Robert Golob za 58.000 evrov »odkril« tisto, kar vsi že vemo – da so cene na trgu pri različnih trgovcih različne ali kaj vse je narobe z vladno primerjavo cen živil

Značke

April 8, cena, cene, Finance, kartelni dogovor, Mercator, Mlinotest, neto davkoplačevalci, osnovna živila, Petra Sovdat, ponudba, ponudba in povpraševanje, potrošniška košarica, povpraševanje, regulacija, robert golob, Spar, Tilen Majnardi, trg, trgovci, TUŠ, Vlada RS, živila

Bistvo se, kakopak, skriva v drobnem tisku. Tam je tiho priznanje, da je vladna primerjava cen osnovnih živil metodološko neustrezna, nestrokovna, nepotrebna in zgolj populistična poteza ekipe na Gregorčičevi ulici 20.

Takole je zapisano: »Tako izvajalec kot naročnik zato ne prevzemata odgovornosti za morebitno škodo, ki bi lahko nastala kateri koli fizični ali pravni osebi zaradi uporabe spletne strani Primerjava cen živil.« Torej, če boste med nakupovanjem ugotovili, da podatki na spletni strani ne držijo, vlada in April 8 (družba, ki izvaja popis cen) ne prevzemata odgovornosti. Povedano drugače: vlada vas bo posadila na oslovsko klop. Enako je s trgovci, ki ne morejo sprožiti odškodninskih tožb zaradi zavajajočih in netočnih podatkov. Kajti, če je kaj narobe, so krivi trgovci, saj »nimamo vpliva na napake na strani trgovcev«, je zapisano (napake so torej že vnaprej pripisane trgovcem). Čemu potem primerjava? Druge razlage kot te, da želi oblast ljudem pokazati, da so za dražitev cen osnovnih živil krivi trgovci (pohlepni kapitalisti, zasebniki), ni.

Predsednik vlade Robert Golob je to napovedal že spomladi, toda takrat je govoril, da bodo s primerjavo razkrili »visoke marže« trgovcev. Očitno mu je kmalu postalo jasno, da je to misija nemogoče, ker bi morali trgovci vladi razkriti velik del poslovnih skrivnosti, zato je padla odločitev, da bodo hodili po trgovinah in primerjali cene živil. No, zdaj se je izkazalo, da so primerjali neprimerljivo. Tilen Majnardi, ekonomist in strokovnjak za marketing, je zapisal: »Tole neposrečeno spremljanje cen se bo končalo s kakšno tožbo, ker se v delu primerjave neprimerljivega, neupoštevanja kakovosti, porekla, neupoštevanja različnih bonitetnih sistemov, sistemov ugodnosti posameznih trgovcev, določenim trgovcem dela neposredna škoda.« Vladni popis cen živil bi bil torej kvečjemu dober za senzacionalističen novinarski prispevek, nikakor pa ne za drago resno raziskavo, ki je plačana z denarjem neto davkoplačevalcev. Kot je zapisala novinarka financ Petra Sovdat, da gre za enega najbolj lahko zasluženih denarjev od vseh dosedanjih lahko zasluženih javnih naročil. Tudi trgovci so se že odzvali.

Ekonomisti, statistiki in raziskovalci trga se že več kot sto let trudijo, da bi »iznašli« zanesljivo metodo za primerjavo cen. Do danes je še niso. Med približki, ki sta najbolj uporabni (vendar s celo vrsto metodoloških zadržkov) izstopata dve: skupna vrednost izbrane košarice in indeks cen. Vlada (oziroma podjetje April 8) se je zatekla k prvi metodi, ki naj bi bila za potrošnike tudi najbolj razumljiva: kolikšna je vrednost (izražena v denarju) izbranih osnovnih živil v košarici. Ta metoda ima nekaj pogojev, ki jih ni lahko doseči.

Najpomembnejši pogoj je, da je treba primerjati iste izdelke. Torej, če primerjamo moko tip 500, je najboljše, da v trgovinah primerjamo ta izdelek istega proizvajalca. Po vladni primerjavi, denimo, pri Mlinotestovi moki tip 500 v štirih trgovinah ni bilo nikakršne razlike v ceni (0,99 evra), v dveh trgovinah te moke niso imeli. To je ena od pomanjkljivosti te metode: ponudba konkurentov ni vedno nujno ista. Povsem možno je, da ima trgovec A v svoji ponudbi nek izdelek, trgovec B pa ne.

Da bi to presegli, se zatečejo k enakim izdelkom. Torej, tip moke 500 različnih proizvajalcev. Po tej primerjavi je bila Intesova moka tipa 500 najdražja, najcenejši pa je bil kilogram moke, ki ga pod svojo blagovno znamko uporabljajo trgovci. Seveda, moke TUŠ ne dobiš v Sparu, moke Spar ne dobiš v Mercatorju. Primerjava je tako povsem nemogoča.

Druga težava te metode je, kako doseči, da bodo dragi in poceni izdelki enakovredno sodelovali v košarici. Razlika v ceni je v vladni primerjavi tudi več kot 1 proti 20. To lahko pomembno vpliva na skupno končno ceno osnovnih živil v košarici, če posebej, ko pri dragih izdelkih (meso) primerjaš različne proizvajalce, kjer je razlika (nominalna vrednost) bistveno večja kot pri cenejših izdelkih. V vladni primerjavi se je zgodilo tisto, kar se ne bi smelo zgoditi: primerjali so izdelke visoke kakovosti pri enem trgovcu z izdelki nizke kakovosti pri drugem trgovcu.

Tretji izziv je »večni« N. Res je, vlada je med seboj primerjala šest trgovcev, toda samo v Ljubljani. To pomeni, da ima primerjava cen neko »uporabno« vrednost (če jo sploh ima), samo za prebivalce prestolnice, ker so cene istega trgovca za isti izdelek v Ljubljani v primerjavi z Mursko Soboto ali Koprom lahko različne. Še med trgovinami istega trgovca v prestolnici se lahko razlikujejo.

Vlada pravi, da je to primerjava »mehka regulacija cen« (???) in da se bodo zatekli k popolni regulaciji, če se bodo cene še zviševale. Kar je »vojna napoved« trgu, ki je edini sposoben, da cene oblikuje glede na ponudbo in povpraševanje.

Čeprav so izvajalci v prvem poročilu zapisali, da je košarica za vsakega trgovca oblikovana tako, da so v njej najcenejši izdelki trgovca, je neuporabna za normalnega zdravo razumskega človeka. Če bi želeli pokazati, kateri trgovec ima res najcenejšo košarico, bi morali upoštevati tudi trgovske kartice (kartice zvestobe), kajti ravno te so bistvo posameznega trgovca, da z nizkimi cenami privabi potrošnika. Zato je primerjava pokazala samo eno: da imajo osnovna živila na trgu različno ceno.

Hvala, draga vlada, ampak res ne bi bilo treba. To smo že vedeli in zaradi tega ni bilo treba 58.000 evrov neto davkoplačevalskega denarja vreči skozi okno. Tudi bojazen, da bi se zdaj trgovci med seboj dogovorili in uskladili cene, je odveč. Za ceno žemljice se res ne bodo kartelno dogovarjali. Obstaja pa povsem resna nevarnost, da bi se s trgovci dogovarjalo podjetje, ki opravlja popis cen. Pri primerjanju neprimerljivega je možnost ribarjenja v kalnem neizmerna, da o primerjalniku cen na spletni strni, ki je popolnoma (namerno) nepregleden, niti ne govorimo.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (20. september 2020).

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Slovensko gospodarstvo v medvedjem objemu države

Značke

Agrokor, država, Ekonomski lab, etatizem, gospodarstvo, indeks PMR, Mercator, OECD, Slovenija

PMR pomeni Product Market Regulation. Gre za metodologijo OECD, ki pokaže, koliko so v nekem nacionalnem gospodarstvu razširjena državna podjetja. Analitiki opazujejo 31 sektorjev in na koncu izračunajo indeks od 0 do 6. V kolikor manj sektorjih so prisotna državna podjetja ali pa ima država v neki družbi delež, manjši je indeks. Če država posluje v vseh sektorjih, je indeks 6 (= 6 x (31/31)), če pa denimo samo v šestih sektorjih, je indeks okoli 1,2 (=6 x (6/31)).

Po zadnjih izračunih, ki so bila opravljena za obdobje 2013/14 (od takrat se ni bistveno spremenilo), se je Slovenija, kar ni presenečenje, znašla v skupini držav (zadnja tretjina), kjer je država prisotna v največ gospodarskih sektorjih. Družbo Sloveniji (poleg Kitajske, ki ima indeks 6) delajo Rusija, Indija, Turčija, Poljska, Romunija, Francija in Italija.

Najbrž se boste vprašali, kaj za vraga delata na tem (definitivno socialističnem) delu lestvice Italija in Francija, ki sta kapitalistični državi (koliko sta še, bi se dalo razpravljati) z dolgo tradicijo. No, če boste malo bolj natančno pogledali, so to vse države, ki imajo več kot 20 milijonov prebivalcev. Logično namreč je, da ob velikem številu prebivalstva, v kakšnem podjetju kje ostane še kak delež države. Če to upoštevamo (in odmislimo Kitajsko), potem sta v tej skupini dva izrazita „tujka“ – Slovenija in Hrvaška, ki sta v primerjavi z omenjenimi državami prava palčka. Slovenija ima okoli dva milijona prebivalcev, Hrvaška nekaj več kot štiri milijone. To pomeni, da s tema državama nekaj ni v redu. Še več. Slabo je. Zato ni čudno, da prav v takih državah, kot sta Slovenija in Hrvaška, vladi sprejemata zakone kot Lex Agrokor in Lex Mercator.

Lestvico si lahko ogledate na spletni strani Ekonomski lab, od koder je tekst o PMR tudi povzet.

Mokre sanje Podgorška in Židana po socialističnem določanju cen

Značke

cena izdelka, cene, Dejan Židan, Jože Podgoršek, Mercator, ponudba, povpraševanje, prosti trg, Silvester Šurla, socializem

Priznam. Ko sam kupujem hrano (kar je sicer redko, ker to počne kdo drug v imenu mene), jo kupujem v Mercatorju. Ne zato, ker bi bil najboljši ali najcenejši trgovec, ampak zato, ker mi je najbližje. A to je moja svobodna odločitev, čeprav s tem podpiram tudi kakšnega nekonkurenčnega pridelovalca hrane, ki bi moral po logiki trga že zdavnaj propasti. Tako pač je. Potrošnik se sam odloči, kje bo kaj kupoval, zakaj tako dela, je njegova stvar. Trgovci pa si prizadevajo, da bi potrošnike na tak ali drugačen način privabili, običajno z nižjimi cenami. Človek namreč na zadeve vedno gleda skozi denarnico, zato tiste pravljice, da je večina pripravljena več plačati za »slovenske izdelke«, kar pozabite. Nekateri res, toda večina ne.

In kako trgovec lahko ponudi nižjo ceno? Načinov je več, vendar običajno tako, da živilske in kmetijske proizvode kupi pri tistem dobavitelju ali proizvajalcu, ki je najcenejši. Toda ker trg ni nekaj statičnega, cena pa se oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja, tudi najcenejši ponudnik lahko čez noč postane najdražji. Ker so pač drugi ponudniki znižali stroške prdelave, postali bolj konkurenčni in so zato trgovcu svoj proizvod ponudili po nižji ceni. Kaj zdaj?

Zamislite si, da imate svojo trgovino in v njej prodajate, recimo, tudi čebulo po 2 evra za kilogram. Kupujete jo pač pri nekem pridelovalcu, toda kmalu opazite, da je prodaja čebule v vaši trgovini drastično upadla. Po kratkem preiskovanju ugotovite, da jo okoliška konkurenca prodaja po 1,5 evra za kilogram. Ima drugega dobavitelja, ki čebulo uvaža. Ker niste ne Rdeči križ ali Karitas ne socialna ustanova ali Mati Terezija, imate dve možnosti: ali odpoveste pogodbo pridelovalcu ali mu ponudite, da jo pri njem še naprej kupujete, ampak po nižji ceni. Z izgubo pri prodaji trgovec pač res ne more prodajati, pa naj si bo ta čebula še tako »domača« ali »z dežele«. Zdaj ima tudi pridelovalec dve možnosti: ali ponudbo zavrne, češ bom že našel trgovca, ki jo bo kupil po taki ceni, kot si to jaz želim, ali pa pristane na nižjo odkupno ceno. Običajno se zgodi slednje.

Zdaj pa pozor. Na sejmu Agra (http://www.reporter.si/slovenija/na-agri-predstavili-program-razvoja-pode%C5%BEelja/54697) je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek (ja, tudi takega varuha imamo, ne boste verjeli) tak dogovor označil za nepošteno poslovno prakso (https://www.sta.si/2168399/na-agri-optimisticno-varuh-odnosov-v-prehranski-verigi-lahko-prepreci-nepostene-prakse). Takole je poročala STA (www.sta.si): »Kot primer je navedel jemanje denarja iz žepa dobaviteljev, ko eden od trgovskih sistemov zahteva od pridelovalca za 9,2 odstotka dodatnih popustov, kar lahko pri enem trgovcu znese pol milijona evrov, ki pridejo nazaj v trgovski sistem.« Zakaj pa? Pridelovalec ima vse možnosti, da trgovčevo ponujeno ceno z gnusom zavrne. Če bo lahko čebulo prodal drugemu trgovcu za višjo ceno, je to samo dobro zanj. Vendar to še ni najhujše. Dušan Pšeničnik z direktorata za trg na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo je rekel: »To, da smo v Sloveniji podpisali kodeks vseh deležnikov v prehranski verigi, je bil po njegovem mehek korak, ki pa ni dovolj, zato pozivajo k poštenemu delovanju na trgu in oblikovanju dobrih praks. Če tega ne bo, bo možno ukrepanje.«

Halo! Kaj to pomeni? A bo država zdaj trgovca prisilila, da čebulo odkupi po tisti ceni, ki jo bosta postavila pridelovalec in nek uradnik? Seveda so vsi birokrati, ki so se zbrali na Agri, imeli v mislih enega samega trgovca – Mercator. Od kar je v lasti Hrvatov, je vsem trn v peti, kar je odlično v uvodniku Reporterja (www.reporter.si) opisal tamkajšnji urednik Silvester Šurla. Žal njegovega komentarja še ni v celoti na spletu, samo povzetek na STA (https://www.sta.si/2168207/reporter-napoleon-iz-zivalske-farme-24-8). Takole je menil: »Pri socialistih je vedno problem, da eno govorijo, drugo pa delajo. Židan ne brani interesov državljanov, ampak interese privilegirane elite. Začel je žugati zasebni trgovski družbi v tuji lasti, ki menda slovenskim potrošnikom prodaja prevelike količine svinjine hrvaškega porekla (…) Takšne politične intervencije običajno nimajo uspeha. Potrošnik si zlepa ne pusti vzeti svobode, kaj lahko kupuje in česa ne. Če ni zadovoljen s ponudbo v eni trgovini, gre v drugo. Židan to dobro ve, zato se je spravil na samo enega trgovca. (…) Židan bi rad določal ponudbo svinjine v Mercatorju glede na poreklo mesa. Slovenska svinjina iz velikih industrijskih farm ni nič bolj kakovostna kot hrvaška, madžarska ali avstrijska, ima pa višjo ceno.«

Seveda, socialisti nikakor ne razumejo delovanja trga. Še več. Zanje je delovanje trga zlo neoliberalnega kapitalizma, čeprav gre za institut, kjer svobodni ljudje prostovoljno menjajo blago in storitve. Pridelovalca čebule nihče ne sili, da mora prodajati svoj pridelek pri točno določenem trgovcu, prav tako trgovca nihče ne sili, da nabavlja čebulo pri določenem pridelovalcu. Dokler se seveda ne vmešajo levičarji, birokrati, ki bi radi posegli v ta prostovoljni odnos in določali ceno blaga in storitev. Še več. Radi bi določali ceno, po kateri je trgovec prisiljen kupiti čebulo in ceno, po kateri jo lahko prodaja naprej. Zato ker je tako predpisala država, regulacijo pa ovila v »skrb za potrošnika«, ki je ena najbolj zlorabljenih besednih zvez. Kako je to potekalo v »uspešnem« samoupravnem socializmu, si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Pri levičarjih gre seveda za njihovo doktrino »pravične cene«, gre za njihovo prepričanje, da za vsako blago ali storitev (ne glede na povpraševanje, morebitno pomanjkanje te dobrine) obstaja »resnična«, »prava« cena. Torej ima tudi čebula svojo »objektivno«, »pošteno« ceno. Težava je le, da tako ceno ne določa trg, ampak jo določajo nekakšni modreci. Če oni rečejo: cena čebule je taka, po taki ceni jo mora Mercator odkupiti in pika. Seveda, modreci določijo tudi stroške pridelava, skratka vse, kar nadzoruje tako imenovani varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. In zdi se, da je njegova funkcija točno ta – da birokratsko ovira svobodni trg ter prostovoljne poslovne odnose med trgovcem in pridelovalcem, sam pa je nek modrec.

Ceno nekega izdelka ali storitve določata ponudba in povpraševanje, njegova vrednost pa subjektivna presoja posameznika (potrošnika), ki tehta, ali bo nakup izdelka ali storitve zadovoljil njegove potrebe za ceno, ki je ponujena. Torej nekdo lahko kupi čebulo za dva evra, drugemu se bo zdela predraga. Ker je drugih več, bo trgovec nabavljal čebulo po nižji ceni in jo prodajal po 1,5 evra. Tako bodo zadovoljni tako tisti, ki so prej kupovali kilogram čebule po dva evra, kot tisti, ki se jim je zdelo 1,5 evra za kilogram predrago. Čebula namreč nima vrednosti zato, ker je pridelovalec vložil toliko in toliko dela v pridelavo, ampak zato, ker izpolnjuje in zadovoljuje želje in potrebe potrošnikov. Če pa se s planskim gospodarstvom vmeša država, te prostovoljne tržne odnose poruši. In verjemite – čebula bi se prodajala nekajkrat dražje.