Preveč ali premalo regulacije?

Značke

Alan Greespan, centralna banka, ECB, globalna kriza, Milton Friedman, neoliberalizem, regulacija, tiskanje denarja, zakonodaja, ZDA

Pred dnevi je Anže, eden od obiskovalcev tega bloga, zapisal takole: „Zdravo, imam eno vprašanje: kako pojasnjujete zadnjo finančno krizo v ZDA, ki je bila v največji meri posledica premalo regulacije ameriških bank? Če prav razumem, je v skladu s Hayekovo filozofijo manj regulacije dobra stvar, a tu kot kaže ni bila …“

O globalni finančni krizi sem že pisal, zato strnjeno in na kratko: do finančne krize je prišlo ravno zaradi prevelike regulacije. To, da so bančni sistemi deregulirani in da je finančno področje prepuščeno prostemu trgu, je mit. Če pogledamo Slovenijo, ima ta ravno finančno področje najbolj regulirano. Trenutno je v veljavi 192 finančnih zakonov (to je skoraj četrtina vseh veljavnih zakonov v Sloveniji) in 1.082 podzakonskih aktov s področja financ (vseh veljavnih podzakonskih aktov v Sloveniji je 18.017. (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRs.aspx). V ZDA, kjer je leta 2007 izbruhnila finančna kriza, je še slabše. V začetku leta sta profesorja Patrick A. McLaughlin in Richard Williams iz Mercatus Centra z univerze George Mason seštela vse federalne restruktivne regulacije in jih do leta 2012 naštela 1.040.940 (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage).

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman je pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Vlade namreč ne morejo ustvarjati blaginje, vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Zadnjo finančno krizo je povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank, kar nima nikakršne veze s kapitalizmom oziroma neoliberalizmom, kot stanje poimenujejo levičarji. Izvirni greh je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetij dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. K temu pa so banke silile vlade, ki so tiskale denar brez kritja in tako umetno (s poceni denarjem skušale) doseči gospodarsko rast. In, ne boste verjeli, za svojo politiko so najemale celo aktiviste, ki so hodili okoli bankirjev. Med temi je znana Madeline Talbott, ki je bankam s svojim obiskom prinašala boljše bonitetne ocene. Ne, ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Od šefov čikaških bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, je zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo. »Talboti«, ki so čez lužo postali sinonim za škodljivce, Madeline je že zdavnaj utihnila, v Sloveniji (in najbrž še kje) pa še vedno prevladuje mišljenje, da je krizo povzročil premalo reguliran trg.

Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma. In vlade so se na krizo spet odzvale napačno. ZDA so spet tiskale denar, podobno je v EU s tako imenovanim kvantitativnim sproščanjem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/), ki je regulacija. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci – če bomo seveda sploh preživeli.

Advertisements

Mokre sanje Podgorška in Židana po socialističnem določanju cen

Značke

cena izdelka, cene, Dejan Židan, Jože Podgoršek, Mercator, ponudba, povpraševanje, prosti trg, Silvester Šurla, socializem

Priznam. Ko sam kupujem hrano (kar je sicer redko, ker to počne kdo drug v imenu mene), jo kupujem v Mercatorju. Ne zato, ker bi bil najboljši ali najcenejši trgovec, ampak zato, ker mi je najbližje. A to je moja svobodna odločitev, čeprav s tem podpiram tudi kakšnega nekonkurenčnega pridelovalca hrane, ki bi moral po logiki trga že zdavnaj propasti. Tako pač je. Potrošnik se sam odloči, kje bo kaj kupoval, zakaj tako dela, je njegova stvar. Trgovci pa si prizadevajo, da bi potrošnike na tak ali drugačen način privabili, običajno z nižjimi cenami. Človek namreč na zadeve vedno gleda skozi denarnico, zato tiste pravljice, da je večina pripravljena več plačati za »slovenske izdelke«, kar pozabite. Nekateri res, toda večina ne.

In kako trgovec lahko ponudi nižjo ceno? Načinov je več, vendar običajno tako, da živilske in kmetijske proizvode kupi pri tistem dobavitelju ali proizvajalcu, ki je najcenejši. Toda ker trg ni nekaj statičnega, cena pa se oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja, tudi najcenejši ponudnik lahko čez noč postane najdražji. Ker so pač drugi ponudniki znižali stroške prdelave, postali bolj konkurenčni in so zato trgovcu svoj proizvod ponudili po nižji ceni. Kaj zdaj?

Zamislite si, da imate svojo trgovino in v njej prodajate, recimo, tudi čebulo po 2 evra za kilogram. Kupujete jo pač pri nekem pridelovalcu, toda kmalu opazite, da je prodaja čebule v vaši trgovini drastično upadla. Po kratkem preiskovanju ugotovite, da jo okoliška konkurenca prodaja po 1,5 evra za kilogram. Ima drugega dobavitelja, ki čebulo uvaža. Ker niste ne Rdeči križ ali Karitas ne socialna ustanova ali Mati Terezija, imate dve možnosti: ali odpoveste pogodbo pridelovalcu ali mu ponudite, da jo pri njem še naprej kupujete, ampak po nižji ceni. Z izgubo pri prodaji trgovec pač res ne more prodajati, pa naj si bo ta čebula še tako »domača« ali »z dežele«. Zdaj ima tudi pridelovalec dve možnosti: ali ponudbo zavrne, češ bom že našel trgovca, ki jo bo kupil po taki ceni, kot si to jaz želim, ali pa pristane na nižjo odkupno ceno. Običajno se zgodi slednje.

Zdaj pa pozor. Na sejmu Agra (http://www.reporter.si/slovenija/na-agri-predstavili-program-razvoja-pode%C5%BEelja/54697) je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek (ja, tudi takega varuha imamo, ne boste verjeli) tak dogovor označil za nepošteno poslovno prakso (https://www.sta.si/2168399/na-agri-optimisticno-varuh-odnosov-v-prehranski-verigi-lahko-prepreci-nepostene-prakse). Takole je poročala STA (www.sta.si): »Kot primer je navedel jemanje denarja iz žepa dobaviteljev, ko eden od trgovskih sistemov zahteva od pridelovalca za 9,2 odstotka dodatnih popustov, kar lahko pri enem trgovcu znese pol milijona evrov, ki pridejo nazaj v trgovski sistem.« Zakaj pa? Pridelovalec ima vse možnosti, da trgovčevo ponujeno ceno z gnusom zavrne. Če bo lahko čebulo prodal drugemu trgovcu za višjo ceno, je to samo dobro zanj. Vendar to še ni najhujše. Dušan Pšeničnik z direktorata za trg na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo je rekel: »To, da smo v Sloveniji podpisali kodeks vseh deležnikov v prehranski verigi, je bil po njegovem mehek korak, ki pa ni dovolj, zato pozivajo k poštenemu delovanju na trgu in oblikovanju dobrih praks. Če tega ne bo, bo možno ukrepanje.«

Halo! Kaj to pomeni? A bo država zdaj trgovca prisilila, da čebulo odkupi po tisti ceni, ki jo bosta postavila pridelovalec in nek uradnik? Seveda so vsi birokrati, ki so se zbrali na Agri, imeli v mislih enega samega trgovca – Mercator. Od kar je v lasti Hrvatov, je vsem trn v peti, kar je odlično v uvodniku Reporterja (www.reporter.si) opisal tamkajšnji urednik Silvester Šurla. Žal njegovega komentarja še ni v celoti na spletu, samo povzetek na STA (https://www.sta.si/2168207/reporter-napoleon-iz-zivalske-farme-24-8). Takole je menil: »Pri socialistih je vedno problem, da eno govorijo, drugo pa delajo. Židan ne brani interesov državljanov, ampak interese privilegirane elite. Začel je žugati zasebni trgovski družbi v tuji lasti, ki menda slovenskim potrošnikom prodaja prevelike količine svinjine hrvaškega porekla (…) Takšne politične intervencije običajno nimajo uspeha. Potrošnik si zlepa ne pusti vzeti svobode, kaj lahko kupuje in česa ne. Če ni zadovoljen s ponudbo v eni trgovini, gre v drugo. Židan to dobro ve, zato se je spravil na samo enega trgovca. (…) Židan bi rad določal ponudbo svinjine v Mercatorju glede na poreklo mesa. Slovenska svinjina iz velikih industrijskih farm ni nič bolj kakovostna kot hrvaška, madžarska ali avstrijska, ima pa višjo ceno.«

Seveda, socialisti nikakor ne razumejo delovanja trga. Še več. Zanje je delovanje trga zlo neoliberalnega kapitalizma, čeprav gre za institut, kjer svobodni ljudje prostovoljno menjajo blago in storitve. Pridelovalca čebule nihče ne sili, da mora prodajati svoj pridelek pri točno določenem trgovcu, prav tako trgovca nihče ne sili, da nabavlja čebulo pri določenem pridelovalcu. Dokler se seveda ne vmešajo levičarji, birokrati, ki bi radi posegli v ta prostovoljni odnos in določali ceno blaga in storitev. Še več. Radi bi določali ceno, po kateri je trgovec prisiljen kupiti čebulo in ceno, po kateri jo lahko prodaja naprej. Zato ker je tako predpisala država, regulacijo pa ovila v »skrb za potrošnika«, ki je ena najbolj zlorabljenih besednih zvez. Kako je to potekalo v »uspešnem« samoupravnem socializmu, si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Pri levičarjih gre seveda za njihovo doktrino »pravične cene«, gre za njihovo prepričanje, da za vsako blago ali storitev (ne glede na povpraševanje, morebitno pomanjkanje te dobrine) obstaja »resnična«, »prava« cena. Torej ima tudi čebula svojo »objektivno«, »pošteno« ceno. Težava je le, da tako ceno ne določa trg, ampak jo določajo nekakšni modreci. Če oni rečejo: cena čebule je taka, po taki ceni jo mora Mercator odkupiti in pika. Seveda, modreci določijo tudi stroške pridelava, skratka vse, kar nadzoruje tako imenovani varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. In zdi se, da je njegova funkcija točno ta – da birokratsko ovira svobodni trg ter prostovoljne poslovne odnose med trgovcem in pridelovalcem, sam pa je nek modrec.

Ceno nekega izdelka ali storitve določata ponudba in povpraševanje, njegova vrednost pa subjektivna presoja posameznika (potrošnika), ki tehta, ali bo nakup izdelka ali storitve zadovoljil njegove potrebe za ceno, ki je ponujena. Torej nekdo lahko kupi čebulo za dva evra, drugemu se bo zdela predraga. Ker je drugih več, bo trgovec nabavljal čebulo po nižji ceni in jo prodajal po 1,5 evra. Tako bodo zadovoljni tako tisti, ki so prej kupovali kilogram čebule po dva evra, kot tisti, ki se jim je zdelo 1,5 evra za kilogram predrago. Čebula namreč nima vrednosti zato, ker je pridelovalec vložil toliko in toliko dela v pridelavo, ampak zato, ker izpolnjuje in zadovoljuje želje in potrebe potrošnikov. Če pa se s planskim gospodarstvom vmeša država, te prostovoljne tržne odnose poruši. In verjemite – čebula bi se prodajala nekajkrat dražje.

Šifra: Evrabija

Značke

Bat Ye´or, Dunajska vrata, Eurabia, Evrabija, Fjordman, Hallgrim Berg, islam, muslimani, Oriana Fallaci, Peder Are Nøstvold Jensen, Strasburška resolucija, The Eurabia Code

Pred leti je norveški bloger Fjordman (https://en.wikipedia.org/wiki/Fjordman) na blogu Dunajska vrata (www.gatesofvienna.blogspot.com) napisal esej z naslovom Šifra: Evrabija (The Eurabia Code). Odličen tekst, ki kronološko razkriva, kako so vodilni takratne Evropske gospodarske skupnosti (EGS) Evropo prodali muslimanom, je zbudil precej pozornosti. Tako zelo, da ga je začela iskati policija, dokler se ni razkrilo, da gre za danes 40-letnega Pedra Areja Nøstvolda Jensena.

Levičarji so mu očitali ekstremizem, rasizem in versko nestrpnost, vendar se je vse, kar je takrat zapisal, do danes uresničilo, tekst je še vedno aktualen. Pri pisanju si je pomagal s spoznanji zgodovinarke Bat Ye’or (https://en.wikipedia.org/wiki/Bat_Ye%27or), ki je v raziskavi Evrabija (http://www.amazon.com/Eurabia-Euro-Arab-Axis-Bat-Yeor/dp/1611473144) razkrila bistvo strašljivega načrta, kako bi Evropa postala privesek arabsko muslimanskega sveta. Tako Fjordman kot Ye´orjeva sta sledila zgodovinskim prelomnim točkam in sprejetim dokumentom. Evrabija je v bistvu politični načrt, ki bi na območju Sredozemlja vzpostavil politično tvorbo kot je bil Rimski imperij. Začelo se je pred več kot 50 leti, ko je Charles de Gaulle, jezen, ker je Francija izgubila kolonije v Afriki, za to obtožil ZDA ter začel protiameriško in protiizraelsko gonjo. Veliko je pripomogel tudi II. Vatikanski koncil, ki je katoliško cerkev odprl islamu. Tezo papeža Pavla VI so prve sprejele Francija, Italija in Španija, zato ni čudno, da je v omenjenih državah tudi največ muslimanov.

Nato je prišlo usodno leto 1975, ki je »goničem kamel«, kot jih imenuje Fallacijeva (http://www.bukla.si/?action=books&book_id=9438), na široko odprl vrata v zahodno Evropo. Sprejeli so Strasbourško resolucijo (o tem je pisala tudi revija Reporter: http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/islamizacija-evropa-se-spreminja-v-evrabijo/49879), ki je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (danes EU) sprejeta julija 1975. »Moj bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« v svoji knjigi pravi Oriana Fallaci. Resolucijo so narekovali muslimani, in sicer po kratki »naftni vojni« dve leti prej, ko so arabske države razglasile naftni embargo na ZDA in na vse države, ki ne bodo sprejeli njihovih političnih zahtev. Devet držav EGS je popustilo islamskemu izsiljevanju, čeprav se kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972, ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci, še ni dobro sprala.

Od tedaj naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evro-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavili so izraz Evrabija. Če je bilo v tistem času v Evropi po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva dobrih dva odstotka muslimanov, jih je danes uradno 44 milijonov (neuradno še več) oziroma okoli šest odstotkov. Statistika Združenih narodov kaže, da se je njihovo število v Evropi samo v zadnjih 25 letih povečalo kar za 142,6 odstotka, projekcije pa so skrb vzbujajoče. V naslednjem poldrugem desetletju bo delež muslimanov presegel deset odstotkov, še poldrugo desetletje kasneje bo muslimanov že tretjina Evropejcev. To se povsem ujema z obdobji, ko bo Arabcem zmanjkalo nafte.

Evropska mesta so se začela polniti z muslimani v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Postajali so delovna sila, ki so jo evropski levičarji potrebovali na volitvah, saj je klasični delavski razred izginjal. To je tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino.

Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja sredi Evrope staroselci še niso doživeli. Nihče ni oporekal, ko je bil Abraham označen za muslimana in ne za začetnika Izraela, nihče ni povzdignil glasu, ko so Jezusa označili za »ponesrečenega« pred-Mohameda, ki je popival in seksal vsepovprek. Seveda je na simpoziju tekla beseda tudi o muslimanskih priseljencih, ki ne smejo biti samo enakovredni, ampak imeti enake pravice kot državljani, ki jih gostijo.

Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak, ne, ne boste verjeli, sam prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi (več o tem, kako si muslimani prilaščajo dosežke zahodne civilizacije lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/12/kako-si-islam-lasti-gospodarski-napredek-zahoda/). Take norosti so se vrstile po zahodni Evropi, vse je bilo začinjeno z antisemitizmom, protiameriško držo in z zaničevanjem krščanstva, vrh pa je bil septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi. Poročilo je ponižalo evropsko civilizacijo in krščanske vrednote ter še bolj odprlo vrata islamu. Uprl se je samo norveški parlamentarec Hallgrim Berg (http://www.visjonnorge.com/artikkel/article/1037471). Govor tega pokončnega moža, ki se še danes na Norveškem bori proti islamizaciji, je kot opozorilo tako pomemben, da si zasluži, da ga objavim v celoti:

»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. Te resničnosti vi sploh ne poznate, popolnoma je zasenčena z izgovorom, da je Zahod o islamu vedno pripovedoval kup laži. In jaz ne bom nikoli sprejel poročila, ki ne zavzame stališča do drame muslimanskih žensk, ampak jo prikrije. Nikoli ne bom volil za poročilo, ki se ne dotakne človekovih pravic v islamu, ampak se ji izogne, ki sicer govori o človekovih pravicah, vendar od islama ne zahteva spoštovanja človekovih pravic. Poleg tega je to poročilo, ki zamolčuje resnico o palestinskem problemu. O širjenju fundamentalizma, o negativnih vidikih islama. Evro-arabski dialog, gospodje?! Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. Toda liberalna misel in intelektualna velikodušnost ne delujeta, ko sta samo na eni strani. Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? Ali imamo kakšen razlog za prepričanje, da nameravajo oni storiti isto, namreč to, da bi v islamskih državah razložili velikanski doprinos, ki so ga krščanstvo in zahodne vrednote prinesli povsod in vsakomur? Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? Ali imamo kakšen razlog za to, da bi menili, da bo študij naših zakonov in naše misli uveden na njihove pravne fakultete, na njihove univerze, na njihove šole. Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….«

Ni dokončal. Hillgramu je predsednik Šved Anders Björck odvzel besedo. Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. V Franciji, kjer delež muslimanov dosega skoraj osem odstotkov prebivalstva, jih je že okoli 2.000. Eden najbolj vplivnih voditeljev Dalil Boubakeur s tem ni zadovoljen. Moralo bi jih biti 4.000, da bi zadostili potrebam, je dejal po rodu 75-letni Alžirec, celo nosilec francoskega odlikovanja nacionalnega reda za zasluge, in človek, ki je ob smrtonosnem napadu na revijo Charlie Hedbo govoril, da napad nima veze z islamom. Zato mu je 65-letni Sami Aldeeb, ugledni švicarski profesor palestinskega rodu, v odprtem pismu, ki so ga objavili le redki mediji, zapisal, da očitno pozablja, da je napad v Parizu povsem skladen s koranom, kjer piše, da je treba uničiti tiste, ki kritizirajo preroka Mohameda. »Islam ste poskusili razbremeniti tega napada,« je menil Aldeeb, ki je Boubakeurju očital posmehovanje žrtvam napada. Vprašal ga je, kje misli, da so se napadalci navzeli skrajnih idej: »Mar ne v pridigah imamov v džamijah?«

Ni samo v Franciji tako. V Veliki Britaniji je 1.700 registriranih mošej, v Nemčiji, kjer naj bi bilo uradno (samo) štiri milijone muslimanov, jih imajo »samo« okoli 400 (ob 2.600 molilnicah), v Belgiji okoli 300, mošej ni samo v 13 evropskih državah in žal Slovenije (če odmislimo tisto izpred sto let v Logu pod Mangartom) kmalu ne bo več med njimi. Po drugi strani se zapirajo katoliške in protestantske cerkve ter spreminjajo v džamije. Soeren Kern, raziskovalec islama iz skupine za strateške študije v Madridu, pravi, da so v Veliki Britaniji od leta 1960 zaprli 10.000 cerkva, v Nemčiji od leta 2000 500 (v naslednjih letih bodo zaprli še 700 katoliških cerkva), v Franciji samo v tem desetletju 70, na novo pa jih je bilo zgrajenih samo 20. Povedano drugače, evropska krščanska tradicija, kakršno smo poznali, izginja z islamizacijo, ki pa jo ščiti levičarska multikulturnost. In to ljudje, ki se danes sklicujejo celo na Sigrid Hunke, leta 1999 umrlo nemško raziskovalko religij, ki je zagovarjala superiornost islama, in trdila, da bodo muslimani Evropo osvobodili krščanstva. In kdo je bila gospa Hunke? »Eruditka, kolikor hočeš, inteligentna, kolikor hočeš, vendar zajebana nacistka,« je o njej zapisala Fallacijeva in spomnila, da je bila Hunke pripadnica SS, ki je zagovarjala nujnost hitrega rasnega čiščenja.

To je samo del tega, o čemer piše Fjordmen, marsikaj sem dodal. Celoten njegov tekst si lahko preberete tukaj (http://gatesofvienna.blogspot.com/2006/10/eurabia-code_19.html), kasnejšo dopolnitev pa tukaj (http://www.brusselsjournal.com/node/3590).

Za tekoče spremljanje dogajanja priporočam še spletni strani: www.swedishsurveyor.com in www.themuslimissue.wordpress.com.

Slovarček pojmov za razumevanje levičarjev

Značke

Levica, levičarji, slovarček

Ko poslušate levičarje, morate biti zelo pozorni, kaj govorijo. Uporabljajo kup fraz in besednih zvez, za katere mislite, da jih poznate, da besede pomenijo, kar pomenijo, ker ti tako pravijo zdrav razum in izkušnje, vendar se izkaže, da levičarji z nekaterimi pojmi mislijo povsem nekaj drugega. Zdi se, da je poskus definiranja teh izrazov, ki jih uporablja levica, Sizifovo delo, ker jih ves čas dopolnjujejo in jim dajejo nek drug pomen, kljub temu bom poskusil narediti slovarček izrazov, kaj za levičarje pomeni nek pojem. Ne bo sicer povsem izvirno, ker sem si pomagal z definicijami ameriškega pisatelja britanskega rodu Johna Derbyshira (https://en.wikipedia.org/wiki/John_Derbyshire), ki so objavljena na spletu (http://www.johnderbyshire.com/Opinions/Spoofs/devilsdictionary.html), in hrvaškega blogerja nReakcija (www.nreakcija.wordpress.com), ki je vendarle geografsko bližje (https://nreakcija.wordpress.com/2014/04/14/rjecnih-sasvim-znanih-pojmova/). Nekateri pojmi in razlage so dodani, ker so pač izvirno slovenski. Tako je nastal ta slovarček pojmov za razumevanje levičarjev.

AKTIVIST – Borec za pravice, plačan iz domačega ali tujega proračuna.

ANTIFAŠIST – Borec proti desni politični opciji, kapitalizmu in prostemu trgu. Meni, da je svoboda govora omejena (glej SVOBODA GOVORA).

ATEIST – Dober državljan.

BREZPLAČNO ŠOLSTVO – Šolstvo, ki ga plačujejo davkoplačevalci in je pod nadzorom levičarskih pedagogov.

BREZPLAČNO ZDRAVSTVO in 100-ODSTOTNA PISMENOST – Oblika življenja na Kubi, ki jo razumejo diplomanti družboslovja, kubanski migranti v ZDA pa ne.

CENZURA – Dejanje, ko državni organ zavrne izplačilo javnih sredstev kulturnikom, nevladnim organizacijam, homoseksualnim skupinam in drugim.

ČLOVEKOVE PRAVICE – Neodtuljiva pravica do iPhona, LED televizorja, hiše z bazenom, vode, interneta, gozda, avtomobila in dobro plačane službe v javnem sektorju (najmanj 10.000 evrov bruto).

DAVČNE OLAJŠAVE ZA BOGATE – Davčne olajšave.

DARWINIZEM – Ideja, ki poganja zlobne elite neoliberalnega kapitalizma.

DEMOKRACIJA – Prevlada levičarskih idej. Nasprotno od tiranije (glej TIRANIJA).

DIALOG – Proces, kjer oseba višje v hierarhiji predava principe politične korektnosti, oseba nižje v hierarhiji pa jo posluša in hvali.

DRASTIČNO ZMANJŠANJE JAVNEGA SEKTORJA – Drastično zmanjšanje delovne obremenitve zaposlenih v javnem sektorju.

DRHAL – Skupina državljanov, ki pred sodiščem mirno protestira proti krivicam v sodstvu. Nasprotno od mirnih protestov (glej MIRNI PROTESTI).

DRUGAČNOST – Uvajanje šeriatskega prava v Evropi.

DRUŽBENI DOGOVOR – Dogovor med sindikati javnega sektorja za družbeno spremembo. (glej DRUŽBENA SPREMEMBA)

DRUŽBENA SPREMEMBA – Povečanje davkov za povečanje javnega sektorja in boljše plače javnih uslužbencev.

DRUŽINA – Preživela oblika skupnosti.

DRŽAVLJANSKE PRAVICE – Pravice, ki jih imajo podporniki leve (glej LEVA POLITIČNA OPCIJA) in sredinske (SREDINSKA POLITIČNA OPCIJA) politične opcije.

DRŽAVLJANSTVO – Zastarel in rasističen institut, ki nezakonitim priseljencem v neki državi onemogoča, da bi sodelovali na volitvah.

DRŽAVNA PODJETJA – Oblika programa državne pomoči zaslužnim svetovalcem, lobistom, nekdanjim ministrom, agencijam in drugim.

DRŽAVNE INVESTICIJE – Zapravljanje denarja davkoplačevalcev.

DUHOVNIK – Pedofil.

DVG – Angleško Designated Victim Group. Kratica za žrtve vseh skupin ljudi, razen tistih, ki v sebi nosijo izvirni greh patriarhalnosti (moški), rasizma (belci), verskih zločinov (katoličani) in heteronormativnih prestopkov (heteroseksualni moški).

EKOFEMINIZEM – Prepričanje znotraj ekologije (glej EKOLOGIJA), da je ženska del narave, ne človeka.

EKOLOGIJA – Prepričanje, ki temelji na dualizmu Narava – Človek, kjer je narava vir vsega dobrega, človek pa vir vsega slabega.

EKONOMIJA – Znanstveno dokazana in racionalna je vsaka ideja, ki poveča politično in ekonomsko moč nas in naših prijateljev.

ENAKOST: Degradacija produktivnega dela prebivalstva prek kraje denarja z davki in omejevanja podjetniške svobode. Enakost je najsvetejša dogma levice.

EPIDEMIJA – Človeško delovanje, ki ni povezano z zavestnim ravnanjem (na primer epidemija nasilja, droge, mladostniških nosečnosti).

EVOLUCIJA – Ideologija za zatiranje revnih.

FANATIZEM – Izražanje konservativnih mnenj in podpora prostemu trgu.

FEMINIZEM – Skupek čustev grdih in nesrečnih žensk ter moških, ki jim primanjkuje testosterona, ki rezultirajo v politična, družbena, ekonomska in verska stališča.

GOSPA – Homofoben (glej HOMOFOB) izraz za poročeno žensko.

GOSPOD – Homofoben (glej HOMOFOB) izraz za poročenega moškega.

GOSPODIČNA – Seksističen izraz za neporočeno žensko.

HBD – Angleško: Human Biodiversity. Družbeni konstrukt desničarjev, po katerem se ljudje med seboj razlikujejo po genetskem poreklu, višini, barvi kože, barvi oči, laseh in drugem.

HINAVŠČINA – Prepričanje v obstoj moralnih vrednot.

HOMOFOB – Človek, ki meni, da penetracija moškega splovila v moški rektum ni najsvetejše duhovno in telesno dejanje v spolnosti. Homofob se po zlobi lahko primerja z rasistom (glej RASIST).

HOMOFOBIJA – Ideologija homofobov (glej HOMOFOB).

ILEGALNI MIGRANT – Oseba, ki ob vstopu v tujo državo lahko krši zakone in je upravičen do socialne pomoči.

INDIVIDUALNOST – Grabežljivost, sebičnost. Nasprotje kolektivnosti (glej KOLEKTIVNOST).

INTELEKTUALEC – Politično korekten družboslovec.

ISLAMOFOB – Zagovornik islamofobije (glej ISLAMOFOBIJA).

ISLAMOFOBIJA – Prepričanje, da musliman nima pravice vdreti v uredništvo Charlie Hebdo in postreljati karikaturiste.

IZDAJALEC – Človek, ki v zasebnem sektorju dela za manjšo plačo kot jo od delodajalca zahteva sindikalist.

IZOBRAŽEVANJE – Dejavnost, ki jo v kratkih časovnih intervalih med političnim lobiranjem in počitnicami opravljajo člani sindikata vzgoje in izobraževanja.

JAVNI SEKTOR – Program pomoči za levičarje (sociologe, humaniste, filozofe in druge).

JAVNI USLUŽBENEC – Človek, ki se žrtvuje za državljane. Je vzor vsakemu zaposlenemu v zasebnem sektorju, kako je treba deliti. Nasprotje podjetniku. (glej PODJETNIK)

JAVNO DOBRO – Državna lastnina, s katero za svoj žep in na strošek državljanov upravljajo državni birokrati.

KAPITALIST – Človek, ki krade denar javnemu sektorju in sindikatom ter tako kopiči bogastvo, ki ga noče deliti z drugimi.

KLEROFAŠIST – Človek, ki meni, da lahko njegovo versko prepričanje vpliva na njegova politična stališča.

KMEČKO – Negativno, slabo, neumno, nazadnjaško, konservativno.

KOLEKTIVNOST – Nesebičnost, skupnost. Nasprotje individualnosti (glej INDIVIDUALNOST).

KOMUNIST – Oseba, ki nedvoumno deluje z najboljšimi nameni, čeprav obstaja velika verjetnost, da so njegove teorije zmotne.

KONSERVATIVNO – Proti levo.

KONTROVERZEN – Konservativen.

KSENOFOBIJA – Nagnjenost ljudi, da se povezujejo s sebi podobnimi.

LEVA POLITIČNA OPCIJA – Napredna, miroljubna, človekoljubna politična opcija.

LGBT – Magični akronim Svetega reda enakosti, ki vsako leto dobi novo črko (zdaj je že LGBTQI2S), da bi zadostil potrebi po večji pravičnosti in enakosti. Člani so moralno najvišja in najbolj pomembna bitja, ki so kadarkoli hodila po planetu. Njihove pravice so nad vsemi drugimi pravicami, ki so pomembnejša od kateregakoli drugega družbenega vprašanja.

LIBERALNO KATOLIŠTVO – Levičarstvo ateistično krivoverstvo, kjer je Jezus Kristus zamenjan z Eltonom Johnom.

LOOKIZEM – Poniževanje ljudi, običajno žensk. Nasprotje feminizmu (glej FEMINIZEM).

MAINSTREAM – Levo.

MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE – Sodišče, sestavljeno iz levičarskih pravnikov Evrope in Tretjega sveta, ki se je zavezalo, da bo sodilo in kaznovalo Henryja Kissingerja, ker je preprečil komunistični udar v Čilu, s tem pa ljudi prikrajšal za brezplačno zdravstvo in šolstvo.

MEDNARODNA ZAROTA – Prodaja državnega premoženja tujcem.

MEDNARODNO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE – Skupina levih pravnikov, ki razsoja v korist LGBT, temnopoltih, izbrisanih, kriminalcev, teroristov.

MIR – Pomiritev in sodelovanje z diktatorji in teroristi.

MIROVNI PROCES – Prizadevanje za mir (glej MIR) oziroma proces, ki poteka tako počasi, da postane dolgčas tudi kriminalcem in teroristom.

MIRNI PROTESTI – Skupina levih protestnikov, ki z granitnimi kockami v rokah in spopadi s policijo zahteva revolucijo oziroma padec desno usmerjene vlade.

MIZOGINIJA – Ideologija moških, ki ne sprejemajo feminizma.

NATIVIZEM – Ideologija, ki meni, da nezakoniti priseljenci ne smejo uživati istih državljanskih pravic kot domačini.

NACIONALIZEM – Če ženska obtoži ilegalnega migranta, da jo je posilil.

NENASILNI PRESTOPNIKI – Tatovi, vlomilci, odvisniki.

NEOLIBERALEC – Človek, ki nekaj ve o ekonomiji, pa mu tega ne smejo priznati.

NEOLIBERALNI KAPITALIZEM – Hudičeva ideologija, vzrok vseh ekonomskih in drugih težav v današnjem svetu. Neoliberalni kapitalizem se lahko uporablja kot psovka za tiste, ki nasprotujejo državni lastnini in podpirajo privatizacijo ali kot sredstvo za zastraševanje državljanov, da jim bo na primer neoliberalni kapitalizem vzel vse ugodnosti, ki so jih uživali. Opozorilo: izraz neoliberalni kapitalizem ne sme uporabljati v kontekstu pop-rock koncertov, drage športne opreme, mobilnih telefonov ali poceni letalskih kart in taksi službe.

NEPRIMERNO – Resnično, vendar izključno iz političnega razloga.

NEVLADNA ORGANIZACIJA – Organizacija, ki jo financirajo prek proračuna davkoplačevalci in opravlja dejavnosti, ki jih vlada ne. Nevladne organizacije so istočasno zakonodajni, izvršilni in sodni organ oblasti.

NI PRAVICE, NI MIRU – Dajte denar ali pa bomo protestirali in razgrajali.

OBČINA – Z mejo predpisana geografsko zaokrožena celota, ki loči eno politično elito od druge.

OBNOVLJIV VIR ENERGIJE – 200 metrov visoka vetrnica, ki stane milijon evrov in daje energije za manjši domači hladilnik.

OBSODBA POVOJNIH POBOJEV – Etno-mazohistični ritual domobrancev.

OROŽARSKI LOBI – Skupina ljudi, ki nasprotujejo mišljenju, da sta edina oborožena civilista bančni ropar ali muslimanski terorist.

PERFORMANS – Predstava, kjer se iz proračuna plačan diplomirani humanist slači na odru. Ne smemo mešati z ekshibicionizmom.

PLURALIZEM – Izražanje enakih ali podobnih političnih, verskih in svetovnonazorskih stališč na različen način.

PODJETNIK – Človek, ki brezobzirno izkorišča delavce in na račun njih ustvarja dobiček. Nasprotno kot javni uslužbenec (glej JAVNI USLUŽBENEC).

PODJETNIŠTVO – Ideologija podjetnikov (glej PODJETNIK).

POLITIKA – Eden od načinov, kako priti do davkoplačevalskega denarja.

POPULIZEM – Negativen pojav v demokraciji, ko aktualna vlada sledi željam ljudstva, ne pa levim elitam in parazitom proračuna.

POROKA – Arhaični heteroseksualni institut za zatiranje žensk in zlorabo otrok.

POSILSTVO – Zapeljevanje in osvajanje feministke.

POZITIVNA DISKRIMINACIJA – Oblika kaznovanja uspešnih in sposobnih posameznikov, običajno podjetnikov (glej PODJETNIK).

PRIMITIVEC – Človek, ki verjame v delitev in različnost med spoloma, ki verjame, da družino tvorita moški in ženska, ki si prizadeva za tradicionalne vrednote in podobne neumnosti, ki jih je moderni levičar odvrgel in se tako rešil spon preteklosti.

PRIVATIZACIJA – Zločin proti državljanom.

PROGRESIVNOST – Ideje leve ideologije.

PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ – Izmišljotina neoliberalcev, da bi zmanjšali materialne pravice javnih uslužbencev. Po prepričanju levičarjev, primanjkljaja nikoli ni, tudi če so odhodki višji kot prihodki.

RASA – Družbeni konstrukt, ki je služil Evropejcem za zatiranje azijskih, afriških in ameriških staroselcev.

RASIST – Človek z najhujšo obliko moralne pokvarjenosti. Človeški jezik ne premore izrazov, da bi opisali zlobo človeka, ki je rasist. Rasist je običajno Evropejec. V novejšem času se pojavlja več različic rasistov: kulturni rasist (nasprotnik delitve proračunskih sredstev kulturnikom), verski rasist (nasprotnik islamizacije Evrope), politični rasist (nasprotnik levih političnih strank), prosvetni rasist (zagovornik zasebnega šolstva), zdravstveni rasist (zagovornik zasebnega zdravstva), socialni rasist (nasprotnik socialne države), vremenski rasist (človek, ki meni, da na manjšo produktivnost Grkov nhe vpliva vreme) in drugo.

RASIZEM – Ideologija rasistov, da bi se svobodno odločajo, s kom bodo delali in s kom ne.(glej tudi RASIST)

RAZLIČNOST – Del neoliberalne ideologije ki meni, da so ljudje med seboj različni.

RAZNOLIKOST – Oblika največjega možnega števila ljudi različne barve kože, spola, spolne usmeritve in nacionalnosti, vendar z minimalnim razlikovanjem glede ideološkega pogleda na svet.

REAKCIONAR – Človek, ki nasprotuje idejam LGBT.

RELIGIJA MIRU – Islam. Vse druge religije so militantne.

REPARACIJE – Denarja sredstva za poplačilo potomcev črnih sužnjem, ki so jih zasužnjili Evropejci, ko so prišli v ZDA.

RETARDIRANEC – Človek, ki išče delo v zasebnem sektorju.

REVŠČINA – Neposredna posledica neoliberalnega kapitalizma. Revščina se definira z višino socialnih prejemkov. Revščina nikakor ni povezana z dejanskim ekonomskim stanjem.

SAMOZAVEST – Oholost, narcisoidnost, individualnost.

SEKULARIZIRANA DRŽAVA – Država, kjer so vlogo cerkve prevzeli birokrati, nevladne organizacije, pravoverni novinarji in profesorji družboslovnih fakultet.

SEKSIZEM – Vabilo na kavo ženski v dvigalu.

SOCIALIST – Glej KOMUNIST.

SOCIALNA PRAVIČNOST – Višji davki za še večji javni sektor.

SOCIALNO KONDICIONIRANJE – Vera v magično moč feminističnih institucij, da bi s prevzgojo spremenile milijon let staro moško slo po privlačnih ženskah, v tako moško slo, po katerem postanejo za moškega privlačne tudi debele in grde ženske.

SODOMIJA – Pošiljanje otrok k verouku.

SODSTVO – Organ, ki obsoja posameznike, ki nasprotujejo idejam multikulturalizma (glej MULTIKULTURALIZEM), reparacijam (glej REPARACIJE), obnovljivim virom energije (glej OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE), LGBT (glej LGBT), komunistom (glej KOMUNIST), javnemu sektorju (glej JAVNI SEKTOR) in drugemu, za kar si prizadevajo levičarji.

SOLIPSIZEM – Prepričanje, da so vsi od rojstva levičarji. Odkloni so možni zaradi napačne vzgoje.

SOVRAŽNI GOVOR – Zahteve po uravnoteženosti proračuna, deregulaciji, varčevanju oziroma vsakršna podpora kapitalizmu ali neoliberalizmu. Tudi izražanje ne dovolj pozitivnih stališč o LBGT, muslimanih, Romih in drugih.

SPECIZEM – Diskriminacija na podlagi vrste. Ljudje in živali imajo enake pravice.

SPOL – Skupek čustev, počutij, političnih stališč, želja in fantazij, ki vsakega posameznika opredeljujejo povsem individualno. V nazadnjaških časih so zmotno mislili, da spol definira struktura kromosomov, reproduktivnih človeških organov in endokrini sistem, danes je ta kvalifikacija nesprejemljiva tudi za živali (gay pingvini, lezbične srne)

SPOLNA IDENTITETA – Materializacija spolnega počutja, na primer transsubstanciacija penisa v vagino. Ljudje, ki to negirajo, so nevedni, bolni in nevarni.

SREDINSKA POLITIČNA OPCIJA – Leva politična opcija. (glej LEVA POLITIČNA OPCIJA)

STRATEGIJA RAZVOJA – Centralno planiranje.

SUBVENCIJA – Transfer denarja od davkoplačevalcev k prijateljem, ki zagovarjajo levičarske ideologije.

SVOBODA – Nošenje majice z likom Che Guevare.

SVOBODA GOVORA – Pozivanje na večjo obdavčitev podjetnikov in drugih zlobnih kapitalistov.

SVOBODNA IZBIRA – Umor človeškega zarodka v maternici.

TERORIST – Borec za svobodo.

TIRANIJA – Prevlada desničarskih idej. Nasprotno od demokracija (glej DEMOKRACIJA).

TRAJNOSTNI RAZVOJ – Gospodarski in tehnološki razvoj ljudi, ki so končali filozofsko fakulteto.

TRANSFOB – Zagovornik transfobije (glej TRANSFOBIJA).

TRANSFOBIJA – Zagovarjanje ideje, da so moški in ženske fizično različni.

TRANZICIJA – Časovno nedoločeno za promocijo idej feminizma, enakosti, raznolikosti, drugačnosti in drugega.

TRG DELA – Zatiranje delavcev

URBANO – Pozitivno, dobro, pametno, napredno, liberalno. Nasprotno od kmečko (glej KMEČKO).

USTAVA – Sveta knjiga etatizma, ki se ji pripisuje moč, da se z menjavo besedila lahko spreminja fizično realnost.

V IMENU MLADIH – V imenu Združene levice.

V IMENU NAŠIH OTROK – V imenu sindikata zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.

V IMENU OČETA – V imenu Karla Marxa.

V IMENU SINA – V imenu Thomasa Pikettyja.

V IMENU STAREJŠIH – V imenu Karla Erjavca.

VKLJUČENOST – Prepričanje, da obstajajo osebe, ki jih je treba ne glede na okoliščine obravnavati drugače kot druge.

VOJSKA – Organizacija, ki nudi socialno varnost pomoč vrhunskih športnikom, pri delu v tujini (vojaška misija) pa izboljšuje življenjske pogoje tujcem.

ZAKON O DELU – Skupek regulacij, s katerimi se prepovedujejo različne oblike dela.

ZAKON O ŠOLSTVU – Zakon, ki predpisuje vzgojo otrok po politično korektnih idejah kolektivizma. V tem izobraževalnem procesu se mladi naučijo, kako pridobiti čim več novih pravic in se financirati iz proračuna.

ZAROTA – Prodaja državnega premoženja.

ZMERNA POLITIČNA OPCIJA – Glej LEVA POLITIČNA OPCIJA.

ZNANSTVENO SOGLASJE – Skupek birokratskih oddelkov znotraj akademije.

Če želiš prodati ledvico, je to tvoja pravica, ne pa stvar države

Značke

krvodajalstvo, ledvica, socialisti, splav, Strojan, svoboda, svoboda posameznika, trgovina z organi, zdravnik, človeški organi

Norostim in omejitvam svobode v tej, meni sicer ljubi Sloveniji, ni videti konca. Mediji so se v zadnjih urah razpisali in ob tem moralizirali zaradi moškega, 60-letnega Prekmurca, ki je objavil oglas, da za 50.000 evrov prodaja svojo ledvico. Da bi poplačal dolgove, popravil streho na hiši, kupil drva pred bližajočo se zimo in nahranil otroke (http://www.vecer.com/clanek/201508206136824). Človek je pač pri polni zavesti presodil in se svobodno odločil, da bo prodal ledvico tistemu, ki jo potrebuje in je zanjo pripravljen plačati. Mediji so seveda zagnali vik in krik, se sklicevali na nedovoljeno trgovino s človeškimi organi in nad moškega pošiljali organe pregona. Takole je poročal portal nacionalne televizije (http://www.rtvslo.si/slovenija/iz-obupa-zaradi-dolga-v-prodajo-ledvice/372227): »V tokratnem primeru želijo policisti preprečiti kaznivo dejanje. Tega namreč zagrešita zdravnik, ki v takem primeru operira, in preprodajalec organa, ne pa tudi tisti, ki svoj organ proda, so pojasnili na policiji. TV Slovenja je poročala, da so primer začeli preverjati tudi policisti, predvsem, da bi kakršno koli tovrstno dejanje preprečili in da bi družini ponudili kakšno pomoč. Moškega pa ne iščejo zaradi kazenskega pregona. Sama objava oglasa namreč še ni kazniva.«

Povsem razumljivo je, da moškega ne bodo preganjali. Upam, da je v tej državi še toliko pameti, da je jasno, da človek sam odloča o svojem telesu. Če želi prodati nek svoj organ, mu tega pač nihče ne more preprečiti. Gre za njegovo telo, ki je njegova last in vanj se ne sme vmešavati niti država niti kdorkoli drug. Tudi krvodajalci dajejo kri, se pravi del svojega telesa, pa nihče ne preganja tistega, ki mu je kri vzel, niti tistega, ki kri naprej posreduje. V Avstriji in Italiji dobiš za kri celo plačilo, pri nas kranjsko klobaso in kos kruha ter plačan izostanek z dela, se pravi prav tako plačilo. Zakaj je potem pri ledvici to težava? Ali bi bilo kaj drugače, če bi šel moški v bolnico, rekel da daruje ledvico tistemu, ki jo potrebuje. Zdravnik bi mu jo izrezal, nato pa bi jo bolnišnica posredovala naprej. In če bi bil to bolnik samoplačnik, bi to operacijo moral plačati. Zakaj zdaj kriminaliziranje zdravnika in posrednika, če bi ves proces potekal prostovoljno? Tako darovalec in zdravnik kot posrednik bi stopili v prostovoljen odnos, ne bi bilo nikakršne prisile. In v to se zdaj vmešava država, v akcijo pošilja policijo, se pravi svoj represiven organ. Popolnoma brez potrebe. Človek ima naprodaj ledvico (svojo, ne od koga drugega, da ne bo pomote) in gre za njegovo pravico, da z njo naredi, kar hoče. Če jo želi prodati, prav, če jo želi darovati, tudi prav. Lahko kupimo lasuljo narejeno iz človeških las, kreme, ki vsebujejo človeške zarodke, ne smemo pa prodati svojo ledvico ali kupiti tuje, čeprav je vse na prostovoljni osnovi.

Pogumni Prekmurec je bil očitno preveč preponosen, da bi prosil in prejemal socialno pomoč. Ni želel biti državi v breme, še najmanj davkoplačevalcem. Če bi država in policija z enako vnemo preganjala vse tiste, ki izkoriščajo razne oblike države in socialne pomoči, do takih primerov sploh ne bi prihajalo, ker bi začasno pomoč prejeli resnično tisti, ki jo potrebujejo. Znana romska družina Strojan, katere člani večinoma sploh ne iščejo dela, po poročanju medijev (http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/06/druzina_strojan_naj_bi_od_drzave_mesecno_prejemala_13_tisoc_evrov.aspx) na leto prejema več kot 150.000 evrov socialne pomoči. Podobno je v drugih državah (tukaj si lahko preberete primer mafijske romske družine na Danskem: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/14/ko-davkoplacevalci-financirajo-kriminalce/).

Samo poglejte hipokrizijo te države. Splav (https://www.youtube.com/watch?v=Kz8CZifxLb0) je v tej državi povsem legalen, dovoljen, je nekakšna človekova (ženska) pravica, prodaja svojega organa po svoji volji in po svobodni odločitvi pa ne. In pri tem zdravnika, ki je splav opravil, ne bodo preganjali, zdravnika, ki bo izrezal ledvico, ker je taka želja posameznika, ki jo želi prodati, pa bodo.

Kdorkoli in kadarkoli, ne glede na okoliščine, lahko proda svoje organe, če se sam in prostovoljno tako odloči. Država nima prav nobene pristojnosti, da bi se v tako odločitev vtikala. Vsak je namreč sam lastnik svojega telesa in ima neodtujljivo pravico, da z njim počne, kar želi, če s tem ne ogroža drugih in njihove lastnine. Kajti če posameznik ni lastnik samega sebe, kdo potem je?

Svoboda Rajka Pirnata po dimnikarsko

Značke

deregulacija, dimnikar, dimnikarstvo, država, ekonomska svoboda, Gospodarska zbornica Slovenije, GZS, Rajko Pirnat, svoboda, zasebna lastnina, Zbornica komunalnega gospodarstva

Včasih smo se prijeli za gumb, ko smo videli dimnikarja, danes se za denarnico. Država bo očitno državljanom še naprej vsiljevala neko storitev, četudi je v določenem trenutku sploh ne bodo potrebovali. Ampak ker se je nek uradnik ali birokrat spomnil tako, bo tako in nič drugače. Glede na osnutek zakona o dimnikarskih storitvah (http://www.mop.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12455/6157/7e3efc1fe8f06ef0ebb785e0b7e44503/) bodo namreč dimnikarske storitve še vedno obvezne, če pa se boš temu upiral, boš kaznovan. Vse pod krinko skrbi za potrošnike, čeprav države ni nihče prosil (kaj šele zahteval), naj za državljane skrbi tako, da jim krade iz žepa.

Zadeva je zelo problematična s stališča osebne in ekonomske svobode. Nihče ne zna natančno pojasniti, zakaj lastnik hiše ne bi mogel sam očistiti dimnika. Če lahko poskrbi za varno delovanje kurilne naprave, ne da bi ga kdo v to silil, bo enako storil tudi z dimnikom. Odgovoren posameznik bi se čiščenju posvetil in ga bolj očistil, kakor to stori dimnikar. Zakaj? Preprosto zato, ker gre za njegovo lastnino in njegovo varnost. In ne vem od kod ideja, če dimnikarske storitve ne bi bile obvezne, da nihče ne bi čistil dimnike. To je podobno kot obvezna osnovna šola (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/). Država je prepričana, da starši otrok ne bi poslali v šolo, če ta ne bi bila obvezna. Pa kdo je tu nor? Četudi jih ne bi, je to stvar svobodne odločitve staršev in presoje, kaj je dobro za otroka in kaj ne. Ampak prepričan sem, da bi 99 odstotkov staršev otroke še vedno poslalo na osnovno izobraževanje, čeprav ne bi bilo obvezno. Toda pustimo izobraževanje in se še naprej posvetimo dimnikarstvu.

Tej noriji, da mora dimnik obvezno pregledati dimnikar z licenco, se je pridružila tudi Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica komunalnega gospodarstva. Takole so zapisali lani: »Dimnikarska služba je po zakonu že stoletja obvezna, saj neizvajanje dimnikarskih storitev z veliko verjetnostjo slej ko prej pomeni nesrečo, katere posledica je najmanj materialna škoda, če ne še kaj hujšega. Hkrati pa lahko posameznik z zavrnitvijo dimnikarskih storitev povzroči tudi splošno nevarnost za ostale stanovalce oziroma prebivalce. Zato so dimnikarska podjetja dolžna uporabnike, ki te storitve odklanjajo, prijaviti na inšpekcijo, ta pa jih lahko kaznuje.« (http://www.lokalno.si/2014/02/18/110956/zgodba/GZS_pojasnjuje_dimnikarsko_zakonodajo/) Skratka, logika GZS, da lahko samo država s prisilo nekaj uredi ali prepreči, je enaka kot pri najbolj zadrtih socialistih. In nekateri pravniki tovrstni logiki pritrjujejo.

Portal nacionalne televizije (www.rtvslo.si), katero prav tako pod prisilo in grožnjo države plačujemo davkoplačevalci (RTV prispevek je prikrit davek), je povabil pravniškega multipraktika Rajka Pirnata (http://www.reporter.si/slovenija/rajko-pirnat-popoldanski-zaslu%C5%BEkar-zbiratelj-dru%C5%BEb-za-javno-upravo/17028). Temu pravniškemu modrecu se v osnutku zakona ne zdi problematično, če bodo dimnikarske storitve za uporabnike še naprej obvezne (http://www.rtvslo.si/slovenija/dimnikarstvo-tresla-se-je-gora-nastal-pa-neustaven-in-nedomisljen-zakon/372215). O, sveta preproščina, ravno ta obveznost je najbolj problematična s stališča svobode. Nihče ne more nikomur nekaj vsiliti in mu predpisati neko storitev, če jo noče. Kot da ne bi imeli že dovolj davkov, prispevkov in prikritih davkov. Samo položnico za elektriko poglejte in boste videli, da sama energija znaša samo tretjino zneska, vse drugo so trošarine, omrežnine, prispevki in drugo.

Kaj pa se zdi Pirnatu problematično? To, da podjetja, ki bodo opravljala dimnikarske storitve, ne bodo več javna, se pravi državna podjetja, ampak bodo prepuščena trgu. Glede na zakon to pomeni, da bodo lahko delovala po celi državi (do zdaj so bila geografsko omejena), potrošnik bo imel pravico izbrati tisto podjetje, ki ga bo želel. Povedano drugače: če prav razumem Pirnata, se strinja, da so državljani prisiljeni plačevati dimnikarsko storitev, je pa proti, da ta podjetja ne bodo več pod nadzorom države. Pravi socialist, vam pravim, čeprav se nekaj zgraža nas nedopustnim posegom v svobodo podjetništva. Osnutek zakona namreč predvideva zgornjo mejo cen storitve. Res, prava dobrota države, da bo obvarovala potrošnika pred pogoltnimi kapitalističnimi dimnikarji. Ne, potrošniki sploh ne potrebujemo take dobrote. To je podobno, kot bi te nepridiprav najprej oropal, ti na silo vzel 100 evrov, nato pa pritekel nazaj in ti vrnil 10 evrov, češ da je med roparji velja etični kodeks, da lahko nekoga oropajo samo za 90 odstotkov vsote, ki jo ima pri sebi. So pač dobri in človeški, ni kaj. Enako je z državo.

In še nekaj o Pirnatu. Pravi, da so problematične licence za opravljanje dimnikarskih storitev, ker omejujejo svobodo dela. Se povsem strinjam. Toda če se Pirnatu zdijo problematične licence, zakaj se mu ne zdi problematična predpisana obveznost dimnikarske storitve. Dimnikar brez licence je enako kot navaden posameznik, lastnik hiše. Torej, če lahko dimnik očisti dimnikar brez licence, zakaj ga ne sme lastnik hiše, ki prav tako nima licence? Res nedoumljivo, zato naj zaključim.

Vsak posameznik bo za svojo lastnino bolj poskrbel, kot bi to s prisilo storila država. Ideja, da lahko država boljše poskrbi za posameznika kot on sam, je samo zblojena kolektivistična utopija levičarjev, ki je dokazano neuspešna. Rešitev je samo popolna deregulacija, ko se bo posameznik svobodno odločil, ali potrebuje dimnikarja ali ne ter koliko bo za to storitev plačal. Vse drugo je grobo vmešavanje države ne samo v svobodno voljo posameznika, ampak tudi v njegovo lastnino.

Presenečeni boste, kdo je nekoč govoril o socialni državi, razrednih bojih, prerazporeditvi dobrin, izkoriščevalcih in izkoriščanih

Značke

Gauleiter Uiberreither, nacionalsocialisti, Nemčija, NSDAP, prerazporejanje dobrin, socialisti

1. maja 1941 je Gauleiter Uiberreither, šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem (http://www.gottschee.de/Dateien/Nazi/Web%20Deutsch/Sonstige/02.htm), obiskal takrat že nemška mesta Celje, Hrastnik in Trbovlje. V Celju je imel govor, ki ga je 10. maja 1941 povzel časopis Štajerski gospodar (http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-AGYVPXSW/?), nanj pa je spomnil uporabnik Twitterja Miran77 oziroma @Miran7777 (https://twitter.com/Miran7777).

Izbral sem nekaj citatov:

»Obširno je razložil pomen 1. maja kot praznik nemškega nacionalsocializma in praznik dela, ki ga je Führer po silnih naporih in bojih iz nekdanjega dneva razrednih bojev dvignil v praznik ustvarjanja in dela.«

»Za nacionalsocialistično Nemčijo je namreč delo, in to vsako pošteno delo, nekaj častnega. Nemškemu narodu pomeni delo in zaposlitev izpolnitev želj in zahtev, ki jih stavlja do življenja.«

»…, se bo ustanovilo največjo socialno državo sveta.«

»V tej državi se bo vsem prebivalcem pravično delilo zemeljske dobrine in sadove dela, da ne bo več izkoriščevalcev in izkoriščenih.«

Vam zveni znano?

O podobnem sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/nsdap/).

Kulturniki kot paraziti na državnih jaslih

Značke

davkoplačevalci, država, Javna agencija za knjigo, kultura, kulturniki, ministrstvo za kulturo, proralun, TV Slovenija

Odmevi na TV Slovenija so imeli v ponedeljek zvečer za eno od tem kulturo, češ da se sredstva zanjo vsako leto zmanjšujejo. Ker sem o tem pisal nedavno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/10/ne-za-pistolo-za-mitraljez-primem-ko-slisim-besedo-kultura/), ne mislim ponavljati, zato samo nekateri poudarki iz oddaje.

1. Kdo se bo podpisal na nagrobni kamen slovenske kulture?

Tako so se vprašali v Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti (http://www.asociacija.si/slo/archives/1873). Pod nagrobnik slovenske kulture se bodo podpisali kulturniki sami, pravim jaz. Običajno obtožujejo državo, da ima za kulturo vse manj posluha, da za kulturo namenja vse manj denarja. Ne vem, zakaj bi za kulturo namenjali vse več denarja, vse bolj da bi obremenjevali davkoplačevalce. Krivi so predvsem kulturniki sami, ker ne proizvedejo takih izdelkov, da bi bili za potrošnike toliko zanimivi, da bi del svojega zaslužka namenili kulturnikom. Težava torej ni v pomanjkanju potrošnje, ampak v pomanjkanju ponudbe, take ponudbe, ki bi se ljudem zdela zanimiva. Taka potrošnja kulture, ko država daje kulturnikom denar za projekte, ki ljudi sploh ne zanimajo, je potrošnja sama zase, je potrošnja z blagoslovom države, ki deli sredstva, ki so bila državljanom s prisilo odvzeta. Torej, dokler ne bodo kulturniki proizvajali izdelkov ali nudili storitev, ki bi bili zanimivi za ljudi, toliko časa bodo sami sebi klesali nagrobnik.

2. Država samozaposlenim v kulturi ni sposobna zagotoviti dela.

To je čisti socialni inženiring. Najprej država na stroške državljanov kulturnikov lahko podeli poseben status, kar jim omogoča tudi pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (http://www.mk.gov.si/si/storitve/postopki/statusi_in_pravice/pogoji_za_pridobitev_pravice_do_placila_prispevkov_za_socialno_varnost_iz_drzavnega_proracuna/), nato pa bi morala država kulturnikom še zagotoviti delo, kar bi, kakopak, spet plačali davkoplačevalci. Namesto, da bi se z minimalnimi davki (so pač nujno zlo) financirala minimalna država (policija, vojska, sodstvo, najbrž tudi nujno potrebna infrastruktura), so davki, ki jih prejme ministrstvo za kulturo in jih naprej prerazporeja, sredstvo politikov in birokratov za zagotavljanje in doseganje političnih in socialnih ciljev.

3. Pri kulturi ne smemo gledati samo na računovodstvo.

O, sveta preproščina! Ja, se samozaposliš v kulturi, dobiš tak status, da ti davkoplačevalci plačujejo prispevke, potem zmagaš na razpisu za nek kulturni projekt, ki ga nihče ne razume, razen tebe in mogoče še par tvojih prijateljev. Ali pa ti Javna agencija za knjigo (JAK) financira izdajo knjige, ki jo prodaš v samo 100 izvodih. Za koga? Zakaj in za kaj že? Samo zato, ker pač pišeš pesmi in knjige, ki jih nihče ne bere? Kdo ima koga tu za norca?

4. Kultura ima multiplikativne učinke.

Koliko znašajo ti učinki? Koliko znaša ta kulturni multiplikator, ki bo prinesel velike ekonomske učinke? Recimo, da 4, kot sem pred meseci zasledil v Delu (ampak žal zdaj tega članka ne najdem). Kaj to pomeni? To pomeni, da za vsak vložen evro dobiš nazaj štiri nove. Super. Torej imamo rešitev za izhod iz krize: prihodnje leto ves BDP (okoli 37 milijard evrov) vložimo v kulturo, ven bomo dobili skoraj 150 milijard evrov, kar pomeni, da bomo poplačali ves javni dolg, pa še bo ostalo.

Seveda da ne gre tako preprosto, toda če lahko kulturniki kot pravi ekonomski šarlatani opletajo z nikoli dokazanimi multiplikativnimi učinki kulture, imam najbrž tudi jaz pravico, da poenostavljam. In samo v razmislek: 400-odstotnih donosov ni imela nobena borza na tem svetu niti v svojih najboljših bukovskih časih. In zakaj kultura, če je tako donosna, potemtakem sploh rabi denar davkoplačevaklcev?

5. Država se obnaša, kot da je kultura tisto, kar kulturniki proizvajamo, kot da ni nekaj, kar uporabniki kulture potrebujejo.

Preberite še enkrat. Kultura potemtakem ni tisto, kar delajo kulturniki, ampak tisto, kar ljubitelji (uporabniki) kulture potrebujejo. Na videz je zadeva logična – kulturniki delajo tisto, kar trg (potrošniki) potrebuje oziroma tisto, za kar bi bili potrošniki pripravljeni plačati. To bi bil približek kulture v normalnih in svobodnih državah, ampak ker Slovenija ni normalna država s tržnim gospodarstvom, gre zadeva takole: večina kulturnikov dela tisto, kar želi, pri tem pa se ne ozira, ali bodo svoje izdelke ali storitev na trgu prodali ali ne. Če bi tako ravnali s svojim denarjem, potem bi človek še zamahnil z roko in rekel, počni, kar hočeš, toda ker pri tem trošijo davkoplačevalski denar, državljani ne smemo biti ravnodušni.

Ampak žal je tako, da o tem, kaj je dobro za državljane, odloča država in na področju kulture kulturniki pri proračunskem koritu, čeprav je trg tisti mehanizem, tista selekcija dobrin, lahko rečemo tudi kulturnih dobrin, ki najbolj pošteno presoja, kaj ljudje potrebujejo in kaj ne.

6. Dostopnost do kulture je državljanska pravica.

Ne, dostopnost do kulture ni državljanska pravica. Država je dolžna poskrbeti za varnost ljudi in njihovega premoženja, vse drugo bi morala biti svobodna odločitev posameznika. Če bi bila kultura državljanska pravica, bi to pomenilo, da samo s tem, ko imaš slovensko državljanstvo, pridobiš tudi neodtuljivo pravico do kulture. Taka pravica je vedno na škodo drugih, tistih, ki jih kultura ne zanima, pa morajo vseeno plačevati tebi, ali so uporabnik kulture ali ne.

Pogosto slišimo očitek, da je Slovenija pač premajhen trg, da bi kulturo prepustili trgu. Zanimivo, prav zato, ker je majhen trg, bi ta mehanizem hitro opravil s šarlatani na področju kulture, z zajedalci, za katere bi pokazal, da ne proizvajajo nič takega, za kar bi bili ljudje pripravljeni plačati. Na trgu bi pač ostali samo tisti kulturniki, ki so dovolj kvalitetni in za potrošnike dovolj prepričljivi, da bi odprli denarnice.

P.S. Če imate čas si oglejte posnetek Odmevov (http://www.rtvslo.si/kultura/, potem poiščite Odmeve z dne 17. avgust 2015).

Tukaj pa si lahko ogledate nekaj primerov, kaj se na področju kulture financira tudi z denarjem davkoplačevalcev:

a. KITCH, zavod za umetniško produkcijo in raziskovanje (http://www.kitch.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgrc=A034WkAau2ABbM%3A ali https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgdii=A034WkAau2ABbM%3A%3BA034WkAau2ABbM%3A%3BMgvpnrQo54yJMM%3A&imgrc=A034WkAau2ABbM%3A;

b. MUZEUM, zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo (http://www.muzeum.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#tbm=isch&q=zavod+za+umetni%C5%A1ko+muzeum&imgrc=ks-FA-CXqx5dRM%3A;

c. BUNKER, zavod za izvedbo in organizacijo kulturnih prireditev (www.bunker.si): http://www.bunker.si/slo/wp-content/uploads/2012/01/EmanatSramota024fotoNZgank.jpg.

Hayek: Zasebna lastnina sodobni civilizaciji omogoča, da nahrani človeštvo

Značke

Friedrich von Hayek, Sloboda i prosperitet TV, Svoboda in odgovornost, zasebna lastnina

Ko so Friedricha von Hayeka nekoč vprašali, kaj bi sporočil prihodnjim generacijam, pri tem pa na kratko povzel vse tisto, kar je zanj pomembno, je za trenutek pomislil in dejal:

»Sodobno civilizacijo, ki nam omogoča, da ohranjamo štiri milijarde ljudi na tem svetu, je omogočil institut zasebne lastnine. In samo zaradi tega instituta smo dosegli velikanski napredek, ki daleč presega vsakršno znanje. In če bomo uničili to moralno podlago, ki temelji na spoštovanju zasebne lastnine, bomo po mojem mišljenju uničili vire, ki danes prehranjujejo človeštvo, in povzročili katastrofalno lakoto, kakršne človeštvo še ni poznalo.«

Video, ki si ga lahko ogledate tukaj (https://www.youtube.com/watch?v=9SGSLY4hd1Y), je podnaslovil odličen portal Sloboda i prosperitet TV (www.slobodaiprosperitet.tv), ki je sestrski portal slovenskega Svoboda in odgovornost (www.svobodainodgovornost.si). Sicer gre za odlomek iz enournega filma The Hayek Prophecies (http://www.thehayekprophecies.com/).

Ne, ni šala: Pirc Musarjeva in drugi »mirovniki« iščejo sovražni govor v Svetem pismu

Značke

derkev, Herman Graber, katoliška cerkev, Koalicija za ločitev države in cerkve, sovražni govor, Svet za odziv na sovražni govor, Vlado Began

Famozna Koalicija za ločitev države in cerkve (http://www.locitev-drzave-cerkve.org/), o kateri sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/14/je-davkoplacevalsko-sofinanciranje-verskih-skupnosti-sprejemljivo/), je pred novim poslanstvom. Človek ne ve več, ali bi se jokal ali smejal.

Svetu za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu (Kdo ga podpira in kdo je v tej koaliciji si lahko ogledate tukaj: http://www.mirovni-institut.si/govor/#o-projektu) so namreč poslali pobudo, naj obravnava sovražni govor v Bibliji. Takole so zapisali bistroumneži:

»Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in visoko etična načela, na primer Deset Božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih prerokov stare zaveze, vendar pa je v njej veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih in verujočih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, smrtne kazni za mnoge moralne prekrške, grozljive metode ubijanja in podobno. Po nauku cerkve je vse to biblijsko nasilje božja beseda in veljavno še danes. Gre za izrazit sovražni govor. Zato smo na Svet za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu v Ljubljani vložili pobudo, da le-ta obravnava oz. preveri nasilne in sovražne dele biblije ter ugotovi, da biblija vsebuje sovražni govor v smislu definicije glede sovražnega govora Sveta Evrope in 63. člena slovenske ustave.«

Priznam, da sem ob takih neumnostih ostal brez besed in komentarja. Samo upam lahko, da to ni masovni poziv na pregon kristjanov in da bodo duhovnikom v cerkvah ne bodo prepovedali citirati in uporabljati Svetega pisma. Kakorkoli, članice in člani Sveta za odziv na sovražni govor (Mitja Blažič, Zlatan Čordić – Zlatko, Ciril Horjak – dr. Horowitz, Metka Mencin Čeplak, Lija Mihelič, Brankica Petković, Lea Širok, nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar in namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek) bodo zdaj obravnavali, ali morebiti Sveto pismo ne vsebuje sovražnega govora. Obstaja možnost, da jo sicer zavržejo, saj mora pobuda med drugim vsebovati: »Pobudo je potrebno vložiti nemudoma po dogodku, ko je prišlo do sovražnega govora, vendar najkasneje v roku enega meseca po dogodku.« Toda to Koalicije za ločitev države in cerkve ne zmede. Pravijo: »Avtorji citatov so pisci biblije. Kdo konkretno je to, nam ni znano, vendar pa to ni niti bistveno, saj se ve, kdo razširja ta besedila. To je katoliška cerkev, poleg nje pa še tudi mnoge druge verske skupnosti, npr. protestanti in drugi, katerih nauk izhaja iz besedil biblije in širijo biblijo oz. tekste, ki so sovražni do mnogih skupin ljudi pa tudi posameznikov.«

Kdo sta podpisana pod peticijo (Herman Graber in Vlado Began), pa si lahko ogledate tukaj: http://www.radiosraka.com/radio/item/vceraj-danes-jutri-6.html.

P.S. Na Twitterju se je medtem oglasila Nataša Pirc Musar (https://twitter.com/nmusar/with_replies), češ da so pobudo takoj zavrnili.