• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: deregulacija

Portugalska je deregulirala in dekriminalizirala droge. Kaj se je zgodilo?

07 petek Jul 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

dekriminalizacija, deregulacija, droge, Joao Goulao, Portishead, Portugalska, promet, regulacija, Spiegel, Transform

Da je deregulacija vedno boljša od regulacije oziroma da je svoboda vedno boljša od represije, je sicer pokazal že preprost primer v Portisheadu, ko so v mestu zahodno od Bristola na glavni prometnici Postishead High Street za štiri tedne ugasnili semaforje. Rezultat je bil presenetljiv: zabeležili niso nobene nesreče, pretočnost prometa se je krepko povečala. Izkazalo se je, da so ljudje postali drug do drugega bolj odgovorni in previdnejši, če so v prometu bolj svobodni, če jim država ni ukazala, kako se morajo obnašati.

Nekaj podobnega se je zgodilo na Portugalskem, ki je imela do začetka tisočletja velike težave z drogami in kriminalom, saj je bil denimo od heroina odvisen kar en odstotek prebivalstva. Poleg tega je država imela največjo stopnjo smrtnosti v Evropi zaradi aidsa, povezanega z odvisnostjo od drog. Kljub velikemu številu policistov in kriminalistov, ki so preganjali dilerje in uživalce drog, so bile razmere iz leta v leto slabše. Do leta 2001, ko je vlada dekriminalizirala uporabo in posedovanje vseh vrst drog. Droge sicer še naprej niso bile legalne (vsaj uradno ne), toda nihče ni bil več kaznovan, če so ga prijeli pri uživanju ali preprodaji, piše spletna stran Transform. »Preganjanje odvisnikov očitno ni delovalo, zato smo razmišljali o najboljšem načinu, da rešimo težavo,« je za Spiegel leta 2013 dejal tvorec reforme Joao Goulao.

Danes se je na Portugalskem smrtnost zaradi aidsa, povezanega z drogami, zmanjšala za 90 odstotkov in je druga najnižja v Evropi, zaradi predoziranja umrejo samo trije na milijon prebivalcev, medtem ko je evropsko povprečje 17 na milijon prebivalcev. Zmanjšalo se je število odraslih, ki so poskusili droge, delež mladih, ki uživajo sintetične droge je najnižji med državami EU. Prav tako so se zmanjšale druge oblike kriminala, kot so umori in posilstva, tako da je danes Portugalska na lestvici svetovnega miru (meri tudi kriminal, uživanje drog, samomore in podobno) na 3. mestu (za Islandijo in Novo Zelandijo).

Čeprav imam do dekriminalizacije vseh vrst drog resne pomisleke, primer kaže, da je pot svobodne odločitve posameznika, ali bo užival droge ali ne, boljša in bolj učinkovita od večje represije države ter pošiljanje odvisnikov in preprodajalcev v zapor.

Svoboda Rajka Pirnata po dimnikarsko

21 petek Avg 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, javni sektor, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

deregulacija, dimnikar, dimnikarstvo, država, ekonomska svoboda, Gospodarska zbornica Slovenije, GZS, Rajko Pirnat, svoboda, zasebna lastnina, Zbornica komunalnega gospodarstva

Včasih smo se prijeli za gumb, ko smo videli dimnikarja, danes se za denarnico. Država bo očitno državljanom še naprej vsiljevala neko storitev, četudi je v določenem trenutku sploh ne bodo potrebovali. Ampak ker se je nek uradnik ali birokrat spomnil tako, bo tako in nič drugače. Glede na osnutek zakona o dimnikarskih storitvah (http://www.mop.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12455/6157/7e3efc1fe8f06ef0ebb785e0b7e44503/) bodo namreč dimnikarske storitve še vedno obvezne, če pa se boš temu upiral, boš kaznovan. Vse pod krinko skrbi za potrošnike, čeprav države ni nihče prosil (kaj šele zahteval), naj za državljane skrbi tako, da jim krade iz žepa.

Zadeva je zelo problematična s stališča osebne in ekonomske svobode. Nihče ne zna natančno pojasniti, zakaj lastnik hiše ne bi mogel sam očistiti dimnika. Če lahko poskrbi za varno delovanje kurilne naprave, ne da bi ga kdo v to silil, bo enako storil tudi z dimnikom. Odgovoren posameznik bi se čiščenju posvetil in ga bolj očistil, kakor to stori dimnikar. Zakaj? Preprosto zato, ker gre za njegovo lastnino in njegovo varnost. In ne vem od kod ideja, če dimnikarske storitve ne bi bile obvezne, da nihče ne bi čistil dimnike. To je podobno kot obvezna osnovna šola (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/). Država je prepričana, da starši otrok ne bi poslali v šolo, če ta ne bi bila obvezna. Pa kdo je tu nor? Četudi jih ne bi, je to stvar svobodne odločitve staršev in presoje, kaj je dobro za otroka in kaj ne. Ampak prepričan sem, da bi 99 odstotkov staršev otroke še vedno poslalo na osnovno izobraževanje, čeprav ne bi bilo obvezno. Toda pustimo izobraževanje in se še naprej posvetimo dimnikarstvu.

Tej noriji, da mora dimnik obvezno pregledati dimnikar z licenco, se je pridružila tudi Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica komunalnega gospodarstva. Takole so zapisali lani: »Dimnikarska služba je po zakonu že stoletja obvezna, saj neizvajanje dimnikarskih storitev z veliko verjetnostjo slej ko prej pomeni nesrečo, katere posledica je najmanj materialna škoda, če ne še kaj hujšega. Hkrati pa lahko posameznik z zavrnitvijo dimnikarskih storitev povzroči tudi splošno nevarnost za ostale stanovalce oziroma prebivalce. Zato so dimnikarska podjetja dolžna uporabnike, ki te storitve odklanjajo, prijaviti na inšpekcijo, ta pa jih lahko kaznuje.« (http://www.lokalno.si/2014/02/18/110956/zgodba/GZS_pojasnjuje_dimnikarsko_zakonodajo/) Skratka, logika GZS, da lahko samo država s prisilo nekaj uredi ali prepreči, je enaka kot pri najbolj zadrtih socialistih. In nekateri pravniki tovrstni logiki pritrjujejo.

Portal nacionalne televizije (www.rtvslo.si), katero prav tako pod prisilo in grožnjo države plačujemo davkoplačevalci (RTV prispevek je prikrit davek), je povabil pravniškega multipraktika Rajka Pirnata (http://www.reporter.si/slovenija/rajko-pirnat-popoldanski-zaslu%C5%BEkar-zbiratelj-dru%C5%BEb-za-javno-upravo/17028). Temu pravniškemu modrecu se v osnutku zakona ne zdi problematično, če bodo dimnikarske storitve za uporabnike še naprej obvezne (http://www.rtvslo.si/slovenija/dimnikarstvo-tresla-se-je-gora-nastal-pa-neustaven-in-nedomisljen-zakon/372215). O, sveta preproščina, ravno ta obveznost je najbolj problematična s stališča svobode. Nihče ne more nikomur nekaj vsiliti in mu predpisati neko storitev, če jo noče. Kot da ne bi imeli že dovolj davkov, prispevkov in prikritih davkov. Samo položnico za elektriko poglejte in boste videli, da sama energija znaša samo tretjino zneska, vse drugo so trošarine, omrežnine, prispevki in drugo.

Kaj pa se zdi Pirnatu problematično? To, da podjetja, ki bodo opravljala dimnikarske storitve, ne bodo več javna, se pravi državna podjetja, ampak bodo prepuščena trgu. Glede na zakon to pomeni, da bodo lahko delovala po celi državi (do zdaj so bila geografsko omejena), potrošnik bo imel pravico izbrati tisto podjetje, ki ga bo želel. Povedano drugače: če prav razumem Pirnata, se strinja, da so državljani prisiljeni plačevati dimnikarsko storitev, je pa proti, da ta podjetja ne bodo več pod nadzorom države. Pravi socialist, vam pravim, čeprav se nekaj zgraža nas nedopustnim posegom v svobodo podjetništva. Osnutek zakona namreč predvideva zgornjo mejo cen storitve. Res, prava dobrota države, da bo obvarovala potrošnika pred pogoltnimi kapitalističnimi dimnikarji. Ne, potrošniki sploh ne potrebujemo take dobrote. To je podobno, kot bi te nepridiprav najprej oropal, ti na silo vzel 100 evrov, nato pa pritekel nazaj in ti vrnil 10 evrov, češ da je med roparji velja etični kodeks, da lahko nekoga oropajo samo za 90 odstotkov vsote, ki jo ima pri sebi. So pač dobri in človeški, ni kaj. Enako je z državo.

In še nekaj o Pirnatu. Pravi, da so problematične licence za opravljanje dimnikarskih storitev, ker omejujejo svobodo dela. Se povsem strinjam. Toda če se Pirnatu zdijo problematične licence, zakaj se mu ne zdi problematična predpisana obveznost dimnikarske storitve. Dimnikar brez licence je enako kot navaden posameznik, lastnik hiše. Torej, če lahko dimnik očisti dimnikar brez licence, zakaj ga ne sme lastnik hiše, ki prav tako nima licence? Res nedoumljivo, zato naj zaključim.

Vsak posameznik bo za svojo lastnino bolj poskrbel, kot bi to s prisilo storila država. Ideja, da lahko država boljše poskrbi za posameznika kot on sam, je samo zblojena kolektivistična utopija levičarjev, ki je dokazano neuspešna. Rešitev je samo popolna deregulacija, ko se bo posameznik svobodno odločil, ali potrebuje dimnikarja ali ne ter koliko bo za to storitev plačal. Vse drugo je grobo vmešavanje države ne samo v svobodno voljo posameznika, ampak tudi v njegovo lastnino.

Tožilec Kozina, deregulacija in sladkor v krvi

28 nedelja Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

davek na sladke pijače, deregulacija, Jože Kozina, socializem, tajkuni, zakonodaja

Jože Kozina je tožilec. Tisti tožilec, ki je dosegel obsodbo tajkunov takega kalibra, kot so Bine Kordež (Merkur), Boško Šrot (Pivovarna Laško) in Igor Bavčar (Istrabenz). V državah s svobodnim in dereguliranim trgom (hm, koliko pa je danes sploh takih držav) do zamisli o taki privatizaciji, kot so jo imeli v glavah omenjeni gospodje, sploh ne bi moglo priti, saj bi menedžerjem pametni lastniki nekatere poteze že prej preprečili in jim pokazali vrata. Toda Slovenija je, kot so to napisali v ruski izdaji revije Forbes, zadnja evropska socialistična država. Za socializem pa je značilna regulacija s številnimi, nepreglednimi in za navadne ljudi običajno nerazumljivimi zakoni, podzakonski akti, predpisi in ne vem, kaj še vse.

Jože Kozina je denimo pri obsodbi Bineta Kordeža, ki je v lastno korist oškodoval Merkur, dal zanimivo primerjavo. Kordeževa dejanja v zvezi z zlorabo položaja v Merkurju je primerjal z nekom, ki ponoči s »pajserjem«, železnim vzvodom, vlomi v bankomat lastne banke in vzame 10 milijonov evrov na škodo deponentov te banke s pojasnilom, da mu milijoni tako ali tako pripadajo. Ampak tudi v tem primeru pridemo do ugotovitve, da se kaj takega na prostem trgu z znano in zasebno lastnino podjetij ne bi moglo zgoditi. Zblojeni levičarji, ki (kot smo nič kolikokrat ugotovili) nimajo pojma o ekonomiji, so sicer dejanja tajkunov označili kot posledico podivjanega neoliberalizma, osebke kot so Bavčar, Šrot in Kordež pa za neoliberalce, ampak ne njihova dejanja ne oni osebno nimajo ničesar skupnega z liberalizmom, kaj šele neoliberalizmom. Tajkunizacija v pogojih resnično prostega in svobodnega trga enostavno ni mogoča.

Pred dnevi pa je tožilec Kozina v intervjuju za tretji program nacionalne televizije dejal nekaj zanimivega, malodane bogokletnega. Med pogovorom o razmerah v slovenskem pravosodju, je dejal, da bi ga morali poenostaviti, da bi ga morali deregulirati. Za slovenske levičarje, ki prisegajo na javno, državno in na birokracijo, ki ne samo, da lahko, ampak mora opredeliti, opredmetiti in predvideti prav vsa dejanja slehernega posameznika ali gospodarskega subjekta, da ga lahko potem tudi kaznuje, popolnoma nesprejemljivo. Tolikšna je njihova želja po regulaciji, da ni daleč čas, ko bomo imeli poseben zakon o oblačenju, kjer bo opredeljeno, pri kateri temperaturi imaš lahko srajco s kratkimi rokavi in pri kateri temperaturi se moraš preobleči v srajco z dolgimi rokavi. Utemeljitev takega zakona bo skrb za zdravje državljanov, ki naj ne bi znali presoditi, kako se ob določeni temperaturi ali vremenu primerno obleči, saj bodo tisti, ki bodo pozimi nosili kratke rokave, hitreje zboleli kot oni z dolgimi. Jože Kozina pa je predlagal deregulacijo in malo „zdrave kmečke pameti“.

Ali veste koliko zakonov ima Slovenija? Ne? Nedavno je Slovenska tiskovna agencija, ki se sicer redno vključuje v sveto protineoliberalistično vojno, poročala, da je državni zbor letos sprejel 75 zakonskih besedil. Politiki so ta podatek predstavili kot dokaz, da v parlamentu delajo. Toda v resnici vsak zakon, vsak odstavek zakona, vsaka črka zakona, če hočete, pomeni dodatno omejevanje svobode – tako ekonomske kot svobode posameznika. In v Sloveniji je (podatek velja za julij 2014) 808 veljavnih zakonov in 18.110 podzakonskih aktov. Samo za primerjavo: leta 1991 je bilo pri nas 360 veljavnih zakonov in 1.009 podzakonskih aktov. Deset let kasneje, leta 2001, je bilo veljavnih 639 zakonov in 9.835 podzakonskih aktov. Še deset let pozneje, leta 2011, je bilo 795 veljavnih zakonov in 17.172 podzakonskih aktov. Skratka, Slovenija je zelo regulirana država, politiki in država pa si domišljajo, da se njihov uspeh in delavna vnema merita po številu izglasovanih davkov in podzakonskih aktov, namesto da bi bilo obratno.

Pred tremi tedni bi v Sloveniji kmalu dobili še en zakon, ki bi bil toliko hujši, saj je prinašal tudi nov davek: zakon o davku na sladkor in sladila v brezalkoholnih pijačah. Vladna koalicija ga je sicer umaknila in umik označila kot dober primer, ko država prisluhne in dodatno ne obremenjuje gospodarstva. V Stranki Mira Cerarja (SMC) so nekako želeli povedati, da gospodarstvo potrebuje močno državo, da prepreči take regulacije, ki bi dodatno obremenile podjetništvo. Kar je seveda pokvarjenost brez primere. Najprej napoveš nek davek, nato nekaj časa premišljuješ, potem ga umakneš, na koncu pa razglasiš, da je država prijazna do podjetij in potrošnikov. To je nekako tako, kot če bi nekoga na ulici ustrelili, nato mu pa pomagali, da preživi. Na koncu bi bil heroj strelec, žrtev pa povsem nepomembna.

Enako je z davkom na sladke pijače, katerega namen je bil sicer dober, razumljiv in sprejemljiv: zdravniška stroka je predvidevala, da se bo s tem zmanjšala poraba sladkih pijač, posledično pa število obolelih z boleznimi, ki so povezane s prekomernim uživanjem sladkorja. Prvo se je zgodilo recimo v Mehiki, kjer se je ob uvedbi takega davka prodaja sladkih pijač zmanjšala za desetino. Drugo še ni znano: vsaj statistično se število bolnikov zaradi prekomernega uživanja sladkorja še ni zmanjšalo, kar je po svoje logično, saj sladkor dobi človek v svoje telo še kako drugače in ne samo s pijačo. Torej, namen je sicer dober, saj zakaj bi tisti, ki pazi na svoje zdravje, dajal v zdravstveno blagajno več, kot tisti, ki se naliva s sladkimi pijačami in je tako bolj izpostavljen bolezni, s tem pa so povezani tudi večji stroški zdravljenja. Podobno se razmišlja tudi o ekstremnih športnikih, ki so bolj nagnjeni k poškodbam in dragemu zdravljenju kot povprečen človek, pa vendar običajno plačujejo zdravstveno zavarovanje v enaki višini kot vsi drugi državljani. Kako torej rešiti zagato? Rešitev je v deregulaciji, v zmanjšanju vpliva države, v najbolj skrajnem primeru torej ukinitvi javnega zdravstva. Posameznik bo zagotovo bolj skrbel za svoje zdravje, če bo moral zdravljenje plačati iz svojega žepa. S tem pa bo imel tudi vpliv na cene zdravstvenih storitev. In tudi če pristanemo na tezo, da ima vsak državljan pravico do zdravstva in do splošnega zavarovanja, ki omogočajo, da so nekatere zdravstvene storitve brezplačne, ni nujno, da ima država v lasti klinične centre, bolnišnice in zdravstvene domove, ki so zadnje čase, kot smo se lahko prepričali ob poročanju medijev, leglo korupcije. Če bi bila neka bolnišnica v zasebni lasti, bi njeni lastniki za menedžerja imenovali človeka, ki bi jim prinašal dobiček. In ta človek bi še kako dobro premislil, preden bi kupil žilno opornico po 1.200 evrov, namesto po 300 evrov, za kolikor jo lahko dobiš v Nemčiji ali na Poljskem. Zasebne bolnišnice bi torej težile k manjšim stroškom za material (kar ne pomeni, da bi bil manj kvaliteten), s tem pa, da bi bili konkurenčni, tudi nižjim cenam svojih storitev. Zadeva je zelo enostavna, če jo želimo razumeti, ampak na žalost jo socialistični politiki, ki menijo, da mora država skrbeti za državljane kot dojilja, ne razumejo oziroma nočejo razumeti, ker bi s privatizacijo izgubili svoje privilegije.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 94 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico