Kaj bi morala zagovarjati prava desna politična stranka?

Značke

davki, deregulavija, desna politična stranka, gospodarski program, GZS, kmetijstvo, liberalizem, privatizacija, svoboda govora

Slovenija (ta hip) ne premore prave desne politične stranke, ki bi bila zares tržno, liberalno usmerjena. Zadnji dokaz je bilo glasovanje o spremembah zakona o minimalni plači, ko je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. Vsi pa vemo, kako škodljiva je minimalna plača za gospodarstvo. Celo Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki se predstavlja kot združenje delodajalcev, vse bolj podpira regulacije, ki seveda s prostim trgom nimajo ničesar skupnega. Zadnja dva primera sta osnutek zakona o dimnikarskih storitvah in problematika, ali pogrebne storitve prepustiti prostemu trgu ali ne. Skratka, ne samo da Slovenija nima prosto-tržno usmerjene politične stranke (programi vseh strank so v svoji osnovi etatistični), celo tista združenja, ki bi po svoji definiciji morala podpirati kapitalizem in prosti trg, se obračajo k socializmu.

Kaj bi morala torej zagovarjati prava desna politična stranka? Kaj bi morala imeti zapisano v svojem programu? In ne samo zapisano, ampak bi morala to tudi zagovarjati in če (in ko) pride na oblast, program tudi uresničevati. Dogaja se namreč, da imajo stranke v političnih programih zapisano marsikaj, potem pa vse enako državo centralno-plansko upravljajo in vodijo. Da ne bomo odkrivali »tople vode«, si bomo poglavitne točke programa, ki bi ga morala imeti prava desna stranka, sposodili pri hrvaškem liberalnem ekonomistu Luki Popovu. Nekatere njegove točke smo malenkost dopolnili in prilagodili obstoječi slovenski regulativi.

1. Temeljita reforma slovenske ustave. Ustava bi morala biti nekakšen nad-zakon, ki bi preprečeval politiki oziroma vsakokratni aktualni vladi, da bi z vrsto zakonov vsepovprek omejevala svobodo posameznika, še posebej, da ne bi posegala v zasebno lastnino in omejevala svobodo govora.

2. Ukiniti vrsto ministrstev. Katera so to, sem že pisal.

3. Takojšnja privatizacija vseh državnih in javnih podjetij.

4. Zmanjšanje javne porabe. Javna poraba mora biti največ 25 odstotkov BDP.

5. Uravnotežene javne finance (država porabi toliko, kot ima; brez dodatnih zadolžitev).

6. Ukinitev vseh subvencij in državnih pomoči državnim in javnim podjetjem.

7. Odprava davka na dohodek državljanov.

8. Deregulacija bančništva in privatizacija državnih bank.

9. Ukinitev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

10. Ukinitev obveznega pokojninskega zavarovanja in prehod na prostovoljno pokojninsko varčevanje.

11. Ukinitev financiranja raznih nevladnih organizacij in medijev z davkoplačevalskim denarjem.

12. Ukinitev prispevka za RTV Slovenija.

13. Ukinitev obveznega članstva v raznih zbornicah (npr. odvetniški)

14. Uvedba enotne davčne stopnje (flat tax).

15. Ukinitev obvezne osnovne šole. Starši, če osnovna šola ne bo obvezna, ne bodo čez noč otrok prenehali pošiljati v šolo.

16. Liberalizacija delovne zakonodaje.

17. Odprava minimalne plače.

18. Ukinitev subvencij kmetijstvu.

19. Prosta trgovina (ukinitev vseh carin).

20. Ukinitev vsej oblik ekoloških subvencij in zmanjšanje ekoloških regulativ.

Svoboda Rajka Pirnata po dimnikarsko

Značke

deregulacija, dimnikar, dimnikarstvo, država, ekonomska svoboda, Gospodarska zbornica Slovenije, GZS, Rajko Pirnat, svoboda, zasebna lastnina, Zbornica komunalnega gospodarstva

Včasih smo se prijeli za gumb, ko smo videli dimnikarja, danes se za denarnico. Država bo očitno državljanom še naprej vsiljevala neko storitev, četudi je v določenem trenutku sploh ne bodo potrebovali. Ampak ker se je nek uradnik ali birokrat spomnil tako, bo tako in nič drugače. Glede na osnutek zakona o dimnikarskih storitvah (http://www.mop.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12455/6157/7e3efc1fe8f06ef0ebb785e0b7e44503/) bodo namreč dimnikarske storitve še vedno obvezne, če pa se boš temu upiral, boš kaznovan. Vse pod krinko skrbi za potrošnike, čeprav države ni nihče prosil (kaj šele zahteval), naj za državljane skrbi tako, da jim krade iz žepa.

Zadeva je zelo problematična s stališča osebne in ekonomske svobode. Nihče ne zna natančno pojasniti, zakaj lastnik hiše ne bi mogel sam očistiti dimnika. Če lahko poskrbi za varno delovanje kurilne naprave, ne da bi ga kdo v to silil, bo enako storil tudi z dimnikom. Odgovoren posameznik bi se čiščenju posvetil in ga bolj očistil, kakor to stori dimnikar. Zakaj? Preprosto zato, ker gre za njegovo lastnino in njegovo varnost. In ne vem od kod ideja, če dimnikarske storitve ne bi bile obvezne, da nihče ne bi čistil dimnike. To je podobno kot obvezna osnovna šola (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/). Država je prepričana, da starši otrok ne bi poslali v šolo, če ta ne bi bila obvezna. Pa kdo je tu nor? Četudi jih ne bi, je to stvar svobodne odločitve staršev in presoje, kaj je dobro za otroka in kaj ne. Ampak prepričan sem, da bi 99 odstotkov staršev otroke še vedno poslalo na osnovno izobraževanje, čeprav ne bi bilo obvezno. Toda pustimo izobraževanje in se še naprej posvetimo dimnikarstvu.

Tej noriji, da mora dimnik obvezno pregledati dimnikar z licenco, se je pridružila tudi Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica komunalnega gospodarstva. Takole so zapisali lani: »Dimnikarska služba je po zakonu že stoletja obvezna, saj neizvajanje dimnikarskih storitev z veliko verjetnostjo slej ko prej pomeni nesrečo, katere posledica je najmanj materialna škoda, če ne še kaj hujšega. Hkrati pa lahko posameznik z zavrnitvijo dimnikarskih storitev povzroči tudi splošno nevarnost za ostale stanovalce oziroma prebivalce. Zato so dimnikarska podjetja dolžna uporabnike, ki te storitve odklanjajo, prijaviti na inšpekcijo, ta pa jih lahko kaznuje.« (http://www.lokalno.si/2014/02/18/110956/zgodba/GZS_pojasnjuje_dimnikarsko_zakonodajo/) Skratka, logika GZS, da lahko samo država s prisilo nekaj uredi ali prepreči, je enaka kot pri najbolj zadrtih socialistih. In nekateri pravniki tovrstni logiki pritrjujejo.

Portal nacionalne televizije (www.rtvslo.si), katero prav tako pod prisilo in grožnjo države plačujemo davkoplačevalci (RTV prispevek je prikrit davek), je povabil pravniškega multipraktika Rajka Pirnata (http://www.reporter.si/slovenija/rajko-pirnat-popoldanski-zaslu%C5%BEkar-zbiratelj-dru%C5%BEb-za-javno-upravo/17028). Temu pravniškemu modrecu se v osnutku zakona ne zdi problematično, če bodo dimnikarske storitve za uporabnike še naprej obvezne (http://www.rtvslo.si/slovenija/dimnikarstvo-tresla-se-je-gora-nastal-pa-neustaven-in-nedomisljen-zakon/372215). O, sveta preproščina, ravno ta obveznost je najbolj problematična s stališča svobode. Nihče ne more nikomur nekaj vsiliti in mu predpisati neko storitev, če jo noče. Kot da ne bi imeli že dovolj davkov, prispevkov in prikritih davkov. Samo položnico za elektriko poglejte in boste videli, da sama energija znaša samo tretjino zneska, vse drugo so trošarine, omrežnine, prispevki in drugo.

Kaj pa se zdi Pirnatu problematično? To, da podjetja, ki bodo opravljala dimnikarske storitve, ne bodo več javna, se pravi državna podjetja, ampak bodo prepuščena trgu. Glede na zakon to pomeni, da bodo lahko delovala po celi državi (do zdaj so bila geografsko omejena), potrošnik bo imel pravico izbrati tisto podjetje, ki ga bo želel. Povedano drugače: če prav razumem Pirnata, se strinja, da so državljani prisiljeni plačevati dimnikarsko storitev, je pa proti, da ta podjetja ne bodo več pod nadzorom države. Pravi socialist, vam pravim, čeprav se nekaj zgraža nas nedopustnim posegom v svobodo podjetništva. Osnutek zakona namreč predvideva zgornjo mejo cen storitve. Res, prava dobrota države, da bo obvarovala potrošnika pred pogoltnimi kapitalističnimi dimnikarji. Ne, potrošniki sploh ne potrebujemo take dobrote. To je podobno, kot bi te nepridiprav najprej oropal, ti na silo vzel 100 evrov, nato pa pritekel nazaj in ti vrnil 10 evrov, češ da je med roparji velja etični kodeks, da lahko nekoga oropajo samo za 90 odstotkov vsote, ki jo ima pri sebi. So pač dobri in človeški, ni kaj. Enako je z državo.

In še nekaj o Pirnatu. Pravi, da so problematične licence za opravljanje dimnikarskih storitev, ker omejujejo svobodo dela. Se povsem strinjam. Toda če se Pirnatu zdijo problematične licence, zakaj se mu ne zdi problematična predpisana obveznost dimnikarske storitve. Dimnikar brez licence je enako kot navaden posameznik, lastnik hiše. Torej, če lahko dimnik očisti dimnikar brez licence, zakaj ga ne sme lastnik hiše, ki prav tako nima licence? Res nedoumljivo, zato naj zaključim.

Vsak posameznik bo za svojo lastnino bolj poskrbel, kot bi to s prisilo storila država. Ideja, da lahko država boljše poskrbi za posameznika kot on sam, je samo zblojena kolektivistična utopija levičarjev, ki je dokazano neuspešna. Rešitev je samo popolna deregulacija, ko se bo posameznik svobodno odločil, ali potrebuje dimnikarja ali ne ter koliko bo za to storitev plačal. Vse drugo je grobo vmešavanje države ne samo v svobodno voljo posameznika, ampak tudi v njegovo lastnino.