• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: prosti trg

Asta Vrečko, ustavni katabolizem in RTV Slovenija

28 torek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Asta Vrečko, Državni zbor RS, kapitalizem, ministrstvo za kulturo, prisila, prosti trg, RTV prispevek, RTV Slovenija, socializem, svoboda, Vlada RS

Nadobudna tovarišica, Asta Vrečko po imenu, nekdaj članica Delavsko-punkerske univerze in soustanoviteljica Iniciative za demokratični socializem, danes v prostem času ministrica za kulturo, pač ne more iz svoje kože. Da se ve, od kod prihaja, kakšen je njen pedigre, vidi stvari, ki jih dokazano ni. Ampak to smo pri levičarjih že navajeni: če jih ni, jih ustvarijo v svojih glavah, nato jih interpretirajo. Ne, cesar zagotovi ni gol, mar ne?

Vrečkovi se je tokrat v Ustavi RS prikazal zapis, ki predvideva »obvezno plačevanje RTV prispevka, ne prostovoljno plačevanje«. O slovenski ustavi imam sicer svoje mnenje, menim, da so v njej zadeve, ki vanjo ne sodijo, a o tem drugič. Dejstvo je, da v ustavi sploh ni člena, ki bi omenjal RTV prispevek, še manj, da bi ga predvidel kot obveznega. Res je, tudi vodstvu RTV Slovenije se je pred leti zdelo, da so jim kršene ustavne pravice, ko se je želelo zmanjšati RTV prispevek: sklicevalo se je na 39. člen, ki govori o svobodi izražanja.

Ali je Vrečkova imela to v mislih, ne vem. Če je, potem je jasno, da ne samo ne razume ustave, tudi svobode ne: svoboda izražanja je dlje oddaljena od obveznega plačevanja prispevka, kot je razdalja med Zemljo in Marsom. Prav ničesar nimata skupnega, obvezno povezovati s svobodo je oksimoron; tak, kot je besedna zveza demokratični socializem. Enostavno ne gre skupaj. Razen če zadevam daš drug pomen, kar levica vztrajno počne, medijski mainstream pa naseda in za levičarji ponavlja kot papagaj.

Naj bom jasen: obvezno plačevanje RTV prispevka je popolnoma nepotrebno. V današnjem času, ko ima človek možnost izbire med več radijskimi in televizijskimi postajami in kanali, je postavljanje nacionalne televizije v privilegiran položaj povzročanje škode trgu in davkoplačevalcem. Ustavno sodišče je v odločbi leta 2004 sicer že zapisalo, da mora oblast zagotoviti sredstva za normalno delovanje RTV Slovenija, vendar to ni nujno obvezni prispevek in ne nujno v takem obsegu. Vlada bi morala prispevek preprosto ukiniti in za prehodno obdobje (petih let, kot denimo za BBC v Veliki Britaniji) zagotoviti proračunska sredstva. Nato pa nacionalna radio in televizijo preprosto prodati.

Tole, kar počno levičarji in zaposleni na Kolodvorski ulici, je parazitizem: uživanje privilegijev (zaposleni na RTV Slovenija) na račun nekoga drugega (državljani kot davkoplačevalci oziroma zavezanci za plačevanje obveznega prispevka). To ni združljivo s svobodo in prostim trgom. Če posameznik (zasebnik) želi prostovoljno preživljati nekoga drugega, in to na svoje stroške, naj. Vsak ima to pravico, vsak ima pravico da s svojim denarjem počne, kar želi. Ko človek prostovoljno sprejme vlogo gostitelja zajedavca, s tem prav nič ne ogroža drugih. Vendar je zelo narobe, če v to vlogo sili tudi druge.

Slovenski socialisti (Asta Vrečko je tipična predstavnica) pravijo, da se z obveznim RTV prispevkom borijo za državljane in njihove pravice do obveščenosti. Hvala za tako skrb. Kako bom obveščen in kje bom dobil potrebne informacije, je moja stvar. In če bom želel, bom za to tudi plačal s svojim denarjem. Ali bo to POP TV ali RTV Slovenija ali Nova24TV, je izključno moja stvar. Nihče pa ne more nekoga prisiliti, da plača neko izbrano televizijo.

Svoboda je odsotnost sile in prisile. V primeru RTV prispevka je to prisilno plačevanje nečesa (pod grožnjo s silo), ki koristi enim na račun drugih. To ni prostovoljna odločitev.+, prispevek je tipično socialističen relikt, ki nima veze s kapitalizmom, prostotržnim sistemom. Prosti trg je namreč izraz, ki ga uporabljamo za celoto prostovoljnih izmenjav blaga in storitev med posamezniki in skupinami (gospodarskimi in drugimi družbami). Temelji na prostovoljnih odnosih. Čim odnosi (transakcije, izmenjave itd.) niso prostovoljni ter je nekdo prisiljen od nekoga nekaj kupiti (z zakonom predpisano blago ali storitev), potem ti ni več prostovoljno (svobodna izbira), ampak temu drugače rečemo (če je v ozadju država, ki ima legitimno pravico za uporabo orožja) – oborožen rop. RTV prispevek je torej dobrina, ki jo država omogoči skupini ljudi (zaposleni na RTV Slovenija), potem ko oropa druge državljane. Gre za socialistično institucionalizirano zajedavstvo, ki ne more imeti podlage v (slovenski) ustavi, ki naj bi bila branik svobode posameznika (zasebnika) pred prisilo ali grožnjo države, ki jo ta lahko doseže z zlorabo (zakonodajne ali izvršilne) oblasti.

Oddaja Tarča, nabava medicinske opreme, intrinzične cene in učna ura nepoznavanja delovanja trga

13 ponedeljek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

COVID19, Geneplanet, kitajski virus, konkurenca, medicinska oprema, oddaja Tarča, Pristop, prosti trg, provizija, trg, ventilatorji

Človek, ki je vsaj malo ekonomsko izobražen in ne naseda propagandi levičarskih misijonarjev, se je moral ob gledanju zadnje oddaje Tarča na nacionalni televiziji držati za glavo. Tovariši in tovarišice, ki so pripravili prispevek o nabavi zaščitne opreme med pandemijo kitajskega virusa, so znova dokazali, da obvladajo socialistično teologijo in so svetlobna leta oddaljeni od prosto-tržnega gospodarstva, ki mu je Slovenija vsaj deklarativno zavezana. Nikakor ne morejo biti pri miru in komplicirajo povsem trivialne stvari.

To je po svoje razumljivo, ker niso na trgu in so s strani države postavljeni v privilegiran položaj: financirajo se s »prispevkom za RTV Slovenijo, kot pravijo paradavku. Hočem reči, da v Tarči vzgajajo »novega socialističnega človeka«, ki bo odporen na vse slabosti in grehe kapitalističnih zombijev, ki jih v oddaji prepoznamo kot ljudi na ministrstvu za gospodarstvo, agenciji Pristop in Geneplanetu. Oni so poklicani, da gledalce vsak dan opozarjajo na pohlep, sebičnost, tekmovalnost na trgu in na druge stvari in pojave, ki jih označujejo za nezaželene. S tem se dokazujejo partijski varuški, ki je tudi z njihovo pomočjo zmagala na zadnjih volitvah. In zdaj čakajo na sendvič in Cockto.

Ker je skoraj nemogoče prešteti in komentirati vse zmote in zablode, ki smo jih lahko slišali, se bom osredotočil le na nekatere.

Sodelovanje in konkurenca na trgu

Eee, razbojnik, ne boš. Že takoj v uvodu članka (povzetek Tarče) direkt v čelo udarec zlobnemu kapitalističnemu podjetju:

»Posel z nabavo zaščitne opreme je za gospodarsko ministrstvo urejala oglaševalska agencija Pristop, ki je hkrati delala tudi za ponudnika Geneplanet, so ugotovili kriminalisti.«

Pomislite, Pristop je sodeloval z gospodarskim ministrstvom in z Geneplanetom. Prava groza, dokaz, kako se bogati z buržoaznimi triki. Erika Žnidaršič, Nataša Markovič in Anja Šter so poklicane, da v Tarči razkrinkajo neoliberalno zaroto. Če Pristop sodeluje z ministrstvom, a to pomeni, da ne sme sodelovati z Geneplanetom ali kaj?

Provizija

Ni prvič, da so v oddaji Tarča dokazali enačbo: provizija = podkupnina = korupcija

Takole so zapisali na portalu nacionalne televizije: »Kriminalisti so ugotovili, da je Geneplanet po uspešni dobavi ventilatorjev posle sklepal s posredniki, tudi s Pristopom, zaradi česar upravičeno sumijo, da je šlo za izplačila provizij. GenePlanet je Pristopu 29. 5. 2020 nakazal 152.500 evrov, 30. 9. 2020 91.500 evrov, 13. 10. pa 30.500 evrov.«

V prosto tržnih gospodarstvih je plačilo za posredovanje pri poslu med zasebniki nekaj povsem običajnega. Težava nastopi, če zasebno podjetje da provizijo državnemu uslužbencu, ta pa mu v zameno omogoči posel z državo. Temu rečemo podkupnina, ki se nanaša izključno na dejanja med zasebnim in državnim sektorjem. Če pa si dva zasebnika razdelita dobiček pri poslu z državo (kjer eno podjetje nabavlja, drugo pa skrbi za gladek potek posla), to ni nič spornega, niti ni nezakonito.

Predvidevanje na trgu

Na prostem trgu so med najbolj uspešnimi podjetniki, ki znajo predvideti potek dogodkov in kaj se bo v prihodnje dogajalo.

Portal je zapisal: »…. ne Primož Pusar ne Marko Bitenc nista mogla vedeti, da bo Geneplanet potreboval svetovanje zaradi objav v informativni oddaji Tarča in v drugih medijih.«

Da predvidiš, da se boš zaradi poslov z državo znašel v medijih ali kakšni drugi preiskavi, ne rabiš ravno kristalne krogle. Še posebej, če si sodeloval z vlado, ki jo vodi Janez Janša. V tem primeru si avtomatično kriv, si koruptiven, si lopov, si desničar. To, da bo Geneplanet potreboval komunikacijsko podporo piarovske agencije, je bilo jasno tisti hip, ko je začel z nabavo medicinske opreme (ventilatorjev) za državo. Da bo nabava tema v oddaji Tarča, prav tako ne potrebuješ prerokovalca: to je tako gotovo, kot sonce vsak dan vzide in zaide.

Cena na trgu

Nekaj, kar tovarišija v Tarči ne razume, je, kako delujeta mednarodna trgovina ter zakon ponudbe in povpraševanja. Dolgo življenje v milnem mehurčku je očitno pustilo nepopravljive posledice.

Takole pravijo: »V preiskavi so našli tudi pogodbo o nakupu ventilatorjev, sklenjeno 16. marca 2020. Geneplanet je za enega plačal 21.000 evrov, državi pa ga je prodal za skoraj 40.000 evrov. Načrtovano je bilo, da državi prodajo 220 ventilatorjev za 8,8 milijona evrov, njihova nabavna cena pa je znašala 4,4 milijona evrov. Bitenc je nabavno ceno ventilatorjev ves čas skrival, kaže dokumentacija preiskave.«

Če bi bilo več časa, bi se državi lahko očitalo, da je kupila predrage ventilatorje (po kakšni ceni zasebnik nekaj kupi in za koliko proda naprej, je sicer za medije zanimivo, v nobenem primeru pa ni sporno). A časa ni bilo. Trg je cenovno eksplodiral, ponudba ni mogla slediti povpraševanju, v času kitajskega virusa cene so se spreminjale dobesedno iz ure v uro, Geneplanet ni vedel, ali bo ventilatorje dobil po ceni, po kateri je sklenil posel. Na trgu je tako: če ti postaviš najvišjo možno ceno, po kateri bi nekaj nabavil ali prodal (centralno-plansko gospodarstvo), bo sledilo še večje pomanjkanje in še višje cene. Poleg tega sta Geneplanet in Pristop takrat stopila v zelo tvegan posel. Bila je večja verjetnost, da bosta na izgubi, kot da bosta imela dobiček.

Tovariši branijo doktrino »poštene« in »pravične« cene. Ta pravi, da ne glede na pomanjkanje, povpraševanje in potrebe ljudi obstaja intrinzična cena. To pomeni, da ima vsak izdelek ali storitev svojo »pošteno« ceno.  V Tarči najbrž ne vedo, da ceno izdelka ne določa delo, ki je bilo vanj vloženo, ampak dejstvo, da je po njem povpraševanje ter da izdelek (ali storitev) ustreza željam in potrebam potrošnika.

Kako so opremo kupovale druge države, si lahko preberete TUKAJ.

Podjetništvo

Še en bizaren in neutemeljen očitek, ki temelji na socialistični tezi zanikanje pomanjkanja, saj naj bi bilo (ne glede na razmere) vedno vsega v izobilju virov, pomanjkanje pa povzroča kapitalistični pohlep.

Tole je za Pulitzerjevo nagrado: »To pa ni edini zaslužek Pusarja z zaščitno opremo. 11. marca, na dan, ko je od Počivalška prejel stik z Zakrajškom, je registriral spletno domeno sanidez.si in začel trgovati z zaščitno opremo in razkužili. Njegovo podjetje Genesis Inženiring, ki pred epidemijo ni poslovalo, je leta 2020 ustvarilo skoraj dva milijona evrov prihodkov in kar četrt milijona evrov čistega dobička. Pusar je podjetje takoj po izvedenih poslih na začetku aprila 2020 sicer prodal vodji pravne službe na Pristopu Karin Pirc.«

O, sveta preproščina, prava grozljivka. Namesto, da bi bili veseli, da se v tej državi s socialističnim gospodarstvom še kdo upa in tvega igrati podjetnika ter dati delo ljudem in državi plačati (previsoke) davke, se kriminalizira podjetniški duh šefa Pristopa.

Na prostem trgu mora posameznik, da bi zadovoljil svoje potrebe in želje, drugim ponuditi, kar želijo in česar primanjkuje. Ker je takrat na trgu primanjkovalo zaščitnih mask, je bilo ustanovljeno podjetje za njihovo prodajo. Če maske ne bi nikogar zanimale, bi podjetnik propadel ali pa je bi ustanovil tako podjetje. Prosti trg je edini sistem, znotraj katerega je človeško naravo mogoče uporabiti za povečanje blaginje družbe kot celote, edini sistem znotraj katerega lahko ljudje zadovoljijo svoje potrebe.

Kadri

Tarča očita ministrstvu za gospodarstvo, Geneplanetu in Pristopu kadre, ki so pri poslu sodelovali. Kakopak, očitno nacionalna televizija misli, da bi morali seznam ljudi najprej posredovati njim, potem pa bi oni odobrili, kdo je lahko komunikator na ministrstvu za gospodarstvo in kdo ne. In še nasvet: prosim, glede na to, da se imate za vrhunske preiskovalne novinarje, najprej dobro preverite, kdo in od kod je kdo prišel in kam je šel.

Dodi dovolj. Neumnosti je v Tarči še več, a se ne mislim v vse poglabljati. Upanje, da bodo se bodo na Kolodvorski ulici kdaj izvili iz primeša socialistične ekonomije, umira zadnje.

In da ne bo pomote. Zagotovo ne branim morebitna kriminalna dejanja (o njih bo odločilo sodišče, ne oddaja Tarča), niti morebitne nepravilnosti pri nabavi medicinske opreme, toda kar so problematizirali novinarji, je eno samo manipuliranje, lepljenje dejstev, kot jim ustreza, predvsem pa je bila oddaja učna ura nepoznavanja delovanja trga, da ne napišem ekonomije.

Minister Koprivnikar in Estonija

31 torek Jan 2017

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Politika

≈ 9 komentarjev

Značke

Boris Koprivnikar, Estonija, Heritage Foundation, javna uprava, javni sektor, Mart Laar, Milton Friedman, prosti trg, Taavi Roivas, Uber

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je v intervjuju za portal nacionalne televizije rekel marsikaj. Tudi to: »Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.« S tem se seveda moram strinjati. A analizo večjega dela, ki zadeva javni sektor, bom pustil za drugič, na kratko se bom o dotaknil tistega njegovega razmišljanja, kjer govori o Estoniji, ki naj bi jo Slovenija na nekaterih področjih že prehitevala. Ko sem pričakoval, da bom kaj konkretnega prebral, sem bi razočaran. Edino, kar je zmogel, je stavek: »V primerjavi z Estonijo imamo to prednost, da imamo boljši komunikacijski sistem državne uprave, da imamo enega najmodernejših državnih računalniških oblakov, ki ga Estonci nimajo, da smo sposobni v ozadju povezati desetine podatkovnih zbirk z neposrednim komuniciranjem. Na primer, če danes vložite vlogo za socialni prejemek, vam bodo računalniki v ozadju opravili vpoglede v 54 podatkovnih zbirk in ugotovili, ali ste upravičeni do socialnega prejemka. Za ta sistem smo dobili tudi nagrado Združenih narodov.« Torej, področje, kjer prehitevamo Estonijo, je, prosto po Koprivnikarju, da smo hitrejši pri podeljevanju socialnih pomoči. No, Estonija se s tem sploh pretirano ne ukvarja. Ji ni treba. Zakaj?

Odgovor je preprost. Mart Laar, estonski predsednik vlade med letoma 1992 in 1994 (in še enkrat v obdobju 1999-2002), ki je po izobrazbi sicer zgodovinar, je prebral le eno knjigo o ekonomiji – Free to Choose Miltona Friedmana. Ideje utemeljitelja legendarne čikaške ekonomske šole zato nikjer v tranzicijskih državah niso padle na tako plodna tla kot v Estoniji. Rezultat je na dlani. Estonija je danes na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in časnik Wall Street Journal, na 9. mestu. To jo uvršča na tretje mesto med vsemi evropskimi državami (najvišje, na 4. mestu, je Švica) in na drugo mesto med državami Evropske unije (takoj za Irsko, ki je na 8. mestu). Je ena najhitreje rastočih tranzicijskih držav, blaginja njenih državljanov hitro raste, v zadnjih dvajsetih letih je domači bruto proizvod povečala za skoraj 600 odstotkov (Slovenija za okoli 130 odstotkov).

Estonija je država, ki je naklonjena tehnološkemu napredku. Ne brani se tujih naložb, veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Po osamosvojitvi izpod Sovjetske zveze je odprla trg, sprejela reforme, zaradi prihoda Uberja bo zdaj prva država, ki bo legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Estonska vlada je tako prepoznala poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve, v njih vidi priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.

Kako to izgleda v praksi, kako deluje država, ki je odločno obračunala s komunistično preteklostjo in kakšna je prevladujoča poslovna klima si oglejte v poučnem filmčku o Estoniji v produkciji Improbable Success s preprostim naslovom – Estonija.

Brexit

24 petek Jun 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Brexit, EU, Evropska unija, Friedrich A. Hayek, prosti trg, socializem, svoboda, tomaž Štih, Velika Britanija

Zgodilo se je neizogibno in pričakovano, Evropi se je zgodil Brexit. Skorumpiranemu Bruslju, od koder so zadnja leta prihajale najbolj nore neosocialistične ideje, so Angleži, največji tradicionalisti v Evropski unije, obrnili hrbet.

Ljudje, ki imajo radi svobodo, ki je v resnici sploh ne poznamo več, kot bi dejal direktor inštituta Adama Smitha Eamonn Butler, bi morali biti veseli. Vprašanje je seveda, kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če ne bi bila v EU oziroma če bi tudi sama šla po poti Velike Britanije, toda glede na to, da so se članstvu v Natu in EU najbolj upirali ravno komunisti, je to dovolj velik znak, da bi bilo Slovencem brez članstva v EU (vsaj od kar imamo svojo državo) še slabše (v nekaterih primerih mogoče res boljše).

Prihodnost Evrope, če želi ohraniti in obraniti svojo bit, kulturo, zgodovino in napredek, je v močnih in suverenih nacionalnih državah. Nekakšen pol-federalizem, ki so si ga zamislili bruseljski birokrati in ga prek mnenjskih voditeljev v posameznih državah (z obljubami po dobro plačanih službah na sedežih raznih vseevropskih agencij, organizacij in političnih institucij) propagirali po članicah, je vodil do vse večje centralizacije in regulacij, ki so dušile tako ekonomsko svobodo kot svobodo posameznika. Samo spomnite se številnih neumnosti: od tega, da so bruseljski pokvarjenci začeli določati dovoljeno ukrivljenost kumar ali ljudem začeli ukazovati, kakšen štedilnik lahko kupijo in kakšnega ne, do nekakšnega svežnja ukrepov za odpravo brezposelnosti. Evropska unija ni nikoli spregovorila o tistem, kar res teži Evropejce (previsoki davki, obsežne regulacije, odpravi državnih monopolov na primer na področju izobraževanja in podobno), je pa zato denimo omejevala Googlovo ali Microsoftovo poslovanje z Evropo, slovenski evropski komisarki Violeti Bulc je pa pomembnejša cena vode na letališčih, kot pa kaj drugega.

Skratka, svobodne in suverene evropske državo s prosto trgovino med njimi in celinami, ne pa neka centralno-planska kolektivna pošast. Saj veste kako gre: pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni. Internacionalizacija upravljanja posameznih nacionalnih držav je vedno in v vsakem primeru v konfliktu s svobodo. In glede na to, da so za izstop Velike Britanije iz EU glasovali predvsem starejši volivci iz podeželja, to pomeni, da odločitev za Brexit ni bila sprejeta v imenu ksenofobije, temveč v imenu tradicionalnih načel prostega trga, svobode posameznika in anglosaksonske ustavne tradicije, ki so jo želeli bruseljski birokrati ne samo v podrejenem položaju, ampak so jo želeli uničiti.

Leta 1944 je avstrijski ekonomist z britanskim državljanstvom Friedrich A. Hayek objavil knjigo Pot v hlapčevstvo. Zapisal je, da se Evropa ne sme osvoboditi le od nacizma, ampak tudi od socializma. Evropa že dolgo stopa po poteh socializma (uspešna je še vedno, ker bruseljski birokrati še niso povsem uničili kapitalizma), Velika Britanija gre z izstopom iz EU korak stran ter bo tako zelo omejila področja, na katerih mora nujno doseči soglasje s celinskimi državami.

Ali kot je zapisal ekonomist Tomaž Štih: »Brexit je majhen zdrs za Veliko Britanijo in velik padec za Evropo. V nasprotju s splošnim prepričanjem preostanka EU se večina Britancev zaveda kratkoročnih negativnih posledic brexita, ki se danes že kažejo na svetovnih trgih, vendar se je izkazalo, da so dovolj pogumni, da so jih pripravljeni sprejeti in preživeti. Toda – ali se jih zaveda večina Evropejcev? Brexit bo sprožil plaz teženj po razdružitvi “politične skupnosti EU” v korist evropske ekonomske cone – z manj Bruslja in več svobodne trgovine. Na Nizozemskem se že dogaja nexit.«

Friedman, zagovornik svobode čez vse*

18 ponedeljek Apr 2016

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Zgodovina, Zgodovinski spomin

≈ 6 komentarjev

Značke

birokracija, Eamonn Butler, Friedrich von Hayek, kapitalizem, Karantanija, knjiga, Ludwig von Mises, Milton Friedman, Naomi Klein, prosti trg, socializem, svoboda, Thomas Pikkety, čikaški fantje

»Glavni problem je, kako ustaviti rast vlade,« je kot neusmiljen kritik zapravljivih vlad, javne porabe in škodljivih regulacij že pred desetletji dejal vnet zagovornik prostega trga in svobode Milton Friedman. Letos mineva deset let od kar je star 94 let umrl v San Franciscu v ZDA, Slovenija pa dobiva prevod knjige Eamonna Butlerja, direktorja Inštituta Adama Smitha, »Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga«, v kateri so na preprost in jasen način predstavljene temeljne ideje enega najpomembnejših ekonomskih mislecev vseh časov.

Če kdo, potem je Milton Friedman tisti, ki med levičarji velja za Luciferja kapitalizma, za »nad-demona« prostega trga. Ne zato, ker bi se misel vodje »Čikaških fantov« bistveno razlikovala od spoznanj klasičnih liberalcev, ampak zato, ker je znal kot goreč zagovornik gospodarske in osebne svobode delovanje trga razložiti na vsakemu razumljiv način. V ničemer ni bolj užival, kot v prerekanju z vladnimi uradniki in levičarji, ko jih je s svojo pronicljivostjo in humornostjo smešil in spravljal v obup, čeprav je bil v času, ko je po drugi svetovni vojni prevladovala socialistična misel Johna Maynarda Keynesa, dokaj osamljen. In če se skozi Friedricha Augusta von Hayeka, utemeljitelja avstrijske ekonomske šole, iz katere se je napajal Friedman, težko prebijamo in potrebujemo »prevajalca«, je bil Friedman najsijajnejši posredovalec prostotržnih idej javnosti. Ko je bil leta 1973 v intervjuju za Playboy vprašan, kako neki lahko trg prepreči, da bi neetični proizvajalci in prodajalci množično goljufali potrošnike, saj po mnenju etatistov to lahko s prisilo in silo stori le država z vladnimi agencijami in inšpektorji, je odgovoril: »Če potrošnik ugotovi, da so mu v samopostrežni prodali pokvarjeno meso, ima na voljo najboljšo varstveno agencijo, kar jih je: trg. Preprosto neha kupovati v tisti trgovini in gre drugam.«

Eamonn Butler ga v svoji nov knjigi ne predstavi kronološko, ampak na sebi lasten način (kot je to naredil pri F. A. Hayeku ali Ludwiga von Misesu) sledi ključnim idejam Nobelovega nagrajenca za ekonomijo. Njegova ekonomska politika za zdravo gospodarstvo je bila enostavna in je zahtevala: trden denar, uravnotežene proračune in deregulacijo. Se pravi nasprotno od tistega, kar vlade počno že več kot 100 let, kajti po njegovih raziskovanjih so ljudje pravo ekonomsko in osebno svobodo uživali v 19. stoletju, kasneje so bile samo različice mehkejšega in bolj trdega socializma. Kot klasični liberalec, ki je verjel v te vrednote, je ZDA, dolgo najsvobodnejšo državo na svetu, označeval za socialistično. Eno ključnih napak, če ne ključno, so prek luže storili leta 1913, ko so ustanovili centralno banko (FED), ki naj bi reševala banke v stiski. Ustanovitev je bila posledica težav, v katere je leta 1907 zašel največji trust v New Yorku Knickerbocker. Zaradi panike so ljudje hiteli v banke po svoj denar, kar je povzročilo recesijo. Paniko je trg hitro pomiril: recesija je trajala samo 13 mesecev, njena ostra faza samo polovico toliko. Kljub temu je vlada ZDA ustanovila FED, ki pa leta 1929 ni mogel preprečiti recesije, saj so banke vseeno propadale. Posledice so bile uničujoče. V Evropi se je razrasel totalitarizem (nacizem, fašizem in komunizem), v ZDA je propad razblinil vero ljudi v ekonomski sistem in spodbudil naraščanje državnih intervencij. Ko je Friedman to raziskal, je prišel do zaključka, kako reformirati bančni sistem: banke morajo imeti 100-odstotne rezerve, prepovedati jim je treba, da bi kupovale vladni dolg, centralne banke je treba ukiniti.

Friedman, ki je javnosti najbolj znan po knjigi Kapitalizem in svoboda (1962), televizijski seriji Svoboda do izbire (1980) in rednih kolumnah v Newsweeku (1966-1984), je močno vplival na Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA. V sedemdesetih letih 20. stoletja je s svojimi razmišljanji pospešil propad fiksnih deviznih tečajev, leta 1976 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. V osemdesetih je s svojimi idejami prispeval k zlomu komunizma na Vzhodu in k privatizaciji na Zahodu, v zadnjem desetletju tisočletja pa je prispeval k načrtom za reforme, po katerih so se države v Vzhodni Evropi in Latinski Ameriki izvile iz totalitarizma. Najbolj znan je primer Čila, ko je Friedman po vojaškem udaru, ki je končal socialistično vladavino Salvadorja Allendeja, sprejel povabilo Augusta Pinocheta in napisal oris programa za končanje hiperinflacije in vzpostavitev tržnega gospodarstva. Pinochet je na najbolj odgovorne položaje imenoval več mladih čilskih ekonomistov (rekli so jim Čikaški fantje), ki so študirali na univerzi v Čikagu, kjer je bil Friedman profesor. Reforme, ki so jih sprejeli, so Čile naredile za eno najuspešnejših gospodarstev ne samo v Lastinski Ameriki, ampak tudi na svetu. Po letu 2000 so Friedmanova razmišljanja pomagale zmanjšati svetovno inflacijo na desetino stopnje.

Frideman, človek z neverjetnim intelektualnim pogumom, je bil najbolj znan ekonomist svoje generacije. A ne samo to. V času, ko je svetu vladala hladna vojna med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom, se je vključil v vsako pomembnejšo razpravo o tem, kako bi morala biti družba organizirana. Njegovo neomajno prepričanje v moč svobode, tako osebne kot gospodarske, je pomagalo spremeniti politiko cele generacije. Vsi poskusi, da bi se njegovo delo razvrednotilo, češ da svobodni trg in kapitalizem ne delujeta, so se razblinili. Škoda je le, da je umrl, še preden bi lahko prebral etatistična pisca Naomi Klein z Doktrino šoka in Thomasa Pikketyja s knjigo Kapital v 21. stoletju. Glede na njegov iskrivi um bi svet užival v njegovi kritiki.

Ni bilo teme, ki se je ne bi lotil. Ko so vlade naznanile, da bodo ustvarjale delovna mesta, je izjavil, da vlada lahko ustvari samo dobro plačana delovna mesta za borce proti revščini in diskriminaciji. Te parazite je resnično sovražil, kot birokracijo. »Ko stojiš pred javnim uslužbencem, je sploh kak dvom, kdo je sluga in kdo gospodar,« se je vprašal. Zavzemal se je za enotno davčno stopnjo (»Progresivni davek je v resnici regresiven.«), izobraževalne vavčerje (zamisel o vavčerjih, s katerimi bi starši za otroke izobraževalne ustanove svobodno izbirali na trgu), razmišljal je, kako boljše organizirati zdravstvo, dostavo pošte, obrambo in druge javne dejavnosti, boril se je proti monopolom (vsi monopoli so slabi, najslabši pa je reguliran vladni monopol) in visokim davkom (»Imamo sistem, ki čedalje bolj obdavčuje delo in subvencionira nedelo.«), razbijal je mit, da kapitalizem ustvarja neenakopravnost (»Neenakopravnost je najbolj razširjena v nekapitalističnih državah.«), zagovarjal prosti trg (»Konkurenca na prostem trgu zagotovi dobrine in storitve javnosti veliko učinkoviteje kot to lahko naredi katerakoli vlada.«). Neusmiljeno je kritiziral tudi regulacije, med njimi podeljevanje poklicnih licenc, kar pomeni, da vlade določajo, koga naj potrošnik izbere. »Javnost velja za dovolj sposobno, da na volitvah izbere politike, ne pa za dovolj sposobno, da izbere zdravnika ali vodovodnega inštalaterja. (…) Pravijo, da gre za ohranjanje visokih meril, v resnici gre za ohranjanje visokih cen,« je bil neusmiljen do omejevanja poklicne svobode.

Friedmanova razmišljanja, ki jih je v časovni okvir postavil Eamonn Butler, so danes aktualnejša bolj, kot kdajkoli poprej. Če so se Friedmanovim kolegom in sodobnikom zdela revolucionarna, je čas pokazal, da so predvsem njegova opozorila pred širjenjem vlad postala vsakdanji del našega življenja. Vse večja javna poraba, zadolževanje, proračunski deficiti, težnje po določanju cen, omejevanju svobode in upravljanju življenja slehernega posameznika, ter sveta vojna proti kapitalizmu vodijo ta svet v kolektivizem, diktaturo socialistično razmišljajočih elit. »Družba, ki postavlja enakopravnost pred svobodo, ne bo dobila ne enega ne drugega. Družba, ki postavlja svobodo pred enakopravnost, do dobila zvrhano mero obojega,« je Friedmanova misel, ki še kako velja v današnjem svetu.

INFO

Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga

Avtor: Eamonn Butler

Zbirka: Izzivi svobode

Urednik zbirke: Lovro Šturm

Prevedel: Niki Neubauer

Izdajatelj: Inštitut Karantanija, Ljubljana

Založnik: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana

Naprodaj: v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter, marec 2016

Prosti trg koristi predvsem revnim*

04 petek Mar 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika, Zgodovina

≈ Komentiraj

Značke

Adam Smith, Eamonn Butler, gospodarstvo, liberalizem, prosti trg, svoboda, Zgodovina

Adam Smith ni bil obseden z nedosegljivimi ideali popolne krepostnosti. Prav tako oče nevidne roke trga ni bil prerok sebičnosti kapitalizma. Celo več. Njegovi primeri analiz koristnosti svobodne menjave niso usmerjeni k bogatim, te pogosto prezira, ampak k revnim. Smith je namreč verjel, da trgovina koristi vsakomur, še zlasti tistim na samem dnu družbe.

Adama Smitha (1723–1790), škotskega filozofa in ekonomista, najbolj poznamo kot avtorja dela Bogastvo narodov (1776). Gre za eno najvplivnejših knjig s področja ekonomije vseh časov. Smith je spremenil naše razmišljanje o načelih gospodarskega življenja, od starodavnega do značilno moderne oblike, toda žal se tisti, ki bi se morali, premalo poglabljajo v njegovo delo. To je skušal odpraviti Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. V knjigi Adam Smith, Življenje in delo se namreč ni ustavil samo pri Smithovi najslavnejši knjigi, ampak je skušal zajeti njegov ves življenjski opus in ga na preprost, vsakomur razumljiv način razložiti.

Smith je izhajal iz kritike ekonomskega sistema, ki je prevladoval v njegovem času, to je merkantilizma. Ugotovil je, da se bogastvo naroda ne meri v količini zlata in srebra v zakladnicah, ampak je bogastvo seštevek vse njegove proizvodnje in trgovine, se pravi nekaj, čemur danes pravimo bruto domači proizvod (BDP). Bistvena pa je svobodna menjava, pri kateri imata koristi obe strani, saj ne bi nihče stopal v tak odnos, če bi pričakoval izgubo. Ni nam namreč treba siromašiti drugih, da bi obogatili sebe, saj v resnici lahko pridobimo več, če so naši kupci bogati. To je tista misel, ki jo socialistični ekonomisti, katerih misel temelji na marksizmu, še danes ne razumejo. Menijo namreč, da pridobivanja dobička na eni strani pomeni nujno siromašenje na drugi strani.

Smithovo delo temelji na preučevanju vsakdanjega življenja ljudi. Svoj čas je posvečal raziskovanju, kako ljudje doživljajo družbene odnose in kako sprejemajo moralne odločitve. Na ta način je tudi prišel do zaključka, da so pretirani politični posegi v gospodarstvo škodljivi, saj se s tem izkrivlja tržni sistem v korist države. Kar pa ne pomeni, da Smith ni priznaval vloge države, vendar mora biti vloga vlade omejena. »Največja nesramnost in prevzetnost (…) kraljev in ministrov je, da se pretvarjajo, da bdijo nad gospodarnostjo zasebnih ljudi in omejujejo njihove izdelke. (…) Sami pa so od nekdaj in brez vsake izjeme največji zapravljivci v družbi. Naj dobro skrbijo za svoje izdatke, pa bodo lahko mirno zaupali zasebnim ljudem, da bodo ti za svoje. Če njihova potratnost ne uniči države, je tudi zapravljanje njihovih podanikov ne bo nikoli,« je Smith zapisal v Bogastvu narodov.

Pri tem še posebej izpostavlja in omejuje vlogo vlade na obrambo zasebne lastnine in vzpostavljanjem vladavine prava, pri čemer je zelo kritičen do bogatih in vplivnih, ki si želijo pravo podrediti za svoje koristi. Zato Smith meni, da mora biti pravosodje sicer avtoritativno, toda popolnoma neodvisno. Zanemarjal pa ni niti javna dela in ustanove. Blaginja namreč zahteva trgovino, trgovina pa potrebuje infrastrukturo, kot so ceste, mostovi in pristanišča. Nekaj od tega, je prepričan Smith, nikoli ne more povrniti svoje cene in za njihovo gradnjo je potrebno financiranje iz davkov.

Toda pri davkih je Adam Smith previden. Davki morajo biti sorazmerni z dohodkom, biti morajo določeni, njihovo plačilo pa enostavno. Pobiranje davkov mora biti poceni, ne sme ovirati poslovanja, ne sme biti tako nadležno, da bi spodbujalo izogibanje plačevanju, in ne sme zahtevati pogostih obiskov pobiralcev davka. »Ni nobene umetnosti, ki se je vlada nauči hitreje, kot je pobiranje davkov iz žepov ljudi,« je zapisal Smith v Bogastvu narodov in še: »Vsak davek mora biti zasnovan tako, da vzame denar iz žepov ljudstva, sicer pa ljudi obremenjuje čim manj povrh tega, kar prinese v javno zakladnico države,« pravi Smith.

Knjiga je na voljo v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter (december 2015)

Andrej Rozman Roza: Kultura ni zaradi umetnikov, ampak zaradi potrošnikov

07 ponedeljek Dec 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Gospodarstvo, javni sektor, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Andrej Rozman Roza, davkoplačevalci, kultura, Odmevi, prosti trg, TV Slovenija, umetniki, umetnost

Da znajo tudi nekateri umetniki zdravo-razumsko razmišljati in da se zavedajo, da morajo s kulturo zaslužiti na trgu, ne pa živeti na račun davkoplačevalcev, je dokazal Andrej Rozman Roza. Takole je dejal na Odmevih (TV Slovenija):

»V Sloveniji imamo težave s popularno kulturo. Pač smo se razvili tako, da se je kultura zelo hitro navezala na politiko. (…) Pri nas je kultura zelo subvencionirana in zelo malo na trgu in temu primerno je tudi toliko manj usmerjena v popularnost in tudi bolj odvisna od strokovnjakov in kritikov, ki na nek način določajo količine denarja za kulturo. (…) Trg je pa majhen in imamo šibko popularno kulturo. Zato bi se morali kot država, gospa ministrica naj se zamisli nad tem, da enostavno je treba narediti en sistem, kako bomo s kulturo zadovoljevali potrebe potrošnikov kulture, ne pa umetnikov. Pri nas je kultura razvita tako, kot da imamo kulturo zaradi umetnikov, ampak kultura je zaradi naroda in ta narod da zaradi naše politike premalo feedbacka, da kultura dobi malo zrcala nazaj, zato imamo tudi družbo bolj razsuto.«

Ludwig von Mises za začetnike

23 sreda Sep 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Gospodarstvo, Politika

≈ 25 komentarjev

Značke

Eamonn Butler, ekonomija, Friedrich von Hayek, knjiga, liberalizem, Ludwig von Mises, prosti trg, socializem, svoboda, ZDA

»Liberalizem zagovarja zasebno lastnino proizvodnih sredstev, ker od takšne gospodarske organiziranosti pričakuje višji življenjski standard, ne zato, ker želi pomagati lastnikom.«

To je le ena od misli enega najpomembnejših ekonomistov in politikov 20. stoletja Ludwiga von Misesa (1881-1973), ki je zdaj izšel v slovenščini v nekakšni »žepni izdaji«. Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, je v knjigi s preprostim naslovom Ludwig von Mises – Življenje in delo zajel pravzaprav celoten opus Misesa. Knjiga ima manj kot 100 strani in bi se pravzaprav morala imenovati Mises za telebane. Vodilna osebnost avstrijske ekonomske šole je namreč znana po obsežnih in precej zapletenih razpravah in knjigah, Butler pa Misdesa predstavi na enostaven in preprost način. In čeprav je svoja najpomembnejša dela napisal že dolga desetletja nazaj, vmes je bil zaničevan, je njegova misel danes še kako pomembna. Knjigo imajo v vseh bolje založenih knjigarnah, naročite pa jo lahko tudi tukaj.

Mises je širši javnosti sicer znan po odlični in uničujoči kritiki socializma. »Zgradil jo je na dejstvu, da ekonomski izračun preprosto postane neizvedljiv, če trg preneha obstajati. Če so proizvodna sredstva v lasti države in se jih tako nikoli ne kupuje ali prodaja, jim ni mogoče določiti cene. (…) Tržno gospodarstvo pa nasprotno ustvarja konkurenčni pritisk na proizvajalce, da izbirajo stroškovno najučinkovitejše procese – s tem pa zmanjšajo zapravljanje in življenjsko pomembna sredstva ohranijo nedotaknjena za prihodnje rodove,« je o Misesovem razmišljanju zapisal Eamonn Butler in poudarja njegovo definicijo socializma. Takole je zapisal: »Bistvo socializma je naslednje: vsa proizvodna sredstva so pod izključnim nadzorom organizirane skupnosti. To in samo to je socializem. Vse druge opredelitve so zavajujoče.«

Socializem preprosto logično ni vzdržen, nikakor ni mogel uspeti, saj so nadzor cen, s strani države nadzorovano poslovanje in vladni ukrepi za gospodarstvo lahko samo razdiralni. Neovirani prosti trgi so namreč lahko edini delujoč ekonomski sistem, kajti iskanje mehanskih povezav med vrednostmi, kot sta celotno povpraševanje in celotna ponudba, ne upoštevajo raznovrstnosti ljudi in vrednosti, ki spodbujajo gospodarsko življenje teh posameznikov. Povedano drugače: socializem ne priznava svobode posameznikov. Ali kot pravi Mises: »Socialistična skupnost je velika avtoritarna združba, v kateri se ukazi dajejo in izvršujejo. To je mišljeno z besedami ´plansko gospodarstvo´ in ´ukinitev anarhije proizvodnje´.« Tistim, ki sanjajo o nekakšni tretji poti, nekakšni poti med socializmom in kapitalizmom, pa Mises sporoča: »Ideja, da obstaja tretji sistem – nekaj med socializmom in kapitalizmom, kot pravijo njegovi privrženci, sistem, ki je enako daleč od socializma, kot je od kapitalizma, ki pa ohranja prednosti in se izogiba pomanjkljivostim obeh – je čisti nesmisel.«

Če je bila njegova kritika socializma najbolj znana, pa je njegovo najpomembnejše delo zagotovo teorija poslovnih ciklov, ki so dolgo begala ekonomiste. Gre za ritmične vzpone in padce poslovne dejavnosti, cen in prihodkov, ki jih lahko opazimo v obdobju več let. Ta genialni avstrijski um, ki se je kasneje preselil v ZDA, je odkril in dokazal, da je bistveni vir ciklov val bančnih posojil, ki je vedno spodbujen s strani centralne banke in njihovih političnih gospodarjev. Torej z državnimi intervencijami, kot se je dogajalo v letih pred veliko globalno finančno krizo.

Ekonomisti so sicer že vsak od 18. stoletja naprej vedeli, da se ljudje počutijo bogatejše, če se iz nekega razloga poveča količina denarja v obtoku. Toda ta dodatna potrošnja cene požene navzgor in na koncu ni zaradi tega nihče na boljšem. Tak razrast potrošnje, ki je spodbujen s poceni posojili, podjetnike zaziba v prepričanje, da gre za dejansko povečanje povpraševanja po njihovih proizvodih, zato si še več sposojajo, da lahko proizvajajo še več. Toda gre za zmotno investiranje, ki je zasnovano na lažnih cenovnih signalih. Zlom, ki neizbežno sledi, potem ko se posojila podražijo, je boleč. Lažni razcvet, kot se je to dogajalo v začetku 21. stoletja, je privedel do bolečega propada. Po Misesu je edina logična rešitev strogo omejevanje ustvarjanja denarja (kakršen je zlati standard), ki prepreči cikle in škodo, ki jo povzročajo. Njegova teorija je bila briljanten dosežek. Žal ni dočakal priznanja, je pa zato njegov učenec Friedrich Hayek prejel Nobelovo nagrado ravno za teorijo poslovnih ciklov, ki jo je razvil Mises.

Tudi o ekonomiji kot znanosti je imel svoj pogled. Za Misesa je ekonomija znanost, ki odkriva in napoveduje pojave, toda ne na podlagi opazovanj in preverjanja, temveč z dedukcijo. Matematična analiza namreč odpove, saj ne more hkrati in sproti zajeti vseh podatkov: različni ljudje različno vrednotijo stvari ter odziv ene skupine posameznikov na dogajanje na trgu danes morda ne bo enak kot odziv iste ali druge skupine na dogajanje jutri. Prav ta izrazito individualna, osebna in subjektivna osnova gospodarstva otežuje življenje makroekonomistom, ekonometristom pa dela življenje docela neznosno. Zato ekonomija nikoli ne more biti veda o predvidljivih statističnih povezavah med stvarmi, temveč je ekonomija zakoreninjena v vrednostih, ki jih ljudje pripisujejo stvarem. In te vrednosti se spreminjajo, ker se svet spreminja in se spreminjajo potrebe.

»V delovanju trga ni nič samodejnega ali skrivnostnega. Edine sile, ki določajo stalno nihajoče stanje trga, so vrednostne ocene različnih posameznikov in njihova dejanja, ki jih te vrednostne ocene usmerjajo. Končni dejavnik na trgu je prizadevanje človeka, da na najboljši način zadovolji svoje potrebe in želje,« pravi Mises in dodaja: »Trg ni kraj, proces je, način, po katerem posamezniki s kupovanjem in prodajanjem, s proizvodnjo in potrošnjo prispevajo k celotnemu delovanju družbe.«

Protislovnost med prostim trgom in nesvobodnimi migracijami je zgolj navidezna*

21 ponedeljek Sep 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

begunci, Dieter Zetsche, Keith Miles, lastnina, liberalizem, libertarci, migracije, migranti, Nemčija, prost pretok blaga in storitev, prosti trg, Švedska

Pred dvema letoma so v Nemčijo prišli prvi sirski begunci. Tako se je odločila nemška vlada in organizirani so bili čarterski poleti, da so jih prepeljali. Večina jih je bila izučenih delavcev (kot denimo Khalid Ibrahim, ki je električar), in to takih poklicev, ki jih je gospodarsko najmočnejša država potrebovala. Povedano drugače. Nemci so večinoma izbrali take, ki ne bodo strošek davkoplačevalcev oziroma ne bodo dodatno obremenjevali proračuna, ampak bodo v njega prispevali. Šlo je za obojestransko prostovoljno interakcijo. Obe strani (Nemčija na eni in begunci na drugi strani) sta se s tem strinjali.

Ta uvod zato, ker danes politični korektni mediji liberalcem (v evropskem pomenu besede) očitajo, da so »zagovorniki absolutne svobode trga, globalizacije in prostega pretoka blaga (…) začeli moledovati državo, naj nepredušno zapre meje pred nebodijihtreba prišleki, ki da nas bodo posilili in poklali«.

In še. »Seveda je v veliki množici ljudi ob beguncih tudi veliko ekonomskih migrantov. Pa kaj? Je morda zločin, če želi nekdo iz Bangladeša, kjer ni vojne, svoji družini omogočiti boljše življenje? Z »liberalci«, ki bi postavljali žičnate ograje na mejah, se je tudi treba strinjati, da so velike množice ljudi lahko pomembno tveganje za varnost. Za to, da ta tveganja odkrijejo in odpravijo, pa imamo varnostne organe, ki so bili tem istim »liberalcem« še pred nedavnim le odvečen strošek.«

Domnevam, da večina libertarcev, ki zagovarjajo prosti trg, minimalno državo, nedotakljivost zasebne lastnine in podobno, resnično meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Še posebej zato, ker se Evropa stara in potrebuje mlado, svežo delovno silo. To seveda drži – liberalizem se zavzema za prost pretok blaga, storitev in ljudi. Zato migracije niso same po sebi problem. Težava nastane, ker nekateri, ki si prizadevajo za prosti trg, globalizacijo, prosto izmenjavo blaga in tudi ljudi, ne razumejo, da te interakcije potekajo prostovoljno. Prosti trg namreč predvideva prostovoljno obojestransko izmenjavo blaga med prodajalcem in kupcem, torej med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter tistim, ki kupuje. Če naročim neko blago iz Italije ali Švedske, to storim prostovoljno in upravičeno pričakujem, da mi bo prodajalec to blago poslal, jaz ga bom pa plačal. Torej oba, in jaz kot kupec in Italijan (ali Šved) kot prodajalec, sodelujeva pri tem prostovoljno. Nihče nas ne sili v sodelovanje. Zdaj si pa predstavljajte, da bi neko špansko podjetje začelo v Slovenijo pošiljati pakete, ki jih potrošniki sploh niso naročili. To ne bi bila več prosta izmenjava dobrin, saj mora trgovina temeljiti na prostovoljnem odnosu. Na načelni ravni je enako z migracijami. Nemčija je leta 2013, ko je njihova vlada dejala, da bo sprejela 5.000 sirskih beguncev, ravnala pravilno. Tiste, ki je sprejela, je tudi sama pripeljala v Nemčijo. Ali z letalom ali pa z vlakom, toda s tem, da se je z državami, skozi katere je peljal vlak, dogovorila, da gre za njene goste oziroma ljudi, ki jih bo sprejela.

Toda libertarni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev.

Na težavo smo že opozorili: interakcija mora biti prostovoljna, se pravi, da se morata strinjati obe strani. Recimo, da nekdo dobi službo na Danskem. V tem primeru gre na Dansko, kjer ga pričakuje nov delodajalec. Torej ima zagotovljeno delo, da dela v tej državi, povabil ga je delodajalec. Toda če nekdo prestopi nacionalno mejo, ne da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos.

Naslednji argument libertarcev, ki smrdi po socialistični mantri, je, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, so državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic. Tudi lastninskih pravic zasebnikov. Ste se kdaj vprašali, zakaj denimo Avstrija ali Nemčija striktno zahtevata, da gredo migranti organizirano in nadzorovano z vlaki ali avtobusi do centrov. Zato da na svoji poti, če bi šli neorganizirano, ne kršijo lastninskih pravic zasebnikov. Predstavljajte si, da bi si migranti, ki bi potovali od točke A do točke B, izbrali ravno vaše stanovanje ali hišo, da bi si skrajšali pot. Bi pustili, da bi jih na tisoče vstopalo pri prednjih vratih izstopalo pa pri zadnjih vratih? In to ves čas, iz ure v uro, iz dneva v dan. Zato tudi migranti, ki potujejo, nimajo nikakršne pravice, da si na poti sami postrežejo s sadjem ali poljščinami, ki rastejo ob njihovi poti. To bi namreč pomenilo kršenje lastninskih pravic. Dokaj urejene države to upoštevajo in migrantom ne pustijo prosto sprehajanje po državi, drugod, kjer še vlada socialistična norija in je vse »naše«, kot recimo na Hrvaškem (in delno ob slovensko-hrvaški meji), pa se migranti sprehajajo po zasebnih zemljiščih. V res svobodni družbi, kjer ne bi bilo državne ali javno lastnine, tudi težav z migranti ne bi bilo. Lastniki zemljišč bi odločali, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko stopi na njihovo zemljišče. Toda socialistom se še vedno zdi, da so zemljišča, do koder seže njihov pogled, v njihovi lasti oziroma so skupna lastnina. Toda tudi v tem primeru se migrant ne more svobodno in prosto sprehajati, če ga v državo ni nihče povabil (nima na primer garantnega pisma, pogodbe o delu in podobno). Če pa govorimo o beguncih, potem velja naslednje: zateči se mora v prvo varno državo. Te pa so na poti iz Sirije (če izpustimo Turčijo) Grčija, Makedonija, Srbija in Hrvaška.

Libertarna politika odprtih mej ima še eno težavo, da katero se pozablja. To je socialna država, ki spodbuja brezdelje, lenobo in neodgovornost ter ustvarja parazite in kriminalce. Evropske države še nikoli v zgodovini niso imele tolikšne javne porabe in še nikoli v zgodovini niso toliko trošile za razne socialne transferje kot ravno danes. Socialna država pa, kot vemo, uničuje tradicionalne stebre družbe, kot je družina, povzroča izkrivljanje trga, povečuje časovne preference prebivalstva, preprečuje učinkovito razporejanje gospodarskih virov in zmanjšuje življenjski standard. Na dolgi rok vodi v propad civilizirane družbe. In na to vplivajo tudi migracije, saj migranti prihajajo, ne da bi imeli zagotovljenega dela, dobivajo pa nadomestila za brezposelnost, deležni so javnega zdravstva in izobraževanja, imajo plačan porodniški dopust, prejemajo otroške dodatke in podobno. Da bi bila zadeva še slabša, ti ljudje prihajajo iz nesvobodnih držav, zato ne razumejo delovanja kapitalizma. In ker ga ne razumejo, bodo na volitvah, če v novi državi dobijo državljanstvo, volili levičarje. To pa pomeni še več kolektivistične tiranije. Do bridkega konca svobode.

In za konec še eden od mitskih argumentov v korist ilegalnih migrantov. Pravijo, da se celo sam predsednik uprave nemškega Daimlerja Dieter Zetsche zavzema za migrante, saj je to velika priložnost za Nemčijo. Z njim se lahko strinjamo, če ne bi bilo »lepotne napake«. Migranti so nekakšna državna subvencija velikim korporacijam. Zakaj? Preprosto zato, ker bi v pogojih prostega trga in prave konkurence korporacija sama poiskala delovno silo in to na svoje stroške. Če bi jo potrebovala in je v Nemčiji ne bi bilo, bi pač njeni kadroviki odleteli v Turčijo, izbrali tiste, ki bi si želeli delati v Daimlerju ter jih zaposlili. Tako pa jih nemška država tovori v Nemčijo in jih namešča v centre na stroške davkoplačevalcev. Korporacije bodo na brez težav in brez lastnih stroškov prišle do poceni in kvalificirane delovne sile (glede na to, koliko je migrantov).

Skratka, kaj narediti? Na tem mestu bi se strinjal s Keithom Milesom: »Prvič, prave begunce bi morali spodbuditi, da bi ostali v taboriščih, kjer jih lahko ustrezno oskrbijo in vnovič naselijo, kot se je to dogajalo po koncu druge svetovne vojne. (…) In drugič, ločiti bi morali ekonomske migrante od resničnih beguncev in poskrbeti, da se ustrezno prijavijo prek ustaljenih zakonskih postopkov in gredo v države, ki jih potrebujejo.«

*O problematiki migrantov in vprašanjih liberalizma v zvezi z begunci sem že pisal. Danes gre za razširjen in dopolnjen tekst. (Tukaj)

Mokre sanje Podgorška in Židana po socialističnem določanju cen

25 torek Avg 2015

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Politika

≈ 4 komentarji

Značke

cena izdelka, cene, Dejan Židan, Jože Podgoršek, Mercator, ponudba, povpraševanje, prosti trg, Silvester Šurla, socializem

Priznam. Ko sam kupujem hrano (kar je sicer redko, ker to počne kdo drug v imenu mene), jo kupujem v Mercatorju. Ne zato, ker bi bil najboljši ali najcenejši trgovec, ampak zato, ker mi je najbližje. A to je moja svobodna odločitev, čeprav s tem podpiram tudi kakšnega nekonkurenčnega pridelovalca hrane, ki bi moral po logiki trga že zdavnaj propasti. Tako pač je. Potrošnik se sam odloči, kje bo kaj kupoval, zakaj tako dela, je njegova stvar. Trgovci pa si prizadevajo, da bi potrošnike na tak ali drugačen način privabili, običajno z nižjimi cenami. Človek namreč na zadeve vedno gleda skozi denarnico, zato tiste pravljice, da je večina pripravljena več plačati za »slovenske izdelke«, kar pozabite. Nekateri res, toda večina ne.

In kako trgovec lahko ponudi nižjo ceno? Načinov je več, vendar običajno tako, da živilske in kmetijske proizvode kupi pri tistem dobavitelju ali proizvajalcu, ki je najcenejši. Toda ker trg ni nekaj statičnega, cena pa se oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja, tudi najcenejši ponudnik lahko čez noč postane najdražji. Ker so pač drugi ponudniki znižali stroške prdelave, postali bolj konkurenčni in so zato trgovcu svoj proizvod ponudili po nižji ceni. Kaj zdaj?

Zamislite si, da imate svojo trgovino in v njej prodajate, recimo, tudi čebulo po 2 evra za kilogram. Kupujete jo pač pri nekem pridelovalcu, toda kmalu opazite, da je prodaja čebule v vaši trgovini drastično upadla. Po kratkem preiskovanju ugotovite, da jo okoliška konkurenca prodaja po 1,5 evra za kilogram. Ima drugega dobavitelja, ki čebulo uvaža. Ker niste ne Rdeči križ ali Karitas ne socialna ustanova ali Mati Terezija, imate dve možnosti: ali odpoveste pogodbo pridelovalcu ali mu ponudite, da jo pri njem še naprej kupujete, ampak po nižji ceni. Z izgubo pri prodaji trgovec pač res ne more prodajati, pa naj si bo ta čebula še tako »domača« ali »z dežele«. Zdaj ima tudi pridelovalec dve možnosti: ali ponudbo zavrne, češ bom že našel trgovca, ki jo bo kupil po taki ceni, kot si to jaz želim, ali pa pristane na nižjo odkupno ceno. Običajno se zgodi slednje.

Zdaj pa pozor. Na sejmu Agra (http://www.reporter.si/slovenija/na-agri-predstavili-program-razvoja-pode%C5%BEelja/54697) je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek (ja, tudi takega varuha imamo, ne boste verjeli) tak dogovor označil za nepošteno poslovno prakso (https://www.sta.si/2168399/na-agri-optimisticno-varuh-odnosov-v-prehranski-verigi-lahko-prepreci-nepostene-prakse). Takole je poročala STA (www.sta.si): »Kot primer je navedel jemanje denarja iz žepa dobaviteljev, ko eden od trgovskih sistemov zahteva od pridelovalca za 9,2 odstotka dodatnih popustov, kar lahko pri enem trgovcu znese pol milijona evrov, ki pridejo nazaj v trgovski sistem.« Zakaj pa? Pridelovalec ima vse možnosti, da trgovčevo ponujeno ceno z gnusom zavrne. Če bo lahko čebulo prodal drugemu trgovcu za višjo ceno, je to samo dobro zanj. Vendar to še ni najhujše. Dušan Pšeničnik z direktorata za trg na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo je rekel: »To, da smo v Sloveniji podpisali kodeks vseh deležnikov v prehranski verigi, je bil po njegovem mehek korak, ki pa ni dovolj, zato pozivajo k poštenemu delovanju na trgu in oblikovanju dobrih praks. Če tega ne bo, bo možno ukrepanje.«

Halo! Kaj to pomeni? A bo država zdaj trgovca prisilila, da čebulo odkupi po tisti ceni, ki jo bosta postavila pridelovalec in nek uradnik? Seveda so vsi birokrati, ki so se zbrali na Agri, imeli v mislih enega samega trgovca – Mercator. Od kar je v lasti Hrvatov, je vsem trn v peti, kar je odlično v uvodniku Reporterja (www.reporter.si) opisal tamkajšnji urednik Silvester Šurla. Žal njegovega komentarja še ni v celoti na spletu, samo povzetek na STA (https://www.sta.si/2168207/reporter-napoleon-iz-zivalske-farme-24-8). Takole je menil: »Pri socialistih je vedno problem, da eno govorijo, drugo pa delajo. Židan ne brani interesov državljanov, ampak interese privilegirane elite. Začel je žugati zasebni trgovski družbi v tuji lasti, ki menda slovenskim potrošnikom prodaja prevelike količine svinjine hrvaškega porekla (…) Takšne politične intervencije običajno nimajo uspeha. Potrošnik si zlepa ne pusti vzeti svobode, kaj lahko kupuje in česa ne. Če ni zadovoljen s ponudbo v eni trgovini, gre v drugo. Židan to dobro ve, zato se je spravil na samo enega trgovca. (…) Židan bi rad določal ponudbo svinjine v Mercatorju glede na poreklo mesa. Slovenska svinjina iz velikih industrijskih farm ni nič bolj kakovostna kot hrvaška, madžarska ali avstrijska, ima pa višjo ceno.«

Seveda, socialisti nikakor ne razumejo delovanja trga. Še več. Zanje je delovanje trga zlo neoliberalnega kapitalizma, čeprav gre za institut, kjer svobodni ljudje prostovoljno menjajo blago in storitve. Pridelovalca čebule nihče ne sili, da mora prodajati svoj pridelek pri točno določenem trgovcu, prav tako trgovca nihče ne sili, da nabavlja čebulo pri določenem pridelovalcu. Dokler se seveda ne vmešajo levičarji, birokrati, ki bi radi posegli v ta prostovoljni odnos in določali ceno blaga in storitev. Še več. Radi bi določali ceno, po kateri je trgovec prisiljen kupiti čebulo in ceno, po kateri jo lahko prodaja naprej. Zato ker je tako predpisala država, regulacijo pa ovila v »skrb za potrošnika«, ki je ena najbolj zlorabljenih besednih zvez. Kako je to potekalo v »uspešnem« samoupravnem socializmu, si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Pri levičarjih gre seveda za njihovo doktrino »pravične cene«, gre za njihovo prepričanje, da za vsako blago ali storitev (ne glede na povpraševanje, morebitno pomanjkanje te dobrine) obstaja »resnična«, »prava« cena. Torej ima tudi čebula svojo »objektivno«, »pošteno« ceno. Težava je le, da tako ceno ne določa trg, ampak jo določajo nekakšni modreci. Če oni rečejo: cena čebule je taka, po taki ceni jo mora Mercator odkupiti in pika. Seveda, modreci določijo tudi stroške pridelava, skratka vse, kar nadzoruje tako imenovani varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. In zdi se, da je njegova funkcija točno ta – da birokratsko ovira svobodni trg ter prostovoljne poslovne odnose med trgovcem in pridelovalcem, sam pa je nek modrec.

Ceno nekega izdelka ali storitve določata ponudba in povpraševanje, njegova vrednost pa subjektivna presoja posameznika (potrošnika), ki tehta, ali bo nakup izdelka ali storitve zadovoljil njegove potrebe za ceno, ki je ponujena. Torej nekdo lahko kupi čebulo za dva evra, drugemu se bo zdela predraga. Ker je drugih več, bo trgovec nabavljal čebulo po nižji ceni in jo prodajal po 1,5 evra. Tako bodo zadovoljni tako tisti, ki so prej kupovali kilogram čebule po dva evra, kot tisti, ki se jim je zdelo 1,5 evra za kilogram predrago. Čebula namreč nima vrednosti zato, ker je pridelovalec vložil toliko in toliko dela v pridelavo, ampak zato, ker izpolnjuje in zadovoljuje želje in potrebe potrošnikov. Če pa se s planskim gospodarstvom vmeša država, te prostovoljne tržne odnose poruši. In verjemite – čebula bi se prodajala nekajkrat dražje.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 96 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...