Pri televizijskem voditelju na TV Slovenija Igorju Pirkoviču je gostoval tudi član Levice Arne Jakob Zakrajšek, novi občinski svetnik v Ljubljani. Poleg znanih floskul in spreminjanja pomena nekaterih pojmov je predstavnici podmladka NSi »razložil«, zakaj so neprofitna stanovanja, ki jih bo zgradila država, pravična.
Takole je dejal:
»To ni stanovanje, ki ga država da zastonj. To samo pomeni, da ti najemnino, ki je temu primerno nizka (ni tržna najemnina), plačuješ državi in potem se ta denar obrača v stanovanjskem skladu. Meni se zdi bolj nepravično, da nekdo plačuje večji del svoje minimalne plače za najemnino privatniku.«
Zdaj veste. Pravično je, da država neto davkoplačevalcem vzame denar (pravzaprav gre za oboroženi rop), z njim zgradi stanovanja in jih oddaja po neprofitni najemnini. Nepravično pa je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Torej, ko država pobira najemnino, je pravično, ko to počne zasebnik, je nepravično. In plača najemnika ni stvar, s katero bi se lastnik stanovanja moral obremenjevati. Najemnik lahko poišče stanovanje še kje drugje, če se mu pri prvemu ali drugemu ponudniku zdi najemnina predraga.
Sicer so levičarji, kot se za njih spodobi, pri celi zadevi malce nedosledni. Stanovanja bodo morala zgraditi zasebna podjetja, ker država nima svojega gradbenega podjetja. Ministrstvu za solidarno prihodnost predlagam – zaradi njihove verodostojnosti, se razume – naj razmislijo, ali ne bi morebiti ministrstvo ustanovilo gradbeno podjetje, ki bi gradilo ta stanovanja.
Šalo na stran. Arne Jakob Zakrajšek je tipični predstavnik kaviar levice, ki se ne sprašuje in ne okleva, da seže v vaš žep. Ker pač on najbolje ve, kam v imenu socialne pravičnosti usmeriti denar. In v ta namen tovariši in tovarišice ustanavljajo posebno ministrstvo. Kakopak, mladi kvazi rdeči buržuji ne bodo dovolili, da zasebniki z demonsko subtilnimi in neoliberalnimi prijemi oblegajo zemljišča, na njih s svojim denarjem gradijo nepremičnine in jih nato ali prodajo ali oddajo v najem. Preko vode do svobode, mar ne?
Moje mnenje o javnem zavodu RTV Slovenija je že več let jasno in ga ne spreminjam – državne RTV ne potrebujemo. Za svobodo in demokracijo se mi zdi popolnoma nesprejemljivo, da ima država v lasti medij in da so (neto) davkoplačevalci (lastniki električnih priključkov) prisiljeni plačevati njegovo delovanje.
Na tej točki utihnejo vsi megafoni. Če živiš na račun tretjih ljudi, so tvoje besede o neodvisnosti, profesionalnosti, uravnoteženosti, pravici do obveščenosti in braniku demokracije najmanj perverzne; tak način življenja nima prav nikakršne veze z demokracijo, še manj s svobodo. No, pustimo zdaj to ob strani, ker je pred nami referendum o noveli zakona o RTV Slovenija in je zatečeno stanje tako, da očitno še lep čas javna RTV ne bo ne privatizirana, ne razpuščena.
O pravnih vidikih novele zakona ne mislim odkrivati tople vode. Kaj vse je narobe in zakaj v neki državi, ki naj bi bila pravna država, novela ne bi prestala ustavne presoje, je vse povedal dr. Matej Avbelj. Čeprav z njim ne delim vseh pogledov (predvsem o Poljski in Madžarski), je etablirani ustavni pravnik (pismen, kot je) na razumljiv način in z dokaj preprostimi besedami razložil, da zakon ne zadosti osnovnim standardom ustavne demokracije. In da bi moral vsak, ne glede na svoj svetovni nazor, glasovati proti. Ni kaj dodati. Zato se bom posvetil vprašanju, simbol česa je RTV Slovenija.
Nobena skrivnost ni, da je nacionalno televizijo ustanovila komunistična partija. Tudi v večini drugih držav po svetu so televizije ustanovile vlade (ker je to pač bil velik finančni zalogaj), a v socialističnih državah (mednje je v okviru Jugoslavije sodela tudi Slovenija) je imela dostop do televizije le partija, namen je bil en sam: utrjevanje socialistične zavesti in kriminaliziranje kapitalizma. Na žalost se po osamosvojitvi v Sloveniji ni kaj bistvenega spremenilo, saj so vpliv in moč v javnem zavodu ohranili v socialne in liberalne demokrate preoblečeni do včerajšnji podporniki enopartijskega režima. Posamezne epizode v zadnjih tridesetih letih, ko je vodenje RTV Slovenija prevzel kdo iz desnega političnega tabora, ni omembe vredno, ker so uredniki in novinarji ohranjali svojo levičarsko rutino in kljubovali novemu vodstvu. Tudi tokrat je tako. In sploh ne gre za to, da bi ljudje na položajih vsiljevali svoje konservativne poglede zaposlenim in gledalcem, ampak za to, da bi televizijo utirili, da bi ravnala v skladu z veljavno zakonodajo. Ta je zelo jasna: spoštovanje načela resničnosti, nepristranosti in celovitosti informacij ter spoštovanje načela politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma. To pomeni, da novinarji in uredniki ne ravnajo po svojih ideoloških preferencah, ampak da omogočijo dostop vsem svetovnim nazorom. Predvsem ne dajejo vrednostnih sodb o posameznih ideologijah, nikakor ne smejo določen svetovni nazor zapostavljati samo zato, ker ni v skladu z njihovimi vrednotami. To velja za RTV Slovenija in Slovensko tiskovno agencijo, ki sta v državni lasti, nikakor ne za zasebne medije, ki so lahko pristranski, navijaški, podpirajo določen svetovni nazor.
Podobno kot v izobraževanju velja (vsaj moralo bi veljati, a na žalost ni tako), da izobraževalni sistem prenaša in podaja znanje – nikakor ne vzgaja (v določeni ideologiji) – bi moralo za državne medije veljati, da informirajo, ne vzgajajo (perejo možgane) gledalce v določenem svetovnem nazoru. Jasno je, da levica in desnica živita v svojih svetovih, da se njuni viri novic (na katere se obračajo in jim zaupajo) le malo prekrivajo in da po družbenih omrežjih večinoma razpravljata z enako mislečimi. To ni modus operandi za državno televizijo. Ta mora omogočiti obema stranema enakopravno zastopanje v programih in oddajah. Novinar, urednik ali direktor nikakor ne morejo reči, tega gosta ne bomo povabili, ker je njegov pogled preveč komunističen, desničarski, rasističen, pro-migrantski ali kaj drugega. Ne, to ne gre. Ker to ni zasebna televizija, ampak je država, kjer je v zakonu jasno napisano, da mora zagotoviti svetovnonazorski pluralizem. In ker novo vodstvo ta pluralizem omogoča (in ker je bilo izvoljeno po vseh zakonsko predvidenih postopkih in ima nova vlada zato zvezane roke), so napisali gverilsko novelo zakona, po kateri (če se uveljavi) bodo z enim zamahom obglavili povsem legitimno vodstvo in po obvodnih postopkih nastavili ljudi, ki so njihovi ideološki somišljeniki. Ti bodo na to program spet spravili tja, kjer je dolgo (vedno) bil – neuravnotežen na levo.
Za večino medijev velja, da so po dolgih desetletjih prepričali bralce, gledalce in poslušalce, da njihova blagovna znamka novinarstva ni le utelešenje plemenitega poklica, temveč poklica, ki si vedno prizadeva biti pošten in resnicoljuben. Toda prava zapuščina je, da so bili mediji vedno navijači in podaljšana propagandna roka levice. S tem seveda ni nič narobe, ko gre za medije v zasebni lasti. Je pa hudo narobe, ko gre za medije v državni lasti, ki smo jih prisiljeni plačevati ljudje različnih ideologij. In ker je temu tako, lahko domnevamo, da so skoraj vse novice prirejene, zmanipulirane, izmišljene ali so pretiravanje z namenom spodbujanja levičarske agende; gre za pravo travestijo dejstev. Tipičen primer za RTV Slovenija je poročanje o dveh ideološko si nasprotnih dogodkov: parade ponosa in pohoda za življenje.
Uveljavitev novele zakona o RTV bi pomenila: (prvič), monopol (nad vsebino in kadri) sedanje vladne politične garniture, ki bi ga druga politična (ideološka) opcija lahko razbila le z novim zakonom; (drugič), nepregledno favoriziranje določenih nevladnih organizacij, ki bi kadrovale v programski svet; (tretjič), politizacija javnega zavoda; (četrtič), uzurpacija RTV Slovenija s strani majhne skupine novinarjev in urednikov, ki so naklonjeni sedanji vladi; (petič), nadzor nad programskim svetom (in s tem nad vsebino) bo levica ohranila tudi takrat, ko je ne bo več na oblasti. To je le nekaj zadev, ki jih prinaša novela zakona in bi jih lahko uvrstili v kategorijo škandaloznih afer. Novinarji in uredniki, naj poudarim še enkrat, bi se morali zavedati, da so javni uslužbenci, ki morajo streči tako levim kot desnim. Predstavljajte si, da bi nek javni uslužbenec v upravni enoti zavrnil vlogo nekoga izključno zato, ker se ne strinja z njegovim političnim prepričanjem. Tega ne more, niti ne sme narediti, njegovo vlogo mora obravnavati z nevtralnega stališča in v skladu s pozitivno zakonodajo. Enako morajo ravnati na državni televiziji, drugače naj si službe poiščejo v zasebnih podjetjih, ki izdajajo medije. In pika.
Kdor uporabi le kanček zdrave pameti, to ve. Ve, da so danes najbolj glasni na Kolodvorski ulici prekaljeni levičarski aktivisti, ki odkrito simpatizirajo s socializmom, terorističnimi organizacijami na Bližnjem vzhodu, prezirajo Trumpa, demonizirajo vse, kar je na konservativnem ideološkem polu, zaničujejo vse, kar je slovenskega in poveličujejo multikulturalizacijo. In zdaj, ko je omogočeno, da slišimo še kak drug pogled o (z levice) prepovedanih sadežih, so ti ljudje, ki to omogočajo, krivi in po levičarski diktaturi jih tam ne bi smelo biti, ne bi sploh smeli obstajati. Ali se sploh zavedajo, da s takim ravnanjem zaničujejo svoje samospoštovanje? Da so sami šli v svoje rane, zdaj pa ne najdejo izhoda in prosijo za pomoč politiko? Da je njihovo govorjenje o depolitizaciji edina politizacija v tej zadevi? Očitno se ali ne zavedajo ali so pokvarjeni do obisti.
To so seveda moji razlogi in moje mnenje, zakaj bom v nedeljo na referendumu glasoval proti. Izhodišče mi je, da damo priložnost Whatmoughu, Urbaniji, Pirkoviču, Korenovi, Svetini, Plaskanovi in še nekaterim priložnost, da končajo mandat in pokažejo, da (ali) se da delati drugače in da se lahko zagotovi pluralizem svetovnih nazorov. Če tega zaupanja ne bodo upravičili, verjemite, da bom prvi, ki jih bo namočil v katran, posul s perjem in odnesel ven.
Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (24. november 2022).
Normalen človek mora resnično imeti mazohistična nagnjenja, da gleda informativni program skozi levičarsko povečalo; nedvomno je jasno, da je že od vsega začetka opornik socialistični ideologiji. Ker pred ekranom ne morem zdržati in se prisiliti, da bi poslušal in gledal osebke, ki so se tudi vizualno zataknili nekje med 9. in 10. kongresom ZKJ, spremljam njihov portal. Čeprav sem prepričan, da sem vreden boljše usode, mi službena dolžnost nalaga, da spremljam vse medije. Temu se res težko izognem.
Tako naletim na tekst, kjer zaposleni javni uslužbenci poročajo o sebi in nočni mori, ki jo preživljajo, ker si vodstvo, pomislite (!), drzne koga odpustiti ali zoper njega disciplinsko ukrepati. Če odmislim meni »zelo ljubega« levičarskega ekstremista Borisa Vaseva, je nekakšen protest doživel vrhunec z Igorjem E. Bergantom, ki je dobesedno bruhal bisere: »… v državi ustanova kot je naša, ki z javnimi sredstvi nudi zanesljive, verodostojne in dostopne informacije … (…) … poseganje v pravico ljudi do verodostojne in dostopne informiranosti poseg v demokracijo…«
Očitno so prespali učne ure, kaj je v (svobodnih in) demokratičnih državah javno. Delno se jim oprosti, ker ministrica za kulturo Asta Vrečko o nacionalki stresa še bolj kosmate, a bi kot pravi vsevedi zdaj že lahko vedeli, da je javno (prisilno) le financiranje, nikakor pa ne interesi, ki služijo enemu svetovnemu nazoru (liberalni demokraciji) in interesi, ki jih imajo oni kot zasebniki. Ko jih na to vodstvo (in del javnosti) opomni, se spremenijo v besne šestletnike, ki kričijo in topotajo z nogami, da tega nočejo, ker želijo novo igračo. Ali kot pravi Bergant:»… bo potrebno vzpostaviti novo RTV, ki bo vredna tega imena in poslanstva.«
Izvolite, a nikakor ne z mojim denarjem. Nihče vam ne brani, očitno ste tako dobri, da se bodo podjetja trgala za oglase na vaši »novi televiziji«, kjer boste lahko po mili volji zganjali radikalni feministični, pravičniški in še kakšen boj proti ideološkim nasprotnikom levice. Dokler temu ni tako, se sprijaznite, da je poslovodstvo tisto, ki zaposluje in odpušča, da so direktorji tisti, ki vodijo in odgovarjajo za posamezne enote znotraj Kolodvorske 2 in 4, da so uredniki tisti, ki določajo vsebino v skladu z zakonodajo. In resnično upam, da bom dočakal dan, ko ne boste kradli denarja z žepov zasebnikov in državljani ne bodo več prisiljeni gledati vašega kampanjskega novinarstva brez kakršnikoli meril in norm.
V trenutku, ko ideal postane pomanjkanje morale in norm, in tega na RTV Slovenija res ne manjka, potem dobite ljudi in oddaje, ki v prime timu opravičujejo, relativizirajo in branijo spolne predatorje, napad Rusije na Ukrajino, okorele Udbovce, povojne poboje, diktatorske režime oziroma vse tisto, kar je skregano z neko naravno čednostjo in poštenostjo. Življenje v takem mehurčku povzroči, da nihče ne razmišlja o resničnosti, ki zaradi vpliva, ki ga imajo, normalizira njihovo nespodobno vedenje.
Pravijo, da gojijo neodvisno in profesionalno novinarstvo, da so na braniku demokracije. Če ti živiš na račun tretjih ljudi, to nima prav nikakršne veze s svobodo in demokracijo; že na tej točki pade njihova trditev. Jezno vzklikajo, ko jim mestoma njihovo izsiljevanje spodleti in kdo iz njihove družbe odleti, da lahko propade planet. Trdijo, da trdo delajo, delujejo tako, kot da so njihovi projekti in delo ključnega pomena ne samo za obstoj Slovenije, ampak za obstoj človeštva nasploh. Ne ga lomit, no. Če delaš brez kakršnekoli verodostojne ocene, kot počno ti pajaci, če hodiš v službo brez kančka strahu, da te bodo zaradi lenobe ali neuspeha odpustili, da te bodo odstranili, če boš javno službo izkoriščal za zasebne rabote, potem je jasno, da se boš oglašal z vseh mogočih megafonov in branil pridobljen položaj. In ko je s tabo celoten medijski mainstream, ki ima enake ideološki interese, je logično, da te bodo podprli ljudje, ki verjamejo v življenje v kartonasti škatli s prevezo prek oči. Zato lahko, kot pravi tista ljudska, »s tujim ku**m po koprivah«. Plavanje s tokom po ideološki gnojnici tako ali tako obvladajo.
Drama okoli Studia City je šolski primer delovanja (radikalne) levice, ki zna izleči mušjo ličinko, jo obda s kokonom, ko pride čas, zraste neobvladljiv slon, ki histerično opleta naokoli in ruši vse, ob kar se obregne. Pravijo, da z razbijanjem porcelana rušijo totalitarnost, da bosta demokracija in svoboda spet prišli, ko ga bodo nazaj zlepili in izlegli novo ličinko. Moč sejanja strahu in ustvarjanja konfliktov je pač na njihovi strani, lastništvo so si kar prisvojili.
Državna televizija je bila običajen sovjetski model lastništva. Za svojo propagando je radio in televizijo obvladovala partija. Jugoslavija in z njo Slovenija nista bili izjemi; TV Slovenija je bila trobilo centralnega komiteja, vsak odklon od socialistične usmeritve je bil kaznovan. Po padcu Berlinskega zidu med uredniškim in novinarskim kadrom na Kolodvorski ulici v Ljubljani ni bila narejena lustracija, čeprav so nekateri dokazano sodelovali s tajno politično policijo in delovali mimo poklicnih standardov, na katere se danes sklicujejo.
RTV Slovenija je do danes ostala v državni lasti, besedna zveza »javni zavod« je zgolj zaradi lepšega. Javna radiotelevizija namreč uporablja javni denar za oddajanje v interesu javnosti kot celote, ne samo njenega dela. Slovenska RTV Slovenija ima podlago v zakonu, kjer je jasno opredeljeno, da javni zavod ne sme in ne more podpirati določene politične stranke (tudi vladajoče ne). Zagotavljati mora pluralizem, programsko raznolikost, dati mora možnost vsem svetovnim nazorom, da se predstavijo, vodstvo in uredniki pa morajo to upoštevati, ne glede na njihovo ideološko usmerjenost.
Težava slovenske RTV je, da nekdanje strukture javnega zavoda niso nikdar zares izpustile iz rok, novinarski in uredniški podmladek je bil (in je še) prek Fakultete za družbene vede vzgajan v sovraštvu do desnice, edina prava usmeritev je nekje med socializmom in liberalno demokracijo. Zato si jemljejo pravico, da odločajo o ideološki usmeritvi in si hkrati lastijo javni zavod; ker jih je »jebeno več«. Če ni po njihovo, gredo na ulice in sabotirajo program. Zato ni naključje, da gre ravno z RTV Slovenija največ novinarjev politiko (večinsko v leve politične stranke) in se potem lahko vrne nazaj.
Javna radiotelevizija temelji na prepričanju, da zasebni sektor sam ne more zagotoviti pluralizma v radiodifuziji. Slovenska tega še vedno ni storila in kot kaže, nikoli ne bo zmogla zagotoviti svetovnonazorskega pluralizma. Zato je obstoj takega javnega zavoda, ki smo ga prisiljeni plačevati vsi davkoplačevalci, se samo vprašljiv, ampak popolnoma brez potrebe. Slovenska radiodifuzija ima dovolj zasebnih radijskih in televizijskih postaj (ter drugih informativnih medijskih kanalov), da je javnost obveščena. Kaj storiti?
RTV Slovenija je lani s plačili RTV prispevka (12,75 evra) zbrala skoraj 97 milijonov evrov (vsi prihodki so znašali skoraj 132 milijonov evrov, od tega 16 milijonov evrov od oglaševanja), za 2.201 redno zaposlenega so namenili 81 milijonov evrov.
Vlada bi morala ukiniti obvezno plačevanje RTV prispevka in za prehodno obdobje petih let prenesti financiranje na proračun. Javni zavod bi vsako leto dobil 20 milijonov evrov manj, kar pomeni, da bi se moral do leta 2027 prilagoditi in zaživeti na trgu, država pa bi javni zavod spremenila v javno delniško družbo in delnice ponudila v odkup. Lahko bi delnice tudi razdelila med vse plačnike RTV prispevka, ki bi z njimi prosto razpolagali na delniškem trgu.
Podobno se bo zgodilo v Veliki Britaniji, kjer je vlada napovedala zmanjšanje sredstev za osrednjo radiotelevizijo BBC, saj bodo naročnino zamrznili za prihodnji dve leti. Leta 2027 bo BBC moral poiskati nov način financiranja. »Gre za zadnjo napoved naročnine za BBC. Dnevi, ko so starejšim grozile zaporne kazni in sodni izvršitelji trkali na vrata, so mimo. Čas je za razpravo o novih načinih financiranja, podpore in prodaje odličnih britanskih vsebin,« je januarja povedala ministrica za kulturo Nadine Dorries.
Ampak res. Zakaj bi moral nekdo, ki ne gleda ali ne posluša programov RTV Slovenija, to prisilno plačevati in zalagati svoj denar za tiste, ki to gledajo ali poslušajo? Zato je čas za resen premislek, da se RTV Slovenija odpravi na trg. In glede na to, da nas prepričujejo, kako profesionalen kader imajo na Kolodvorski ulici, ne bo za nove zaposlitve (do odpuščanj bi zagotovo prišlo) nikakršnih težav. Res pa je, da v zasebnem sektorju politični aktivisti ne bodo počeli, kar se jim bo zljubilo. Zato nikakor ne more držati tista iz Mladine, če pade Marcel Štefančič, padejo Studio City, RTV Slovenija in na koncu demokracija, ampak je prej obratno – ni demokracije in svobode, če je treba neko televizijo prisilno plačevati.
Marcelu Štefančiču nihče ne odreka pravice do svobode izražanja in širjenja svojih idej. Gre za človekovo svoboščino, ki je nepreklicna in neodtujljiva. Toda bodimo jasni: končno odločitev o oddaji, formatu oddaje in njenem voditelju ne sprejmejo ne pogodbeni sodelavci, ne redno zaposleni novinarji ali uredniki oddaje, temveč glavna in odgovorna področna urednica v skladu z zmožnostmi, ki jih določi direktor TV Slovenije. Vsakdo ima o teh odločitvah svoje mnenje. Če se z njimi tako močno ne strinja, da se ne vidi več na TV Slovenija, zaposlitev poišče drugje. Je pa skrajno nenavadno, da se v rubriki Kultura pojavi voditeljica, ki je oblečena v protestno majico v znak podpore Studiu City in Marcelu Štefančiču ali da v odjavni špici Tarče, pred kamerami v majici oddaje Studio City sprehodi snemalka in opozori gledalce »na resne razmere v hiši«. To meji na sabotažo, ki bi jo v resnih televizijskih hišah kaznovali vsaj z opominom, če ne z odpovedjo. Ker se to ni zgodilo, je še en razlog več, da se RTV Slovenija privatizira. Potem pa naj se pred očmi novega lastnika (če bo to trpel) sprehajajo, slačijo in oblačijo, kot jim srce poželi.
Drugače morajo zaposleni na RTV Slovenija sprejeti vloge, ki jih imajo. Povsem tehnično gledano in strogo pravno so novinarji in uredniki na TV Slovenija javni uslužbenci, ki niso nič bolj, ne manj pomembni od referenta na upravni enoti na oddelku za osebne izkaznice. Referent te mora sprejeti in mora izdati osebno izkaznico ne glede na tvojo ideološko usmeritev; javni uslužbenec mora sprejeti in skrajnega levičarja in skrajnega desničarja in tistega vmes. Če nekomu »nagaja«, je to zloraba položaja in pravic uradne osebe oziroma javnega uslužbenca. Enako je z javnim zavodom RTV Slovenija, ki mora dati prostor vsem ideologijam in nikakor ne sme svojo službo izkoriščati za propagando svojih vrednot ter zatirati ali onemogočati mnenja in stališča drugih, čeprav se z njimi ne strinja. Za razliko od medijev v zasebni lasti, ki lahko (pač v skladu z uredniško politiko) dajejo prednost eni ideologiji in vrednotam pred drugimi. Javnost se lahko sicer razburja, a odločitev je na koncu lastnikova, ki prek postavljenega direktorja in urednika izvaja svojo politiko. Pri RTV Slovenija pa je zakonska dolžnost direktorja in urednikov, da zagotovijo, da se spoštuje »načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma«.
Ker se to na Kolodvorski ulici ne dogaja in ker si lastništvo nacionalne televizije lastijo le najbolj glasni (ni pomembno, ali jih je »jebeno več« ali ne) ter prav nič ne kaže, da bo v prihodnosti kaj boljše, bi se moralo zgoditi to, kar sem opisal zgoraj: odprava obveznega RTV prispevka in nato privatizacija. Tako (na levo) pristranske državne televizije, kot je zdaj, pač ne potrebujemo. Še manj, da jo vsi plačujemo.
Da znajo tudi nekateri umetniki zdravo-razumsko razmišljati in da se zavedajo, da morajo s kulturo zaslužiti na trgu, ne pa živeti na račun davkoplačevalcev, je dokazal Andrej Rozman Roza. Takole je dejal na Odmevih (TV Slovenija):
»V Sloveniji imamo težave s popularno kulturo. Pač smo se razvili tako, da se je kultura zelo hitro navezala na politiko. (…) Pri nas je kultura zelo subvencionirana in zelo malo na trgu in temu primerno je tudi toliko manj usmerjena v popularnost in tudi bolj odvisna od strokovnjakov in kritikov, ki na nek način določajo količine denarja za kulturo. (…) Trg je pa majhen in imamo šibko popularno kulturo. Zato bi se morali kot država, gospa ministrica naj se zamisli nad tem, da enostavno je treba narediti en sistem, kako bomo s kulturo zadovoljevali potrebe potrošnikov kulture, ne pa umetnikov. Pri nas je kultura razvita tako, kot da imamo kulturo zaradi umetnikov, ampak kultura je zaradi naroda in ta narod da zaradi naše politike premalo feedbacka, da kultura dobi malo zrcala nazaj, zato imamo tudi družbo bolj razsuto.«
Valenčič je v pismu zapisal: »… želim pojasniti okoliščine, ki so privedle do moje odslovitve z delovnega mesta.« No, novinar je delal pogodbeno in vodstvo RTV Slovenije se je odločilo, da mu pogodbe pač ne bo podaljšalo. Popolnoma vseeno je, ali se je za to odločilo pred ali po oddaji, saj gre za povsem legitimno pravico televizijskih direktorjev. In pri tem ni dožno nikomur razlagati, še manj se opravičevati, zakaj se je tako odločilo, ne glede na to, da je RTV Slovenija javni zavod, ki ga plačujemo davkoplačevalci. Pogodba se mu je pač iztekla, ne bodo mu jo podaljšali. In pika. Konec. Enako oziroma še bolj bi veljalo, če bi bil medij zaseben. V tržnem gospodarstvu je pač tako, da lastnik medija določi njegovo vizijo in, če že tako hočete, ideološko usmeritev, ki jo potem prek direktorja (ta pa prek urednika) izvaja. Lastnik ima vso pravico, da to počne. Kam bi pa prišli, če bi politiko nekega podjetja vodili zaposleni. To se je dogajalo v samoupravnem socializmu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), kam je to pripeljalo, vemo vsi – v bedo, revščino in pomanjkanje. Direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj je prav povedala podrejenim: »Nismo več v komunizmu.« Toda zdi se, da nekateri mislijo, da je še vedno vse »naše«. Res je, da je RTV Slovenija javni zavod, ki je na nek način »naš«, kar pa ne pomeni, da vodstvo odstavlja ulica.
Čeprav ima Valenčič vso pravico, da pove, kar misli, bi se moral zavedati, da dela za javni zavod, ki ni samo »naš«, ampak od »nas vseh«, torej tudi od »vaših« in »onih tretjih«. Ravno zato bi moralo biti poročanje ali avtorska oddaja, kar Zrcalo tedna je, kar najbolj nevtralna. V oči sta me zbodli vsaj vsa stavka. V prvem je Valenčič dejal, da bi se morala Angela Merkel pogledati v ogledalo in pljuniti, v drugem, ki je pravzaprav bil zaključek oddaje, pa pozdrav: »Smrt fašizmu, svobodo ljudem.«
Če začnemo na koncu. Pozdrav je seveda partizanski. Sploh ne bi bil toliko problematičen, če pod tem pozdravom partizani ne bi po vojni dobesedno klali ljudi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/), zato je ta vzklik povsem enak ustaškemu vzkliku: »Za dom spremni.« In pri ljudeh, katerih sorodniki so bili zverinsko pobiti, vzbuja strašljiv občutek. Še več – žali jih. Če bi kaj takega naredil v zasebnem mediju, ne bi bilo sporno, pri javnem mediju pa bi se moral Valenčič zavedati, da je omejen z javnostjo, z davkoplačevalci oziroma z »našimi«, »vašimi« in »onimi tretjimi«. Zato je tudi javna televizija, ki mora o vsem poročati nevtralno. Tudi o ilegalnih priseljencih, ne pa da gledamo čustvene izlive novinark. Podobno je z Merklovo in ogledalom, v katerega bi morala po Valenčiču pljuniti, kar je bilo pobalinstvo, nedostojno javnega medija. Nacionalna televizija bi morala vedeti, da je med gledalci precej takih, ki Merklovo cenijo in so bili zaradi Valenčičevega izvajanja prizadeti.
Najbolj smešna pa je bila trditev številnih, ki so padlega novinarja leve provinience podprli, češ da je z njegovim odhodom z RTV Slovenija padlo svobodno in preiskovalno novinarstvo. Da razčistimo. Svobodni so lahko samo mediji. To pomeni, da oblast vsakemu, ki to želi, da izdaja medij, tega ne preprečuje. Žal je v Sloveniji tako, da oblast sofinancira sebi prijazne medije, predvsem tiste, ki so socialistično usmerjeni (http://www.reporter.si/slovenija/dr%C5%BEava-sofinancira-socialisti%C4%8Dno-propagando-nagrada-za-borce-proti-neoliberalnemu), hkrati pa jim otežuje izdajanje z zahtevami po vpisu v razvid medijev, kjer moraš predložiti cel kup papirjev. Kar je, milo rečeno, oviranje svobode. Torej, svobodni so lahko samo mediji, novinarji pa ne. Če morajo biti novinarji na nacionalni RTV Slovenija nevtralni, ker so namenjeni širokemu spektru javnosti, med katerimi so ideološko zelo različni ljudje, pa so v zasebnih medijih novinarji podrejeni uredniški politiki in viziji lastnika. To pa je tisto, kar večina novinarjev ne razume – da namreč ne more vsak novinar početi tistega, kar se mu vzljubi. Če mu to ne ustreza, pač da odpoved in gre. Kajti če je tako dober, bo zaposlitev našel en, dva, tri. Ampak ne. Javni pozivi k temu in onemu, ki jih pošilja zdaj Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ali pa posamezni aktivi medijskih hiš, ki je čisti anahronizem. Samoupravno ravnanje novinarjev, ki bi radi sami nastavljali urednika, če ne kar direktorja, in celo to, kateri novinar naj pride v medij in kateri naj gre, je škodljivo. Nihče od urednika ne ve bolje, kako naj bo sestavljena novinarska ekipa, nihče od direktorja ne ve bolje, kdo naj bo urednik, in nihče od lastnika ne ve bolje, kakšna naj bo vizija medija. Seveda, lahko vse to nekdo bolje ve, toda od nadrejenega je odvisno, ali bo to upošteval ali ne. Povedano drugače. Nihče od podrejenih ni v položaju, da bi odločal. V vsakem podjetju je neka hierarhija, ve se, kdo je za kaj zadolžen (in medijska hiša ni nobena izjema), zato je opletanje z avtonomijo in neodvisnostjo puhlo zastraševanje.
Seveda, nisem odgovoril na vprašanje iz naslova: Erik Valenčič ali do kam seže novinarska avtonomija? Veste do kam? Do pisanja člankov oziroma snemanja prispevka. Do tam in niti pedenj več.
1. Kdo se bo podpisal na nagrobni kamen slovenske kulture?
Tako so se vprašali v Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti (http://www.asociacija.si/slo/archives/1873). Pod nagrobnik slovenske kulture se bodo podpisali kulturniki sami, pravim jaz. Običajno obtožujejo državo, da ima za kulturo vse manj posluha, da za kulturo namenja vse manj denarja. Ne vem, zakaj bi za kulturo namenjali vse več denarja, vse bolj da bi obremenjevali davkoplačevalce. Krivi so predvsem kulturniki sami, ker ne proizvedejo takih izdelkov, da bi bili za potrošnike toliko zanimivi, da bi del svojega zaslužka namenili kulturnikom. Težava torej ni v pomanjkanju potrošnje, ampak v pomanjkanju ponudbe, take ponudbe, ki bi se ljudem zdela zanimiva. Taka potrošnja kulture, ko država daje kulturnikom denar za projekte, ki ljudi sploh ne zanimajo, je potrošnja sama zase, je potrošnja z blagoslovom države, ki deli sredstva, ki so bila državljanom s prisilo odvzeta. Torej, dokler ne bodo kulturniki proizvajali izdelkov ali nudili storitev, ki bi bili zanimivi za ljudi, toliko časa bodo sami sebi klesali nagrobnik.
2. Država samozaposlenim v kulturi ni sposobna zagotoviti dela.
To je čisti socialni inženiring. Najprej država na stroške državljanov kulturnikov lahko podeli poseben status, kar jim omogoča tudi pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (http://www.mk.gov.si/si/storitve/postopki/statusi_in_pravice/pogoji_za_pridobitev_pravice_do_placila_prispevkov_za_socialno_varnost_iz_drzavnega_proracuna/), nato pa bi morala država kulturnikom še zagotoviti delo, kar bi, kakopak, spet plačali davkoplačevalci. Namesto, da bi se z minimalnimi davki (so pač nujno zlo) financirala minimalna država (policija, vojska, sodstvo, najbrž tudi nujno potrebna infrastruktura), so davki, ki jih prejme ministrstvo za kulturo in jih naprej prerazporeja, sredstvo politikov in birokratov za zagotavljanje in doseganje političnih in socialnih ciljev.
3. Pri kulturi ne smemo gledati samo na računovodstvo.
O, sveta preproščina! Ja, se samozaposliš v kulturi, dobiš tak status, da ti davkoplačevalci plačujejo prispevke, potem zmagaš na razpisu za nek kulturni projekt, ki ga nihče ne razume, razen tebe in mogoče še par tvojih prijateljev. Ali pa ti Javna agencija za knjigo (JAK) financira izdajo knjige, ki jo prodaš v samo 100 izvodih. Za koga? Zakaj in za kaj že? Samo zato, ker pač pišeš pesmi in knjige, ki jih nihče ne bere? Kdo ima koga tu za norca?
4. Kultura ima multiplikativne učinke.
Koliko znašajo ti učinki? Koliko znaša ta kulturni multiplikator, ki bo prinesel velike ekonomske učinke? Recimo, da 4, kot sem pred meseci zasledil v Delu (ampak žal zdaj tega članka ne najdem). Kaj to pomeni? To pomeni, da za vsak vložen evro dobiš nazaj štiri nove. Super. Torej imamo rešitev za izhod iz krize: prihodnje leto ves BDP (okoli 37 milijard evrov) vložimo v kulturo, ven bomo dobili skoraj 150 milijard evrov, kar pomeni, da bomo poplačali ves javni dolg, pa še bo ostalo.
Seveda da ne gre tako preprosto, toda če lahko kulturniki kot pravi ekonomski šarlatani opletajo z nikoli dokazanimi multiplikativnimi učinki kulture, imam najbrž tudi jaz pravico, da poenostavljam. In samo v razmislek: 400-odstotnih donosov ni imela nobena borza na tem svetu niti v svojih najboljših bukovskih časih. In zakaj kultura, če je tako donosna, potemtakem sploh rabi denar davkoplačevaklcev?
5. Država se obnaša, kot da je kultura tisto, kar kulturniki proizvajamo, kot da ni nekaj, kar uporabniki kulture potrebujejo.
Preberite še enkrat. Kultura potemtakem ni tisto, kar delajo kulturniki, ampak tisto, kar ljubitelji (uporabniki) kulture potrebujejo. Na videz je zadeva logična – kulturniki delajo tisto, kar trg (potrošniki) potrebuje oziroma tisto, za kar bi bili potrošniki pripravljeni plačati. To bi bil približek kulture v normalnih in svobodnih državah, ampak ker Slovenija ni normalna država s tržnim gospodarstvom, gre zadeva takole: večina kulturnikov dela tisto, kar želi, pri tem pa se ne ozira, ali bodo svoje izdelke ali storitev na trgu prodali ali ne. Če bi tako ravnali s svojim denarjem, potem bi človek še zamahnil z roko in rekel, počni, kar hočeš, toda ker pri tem trošijo davkoplačevalski denar, državljani ne smemo biti ravnodušni.
Ampak žal je tako, da o tem, kaj je dobro za državljane, odloča država in na področju kulture kulturniki pri proračunskem koritu, čeprav je trg tisti mehanizem, tista selekcija dobrin, lahko rečemo tudi kulturnih dobrin, ki najbolj pošteno presoja, kaj ljudje potrebujejo in kaj ne.
6. Dostopnost do kulture je državljanska pravica.
Ne, dostopnost do kulture ni državljanska pravica. Država je dolžna poskrbeti za varnost ljudi in njihovega premoženja, vse drugo bi morala biti svobodna odločitev posameznika. Če bi bila kultura državljanska pravica, bi to pomenilo, da samo s tem, ko imaš slovensko državljanstvo, pridobiš tudi neodtuljivo pravico do kulture. Taka pravica je vedno na škodo drugih, tistih, ki jih kultura ne zanima, pa morajo vseeno plačevati tebi, ali so uporabnik kulture ali ne.
Pogosto slišimo očitek, da je Slovenija pač premajhen trg, da bi kulturo prepustili trgu. Zanimivo, prav zato, ker je majhen trg, bi ta mehanizem hitro opravil s šarlatani na področju kulture, z zajedalci, za katere bi pokazal, da ne proizvajajo nič takega, za kar bi bili ljudje pripravljeni plačati. Na trgu bi pač ostali samo tisti kulturniki, ki so dovolj kvalitetni in za potrošnike dovolj prepričljivi, da bi odprli denarnice.
P.S. Če imate čas si oglejte posnetek Odmevov (http://www.rtvslo.si/kultura/, potem poiščite Odmeve z dne 17. avgust 2015).
Tukaj pa si lahko ogledate nekaj primerov, kaj se na področju kulture financira tudi z denarjem davkoplačevalcev:
Kavarna Hayek 
