Razlika v plačah zaradi spola je mit

Značke

diskriminacija, dohodek, gender pay gap, plače, razlika med spoloma, razlike v plačah, Svetovni gospodarski forum, zasebna lastnina

Mediji so objavili alarmantno vest, da Svetovni gospodarski forum (WEF) opozarja, da se zmanjševanje razlik v plačah med spoloma »dramatično upočasnjuje« in da bi se glede na sedanjo dinamiko plače obeh spolov lahko izenačile šele v 170 letih. Svoje dodajajo še bruseljski birokrati, češ da kljub temu, da so ženske enako dobro ali bolje izobražene kot moški, se njihovo znanje pogosto slabše ceni in poklicno napredujejo počasneje. Posledično v Evropski uniji ženske v povprečju zaslužijo 16 odstotkov manj kot moški. Temu pravijo »gender pay gap«. Ženske so torej bolj sposobne, bolj produktivne in bolj izobražene, a so kljub temu slabše plačane od moških. Sandra Polanski, namestnica direktorja Mednarodne organizacije dela (ILO) je ta »paradoks« in razlike med plačami pred meseci pojasnila z diskriminacijo. V Nemčiji so naredili še korak naprej, saj so konservativci Angele Merkel in transformirani socialisti Socialdemokratske stranke (SPD) dosegli dogovor o zakonodaji, po kateri bi zasebnim podjetjem ukazovali, koga naj zaposlijo in koliko naj ga plačajo.

A evropski parlament je enkrat že zavrnil poročilo o enakopravnosti žensk in moških. Slovenski mediji so se takrat zgražali, češ da so bili nekateri slovenski poslanci proti večji enakopravnosti med spoloma. Bistveno se seveda izpustili. V poročilu je bil predlog spolne uravnilovke, ki bi morala veljati tudi za zasebna podjetja. Povedano drugače: slovenski medijski mainstream je bil zgrožen, ker lahko zasebnik sam določa, koliko bo koga plačal. Vprašanje je bilo zreducirano na človekove pravice, čeprav bi se moralo glasiti, ali ima človek pravico, da s svojo lastnino prosto razpolaga, da svoj denar da tistemu, kateremu želi, in da se pri tem nikomur ni treba opravičevati ali karkoli pojasnjevati.

Najprej razčistimo nekaj, kar je za večino (predvsem levičarjem) nedoumljivo. Lastnik oziroma delodajalec v zasebni družbi lahko zaposli kogar on hoče, plače mu da, kolikor on hoče. Lastnik lahko pri zaposlovanju in plačevanju diskriminira, če že hočete. Nekomu da lahko manjšo plačo izključno zato, ker je tisto jutro vstal z levo nogo, drugega lahko ne zaposli izključno zato, ker mu ni všeč njegova barva las, nohtov, kože ali čevljev. Plača je namreč dogovor med delodajalcem (lastnikom) in delojemalcem. Če prvemu niso všeč zahteve drugega, ga ne zaposli, če drugemu ni všeč ponudba prvega, poišče novega delodajalca ali pa ustanovi svoje podjetje, kjer se bo lahko igral enakost med spoloma in v prakso uvajal feministične ideje. Vmešavanje države na trgu dela ženskam lahko samo škoduje, kot je to škodovalo črncem v ZDA, ko je vlada uvajala razne ukrepe za njihovo izobraževanje in zaposlovanje. Če bi veljala ugotovitev, da ženske delajo več, so bolj izobražene in bolj produktivne, bi to pomenilo, da je uganka trga dela dokončno razrešena. Kapitalisti, ti zlobni neoliberalci, ki jim gre samo za dobiček, bi po tej logiki zaposlovali izključno ženske, saj so ob vseh prednostih, ki jih imajo pred moškimi, še cenejša delovna sila. Povedano drugače: ali bi vi kupili yugota, če za isti denar lahko dobite audija. Če bi držalo, kar trosijo od raznih agencij za enakost med spoloma do feminističnih gibanj, bi se po logiki tržnega gospodarstva povpraševanje po ženski delovni sili nenadoma povečalo, hkrati bi se povečala tudi cena ženske delovne sile. Ampak ne. Očitno je kapitalist mazohist, ki uživa, da sam sebi dela škodo in ima manjši dobiček, moške pa zaposluje izključno zato, da bi diskriminiral ženske. Kar pomeni, da podjetnik ne razmišlja, kako bi imel čim večji dobiček, ampak kako bi kar najbolj škodoval nasprotnemu spoul. Kar je popolni nesmisel. To, da so ženske manj plačane kot moški, namreč nima nikakršne povezave z diskriminacijo.

Ženske v svoji karieri v povprečju ne opravljajo »enaka« dela kot moški, v povprečju same izbirajo slabše plačana in manj zahtevna dela (moški več umirajo na delovnih mestih kot ženske), izobražujejo se za povsem druge poklice kot moški, delajo manj in so večkrat na bolniški kot moški. Ženska, ki se odloči roditi in gre na porodniško, kar običajno skupaj traja dve leti, ter je računalniška inženirka, ni več na tekočem, ko se vrne na delovno mesto. Računalniški programi, s katerimi se je ukvarjala, so po dveh letih že povsem zastareli. Po drugi strani bi se kot knjižničarka ali učiteljica po dveh letih odsotnosti lahko takoj vključila nazaj v delo. Gre za slabše plačana poklica kot računalniška inženirka.

Če upoštevamo vse to (porodniška, otroci, zakonska zveza, krajši delovni čas), razlike v plačah praktično izginejo. Še več, ženske so v prednosti, ugotavlja celo Wall Street Journal. V povprečju si poročena ženska z možem delo razdeli tako, da moški prevzame breme zaslužka, ženska več skrbi za dom, gospodinjstvo in otroke. Skozi zgodovino (kakopak je vse dogovor med partnerjema) se je taka delitev dela izkazala za najbolj učinkovito.

Zato je razlika v plačilu zaradi spola predvsem mit.

Advertisements

Podnebna konferenca v Parizu: izguba časa in potrata davkoplačevalskega denarja

Značke

Afrika, Columbia, davkoplačevalci, divje živali, državna lastnina, EPI, Forbes, Inštitut Adama Smitha, IPRI, Lars Christensen, okolje, podnebna konferenca, Yale, zasebna lastnina

Da je zasebna lastnina bolj učinkovita kot državna, družbena ali javna, kakorkoli jo že imenujemo, je bilo že večkrat dokazano, čeprav levičarji tega ne razumejo ali pa nočejo razumeti. To velja tudi za področja, za katera se zdi, da bi država vendarle bolje upravljala z njimi kot zasebniki. Recimo za divje živali. Pisal sem že, da so bili bizoni v ZDA na robu izumrtja, ko pa so zanje lahko začeli skrberti tudi zasebniki, se je njihovo število povečalo. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč. Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Je enako tudi z onesnaževanjem? So podnebne spremembe posledica zasebne ali državne lastnine?

No, 21. podnebna konferenca v Parizu, kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev, danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Nekateri pa na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.

Ampak pustimo zdaj to, oglejmo si rajši zapis danskega profesorja ekonomije Larsa Christensena, sicer sodelavca londonskega Inštituta Adama Smitha. Ob rob pariške konference je objavil analizo, s katero dokazuje, da države, ki bolj ščitijo zasebno lastnino tudi manj onesnažujejo okolje. Primerjal je namreč dva indeksa: indeks zaščite okolja (EPI), ki ga objavljata univerzi Yale in Columbia, ter indeks zaščite lastninskih pravic (IPRI). Christensen ugotavlja, da sta indeksa v medsebojni korelaciji, kar pomeni, čim bolj so zaščitene lastniske pravice, večja je skrb za okolje, in obratno. Povedano drugače. Podobno kot pri divjih živali je tudi pri varovanju okolja zasebna lastnina bolj odgovorna do planeta kot državna intervencija. O čem takem se seveda v Parizu niso pogovarjali, so pa sodelujoči, ki so v francosko prestolnico pripotovali z letali, samo za konferenco v zrak spustili 0,3 milijona ton CO_2. Številne pa so bile tudi delegacije različnih držav. Samo kanadska je štela več kot 350 ljudi, davkoplačevalci so se držali za glavo, stroški so šli v milijone.

Sicer tekst danskega ekonomista Christensena lahko preberete tukaj: Coase was right – the one graph version.

Erik Valenčič ali do kam seže novinarska avtonomija?

Značke

Angela Merkel, avtonomija novinarstva, DNS, Erik Valenčič, javni zavod, komunizem, lastništvo medijev, Ljerka Bizilj, novinarstvo, RTV Slovenija, samoupravni socializem, Sebastjan Erlah, TV Slovenija, zasebna lastnina

S stališča svobode govora bi seveda morali vsi zastriči z ušesi, če so ljubitelja Palestincev, partizanov in migrantov Erika Valenčiča odpustili z javnega zavoda RTV Slovenija zato, ker je v oddaji Zrcalo tedna povedal tako, kot v resnici misli. Na deklarativni ravni imamo v Sloveniji svobodo govora. Direktor Adama Smitha Eamonn Butler je v knjigi z naslovom Temelji svobodne družbe (http://www.reporter.si/slovenija/eamonn-butler-resni%C4%8Dne-svobode-ne-poznamo-ve%C4%8D/53866) zapisal: »Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« S tega vidika tudi zapis na Twitterju Sebastjana Erlaha (http://www.casnik.si/index.php/2015/08/27/portalplus-kako-bi-nas-sestra-eve-irgl-in-novinar-sebastjan-erlah-resila-beguncev/), češ da bi beguncem dovolil približanje slovenski meji zgolj na 500 metrov, sicer bi jih postrelil, ni problematičen. Oba sta povedala, kar mislita. In ni večje svobode, kot da brez strahu pred pregonom poveš, kaj misliš. Ker je bilo o Erlahu že veliko zapisano, tokrat samo o Valenčiču. Njegovo ravnanje, kasnejše pismo (http://www.mladina.si/169117/javno-pismo-erika-valencica-basen-o-misji-strahovladi-na-rtv/) in tudi odziv novinarskih kolegov (z njimi tudi samooklicane civilne družbe) je namreč problematiče.

Valenčič je v pismu zapisal: »… želim pojasniti okoliščine, ki so privedle do moje odslovitve z delovnega mesta.« No, novinar je delal pogodbeno in vodstvo RTV Slovenije se je odločilo, da mu pogodbe pač ne bo podaljšalo. Popolnoma vseeno je, ali se je za to odločilo pred ali po oddaji, saj gre za povsem legitimno pravico televizijskih direktorjev. In pri tem ni dožno nikomur razlagati, še manj se opravičevati, zakaj se je tako odločilo, ne glede na to, da je RTV Slovenija javni zavod, ki ga plačujemo davkoplačevalci. Pogodba se mu je pač iztekla, ne bodo mu jo podaljšali. In pika. Konec. Enako oziroma še bolj bi veljalo, če bi bil medij zaseben. V tržnem gospodarstvu je pač tako, da lastnik medija določi njegovo vizijo in, če že tako hočete, ideološko usmeritev, ki jo potem prek direktorja (ta pa prek urednika) izvaja. Lastnik ima vso pravico, da to počne. Kam bi pa prišli, če bi politiko nekega podjetja vodili zaposleni. To se je dogajalo v samoupravnem socializmu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), kam je to pripeljalo, vemo vsi – v bedo, revščino in pomanjkanje. Direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj je prav povedala podrejenim: »Nismo več v komunizmu.« Toda zdi se, da nekateri mislijo, da je še vedno vse »naše«. Res je, da je RTV Slovenija javni zavod, ki je na nek način »naš«, kar pa ne pomeni, da vodstvo odstavlja ulica.

Čeprav ima Valenčič vso pravico, da pove, kar misli, bi se moral zavedati, da dela za javni zavod, ki ni samo »naš«, ampak od »nas vseh«, torej tudi od »vaših« in »onih tretjih«. Ravno zato bi moralo biti poročanje ali avtorska oddaja, kar Zrcalo tedna je, kar najbolj nevtralna. V oči sta me zbodli vsaj vsa stavka. V prvem je Valenčič dejal, da bi se morala Angela Merkel pogledati v ogledalo in pljuniti, v drugem, ki je pravzaprav bil zaključek oddaje, pa pozdrav: »Smrt fašizmu, svobodo ljudem.«

Če začnemo na koncu. Pozdrav je seveda partizanski. Sploh ne bi bil toliko problematičen, če pod tem pozdravom partizani ne bi po vojni dobesedno klali ljudi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/), zato je ta vzklik povsem enak ustaškemu vzkliku: »Za dom spremni.« In pri ljudeh, katerih sorodniki so bili zverinsko pobiti, vzbuja strašljiv občutek. Še več – žali jih. Če bi kaj takega naredil v zasebnem mediju, ne bi bilo sporno, pri javnem mediju pa bi se moral Valenčič zavedati, da je omejen z javnostjo, z davkoplačevalci oziroma z »našimi«, »vašimi« in »onimi tretjimi«. Zato je tudi javna televizija, ki mora o vsem poročati nevtralno. Tudi o ilegalnih priseljencih, ne pa da gledamo čustvene izlive novinark. Podobno je z Merklovo in ogledalom, v katerega bi morala po Valenčiču pljuniti, kar je bilo pobalinstvo, nedostojno javnega medija. Nacionalna televizija bi morala vedeti, da je med gledalci precej takih, ki Merklovo cenijo in so bili zaradi Valenčičevega izvajanja prizadeti.

Najbolj smešna pa je bila trditev številnih, ki so padlega novinarja leve provinience podprli, češ da je z njegovim odhodom z RTV Slovenija padlo svobodno in preiskovalno novinarstvo. Da razčistimo. Svobodni so lahko samo mediji. To pomeni, da oblast vsakemu, ki to želi, da izdaja medij, tega ne preprečuje. Žal je v Sloveniji tako, da oblast sofinancira sebi prijazne medije, predvsem tiste, ki so socialistično usmerjeni (http://www.reporter.si/slovenija/dr%C5%BEava-sofinancira-socialisti%C4%8Dno-propagando-nagrada-za-borce-proti-neoliberalnemu), hkrati pa jim otežuje izdajanje z zahtevami po vpisu v razvid medijev, kjer moraš predložiti cel kup papirjev. Kar je, milo rečeno, oviranje svobode. Torej, svobodni so lahko samo mediji, novinarji pa ne. Če morajo biti novinarji na nacionalni RTV Slovenija nevtralni, ker so namenjeni širokemu spektru javnosti, med katerimi so ideološko zelo različni ljudje, pa so v zasebnih medijih novinarji podrejeni uredniški politiki in viziji lastnika. To pa je tisto, kar večina novinarjev ne razume – da namreč ne more vsak novinar početi tistega, kar se mu vzljubi. Če mu to ne ustreza, pač da odpoved in gre. Kajti če je tako dober, bo zaposlitev našel en, dva, tri. Ampak ne. Javni pozivi k temu in onemu, ki jih pošilja zdaj Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ali pa posamezni aktivi medijskih hiš, ki je čisti anahronizem. Samoupravno ravnanje novinarjev, ki bi radi sami nastavljali urednika, če ne kar direktorja, in celo to, kateri novinar naj pride v medij in kateri naj gre, je škodljivo. Nihče od urednika ne ve bolje, kako naj bo sestavljena novinarska ekipa, nihče od direktorja ne ve bolje, kdo naj bo urednik, in nihče od lastnika ne ve bolje, kakšna naj bo vizija medija. Seveda, lahko vse to nekdo bolje ve, toda od nadrejenega je odvisno, ali bo to upošteval ali ne. Povedano drugače. Nihče od podrejenih ni v položaju, da bi odločal. V vsakem podjetju je neka hierarhija, ve se, kdo je za kaj zadolžen (in medijska hiša ni nobena izjema), zato je opletanje z avtonomijo in neodvisnostjo puhlo zastraševanje.

Seveda, nisem odgovoril na vprašanje iz naslova: Erik Valenčič ali do kam seže novinarska avtonomija? Veste do kam? Do pisanja člankov oziroma snemanja prispevka. Do tam in niti pedenj več.

Svoboda Rajka Pirnata po dimnikarsko

Značke

deregulacija, dimnikar, dimnikarstvo, država, ekonomska svoboda, Gospodarska zbornica Slovenije, GZS, Rajko Pirnat, svoboda, zasebna lastnina, Zbornica komunalnega gospodarstva

Včasih smo se prijeli za gumb, ko smo videli dimnikarja, danes se za denarnico. Država bo očitno državljanom še naprej vsiljevala neko storitev, četudi je v določenem trenutku sploh ne bodo potrebovali. Ampak ker se je nek uradnik ali birokrat spomnil tako, bo tako in nič drugače. Glede na osnutek zakona o dimnikarskih storitvah (http://www.mop.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12455/6157/7e3efc1fe8f06ef0ebb785e0b7e44503/) bodo namreč dimnikarske storitve še vedno obvezne, če pa se boš temu upiral, boš kaznovan. Vse pod krinko skrbi za potrošnike, čeprav države ni nihče prosil (kaj šele zahteval), naj za državljane skrbi tako, da jim krade iz žepa.

Zadeva je zelo problematična s stališča osebne in ekonomske svobode. Nihče ne zna natančno pojasniti, zakaj lastnik hiše ne bi mogel sam očistiti dimnika. Če lahko poskrbi za varno delovanje kurilne naprave, ne da bi ga kdo v to silil, bo enako storil tudi z dimnikom. Odgovoren posameznik bi se čiščenju posvetil in ga bolj očistil, kakor to stori dimnikar. Zakaj? Preprosto zato, ker gre za njegovo lastnino in njegovo varnost. In ne vem od kod ideja, če dimnikarske storitve ne bi bile obvezne, da nihče ne bi čistil dimnike. To je podobno kot obvezna osnovna šola (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/). Država je prepričana, da starši otrok ne bi poslali v šolo, če ta ne bi bila obvezna. Pa kdo je tu nor? Četudi jih ne bi, je to stvar svobodne odločitve staršev in presoje, kaj je dobro za otroka in kaj ne. Ampak prepričan sem, da bi 99 odstotkov staršev otroke še vedno poslalo na osnovno izobraževanje, čeprav ne bi bilo obvezno. Toda pustimo izobraževanje in se še naprej posvetimo dimnikarstvu.

Tej noriji, da mora dimnik obvezno pregledati dimnikar z licenco, se je pridružila tudi Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica komunalnega gospodarstva. Takole so zapisali lani: »Dimnikarska služba je po zakonu že stoletja obvezna, saj neizvajanje dimnikarskih storitev z veliko verjetnostjo slej ko prej pomeni nesrečo, katere posledica je najmanj materialna škoda, če ne še kaj hujšega. Hkrati pa lahko posameznik z zavrnitvijo dimnikarskih storitev povzroči tudi splošno nevarnost za ostale stanovalce oziroma prebivalce. Zato so dimnikarska podjetja dolžna uporabnike, ki te storitve odklanjajo, prijaviti na inšpekcijo, ta pa jih lahko kaznuje.« (http://www.lokalno.si/2014/02/18/110956/zgodba/GZS_pojasnjuje_dimnikarsko_zakonodajo/) Skratka, logika GZS, da lahko samo država s prisilo nekaj uredi ali prepreči, je enaka kot pri najbolj zadrtih socialistih. In nekateri pravniki tovrstni logiki pritrjujejo.

Portal nacionalne televizije (www.rtvslo.si), katero prav tako pod prisilo in grožnjo države plačujemo davkoplačevalci (RTV prispevek je prikrit davek), je povabil pravniškega multipraktika Rajka Pirnata (http://www.reporter.si/slovenija/rajko-pirnat-popoldanski-zaslu%C5%BEkar-zbiratelj-dru%C5%BEb-za-javno-upravo/17028). Temu pravniškemu modrecu se v osnutku zakona ne zdi problematično, če bodo dimnikarske storitve za uporabnike še naprej obvezne (http://www.rtvslo.si/slovenija/dimnikarstvo-tresla-se-je-gora-nastal-pa-neustaven-in-nedomisljen-zakon/372215). O, sveta preproščina, ravno ta obveznost je najbolj problematična s stališča svobode. Nihče ne more nikomur nekaj vsiliti in mu predpisati neko storitev, če jo noče. Kot da ne bi imeli že dovolj davkov, prispevkov in prikritih davkov. Samo položnico za elektriko poglejte in boste videli, da sama energija znaša samo tretjino zneska, vse drugo so trošarine, omrežnine, prispevki in drugo.

Kaj pa se zdi Pirnatu problematično? To, da podjetja, ki bodo opravljala dimnikarske storitve, ne bodo več javna, se pravi državna podjetja, ampak bodo prepuščena trgu. Glede na zakon to pomeni, da bodo lahko delovala po celi državi (do zdaj so bila geografsko omejena), potrošnik bo imel pravico izbrati tisto podjetje, ki ga bo želel. Povedano drugače: če prav razumem Pirnata, se strinja, da so državljani prisiljeni plačevati dimnikarsko storitev, je pa proti, da ta podjetja ne bodo več pod nadzorom države. Pravi socialist, vam pravim, čeprav se nekaj zgraža nas nedopustnim posegom v svobodo podjetništva. Osnutek zakona namreč predvideva zgornjo mejo cen storitve. Res, prava dobrota države, da bo obvarovala potrošnika pred pogoltnimi kapitalističnimi dimnikarji. Ne, potrošniki sploh ne potrebujemo take dobrote. To je podobno, kot bi te nepridiprav najprej oropal, ti na silo vzel 100 evrov, nato pa pritekel nazaj in ti vrnil 10 evrov, češ da je med roparji velja etični kodeks, da lahko nekoga oropajo samo za 90 odstotkov vsote, ki jo ima pri sebi. So pač dobri in človeški, ni kaj. Enako je z državo.

In še nekaj o Pirnatu. Pravi, da so problematične licence za opravljanje dimnikarskih storitev, ker omejujejo svobodo dela. Se povsem strinjam. Toda če se Pirnatu zdijo problematične licence, zakaj se mu ne zdi problematična predpisana obveznost dimnikarske storitve. Dimnikar brez licence je enako kot navaden posameznik, lastnik hiše. Torej, če lahko dimnik očisti dimnikar brez licence, zakaj ga ne sme lastnik hiše, ki prav tako nima licence? Res nedoumljivo, zato naj zaključim.

Vsak posameznik bo za svojo lastnino bolj poskrbel, kot bi to s prisilo storila država. Ideja, da lahko država boljše poskrbi za posameznika kot on sam, je samo zblojena kolektivistična utopija levičarjev, ki je dokazano neuspešna. Rešitev je samo popolna deregulacija, ko se bo posameznik svobodno odločil, ali potrebuje dimnikarja ali ne ter koliko bo za to storitev plačal. Vse drugo je grobo vmešavanje države ne samo v svobodno voljo posameznika, ampak tudi v njegovo lastnino.

Hayek: Zasebna lastnina sodobni civilizaciji omogoča, da nahrani človeštvo

Značke

Friedrich von Hayek, Sloboda i prosperitet TV, Svoboda in odgovornost, zasebna lastnina

Ko so Friedricha von Hayeka nekoč vprašali, kaj bi sporočil prihodnjim generacijam, pri tem pa na kratko povzel vse tisto, kar je zanj pomembno, je za trenutek pomislil in dejal:

»Sodobno civilizacijo, ki nam omogoča, da ohranjamo štiri milijarde ljudi na tem svetu, je omogočil institut zasebne lastnine. In samo zaradi tega instituta smo dosegli velikanski napredek, ki daleč presega vsakršno znanje. In če bomo uničili to moralno podlago, ki temelji na spoštovanju zasebne lastnine, bomo po mojem mišljenju uničili vire, ki danes prehranjujejo človeštvo, in povzročili katastrofalno lakoto, kakršne človeštvo še ni poznalo.«

Video, ki si ga lahko ogledate tukaj (https://www.youtube.com/watch?v=9SGSLY4hd1Y), je podnaslovil odličen portal Sloboda i prosperitet TV (www.slobodaiprosperitet.tv), ki je sestrski portal slovenskega Svoboda in odgovornost (www.svobodainodgovornost.si). Sicer gre za odlomek iz enournega filma The Hayek Prophecies (http://www.thehayekprophecies.com/).

Zakaj država državljanom odreka pravico do nošenja orožja?

Značke

kriminal, orožje, policija, samoobramba, zasebna lastnina, ZDA

Policijo imajo države zato, da z grožnjo sile skrbi za red, varuje državljane in njihovo premoženje, služi ljudstvu in preiskuje kazniva dejanja. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj je stopnja preiskanih kaznivih dejanj 51,8 odstotna (http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2014.pdf), kar pomeni, da je lani 45.705 kaznivih dejanj ostalo nepreiskanih. Policija pravi, da je to dober odstotek, vendar podrobnejši pregled pokaže, da je policija neuspešna pri preiskavah kaznivih dejanj zoper premoženje, se pravi zoper zasebno lastnino. Teh kaznivih dejanj je bilo lani 54.890, preiskanost pa je samo 28-odstotna. A to še ni vse. Še slabše je pri vlomih ali poškodovanju zasebne lastnine. Preiskanost teh kaznivih dejanj je samo 16,9-odstotna. To pa pomeni, da je zasebna lastnina v Sloveniji zelo slabo zaščitena. Tudi pri ropih ni nič boljše. Od 297 ropov jih je policija uspešno preiskala samo 110. Povedano drugače. Posameznik in njegova lastnina očitno nista prednostna naloga slovenskih organov pregona. In če država ne more zaščititi državljana in njegove lastnine, ima posameznik vso pravico na samoobrambo, obrambo svoje družine in svoje lastnine. Toda kaj se zgodi, če posameznik skuša zaščititi svojo lastnino in pri tem poškoduje ali ubije vlomilca ali roparja? Država takega posameznika lahko obtoži prekomerne uporabe sile.

Spomnim se primera iz leta 2012, ko je na počivališču Ravbarkomanda Belorus, ki je spal v tovornjaku, zalotil državljana Češke in Kosova pri ropu. Kriminalec je pobegnil, voznik tovornjaka, ki se je zbudil, se je pognal za njim. Ko ga je dohitel, ga je nepridiprav napadel z nožem, ga porezal, toda očitno ni vedel, s kom ima opravka. Spreten Belorus ga je zgrabil in tako premikastil, da so češko-kosovskega državljana morali huje poškodovanega odpeljati v ljubljanski klinični center. Belorus je torej brez pomoči policije uspešno obranil svojo lastnino (http://www.siol.net/novice/crna_kronika/2012/10/nalomil_roparja_z_nozem_zdaj_bo_kaznovan.aspx). Kaj bi se zgodilo, če bi ubogal policijo, ki pravi, da morajo državljani v takih primerih ubogati roparja, mu izročiti, kar zahteva, nato pa poklicati policijo, da bo ona rešila primer? Zgodilo bi se to, da bi primer Belorusa po vsej verjetnosti končal med nepreiskanimi primeri, kar pomeni, da bi voznik tovornjaka izgubil svoje premoženje. Toda v omenjenem primeru se je zgodilo še nekaj. Ker ga je pretepel, so Belorusa ovadili za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe. Na srečo so kasneje pregon opustili.

Državljani imajo torej pravico, da branijo svojo lastnino, če jo država ne more. To pa pomeni, da se lahko oborožijo. Toda država jim tega ne pusti. No, vsak ima lahko strelno orožje, toda upravnim enotam in policije mora dokazati, da ga res potrebuje. Kar je popoln nesmisel. Na eni strani je policija oziroma država, ki je lahko oborožena, ne da bi vprašala za dovoljenje svoje državljane in lahko proti svojim državljanom po svoji presoji ukrepa s strelnim orožjem, po drugi strani pa država državljanom preprečuje, da se oborožijo in sami branijo svoje premoženje, ki ga, kot kažejo statistični podatki, tako slabo brani država.

Nasprotniki svobodne nošenja orožja pravijo, da bi se povečalo število ubojev in umorov, če bi dopustili, da se posamezniki lahko oborožijo. Enako misli policija. Toda kriminalci, lopovi, roparji in nepridipravi vseh vrst se očitno na to prepoved požvižgajo. Oborožijo se kljub temu, da je prepovedano. Torej, če bi dopustili prosto trgovino z orožjem, kriminalci ne bi bili nič bolj oboroženi, kot že so. In strelnega orožja ne bi uporabljali nič manj, kot ga že. Bi bili pa pošteni državljani bolj varni. Zato so kriminalci tukaj očitno našli skupni jezik s policijo – prepoved svobodne nošnje orožja naj ostane. Zakaj že? Da bi se kriminalci počutili bolj varne pred svojimi žrtvami? Enako razmišlja država. Orožje bi državljani lahko uporabili proti njej, če bi presodili, da jih izkorišča. Ampak to se zgodi bolj poredkoma.

Ali veste kateri evropski državi imata najbolj liberalno zakonodajo glede nošenja orožja? Avstrija in Švica. In katere med najbolj strogimi? Luksemburg, Danska in Nemčija. Kaj pa pravi statistika? V Luksemburgu je zabeleženo v povprečju 2,1 umor ali uboj s strelnim orožjem na 100.000 prebivalcev, med tem ko je v Švici to povprečje samo 1,2. Še slabše je na Danskem, ki ima povprečje kar pet umorov ali ubojev na 100.000 prebivalcev, medtem ko je v Nemčiji to povprečje 1,8. Kako je to mogoče, ko pa razna anti-oboroževalna gibanja pravijo, da bi popolna prepoved nošenja in uporabe strelnega orožja pripomogla k manj ovojem in umorom? Če bi to držalo, bi morali biti Švica in Avstrija daleč pred Luksemburgom, Dansko in Nemčijo po številu umorov in ubojev s strelnim orožjem. Ta dejstva govorijo ravno nasprotno. Zelo restriktivni zakoni glede nošenja in uporabe orožja ne pripomorejo k večji varnosti državljanov in k manjšemu številu kaznivih dejanj, storjenih s strelnim orožjem, ampak k večjemu. Zakaj? Ker bi oboroženi nepridipravi trikrat premislili, ali bodo napadli in oropali oboroženega državljana na drugi strani. Možnosti bi bile v tem primeru izenačene, mogoče bi bile celo večje za žrtev, če bi napadalca opazila denimo z okna, kako se plazi v njegovo hišo z namenom, da ga okrade. Žrtev, ki brani svoje življenje in svojo lastnino, bi lahko na napadalca streljala takoj, ko bi ga zaznala, kajti nihče, prav nihče nima pravice vstopiti na tujo posest brez dovoljenja lastnika. Ima pa lastnik vso pravico, da z vsemi sredstvi brani svojo lastnino. Če bi na začetku omenjeni Belorus mirno čakal policijo, svoje lastnine (torbice z denarjem in dokumenti) najbrž nikoli več ne bi videl. Tako pa jo je branil in nalomil roparja, da ga bo ta pomnil celo življenje. In mogoče mu je ta lekcija koristila, da ne bo nikoli več skušal ropati.

Tudi v ZDA, ki je glede nošenja orožja zelo svobodna (to Američanom zagotavlja drugi amandma), več let potekajo razprave, ali to pravico omejiti ali ne. In tudi tam nasprotniki (levičarski demokrati) trdijo, da je ta pravica vzrok številnih umorov in ubojev prek luže. Statistika spet pravi drugače. John R. Lott (znan po knjigi Več orožja, manj kriminala), John E. Whitley in Rebekah C. Riley so objavili nove raziskave o možnih povezavah med nošenjem orožja in stopnjo umorov oziroma ubojev (http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2629704). Ugotovili so, da se je stopnja umorov med leti 2007 in 2014 znižala za četrtino, medtem ko se je število izdanih dovoljenj za nošenje orožja v istem času povečalo za 178 odstotkov. Prav tako so ugotovili, da je število prekrškov, ki so povezani z uporabo orožja, pri imetnikih dovoljenj za orožje (navadnih državljanih) sedemkrat manjša kot pri policistih. Kar pomeni, da običajni državljani bolj pazljivo uporabljajo orožje kot policija.

V zvezi z ZDA je treba razbiti še en levičarski mit. Če poslušamo, gledamo ali beremo slovenske medije, se ustvarja vtis, kot da samo belci streljajo po črncih, ki so uboge žrtve rasizma. In kot smo pri levičarji že navajeni, njihove trditve so daleč od resnice. Dejstva so naslednja (https://www.youtube.com/watch?v=1jBMM7C7IEE): po podatkih FBI je bilo leta 62.593 črncev žrtev s strani belcev, toda po drugi strani je bilo kar 320.082 belcev žrtev s strani črncev. Kar pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca petkrat (5-krat) večja, kot da belec ustreli črnca. Če k temu dodamo, da je v ZDA samo 12,9 odstotka prebivalcev črncev in da ti petkrat več streljajo na belce, kot belci na črnce, to pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca 25-krat večja kot možnost, da belec ustreli črnca. Seveda se bo našel kdo in rekel, ja, ampak beli policisti ubijejo več črncev kot drugi. Tudi to ne drži. Lani so policisti ubili 414 belcev, 233 afro-američanov in 138 latino-američanov. Kar pomeni, da ne drži, da policusti večinoma streljajo in ubijajo črnce (https://twitter.com/LawrenceBJones3/status/593208349405020160).

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)