kot 400 podjetij, ki skupaj zaposlujejo okoli 70.000 ljudi in letno ustvarijo več kot 16 milijard evrov prihodkov, zbranih v AmCham Slovenia ne deli mnenj Goloba, Mesca in Fajonove. Če se bodo napovedi iz koalicijske pogodbe uresničile, bodo ta podjetja »mirovala« ali preprosto zapustila Slovenijo.

O AmCham Slovenia imam sicer svoje (ne preveč dobro) mnenje, ker delovanje preveč prilagaja (sodobnim) progresivnim trendom in se mestoma oddaljuje od svobodomiselne ameriške ekonomske tradicije. Deloma je to razumljivo, ker zbornica deluje v Evropi in Evropski uniji, ki postaja nekakšen konglomerat socialističnih gospodarskih politik. Tudi naslov pisma ne obeta nič dobrega. Naslov je: Čestitka gospodarstva in pogled na koalicijsko pogodbo. Tudi sam začetek je zavit v celofan, kot da se ne bi želeli zameriti tovarišem in tovarišicam, ki prihajajo na Gregorčičevo ulico v Ljubljani.  Drugače je to pismo zelo dobro in bi moralo biti Golobu resno opozorilo, naj se ne igra z gospodarstvom, ki je v Sloveniji (predvsem tuji investitorji) že tako ali tako nezaupljivo do različnih vlad. Pismo se zaključi takole:

»Ne bomo skrivali, da so nekatera določila koalicijske pogodbe v gospodarstvu povzročila razmislek o tem ali je Slovenija okolje, kjer bo mogoč razvoj, prav tako tudi v nekatere mednarodne korporacije vnesle dvom glede širjenja ali ohranjanja svoje prisotnosti. Menimo, da so nekatera določila zapisana bolj kot želja in ne načrt. Vsekakor si želimo, da bodo vsi ukrepi in zakoni sprejeti premišljeno in da bodo preučene vse posledice, tako finančne kot tudi družbeno koristne. Hkrati si želimo sodelovanje in bomo veseli, če boste v nas videli partnerje za razvoj in oblikovanje okolja z večjo blaginjo za državljanke in državljane Slovenije.«

Najbrž si vsak, ki je vsaj malo pošten do sebe, ima še kanček zdravega razuma in si ne zatiska oči pred realnostjo, misli enako, kot so zapisali v AmCham.

Socialisti v šoku: Orban znižal davke, davčni prilivi so zdaj večji

Značke

davki, Madžarska, socialisti, Viktor Orban

Madžari so razkrili lanske davčne prilive. Po besedah tamkajšnjega državnega sekretarja za davčne zadeve Andrása Tállaija so bili davčni prihodki večji od načrtovanih, čeprav so naši severovzhodni sosedje znižali davke. Kar je seveda pravi šok za levičarje vseh vrst, pa tudi za marsikaterega libertarca, ki se sicer zgraža nad ravnanji Viktorja Orbana.

Kako izgleda madžarska davčna računica, si lahko preberete tukaj.

Če želiš prodati ledvico, je to tvoja pravica, ne pa stvar države

Značke

krvodajalstvo, ledvica, socialisti, splav, Strojan, svoboda, svoboda posameznika, trgovina z organi, zdravnik, človeški organi

Norostim in omejitvam svobode v tej, meni sicer ljubi Sloveniji, ni videti konca. Mediji so se v zadnjih urah razpisali in ob tem moralizirali zaradi moškega, 60-letnega Prekmurca, ki je objavil oglas, da za 50.000 evrov prodaja svojo ledvico. Da bi poplačal dolgove, popravil streho na hiši, kupil drva pred bližajočo se zimo in nahranil otroke (http://www.vecer.com/clanek/201508206136824). Človek je pač pri polni zavesti presodil in se svobodno odločil, da bo prodal ledvico tistemu, ki jo potrebuje in je zanjo pripravljen plačati. Mediji so seveda zagnali vik in krik, se sklicevali na nedovoljeno trgovino s človeškimi organi in nad moškega pošiljali organe pregona. Takole je poročal portal nacionalne televizije (http://www.rtvslo.si/slovenija/iz-obupa-zaradi-dolga-v-prodajo-ledvice/372227): »V tokratnem primeru želijo policisti preprečiti kaznivo dejanje. Tega namreč zagrešita zdravnik, ki v takem primeru operira, in preprodajalec organa, ne pa tudi tisti, ki svoj organ proda, so pojasnili na policiji. TV Slovenja je poročala, da so primer začeli preverjati tudi policisti, predvsem, da bi kakršno koli tovrstno dejanje preprečili in da bi družini ponudili kakšno pomoč. Moškega pa ne iščejo zaradi kazenskega pregona. Sama objava oglasa namreč še ni kazniva.«

Povsem razumljivo je, da moškega ne bodo preganjali. Upam, da je v tej državi še toliko pameti, da je jasno, da človek sam odloča o svojem telesu. Če želi prodati nek svoj organ, mu tega pač nihče ne more preprečiti. Gre za njegovo telo, ki je njegova last in vanj se ne sme vmešavati niti država niti kdorkoli drug. Tudi krvodajalci dajejo kri, se pravi del svojega telesa, pa nihče ne preganja tistega, ki mu je kri vzel, niti tistega, ki kri naprej posreduje. V Avstriji in Italiji dobiš za kri celo plačilo, pri nas kranjsko klobaso in kos kruha ter plačan izostanek z dela, se pravi prav tako plačilo. Zakaj je potem pri ledvici to težava? Ali bi bilo kaj drugače, če bi šel moški v bolnico, rekel da daruje ledvico tistemu, ki jo potrebuje. Zdravnik bi mu jo izrezal, nato pa bi jo bolnišnica posredovala naprej. In če bi bil to bolnik samoplačnik, bi to operacijo moral plačati. Zakaj zdaj kriminaliziranje zdravnika in posrednika, če bi ves proces potekal prostovoljno? Tako darovalec in zdravnik kot posrednik bi stopili v prostovoljen odnos, ne bi bilo nikakršne prisile. In v to se zdaj vmešava država, v akcijo pošilja policijo, se pravi svoj represiven organ. Popolnoma brez potrebe. Človek ima naprodaj ledvico (svojo, ne od koga drugega, da ne bo pomote) in gre za njegovo pravico, da z njo naredi, kar hoče. Če jo želi prodati, prav, če jo želi darovati, tudi prav. Lahko kupimo lasuljo narejeno iz človeških las, kreme, ki vsebujejo človeške zarodke, ne smemo pa prodati svojo ledvico ali kupiti tuje, čeprav je vse na prostovoljni osnovi.

Pogumni Prekmurec je bil očitno preveč preponosen, da bi prosil in prejemal socialno pomoč. Ni želel biti državi v breme, še najmanj davkoplačevalcem. Če bi država in policija z enako vnemo preganjala vse tiste, ki izkoriščajo razne oblike države in socialne pomoči, do takih primerov sploh ne bi prihajalo, ker bi začasno pomoč prejeli resnično tisti, ki jo potrebujejo. Znana romska družina Strojan, katere člani večinoma sploh ne iščejo dela, po poročanju medijev (http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/06/druzina_strojan_naj_bi_od_drzave_mesecno_prejemala_13_tisoc_evrov.aspx) na leto prejema več kot 150.000 evrov socialne pomoči. Podobno je v drugih državah (tukaj si lahko preberete primer mafijske romske družine na Danskem: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/14/ko-davkoplacevalci-financirajo-kriminalce/).

Samo poglejte hipokrizijo te države. Splav (https://www.youtube.com/watch?v=Kz8CZifxLb0) je v tej državi povsem legalen, dovoljen, je nekakšna človekova (ženska) pravica, prodaja svojega organa po svoji volji in po svobodni odločitvi pa ne. In pri tem zdravnika, ki je splav opravil, ne bodo preganjali, zdravnika, ki bo izrezal ledvico, ker je taka želja posameznika, ki jo želi prodati, pa bodo.

Kdorkoli in kadarkoli, ne glede na okoliščine, lahko proda svoje organe, če se sam in prostovoljno tako odloči. Država nima prav nobene pristojnosti, da bi se v tako odločitev vtikala. Vsak je namreč sam lastnik svojega telesa in ima neodtujljivo pravico, da z njim počne, kar želi, če s tem ne ogroža drugih in njihove lastnine. Kajti če posameznik ni lastnik samega sebe, kdo potem je?

Presenečeni boste, kdo je nekoč govoril o socialni državi, razrednih bojih, prerazporeditvi dobrin, izkoriščevalcih in izkoriščanih

Značke

Gauleiter Uiberreither, nacionalsocialisti, Nemčija, NSDAP, prerazporejanje dobrin, socialisti

1. maja 1941 je Gauleiter Uiberreither, šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem (http://www.gottschee.de/Dateien/Nazi/Web%20Deutsch/Sonstige/02.htm), obiskal takrat že nemška mesta Celje, Hrastnik in Trbovlje. V Celju je imel govor, ki ga je 10. maja 1941 povzel časopis Štajerski gospodar (http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-AGYVPXSW/?), nanj pa je spomnil uporabnik Twitterja Miran77 oziroma @Miran7777 (https://twitter.com/Miran7777).

Izbral sem nekaj citatov:

»Obširno je razložil pomen 1. maja kot praznik nemškega nacionalsocializma in praznik dela, ki ga je Führer po silnih naporih in bojih iz nekdanjega dneva razrednih bojev dvignil v praznik ustvarjanja in dela.«

»Za nacionalsocialistično Nemčijo je namreč delo, in to vsako pošteno delo, nekaj častnega. Nemškemu narodu pomeni delo in zaposlitev izpolnitev želj in zahtev, ki jih stavlja do življenja.«

»…, se bo ustanovilo največjo socialno državo sveta.«

»V tej državi se bo vsem prebivalcem pravično delilo zemeljske dobrine in sadove dela, da ne bo več izkoriščevalcev in izkoriščenih.«

Vam zveni znano?

O podobnem sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/nsdap/).

Hipokrizija socialističnih sindikalistov

Značke

Delavska hranilnica, Jože Stegne, sindikati, socialisti, Telekom Slovenije

Z levičarji veste, kako je: eno delajo, drugo govorijo. Običajno z udobnih foteljev modrujejo, kako krivičen je ta svet, kako bi oni s prerazporejanjem od bogatih k revnim popravili (zgodovinske) krivice. Po drugi strani pa z veliko žlico zajemajo vse udobje, ki ga prinaša (tak ali drugačen) kapitalizem. Med temi socialisti prednjačijo sindikalisti. Mislim na tiste, ki sedijo v svojih centralah, in katerim gre po glavi samo to, tako se zdi, kako bi za svojo korist škodovali drugim. Njihov zadnji „uspeh“ je, da so skupaj z levičarskimi brihtami, ki se v prostem času gredo politiko, vztrajno zniževali ceno Telekomu Slovenije in tako ustavili prodajo britanskemu skladu Cinven. Se spomnite? Glavna argumenta sta bila, da Cinven pač ni strateški lastnik in da bodo tujci, potem ko telekomunikacijskega operaterja očistijo poslovnega balasta, podjetje z dobičkom prodali. Povedano drugače – Cinven naj bi bil navaden neoliberalni preprodajalec.

Le nekaj dni kasneje so sindikalisti pokazali vso svojo dvoličnost. Nihče od njih (in tudi večina medijev) se ni spotaknil ob besede Jožeta Stegneta, predsednika uprave Delavske hranilnice: „Jaz sem bančni car. Boste videli, ko bom Aerodrom Maribor in sosesko Livade v Izoli prodal s 300-odstotnim donosom.” (http://www.finance.si/8823983/%28hiti-tedna%29-Se-morate-bati-ban%C4%8Dnega-carja-iz-Delavske-hranilnice-Pregledala-ga-je-BS)

Torej, Delavska hranilnica je kupila mariborsko letališče in sosesko Livade zato, da bi ju prodala naprej. Kar bi bila povsem normalna poslovna poteza, če ne bi bili lastniki hranilnice sindikati. Tisti sindikati in njihovi voditelji, ki so Cinvenu očitali prav možnost, da bi Telekom po nekaj letih z dobičkom prodal naprej. Torej, če so socialisti tako prepričani v svoj gospodarski model, po katerem je treba preprečiti prodajo Telekoma, ker obstaja velika verjetnost, da ga bo kupec prodal naprej (Telekom pa res ni solata na tržnici, a ne?), zakaj se obnašajo drugače, ko gre za njihovo banko, se pravi Delavsko hranilnico? Odgovor je preprost: ker socializem „igrajo“ samo toliko časa, ko gre za tujo lastnino, ki bi jo radi nadzirali in jo prerazporejali. Ko gre za njihovo lastnino, ko gre za njihove dobičke, ne, tega pa ne bodo prepustili nobenemu, takrat se obnašajo kapitalistično. Zato se socialisti najboljše počutijo prav v kapitalizmu, v njihove odločitve ne sme nihče dvomiti.

Levičarski miti o uspešnem jugoslovanskem socializmu

Značke

Jugoslavija, levičarji, samoupravljanje, socialisti, socializem

Evforija, ki jo je nacionalna televizija zganjala ob poročanju, da je revirni lovec v popolni lovski opremi zajel mladoletnike, domnevno neofašiste, ki so skušali izbrisati napis Tito na bregu pri Divači (http://www.rtvslo.si/slovenija/sedmerica-italijanov-domnevno-neofasistov-unicila-napis-tito/365854), je spominjala na orgazmične izbruhe pred 30 leti in več leti, ko so ljudje verjeli, da je Jugoslavija svetovna velesila. Pa je bila kvečjemu ob boku afriških držav, za razvit, demokratičen in civiliziran svet pa je bila vredna toliko, kot pikova dvojka pri briškoli. Domačini so omenjeni napis, ki je pravzaprav sramota, saj slavi enega največjih evropskih klavcev (odgovoren je tudi za pokol v Kočevskem Rogu: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/) postavili »v spomin na (…) polpreteklo zgodovino«. Očitna je ta spomin že tako zbledel, da se Primorci, ki so imeli to srečo, da so lahko iz komunistične države z obmejnimi prepustnicami hodili v kapitalistično Italijo, ne spomnijo, da je bila rajnka država totalitarna. Vendar niso edini. Mediji povzemajo trditve levičarskih politikov (ali pa kar sami pišejo, kot denimo tudi Delo: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/11/kaj-imajo-skupnega-luka-mesec-janez-markes-in-joze-p-damjan/), kako je bilo v Titovi in socialistični Jugoslaviji dobro in da nikoli ni bilo takih gospodarskih težav, kot so danes v Sloveniji. Kar so seveda miti, ki nimajo ničesar skupnega z realnostjo. Ampak da stvari potvarjajo, smo pri častilcih socializma že navajeni. In čeprav se o tem že pisal, ne bo odveč, da še enkrat na kratko razbijemo nekatere najbolj tipične in butaste mite o uspešni Jugoslaviji. Kogar pa zanima bolj podrobno, priporočam, da si prebere članka Fascinantni ekonomski uspehi samoupravljanja (http://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja/) in Ekonomija Titove Jugoslavije: Odlaganje neminovnog kraha (http://liberty.ba/article/69/Ekonomija-Titove-Jugoslavije-Odlaganje-neminovnog-kraha). V nadaljevanju bom na kratko povzel.

Večina mitov o krasnem prejšnjem svetu gre takole: Jugoslavija je bila za delavce raj, brezposelnosti ni bilo, vsi so bili zaposleni in prejemali dostojno plačo, nihče ni bil lačen, vsi so imeli stanovanje, vsi so lahko šli na počitnice, vse je bilo naše, vsi so bili – srednji razred. Vsem je bilo dobro. Potem pa je ob osamosvojitvi prišel kapitalizem, neoliberalizem, prevladala je zasebna lastnina, tovarne so se privatizirale, kapitalisti so začeli izkoriščati delavce, vse več ljudi je revnih.

Mit številka 1: V Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti

Ni je bilo, če so državljani kupili enosmerno vozovnico za Nemčijo. Ko je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začela naraščati brezposelnost (bila je 7,2-odstotna), je Tito »odprl meje«. Komunisti so to prikazovali kot dokaz, da je Jugoslavija odprta država, od koder lahko vsakdo potuje, kamor hoče, v resnici pa je šlo za preračunljivo akcijo. V obdobju med 1968 in 1973 je delo v tujini (predvsem Nemčiji) poiskalo skoraj 700.000 ljudi, kasneje pa se jim je pridružilo še okoli milijon. Uradni statistični podatki nezaposlenosti v Jugoslaviji sredi osemdesetih let kažejo, da je bila okoli 15-odstotna, kar pomeni, da je bila višja kot v Sloveniji pred začetkom globalne finančne krize. V Sloveniji je bila do 5-odstotna, na Hrvaškem do 9-odstotna, v BiH nad 20-odstotna, na Kosovu pa je bila 57-odstotna. Marsikdo bo rekel, da je to dokaz, da je šlo Sloveniji v Jugoslaviji boljše, toda oglejmo si naslednji mit in videli bomo, da to ne drži.

Mit številka 2: V Jugoslaviji so bili vsi zaposleni

Da niso bili vsi zaposleni oziroma da je brezposelnost bila, je razvidno iz prvega mita, toda tudi med zaposlenimi je bilo med 20 in 30 odstotki »navidezno zaposlenih«. Ekonomistka Susan Woodward, profesorica na univerzi Princeton, je v knjigi Socialistična brezposelnost: Politična ekonomija Jugoslavije, 1945-1990 (Socialist Unemployment: The Political Economy of Yugoslavia, 1945-1990; http://press.princeton.edu/titles/5710.html) povsem razgalila socialistično zaposlovanje, ki sem ga sicer v enem od prejšnjih blogov (kako so delali v tovarnah samoupravnega socializma) že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Woodwardova je z raziskovanjem odkrila, da je bilo navidezno zaposlenih med 20 in 30 odstotkov delovne sile, ki je bila čisti tehnološki višek. Povedano drugače: ti ljudje so bili zaposleni samo zato, da so bili zaposleni, ustvarjali ali delali pa niso ničesar. Ali še drugače: zaposleni so bili samo statistično. Poleg tega je bila v kmetijstvu zelo velika latentna brezposelnost, ki je po izračunih profesorice iz Princetona znašala 1,4 milijona ljudi. Zakaj je prišlo do tega? Jugoslavija je vse družinske člane na kmetiji štela kot zaposlene!

Mit številka 3: V Jugoslaviji so vsi mladi dobili delo

Hm, brezposelnost med mladimi in visoko izobraženimi je bila v samem svetovnem vrhu. Leta 1985 je bila med mladimi do 25 let kar 56,9-odstotna. Mladi torej nikakor niso mogli najti zaposlitve, saj je bilo znano, da brez vez ali partijske izkaznice zaposlitve nisi mogel dobiti. Tudi po korupciji je bila nekdanja država med najbolj koruptivnimi.

Mit številka 4: Jugoslavija je bila manj zadolžena kot nove države

Leta 1983 je Jugoslavija bankrotirala. Seveda domači mediji o tem niso poročali, so pa svetovni. Država je mogla več odplačevati niti obresti, kaj šele glavnice. Za domačo javnost so bile krive imperialistične in kapitalistične države. Še posebej Ronald Reagan. Ko je Jugoslavija v sedemdesetih letih namreč jemala kredite, je bil tečaj dolarja okoli 1,7 nemške marke. Po Reaganovi reformi je tečaj skočil na tri, v nekem trenutku je bil celo štiri. Seveda so tudi obresti dramatično naraščale: te so leta 1975 znašale 5,8 odstotka, leta 1976 5,1 odstotka, leta 1977 5,5 odstotka, leta 1978 že 7,8 odstotka, leta 1981 pa 16,8 odstotka. Cena zadolževanja je torej hitro naraščala, tako da se je dolg, ki je leta 1977 znašal 9,54 milijarde dolarjev, leta 1981 povečal na 20,8 milijard dolarjev, ob razpadu Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev.

Dolg Jugoslavije je v šestdesetih in sedemdesetih letih torej naraščal v povprečju za 17,6 odstotka na leto, dokler država ni bankrotirala in ji nihče ni hotel več posoditi denarja. Če bi republike ostale skupaj in bi dolg naraščal po enaki stopnji, bi jugoslovanski dolg danes znašal neverjetnih šest bilijonov dolarjev, tako pa je dolg vseh novih držav skupaj okoli 140 milijard dolarjev, skupen bruto domači proizvod pa okoli 200 milijard dolarjev. Sicer če preračunamo tedanji dolg (21 milijard dolarjev) v današnji čas, to pomeni okoli 100 milijard dolarjev. Razmere in makroekonomska razmerja so danes torej veliko boljše, kot so bile v Jugoslaviji, ki jo je čakal grški scenarij.

Mit številka 5: Jugoslavija je hitro dohitevala razvite države

Razvitost neke države se običajno meri s primerjavami. Tako Eurostat izračuna vzame BDP na prebivalca po kupni moči, izračuna povprečje za EU na kazalnik 100 in potem primerja posamezne države. Če naredimo tako primerjavo med Jugoslavijo in tremi razvitimi zahodnimi državami, s katerimi se zelo radi primerjamo (Avstrija, Nemčija in Švica), dobimo zelo zanimive rezultate, ki porušijo socialistični mit o razviti Jugoslaviji. Predrag Rajšić je na svojem blogu o tem objavil odličen članek (http://predragrajsic.blogspot.com/2014/03/the-economy-of-titos-yugoslavia.html), podobno tudi Portal Plus (http://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja/). In da se ne bomo ponavljali, samo povzemimo ugotovitve. Največ, kar je Jugoslavija dosegla, je bila 44,72-odstotna razvitost glede na Avstrijo (leta 1981), 43,73-odstotna razvitost glede na Nemčijo (leta 1982) in 33,18 odstotna razvitost glede na Švico (leta 1983), v letih pred razpadom pa je bil rezultat katastrofalen: 28,26 odstotna razvitost glede na Avstrijo, 29,34 odstotna razvitost glede na Nemčijo in 23,21 odstotna razvitost glede na Švico. Zdaj pa pozor: tako razvita je bila stara Jugoslavija leta 1939, saj je tedaj država dosegala 34,47 odstotno razvitost glede na Avstrijo, 26,11 odstotno razvitost glede na Nemčijo in 22,20 odstotno razvitost glede na Švico.

No, marsikdo bo rekel, da je bila Slovenija bolj razvita, kot je bilo povprečje Jugoslavije. To je sicer res, toda slika je še vedno precej bedna. Leta 1991 je Slovenija dosegala okoli 56 odstotkov razvitosti Avstrije, 60 odstotkov Nemčije in 46 odstotkov Švice. Nato je kot samostojna država v poldrugem desetletju naredila tisto, kar socializem ni mogel v pol stoletja. V letu pred krizo je namreč dosegala 72 odstotkov razvitosti Avstrije, 78 odstotkov Nemčije in 61 odstotkov Švice. Skratka, vse je daleč od tega, kar trdijo levičarji.

Mit številka 6: Jugoslavija je imela močno industrijo in je veliko izvažala

To so pravljice za nevedne. Leta 1977 je denimo zunanjetrgovinski primanjkljaj znašal 4,4 milijarde dolarjev, dve leti kasneje že 7,2 milijarde dolarjev, pokritost uvoza z izvozom pa je padla s 66,2 odstotka na 48,5 odstotka v letu 1979. Ta razlika je še večja, če bi upoštevali, da je v Jugoslaviji vsak iz Italije, Avstrije in Nemčije »švercal« kavo, kavbojke, računalnike.

Kako bedno je bilo jugoslovansko gospodarstvo, pove podatek, je da recimo leta 1978 izvoz na prebivalca znašal vsega 259 dolarjev, medtem ko je bil v Grčiji 362 dolarjev, Španiji 358 dolarjev, Italiji 987 dolarjev in v Avstriji 1.628 dolarjev. Ob tem, da so znašale izgube podjetij v Jugoslaviji ob njenem razpadu kar 15 odstotkov BDP. Torej, Jugoslavija ni živela od industrije, pač pa je industrija živela od deviz zdomcev, turizma, predvsem pa od tujih kreditov.

Mit številka 7: Jugoslavija je bila tehnološko napredna država

Jugoslavija skoraj ni imela blagovne znamke, ki bi kaj pomenila na zahodnem, kaj šele na globalnem tržišču. Tehnološka raven je bila skoraj nikakršna, kar se je delalo, se je delalo po licenci. Komunistična partija je tako recimo toliko opevani avtomobil Yugo predstavljala kot vrhunec avtomobilske industrije ter ga domači javnosti postavljala ob bok Fiatu, Mercedesu in Audiju. Toda malo znano je, da je Yugo pravzaprav ponesrečen poskus italijanskih oblikovalcev in inženirjev, da bi ustvarili naslednika Fiata 127, zato je italijanska vlada pri družini Agnelli izprosila, naj načrte podarijo »socialističnim bratom« na vzhodu. Inženirji v Kragujevcu so Yugo dali na tržišče brez pravega razvoja, saj niso imeli ne denarja ne znanja, da bi načrte izpopolnili, zato je bil ta avto prava katastrofa. V ZDA, kamor so ga z velikim pompom izvažali, so ga razglasili za najslabši avtomobil, ki je kadarkoli vozil po ameriških tleh (http://www.autoblog.com/2010/03/22/book-review-the-yugo-the-rise-and-fall-of-the-worst-car-in/). In Italijani? Oblikovalci in inženirji so se vrnili za risalne mize in ustvarili prvi Fiat Uno.

Drugi mit, ki naj bi kazal na socializem kot tehnološko napredno družbo, je bil projekt z delovnim naslovom NL (»novo letalo« ali NA – novi avion). Projekt ni bil dokončan, njegov predhodnik Orel (Orao J-22) pa tudi ni bil plod domačega znanja: mil je predelan francoski Mirage, za katerega so dobili licenco Romuni. In ker je bil Tito zelo prijateljski z romunskim diktatorjem Ceaușescujem, so ga naredili skupaj z njimi. Posebnost letala je bila, da so piloti umirali eden za drugim, tako da je bil Orel pravzaprav leteči mrtvaški kovček.

Mit številka 8: Jugoslavija je gradila ceste, bolnice, šole in stanovanja

Jugoslavija je v 45 letih zgradila samo 45 kilometrov avtocest, železniških prog pa je bilo manj kot leta 1939. Tito je sicer gradil bolnice, ki pa so bile tehnološko zastarele.

Stanovanja, ki so jih za potrebe delavskega razreda ukazali graditi komunisti, so bila podobna tistim v ameriških črnskih četrtih. In tukaj naj bi živel srednji razred. Kako je živel? Podobno kot Del Boy in Rodney iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Box in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred. Bila sta socialni primer, kot večina državljanov Jugoslavije. Z izjemo komunistične elite, ki je svojim sorodnikom privoščila, kar si drugi niso mogli.

Tudi izobraževanje je bilo bolj vprašljive kakovosti. V Jugoslaviji je bilo (»brezplačnemu« šolstvu navkljub) samo med 8 in 9 odstotkov visoko izobraženih (za srednje razvito državo je minimum 20 odstotkov), pa še ti so dobili diplome v sumljivih okoliščinah. To velja predvsem za člane komunistične partije, saj si niso mogli privoščiti, da bi imeli njihovi direktorji samo tri ali štiri razrede osnovne šole. In za take primere sta bili znani dve visokošolski ustanovi. Prva je bila Đuro Pucar Stari (po okorelem komunisti in partizanskem morilcu) v Banja Luki, druga pa Đemala Bijedića v Mostarju. Če ste bili le dovolj visoko v partijski hierarhiji ali sorodnik kakšnega od »uglednih« funkcionarjev, ste  diplomo dobili po pošti, in sicer po sistemu – plačaj po povzetju.

Celotno gospodarstvo v nekdanji Jugoslaviji pa je nadzirala Udba. Kako, lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/.

Več regulacije pomeni manj svobode

Značke

Alenka Bratušek, birokracija, Friedrich Hayek, levičarji, Maynard Keynes, regulacija, socialisti, svoboda, Thomas Sowell, zakonodaja

Predsednica ZaAB Alenka Bratušek je nedavno na nacionalni televiziji razlagala in se hvalila, da je njena stranka, čeprav je majhna, vložila v parlamentarno proceduro malodane več zakonov, kot je to storila vladajoča SMC. In da ne bo pomote. Tudi druge stranke se hvalijo, koliko novih zakonov so predlagale. Torej, če prav razumem parlamentarne stranke, uspešnost njihovega dela se meri po tem, katera bolj zagreni in omeji življenje državljanov, če razumemo zakon kot represivni ukrep. Povedano drugače. Uspešnost njihovega dela bi morali meriti po tem, koliko škodujejo prebivalcem Slovenije. Vsak zakon je namreč škodljiv, saj prinaša vse večjo regulacijo in omejuje tako svobodo posameznika kot svobodno poslovanje podjetij. Na današnji dan je v Sloveniji v veljavi kar 798 zakonov in 18.371 podzakonskih aktov (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRS.aspx). Samo za primerjavo. Pred 20 leti je imela Slovenija veljavna 502 zakona in samo 4.070 podzakonskih aktov.

Kljub tem grozljivih številkam nas skušajo razni levičarski, socialistični aktivisti, vsi večinoma financirani iz državnega proračuna, prepričati, kako živimo v svetu podivjanega neoliberalizma, dereguliranega kapitalizma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/), čeprav je odnos med državo in posameznikom kot partija pokra, kjer vse več pravil postavlja država in si jih sproti izmišljuje (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/25/odnos-z-drzavo-je-prirejena-partija-pokra/). Ampak ne, levičarji pravijo, da je ravno pomanjkanje pravil povzročilo krizo, da je ravno deregulacija vzrok, da slovensko gospodarstvo še ni zadihalo s polnimi pljuči (a sploh kdaj je?). Enako je drugod po svetu. Profesorji Mercatus centra na univerzi George Mason (GMU) so nedavno prešteli skupno število zakonov z omejitvami, pod besedo regulacija pa so razumeli zakon, ki želi spremeniti obnašanje ljudi in podjetij, da bi prišli so pričakovanega rezultata (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage). Recimo prepoved kajenja, da bi zmanjšali število kadilcev, podražitev bencina, da bi povečali število električnih avtomobilov in podobno. Šteli so zakone, ki vsebujejo besede za restriktivnost: must, required, should. Rezultat je bil grozljiv – eno samo neskončno omejevanje, in to v državi, ki naj bi bila najbolj svobodna država na svedtu. Število restriktivnih regulacij se je v poldrugem desetletju povečalo z 834.469 na 1,04 milijona, torej za več kot 20 odstotkov. Ampak gre samo za zvezne zakone, ki veljajo po vseh ZDA. Sem niso šteli regulacij posameznih zveznih držav, niti regulacij posameznih mest, recimo New Yorka, kjer se je javnosti ne sme kaditi in kjer so prepovedali prodajo sladkih pijač v velikih steklenicah. In to v velemestu, enem najbolj oboževanih mest na svetu in kjer je stoji svetovno znani Kip svobode. Zakaj že? Skratka, če je tako v ZDA, ki veljajo za deregulirane, za zibelko neoliberalizma in prostega trga, kjer zlobni kapitalisti počnejo kar hočejo, kako je potem šele v državah, ki jih imamo za regulirane.

Kakšne zakone in pravilnike imamo vse v Sloveniji? A je mogoče potreben poseben zakon, ki nalaga „obvezen počitek mobilnih delavcev“, ali pravilnik, koliko dolga mora biti vrvica, na katero je privezan pes, ali kdo lahko kaj dela, kakšne reference moraš imeti za opravljanje nekega poklica (frizer ali pek na primer) in tako naprej. Eden najbolj simptomatičnih zakonov, ki jasno kaže, da poklicnim birokratom ni veliko mar za državljane, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi, je zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki omejuje plačevanje z gotovino na 5.000 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/03/drzavni_zbor_seja.aspx?hide_hf=1&mob=1). Nemogoče je, da bi recimo kupili avtomobil z gotovino, kot je to pred dnevi storila Kitajka, ki je v salon z avtomobili prinesla kup denarja in se odpeljala (http://www.scmp.com/news/china/society/article/1772697/chinese-woman-stuns-dealership-heavyweight-payment-new-car). In to na Kitajskem, ki jo imamo za zelo regulirano državo. In zanimivo. Če bi državo res skrbela davčna disciplina, potem v zakon ne bi dala tudi terorizem, ki ni nič drugega, kot zastraševanje. Ali če poenostavimo s pogledom birokratov. Če ne boš dal državi tistega, kar ji pripada, nisi samo v prekršku, ne kršiš samo zakon, ampak si terorist. Čeprav ravno država s takimi zakoni zganja nad državljani terorizem. Torej, skoraj je nemogoče najti neko stvar, s katero bi se lahko ukvarjali in služili denar, ne da bi za to zadevo obstajala neka omejitev, ne da bi vam država gledala pod prste.

Za vse te omejitve moramo državi še plačati. Pozor! Državljan, ki dela v realnem sektorju, državi plačuje zato, da ga omejuje in ropa. Karkoli kupiš, moraš plačati 22-odstotni DDV, ko zaslužiš plačo, ti država vzame skoraj polovico zaslužka, če ima podjetje dobiček, si birokrati od tega utrgajo 17 odstotkov, s tem, da se država še zadolžuje, javni dolg pa znaša že 80 odstotkov BDP. Ob vsem tem bi socialisti še bolj zaostrovali, še bolj regulirali ter tako onemogočali podjetniške pobude. Že Friedrich Hayek je rekel, če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti. Nekaj desetletij kasneje je ekonomist Thomas Sowell (potem ko je spoznal, da levičarstvo ne vodi nikamor, zato so ga ameriški ekonomski analitiki označili za „ozdravljenega socialista“, saj je na začetku veljal za gorečega pristaša Maynarda Keynesa) dejal nekako takole: Najbolj temeljno dejstvo je, da ideje levice ne delujejo v praksi. Zato nas ne sme presenetiti, da so levičarji skoncentrirani v institucijah, kjer niso potrebne prave ideje, da bi preživeli.

Hotel je povedati, da je največja gostota levičarjev (ali socialistov, če hočete) v javni upravi, kjer ni nikakršne odgovornosti, kjer dobiš plačo, če narediš škodo ali pa ne. Ali kot smo rekli na začetku: levičarji razmišljajo, kako bi drugim naredili škodo, kako bi druge oropali, kako bi živeli na njihov račun. Torej, ni težava socialistov, da ne bi razmišljali, niti to, da ne bi znali ali hoteli razmišljati, ampak to, da zdravo pamet mešajo s čustvi, na katera igrajo, ko prepričujejo množice. Kdo bi se namreč lahko uprl ideji živeti v rajskem parku, kjer ne bi bilo potrebno delati in kjer bi bilo vse brezplačno. In vsi bi hodili v belih oblačilih po nežni jutranji travi prekriti z roso. Kar je seveda često „sajenje rožic“, daleč od realnosti, vendar sprejemljivo za večino državljanov, ki svoje življenje vse bolj polagajo v roke državi, čeprav so zato vse bolj nesvobodni.

Kako levičarji ne razumejo (potvarjajo) zgodovino

Značke

Business Insider, javna poraba, Jure Apih, kapitalizem, levičarji, neenakost, socialisti, socialni programi

Tako imenovani disidenti, ki sami sebe danes predstavljajo kot nosilce intelektualne demokratične miselnosti v nekdanjem totalitarnem sistemu, brez katerih ne bi bilo prehoda iz socializma v kapitalizem, zelo radi, kot je pri levičarjih običajno, potvarjajo zgodovino. Eden takih je Jure Apih, ki ga mainstream mediji radi razglašajo za očeta slovenskega oglaševanja in za nekdanjega oporečnika (sam zase pravi, da je bil »salonski« oporečnik), danes pa je simpatizer raznih Solidarnosti in Združene levice, nasprotnik privatizacije. V svoji novi kolumni v Delu (http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kdo-bo-koga-tozil.html) v naslovom »Kdo bo koga tožil« razglablja o nekakšnem kapitalizmu s človeškim obrazom. Takole pravi:

»Kapitalizem, kakršnega smo spoznavali v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih, še ni bil prevladujoče korporacijski. Lastništvo in upravljanje še nista bila tako zelo ločena. Celo veliki koncerni od Fiata do Kruppa so bili še družinsko vodeni. Agnellijevi so se predobro zavedali, da je sto tisoč italijanskih družin odvisnih od njihove uspešnosti. Naredili so vse in še več, da Fiat ne bi propadel. Nobena eskapada, nobena selitev k cenejši delovni sili jim še na misel ni prišla. Takratna podjetniška aristokracija je bila s krvjo zavezana svojim podjetjem in tudi zaposlenim.

Novodobni kapitalizem se je povezanosti z neposrednim lastništvom otresel. Velike finančne korporacije so upravljanje podjetij prepustile menedžerjem, ki so dobro plačani in stimulirani, a trdo zavezani planom in usmeritvam svojih nadzornih odborov. Neuspešnosti si privoščiti ne morejo, na direktorske stolčke niso privezani, le redki preživijo več kot mandat ali dva, na sodelavce in okolje se le izjemoma navežejo. Pri svoji eksekucijski funkciji so učinkoviti in neusmiljeni. Izšolani so še najbolj za rezanje stroškov, kar je tudi sicer postala novodobna upravljavska mantra. Plani, po katerih jih ocenjujejo, se krajšajo od letnih na polletne in tudi četrtletne. Odtujenost lastnikov, ki na finančnih trgih igrajo monopoli, je popolna, menedžerski sloj, ki ga korporacije z veseljem selijo naokoli, pa se na podjetja in ljudi, ki jih upravljajo, tudi ne sme navezati.«

Povedano drugače. Kapitalizem pred pol stoletja je bil tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem, se pravi neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja. Do spremembe je prišlo na prelomu sedemdesetih let v osemdeseta. To obdobje zaznamujeta Margaret Thatcher in Ronald Reagan, zla neoliberalca, ki sta svet, predvsem zahod, okužila z deregulacijo in prostim trgom.

Seveda je resnica povsem drugačna. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs (http://bibliothek.wzb.eu/pdf/2002/p02-903.pdf), ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, seveda takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga levičarji radi imenujejo tudi socialni kapitalizem ali kapitalizem s človeškim obrazom, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka (podatki za lani so od Heritage Foundation: http://en.wikipedia.org/wiki/Government_spending#As_a_percentage_of_GDP). Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako se v resnici imenuje kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Ultra neoliberalni kapitalizem? Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/09/nenasitni-levicarji-bi-drzavo-se-bolj-regulirali/, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji, in zadnjo finančno krizo.

20 % zaposlenih z najvišjimi dohodki plača 84 % dohodnine

Značke

dohodki, dohodnina, levičarji, neenakost, Pew Research Center, socialisti, Thomas Piketty, Wall Street Journal, ZDA

Levičarji po vsem svetu, slovenski niso nobena izjema, še več, so med najbolj radikalnimi, prepričujejo javnost, da ljudje z nižjimi dohodki vzdržujejo ljudi z višjimi dohodki. Tudi zato tolikšna neenakost, o kateri je pisal Thomas Piketty, marksist 21. stoletja. Bogati, seveda zli neoliberalci, kapitalisti, častilci Margarete Thacher in Ronalda Reagana, verniki prostega trga in še kaj, si pač lahko privoščijo odvetnike in finančne svetovalce, ki jih z zvijačami znižajo davčne osnove do te mere, da večino državne blagajne napolnijo slabše plačani delavci. Zato gre sveti boj socialistov tudi v smeri, da se neoliberane zaslužkarje (ki ne morejo zaslužiti toliko, ne da bi bili davčni utajevalci) dodatno obdavči, da bi bilo davčno breme pravičnejše razporejeno.

O tej zablodi levičarjev, ki kot običajno nima prav v ničemer opraviti z resnico, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/27/socialisticni-mit-je-da-revni-vzdrzujejo-bogate-resnica-je-ravno-obratna/), ko je washingtonski Pew Research Center na svoji spletni strani v rubriki Fact Tank objavil podatke o davčnih obremenitvah v ZDA, tej zibelki neoliberalizma (http://www.pewresearch.org/fact-tank/2015/03/24/high-income-americans-pay-most-income-taxes-but-enough-to-be-fair/), zdaj pa je to z najnovejšimi podatki storil še Wall Street Journal (http://www.wsj.com/articles/top-20-of-earners-pay-84-of-income-tax-1428674384?tesla=y). Ugotovili so, da 20 odstotkov Američanov z najvišjimi dohodki (prek 134.300 ameriških dolarjev na leto) ustvari 51,3 odstotka vseh prihodkov, prek davkov na dohodek (dohodnina) pa napolni kar 83,9 odstotka zvezne blagajne. Nasprotno pa razreda v najnižjimi dohodki (od 0 do 24.200 tisoč in od 24.201 do 47.300 dolarjev) prispevata k vseh prihodkom 4,5 oziroma 9,3 odstotka, zvezna blagajna pa je pri teh dveh razredih v minusu. To pomeni, da od »strička Sama« dobijo nazaj več denarja, kot ga plačajo v zvezno blagajno v obliki davkov. Slednjih se je v letu 2014 nabralo (podatek je za fizične osebe) za 1.260 milijard dolarjev (vsi prihodki v ZDA so lani znašali 13.700 milijard dolarjev). In naprej. En odstotek Američanov (okoli tri milijone), ki ima na leto več kot 615.000 dolarjev prihodkov, ustvari 17 odstotkov vseh prihodkov, v zvezno blagajno pa prispeva skoraj polovico vseh davkov na dohodek.