Moj nagovor o svobodi govora na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija: Ne smemo se zateči k zvokom molka!

Značke

Aleksander Rant, Boris Tomašič, demokracija, ekonomska svoboda, Evropa, film, Fotopub, kultura, Marica, mediji, medijska svoboda, medijski prostor, Nova24TV, osebna svoboda, revija Demokracija, rimsko cesarstvo, Slovenci, slovenstvo, svoboda, svoboda govora, Visoko

(Foto: Polona Avanzo)

Na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija pri Tavčarjevem dvorcu na Visokem v Poljanski dolini (24. september 2022) sem govoril o svobodi govora. Tukaj je nagovor*:

Običajno bi vas ob nekem drugem času in na nekem drugem kraju pozdravil: »Dragi gospodje in gospodiči, drage gospe in gospodične.« Tokrat ne bom. Ne tukaj. In ne zdaj. Rekel bom: »Dragi prijatelji.« Nisem dober govornik, ne retorik, kot sta to kolega televizijca Boris in Aleksander, kljub temu bo poskusil nekaj povedati. In vi, dobri ljudje, mi ne boste zamerili kakega govorniškega zatika ali pogleda na ta list papirja, kjer imam zapisano kako misel, kak citat.

Zatorej, dragi prijatelji, radostno je vas je videti. Prišli ste od blizu in daleč. Predvsem pa nas je veliko. Ni nas malo! Ni nas malo. Vsekakor nas je več, kot bi si želeli nekateri zoprniki. Tisti zoprniki, ki želijo uničiti in iz slovenskega medijskega prostora izbrisati Nova24TV in revijo Demokracija. Tisti zoprniki, ki želijo utišati tudi vas, ki nas podpirate. Ampak ko vidim to množico, vem, da si bodo polomili zobe. In ne bo ga zdravnika ali zobozdravnika na tem svetu, ki bi jim potem lahko popravil čeljust.

Dragi prijatelji, nad Slovenijo, mojo, vašo in našo domovino, se že dlje časa zbirajo temni, nevihtni oblaki. Prvorazredni, visokoleteči in elitni paraziti nam ne želijo odvzeti le sredstva za preživetje, napadajo nas, ker ne kimamo njihovim namišljenim in izmišljenim, bom rekel, postmodernističnim in transhumanističnim vrednotam. Katere so te vrednote, smo videli v zadevi Fotopub. Celo našo nacionalno identiteto nam odrekajo. Po slovenski zemlji še vedno hodi oseba, ki ji samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, oseba, ki je dejala, da si Slovenci ne zaslužimo svoje države, ker sploh nismo narod. Si morate mislite. Zanika naš obstoj kot naroda. Ampak mi smo že dolgo tod.

Poglejte to čudovito Poljansko dolino. Prek teh hribov je še ena dolina. Po teh dveh dolinah so pred davnimi časi naši praprapradedje in prapraprababice odhajali malo bolj proti severu, proti visokim Alpam, kjer so kalili in kovali najboljše jeklo v takratnem rimskem cesarstvu. Od takrat smo že in še mnogo dlje nazaj. Majhna skupinica ljudi, ki se vsako leto zbira v še eni prekrasni slovenski dolini, dolini Soče, to odkriva in razkriva. Ampak nekateri, ki se kitijo z nazivi in naslovi, so akademiki, doktorji in zgodovinarji, to zanikajo. Pomislite, zanikajo izvor svojega naroda. Mi smo o tem pisali, predvsem lani v rubriki Slovenci in slovenstvo, pa so nas napadali, grozili in želeli utišati. Ne samo zaradi tega.

Povem vam, ne smemo se zateči k zvokom molka, k zvokom tišine. Ravno na to računajo – da bomo obmolknili. Moramo imeti pogum, da povemo, kaj si mislimo, da povemo svoje mnenje. Podobno preganjajo svobodo govora po celi Evropi, še posebej na zahodu stare celine. In to v državah, ki smo jih nekoč imeli za ideal demokracije in svobode. Predvčerajšnjim, ta četrtek, so mi francoski kolegi poslali pismo. Povedali so, kako tamkajšnji predsednik Macron in njegov trop preganjajo drugače misleče. Takole so napisali, bom kar prebral: »Kar umre pod temi ponavljajočimi se udarci, to je svoboda izražanja. In če danes ne boste ukrepali vi in ​​vsi tisti, ki se zavedate, da jo je treba nujno braniti, bo neizprosno izginila.« Bolj se ne bi mogel strinjati.

Ampak jaz spet pravim takole. Dokler bo eden izmed, dokler bo zadnji izmed nas pokončno stal, bomo stali vsi! In vedno bo nekdo od nas pokončno stal. Vedno so se v zgodovini našli ljudje, ki so preganjali drugače misleče in jih želeli utišati, a vedno znova  so bili v zgodovini tudi ljudje, ki so se temu uprli in branili svobodo govora. Tudi zaradi teh ljudi smo danes tukaj. Imamo zgodovinsko dolžnost, da ohranimo njihovo izročilo, da ubranimo in ohranimo svobodo govora. Nisem prepričan, res nisem prepričan, da bo naša generacija uživala sadove tega boja. Kot zdaj kaže, utegne biti boj ne samo za svobodo govora, ampak tudi za osebno in ekonomsko svobodo, še dolg. A bomo vsaj ponosni na to, da se nismo brezvoljno uklonili in začeli živeti v njihovem namišljenem svetu, v njihovem vzporednem svetu, ki nam ga rišejo.

Najbrž je večina izmed vas gledala film Matrica. Spomnili se boste prizora, ko je Morfej filmskemu junaku Neu ponudil dve tableti. V levi roki je držal tableto, ki je pomenila življenje v laži, nevednosti in v vzporednem svetu, v desni roki je držal tableto, ki je pomenila resnico in življenje v realnosti. Neo je izbral resnico in boj zanjo. Tudi jaz sem to izbral. Zato me zlobniki danes procesirajo in obsojajo na sodiščih, preganja me tožilstvo, zaslišuje policija, obrekujejo v medijih. Stalo me je precej zdravja. A mi ni žal, ker vem, da sem delal prav in delam prav. Enako je z vsemi, ki delajo na Nova24TV in reviji Demokracija. In nobenega dvoma, da ste tudi vi izbrali resnico in pravico. Drugače vas danes ne bi bilo tukaj. Hvala vam.

Boj za svobodo govora bo vrhunec naše generacije. Zaradi tega ima smisel vse, kar se nam je zgodilo, kar se nam dogaja in kar se nam bo še zgodilo. To mora biti zaključek neke preteklosti in začetek prihodnosti. Zato je treba pregnati temne, nevihtne oblake. Mogoče, res mogoče smo vse to potrebovali, da smo se prebudili. Pravim vam. Tisti, ki upajo, da nas bodo utišali, bodo razočarani. In ko bomo opravili to delo, se bomo umaknili v zavetrje časa in senco prostora. Zavedali se bomo, da smo upravičili zaupanje naših prednikov. Ne samo svobodo govora, osebno svobodo in ekonomsko svobodo, tudi našo tradicijo, našo kulturo, naš jezik in našo vero bomo predali v hrambo našim otrokom in vnukom. In oni naprej rodovom, ki prihajajo.

Ne vem, kaj naj vam še porečem. Dragi prijatelji, Bog vas živi! Bog živi Slovenijo! Hvala še enkrat vsem, hvala, ker ste prišli. Hvala vam. Ganjen sem.

*Zapis je nastal na podlagi pripravljenega zapiska. Mestoma kaj odstopa ali je spremenjen vrstni red besed, vendar je vsebinsko enak. Ko dobim magnetogram, ga bom popravil, da bo ustrezalo dejansko izrečenemu.

Goran Lukič, Janez Janša in ´janšizem´

Značke

Goran Lukič, Janez Janša, janšizem, konservatizem, kultura, Levica, levičarstvo, SDS, sindikati, tradicija

»Kdor misli, da je janšizem izginil z Janšo, se prekleto moti. Tukaj je.« (Goran Lukič za Delo, 3. julij 2022)

Goran Lukić je zagovornik društva Delavska svetovalnica. O njem sem že pisal: od tega, da je pred leti bil vzhajajoča zvezda radikalnega sindikalizma prek njegovih nenehnih strahov pred neoliberalizmom do križarskih pohodov proti zlobnim kapitalistom. Tokrat se v intervjuju (kot politični analitik?) ukvarja s predsednikom SDS Janezom Janšo in janšizmom.

Najprej, Janez Janša ni izginil. Še vedno je predsednik SDS, je vodja najmočnejše opozicijske politične stranke, ki je na zadnjih volitvah izboljšala rezultat. In je trdno v sedlo. Če bi izginil, se Lukič in Delo ne bi ukvarjala z njim. Očitno se je še bolj zaril v peto levice, ker mediji in levica nikakor ne morejo brez njega.

Pred volitvami so prevladujoči mediji, nevladne organizacije in tudi posamezne leve politične stranke strašili, da Janša ne bo mirno predal vlade, ker naj bi bilo za janšizem značilno oklepanje oblasti za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Pa se je zgodilo: SDS je priznala volilne rezultate, menjava je potekala mirno, Janša ni spodbujal svojih privržencev naj protestirajo in povzročajo nemire. Za razliko od progresivnih, ki so v začetku leta 2020, še preden se je oblikovala desnosredinska vlada, grozili poslancem nove koalicije, organizirali shode in kasneje v prestolnici blokirali vsakdanjik meščanov, se spopadali s policijo. Prva značilnost janšizma je torej spoštovanje v zakonih in ustavi zapisanih pravil igre.

Seveda levica ne misli tako. Janšizem se uporablja kot slabšalni izraz za »politično usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša«. Ta politična usmeritev naj bi bila avtoritativna, reakcionarna, kršila naj bi človekove pravice, na vse kriplje naj bi se držala oblasti. Čeprav so dejstva drugačna, to levičarskih aktivistov ne moti, da janšizma ne bi pojmovali tako, kot ga. Saj veste: če dejstva ne ustrezajo njihovim predstavam, toliko slabše za dejstva.

Janšizem je vsekakor vrednostno desni, konservativni svetovni nazor. Že samo zato levičarji pravijo, da je nelegitimen. Treba ga je iztrebiti, da bi demokracija preživela. Tudi ko je v opoziciji, je zanje moteč. Zanj preprosto ni, niti ne sme biti prostora. Morala pri tem ne igra nikakršne vloge, blaginja državljanov je popolnoma nepomembna. To je etos današnje levice: podreti celo državo, da se poskusijo znebiti povsem legitimne ideologije.

Najbolj levičarje moti, da je janšizem zadnja obrambna črta pred njihovo novodobno religijo, ki bi odpravila narod, družino, avtohtono kulturo, krščanstvo in tradicijo. Zato trdijo, da je janšizem ksenofoben, homofoben in rasističen. Vse v želji, da bi prevladali nad politično krajino in medijsko umorili vsakogar, ki ne sprejme vrednostno (kaotične) ideologije liberalne demokracije.

V ekonomskem smislu je janšizem (kljub nekaterim socialdemokratskim odklonom) prosto-tržno usmerjen. V svetu, ko se deklarirani liberalci vse bolj nagibajo k klasični levici (socialistom in komunistom), ki bi svet (in posamezne države) centralizirano upravljala in določala ekonomske odnose med udeleženci na trgu, se zdi, da je janšizem branik ekonomske misli Misesa, Hayeka in Friedmana. Kar je s stališča Lukiča seveda čisto kapitalistično zlo. Levica bi raje eskperimentirala s socialističnimi prijemi (ki se nikjer v svetu niso posrečili), janšizem stavi na preudarnost: vodi ga tisto, kar ga je naučila zgodovina, in tisto, za kar ve, da je prav.

Janšist (kot pripadnik janšizma) ve, da življenje v realnosti ni postlano z ročicami; zato sta potrebna korajža in trdna vera. Tudi zato prepozna nevarnost zase, svojo družino in svoj narod. To vzame resno in skuša brez nepotrebnega tveganja sprejeti ustrezne ukrepe (ukrepi desnosredinske vlade poroti kitajskemu virusu).

To je janšizem, kot ga vidim sam. In upam, da se bo kot tak še okrepil in ne bo izginil. Lukič že ve, zakaj si želi, da izgine. V Sloveniji, ki jo danes obvladujejo s spremembami obsedeni radikalni politični aktivisti z resnično etatističnimi težnjami in željami, da pokopljejo vse, ki ne razmišljajo kot oni in da bi vsi z daljnogledom gledali v vzporedni svet, pomeni ohranitev janšizma ohranitev pogleda na resničnost in realnost. Za janšizem ne pride v poštev namišljena in manipulativna privlačnost ´socialno pravične´ revolucije ´prebujenih´ ter sanjarjenje o obljubljeni deželi, ki je tik pred nosom, ampak realizem z močnim občutkom za prepoznavo, kaj je prav in kaj narobe.

Andrej Rozman Roza: Kultura ni zaradi umetnikov, ampak zaradi potrošnikov

Značke

Andrej Rozman Roza, davkoplačevalci, kultura, Odmevi, prosti trg, TV Slovenija, umetniki, umetnost

Da znajo tudi nekateri umetniki zdravo-razumsko razmišljati in da se zavedajo, da morajo s kulturo zaslužiti na trgu, ne pa živeti na račun davkoplačevalcev, je dokazal Andrej Rozman Roza. Takole je dejal na Odmevih (TV Slovenija):

»V Sloveniji imamo težave s popularno kulturo. Pač smo se razvili tako, da se je kultura zelo hitro navezala na politiko. (…) Pri nas je kultura zelo subvencionirana in zelo malo na trgu in temu primerno je tudi toliko manj usmerjena v popularnost in tudi bolj odvisna od strokovnjakov in kritikov, ki na nek način določajo količine denarja za kulturo. (…) Trg je pa majhen in imamo šibko popularno kulturo. Zato bi se morali kot država, gospa ministrica naj se zamisli nad tem, da enostavno je treba narediti en sistem, kako bomo s kulturo zadovoljevali potrebe potrošnikov kulture, ne pa umetnikov. Pri nas je kultura razvita tako, kot da imamo kulturo zaradi umetnikov, ampak kultura je zaradi naroda in ta narod da zaradi naše politike premalo feedbacka, da kultura dobi malo zrcala nazaj, zato imamo tudi družbo bolj razsuto.«

Krizo najboljše prestali zdravstvo, šolstvo in sodstvo*

Značke

amortizacija, BDP, COFOG - ESA 2010, Desus, Dušan Mramor, ESA 2010, javna poraba, kultura, socialna država, sodstvo, zdravstvo, Združena levica

Zdravstvo, izobraževanje, socialna varnost in sodstvo so področja, ki so krizo najboljše prestala, saj so se izdatki države za njih povečali ali pa še naprej ostajajo med najvišjimi v Evropski uniji (EU) glede na delež v bruto domačem proizvodu (BDP). Tako kaže analiza ministrstva za finance po metodologiji CFOG – ESA 2010, ki demantira navedbe levice in sindikatov, da je brutalna neoliberalna varčevalna politika udarila najbolj socialno državo ter javno šolstvo in javno zdravstvo.

Vlada je pred dnevi uskladila proračuna za leti 2016 in 2017. Za prihodnje leto načrtuje 8,63 milijarde prihodkov in 9,42 milijarde odhodkov, za leto 2017 pa 8,7 milijarde prihodkov in 9,42 milijarde odhodkov. To pomeni, da bo primanjkljaj prihodnje leto znašal 0,79 milijarde evrov, še leto dni kasneje pa 0,72 milijarde. Ob tem se bomo leta 2016 zadolžili za 2,5 milijarde evrov (in odplačali 3,8 milijarde evrov dolga), leta 2017 pa za 4,1 milijarde evrov (in odplačali 2,9 milijarde evrov dolga). Minister Dušan Mramor je ob tem dejal, da bo največja proračunska prioriteta varnost ljudi in premoženja, saj bodo dodatna sredstva namenjena policiji, kar je spodbudno, druge prioritete pa bodo še javno zdravstvo, javno izobraževanje, pravosodje in infrastruktura. V oči bodeta še dva podatka: subvencije se bodo povečale skoraj za tretjino (s 368 na 484 milijonov evrov), transferi nepridobitnim organizacijam in ustanovam pa za desetkrat (z 11 na 119 milijonov evrov).

Kljub temu poraba po proračunskih uporabnikih ne daje prave slike, saj se za posamezna področja lahko res zazdi, da imajo opozicijska ZL ter koalicijski SD in Desus prav, da vlada krši socialno državo. Tako je zapisano na Facebook strani Združene levice: »Socialisti (…) razumejo, da prava socialna, gospodarska ali kulturna reforma ni mogoča, dokler militaristi in njihovi zavezniki v vojaških korporacijah plenijo in ropajo državni proračun, dopuščajo pa, da so revni lačni, delavci v stiski, infrastruktura propada, socialne storitve klestijo v imenu varčevanja.« Se pravi, v imenu varčevanja država jemlje sociali in kulturi ter daje vojski.

Resnica je, kot običajno, diametralno nasprotna temu, kar pravijo levičarji. To dokazuje najnovejša primerjalna analiza ministrstva za finance, kjer so izdatki širše države prikazani po namenu oziroma po posameznih funkcijah države (metodologija ESA 2010; glej okvir) ter opravljena primerjava od začetka krize (2008) do leta 2013.

Tako ne drži, da »militaristi in njihovi zavezniki v vojaških korporacijah plenijo in ropajo državni proračun«. Skupni izdatki za obrambo in zaščito se zmanjšujejo. Če so še leta 2008 in 2010 znašali 1,4 odstotka BDP, so se leta 2013 zmanjšali na en odstotek, kar je 0,4 odstotne točke manj od povprečja EU. Največ sicer za obrambo in zaščito namenita Velika Britanija (2,3 odstotka BDP) in Grčija (2,1 odstotka BDP). Če pogledamo samo vojaško obrambo oziroma vojsko v ožjem smislu, je pše slabše. Leta 2010 smo zanjo namenili 1,2 odstotka BDP, predlani samo še 0,7 odstotka, kar je 0,5 odstotne točke manj od povprečja EU.

Za javni red in mir je Slovenija leta 2013 namenila 2,2 odstotka BDP, kar je 0,5 odstotne točke več kot ob začetku krize in ve od povprečja EU (1,8 odstotka BDP). Vendar se moti tisti, ki meni, da smo več namenili za policijo. Ne. Poraba za policijo znaša 0,8 odstotka BDP, kar je manj od povprečja EU. Celo več. Slovenija spada med države z najmanjših deležem BDP za policijo. Zato pa toliko večji delež nameni sodstvu – z 0,9 odstotka BDP za dejavnost sodišč in drugih pravosodnih organov Slovenija zaseda prvo mesto v EU. To je kar za 0,5 odstotne točke več od povprečja EU, prvi slovenski zasledovalki na lestvici (Bolgarija in Švica) namenjata 0,6 odstotka BDP. Sodniki spadajo med tiste, ki se jih kriza sploh ni dotaknila. Na njenem začetku je namreč delež znašal 0,5 odstotka BDP, predlani 0,4 odstotne točke več. In Mramor pravi, da je pravosodje še vedno prioriteta, čeprav imamo največ sodnikov na prebivalca v EU in sodstvo pa je med najmanj učinkovitimi.

Pri gospodarskih dejavnostih na splošno se je Slovenija leta 2013 uvrstila skoraj na sam vrh po deležu BDP. S 14,5 odstotka je zaostala samo za Grčijo (15,1) odstotka, vendar je tisto leto bila všteta še dokapitalizacija bank. Nad povprečjem je Slovenija še pri izdatkih za kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo in lov (0,7 odstotka BDP, povprečje EU je 0,3 odstotka) in prometu (2,4 odstotka BDP, povprečje EU je dva odstotka).

Za zdravstvo je Slovenija delež BDP od začetka krize do leta 2013 povečala s 6,1 na 6,9 odstotka. Nad povprečjem EU je pri izven bolnišnični in bolnišnični zdravstveni oskrbi, pod povprečjem pri oskrbi z zdravili in ortopedskimi pripomočki. Povsod je delež BDP ostal enak ali se je povečal. Podobno je pri izobraževanju, ki naj bi po mnenju levičarjev in sindikatov doživelo najbolj brutalne reze. Kar ne drži. Delež BDP za izobraževanje se je od začetka krize do leta 2013 povečal s 6,1 na 6,5 odstotka, kar Slovenijo uvršča med prvih pet držav EU z največjim deležem BDP za izobraževanje. Pri predšolski vzgoji in osnovnošolskem izobraževanju je znašal ta delež predlani 2,4 odstotka in je bil za 0,2 odstotni točki večji kot na začetku krize (0,8 odstotne točke več od povprečja EU), enak je delež za srednješolsko izobraževanje, ki je bil za 0,1 odstotne točke večji kot leta 2008 (povprečje EU je 1,9 odstotka), enak (1,2 odstotka BDP) pa je ostal pri visokošolskem izobraževanju (povprečje EU je 0,8 odstotka).

Tudi za socialno varnost je Slovenija ves čas krize namenjala vedno več in ne manj. Delež izdatkov za socialo se je od začetka krize do predlani povečal s 15,6 odstotka na 18,7 odstotka BDP. Pri varstvu obolelih in invalidnih oseb je ostal enak (2,5 odstotka BDP), povečal pa se je pri pokojninskem varstvu (z 8,3 na 10,3 odstotka BDP), varstvu otrok in družine (z 1,9 na 2,2 odstotka BDP), varstvu brezposelnih oseb (z 0,3 na 0,9 odstotka BDP) in varnosti socialno ogroženih (z 0,6 na 0,8 odstotka BDP).

Pri financiranju rekreacije, kulture in dejavnosti neprofitnih organizacij je Slovenija sploh nekaj posebnega. Ima enega največjih deležev v BDP v EU, ki se je od začetka krize do predlani povečal z 1,6 na 1,8 odstotka BDP. Ta delež je skoraj še enkrat večji od povprečnega deleža v EU. Delež za šport (0,3 odstotka BDP) ostaja na enaki ravni kot leta 2008 (je manjši od povprečja EU), zato pa prednjačijo izdatki za kulturo (delež je z 0,8 odstotka BDP za četrtino večji od povprečja EU), kjer se Slovenija uvršča na 6. mesto (isti delež imata Francija in Madžarska) ter za radio, televizijo in založništvo, kjer Slovenija z 0,4 odstotnim deležem v BDP zaseda vrh lestvice (pred Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Finsko in Islandijo, kjer delež dosega 0,3 odstotka BDP).

Enako za javno upravo, čeprav sindikalisti ves čas trdijo, da so prav oni nosili glavno breme finančne krize in doživeli največje finančne reze. Delež izdatkov za javno upravo v BDP se je tako od začetka krize do predlani v Sloveniji izdatno povečal. Če je leta 2008 znašal 5,4 odstotka je bil leta 2013 že 6,7 odstotka. To pa pomeni enega največjih povečanj v Evropski uniji. Zato nikakor ne držijo trditve, da so krčenje izdatkov v krizi najbolj občutila področja šolstva, zdravstva in socialne varnosti oziroma kar cel javni sektor.

Kaj je metodologija COFOG – ESA 2010?

Metodologija ESA 2010 je nadgradnja metodologije ESA 95, ki je skladna s sistemom Združenih narodov glede računovodskih standardov in klasifikacij. Posodobili so jo, da bo bolj uporabna za Evropsko unijo. COFOG – ESA 2010 razvršča izdatke širše države po namenu oziroma razvršča izdatke širše države po posameznih funkcijah. Porabo razčlenjuje po vseh institucijah širše države: zajema celotno porabo državnih in občinskih proračunov, skladov socialnega zavarovanja, javnih skladov in agencij, javnih zavodov ter drugih oseb javnega prava, ki so razvrščene v institucionalni sektor države, po posameznih funkcionalnih namenih porabe. Prikazuje torej za kakšne funkcionalne namene država v širšem smislu troši javnofinančna sredstva. Prikazi odhodkov države po posameznih proračunskih porabnikih ne ustrezajo več: ker podatki za različna obdobja niso primerljivi in ker ne omogočajo primerjavo med državami.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, oktober 2015

 

Zakaj paraziti nikoli ne rečejo: »Davkoplačevalci, hvala za vaš denar.«

Značke

Adam Smith, davki, davkoplačevalci, Janko Medja, javna poraba, kultura, Miha Turšič, Mićo Mrkaić

»Vlado, ki nam je pred petimi leti ponudila pomoč, zelo spoštujemo. Za zaupanje bi se rad zahvalil tudi davkoplačevalcem in zasebnim vlagateljem, ki verjamejo v nas.« To so bile besede prvega moža Erste Group Andreasa Treichla, potem ko je banka predlani v avstrijski proračun vrnila 1,22 milijarde evrov pomoči. Podobno se je letos za dokapitalizacijo lastnikom in davkoplačevalcem zahvalil tudi predsednik uprave NLB Janko Medja. Toda, ali ste slišali kdaj kakšnega umetnika, ki bi se za prejeto sofinanciranje njegovih takšnih ali drugačnih projektov zahvalil davkoplačevalcem? S tem ne mislim, da so bankirji kaj boljši, ker se zahvalijo, nikakor ne. Ampak vsaj delajo se, da se zavedajo, kdo jim je v resnici dal denar.

Če ste bili kdaj na otvoritvi kakšne razstave ali drugega kulturniškega projekta, se je avtor v najboljšem primeru spomnil ministrstva za kulturo in se zahvalil ministru (ali državnemu sekretarju) za dodeljeni denar. Takrat se zdi, kot da bi minister (ali ministrica) iz svojega žepa financirala njegov projekt. Nikoli ne boste slišali: »Davkoplačevalci, hvala, ker ste sofinancirali moj projekt.« Ne. Mogoče delam komu krivico, toda zahvale kakšnega kulturnika se nikakor ne morem priklicati v spomin. Ali pa ste mogoče v knjigi kakšnega pisatelja zasledili, da bi se davkoplačevalcem zahvalil za sofinanciranje njegovega romana ali pesniške zbirke? Ne? Seveda ne. Kvečjemu, da je ta ali ona ustanova ali ministrstvo sofinanciralo izdajo knjige, nikoli pa ne boste prebrali: »Dragi bralec, tebi davkoplačevalcu, ki si vzel v roke to knjigo, se jaz, avtor iskreno zahvaljujem, da si mi finančno pomagal.« Najbrž bi bilo res potrebno, da bi morali na knjigo prilepiti nalepko z napisom »Davkoplačevalcu prijazno«. Tako bi označili knjige, ki jih na posreden ali neposreden način ni financirala država oziroma, bolje rečeno, davkoplačevalci.

In če kulturniki ne dobijo dovolj denarja, kolikor se jim zdi, da bi si ga zaslužili, začno izsiljevati. Tudi z gladovno stavko kot Miha Turšič. Pri tem se ne zadevajo (ali pa mogoče se), da izsiljujejo pravzaprav davkoplačevalce. Ampak za kulturnike so davkoplačevalci tako ali tako samo evrski bankovci, s katerimi se polni bankomat, ki sliši na ime državni proračun. Državni birokrati potem izbranim razdelijo PIN kode za ta bankomat. In ko zmanjka denarja, ko nekdo pride do limita, se začnejo prepirati med seboj. Pred očmi in na račun davkoplačevalcev. Predstavljajte si absurdno situacijo, ko vas napadeta dva nepridiprava in vas oropata. Predrzneža ne pobegneta, ampak si pred vašimi očmi začneta deliti plen. Ker nekdo s svojim deležem ni zadovoljen, se celo skregata. In vi to samo nemočno opazujete. Kajti če bi posegli vmes in skušali priti do svoje denarnice, obstaja velika verjetnost, da bi jo skupili, lahko bi vas celo ubila. Natančno tako in nič drugače funkcionira država. Ne da bi vas vprašala, vam pobere polovico zaslužka. V Švici denimo manj (33,8 odstotka), na Danskem pa več (57,6 odstotka). In potem se pred vašimi očmi odvija prepir za razdelitev plena, vi pa samo nemočno opazujete, kako se vaš denar deli med parazite. Če se temu uprete in se ne pustite prostovoljno oropati, vas kaznujejo, če pa se celo fizično zoperstavite, vas lahko tudi povsem zakonito ubijejo. Na ta rop s(m)o se davkoplačevalci že tako navadili in se nam zdi že tako samoumeven, da sploh ne razmišljamo o drugačnih možnostih.

Eni od najglasnejših so prav kulturniki. Denarja jim ni nikoli dovolj. Čeprav denimo Slovenija iz javnega denarja namenja kulturi 0,8 odstotka BDP, kar jo uvršča na 6. mesto v Evropski uniji. Nasploh je Slovenija pri financiranju rekreacije, kulture in dejavnosti neprofitnih organizacij nekaj posebnega. Ima enega največjih deležev v BDP v EU, ki se je od začetka krize do predlani povečal z 1,6 na 1,8 odstotka BDP. Ta delež je skoraj še enkrat večji od povprečnega deleža v EU. Delež za šport (0,3 odstotka BDP) ostaja na enaki ravni kot leta 2008 (je manjši od povprečja EU), zato pa prednjačijo prej omenjeni izdatki za kulturo (četrtino večji od povprečja EU) ter za radio, televizijo in založništvo, kjer Slovenija z 0,4 odstotnim deležem v BDP zaseda vrh lestvice (pred Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Finsko in Islandijo, kjer delež dosega 0,3 odstotka BDP).

Na tem blogu sem že večkrat zapisal, da bi morali ministrstvo za kulturo ukiniti, kulturne projekte pa bi morali umetniki ali avtorji financirati sami ali pa si najti donatorje, kajti nekatere njihove performanse in instalacije nihče ne razume. Razlogov je več kot dovolj. Mnogi se seveda nad takimi stališče zgražajo, pravijo, da gre za tipično neoliberalno politiko, ki nasprotuje financiranju baletnih hiš, muzejev, galerij, opernih hiš, kulturnih in umetniških društev, gledališč in podobno. Ampak poglejte malo bolj podrobno, kaj recimo pomeni, da davkoplačevalci plačujemo baletno predstavo. To pomeni, da sofinanciramo vstopnice tisti peščici ljudi, ki obiskuje baletne predstave. Ta peščica oboževalcev baleta razmišlja nekako takole: ker bi bila vstopnica za predstavo predraga, bom na volitvah volil tiste politike, ki bodo davkoplačevalce prisilili, da mi bodo plačali polovico vstopnice za balet, čeprav ga ne marajo. Tako razmišljanje, kakopak, kulturniki označijo za malodane fašistično, zagovornike pa za sovražnike naroda, kot so to pred leti storili z Mićom Mrkaićem, ki si je drznil liberalno razmišljati o kulturi. Ampak razmislite še enkrat, tokrat s pogledom davkoplačevalca, ki denar rajši nameni za zanj kaj bolj koristnega, kot pa za balet, in se vprašajte, zakaj bi nekdo, ki iz različnih razlogov ne bo nikoli v življenju šel gledati baletno predstavo, to z davki sofinanciral, da bodo lahko ljubitelji baleta prišli do cenejših vstopnic? Če ti ljudje, ki obožujejo na odru ljudi, ki skačejo in plešejo po prstih, niso pripravljeni za ta užitek plačati polno ceno, potemtakem že nimajo dovolj radi baleta. Kot se denimo baletna hiša znajde v finančnih težavah, bi človek od teh ljubiteljev pričakoval, da bodo segli v svoje denarnice in dali ali pa posodili denar baletni hiši, da bo preživela. Ampak ne. Ti ljudje v takih primerih napadejo državo (in davkoplačevalce), da uničuje kulturo. In da so davkoplačevalci dolžni dati denar, da baletna hiše ne bo šla v stečaj.

In da bo jasno, tudi to smo že večkrat povedali: da si davki nujno zlo, ki je potrebno za delovanje družbe, je ugotovil že Adam Smith. Toda davki morajo biti minimalni, javna poraba tudi. Ali veste, koliko je znašala javna poraba konec 19. stoletja, ko je zahodna civilizacija doživljala največji napredek in so nastala nekatera najodličnejša dela v umetnosti. Pojavil se je denimo impresionizem, ki so ga zaznamovali Edouard Manet, Vlaude Monet in Edgar Degas. No, javna poraba je znašala pod 10 odstotkov ali malo nad tem: Norveška (5,9 odstotka), Danska (9,2 odstotka), Velika Britanija (8,7 odstotka), Švedska (5,7 odstotka) in Francija (11 odstotkov). To je bilo leta 1870 in se do I. svetovne vojne ni bistveno spremenilo. Kulturo, še posebej v Franciji, pa so lahko uživali vsi, ker jo je trg približal žepom vseh družbenih slojev. Država pa je z davki financirala samo tisto nujno: ščitila je lastninske pravice, državljanom je nudila fizično zaščito pred notranjim (kriminalci, goljufi in drugi nepridipravi) in zunanjim sovražnikom (agresor), varovala premoženje in zagotavljala človekove pravice. Najpomembnejši stebri družbe so bili policija, vojska in sodstvo. Danes pa imamo socialni inženiring, kjer birokrati in vsakokratno izvoljeni politiki s taktiko korenčka in palice ljudi zadržujejo državnem suženjstvu.

Kulturniki kot paraziti na državnih jaslih

Značke

davkoplačevalci, država, Javna agencija za knjigo, kultura, kulturniki, ministrstvo za kulturo, proralun, TV Slovenija

Odmevi na TV Slovenija so imeli v ponedeljek zvečer za eno od tem kulturo, češ da se sredstva zanjo vsako leto zmanjšujejo. Ker sem o tem pisal nedavno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/10/ne-za-pistolo-za-mitraljez-primem-ko-slisim-besedo-kultura/), ne mislim ponavljati, zato samo nekateri poudarki iz oddaje.

1. Kdo se bo podpisal na nagrobni kamen slovenske kulture?

Tako so se vprašali v Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti (http://www.asociacija.si/slo/archives/1873). Pod nagrobnik slovenske kulture se bodo podpisali kulturniki sami, pravim jaz. Običajno obtožujejo državo, da ima za kulturo vse manj posluha, da za kulturo namenja vse manj denarja. Ne vem, zakaj bi za kulturo namenjali vse več denarja, vse bolj da bi obremenjevali davkoplačevalce. Krivi so predvsem kulturniki sami, ker ne proizvedejo takih izdelkov, da bi bili za potrošnike toliko zanimivi, da bi del svojega zaslužka namenili kulturnikom. Težava torej ni v pomanjkanju potrošnje, ampak v pomanjkanju ponudbe, take ponudbe, ki bi se ljudem zdela zanimiva. Taka potrošnja kulture, ko država daje kulturnikom denar za projekte, ki ljudi sploh ne zanimajo, je potrošnja sama zase, je potrošnja z blagoslovom države, ki deli sredstva, ki so bila državljanom s prisilo odvzeta. Torej, dokler ne bodo kulturniki proizvajali izdelkov ali nudili storitev, ki bi bili zanimivi za ljudi, toliko časa bodo sami sebi klesali nagrobnik.

2. Država samozaposlenim v kulturi ni sposobna zagotoviti dela.

To je čisti socialni inženiring. Najprej država na stroške državljanov kulturnikov lahko podeli poseben status, kar jim omogoča tudi pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (http://www.mk.gov.si/si/storitve/postopki/statusi_in_pravice/pogoji_za_pridobitev_pravice_do_placila_prispevkov_za_socialno_varnost_iz_drzavnega_proracuna/), nato pa bi morala država kulturnikom še zagotoviti delo, kar bi, kakopak, spet plačali davkoplačevalci. Namesto, da bi se z minimalnimi davki (so pač nujno zlo) financirala minimalna država (policija, vojska, sodstvo, najbrž tudi nujno potrebna infrastruktura), so davki, ki jih prejme ministrstvo za kulturo in jih naprej prerazporeja, sredstvo politikov in birokratov za zagotavljanje in doseganje političnih in socialnih ciljev.

3. Pri kulturi ne smemo gledati samo na računovodstvo.

O, sveta preproščina! Ja, se samozaposliš v kulturi, dobiš tak status, da ti davkoplačevalci plačujejo prispevke, potem zmagaš na razpisu za nek kulturni projekt, ki ga nihče ne razume, razen tebe in mogoče še par tvojih prijateljev. Ali pa ti Javna agencija za knjigo (JAK) financira izdajo knjige, ki jo prodaš v samo 100 izvodih. Za koga? Zakaj in za kaj že? Samo zato, ker pač pišeš pesmi in knjige, ki jih nihče ne bere? Kdo ima koga tu za norca?

4. Kultura ima multiplikativne učinke.

Koliko znašajo ti učinki? Koliko znaša ta kulturni multiplikator, ki bo prinesel velike ekonomske učinke? Recimo, da 4, kot sem pred meseci zasledil v Delu (ampak žal zdaj tega članka ne najdem). Kaj to pomeni? To pomeni, da za vsak vložen evro dobiš nazaj štiri nove. Super. Torej imamo rešitev za izhod iz krize: prihodnje leto ves BDP (okoli 37 milijard evrov) vložimo v kulturo, ven bomo dobili skoraj 150 milijard evrov, kar pomeni, da bomo poplačali ves javni dolg, pa še bo ostalo.

Seveda da ne gre tako preprosto, toda če lahko kulturniki kot pravi ekonomski šarlatani opletajo z nikoli dokazanimi multiplikativnimi učinki kulture, imam najbrž tudi jaz pravico, da poenostavljam. In samo v razmislek: 400-odstotnih donosov ni imela nobena borza na tem svetu niti v svojih najboljših bukovskih časih. In zakaj kultura, če je tako donosna, potemtakem sploh rabi denar davkoplačevaklcev?

5. Država se obnaša, kot da je kultura tisto, kar kulturniki proizvajamo, kot da ni nekaj, kar uporabniki kulture potrebujejo.

Preberite še enkrat. Kultura potemtakem ni tisto, kar delajo kulturniki, ampak tisto, kar ljubitelji (uporabniki) kulture potrebujejo. Na videz je zadeva logična – kulturniki delajo tisto, kar trg (potrošniki) potrebuje oziroma tisto, za kar bi bili potrošniki pripravljeni plačati. To bi bil približek kulture v normalnih in svobodnih državah, ampak ker Slovenija ni normalna država s tržnim gospodarstvom, gre zadeva takole: večina kulturnikov dela tisto, kar želi, pri tem pa se ne ozira, ali bodo svoje izdelke ali storitev na trgu prodali ali ne. Če bi tako ravnali s svojim denarjem, potem bi človek še zamahnil z roko in rekel, počni, kar hočeš, toda ker pri tem trošijo davkoplačevalski denar, državljani ne smemo biti ravnodušni.

Ampak žal je tako, da o tem, kaj je dobro za državljane, odloča država in na področju kulture kulturniki pri proračunskem koritu, čeprav je trg tisti mehanizem, tista selekcija dobrin, lahko rečemo tudi kulturnih dobrin, ki najbolj pošteno presoja, kaj ljudje potrebujejo in kaj ne.

6. Dostopnost do kulture je državljanska pravica.

Ne, dostopnost do kulture ni državljanska pravica. Država je dolžna poskrbeti za varnost ljudi in njihovega premoženja, vse drugo bi morala biti svobodna odločitev posameznika. Če bi bila kultura državljanska pravica, bi to pomenilo, da samo s tem, ko imaš slovensko državljanstvo, pridobiš tudi neodtuljivo pravico do kulture. Taka pravica je vedno na škodo drugih, tistih, ki jih kultura ne zanima, pa morajo vseeno plačevati tebi, ali so uporabnik kulture ali ne.

Pogosto slišimo očitek, da je Slovenija pač premajhen trg, da bi kulturo prepustili trgu. Zanimivo, prav zato, ker je majhen trg, bi ta mehanizem hitro opravil s šarlatani na področju kulture, z zajedalci, za katere bi pokazal, da ne proizvajajo nič takega, za kar bi bili ljudje pripravljeni plačati. Na trgu bi pač ostali samo tisti kulturniki, ki so dovolj kvalitetni in za potrošnike dovolj prepričljivi, da bi odprli denarnice.

P.S. Če imate čas si oglejte posnetek Odmevov (http://www.rtvslo.si/kultura/, potem poiščite Odmeve z dne 17. avgust 2015).

Tukaj pa si lahko ogledate nekaj primerov, kaj se na področju kulture financira tudi z denarjem davkoplačevalcev:

a. KITCH, zavod za umetniško produkcijo in raziskovanje (http://www.kitch.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgrc=A034WkAau2ABbM%3A ali https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgdii=A034WkAau2ABbM%3A%3BA034WkAau2ABbM%3A%3BMgvpnrQo54yJMM%3A&imgrc=A034WkAau2ABbM%3A;

b. MUZEUM, zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo (http://www.muzeum.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#tbm=isch&q=zavod+za+umetni%C5%A1ko+muzeum&imgrc=ks-FA-CXqx5dRM%3A;

c. BUNKER, zavod za izvedbo in organizacijo kulturnih prireditev (www.bunker.si): http://www.bunker.si/slo/wp-content/uploads/2012/01/EmanatSramota024fotoNZgank.jpg.

Je davkoplačevalsko (so)financiranje verskih skupnosti sprejemljivo

Značke

cerkev, davkoplačevalci, katoliška cerkev, Koalicije za ločitev države in cerkve, komunisti, kultura, verske skupnosti

Ko sem zadnjič pisal o parazitih na področju kulture (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/10/ne-za-pistolo-za-mitraljez-primem-ko-slisim-besedo-kultura/), se je na spletni strani Časnika (www.casnik.si) pod nekim člankom pojavil komentar mojega teksta (http://www.casnik.si/index.php/2015/08/11/verena-v-perko-moj-odhod-je-odgovor-na-kratenje-pravice-do-svobodnega-izrazanja/), kjer je uporabnik »Obvezno Ime« zapisal takole: »Začnemo rezat pri 1,7 milijona €, ki jih katoliška cerkev dobi na leto od ministrstva za kulturo? (za plače & prispevke duhovnikom)
Kako je že napisal hvalaboguzakavarnohayek – če kdo želi kulturo/cerkev – naj si jo sam financira ane?«

Se strinjam. Davkoplačevalci niso dolžni financirati ničesar, razen minimalne države, to pa je policijo, vojsko in sodstvo, pa še to v obsegu, ki ne bi presegel 10 ali 15 odstotkov BDP. Vse drugo je navadna kraja davkoplačevalcev. Torej, država ne bi smela subvencionirati, sofinancirati ali financirati nevladnih organizacij (za te letno nameni prek 100 milijonov evrov, za večino pa nihče ne ve, kaj sploh delajo), državnih in zasebnih podjetij, šolstva in zdravstva oziroma vsega tistega, kar je sposoben urediti trg. Tudi verskih skupnosti ne, da se razumemo. Pred leti je parlamentarna komisija za peticije prejela peticijo Koalicije za ločitev države in cerkve, naj se odpravi financiranje Katoliške cerkve (https://www.sta.si/1776906/parlamentarna-komisija-se-je-seznanila-s-peticijo-proti-financiranju-verskih-skupnosti). Seveda so peticijo podprle levičarske skupine (http://www.locitev-drzave-cerkve.org/prejsnje-peticije/), kar pa je po svoje zanimivo. Vprašanje financiranja verskih skupnosti (še posebej Katoliške cerkve) je absolutno edini primer, kjer levičarje skrbi za denar davkoplačevalcev, drugače pa radi trošijo po dolgem in počez. Zato lahko upravičeno sklepamo, da levičarjem v resnici ni tako zelo do davkoplačevalcev, kot jih moti Katoliška cerkev kot tradicionalne verske institucije na ozemlju Slovenije. Pri tem jih druge verske skupnosti sploh ne motijo, saj izpostavljajo samo Katoliško cerkev. Seveda, ne obstaja nikakršen razlog, da bi verske skupnosti financirali z denarjem, ki je na silo vzet davkoplačevalcem, vendar je po drugi strani res, da je proračunsko financiranje Katoliške cerkve nekakšen obliž države na rano, ko so komunisti po II. svetovni vojni povzročili cerkvi z množičnim ropanjem njene lastnine.

Ko ljubezen do domovine postane rasizem

Značke

Alexander Eriksson, detomor, domovina, Front Page Mag, Halmstad, ksenofobija, kultura, multikulturalizem, multikulturnost, nacionalna identiteta, nacionalni simboli, pedofilija, rasizem, Råneå, Söndrum, Slovenija, Victor Ahlberg, zastava, ZDA, Švedska, človekove pravice

Bilo je aprila leta 2007. Alexandra Erikssona, 13-letnega osnovnošolca v mestecu Råneå na severu Švedske, je učitelj nagnal iz učilnice, ker je imel majico s švedsko zastavo. Eriksson je zavrnil zahtevo učitelja, da jo sleče. Ravnatelj šole je kasneje dejal, da švedsko zastavo nekateri dojemajo kot simbol nacizma, zato je ta švedski simbol v njihovi šoli nezaželen. Osnovna šola v Råneåju je sicer javna šola, plačujejo jo davkoplačevalci. (http://www.kuriren.nu/nyheter/flaggan-portad-i-skolan-1459555.aspx) Istega leta je ravnatelj šole v Malmöju prepovedal 14-letnemu Victorju Ahlbergu, da bi se za skupno šolsko fotografijo slikal z majico švedske nogometne reprezentance, ki je v barvah švedske zastave in s švedskim grbom. Ravnatelj, kot je povedal, ni želel, da bi kdo v tem prepoznal rasizem (http://www.aftonbladet.se/nyheter/article11236794.ab). To sta dva primera iz skandinavske države, kjer so multikulturnost in multikulturalizem pripeljali do skrajnosti. Ljubezen do domovine in njenih simbolov je postala nesprejemljiva. Glede na to, da je multikulturalizem na Švedskem že kar uradna politika, kaže smer, kam bo to pripeljalo druge države, če bodo sledile tem zgledom.

Še dva novejša primera, na katere opozarja portal Front Page Mag (http://www.frontpagemag.com). Na lanski švedski dan državnosti, ki je 6. junija, so radikalni levičarji, združeni v »Gibanje 365« pozvali ljudi, naj se jim pridružijo v zažiganju švedskih zastav (https://twitter.com/365Jokern/status/468509193608392704). Po njihovo je namreč švedska zastava simbol nacionalne države, je rasistična struktura, ki postavlja meje med ljudmi (Nekaj podobnega se je zgodilo letos v ZDA, ko so levičarski aktivisti ob pomoči ilegalnih priseljencev zažigali ameriško zastavo, ker naj bi bila simbol rasizma). Julija letos pa je osnovna šola Söndrum v Halmstadu objavila pravilnik o uporabi švedske zastave. Po tem pravilniku je lahko izobešena samo na državni praznik, drugače je uporaba nacionalne zastave prepovedana (http://nyheteridag.se/nu-forbjuds-skolelever-att-anvanda-svenska-flaggan/). Tudi za pusta, če si maškara, ne smeš biti oblečen v nacionalne simbole, so še zapisali v pravilniku šole, ker lahko s tem užališ koga drugega, to pa je že sovražni govor. Povedano drugače: Švedi so majice s švedsko zastavo označili za sovražni govor in tako je ljubezen do domovine označena za rasizem.

Pravzaprav je srhljivo, da se vsakega, in to velja tudi za Slovenijo, ki spoštuje nacionalne simbole, verjame v narodno identiteto, goji ljubezen do domovine, označi za nazadnjaškega, nacionalista, mračnjaka, rasista. Še malo manjka in bo tudi slovenski jezik označen za nezaželenega, pred hišo izobešena nacionalna zastava, ki poudarja slovenstvo, pa bo postala simbol ksenofobije.

Levičarji dajejo pogosto kot primer, da multikulturnost deluje, Združene države Amerike, ki so postale ekonomsko in vojaško najmogočnejša sila na svetu ravno zaradi mešanja kultur. Toda potrebno je razlikovati ameriško in evropsko multikulturnost, piše portal Front Page Mag. V ZDA so vse te različne kulture v »talilnem loncu« našle skupne točke, v Evropi pa multikulturnost temelji na predpostavki, da so kulture različne, da jih je treba kot take jemati in upoštevati vse hkrati. Zato ni čudno, da v Evropi posamezni nacionalni simboli postajajo grožnja politiki multikulturalizma, poudarjanje nacionalne identitete pa rasizem. Ravno zato evropski multikulturalizem temelji na napačnih predpostavkah. Nemogoče je, da bi različne kulture v neki državi želele ločeno med seboj, neodvisno druga od druge. Na nacionalni ravni je prevladujoča ena kultura, kateri se druge kulture, ki prihajajo na geografsko zaokroženo celoto z enim jezikom, svojo tradicijo in običaji, svojimi delovnimi navadami in razvitostjo, morajo prilagajati. In niso vse kulture enako dobre.

Po logiki multikulturalistov je kultura, kjer je zatiranje žensk nekaj običajnega, enako dobra kot kultura, kjer imajo ženske vse pravice in svoboščine. Po logiki levičarjev je kultura, kjer je posilstvo ženske oblika kaznovanja, enako dobra kot kultura, kjer je človekovo telo nedotakljivo. Po njihovi logiki je potemtakem kultura, kjer zaradi kaznivega dejanja do smrti kamenjajo ljudi, enako dobra kot kultura, kjer kazen odslužiš v zaporu. V nekaterih kulturah, ki zdaj naseljujejo Evropo, imajo detomor, pedofilijo in še kaj za nekaj vsem običajnega. Je to tisto, čemur levičarski aktivisti pravijo multikulturnost? Kaj je v tem dobrega? Do kam gredo skrajnosti »enakovrednih« kultur je pokazal muslimanski oče, ki je rajši pustil, da se hčerka utopi, kot da bi se jo moška reševalca pri reševanju dotikala (http://tribune.com.pk/story/935481/father-lets-daughter-drown-dubai-beach-than-have-male-rescuers-touch-her/).

Ja, ljubezen do domovine, nacionalne identitete in nacionalnih simbolov postaja rasizem, ksenofobija. Zakaj že? Kako se je to lahko zgodilo?

Ne za pištolo, za mitraljez primem, ko slišim besedo kultura*

Značke

Adam Smith, davki, Hanns Johst, javna poraba, Julijana Bizjak Mlakar, kultura, ministrstvo za kulturo, Mićo Mrkaić, prosti trg, socializem, Susanne Fuchs, Thomas R. Cusack, totalitarizem

V svobodni družbi ima vsak posameznik pravico razporejati tisto, kar zasluži. Torej ima pravico, da svoj denar troši tako, kot misli, da je prav. V nesvobodnih, se pravi socialističnih, totalitarnih družbah, ti (velik) del denarja vzame država (v Sloveniji okoli polovico tistega kar zaslužiš) in ga prerazporeja tako, kot si to izmisli nek državni uradnik, ki si domišlja, da je bolj moder od državljanov, ki domnevno s svojim denarjem ne znamo ravnati. Na tem mestu ne bomo modrovali, kolikšen je najbolj primeren odstotek, ki ga posamezniku v obliki davkov (in prikritih prispevkov, trošarin in drugih inovativnih načinov legalizirane državne kraje posameznika) vzame država. Davki so v vsakem primeru zlo, ampak recimo da so nujno zlo. Dovolj bi bilo, da bi si država za vzdrževanje policije, vojske in sodstva (se pravi nujno potrebnih ustanov za delovanje države) vzela med 10 in 15 odstotki oziroma toliko, kot so si države jemale in trošile nekje na prelomu 19. na 20. stoletje (Thomas R. Cusack and Susanne Fuchs: Ideology, Institutions, and Public Spending, glej stran 3: http://bibliothek.wzb.eu/pdf/2002/p02-903.pdf).

Posamezniki v svobodni družbi in na prostem trgu sami prostovoljno izbirajo, kaj bodo delali in prodajali ter kako bodo zaslužen denar porabili. S takim ravnanjem sporočajo tudi drugim posameznikom, kaj naj proizvajajo. Slabi bodo hitro propadli (ali pa bodo začeli delati kaj drugega, v čemer so boljši), dobrim bo uspelo in bodo obogateli. Skratka interakcija med svobodnimi posamezniki (brez vmešavanja države) določa, kaj in kako delati in proizvajati. In vsak je sam odgovoren za morebitni neuspeh. Tako se nekdo odloči, da bo prideloval koruzo, drugi jabolka, tretji bo v zameno za plačilo prodajal svoje delo izdelovalcu avtomobilov, četrti bo čevljar, peti bo krivil železo, šesti pa se odloči, da bo kulturnik, da bo pisal knjige in pesmi in jih prodajal. V tem procesu, ki ga prosto po Adamu Smithu vodi nevidna roka trga, ni prostora in ni nikakršne potrebe, da bi se vmešavala država. Ampak država se vmešava, še posebej v kulturo, ki ima celo svoje ministrstvo.

Ministrica Julijana Bizjak Mlakar jadikuje, da bo prihodnje leto za kulturo še manj denarja kot letos. Za kaj vse bo manj denarja, si lahko preberete tukaj (http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/prihodnje-leto-za-kulturo-se-manj-denarja-kot-letos/371460), tisto, česar ministrica ne pove, je, da bo manj denarja davkoplačevalcev, da vseh kulturnih prisklednikov ne bodo mogli napojiti, ker davkoplačevalcem ne morejo pokrasti dovolj denarja. Kajti, kot smo že večkrat zapisali: davek je legaliziran rop, davek je plačilo državi pod prisilo, pod grožnjo. Nihče ne plačuje davkov prostovoljno, ampak ti jih naložijo politiki in birokrati. In ministrstvo za kulturo je eno najbolj škodljivih ministrstev, ki bi ga morali tako ali tako ukiniti.

Človek težko dojame, zakaj se denar deli samooklicanim umetnikom, katerih edino življenjsko poslanstvo ali vodilo je, da kandidirajo za davkoplačevalska sredstva za svoje nepotrebne in nesmiselne projekte. Na njihove razstave pride največ okoli 100 ljudi, pa še to so prijatelji umetnika, ki živijo na isti način – so paraziti. In potem razlagajo, kako jih tujina ceni, Slovenija pa ne. Ja, saj te nihče ne zadržuje na tej strani Alp, zakaj pa ostajaš. Osebno ne rabim takega patriotizma umetnika, da govori, da se žrtvuje za Slovenijo s tem, ko ostaja. Prav z lahkoto preživim vse njegove umetniške performanse, ampak naj to počne s svojim denarjem, ne pa mojim. Tukaj je primer, kam gre denar davkoplačevalcev. Recimo Zavod Maska (http://www.maska.si) je denimo od država v dvanajstih letih dobil 3,4 milijona evrov (http://supervizor.kpk-rs.si/podj/72537604/). Se pravi vsako leto v povprečju nekaj manj kot 0,3 milijona, delajo pa projekte, kot tale: https://www.google.si/search?q=maska+janez+jan%C5%A1a&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAcQ_AUoAWoVChMI1PaDu9aexwIVIylyCh2xoAyr#imgrc=pY-_OgN4hZKdXM%3A. Ja, to plačujemo davkoplačevalci.

Prav nobenega razloga ni, da bi državljani, ki ne hodijo v gledališče, na slikarske razstave ali performanse, ne obiskujejo muzejev, se ne navdušujejo nad posameznimi performansi ali pa si v knjižnicah ne sposojajo knjig, plačevali tistim, ki to počnejo in ki jih to veseli. Zakaj bi tem ljudem prisilno jemali denar in ga dali recimo pisatelju, ki za dober honorar (na račun davkoplačevalcev, seveda) napiše knjigo, ki jo potem proda v 100 ali manj izvodih. Večina slavnih svetovnih muzejev in gledališč ima zasebne donatorje, naj bo tako tudi v Sloveniji. Knjiga, slika ali film so enake dobrine kot kruh, mleko ali vino. Vse dobrine bi se morale prodajati na trgu, posamezniki pa se bodo sami odločili, ali jih bodo kupili ali ne.

In zdaj ministrica pravi, da bo denarja premalo, da bodo kulturniki prihodnje leto dobili samo nekaj več kot 140 milijonov evrov. Veste, koliko je to? To je 1,51 odstotka proračuna oziroma nekaj manj kot 0,4 odstotka slovenskega BDP. Če mene vprašate, je še to preveč. Če koga zanima kultura, naj sam plača. Če nekdo s pomočjo države izda knjigo in jo proda v samo 100 izvodih (pa še to večinoma knjižnicam, kar spet plačamo davkoplačevalci), je perverzno prisiliti državljane, da jo sofinancirajo. Če ima nek kulturnik projekt, za katerega se nihče ne zanima toliko, da bi prišel tja in plačal vstopnico, od kje pravica ministrice ali kakšnega njenega podsekretarja in referenta, da prisilijo vse državljane, da plačajo polomijo. Od kje neki jim te ideje?

Pred več kot desetletjem se je v privilegirance v kulturi zapičil Mićo Mrkaić, takrat predavatelj na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, ki je izzval kulturnike z ugotovitvijo, da s tem »naša družba subvencionira pripadnike višjega srednjega sloja (…), ki o kulturi sicer nimajo pojma, jo pa uporabljajo kot dodatek k svojemu prestižu v družbi.« Pozneje je izdal še knjigo »To so bile svete krave« (http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/mico-mrkaic-razkriva-svete-krave/149912), nato pa (žal) izginil iz Slovenije.

Skratka, kulturniki danes, ker je to med levičarji pač moderno, državi očitajo, da področje kulture (zaradi vse bolj prisotnega neoliberalnega kapitalizma) vse bolj spodjeda tržna logika oziroma da je kultura vse bolj prepuščena prostemu trgu. Takole jim v bran stopajo v Združeni levici (pamflete jim objavlja celo Nacionalni svet za kulturo): »Vzpon neoliberalne politike v Sloveniji kulturo potiska na prosti trg, kjer se kulturni delavci znajdejo v prekarnih pogojih dela, ki ne omogočajo dostojnega življenja in kvalitetnega dela. (…) Smo za ohranitev in povečanje proračuna za dolgoročne programe in razpise za projekte, ki omogočajo večjo socialno varnost in spodbudo za delo.« (http://nsk-slo.si/index.php/odkrito_povedano/clanek/zdruzena_levica_za_izenacenje_pravic_samozaposlenih_v_kulturi)

»Vzpon neoliberalne politike v Sloveniji kulturo potiska na prosti trg?« Kako prosim? Prosti trg deluje na načelu prostovoljne interakcije med posamezniki. To pa je očitno nekaj, kar moti kulturnike in njihove politične zagovornike. Njim se zdi očitno boljše, ko bi ti odnosi potekali neprostovoljno, pod prisilo in s silo, ko ena stran drugo prisili, da ji nekaj da.

«… kjer se kulturni delavci znajdejo v prekarnih pogojih dela, ki ne omogočajo dostojnega življenja in kvalitetnega dela.« Kaj želijo s tem povedati? Da država posameznikom ne ukrade dovolj denarja, da bi ga dala potem naprej kulturnikom? Da mora država s silo dobiti denar poštenih ljudi, da bodo lahko kulturniki še naprej pljuvali po zlobnem neoliberalnem kapitalizmu in poveličevali socializem?

»Smo za ohranitev in povečanje proračuna za dolgoročne programe in razpise za projekte, ki omogočajo večjo socialno varnost in spodbudo za delo.« Ti ljudje, ti paraziti in zajedavci, bi morali pač dojeti, da tisto, s čimer se pač ukvarjajo, ni dovolj zanimivo, da bi ljudje, ki se preživljajo brez pomoči države, prostovoljno dali del denarja. Nihče nima pravice živeti na račun drugih, še posebej, če je to storjeno s prisilo. Kulturniki nimajo nikakršne pravice do tuje lastnine, do tujega denarja. Če želijo kaj zaslužiti, daj ustvarijo nekaj takega, da se bo ljudem zdelo vredno kupiti.

Predlog Kavarne Hayek, (ki je mimogrede tudi na Twitterju: @KavarnaHayek), je: vsaka knjiga, zgoščenka, slika, razstava, operna ali baletna predstava in drugo bi morala biti opremljena z znakom DAVKOPLAČEVALCU PRIJAZNO. To pomeni, da noben izdelek, stvaritev ali storitev ni bil neposredno ali posredno (so)financiran z davkoplačevalskim denarjem. Posameznik bi tako vedel, da tega izdelka ni že enkrat (v obliki davkov) plačal, hkrati pa bi vedel, da ga je izdelal nekdo, ki se s svojim delom, ustvarjalnostjo in zagnanostjo trudi, da bi ga prodal na trgu brez denarja, ki ga je država ukradla davkoplačevalcem.

*Citat se v izvirni obliki glasi: »Ko slišim besedo kultura, primem za pištolo.« To je zapisal nemški dramatik Hanns Johst, citat pa še danes zmotno pripisujejo Goebbelsu.