Nova generacija volivcev

Značke

Alem Maksuti, Janez Janša, Levica, RTV Slovenija, vlada, volitve

Z levico težko najdeš skupni jezik. Pravzaprav je to misija nemogoče. Ne samo, da si ne želijo razprave o svojih stališčih, tudi poslušajo ne. Delajo se neme. Imajo sicer ušesa, a ta očitno ne opravljajo svoje funkcije. In ko jim ne uspe niti preslišati, ker so dejstva in argumenti preglasni, se zatečejo k tradicionalni taktiki – surovi sili in nasilju. Apologet tega je Alem Maksuti.

Kri bo, napoveduje. Ne s temi besedami, a opozarjanje desničarjev, naj se kar pripravijo na najhujše, je lahko samo revolucionarno nasilje. Ni prvič, da zoprnik grozi. To ima očitno v krvi, kar sploh ne moti največjih slovenskih televizij, da ga ne bi vabile v goste. Glede na propagandno naracijo hegemonističnih medijev so pogledi Maksutija (zagotovo enega najbolj nadležnih in nehvaležnih osebkov, ki so s trebuhom za kruhom stopili na slovensko zemljo) sprejemljivi, ker skoraj identičen besednjak uporabljajo Golob in njegova nova druščina; zavezali so se, da bodo v Sloveniji odplaknili desničarsko nesnago. In vseh, ki so z njo sodelovali. Toliko so vredne visokoleteče besede o sodelovanju: ulična govorica, ki odreka legitimnost desnici tudi, ko je v opoziciji, in javnost, bombardirana s tiransko medijsko propagando, ki temelji na obrekovanju, lažnih anketah in demonizaciji konservativnosti. Potem pravijo, da smo mi nestrpni.

Povsem novi načini oblikovanja vlade pokažejo poželenje njihovih izkrivljenih pogledov. Bolj papeški od papeža, kot pravi čarovniki s povsem novimi postopki in vrstnim redom si najprej razdelijo ministrske resorje, ne da bi (obetajoča se nova slovenska vladna) koalicija sploh vedela, ali bodo njihovi člani in organi potrdili program in koalicijsko pogodbo. Prav ima Janez Janša, ko pravi, da nikjer v demokratičnih državah ni česa podobnega in da je možno le tam, kjer je vlada zgolj fasada. In Golobova vlada to je – sofizem za odvračanje pozornosti od ljudi, ki stojijo v ozadju.

Tudi stvari in pojmi, ki jih uporablja levica, imajo za medije drug pomen, kot takrat, ko o njih govori desnica. Da bodo zdaj, ko so na oblasti, depolitizirali RTV Slovenija, je vzorčen primer. Politika ne more depolitizirati ničesar. Čim je zraven politika, je zadeva avtomatično politična. Ker je v lasti države in so zaposleni na Kolodvorski javni uslužbenci, je vse, kar počne ena ali druga stran – politično. In RTV Slovenija bo depolitizirana takrat, ko bo privatizirana in ne bo več treba prisilno plačevati prispevka. Nič prej in nič kasneje. To ve vsak, ki je vsaj malo osvobojen levičarske indoktrinacije.

Žal se živelj v teh krajih prebudi (če se sploh), ko je že prepozno. Vedno znova in znova nasede in verjame, da je zdaj to res to, a že naslednji dan mu življenje razpade. Krivi so seveda drugi. Kot bodo zdaj krivi drugi, ko bo Golobova vlada znižala plače in povečala davke. Bilo je dovolj resnih opozoril, da se bo to zgodilo, toda medijske laži (brez možnosti obrambe) so rodile povsem novo generacijo volivcev: nerazumno, a prepričano v svojo popolnost in genialnost, in izobraženo, a ciljno indoktrinirano. Tak krog se sklene na vsakih volitvah. Vmes se sicer lahko natrga, kar povzroči malce zmede in dvom v briljantnost odločitve, vendar je dovolj malo vandaliziranja dejanj in besed desnice, da se spet zlepi skupaj.

Prelomne točke očitno še nismo dosegli. Za preobrazbo Slovenije bo potrebnih več kot 50 let, pravi publicist Mitja Pucelj. A po tem, kar lahko vidimo, se bojim, da niti pol stoletja ne bo dovolj. Ne samo, da se je vse manj ljudi pripravljeno soočiti z realnim svetom, vedno več jih naredi vse, da iz dejanskega stopi v manj naporni vzporedni svet, ki je z manipulacijo simulirana preslikava obratnih dejstev v realnosti: dobro je slabo in slabo je dobro. Preprostega opisovanja, kaj se dogaja, ni več. Tudi zato so dobre številke Janševe vlade, ki odhaja, presenetile le tiste, ki jih ne samo, da jih niso hoteli videti, ampak jih v resnici niso želeli, čeprav je država boljši kondiciji, kot pod katerokoli levo vlado. Zdaj se obeta nekaj drugega. Če se bo uresničilo, kar obljubljajo, z besedami ne bomo mogli opisati prihajajoče groze.

Tekst je bil prvič objavljen v revije Demokracija (19. maj 2022)

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

Značke

ekonomska demokracija, Fakulteta za družbene vede, FDV, George Soros, kapitalizem, Levica, levičarstvo, Luka Mesec, robert golob, samoupravni socializem, vlada

Koordinator Levice Luka Mesec, ki bo v Golobovi vladi podpredsednik in minister za solidarno prihodnost, bo skrbel tudi za »ekonomsko demokracijo«. Kaj to pomeni?

Ekonomska demokracija naj bi bila sistem, v katerem naj bi si ljudje delili lastništvo in odločanje nad močjo in viri v svojih skupnostih ali okoljih. Pravijo, da je tako gospodarstvo bolj učinkovito, saj skupnostim in organizacijam (tudi podjetjem) ne gre za dobiček in lasten interes, ampak za solidarnost, sodelovanje, demokracijo in trajnost.

Če menite, da ste tak besednjak nekje že slišali, se niste zmotili. O ekonomski demokraciji (običajno se vedno izkaže za neuspešno, na dolgi rok pa zagotovo) največ govorijo tisti, ki so finančno pripeti na proračunske jasli in ki ljudi, ki menijo, da bi morali poulični aktivisti ustanoviti podjetje in tam poskusiti z »ekonomsko demokracijo«, zmerjajo z neoliberalci. No, ti ljudje imajo svojega (velikega) vzornika, idola in seveda tudi sponzorja. To je nihče drug kot George Soros s svojo Open Society, ki se zelo jasno zavzema, da mora civilna družba prevzeti »demokratični nadzor nad našim gospodarstvom«.

V ta namen je bil leta 2018 ustanovljen Inštitut za ekonomsko demokracijo IED (Soros ima EDI – Pobuda za ekonomsko demokracijo). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na tem inštitutu mrgoli marksističnih filozofov, profesorjev Fakultete za družbene vede in podpornikov Levice. In da se je treba ekipe teh »strokovnjakov« na »področju lastništva zaposlenih in participativne kulture« bati. Zdaj imajo svojega ministra, zakon o lastniški zadrugi delavcev so že napisali, očitno ne bo nobenih ovir, da ga Golobova vlada sprejme med prvimi. Kaj bo sledilo, si lahko samo mislimo, tudi prisilna razdelitev lastništva med zaposlene je najbrž v igri. Ekonomska demokracija je zato samo drug izraz za demokratični socializem ali socializem nasploh. Pod to krinko socializem prihaja v središče političnega življenja tudi v tradicionalno kapitalistične države: v ekonomski demokraciji, kjer je delno reguliran trg, delujejo podjetja, ki jih upravljajo njihovi delavci (zaposleni). Lastništvo in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, ki je do zdaj pripadalo zasebnikom kot posameznikom, postopoma prehaja v lastništvo skupnosti (zadrug). Enako bo s stanovanji. Zasebnega lastništva stanovanj ne bo več, stanovanja bodo v lasti in upravljanju skupnosti. Prihaja apokalipsa tistega, kar ameriški biolog Garrett Hardin opisuje kot »tragedijo skupnega«.

Ampak, da smo si na jasnem. Z ekonomsko demokracijo ali demokratičnim socializmom v gospodarstvu ni nič nabore, če pri tem eksperimentu ljudje sodelujejo prostovoljno in niso prisiljeni (zakonodajno) podpirati takih oblik ekonomskega združevanja. Kot posamezniki svobodno izbirajo prijatelje, svobodno izbirajo tudi, s kom se bodo družili, s kom bodo šli v posel in v kakšni obliki bo posel potekal. Kdor hoče, naj ustanovi participativno zadrugo ali podjetje, v tem ni prav ničesar nesvobodnega, antikapitalističnega in protiprostotržnega. Obstajajo različne oblike vodenja podjetja, ljudem je treba samo pustiti izbiro. Težava je v tem, da bo Golobova vlada z ministrom Mescem na čelu skušala z zakonom uveljaviti tak sistem in ga ljudem vsiliti. To pa že pomeni ekonomski in družbeni inženiring, ki nasprotuje svobodni volji ljudi. Uresničevanje tega je možno le pod grožnjo s silo in odvzemom svobode tistim, ki se ne bodo temu uklonili.

Socialisti tipa Luka Mesec & Co. ne razumejo, da je prav kapitalizem s prostim trgom demokratiziral posamezne družbe in države. Na prostem trgu vsak izmed nas vsak dan glasuje – glas da tistemu, ki zadovolji njegove potrebe in želje, kaznuje tistega, ki mu tega ne ponudijo. To je prava win – win kombinacija. Ekonomska demokracija pa je samo evfemizem za socialistično samoupravljanje, ki dokazano nikjer in nikoli ni delovalo.

Golob, odpirač za konzerve in plemenska morala

Značke

GEN-I, Janez Janša, KUL, Milan Kučan, plača, Politika, robert golob, Tanja Fajon, vlada, volitve

Saj ne, da bi bili rojeni odrešeniki, masko mesijanskega poslanstva jim je ob pomoči medijskega mainstreama nadela globoka država. Potem so tudi sami začeli verjeti, da so mesije. Če so svetopisemski liki v resnici prinašali osvoboditev in odrešitev, predvsem so držali besedo, je pri slovenskih likih drugače; brez kakršnekoli vsebine in programa, še preden sploh ustanovijo politično stranko, jih vodeni ustvarjalci javnega mnenja postavijo na piedestal zmagovalcev, ki bodo z dežele tostran Alp pregnali fašiste.

Po štirih (ne)uspešnih v zadnjem desetletju je Robert Golob peti neofit iz murgelskega laboratorija. Ja, tako enostavno je, ko ljudem postaviš pred oči šunko, potem pa ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih. A če ga dobro poslušate (in zadnje časa ga niste mogli spregledati, saj ga je povsod dovolj), se boste zagotovo vprašali, ali je sploh povedal kaj konkretnega. Ko zdravorazumski človek hodi naokoli z odprtimi očmi, se Golobove floskule, da je aktualna vlada fašistična, hipoma razblinijo. To je njegov trenutni domet. In končno priznanje, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo. Kar pomeni, da se je postavil ob bok izključevalnim osebkom iz KUL-a, s čimer je Tanja Fajon v trenutku izgubila status glavne kandidatke za premierko na levici. Tako so odločili strici iz ozadja. In še enkrat več se je pokazalo, da je cesar gol. Sramotna zlobnost nikoli ne obleče tistih, ki so leta in desetletja demonizirali desni politični pol; bolje rečeno enega samega človeka – predsednika SDS.

Da predstava v celoti uspe ni posledica Golobovih izjemnih sposobnosti, ampak dejstvo, da so njegovi nastopi scenografirani in  koreografirani od prve do zadnje sekunde. Retorično ni najbolj nadarjen, ponavlja ene in iste stvari, transkripti nastopov razkrijejo votlost. Neposrednim vprašanjem novinarjev se mu sploh ni treba niti izogibati, saj ga ne sprašujejo ničesar takega, kar bi ga spravilo v neroden in negotov položaj.

Tipičen primer je plača. Govori, da je njegova zadnja plača 6.675 evrov neto. Ampak to je usklajena medijska manipulacija, saj ni več predsednik uprave GEN-I. Koliko je zaslužil lani, bo treba počakati na letno poročilo, ki bo objavljeno šele po volitvah. Sodeč po predlanskem, ni ravno »revež«: skupaj z nagradami se je v njegovi denarnici znašlo okoli 214 tisoč evrov neto, kar pomeni okoli 540.000 evrov bruto oziroma okoli 635.000 evrov stroška za delodajalca, ki je v tem primeru država. Kar je veliko več, kot je po zakonu dovoljeno. To je priznala tudi Skupina GEN, zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so nadzorniki dopustili kršenje zakona in kdaj bodo preveč izplačane plače vrnjene. No, takih novinarskih vprašanj od medijskega mainstreama ne boste dočakali.

Tudi Milan Kučan ga je vzel v bran. Če si zasluži visok dohodek, si ga zasluži, čeprav to pomeni kršitev zakona, ga je bilo razumeti. Razmišljanje, tipično za plemensko moralo: dobro je, ko to počno »naši«, zlo je, ko to počno »vaši«. In da Golob, tako Kučan, ne bo vztrajal pri kandidaturi za mandatarja, sprijaznil se bo tudi s položajem ministra. Kako to ve, ni znano, saj Golob tega ni javno govoril. Toliko o marmeladi in prstih. Pa ne gre za Pečjakove Marsovčke, ki se prevažajo na leteči cigari, ampak za resničnega šefa globoke države. Golob je pač čez noč postal up in želja radikalne levice, zato so »dovoljene sanje« in pravljice za lahko noč. In nedotakljivost za večino medijev, ki okoli njega kuhajo tako politično kašo, da normalnemu človeku povzroči gastroenteritis.

Upamo lahko le, da predpotopni triki in manipulacije z novimi obrazi (ki to v resnici sploh niso) pri ljudeh ne delujejo več. In da ne nasedajo prepričevanju, da tokratni nov obraz ni nova in udobnejša mesijanska zofa, ki je zamenjala staro. Vedite, da imajo ti ljudje v žepu samo odpirač za konzerve – po konzerve bodo prišli k vam.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. februar 2022)

Odprto pismo predsedniku vlade Miru Cerarju

Značke

Branimir Štrukelj, davek na prejemke iz proračuna, davki, DPP, javni sektor, Miro Cerar, podjetništvo, vlada, zasebni sektor

Spoštovani gospod ministrski predsednik dr. Miro Cerar!

Pred predsedniškimi volitvami je v ZDA dobra četrtina državnih uslužbencev dejala, da bo dala odpoved. Kar je seveda dobro, če bodo zdaj svojo obljubo držali. Stroški davkoplačevalcev se bodo namreč znižali. Ker pa težko verjamem, da bi se lahko kaj takega zgodilo v Sloveniji, niti ni najbrž nikakršne možnosti, da bi Vi, gospod Miro Cerar, zmanjšali število državnih uslužbencev, če ne tudi število zaposlenih v celem javnem sektorju, predlagam, da povečate davke.

Ne, ni se treba uščipniti, ker ste povsem prav prebrali. Predlagam Vam uvedbo novega davka, ki utegne rešiti prav vse tegobe davkoplačevalcev, pred samim seboj bo zaščitil celo javni sektor. Mogoče se Vam bo zdelo čudno, da kaj takega predlaga bloger, ki se ves čas bori proti visokim davkom, ker je to uzakonjena kraja in omejevanje svobode posameznika, toda če si lahko nove davke in paradavke izmišljujejo in predlagajo Vaši uslužbenci, iPhone levičarski aktivisti in kulturni marksisti, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj ga ne bi smel tudi jaz, „neoliberalec“, karkoli že to pomeni v besednjaku progresivcev.

Pravzaprav ideja o uvedbi nekakšnega »libertarnega davka« ni ne nova ne izvirna. To priznam. Po svetu ga predlagajo libertarci, klasični liberalci, konzervativci in še kdo, a vedno, kar je seveda povsem nerazumljivo, trčijo ob nerazumevanje aktualnih, socialno čutečih oblasti. Nazadnje sem ga zasledil pri blogerju Libzardu (žal je prenehal s pisanjem odličnega bloga), zato ga bom na kratko povzel, malo aktualiziral, obudil njegovo osnovno idejo, saj je resnost trenutka taka, da ponovitev predloga ni odveč. Če boste sprejeli predlog, se Vam ne bo treba ukvarjati s tobačnim, cestnim ali kakšnim drugim centom, niti z drugimi dajatvami ne, ker predlog mojega davka odpravlja vse vaše skrbi. Celo več. Lahko boste ukinili RTV prispevek, ki ga morajo prisilno plačevati Slovenke in Slovenci, kajti denarja v proračunu bo dovolj, da bo nacionalno televizijo financirala državna blagajna. In lahko boste postali zelo priljubljen predsednik vlade.

Slovenija ima proračunski primanjkljaj, javni dolg se povečuje, nismo več monetarno suvereni, da bi kot v nekdanji Jugoslaviji enostavno natisnili potreben denar. Za inflacijo, ki bi jo s tem sicer povzročili, če bi seveda imeli tiskarno denarja, pa tako ali tako pravijo, da je dobra, a ne? Saj veste, kaj je rekel nekdanji šef slovenske Udbe Janez Zemljarič v dokumentarcu Valentina Areha: da se realni osebni dohodki ob 90 ali 95-odstotni inflaciji ne bi znižali niti za 0,5 odstotka. No, on bo že vedel, saj v sedanjosti hodi k ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. Ampak pustimo zdaj to.

Glede na to, da se Sloveniji ne obeta nobena potrebna strukturna reforma, saj so pridobljene pravice, kakopak, nedotakljive, je rešitev torej nov davek. Imenoval bi se DPP ali davek na prejemke iz proračuna. Davek bi zajemal vse prejemnike (fizične in pravne osebe ter vse državne organe) na katerikoli podlagi. Torej, vsak prejem denarja iz proračuna bi bil obdavčen in bi šel nazaj v proračun. Ker so proračunska izplačila (v državah, kot je Slovenija, kjer je večina gospodarstva pod nadzorom države, še posebej) stabilna in zanesljiva, bi bilo pošteno, da se obdavčijo. Obdavčene bi bile vse plače iz proračuna, vse subvencije, razne pomoči, skratka vse, kar je plačano iz proračuna. Lahko bi določili enotno davčno stopnjo (10 odstotkov), ampak to bi bilo resnično krivično. Zadovoljiti bi morali kaviar socialiste, ki imajo radi progresivno lestvico obdavčitve (saj veste, revni manj, bogati več in tako naprej). Tisti, ki prejemajo več (recimo, da bi bila najvišja stopnja obdavčitve 30-odstotna, ampak ker nismo malenkostni, je lahko tudi 40 ali 50), morajo prevzeti večje breme. To je povsem logično, ni kaj. Saj so tudi Vaši ministri že kdaj izjavili, da morajo tisti, ki imajo več, plačati več.

Seveda bi davek naletel na odpor pri proračunskih talibanih, češ da gre za krajo denarja tistim, ki ga nadvse pošteno, kontinuirano in prizadevno prejemajo iz proračuna. Ne ozirajte se nanje, govorili Vam bodo, da to pomeni napad na revne in na malega človeka, da se bo zmanjšala potrošnja in podobno. Z denarjem, ki bi ga dobili s tem davkom, bi v letu dni pokrili proračunski primanjkljaj, drugače pa bi šel tako ali tako nazaj v proračun, kar pomeni, da bo porabljen nekje drugje, zato tudi potrošnja ne bo manjša, pač pa bo razdelitev denarja pravičnejša. Iskreno verjamem, da bo DPP razumel tudi sindikalist Branimir Štrukelj. Tako bodo odpadle vse težave na pogajanjih z javnim sektorjem.

Kot slišim, gospod Miro Cerar, si nadvse prizadevate, da bi podjetniki svobodneje zadihali. Na uho mi je namreč prišla Vaša nesebična skrb, da bi zaščitili podjetništvo. Imate obsežen inšpektorski aparat, ki se razdaja in ščiti podjetnike pred lastnimi napakami, ki bi jih lahko naredili. Resnično so krvodajalci, res. Lep primer te zaščite so inšpektorji pod krinko, ki se žrtvujejo svoj čas in nadzorujejo prodajalce kostanja. Prav tako me gane Vaša skrb, da slovenske podjetnike še naprej ščitite s principom tako imenovanega plačevanja davka vnaprej oziroma akontacijo. Plačaš toliko, kot ocenijo Vaši, in si miren leto dni. Zato vem, da boste premogli toliko pravičnosti, da boste ista načela uporabili tudi za zavezance za DPP. Tako bodo pod Vašo zaščito, tudi njim boste omogočili, da davek plačajo vnaprej. Ja, DPP bi bil zagotovo najbolj pravičen davek.

Brez zamere in zdravi ostanite.

Kavarna Hayek

Dogovarjanje med sindikati in vlado je dogovarjanje o delitvi davkoplačevalcem ukradenega denarja

Značke

davki, davkoplačevalci, javni sektor, vlada

Kot je znano, se sindikati javnega sektorja pogajajo z vlado, da se dogovorijo „za metodologijo, po kateri bi odpravili anomalije v plačnem sistemu“. Z drugimi besedami to pomeni, da bi sprostili varčevalne ukrepe oziroma da bi se javni sektor lahko povečal plače. Vlada za zdaj temu sicer nasprotuje, najbolj zanimivo pa je, da tako vlada kot sindikati javnega sektorja mislijo, da so tako zaposleni v javnem sektorju kot politiki (klasični) davkoplačevalci. Pa niso. Prepirajo se o denarju drugih.

Zaposleni v javnem sektorju kot delojemalci in vlada kot delodajalec so predvsem davkoplačevalski porabniki. Preživljajo jih in zanje plačujejo davke zaposleni v zasebnem sektorju. Njihovo plačevanje davkov je računovodska zvijača, je prelaganje denarja iz enega v drugi žep. Njihov celotni dohodek, se pravi bruto dohodek, plačamo davkoplačevalci v zasebnem sektorju, se pravi tisti zaposleni, ki delujemo na trgu. Ker živijo na račun drugih, seveda nimajo nikakršnega odnosa do denarja drugih ljudi, ampak želijo od teh ljudi vzeti čem več. Od tega kar vzamejo drugim ljudem, plačajo davek. Zato je dogovarjanje med sindikati in vlado dogovarjanje o drugačni delitvi denarja, ki so ga ukradli ljudem v zasebnem sektorju.

Oglejte si še zelo poučen video.

Tukaj pa je slovarček pojmov, ki jih najpogosteje uporabljajo sindikalisti javnega sektorja.

Minister Mramor, ime česa je (po novem) slaba banka?

Značke

banke, DUTB, Dušan Mramor, Lars Nyberg, Miro Cerar, plače, slaba banka, terjatve, Torbjörn Mansson, vlada

Se spomnite ministra za finance Dušana Mramorja, ki je marca, ko so v javnosti prišli zneski za visoke honorarje profesorjev na fakultetah, dejal: »Moramo se zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji, nismo več v komunizmu.« Seveda, nismo več uradno v komunizmu, v resnici pa smo v njem ne samo z rokami in nogami, ampak tudi z glavo in tistim, kar je v glavi. (Če kaj sploh je.) Pretekli petek, ko je medijski mainstream zahteval glave tujcev v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) je izjavil nekaj podobnega, češ da pri predlogu razrešitve ne gre za vprašanje višine prihodkov ali kakovosti delovanja DUTB. Torej, minister Mramor, v čem je težava? V zaupanju? Ki ga naj ne bi bilo med skupščino (vlado) in vodstvom upravnega odbora? Koga imate za norca?

Prav je bilo, da je vodstveni kader v DUTB iz tujine. To je pomenilo (in še pomeni), da se je vsaj na deklarativni ravni presekala popkovina med družbenimi paraziti in tajkuni na eni ter državnim premoženjem na drugi strani. Prvi so najbrž pričakovali, da DUTB nikakor ne bo uspelo prodati premoženja, ki je bilo prenešeno na slabo banko. Lobiji so lani Larsu Nybergu, Torbjörnu Manssonu & Co. celo očitali, da ne delajo ničesar, da gre prodaja prepočasi. To je bil prvi manever, da se stari kadri, še do včeraj zagovorniki nacionalnega interesa, polastijo nazaj »zaplenjenega« premoženja. Ko pa je zadeva stekla in se je prodaja začela, je bilo spet vse narobe. Še huje. DUTB si je drznil zamajati tudi take vplivneže, kot sta Bojan Petan in Herman Rigelnik. In ta napad na DUTB traja v valovih kontinuirano od začetka leta, tako da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo premier Miro Cerar popustil in predlagal zamenjavo. »Radi bi takšno slabo banko, na katero se lahko vpliva,« je pred meseci dejal Mansson. In lobisti, ko so spoznali, da Šved ni nek Lojzek, ki ga lahko odpraviš s sendvičem in cockto, so ob pomoči medijev sprožili pravo gonjo ter nad DUTB pognali od KPK in Računskega sodišča do NPU.

Ampak pomagalo je šele tisto orožje, s katerim je levica pred volitvami 2002 spravila na kolena takratnega predsedniškega kandidata Franceta Arharja, ki je resno ogrožal Janeza Drnovška – plače. Obsedenost zaplotanih Slovencev z visokimi plačami, (ki vedno raje vidijo, da tudi sosedu crkne krava, če je njemu), vedno izzove pravo in pričakovano reakcijo, še posebej, če jim serviraš: najprej na televiziji predvajaš prispevek o visokih plačaš, takoj naslednji je o revščini in lačnih otrocih, naslednji pa o neenakosti v družbi, ki se še povečuje, in izjava kakšnega levičarskega aktivista, da je treba narediti konec izkoriščevalskemu kapitalizmu. Sklep je logičen: otroci so lačni, ker ima Mansson previsoko plačo, dodelil mu jo je zlobni otrok kapitalizma Nyberg. Oba tujca sta neposredno kriva, da se v Sloveniji povečuje neenakost (hm, čeprav po vseh kazalcih sodimo med tiste države, kjer je neenakost najmanjša), s tem pa je revnih vse več ljudi, kriv pa je seveda neoliberalni kapitalizem.

Bistvo težave torej ni, da imajo na DUTB previsoke plače, ampak dejstvo, da imajo tujci v slabi banki neizmerno kapitalsko moč, ki jo ne delijo z domačimi tajkuni oziroma je ne delijo s tistimi lobisti, ki so pričakovali, da bodo s svojimi političnimi povezavami prišli do dela kolača. Pa vse je bilo tako skrbno načrtovano, da tajkuni nazaj in poceni pridobijo premoženje. Vsi zdaj DUTB očitajo, da z lahkoto presega načrte, ko pa je premoženje dobila z velikim popustom oziroma 70-odstotnim diskontom. Vprašanje je, kdo se je strinjal s tem diskontom, ki predstavlja korupcijsko tveganje? Natanko tisti, ki so pričakovali, da bodo imeli vpliv v slabi banki. Ko se jim je to izjalovilo, se je začel odprt lov na vodstvo DUTB. Vse drugo je navaden blef.

Vlada ima seveda kot skupščina vso pravico, da kogarkoli in kadarkoli na DUTB odstavi, ampak bilo bi pošteno, da pove, zakaj je v resnici razrešila vodilna na DUTB. Če tega ne zmore, bi si lahko izmislila vsaj kakšen boljši razlog, kot pa plače in izgubo zaupanja. Ker pa ima za seboj medije, ki sicer Cerarja vsake toliko časa »opozorijo«, da ni večen, je vse skupaj otroško lahko. Mainstream mediji servirajo raje natanko tiste informacije, ki zagotavljajo natanko tak odziv, kot se je zgodil – ogorčenje zaradi previsokih plač. In za podkrepitev svojih tez vprašajo za mnenje natanko tiste politike in strokovnjake, ki so še pred desetletjem, zagovarjali nacionalni interes, torej tisto, kar je povzročilo tako katastrofalno stanje v Sloveniji, da je država potrebovala ustanovitev slabe banke. In takrat, pred desetletjem, seveda ni bilo nikjer ne Manssona ne Nyberga, na katera se zdaj zliva celotna gnojnica neuspešne gradualistične tranzicije. Kar naenkrat postane verodostojen minister Karl Erjavec, ki je recimo najbolj odgovorna oseba v aferi z arbitražnim sporazumom. V normalni državi takega človeka nikoli, ampak res nikoli več ne bi vprašali za katerokoli mnenje. Celo več. Mediji bi odštevali dneve do njegovega odstopa. In to človek, ki je zelo gostobeseden in je nekakšna politična različica Miša Alkalaja. Za njim pa seveda Židan, o katerem sploh ni potrebno izgubljati besed. Kam spada človek, ki izjavi, da bo treba zagristi v kislo jabolko zasebnih gozdov (Kaj ima država z zasebnimi gozdovi?), ni treba posebej razlagati. Je na približno enaki ravni kot sindikalist v Luki Koper, ki vladi prostodušno zagrozi, da lahko privatizirajo podjetje samo z dovoljenjem delavcev, čeprav bodo nadnje poslali vojsko. Povedano drugače: socializem in socialisti povsod naokoli, in to do koder seže oko.

Z današnjim dnem, ko je vlada odstavila Nyberga in odpoklicala Manssona, se začne »prava« privatizacija. Tujci do podjetij v slabi banki, si malodane upam staviti, ne bodo imeli več dostopa. Vrata trem vrstam parazirov, se pravi »našim«, »našim« in »našim«, so se na stežaj odprla. Cerar in Mramor bosta deležna pohval, kot so ju pogladili po glavi, ko je propadla privatizacija Telekoma.

Zato je namesto vprašanja Mramorju, v čem je težava, bolj na mestu vprašanje, ime česa je (po novem) slaba banka.

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek

Minimalna plača ali kako v parlamentu ni več desnice

Značke

Borut Pahor, Državni zbor, minimalna plača, poslanci, sindikati, vlada

Mogoče sem res že malo dolgočasen, ker sem že večkrat pisal o minimalni plači in opozarjal na njene škodljive posledice, ampak očitno je treba ponavljati: zakon o minimalni plači je ena od najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. In kar je najbolj skrb vzbujajoče – prav nobeden od poslancev (ne levih ne tistih, ki se opredeljujejo za desnico) pretekli petek ni bil proti predlogu zakonske spremembe definicije minimalne plače (magnetogram). Vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. Koliko bo to delodajalce stalo, koliko ljudi bodo morali odpustiti oziroma koliko sedaj redno zaposlenih bo postalo honorarnih sodelavcev, ne, tega ni nihče izračunal, to nikogar ne skrbi. Sindikalisti so sicer izračunali, da bo to javni sektor dodatno stalo 0,66 milijona evrov na letni ravni, koliko bodo morali dati zasebni delodajalci, pa jim je očitno vseeno.

Minimalna plača izhaja iz marksističnega mita o izkoriščevalskih delodajalcih, zato mora vskočiti država, ki predpiše, za kakšno plačilo nekdo lahko dela in za kakšno ne, ne glede na delovne sposobnosti osebe ali produktivnost. Na ta način se delodajalcem z zakonom prepove, da bi zaposlili manj produktivno osebo, prav tako je morebitnim delavcem prepovedano, da bi delali. Povedano drugače. Namesto da bi se nezaposleni ali težje zaposljivi, sami odločili in se sami z delodajalcem dogovorili, za kakšno plačilo bodo delali ali pa sploh ne bodo delali in kakšni bodo njihovi dodatki, se namesto njih odločajo birokrati (na predlog sindikatov) in poslanci. To pomeni, da se je država (oziroma v njenem imenu 75 poslancev) odločila, da je za nezaposlenega boljše, da nič ne dela, kot pa mu v mesec kapne v denarnico manj, kot to predpiše politika.

Slovenija se po podatkih Eurostata po višini minimalne plače (791 evrov) v EU (med državami, kjer je minimalna plača zakonsko določena) uvršča na 8. mesto, takoj za Veliko Britanijo in pred Španijo. Razlika do države z največjo minimalno plačo (Luksemburga) je 1.222. Razlike so med državami tudi sicer precejšnje (1 proti 10, če primerjano Bolgarijo in Luksemburg), toda zmanjšajo se, če se upošteva kupna moč (1 proti 4, če upoštevamo Bolgarijo in Luksemburg). Upoštevajoč kupno moč znaša slovenska minimalna plača 949 evrov, kar je preveč glede na slovensko produktivnost, zakoni s predpisano minimalno plačo pa povzročajo brezposelnost in pomenijo omejevanje ekonomske svobode. Tam, kjer je ekonomska svoboda velika in trg delovne sile fleksibilen, sploh ne poznajo instituta minimalne plače. To blagodejno vpliva na zaposlenost. Tak primer je denimo Singapur, država, ki je v samem vrhu ekonomske svobode. Nasproten primer je Slovenija, kjer je nezaposlenost potem, ko je vlada Boruta Pahorja leta 2009 povečala zakonsko določeno minimalno plačo s 597 na 734 evrov bruto, dobila neverjeten pospešek (graf).

Delodajalci torej ne smejo zaposlovati nezaposlenih, manj produktivnih in manj kvalificirane, ker jim država ne dovoli, da bi delali. Veliko mladih, ki živijo še pri starših ali se kako drugače prebija v življenju, bi rado delalo za manj, kot je minimalna plača, saj računajo, da bodo dobili boljšo zaposlitev, vendar jim preprečuje država. Kako uničujoče vpliva minimalna plača na najstnike, ki začnejo zgodaj delati (in se iz takih ali drugačnih razlogov ne šolajo naprej), kaže graf, ki ga je objavila revija Forbes: ob povečanju minimalne plače se je zaposlenost med mladimi zmanjšala.

Kako minimalna plača uničujoče deluje na manj produktivne, poglejmo poenostavljen primer. Janez Mizar ima tri zaposlene, ki obdelujejo deske: Alojza, Martina in Mirana. Da bi bil po odbitju vse stroškov in izplačilu plače na pozitivni ničli, mora vsak zaposleni na mesec obdelati vsaj 200 desk, vsaka mu prinese 4 evre. Alojz je najbolj produktiven: na mesec obdela 300 desk, plačo ima zato 1000 evrov, Janez Mizar ima 200 evrov dobička. Martin obdela 250 desk, plačo ima 900 evrov, Janez Mizar ima z njim 100 evrov dobička. Miran je najmanj produktiven: obdela 200 desk, plačo ima zakonsko predpisano minimalno 791 evrov, delodajalec ima z njim 9 evrov dobička. Na mesec ima torej Janez Mizar z zaposlenimi 309 evrov dobička. Zdaj pa se vlada odloči, da bo minimalno plačo povišala oziroma da je treba iz minimalne plače izvzeti denimo dodatke za neugoden delovni čas. Minimalni stroški za enega zaposlenega se nenadoma povečajo na 900 evrov. Ob enaki produktivnosti se za Alojza ničesar ne spremeni, saj ima Janez Mizar z njim še vedno 200 evrov dobička. Z Martinom je izgubil 100 evrov dobička, njegova nova plača ravno zadostuje za izplačilo nove minimalne plače. Pri Miranu ima po novem 100 evrov izgube. Kaj zdaj? Ker delodajalec ni socialna ustanova, bo Mirana odpustil, čeprav ni ta še vedno rad delal, čeprav samo za 800 evrov. Toda tega mu ne pusti država oziroma sindikati. Martin je vprašljiv, saj bo Janez Mizar začel iskati bolj produktivnega, da mu bo prinesel dobiček. Delodajalec sicer lahko podraži obdelane plošče, vendar je vprašanje, ali bo potem še konkurenčen. Povečanje stroškov za minimalne plače nima posledic samo za Janeza Mizarja, ampak za celotno gospodarstvo, ki ustvari manj tudi za proračun.

Minimalna plača je torej dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. Prvi sploh ne potrebujejo pomoči države, saj se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače. Dober lastnik jih pač ne bo odpustil, ker mu prinašajo dobiček. V svobodnih družbah, v pogojih resničnega prostega trga, je plača odvisna od produktivnosti. Vsako poseganje države v odnos med delodajalcem in delojemalcem je škodljivo.

Kdo so škodljivci in sovražniki davkoplačevalcev?

Značke

davkoplačevalci, javni sektor, proračun, vlada

Državni zbor je, kot je znano, konec preteklega tedna sprejel rebalans proračuna za leto 2015. In po pričakovanjih bo imel primanjkljaj – 1,39 milijarde evrov ob 9,95 milijarde evrov odhodkov. Skratka, država bo globoko v minusu, ampak ministrski predsednik Miro Cerar je dejal, da se kažejo nekateri pozitivni trendi. Za vas ne vem, ampak jaz ne vidim v primanjkljaju, ki pomeni, da bo država porabila kar 14 odstotkov več, kot bo z davki, prispevki in drugimi dajatvami pokradla davkoplačevalcem, ničesar dobrega, še najmanj pozitivne znake. Številke so namreč grozljive in pomenijo, da gre v proračun 27,5 odstotka tistega, kar ustvarimo, celotno javno financiranje (s pokojninsko in zdravstveno blagajno ter občinskimi proračuni) pa dosega skoraj 40 odstotkov BDP. Skratka, država meni, da posamezniki ne znamo upravljati s 40 odstotki tistega (nekje še več, ker so z različnimi stopnjami različno obdavčeni), kar ustvarimo. Torej si obsežen državni aparat jemlje ekskluzivno pravico, da v našem imenu razpolaga s temi sredstvi in da živi na naš račun, da živi na račun gospodarstva. In ne samo to. Slovenski in evropski birokrati so se začeli vtikati tudi v tisti denar, ki posameznikom sploh še ostane (o tem sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/socialisticna-eu-zdaj-ze-ukazuje-kako-naj-kuhamo/). Povedano drugače. Birokrati in drugi javni paraziti menijo, da posameznik ne zna dobro razpolagati s svojim denarjem. Kaj narediti? Ni drugega kot ostri rez, odpustiti najmanj polovico javnih uslužbencev, ukiniti nekatera ministrstva, s tem pa tudi subvencije, sofinanciranje in še kaj bi se našlo.

UKINITI MINISTRSTVO ZA GOSPODARSKI RAZVOJ IN TEHNOLOGIJO

Ministrstvo za gospodarstvo je eno najbolj nesmiselnih ministrstev. Socialisti so ga sicer potrebovali v svojem centralno-planskem gospodarstvu, danes pa se zdi, da je edini smisel obstoja uradnikov na ministrstvu, da delajo škodo produktivnim in pridnim podjetnikom in obrtnikom, ki jih omejujejo s 65 veljavnimi zakoni in 1.185 veljavnimi podzakonskimi akti (toliko zakonov in podzakonskih aktov je sproduciralo samo dotično ministrstvo). In kar jim ukradejo, delijo naprej s subvencijami in drugimi državnimi pomočmi. Torej, ne samo, da podjetnim ne pustijo dihati in jim kradejo denar, nakradeni denar delijo naprej tako, da povzročijo dodatno škodo. O tem sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/04/ukinite-subvencije-za-bozjo-voljo/) in navedel primer, kako škodljivo deluje podeljevanje državnih pomoči. Naloga države je, da zaščiti zasebno lastnino, ne pa da ukazuje, kdo bo s kom in na kakšen način posloval. V tržnem gospodarstvu so taka ministrstva škodljiva in nepotrebna, kako pa je zadeva delovala v socializmu, sem že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/).

UKINITI MINISTRSTVO ZA KMETIJSTVO, PREHRANO IN GOZDARSTVO

Tudi to ministrstvo je škodljivo, saj bi morali tudi kmetijstvo prepustiti zakonom ponudbe in povpraševanja. Kmetje dobijo največ subvencij, češ država tako pospešuje samooskrbo. Potrošnik od tega nima prav nič, kmetje pa kot zanalašč pridelujejo poljščine in vrtnine, ki na njihovi zemlji ne uspevajo. Zemljo, ki je še v lasti države, pa bi morali privatizirati. Edini namen uradnikov je, da si izmišljujejo različne standarde, kot je recimo o reji plemenskih svinj (http://www.reporter.si/slovenija/svinjski-nadstandard-ministra-%C5%BEidana/49490).

UKINITI MINISTRSTVO ZA KULTURO

Človek težko dojame, zakaj se denar deli samooklicanim umetnikom, katerih edino življenjsko poslanstvo ali vodilo je, da kandidirajo za davkoplačevalska sredstva za svoje nepotrebne in nesmiselne projekte. Na njihove razstave pride največ okoli 100 ljudi, da še to so prijatelji umetnika, ki živijo na isti način – so paraziti. In potem razlagajo, kako jih tujina ceni, Slovenija pa ne. Ja, saj te nihče ne zadržuje na tej strani Alp, zakaj pa ostajaš. Osebno ne rabim takega patriotizma umetnika, da govori, da se žrtvuje za Slovenijo s tem, ko ostaja. Prav z lahkoto preživim vse njegove umetniške performanse, ampak naj to počne s svojim denarjem, ne pa mojim. Prav nobenega razloga ni, da bi državljani, ki ne hodijo v gledališče, na slikarske razstave, ne obiskujejo muzejev, se ne navdušujejo nad posameznimi performansi ali pa si v knjižnicah ne sposojajo knjig, plačevali tistim, ki to počnejo in ki jih to veseli. Zakaj bi tem ljudem prisilno jemali denar in ga dali recimo pisatelju, ki za dober honorar (na račun davkoplačevalcev, seveda) napiše knjigo, ki jo potem proda v 100 ali manj izvodih. Večina slavnih svetovnih muzejev in gledališč ima zasebne donatorje, naj bo tako tudi v Sloveniji.

UKINITI MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN OPROSTOR

Še eno ministrstvo, ki samo greni življenje tistih, ki ga plačujejo. Pomislite, kot davkoplačevalec omogočiš plačo birokratu na ministrstvu, da ti potem ukazuje, koliko odprtin ima lahko hiša, kakšen naklon naj ima streha, kakšne barve je lahko kurnik ali svinjak in podobne traparije. Skratka, ministrstvo ne naredi ničesar dobrega, ampak je namenjeno omejevanju in škodovanju.

UKINITI MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT

Seveda, tudi to ministrstvo bi ukinili, saj je namenjeno socialistični indoktrinaciji naših otrok. Zato takrat, ko končajo šolanje, samo razmišljajo, kako bi se prisesali na državne jasli, kot samooklicani umetniki, o katerih sem pisal zgoraj. Najmanj, kar bi naredil, bi upravljanje s šolami prepustil zasebnikom. Osnovna šola bi se še vedno financirala iz javnih sredstev, ne bi pa več bila obvezna (zakaj ne bi bila obvezna, sem opisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/). Učitelje bi sicer še vedno financirala država, vendar bi se njihovo število zmanjšalo, povečalo bi se število učencev v razredu. Povedano drugače: zasebni upravitelj šole bi moral poskrbeti za optimalizacijo poslovanja in čim manjše stroške. Del srednjih šol bi sicer bil še vedno javen, medtem ko bi bile univerze povsem zasebne. Najboljše svetovne univerze se ne financirajo iz javnih sredstev, zato so tudi najboljše. Financirajo se iz šolnin in lastnih sredstev, ki jih dobijo z raziskavami in drugimi storitvami. Pri nas je zadeva naslednja. Profesor dobi plačo, med delovnim časom pa kot zasebnik (s pomočjo študentov) opravlja povsem zasebne raziskave in za to dobi plačilo. Ob svoji plači, seveda. Vzdrževanje univerz je še eden od ostankov socializma, ki se ga nikakor ne moremo znebiti. Na ta način bi se znebili fakultet, ki so same sebi namen in na katere se nihče ne vpiše. Enako je s profesorji.

UKINITI MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE

Podobno kot z izobraževanjem je z ministrstvom za zdravje. Zdravstvene domove in bolnišnice bi morali prenesti na zasebne upravljavce, ZZZS pa bi se moral preoblikovati v normalno zavarovalnico, ki jo je potrebno privatizirati. Na ta način bi lahko zavarovanci izbirali zdravstvene ustanove, kjer bi se zdravili, in sicer glede na ceno in kvaliteto storitve, in vrsto zdravstvenega zavarovanja, ki bi bilo zaradi konkurence cenejše kot sedanje ropanje državljanov, ko jim dajatev vzamejo s prisilo. Socialno šibki sloji bi se financirali s tako imenovanim negativnim dohodkovnim obdavčenjem (NIT, Negative Income Tax: http://www.investopedia.com/terms/n/negativeincometax.asp) in na ta način imeli možnost, da tudi sami izberejo ustanovo, ki jim najbolj ustreza ali ji najbolj zaupajo.

UKINITI MINISTRSTVO ZA INFRASTRUKTURO

Zakaj ga sploh imamo? Da popravlja ceste? Da gradi ceste državnim uradnikom in zajedavcem do vrat njihove družinske hiše? Skrbi za infrastrukturo? Pa kdo od vas sploh vidi, da so ceste boljše? Ne. Tudi železniške povezave s celotno infrastrukturo so take kot pred pol stoletja. Če bi državno lastništvo delovalo, bi imeli ceste in vlade tako, kot jih imajo na Japonskem. In nihče ni povedal še nobenega tehtnega razloga in podal dokaza, da država boljše organizira prometne in železniške povezave kot zasebniki in zasebni kapital. Prej nasprotno, kar kažejo primeri iz tujine.

UKINITI VRSTO NEPOTREBNIH DRŽAVNIH AGENCIJ, SKLADOV, ZAVODOV

Ob ukinitvi vrste ministrstev (ukinil bi še ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, v okviru katerega deluje, denimo, zelo škodljiv urad za enake možnosti), bi ukinil tudi cel niz nepotrebnih državnih agencij, skladov in zavodov (med drugim Banko Slovenije, RTV Slovenije), ki so namenjene izključno širitvi javnega aparata in kraji dodatnega denarja iz žepov davkoplačevalcev, katerim bi bilo na tak način privarčevanih med 5 in 10 milijard evrov. Kljub temu, da bi ob tem zmanjšali obdavčitev, bi imeli proračunski presežek – dovolj, da v nekaj letih pokrijemo javni dolg.

Skratka, porezal bi vrsto ministrstev in njihovih priteklin. Kaj pa javni uslužbenci? Če so tako dobri, kot pravijo, in nepogrešljivi, potem se bodo na trgu z lahkoto znašli. Ne maram pa (pravzaprav to sovražim), da bi pravijo, da se v javni upravi žrtvujejo za javno dobro. Seveda, z denarjem poštenih, pridnih in produktivnih državljanom, ki jim ga ukradejo.