04 sreda Jan 2017
Značke
Madžari so razkrili lanske davčne prilive. Po besedah tamkajšnjega državnega sekretarja za davčne zadeve Andrása Tállaija so bili davčni prihodki večji od načrtovanih, čeprav so naši severovzhodni sosedje znižali davke. Kar je seveda pravi šok za levičarje vseh vrst, pa tudi za marsikaterega libertarca, ki se sicer zgraža nad ravnanji Viktorja Orbana.
Kako izgleda madžarska davčna računica, si lahko preberete tukaj.
21 petek Avg 2015
Posted in Družba
Značke
krvodajalstvo, ledvica, socialisti, splav, Strojan, svoboda, svoboda posameznika, trgovina z organi, zdravnik, človeški organi
Norostim in omejitvam svobode v tej, meni sicer ljubi Sloveniji, ni videti konca. Mediji so se v zadnjih urah razpisali in ob tem moralizirali zaradi moškega, 60-letnega Prekmurca, ki je objavil oglas, da za 50.000 evrov prodaja svojo ledvico. Da bi poplačal dolgove, popravil streho na hiši, kupil drva pred bližajočo se zimo in nahranil otroke (http://www.vecer.com/clanek/201508206136824). Človek je pač pri polni zavesti presodil in se svobodno odločil, da bo prodal ledvico tistemu, ki jo potrebuje in je zanjo pripravljen plačati. Mediji so seveda zagnali vik in krik, se sklicevali na nedovoljeno trgovino s človeškimi organi in nad moškega pošiljali organe pregona. Takole je poročal portal nacionalne televizije (http://www.rtvslo.si/slovenija/iz-obupa-zaradi-dolga-v-prodajo-ledvice/372227): »V tokratnem primeru želijo policisti preprečiti kaznivo dejanje. Tega namreč zagrešita zdravnik, ki v takem primeru operira, in preprodajalec organa, ne pa tudi tisti, ki svoj organ proda, so pojasnili na policiji. TV Slovenja je poročala, da so primer začeli preverjati tudi policisti, predvsem, da bi kakršno koli tovrstno dejanje preprečili in da bi družini ponudili kakšno pomoč. Moškega pa ne iščejo zaradi kazenskega pregona. Sama objava oglasa namreč še ni kazniva.«
Povsem razumljivo je, da moškega ne bodo preganjali. Upam, da je v tej državi še toliko pameti, da je jasno, da človek sam odloča o svojem telesu. Če želi prodati nek svoj organ, mu tega pač nihče ne more preprečiti. Gre za njegovo telo, ki je njegova last in vanj se ne sme vmešavati niti država niti kdorkoli drug. Tudi krvodajalci dajejo kri, se pravi del svojega telesa, pa nihče ne preganja tistega, ki mu je kri vzel, niti tistega, ki kri naprej posreduje. V Avstriji in Italiji dobiš za kri celo plačilo, pri nas kranjsko klobaso in kos kruha ter plačan izostanek z dela, se pravi prav tako plačilo. Zakaj je potem pri ledvici to težava? Ali bi bilo kaj drugače, če bi šel moški v bolnico, rekel da daruje ledvico tistemu, ki jo potrebuje. Zdravnik bi mu jo izrezal, nato pa bi jo bolnišnica posredovala naprej. In če bi bil to bolnik samoplačnik, bi to operacijo moral plačati. Zakaj zdaj kriminaliziranje zdravnika in posrednika, če bi ves proces potekal prostovoljno? Tako darovalec in zdravnik kot posrednik bi stopili v prostovoljen odnos, ne bi bilo nikakršne prisile. In v to se zdaj vmešava država, v akcijo pošilja policijo, se pravi svoj represiven organ. Popolnoma brez potrebe. Človek ima naprodaj ledvico (svojo, ne od koga drugega, da ne bo pomote) in gre za njegovo pravico, da z njo naredi, kar hoče. Če jo želi prodati, prav, če jo želi darovati, tudi prav. Lahko kupimo lasuljo narejeno iz človeških las, kreme, ki vsebujejo človeške zarodke, ne smemo pa prodati svojo ledvico ali kupiti tuje, čeprav je vse na prostovoljni osnovi.
Pogumni Prekmurec je bil očitno preveč preponosen, da bi prosil in prejemal socialno pomoč. Ni želel biti državi v breme, še najmanj davkoplačevalcem. Če bi država in policija z enako vnemo preganjala vse tiste, ki izkoriščajo razne oblike države in socialne pomoči, do takih primerov sploh ne bi prihajalo, ker bi začasno pomoč prejeli resnično tisti, ki jo potrebujejo. Znana romska družina Strojan, katere člani večinoma sploh ne iščejo dela, po poročanju medijev (http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/06/druzina_strojan_naj_bi_od_drzave_mesecno_prejemala_13_tisoc_evrov.aspx) na leto prejema več kot 150.000 evrov socialne pomoči. Podobno je v drugih državah (tukaj si lahko preberete primer mafijske romske družine na Danskem: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/14/ko-davkoplacevalci-financirajo-kriminalce/).
Samo poglejte hipokrizijo te države. Splav (https://www.youtube.com/watch?v=Kz8CZifxLb0) je v tej državi povsem legalen, dovoljen, je nekakšna človekova (ženska) pravica, prodaja svojega organa po svoji volji in po svobodni odločitvi pa ne. In pri tem zdravnika, ki je splav opravil, ne bodo preganjali, zdravnika, ki bo izrezal ledvico, ker je taka želja posameznika, ki jo želi prodati, pa bodo.
Kdorkoli in kadarkoli, ne glede na okoliščine, lahko proda svoje organe, če se sam in prostovoljno tako odloči. Država nima prav nobene pristojnosti, da bi se v tako odločitev vtikala. Vsak je namreč sam lastnik svojega telesa in ima neodtujljivo pravico, da z njim počne, kar želi, če s tem ne ogroža drugih in njihove lastnine. Kajti če posameznik ni lastnik samega sebe, kdo potem je?
19 sreda Avg 2015
Posted in Družba, Zgodovina, Zgodovinski spomin
Značke
Gauleiter Uiberreither, nacionalsocialisti, Nemčija, NSDAP, prerazporejanje dobrin, socialisti
1. maja 1941 je Gauleiter Uiberreither, šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem (http://www.gottschee.de/Dateien/Nazi/Web%20Deutsch/Sonstige/02.htm), obiskal takrat že nemška mesta Celje, Hrastnik in Trbovlje. V Celju je imel govor, ki ga je 10. maja 1941 povzel časopis Štajerski gospodar (http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-AGYVPXSW/?), nanj pa je spomnil uporabnik Twitterja Miran77 oziroma @Miran7777 (https://twitter.com/Miran7777).
Izbral sem nekaj citatov:
»Obširno je razložil pomen 1. maja kot praznik nemškega nacionalsocializma in praznik dela, ki ga je Führer po silnih naporih in bojih iz nekdanjega dneva razrednih bojev dvignil v praznik ustvarjanja in dela.«
»Za nacionalsocialistično Nemčijo je namreč delo, in to vsako pošteno delo, nekaj častnega. Nemškemu narodu pomeni delo in zaposlitev izpolnitev želj in zahtev, ki jih stavlja do življenja.«
»…, se bo ustanovilo največjo socialno državo sveta.«
»V tej državi se bo vsem prebivalcem pravično delilo zemeljske dobrine in sadove dela, da ne bo več izkoriščevalcev in izkoriščenih.«
Vam zveni znano?
O podobnem sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/nsdap/).
28 nedelja Jun 2015
Posted in Družba, Gospodarstvo
Z levičarji veste, kako je: eno delajo, drugo govorijo. Običajno z udobnih foteljev modrujejo, kako krivičen je ta svet, kako bi oni s prerazporejanjem od bogatih k revnim popravili (zgodovinske) krivice. Po drugi strani pa z veliko žlico zajemajo vse udobje, ki ga prinaša (tak ali drugačen) kapitalizem. Med temi socialisti prednjačijo sindikalisti. Mislim na tiste, ki sedijo v svojih centralah, in katerim gre po glavi samo to, tako se zdi, kako bi za svojo korist škodovali drugim. Njihov zadnji „uspeh“ je, da so skupaj z levičarskimi brihtami, ki se v prostem času gredo politiko, vztrajno zniževali ceno Telekomu Slovenije in tako ustavili prodajo britanskemu skladu Cinven. Se spomnite? Glavna argumenta sta bila, da Cinven pač ni strateški lastnik in da bodo tujci, potem ko telekomunikacijskega operaterja očistijo poslovnega balasta, podjetje z dobičkom prodali. Povedano drugače – Cinven naj bi bil navaden neoliberalni preprodajalec.
Le nekaj dni kasneje so sindikalisti pokazali vso svojo dvoličnost. Nihče od njih (in tudi večina medijev) se ni spotaknil ob besede Jožeta Stegneta, predsednika uprave Delavske hranilnice: „Jaz sem bančni car. Boste videli, ko bom Aerodrom Maribor in sosesko Livade v Izoli prodal s 300-odstotnim donosom.” (http://www.finance.si/8823983/%28hiti-tedna%29-Se-morate-bati-ban%C4%8Dnega-carja-iz-Delavske-hranilnice-Pregledala-ga-je-BS)
Torej, Delavska hranilnica je kupila mariborsko letališče in sosesko Livade zato, da bi ju prodala naprej. Kar bi bila povsem normalna poslovna poteza, če ne bi bili lastniki hranilnice sindikati. Tisti sindikati in njihovi voditelji, ki so Cinvenu očitali prav možnost, da bi Telekom po nekaj letih z dobičkom prodal naprej. Torej, če so socialisti tako prepričani v svoj gospodarski model, po katerem je treba preprečiti prodajo Telekoma, ker obstaja velika verjetnost, da ga bo kupec prodal naprej (Telekom pa res ni solata na tržnici, a ne?), zakaj se obnašajo drugače, ko gre za njihovo banko, se pravi Delavsko hranilnico? Odgovor je preprost: ker socializem „igrajo“ samo toliko časa, ko gre za tujo lastnino, ki bi jo radi nadzirali in jo prerazporejali. Ko gre za njihovo lastnino, ko gre za njihove dobičke, ne, tega pa ne bodo prepustili nobenemu, takrat se obnašajo kapitalistično. Zato se socialisti najboljše počutijo prav v kapitalizmu, v njihove odločitve ne sme nihče dvomiti.
25 ponedeljek Maj 2015
Posted in Družba, Gospodarstvo, Zgodovina
Značke
Jugoslavija, levičarji, samoupravljanje, socialisti, socializem
Evforija, ki jo je nacionalna televizija zganjala ob poročanju, da je revirni lovec v popolni lovski opremi zajel mladoletnike, domnevno neofašiste, ki so skušali izbrisati napis Tito na bregu pri Divači (http://www.rtvslo.si/slovenija/sedmerica-italijanov-domnevno-neofasistov-unicila-napis-tito/365854), je spominjala na orgazmične izbruhe pred 30 leti in več leti, ko so ljudje verjeli, da je Jugoslavija svetovna velesila. Pa je bila kvečjemu ob boku afriških držav, za razvit, demokratičen in civiliziran svet pa je bila vredna toliko, kot pikova dvojka pri briškoli. Domačini so omenjeni napis, ki je pravzaprav sramota, saj slavi enega največjih evropskih klavcev (odgovoren je tudi za pokol v Kočevskem Rogu: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/) postavili »v spomin na (…) polpreteklo zgodovino«. Očitna je ta spomin že tako zbledel, da se Primorci, ki so imeli to srečo, da so lahko iz komunistične države z obmejnimi prepustnicami hodili v kapitalistično Italijo, ne spomnijo, da je bila rajnka država totalitarna. Vendar niso edini. Mediji povzemajo trditve levičarskih politikov (ali pa kar sami pišejo, kot denimo tudi Delo: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/11/kaj-imajo-skupnega-luka-mesec-janez-markes-in-joze-p-damjan/), kako je bilo v Titovi in socialistični Jugoslaviji dobro in da nikoli ni bilo takih gospodarskih težav, kot so danes v Sloveniji. Kar so seveda miti, ki nimajo ničesar skupnega z realnostjo. Ampak da stvari potvarjajo, smo pri častilcih socializma že navajeni. In čeprav se o tem že pisal, ne bo odveč, da še enkrat na kratko razbijemo nekatere najbolj tipične in butaste mite o uspešni Jugoslaviji. Kogar pa zanima bolj podrobno, priporočam, da si prebere članka Fascinantni ekonomski uspehi samoupravljanja (http://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja/) in Ekonomija Titove Jugoslavije: Odlaganje neminovnog kraha (http://liberty.ba/article/69/Ekonomija-Titove-Jugoslavije-Odlaganje-neminovnog-kraha). V nadaljevanju bom na kratko povzel.
Večina mitov o krasnem prejšnjem svetu gre takole: Jugoslavija je bila za delavce raj, brezposelnosti ni bilo, vsi so bili zaposleni in prejemali dostojno plačo, nihče ni bil lačen, vsi so imeli stanovanje, vsi so lahko šli na počitnice, vse je bilo naše, vsi so bili – srednji razred. Vsem je bilo dobro. Potem pa je ob osamosvojitvi prišel kapitalizem, neoliberalizem, prevladala je zasebna lastnina, tovarne so se privatizirale, kapitalisti so začeli izkoriščati delavce, vse več ljudi je revnih.
Mit številka 1: V Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti
Ni je bilo, če so državljani kupili enosmerno vozovnico za Nemčijo. Ko je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začela naraščati brezposelnost (bila je 7,2-odstotna), je Tito »odprl meje«. Komunisti so to prikazovali kot dokaz, da je Jugoslavija odprta država, od koder lahko vsakdo potuje, kamor hoče, v resnici pa je šlo za preračunljivo akcijo. V obdobju med 1968 in 1973 je delo v tujini (predvsem Nemčiji) poiskalo skoraj 700.000 ljudi, kasneje pa se jim je pridružilo še okoli milijon. Uradni statistični podatki nezaposlenosti v Jugoslaviji sredi osemdesetih let kažejo, da je bila okoli 15-odstotna, kar pomeni, da je bila višja kot v Sloveniji pred začetkom globalne finančne krize. V Sloveniji je bila do 5-odstotna, na Hrvaškem do 9-odstotna, v BiH nad 20-odstotna, na Kosovu pa je bila 57-odstotna. Marsikdo bo rekel, da je to dokaz, da je šlo Sloveniji v Jugoslaviji boljše, toda oglejmo si naslednji mit in videli bomo, da to ne drži.
Mit številka 2: V Jugoslaviji so bili vsi zaposleni
Da niso bili vsi zaposleni oziroma da je brezposelnost bila, je razvidno iz prvega mita, toda tudi med zaposlenimi je bilo med 20 in 30 odstotki »navidezno zaposlenih«. Ekonomistka Susan Woodward, profesorica na univerzi Princeton, je v knjigi Socialistična brezposelnost: Politična ekonomija Jugoslavije, 1945-1990 (Socialist Unemployment: The Political Economy of Yugoslavia, 1945-1990; http://press.princeton.edu/titles/5710.html) povsem razgalila socialistično zaposlovanje, ki sem ga sicer v enem od prejšnjih blogov (kako so delali v tovarnah samoupravnega socializma) že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Woodwardova je z raziskovanjem odkrila, da je bilo navidezno zaposlenih med 20 in 30 odstotkov delovne sile, ki je bila čisti tehnološki višek. Povedano drugače: ti ljudje so bili zaposleni samo zato, da so bili zaposleni, ustvarjali ali delali pa niso ničesar. Ali še drugače: zaposleni so bili samo statistično. Poleg tega je bila v kmetijstvu zelo velika latentna brezposelnost, ki je po izračunih profesorice iz Princetona znašala 1,4 milijona ljudi. Zakaj je prišlo do tega? Jugoslavija je vse družinske člane na kmetiji štela kot zaposlene!
Mit številka 3: V Jugoslaviji so vsi mladi dobili delo
Hm, brezposelnost med mladimi in visoko izobraženimi je bila v samem svetovnem vrhu. Leta 1985 je bila med mladimi do 25 let kar 56,9-odstotna. Mladi torej nikakor niso mogli najti zaposlitve, saj je bilo znano, da brez vez ali partijske izkaznice zaposlitve nisi mogel dobiti. Tudi po korupciji je bila nekdanja država med najbolj koruptivnimi.
Mit številka 4: Jugoslavija je bila manj zadolžena kot nove države
Leta 1983 je Jugoslavija bankrotirala. Seveda domači mediji o tem niso poročali, so pa svetovni. Država je mogla več odplačevati niti obresti, kaj šele glavnice. Za domačo javnost so bile krive imperialistične in kapitalistične države. Še posebej Ronald Reagan. Ko je Jugoslavija v sedemdesetih letih namreč jemala kredite, je bil tečaj dolarja okoli 1,7 nemške marke. Po Reaganovi reformi je tečaj skočil na tri, v nekem trenutku je bil celo štiri. Seveda so tudi obresti dramatično naraščale: te so leta 1975 znašale 5,8 odstotka, leta 1976 5,1 odstotka, leta 1977 5,5 odstotka, leta 1978 že 7,8 odstotka, leta 1981 pa 16,8 odstotka. Cena zadolževanja je torej hitro naraščala, tako da se je dolg, ki je leta 1977 znašal 9,54 milijarde dolarjev, leta 1981 povečal na 20,8 milijard dolarjev, ob razpadu Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev.
Dolg Jugoslavije je v šestdesetih in sedemdesetih letih torej naraščal v povprečju za 17,6 odstotka na leto, dokler država ni bankrotirala in ji nihče ni hotel več posoditi denarja. Če bi republike ostale skupaj in bi dolg naraščal po enaki stopnji, bi jugoslovanski dolg danes znašal neverjetnih šest bilijonov dolarjev, tako pa je dolg vseh novih držav skupaj okoli 140 milijard dolarjev, skupen bruto domači proizvod pa okoli 200 milijard dolarjev. Sicer če preračunamo tedanji dolg (21 milijard dolarjev) v današnji čas, to pomeni okoli 100 milijard dolarjev. Razmere in makroekonomska razmerja so danes torej veliko boljše, kot so bile v Jugoslaviji, ki jo je čakal grški scenarij.
Mit številka 5: Jugoslavija je hitro dohitevala razvite države
Razvitost neke države se običajno meri s primerjavami. Tako Eurostat izračuna vzame BDP na prebivalca po kupni moči, izračuna povprečje za EU na kazalnik 100 in potem primerja posamezne države. Če naredimo tako primerjavo med Jugoslavijo in tremi razvitimi zahodnimi državami, s katerimi se zelo radi primerjamo (Avstrija, Nemčija in Švica), dobimo zelo zanimive rezultate, ki porušijo socialistični mit o razviti Jugoslaviji. Predrag Rajšić je na svojem blogu o tem objavil odličen članek (http://predragrajsic.blogspot.com/2014/03/the-economy-of-titos-yugoslavia.html), podobno tudi Portal Plus (http://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja/). In da se ne bomo ponavljali, samo povzemimo ugotovitve. Največ, kar je Jugoslavija dosegla, je bila 44,72-odstotna razvitost glede na Avstrijo (leta 1981), 43,73-odstotna razvitost glede na Nemčijo (leta 1982) in 33,18 odstotna razvitost glede na Švico (leta 1983), v letih pred razpadom pa je bil rezultat katastrofalen: 28,26 odstotna razvitost glede na Avstrijo, 29,34 odstotna razvitost glede na Nemčijo in 23,21 odstotna razvitost glede na Švico. Zdaj pa pozor: tako razvita je bila stara Jugoslavija leta 1939, saj je tedaj država dosegala 34,47 odstotno razvitost glede na Avstrijo, 26,11 odstotno razvitost glede na Nemčijo in 22,20 odstotno razvitost glede na Švico.
No, marsikdo bo rekel, da je bila Slovenija bolj razvita, kot je bilo povprečje Jugoslavije. To je sicer res, toda slika je še vedno precej bedna. Leta 1991 je Slovenija dosegala okoli 56 odstotkov razvitosti Avstrije, 60 odstotkov Nemčije in 46 odstotkov Švice. Nato je kot samostojna država v poldrugem desetletju naredila tisto, kar socializem ni mogel v pol stoletja. V letu pred krizo je namreč dosegala 72 odstotkov razvitosti Avstrije, 78 odstotkov Nemčije in 61 odstotkov Švice. Skratka, vse je daleč od tega, kar trdijo levičarji.
Mit številka 6: Jugoslavija je imela močno industrijo in je veliko izvažala
To so pravljice za nevedne. Leta 1977 je denimo zunanjetrgovinski primanjkljaj znašal 4,4 milijarde dolarjev, dve leti kasneje že 7,2 milijarde dolarjev, pokritost uvoza z izvozom pa je padla s 66,2 odstotka na 48,5 odstotka v letu 1979. Ta razlika je še večja, če bi upoštevali, da je v Jugoslaviji vsak iz Italije, Avstrije in Nemčije »švercal« kavo, kavbojke, računalnike.
Kako bedno je bilo jugoslovansko gospodarstvo, pove podatek, je da recimo leta 1978 izvoz na prebivalca znašal vsega 259 dolarjev, medtem ko je bil v Grčiji 362 dolarjev, Španiji 358 dolarjev, Italiji 987 dolarjev in v Avstriji 1.628 dolarjev. Ob tem, da so znašale izgube podjetij v Jugoslaviji ob njenem razpadu kar 15 odstotkov BDP. Torej, Jugoslavija ni živela od industrije, pač pa je industrija živela od deviz zdomcev, turizma, predvsem pa od tujih kreditov.
Mit številka 7: Jugoslavija je bila tehnološko napredna država
Jugoslavija skoraj ni imela blagovne znamke, ki bi kaj pomenila na zahodnem, kaj šele na globalnem tržišču. Tehnološka raven je bila skoraj nikakršna, kar se je delalo, se je delalo po licenci. Komunistična partija je tako recimo toliko opevani avtomobil Yugo predstavljala kot vrhunec avtomobilske industrije ter ga domači javnosti postavljala ob bok Fiatu, Mercedesu in Audiju. Toda malo znano je, da je Yugo pravzaprav ponesrečen poskus italijanskih oblikovalcev in inženirjev, da bi ustvarili naslednika Fiata 127, zato je italijanska vlada pri družini Agnelli izprosila, naj načrte podarijo »socialističnim bratom« na vzhodu. Inženirji v Kragujevcu so Yugo dali na tržišče brez pravega razvoja, saj niso imeli ne denarja ne znanja, da bi načrte izpopolnili, zato je bil ta avto prava katastrofa. V ZDA, kamor so ga z velikim pompom izvažali, so ga razglasili za najslabši avtomobil, ki je kadarkoli vozil po ameriških tleh (http://www.autoblog.com/2010/03/22/book-review-the-yugo-the-rise-and-fall-of-the-worst-car-in/). In Italijani? Oblikovalci in inženirji so se vrnili za risalne mize in ustvarili prvi Fiat Uno.
Drugi mit, ki naj bi kazal na socializem kot tehnološko napredno družbo, je bil projekt z delovnim naslovom NL (»novo letalo« ali NA – novi avion). Projekt ni bil dokončan, njegov predhodnik Orel (Orao J-22) pa tudi ni bil plod domačega znanja: mil je predelan francoski Mirage, za katerega so dobili licenco Romuni. In ker je bil Tito zelo prijateljski z romunskim diktatorjem Ceaușescujem, so ga naredili skupaj z njimi. Posebnost letala je bila, da so piloti umirali eden za drugim, tako da je bil Orel pravzaprav leteči mrtvaški kovček.
Mit številka 8: Jugoslavija je gradila ceste, bolnice, šole in stanovanja
Jugoslavija je v 45 letih zgradila samo 45 kilometrov avtocest, železniških prog pa je bilo manj kot leta 1939. Tito je sicer gradil bolnice, ki pa so bile tehnološko zastarele.
Stanovanja, ki so jih za potrebe delavskega razreda ukazali graditi komunisti, so bila podobna tistim v ameriških črnskih četrtih. In tukaj naj bi živel srednji razred. Kako je živel? Podobno kot Del Boy in Rodney iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Box in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred. Bila sta socialni primer, kot večina državljanov Jugoslavije. Z izjemo komunistične elite, ki je svojim sorodnikom privoščila, kar si drugi niso mogli.
Tudi izobraževanje je bilo bolj vprašljive kakovosti. V Jugoslaviji je bilo (»brezplačnemu« šolstvu navkljub) samo med 8 in 9 odstotkov visoko izobraženih (za srednje razvito državo je minimum 20 odstotkov), pa še ti so dobili diplome v sumljivih okoliščinah. To velja predvsem za člane komunistične partije, saj si niso mogli privoščiti, da bi imeli njihovi direktorji samo tri ali štiri razrede osnovne šole. In za take primere sta bili znani dve visokošolski ustanovi. Prva je bila Đuro Pucar Stari (po okorelem komunisti in partizanskem morilcu) v Banja Luki, druga pa Đemala Bijedića v Mostarju. Če ste bili le dovolj visoko v partijski hierarhiji ali sorodnik kakšnega od »uglednih« funkcionarjev, ste diplomo dobili po pošti, in sicer po sistemu – plačaj po povzetju.
Celotno gospodarstvo v nekdanji Jugoslaviji pa je nadzirala Udba. Kako, lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/.
26 nedelja Apr 2015
Značke
Alenka Bratušek, birokracija, Friedrich Hayek, levičarji, Maynard Keynes, regulacija, socialisti, svoboda, Thomas Sowell, zakonodaja
Predsednica ZaAB Alenka Bratušek je nedavno na nacionalni televiziji razlagala in se hvalila, da je njena stranka, čeprav je majhna, vložila v parlamentarno proceduro malodane več zakonov, kot je to storila vladajoča SMC. In da ne bo pomote. Tudi druge stranke se hvalijo, koliko novih zakonov so predlagale. Torej, če prav razumem parlamentarne stranke, uspešnost njihovega dela se meri po tem, katera bolj zagreni in omeji življenje državljanov, če razumemo zakon kot represivni ukrep. Povedano drugače. Uspešnost njihovega dela bi morali meriti po tem, koliko škodujejo prebivalcem Slovenije. Vsak zakon je namreč škodljiv, saj prinaša vse večjo regulacijo in omejuje tako svobodo posameznika kot svobodno poslovanje podjetij. Na današnji dan je v Sloveniji v veljavi kar 798 zakonov in 18.371 podzakonskih aktov (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRS.aspx). Samo za primerjavo. Pred 20 leti je imela Slovenija veljavna 502 zakona in samo 4.070 podzakonskih aktov.
Kljub tem grozljivih številkam nas skušajo razni levičarski, socialistični aktivisti, vsi večinoma financirani iz državnega proračuna, prepričati, kako
živimo v svetu podivjanega neoliberalizma, dereguliranega kapitalizma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/), čeprav je odnos med državo in posameznikom kot partija pokra, kjer vse več pravil postavlja država in si jih sproti izmišljuje (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/25/odnos-z-drzavo-je-prirejena-partija-pokra/). Ampak ne, levičarji pravijo, da je ravno pomanjkanje pravil povzročilo krizo, da je ravno deregulacija vzrok, da slovensko gospodarstvo še ni zadihalo s polnimi pljuči (a sploh kdaj je?). Enako je drugod po svetu. Profesorji Mercatus centra na univerzi George Mason (GMU) so nedavno prešteli skupno število zakonov z omejitvami, pod besedo regulacija pa so razumeli zakon, ki želi spremeniti obnašanje ljudi in podjetij, da bi prišli so pričakovanega rezultata (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage). Recimo prepoved kajenja, da bi zmanjšali število kadilcev, podražitev bencina, da bi povečali število električnih avtomobilov in podobno. Šteli so zakone, ki vsebujejo besede za restriktivnost: must, required, should. Rezultat je bil grozljiv – eno samo neskončno omejevanje, in to v državi, ki naj bi bila najbolj svobodna država na svedtu. Število restriktivnih regulacij se je v poldrugem desetletju povečalo z 834.469 na 1,04 milijona, torej za več kot 20 odstotkov. Ampak gre samo za zvezne zakone, ki veljajo po vseh ZDA. Sem niso šteli regulacij posameznih zveznih držav, niti regulacij posameznih mest, recimo New Yorka, kjer se je javnosti ne sme kaditi in kjer so prepovedali prodajo sladkih pijač v velikih steklenicah. In to v velemestu, enem najbolj oboževanih mest na svetu in kjer je stoji svetovno znani Kip svobode. Zakaj že? Skratka, če je tako v ZDA, ki veljajo za deregulirane, za zibelko neoliberalizma in prostega trga, kjer zlobni kapitalisti počnejo kar hočejo, kako je potem šele v državah, ki jih imamo za regulirane.
Kakšne zakone in pravilnike imamo vse v Sloveniji? A je mogoče potreben poseben zakon, ki nalaga „obvezen počitek mobilnih delavcev“, ali pravilnik, koliko dolga mora biti vrvica, na katero je privezan pes, ali kdo lahko kaj dela, kakšne reference moraš imeti za opravljanje nekega poklica (frizer ali pek na primer) in tako naprej. Eden najbolj simptomatičnih zakonov, ki jasno kaže, da poklicnim birokratom ni veliko mar za državljane, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi, je zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki omejuje plačevanje z gotovino na 5.000 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/03/drzavni_zbor_seja.aspx?hide_hf=1&mob=1). Nemogoče je, da bi recimo kupili avtomobil z gotovino, kot je to pred dnevi storila Kitajka, ki je v salon z avtomobili prinesla kup denarja in se odpeljala (http://www.scmp.com/news/china/society/article/1772697/chinese-woman-stuns-dealership-heavyweight-payment-new-car). In to na Kitajskem, ki jo imamo za zelo regulirano državo. In zanimivo. Če bi državo res skrbela davčna disciplina, potem v zakon ne bi dala tudi terorizem, ki ni nič drugega, kot zastraševanje. Ali če poenostavimo s pogledom birokratov. Če ne boš dal državi tistega, kar ji pripada, nisi samo v prekršku, ne kršiš samo zakon, ampak si terorist. Čeprav ravno država s takimi zakoni zganja nad državljani terorizem. Torej, skoraj je nemogoče najti neko stvar, s katero bi se lahko ukvarjali in služili denar, ne da bi za to zadevo obstajala neka omejitev, ne da bi vam država gledala pod prste.
Za vse te omejitve moramo državi še plačati. Pozor! Državljan, ki dela v realnem sektorju, državi plačuje zato, da ga omejuje in ropa. Karkoli kupiš, moraš plačati 22-odstotni DDV, ko zaslužiš plačo, ti država vzame skoraj polovico zaslužka, če ima podjetje dobiček, si birokrati od tega utrgajo 17 odstotkov, s tem, da se država še zadolžuje, javni dolg pa znaša že 80 odstotkov BDP. Ob vsem tem bi socialisti še bolj zaostrovali, še bolj regulirali ter tako onemogočali podjetniške pobude. Že Friedrich Hayek je rekel, če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti. Nekaj desetletij kasneje je ekonomist Thomas Sowell (potem ko je spoznal, da levičarstvo ne vodi nikamor, zato so ga ameriški ekonomski analitiki označili za „ozdravljenega socialista“, saj je na začetku veljal za gorečega pristaša Maynarda Keynesa) dejal nekako takole: Najbolj temeljno dejstvo je, da ideje levice ne delujejo v praksi. Zato nas ne sme presenetiti, da so levičarji skoncentrirani v institucijah, kjer niso potrebne prave ideje, da bi preživeli.
Hotel je povedati, da je največja gostota levičarjev (ali socialistov, če hočete) v javni upravi, kjer ni nikakršne odgovornosti, kjer dobiš plačo, če narediš škodo ali pa ne. Ali kot smo rekli na začetku: levičarji razmišljajo, kako bi drugim naredili škodo, kako bi druge oropali, kako bi živeli na njihov račun. Torej, ni težava socialistov, da ne bi razmišljali, niti to, da ne bi znali ali hoteli razmišljati, ampak to, da zdravo pamet mešajo s čustvi, na katera igrajo, ko prepričujejo množice. Kdo bi se namreč lahko uprl ideji živeti v rajskem parku, kjer ne bi bilo potrebno delati in kjer bi bilo vse brezplačno. In vsi bi hodili v belih oblačilih po nežni jutranji travi prekriti z roso. Kar je seveda često „sajenje rožic“, daleč od realnosti, vendar sprejemljivo za večino državljanov, ki svoje življenje vse bolj polagajo v roke državi, čeprav so zato vse bolj nesvobodni.
20 ponedeljek Apr 2015
Značke
Business Insider, javna poraba, Jure Apih, kapitalizem, levičarji, neenakost, socialisti, socialni programi
Tako imenovani disidenti, ki sami sebe danes predstavljajo kot nosilce intelektualne demokratične miselnosti v nekdanjem totalitarnem sistemu, brez katerih ne bi bilo prehoda iz socializma v kapitalizem, zelo radi, kot je pri levičarjih običajno, potvarjajo zgodovino. Eden takih je Jure Apih, ki ga mainstream mediji radi razglašajo za očeta slovenskega oglaševanja in za nekdanjega oporečnika (sam zase pravi, da je bil »salonski« oporečnik), danes pa je simpatizer raznih Solidarnosti in Združene levice, nasprotnik privatizacije. V svoji novi kolumni v Delu (http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kdo-bo-koga-tozil.html) v naslovom »Kdo bo koga tožil« razglablja o nekakšnem kapitalizmu s človeškim obrazom. Takole pravi:
»Kapitalizem, kakršnega smo spoznavali v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih, še ni bil prevladujoče korporacijski. Lastništvo in upravljanje še nista bila tako zelo ločena. Celo veliki koncerni od Fiata do Kruppa so bili še družinsko vodeni. Agnellijevi so se predobro zavedali, da je sto tisoč italijanskih družin odvisnih od njihove uspešnosti. Naredili so vse in še več, da Fiat ne bi propadel. Nobena eskapada, nobena selitev k cenejši delovni sili jim še na misel ni prišla. Takratna podjetniška aristokracija je bila s krvjo zavezana svojim podjetjem in tudi zaposlenim.
Novodobni kapitalizem se je povezanosti z neposrednim lastništvom otresel. Velike finančne korporacije so upravljanje podjetij prepustile menedžerjem, ki so dobro plačani in stimulirani, a trdo zavezani planom in usmeritvam svojih nadzornih odborov. Neuspešnosti si privoščiti ne morejo, na direktorske stolčke niso privezani, le redki preživijo več kot mandat ali dva, na sodelavce in okolje se le izjemoma navežejo. Pri svoji eksekucijski funkciji so učinkoviti in neusmiljeni. Izšolani so še najbolj za rezanje stroškov, kar je tudi sicer postala novodobna upravljavska mantra. Plani, po katerih jih ocenjujejo, se krajšajo od letnih na polletne in tudi četrtletne. Odtujenost lastnikov, ki na finančnih trgih igrajo monopoli, je popolna, menedžerski sloj, ki ga korporacije z veseljem selijo naokoli, pa se na podjetja in ljudi, ki jih upravljajo, tudi ne sme navezati.«
Povedano drugače. Kapitalizem pred pol stoletja je bil tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem, se pravi neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja. Do spremembe je prišlo na prelomu sedemdesetih let v osemdeseta. To obdobje zaznamujeta Margaret Thatcher in Ronald Reagan, zla neoliberalca, ki sta svet, predvsem zahod, okužila z deregulacijo in prostim trgom.
Seveda je resnica povsem drugačna. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs (http://bibliothek.wzb.eu/pdf/2002/p02-903.pdf), ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, seveda takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga levičarji radi imenujejo tudi socialni kapitalizem ali kapitalizem s človeškim obrazom, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka (podatki za lani so od Heritage Foundation: http://en.wikipedia.org/wiki/Government_spending#As_a_percentage_of_GDP). Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako se v resnici imenuje kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Ultra neoliberalni kapitalizem? Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/09/nenasitni-levicarji-bi-drzavo-se-bolj-regulirali/, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji, in zadnjo finančno krizo.
10 petek Apr 2015
Značke
dohodki, dohodnina, levičarji, neenakost, Pew Research Center, socialisti, Thomas Piketty, Wall Street Journal, ZDA
Levičarji po vsem svetu, slovenski niso nobena izjema, še več, so med najbolj radikalnimi, prepričujejo javnost, da ljudje z nižjimi dohodki vzdržujejo ljudi z višjimi dohodki. Tudi zato tolikšna neenakost, o kateri je pisal Thomas Piketty, marksist 21. stoletja. Bogati, seveda zli neoliberalci, kapitalisti, častilci Margarete Thacher in Ronalda Reagana, verniki prostega trga in še kaj, si pač lahko privoščijo odvetnike in finančne svetovalce, ki jih z zvijačami znižajo davčne osnove do te mere, da večino državne blagajne napolnijo slabše plačani delavci. Zato gre sveti boj socialistov tudi v smeri, da se neoliberane zaslužkarje (ki ne morejo zaslužiti toliko, ne da bi bili davčni utajevalci) dodatno obdavči, da bi bilo davčno breme pravičnejše razporejeno.
O tej zablodi levičarjev, ki kot običajno nima prav v ničemer opraviti z resnico, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/27/socialisticni-mit-je-da-revni-vzdrzujejo-bogate-resnica-je-ravno-obratna/), ko je washingtonski Pew Research Center na svoji spletni strani v rubriki Fact Tank objavil podatke o davčnih obremenitvah v ZDA, tej zibelki neoliberalizma (http://www.pewresearch.org/fact-tank/2015/03/24/high-income-americans-pay-most-income-taxes-but-enough-to-be-fair/), zdaj pa je to z najnovejšimi podatki storil še Wall Street Journal (http://www.wsj.com/articles/top-20-of-earners-pay-84-of-income-tax-1428674384?tesla=y). Ugotovili so, da 20 odstotkov Američanov z najvišjimi dohodki (prek 134.300 ameriških dolarjev na leto) ustvari 51,3 odstotka vseh prihodkov, prek davkov na dohodek (dohodnina) pa napolni kar 83,9 odstotka zvezne blagajne. Nasprotno pa razreda v najnižjimi dohodki (od 0 do 24.200 tisoč in od 24.201 do 47.300 dolarjev) prispevata k vseh prihodkom 4,5 oziroma 9,3 odstotka, zvezna blagajna pa je pri teh dveh razredih v minusu. To pomeni, da od »strička Sama« dobijo nazaj več denarja
, kot ga plačajo v zvezno blagajno v obliki davkov. Slednjih se je v letu 2014 nabralo (podatek je za fizične osebe) za 1.260 milijard dolarjev (vsi prihodki v ZDA so lani znašali 13.700 milijard dolarjev). In naprej. En odstotek Američanov (okoli tri milijone), ki ima na leto več kot 615.000 dolarjev prihodkov, ustvari 17 odstotkov vseh prihodkov, v zvezno blagajno pa prispeva skoraj polovico vseh davkov na dohodek.
31 torek Mar 2015
Posted in Gospodarstvo, javni sektor, Politika
Značke
Antony Davies, minimalna plača, referendum, sindikati, socialisti, Umar, Švica
Samo nekaj časopisov je treba odpreti, prebrati kak mladinski tednik, pogledati 24 ur na POP TV, TV Dnevnik na TV Slovenija ali Danes na Planet TV in takoj je vsem jasno, da živimo v času zlobnega in pobesnelega neoliberalizma, ki ga je treba na vsak način ustaviti, ker bo v nasprotnem primeru konec sveta. Ampak kot je običajno in smo že navajeni, so levičarji pri opozarjanju pred vsemi nevarnostmi kapitalistov, ki vse bolj izkoriščajo delavski razred, nedosledni. Ko je bilo treba kritizirati varčevanje, so se sklicevali na Johna Maynarda Keynesa, ko pa je na dnevni red prišla minimalna plača, so nanj naenkrat pozabili. Jasno, tudi med levičarskimi keynesianskimi ekonomisti je malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. Seveda, takrat nastopijo socialistični ideologi, ki jih je med sindikalisti, še posebej javnega sektorja, vse polno.
Se spomnite lanskega referenduma v Švici, ki so ga izsilili nekakšna socialistično-zelena koalicija in sindikati, da bi dvignili minimalno plačo na 3.300 evrov? S tem bi Švica postala država z največjo minimalno plačo na svetu. Sindikalisti so trdili, da bi taka minimalna plača zmanjšala plačna nesorazmerja. In kaj se je zgodilo? Švicarji so tak predlog z veliko večino zavrnili, vodilne sindikaliste pa je najbolj bolelo, da so se delavci in nekatera sindikalna združenja postavili na stran delodajalcev. »Volivci so zelo jasno povedali, da zaupajo v našo ekonomijo,« so rezultat komentirali nekateri sindikalisti in vodilni panožnih združenj. In ravno v tem je razlika med Slovenijo in Švico oziroma med švicarskimi in slovenskimi sindikalisti. Da se Švicarji prav dobro zavedajo škodljivih posledic minimalne plače in, kar je še bolj pomembno, da ne mislijo, da bi morala to področje regulirati država. »Splošni« ali »javni« ali »nacionalni« interes je za Švicarje španska vas, za razliko od slovenskih sindikalistov, ki menijo, da se morajo »težave« reševati z dodatnimi zakoni in dodatno regulacijo ter dodatnimi pristiski na delodajalce, se pravi pokvarjene kapitaliste.
Tako so pred dnevi napovedali zahtevo za povečanje plač v javnem sektorju (zaradi napovedi o gospodarski rasti), te dni pa naj bi končali pripravo sprememb zakona o minimalni plači – predlagali bodo novo definicijo minimalne plače. Po sedanji so vanjo všteti dodatki (dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ali iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, dodatek za delovno dobo ter dodatek za delovno uspešnost), sindikati pa zahtevajo, da bi bili do višje minimalne plače upravičeni tisti, ki opravljajo delo v treh ali štirih izmenah, ponoči, ob nedeljah, praznikih. Toda sama minimalna plača je izredno škodljiva, saj ne pomaga manj produktivnim oziroma ranljivih skupinam delavcev, ampak bolj produktivnim, poleg tega poveča brezposelnost. Tako meni tudi Urad za makroekonomske analize (Umar: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/pr/2013/IV/4_11.pdf, ki je leta 2012 ugotavljal vpliv nenormalnega povečanja minimalne plače pod vlado Boruta Pahorja leta 2010 (tedaj se je bruto znesek brez soglasja predstavnikov gospodarstva zvišal za nekaj manj kot 23 odstotkov oziroma za 103 evre). To je po analizi Umarja imelo negativne učinke: delo je zaradi tega izgubilo 7.000 ljudi, na daljši rok pa najmanj 18.000, poslabšala se je tudi konkurenčna sposobnost gospodarstva.
Kakšen negativen vpliv ima minimalna plača, razloži na tudi za sindikaliste razumljiv način profesor ekonomije Antony Davies z katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA (https://www.youtube.com/watch?v=Ct1Moeaa-W8). Čeprav smo o tem že pisali, ponovimo še enkrat. Davies da za primer zaposlene v restavraciji s hitro hrano. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu dva in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je sedem dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Carl bi sicer še vedno rad delal, pa čeprav za 8 dolarjev na uro, toda tega zakon ne dovoli in Carl postane brezposelna oseba. Kar pomeni, da je minimalna plača dobra za Ala in Boba, ne pa za Carla. Povedano drugače: minimalna plača je dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. In naprej. Bolj produktivni in pridni delavci sploh ne potrebujejo pomoči države, ker se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače, dober lastnik pa jih ne bo odpustil, ampak mu bo povečal plačo, saj mu prinašajo več dobička. To pomeni, da bolj produktivni delavci dosežejo višjo plačo tudi brez pomoči države v obliki minimalne plače.
Učinek minimalne plače je torej dvojen. Prvi je, da minimalna plača ne pomaga manj produktivnim, ampak bolj produktivnim. Drugi pa je, da bi bolj produktivni sami dosegli boljšo plačo, kot da jim pri tem „pomaga“ država. Brezposelni običajno postanejo manj izobraženi in manj kvalificirani delavci. Se pravi ranljive skupine ljudi, za katere naj bi se borili sindikati. S svojimi zahtevami po minimalni plači pa jim bolj škodijo kot pa koristijo.
Kljub škodljivim učinkom ima večina držav uzakonjeno minimalno plačo (http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_minimum_wages_by_country). Najbrž zato, ker prevladuje mnenje, da imajo delodajalci dovolj denarja, da izplačajo plačo, kakršno določi država, sindikalisti pa menijo, da tisti, ki ne morejo izplačati delavcu dostojne plače (ja, kakšna pa naj bi bila dostojna plača), sploh niso podjetniki. Seveda, najlažje je iz naslanjača s tujim mahati po koprivah, pri tem pa jim na misel ne pade, da bi sami ustanovili podjetje in izplačeval dostojne plače. Ampak ne, levičarji se čutijo poklicani, da oni delijo tisto, kar drugi ustvarijo.
27 petek Mar 2015
Posted in Družba
Značke
bogastvo, davki, Naomi Klein, Pew Research Center, socialisti, socializem, Thomas Piketty, ZDA
Socialisti vseh vrst in barv kričijo, da je kapitalizem vse bolj brezobziren, in pridigajo, kako bi morali pravičneje prerazporediti bogastvo in dohodek. In kot se za moderne levičarje spodobi, svoje modrosti podkrepijo z dvema biblijama sodobnega časa: Marxovim kapitalom po Thomasu Pikettyju (Kapital v 21. stoletju) in Evangelijem po Naomi Klein (Doktrina šoka). Pri tem jih seveda ne zanima, da sta njihova preroka Piketty (https://kavarnahayek.wordpress.com//?s=piketty&search=Go) in Kleinova (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/) natrosila kup neumnosti, ki nimajo v ničemer opraviti z resnico, in prirejala zgodovinska dejstva, za njih je pomembno, da sta potrdila njihovo satanizacijo prostega trga, individualizma, liberalizma, svobodne izbire in zasebne lastnine ter razkrinkala perverzne neoliberalne izkoriščevalce malega in ubogega delavca. Naleteli so sicer na težavo, saj so spoznali, da prerazporeditev bogastva od bogatih k revnim ni matematična enačba in ni tako enostavna naloga, kot so si domišljali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/) Zato je zdaj v ospredju njihovega boja pravičnejša davčna obremenitev. Njihova teza je, da so ljudje z nižjimi dohodki bolj davčno obremenjeni kot ljudje z višjimi dohodki, ki so, tako levičarji, malodane oproščeni plačevanja davkov. In bogatejši tudi na ta način parazitsko živijo na račun revnih. Za primer dajejo Združene države Amerike, to leglo kapitalizma, od koder se je zlo neoliberalizma razširilo po celem svetu. Lahko bi jim sicer z dejstvi oporekali, da so ZDA daleč od liberalizma, da Obama najmočnejšo državo na svetu spreminja v Združene socialistične države Amerike, ampak pustimo jim veselje, da mislijo, kar si pač mislijo, in si rajši oglejmo, kako je z davki v ZDA.
Ker so tudi ameriški socialisti, katerih del se po novem razglaša za komunitariste (o njih kdaj drugič), zagnali vik in krik, kako obubožan ameriški delavec drži pokonci zvezno blagajno, se je analize lotil washingtonski Pew Research Center in na svoji spletni strani v rubriki Fact Tank objavil izsledke (http://www.pewresearch.org/fact-tank/2015/03/24/high-income-americans-pay-most-income-taxes-but-enough-to-be-fair/), ki temeljijo na uradnih podatkih zvezne vlade in raziskavah analitičnega oddelka ameriškega ministrstva za zakladništvo. Seveda levičarji z njimi niso bili zadovoljni, analizo so razglasili za neverodostojno in prirejeno v interesu kapitala. Kako bi sicer bili zadovoljni, saj je podrla njihovo osnovno tezo, da ljudje z najnižjimi dohodki plačujejo največji davčni delež. Resnica je namreč diametralno nasprotna: 0,1 odstotka ameriških družin z najvišjimi prihodki plača 37,9 odstotka vseh davkov in 20 odstotkov družin z najnižjimi dohodki ima negativni davčni delež (z raznimi davčnimi olajšavami in subvencijami dobi od zvezne vlade nazaj več, kot pa so plačali davka). Ali malo drugače. V ZDA 3,8 odstotka ljudi letno zasluži več kot 200.000 dolarjev, kar predstavlja 55 odstotkov vseh pobranih davkov. Po drugi strani 25,1 odstotka Američanov na leto zasluži manj kot 15.000 dolarjev, ti pa v zvezno blagajno prispevajo 0,2 odstotka. Ali še drugače. V ZDA je po podatkih portala www.statista.com zaposlenih dobrih 119 milijonov ljudi. Od tega jih 75,4 milijona (ali 63,4 odstotka) zasluži manj kot 50.000 dolarjev. Teh skoraj dve tretjini zaposlenih Američanov v zvezno blagajno prispeva samo 6,2 odstotka pobranih davkov.
Torej nikakor ne drži trditev socialistov, da ameriška reakcionarna buržoazna elita, kot ji pravijo, živi na račun najmanj plačanih delavcev.
Kavarna Hayek 