• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: ekonomska svoboda

Moj nagovor o svobodi govora na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija: Ne smemo se zateči k zvokom molka!

25 nedelja Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Aleksander Rant, Boris Tomašič, demokracija, ekonomska svoboda, Evropa, film, Fotopub, kultura, Marica, mediji, medijska svoboda, medijski prostor, Nova24TV, osebna svoboda, revija Demokracija, rimsko cesarstvo, Slovenci, slovenstvo, svoboda, svoboda govora, Visoko

(Foto: Polona Avanzo)

Na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija pri Tavčarjevem dvorcu na Visokem v Poljanski dolini (24. september 2022) sem govoril o svobodi govora. Tukaj je nagovor*:

Običajno bi vas ob nekem drugem času in na nekem drugem kraju pozdravil: »Dragi gospodje in gospodiči, drage gospe in gospodične.« Tokrat ne bom. Ne tukaj. In ne zdaj. Rekel bom: »Dragi prijatelji.« Nisem dober govornik, ne retorik, kot sta to kolega televizijca Boris in Aleksander, kljub temu bo poskusil nekaj povedati. In vi, dobri ljudje, mi ne boste zamerili kakega govorniškega zatika ali pogleda na ta list papirja, kjer imam zapisano kako misel, kak citat.

Zatorej, dragi prijatelji, radostno je vas je videti. Prišli ste od blizu in daleč. Predvsem pa nas je veliko. Ni nas malo! Ni nas malo. Vsekakor nas je več, kot bi si želeli nekateri zoprniki. Tisti zoprniki, ki želijo uničiti in iz slovenskega medijskega prostora izbrisati Nova24TV in revijo Demokracija. Tisti zoprniki, ki želijo utišati tudi vas, ki nas podpirate. Ampak ko vidim to množico, vem, da si bodo polomili zobe. In ne bo ga zdravnika ali zobozdravnika na tem svetu, ki bi jim potem lahko popravil čeljust.

Dragi prijatelji, nad Slovenijo, mojo, vašo in našo domovino, se že dlje časa zbirajo temni, nevihtni oblaki. Prvorazredni, visokoleteči in elitni paraziti nam ne želijo odvzeti le sredstva za preživetje, napadajo nas, ker ne kimamo njihovim namišljenim in izmišljenim, bom rekel, postmodernističnim in transhumanističnim vrednotam. Katere so te vrednote, smo videli v zadevi Fotopub. Celo našo nacionalno identiteto nam odrekajo. Po slovenski zemlji še vedno hodi oseba, ki ji samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, oseba, ki je dejala, da si Slovenci ne zaslužimo svoje države, ker sploh nismo narod. Si morate mislite. Zanika naš obstoj kot naroda. Ampak mi smo že dolgo tod.

Poglejte to čudovito Poljansko dolino. Prek teh hribov je še ena dolina. Po teh dveh dolinah so pred davnimi časi naši praprapradedje in prapraprababice odhajali malo bolj proti severu, proti visokim Alpam, kjer so kalili in kovali najboljše jeklo v takratnem rimskem cesarstvu. Od takrat smo že in še mnogo dlje nazaj. Majhna skupinica ljudi, ki se vsako leto zbira v še eni prekrasni slovenski dolini, dolini Soče, to odkriva in razkriva. Ampak nekateri, ki se kitijo z nazivi in naslovi, so akademiki, doktorji in zgodovinarji, to zanikajo. Pomislite, zanikajo izvor svojega naroda. Mi smo o tem pisali, predvsem lani v rubriki Slovenci in slovenstvo, pa so nas napadali, grozili in želeli utišati. Ne samo zaradi tega.

Povem vam, ne smemo se zateči k zvokom molka, k zvokom tišine. Ravno na to računajo – da bomo obmolknili. Moramo imeti pogum, da povemo, kaj si mislimo, da povemo svoje mnenje. Podobno preganjajo svobodo govora po celi Evropi, še posebej na zahodu stare celine. In to v državah, ki smo jih nekoč imeli za ideal demokracije in svobode. Predvčerajšnjim, ta četrtek, so mi francoski kolegi poslali pismo. Povedali so, kako tamkajšnji predsednik Macron in njegov trop preganjajo drugače misleče. Takole so napisali, bom kar prebral: »Kar umre pod temi ponavljajočimi se udarci, to je svoboda izražanja. In če danes ne boste ukrepali vi in ​​vsi tisti, ki se zavedate, da jo je treba nujno braniti, bo neizprosno izginila.« Bolj se ne bi mogel strinjati.

Ampak jaz spet pravim takole. Dokler bo eden izmed, dokler bo zadnji izmed nas pokončno stal, bomo stali vsi! In vedno bo nekdo od nas pokončno stal. Vedno so se v zgodovini našli ljudje, ki so preganjali drugače misleče in jih želeli utišati, a vedno znova  so bili v zgodovini tudi ljudje, ki so se temu uprli in branili svobodo govora. Tudi zaradi teh ljudi smo danes tukaj. Imamo zgodovinsko dolžnost, da ohranimo njihovo izročilo, da ubranimo in ohranimo svobodo govora. Nisem prepričan, res nisem prepričan, da bo naša generacija uživala sadove tega boja. Kot zdaj kaže, utegne biti boj ne samo za svobodo govora, ampak tudi za osebno in ekonomsko svobodo, še dolg. A bomo vsaj ponosni na to, da se nismo brezvoljno uklonili in začeli živeti v njihovem namišljenem svetu, v njihovem vzporednem svetu, ki nam ga rišejo.

Najbrž je večina izmed vas gledala film Matrica. Spomnili se boste prizora, ko je Morfej filmskemu junaku Neu ponudil dve tableti. V levi roki je držal tableto, ki je pomenila življenje v laži, nevednosti in v vzporednem svetu, v desni roki je držal tableto, ki je pomenila resnico in življenje v realnosti. Neo je izbral resnico in boj zanjo. Tudi jaz sem to izbral. Zato me zlobniki danes procesirajo in obsojajo na sodiščih, preganja me tožilstvo, zaslišuje policija, obrekujejo v medijih. Stalo me je precej zdravja. A mi ni žal, ker vem, da sem delal prav in delam prav. Enako je z vsemi, ki delajo na Nova24TV in reviji Demokracija. In nobenega dvoma, da ste tudi vi izbrali resnico in pravico. Drugače vas danes ne bi bilo tukaj. Hvala vam.

Boj za svobodo govora bo vrhunec naše generacije. Zaradi tega ima smisel vse, kar se nam je zgodilo, kar se nam dogaja in kar se nam bo še zgodilo. To mora biti zaključek neke preteklosti in začetek prihodnosti. Zato je treba pregnati temne, nevihtne oblake. Mogoče, res mogoče smo vse to potrebovali, da smo se prebudili. Pravim vam. Tisti, ki upajo, da nas bodo utišali, bodo razočarani. In ko bomo opravili to delo, se bomo umaknili v zavetrje časa in senco prostora. Zavedali se bomo, da smo upravičili zaupanje naših prednikov. Ne samo svobodo govora, osebno svobodo in ekonomsko svobodo, tudi našo tradicijo, našo kulturo, naš jezik in našo vero bomo predali v hrambo našim otrokom in vnukom. In oni naprej rodovom, ki prihajajo.

Ne vem, kaj naj vam še porečem. Dragi prijatelji, Bog vas živi! Bog živi Slovenijo! Hvala še enkrat vsem, hvala, ker ste prišli. Hvala vam. Ganjen sem.

*Zapis je nastal na podlagi pripravljenega zapiska. Mestoma kaj odstopa ali je spremenjen vrstni red besed, vendar je vsebinsko enak. Ko dobim magnetogram, ga bom popravil, da bo ustrezalo dejansko izrečenemu.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

11 sobota Nov 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 9 komentarjev

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Cerarjeva vlada Slovenijo dela vse bolj ekonomsko nesvobodno

18 sobota Feb 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 9 komentarjev

Značke

ekonomska svoboda, Heritage Foundation, levičarski aktivisti, Miro Cerar, Wall Street Journal

Slovenski levičarji še kar naprej vrtijo jezike, da na sončni strani Alp vlada zlobni neoliberalizem, zaradi katerega je vse več ljudi revnih, otrok lačnih, neenakost se povečuje. Kot običajno je resnica vedno diametralno nasprotna od tistega, v kar nas prepričujejo. K temu pripomore lestvica ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal. Slovenija je na najnovejši lestvici med 180 državami zasedla 97. mesto. Od kar nam vladata Miro Cerar in njegova SMC, je vsako leto slabše, pot v ekonomski kolaps je zagotovljena. Če smo bili leta 2015 88., lani 90., smo letos na robu izpada iz stoterice. Slovenija je označena kot pretežno ekonomsko nesvobodna država. Tovariš Cerar, bravo, res bravo! (Podrobno poročilo o Slovenije je tukaj.)

Slovenija, ki je dobila indeks 59,2, je med državami Evropske unije samo pred Grčijo (127. mesto), med 44 merjenimi evropskimi državami pa so za nami nekatere balkanske države in države nekdanje Sovjetske zveze (Srbija, Moldavija, Belorusija, Rusija, Ukrajina in Grčija). Sicer pa: čim večji je indeks, tem višje je država uvrščena oziroma tem bolj je liberalna. Indeks meri več kazalcev, med drugim odprtost trga, fleksibilnost delovne sile, svobodo poslovanja, zaščito zasebne lastnine, torej vse tisto, kar socialisti imenujejo neoliberalizem oziroma po novo – ultrakapitalizem. Povedano drugače. Države z vrha lestvice so bolj kapitalistične (svobodne), medtem ko so države z dna lestvice bolj socialistične (nesvobodne).

Seveda, na vrhu lestvice so države, ki podlegajo darwinistični doktrini in so žrtve thatcherjanske ideologije. Tradicionalno so kot svobodne označene Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Avstralija. Takoj za to peterico pa je prva država EU. Ne, to ni Velika Britanija, Francija, Avstrija ali Nemčija, ampak Estonija. Kako neprijazna država je to za levičarje, sem že pisal (tukaj), kakšno opustošenje pa je za seboj pustil ameriški predsednik Barack Obama, si lahko ogledate tukaj. ZDA, nekdaj ena najbolj svobodnih držav na svetu, so izpadle iz prve deseterice.

Levica in desnica v parlamentu z roko v roki proti svobodi

16 Četrtek Feb 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 18 komentarjev

Značke

desnica, ekonomska svoboda, Jan Peloza, kajenje, Levica, Milojka Kolar Celarc, svoboda, tobačni zakon

Se spomnite leto in pol nazaj, kako so poslanci soglasno izglasovali sindikalni predlog o minimalni plači? Takrat sem zapisal, da v parlamentu ni več desnice. Povsem socialistični zakon ni pomenil samo hudega udarca ekonomski svobodi in trgu delovne sile, ampak je s strani države določena minimalna plača ena najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. Včeraj so izbranci ljudstva (spet soglasno) zadali nov udarec svobodi: izglasovali so nov tobačni zakon. Da so se represiji nad posameznikom in podjetji pridružile leve politične stranke, je razumljivo, ker tem ni za svobodo, ampak za nadzor nad ljudmi, težko pa človek razume, da sta za zakon glasovali tudi stranki (NSi in SDS), ki imata sicer polna usta besed o svobodi. Povedano drugače: ves politični mainstream je podlegel državnemu paternalizmu. In če se nam je še včeraj zdelo to pokroviteljstvo »mehko«, zdaj prehajamo na najbolj trde, a zelo prefinjene oblike.

Kajenje je najbrž škodljivo. Najbrž zato, ker ni neposredne povezave med kajenjem in smrtjo. Če bi bila, bi vsi, ki kadijo umrli. Pa ne. Nekateri ljudje doživijo več kot 100 let in med temi je običajno tak delež kadilcev, kot na celotni populaciji. Pri kajenju gre samo za manjše ali večje dejavnike tveganja, da človek zboli za določeno boleznijo. In to je stvar posameznika, to je stvar svobodne odločitve: ali bo človek kadil in se mu bo povečala možnost obolenja, ali ne bo.Tudi argument, da kadilec škoduje nekadilcu (pasivno kajenje), če je v njegovi bližini, ne vzdrži. Nihče nikogar ne sili, da je v bližini kogarkoli. Poleg tega je na svetu nešteto stvari, ki škodijo zdravju. Recimo stres, ki se pojavlja med petimi najbolj pogostimi dejavniki tveganja za srčni infarkt. Večina ga doživlja vsak dan, sam sem pod stresom vsakič, ko Miro Cerar odpre usta, ker vem, da je to napoved nove obdavčitve.

Država tudi odreja,  kje in kdaj posameznik lahko kadi. Najprej so prepovedali kajenje na letalih in sredstvih javnega prevoza, nato v lokalih, zdaj v avtomobilih, sledila bo najbrž prepoved kajenja v zaprtih zasebnih prostorih. Če se je prva rešitev še zdela (pogojno rečeno) razumna, je druga že grobo posegla v svobodno razpolaganje z zasebno lastnino. Vsakdo s svojo lastnino ravna po lastni presoji. Država pač presodi, da se v prostorih, ki so v državni lasti, ne kadi. Prav. Ima to pravico. Toda zasebnim lastnikom lokalov odrejati, ali njihovi gosti v lokalu lahko kadijo ali ne, je totalitarno obnašanje. Lastniki bi se morali pač sami odločiti, ali bo njihov lokal kadilski ali ne, presojali pa bi na podlagi obiska lokala: če bi videli, da prodajo več, ker so njihovi gosti kadilci, bi to pač bil kadilski lokal. In obratno. In ta zakon je leta 2007 sprejela vlada, ki se je deklarirala za desno. Ne, prava desnica ne bi nikoli zasadila takega noža v hrbet svobodi.

Če se je takrat zdelo, da slabše za svobodo ne more biti, je Cerarjeva vlada zdaj to demantirala. Ne gre več samo za lokale, ampak bo prepoved kajenja veljala tudi v avtomobilih, ki so v povsem zasebni lasti. In naprej. Prisilno poenotenje embalaže cigaret s fotografijami domnevno škodljivih posledic tobaka je v nasprotju z ustavnim načelom svobodne gospodarske pobudo. Kakšna bo embalaža nekega izdelka na trgu ni stvar vlade!

Ob tem so nevladne organizacije sporočile, da so sicer zadovoljne z zakonom, toda lahko bi bil še strožji. Eden od njih (Jan Peloza, soustanovitelj Brez izgovora Slovenija) je dejal, da so »napadli tri glavna področja, ki učinkovito delujejo pri zmanjševanju in preprečevanju kajenja – vidnost, ceno in dostopnost – in bili uspešni pri dveh. Vidnost je zakon zaobjel s prepovedjo oglaševanja in promocije tobačnih in povezanih izdelkov, doniranja in sponzoriranja s strani tobačnih podjetij ter enotno embalažo, ceno pa z vladno direktivo, ki naj bi v prihodnje redno dvigovala tobačne trošarine.« Se pravi, da so (uspešno) napadli tisto, kar je značilno za tržno gospodarstvo: ponudbo in povpraševanje. Bravo! Prioriteta vlade in nevladnih organizacij je torej omejevanje ne samo osebne, ampak tudi ekonomske svobode.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je dejala, da je Slovenija s tem zakonom pokazala, »da v Sloveniji razumemo, kakšno breme in kakšno nevarnost za vzdržnost zdravstvenega sistema in tudi za gospodarski razvoj predstavlja tobak.« Pravzaprav je ministrica pokazala, da socialistka, kakršna je, ničesar ne razume. Poleg tega vsak kadilec z eno pokajeno cigareto, ki v povprečju stane 18,5 centa, samo s trošarino v proračun prispeva 10,9 centa. Zdaj naj si vsak izračuna, ali kadilci s pokajenimi cigaretami preplačajo stroške zdravljenja ali ne. In če drži podatek, da kadilci umrejo prej kot nekadilci, bi morala biti država samo vesela, ker ne bodo predolgo najedali pokojninske blagajne. Kot jo bodo denimo javni uslužbenci, ki po raziskavah živijo tri leta dlje kot zaposleni v zasebnem sektorju. O tem, da samo neto davkoplačevalci (realni sektor) prispevajo v pokojninsko blagajno, javni sektor pa to počne samo virtualno in z računovodskim trikom, smo tako ali tako že razčistili.

Skrb za zdravje mora biti prepuščeno posamezniku. Njegovo telo, njegova skrb. Naravnost grozljivo je, kako je večini postalo povsem običajno in normalno, da vlada zapoveduje, kako naj posameznik živi. Od kar človeštvo obstaja, vedno je določena skupina ljudi drugi (večji) skupini govorila, kaj morajo narediti in česa ne smejo. Manipulirali so z njimi in jih v nekaj silili. In vedno so se ljudje po določenem obdobju temu uprli in z oblasti vrgli tiransko vlado, saj so spoznali, da se pod zaščitniškim odnosom vlade (v primeru tobačnega zakona pokroviteljsko obnašanje v skrbi za zdravje državljanov) skriva želja, da se jih prisili k pokorščini. Tudi nv Evropi in v Sloveniji bo tako. Prej ali slej. Regulatorna prisila je postala že nevzdržna.

Slovo od gotovine, slovo od svobode*

04 petek Mar 2016

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 11 komentarjev

Značke

Banka Slovenije, denar, ekonomska svoboda, Financial Times, gotovina, svoboda

Ko je državni zbor pred skoraj natanko dvema letoma sprejel zakon, ki prepoveduje plačevanje računov z gotovino nad 5.000 evrov, je bil to korak naprej k omejevanju poslovanja z gotovino. Pod krinko preprečevanja pranja denarja se je skrivala še neizpolnjena želja države, da bi nadzorovala tudi denarnico državljana, se pravi tisti del denarja, ki posamezniku po izvršeni kraji v obliki davkov še ostane. Končni cilj je popolno brezgotovinsko poslovanje, ki ni nič drugega kot finančna diktatura. Vsaka podobnost z Orwellovim letom 1984 je, kakopak, zgolj naključna.

Uslužbenci prodajalne BMW v Žengžouju na severu Kitajske so bili pred meseci presenečeni, ko je vstopila lastnica manjšega lokala. Ne zato, ker je želela kupiti model BMW 730Li, ampak ker je s seboj prinesla 100.000 bankovcev po en juan. »Ljudje mi običajno plačujejo z manjšimi bankovci. Zdaj se mi jih je nabralo veliko in sklenila sem, da jih vse naenkrat uporabila za nakup avtomobila,« je povedala lokalnim novinarjem. Razliko do milijon juanov (okoli 135.000 evrov) vrednega luksuznega avtomobila je poravnala z bančno kartico, dvajset zaposlenih v avto salonu pa je gotovino štelo šest ur. Zadovoljni so bili vsi: lastnica novega avtomobila, ki se je znebila nadležnega drobiža, prodajalci, ki so pobrali provizijo, lastnik avtosalona, ker je z dobičkom prodal avto, in država, ki je od vsega pobrala davek. Nikomur ni padlo niti na pamet, da bi samo pomislil na morebitno pranje denarja, kriminal, sivo ekonomijo, korupcijo ali davčno utajo, ker je bil avto plačan z gotovino. Kaj takega v Sloveniji in drugje v Evropski uniji ni več mogoče.

Tistega četrtka, 6. marca 2014, se je tako še enkrat pokazalo, da med poslanci, to izvoljeno politično elito, ni ljudi, ki bi zagovarjali svobodo posameznika. Noveli zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, s katero se je znižal prag za gotovinsko poslovanje s takratnih 15.000 evrov na 5.000 evrov ni nasprotoval prav nihče. Eden redkih, ki je nasprotoval, je bil Jožef Horvat (NSi). Opozoril je, gre za dodatno obremenjevanje komitentov, saj bodo morali za izvršeno plačilo plačati provizijo. Opozicijski poslanec je še menil, da je v EU meja za gotovinsko poslovanje določena pri 15.000 evrih. A ne glede na to se »tisti, ki perejo denar, pogovarjajo o milijonih«, je dejal. Slovenija je tako dobila eno najbolj nesvobodnih zakonodaj v Evropi, Horvat se kasneje ni udeležil glasovanja. To je eden tistih zakonov, ki jasno kažejo, da poklicnim birokratom, državnim uradnikom in politikom ni veliko mar za državljane in njihovo svobodo, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi. Tudi plača izplačana v gotovini naj bi bila kmalu preteklost.

Na ministrstvu za finance se s takimi trditvami ne strinjajo povsem. »Gotovina je najbolj anonimen nosilec vrednosti, s katerim se najlažje prikrije lastništvo in nezakonit izvor denarja. Storilci kaznivih dejanj v večini primerov razpolagajo z velikimi vsotami gotovine, ki jo želijo plasirati v finančni sistem in ji skozi več različnih transakcij pridobiti zakoniti izvor,« pravijo na Mramorjevem ministrstvu in dodajajo, da je omejitev poslovanja z gotovino namenjena preprečevanju pretoka sredstev, ki izvirajo iz kaznivih dejanj v finančni sistem države in posledično zmanjšanju  tveganja za pojav pranja denarja in financiranja terorizma. Vendar to nikakor ne pomeni, da posameznik ne sme imeti toliko gotovine, kot jo želi, saj omejitve na 5.000 evrov veljajo samo pri prodaji blaga in storitev, ne pa tudi pri prometu med fizičnimi osebami. Torej, kupec avtomobila, ki je denar privarčeval »v nogavici«, ima dve možnosti: bodisi kupnino lahko položi neposredno na prodajalčev račun, bodisi denar položi najprej na svoj račun, nato pa ga prenakaže na prodajalčev račun. Če pa državljan kupuje stanovanje od fizične osebe, lahko prodajalcu izroči gotovino. Omejitev ni niti pri dvigu gotovine iz transakcijskega računa, o splošni uvedbi brezgotovinskega poslovanja, pa za zdaj z vidika preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ne razmišljajo. Morajo pa banke uradu za preprečevanje pranja denarja poročati o vsaki transakciji, ki presega 30.000 evrov.

Podatka, koliko premoženja imajo državljani Slovenije v gotovini, ni. »Obstaja pa ocena o tem in se giblje med dvema in tremi milijardami evrov,« so povedali v Banki Slovenije (BS). Enako je s prihranki »v nogavicah«. V centralni banki ocenjujejo, da imajo Slovenci po domovih med milijardo in dvema milijardama evrov. In koliko gotovine je v obtoku? »Od uvedbe evra do konca leta 2015 je bilo neto izdanih (razlika med vsemi izdanimi ter vsemi vrnjenimi bankovci s strani Banke Slovenije) preko 200 milijonov kosov bankovcev, v skupni vrednosti preko 3,5 milijarde evrov,« pravijo v BS, s tem, da ima Slovenija pri bankovcih med pet in 200 evri tako imenovano negativno izdajo, kar pomeni, da se jih je v centralno banko vrnilo več kot je bilo izdanih. »To je predvsem posledica migracije bankovcev, saj se evrobankovci prosto gibljejo po celotnem evroobmočju,« so povedali in dodali, da po ocenah znaša delež gotovinskih transakcij v trgovinah med 50 in 55 odstotkov vseh plačilnih transakcij, kar se v zadnjih letih ni bistveno spreminjalo. »Kljub temu je dolgoročni trend, da bodo gotovinske transakcije zelo počasi upadale,« predvidevajo v BS. Kar je recimo precej manj kot v Indiji, kjer je bilo lani gotovinskih transakcij 86 odstotkov, in precej več od Švedske, ki ima samo še okoli 25 odstotkov gotovinskih transakcij in razmišlja, da bi prešla na popolnoma elektronski plačilni promet (beri: prepovedala bi gotovino).

Zanimivo je, da se je mednarodni oblastniški gonji proti gotovini pridružil celo Financial Times, stoletje in četrt star slavni finančni časopis, ki je lani pozval k »upokojitvi gotovine«, ker je to »barbarska relikvija«. Pri tem se sklicuje, ne boste verjeli, na levičarskega ekonomista Johna M. Keynesa, ki je z barbarstvom označil zlati standard (ta denimo omogoča nizko inflacijo, preprečuje pretirano zadolževanje države, tiskanje denarja brez kritja). Kljub še zelo majhnim količinam gotovine v obtoku, ta po mnenju Financial Timesa lahko »povzroči veliko izkrivljenje ekonomskega sistema« in »sposobnost centralnih bank, da spodbudijo depresivno gospodarstvo«. Torej se za željami vlad po ukinitvi gotovine ne skriva samo namera po večjem nadzoru posameznikov, ampak tudi po bolj prefinjenemu »ponarejanju« denarja, ki nima kritja.

Gotovino zato lahko (za zdaj še) razumemo tudi kot nadzor državljanov nad početjem oblasti (seveda si vlade želijo obratno), prosto razpolaganje z njo pa ostaja eden od simbolov svobode, hkrati ena od zadnjih obrambnih črt pred lakomnostjo in diktaturo obsedencev z vse večjim nadzorom. Neizmerna želja države, njenih birokratov, ki imajo za seboj oborožen represivni aparat, da ne samo, da ljudem pobere polovico zaslužka, ampak želi nadzorovati tudi preostali denar, da bi vedela, kje, kdaj, komu, zakaj in koliko je plačal, je grozljiva. Razpolaganje z gotovino posamezniku vsaj delno omogoča, da se izogne nadzoru. Kaj namreč državo briga, za kaj potrošimo svoj denar. Elektronsko poslovanje pa omogoča popolni vpogled v ravnanje in delovanje državljanov. Za zdaj so to le mokre sanje birokratov. Ampak koliko časa še?

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter (februar 2016)

Svoboda Rajka Pirnata po dimnikarsko

21 petek Avg 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, javni sektor, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

deregulacija, dimnikar, dimnikarstvo, država, ekonomska svoboda, Gospodarska zbornica Slovenije, GZS, Rajko Pirnat, svoboda, zasebna lastnina, Zbornica komunalnega gospodarstva

Včasih smo se prijeli za gumb, ko smo videli dimnikarja, danes se za denarnico. Država bo očitno državljanom še naprej vsiljevala neko storitev, četudi je v določenem trenutku sploh ne bodo potrebovali. Ampak ker se je nek uradnik ali birokrat spomnil tako, bo tako in nič drugače. Glede na osnutek zakona o dimnikarskih storitvah (http://www.mop.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12455/6157/7e3efc1fe8f06ef0ebb785e0b7e44503/) bodo namreč dimnikarske storitve še vedno obvezne, če pa se boš temu upiral, boš kaznovan. Vse pod krinko skrbi za potrošnike, čeprav države ni nihče prosil (kaj šele zahteval), naj za državljane skrbi tako, da jim krade iz žepa.

Zadeva je zelo problematična s stališča osebne in ekonomske svobode. Nihče ne zna natančno pojasniti, zakaj lastnik hiše ne bi mogel sam očistiti dimnika. Če lahko poskrbi za varno delovanje kurilne naprave, ne da bi ga kdo v to silil, bo enako storil tudi z dimnikom. Odgovoren posameznik bi se čiščenju posvetil in ga bolj očistil, kakor to stori dimnikar. Zakaj? Preprosto zato, ker gre za njegovo lastnino in njegovo varnost. In ne vem od kod ideja, če dimnikarske storitve ne bi bile obvezne, da nihče ne bi čistil dimnike. To je podobno kot obvezna osnovna šola (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/). Država je prepričana, da starši otrok ne bi poslali v šolo, če ta ne bi bila obvezna. Pa kdo je tu nor? Četudi jih ne bi, je to stvar svobodne odločitve staršev in presoje, kaj je dobro za otroka in kaj ne. Ampak prepričan sem, da bi 99 odstotkov staršev otroke še vedno poslalo na osnovno izobraževanje, čeprav ne bi bilo obvezno. Toda pustimo izobraževanje in se še naprej posvetimo dimnikarstvu.

Tej noriji, da mora dimnik obvezno pregledati dimnikar z licenco, se je pridružila tudi Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica komunalnega gospodarstva. Takole so zapisali lani: »Dimnikarska služba je po zakonu že stoletja obvezna, saj neizvajanje dimnikarskih storitev z veliko verjetnostjo slej ko prej pomeni nesrečo, katere posledica je najmanj materialna škoda, če ne še kaj hujšega. Hkrati pa lahko posameznik z zavrnitvijo dimnikarskih storitev povzroči tudi splošno nevarnost za ostale stanovalce oziroma prebivalce. Zato so dimnikarska podjetja dolžna uporabnike, ki te storitve odklanjajo, prijaviti na inšpekcijo, ta pa jih lahko kaznuje.« (http://www.lokalno.si/2014/02/18/110956/zgodba/GZS_pojasnjuje_dimnikarsko_zakonodajo/) Skratka, logika GZS, da lahko samo država s prisilo nekaj uredi ali prepreči, je enaka kot pri najbolj zadrtih socialistih. In nekateri pravniki tovrstni logiki pritrjujejo.

Portal nacionalne televizije (www.rtvslo.si), katero prav tako pod prisilo in grožnjo države plačujemo davkoplačevalci (RTV prispevek je prikrit davek), je povabil pravniškega multipraktika Rajka Pirnata (http://www.reporter.si/slovenija/rajko-pirnat-popoldanski-zaslu%C5%BEkar-zbiratelj-dru%C5%BEb-za-javno-upravo/17028). Temu pravniškemu modrecu se v osnutku zakona ne zdi problematično, če bodo dimnikarske storitve za uporabnike še naprej obvezne (http://www.rtvslo.si/slovenija/dimnikarstvo-tresla-se-je-gora-nastal-pa-neustaven-in-nedomisljen-zakon/372215). O, sveta preproščina, ravno ta obveznost je najbolj problematična s stališča svobode. Nihče ne more nikomur nekaj vsiliti in mu predpisati neko storitev, če jo noče. Kot da ne bi imeli že dovolj davkov, prispevkov in prikritih davkov. Samo položnico za elektriko poglejte in boste videli, da sama energija znaša samo tretjino zneska, vse drugo so trošarine, omrežnine, prispevki in drugo.

Kaj pa se zdi Pirnatu problematično? To, da podjetja, ki bodo opravljala dimnikarske storitve, ne bodo več javna, se pravi državna podjetja, ampak bodo prepuščena trgu. Glede na zakon to pomeni, da bodo lahko delovala po celi državi (do zdaj so bila geografsko omejena), potrošnik bo imel pravico izbrati tisto podjetje, ki ga bo želel. Povedano drugače: če prav razumem Pirnata, se strinja, da so državljani prisiljeni plačevati dimnikarsko storitev, je pa proti, da ta podjetja ne bodo več pod nadzorom države. Pravi socialist, vam pravim, čeprav se nekaj zgraža nas nedopustnim posegom v svobodo podjetništva. Osnutek zakona namreč predvideva zgornjo mejo cen storitve. Res, prava dobrota države, da bo obvarovala potrošnika pred pogoltnimi kapitalističnimi dimnikarji. Ne, potrošniki sploh ne potrebujemo take dobrote. To je podobno, kot bi te nepridiprav najprej oropal, ti na silo vzel 100 evrov, nato pa pritekel nazaj in ti vrnil 10 evrov, češ da je med roparji velja etični kodeks, da lahko nekoga oropajo samo za 90 odstotkov vsote, ki jo ima pri sebi. So pač dobri in človeški, ni kaj. Enako je z državo.

In še nekaj o Pirnatu. Pravi, da so problematične licence za opravljanje dimnikarskih storitev, ker omejujejo svobodo dela. Se povsem strinjam. Toda če se Pirnatu zdijo problematične licence, zakaj se mu ne zdi problematična predpisana obveznost dimnikarske storitve. Dimnikar brez licence je enako kot navaden posameznik, lastnik hiše. Torej, če lahko dimnik očisti dimnikar brez licence, zakaj ga ne sme lastnik hiše, ki prav tako nima licence? Res nedoumljivo, zato naj zaključim.

Vsak posameznik bo za svojo lastnino bolj poskrbel, kot bi to s prisilo storila država. Ideja, da lahko država boljše poskrbi za posameznika kot on sam, je samo zblojena kolektivistična utopija levičarjev, ki je dokazano neuspešna. Rešitev je samo popolna deregulacija, ko se bo posameznik svobodno odločil, ali potrebuje dimnikarja ali ne ter koliko bo za to storitev plačal. Vse drugo je grobo vmešavanje države ne samo v svobodno voljo posameznika, ampak tudi v njegovo lastnino.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 107 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...