Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

Značke

Andrew Jackson, Anti-Defamation League, Axel Kaiser, banke, bankirji, Benjamin Guggenheim, Benjamin Strong, centralne banke, Charles Norton, družina Rockefeller, družina Rothschild, Edward John Smith, FED, Federal Reserve System, finančne elite, Francis Brown, Frank Vanderlip, George Soros, Harvard, Henry Davison, Hersey Food, Isidor Strauss, J. P. Morgan, James Buchanan, James Madison, jezuiti, John Jacob Astor IV., Kuhn, Loeb & Co., Milton Hersey, monetarni sistem, Morgan Andrew Robertson, National City Bank, Nelson W. Aldrich, Nikola Tesla, otoj Jekyll, Paul Warburg, Piatt Andrew, Razbitina Titana, Thomas Woodrow Wilson, tiskanje denarja, Titanic, White Star Line, Židi

V četrtek, 13. julija, bo minilo 153 let, od kar je umrl John Jacob Astor IV. (JJ Astor), v začetku 20. stoletja najbogatejši človek na svetu. Njegovo premoženje je bilo ocenjeno na 500 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo več kot 11 milijard dolarjev. Bil je prijatelj Nikola Tesle, svoje bogastvo je pridobil s svojim delom – gradnjo, investranjem in izumiteljstvom. Umrl je 15. aprila 1912 sredi Atlantskega oceana. Bil je eden od potnikov na krovu Titanica. In kar je najpomembnejše: bil je na čelu skupine podjetnikov in neodvisnih bankirjev, ki so nasprotovali ustanovitvi FED-a (Federal Reserve System), ameriške centralne banke in danes najpomembnejše finančne ustanove na svetu. In kaj imajo torej skupnega JJ Astor, FED in Titanic? Lepo po vrsti.

FED je bil ustanovljen decembra 1913, njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanobljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod še traja). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih, kot pravi Axel Kaiser, ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu. Za zdaj imajo vse države centralno planiranje, zato so državljani ujetniki majhnih interesnih skupin. Gre za zlo v sedanjem bančnem sistemu, ki prinaša gospodarske katastrofe brez primere v zgodovini in od katerih imajo korosti le zelo majhne skupine na račun večine. Povedano drugače: zaradi nadzora nad valutami imata koristi globalni finančni in politični eliti. Ali kot bi rekel James Buchanan: “Prav nič nismo napredovali, da bi postavili meje političnim voditeljem, ki delujejo po svojih naravnih nagnjenjih brez vsakršnega osnovnega razumevanja, kako deluje kapitalizem.” In pot v propad, kateri smo priča danes, se je začela onstran Atlantika z ustanovitvijo FED-a, ko sta skupen jezik (da bi imela monopol nad tiskanjem denarja iz nič, se pravi brez kritja) očitno našla dva vplivna lobija: židovski in jezuitski.

Kot zanimivost najprej vzporedna zgodba. Leta 1898 je malo znani avtor kratkih zgodb Morgan Andrew Robertson izdal knjigo z naslovom Razbitina Titana. Knjiga govori o ladji Titan, ki neke aprilske noči v severnem Atlantiku zadene ob ledeno goro in se potopi. Štirinajst let kasneje (1912) se taka nesreča v resnici zgodi – prav tako aprila se je v severnem Atlatniku zaradi trka v ledeno goro potopil Titanic. Robertson, ki se je po katastrofi znašel v središču pozornosti, je leta 1915 umrl. Okoliščine še danes niso povsem pojasnjene. Najprej so trdili, da je bil zastrupljen, nato je policija na presenečenje vseh spremenila vzrok smrti, češ da je Robertson doživel infarkt.

Kakorkoli, podjetje White Star, ki je bilo v večinski lasti J. P. Morgana, vplivnega ameriškega finančnika in bankirja, je leta 1908 začelo graditi ladjo Titanic. Morgan je bil nekakšen George Soros svojega časa, saj je veljal za človekoljuba, njegovi prijatelji in poslovni partnerji so bili člani družin Rockefeller, Kuhn, Loeb ter Rothschild. Tem družinam so bile že več let trn v peti konkurenčne rodbine, kot Astor, Strauss (Isidor Strauss je bil lastnik verige trgovin Macy’s) in Guggenheim (Benjamin Guggenheim je podedoval rudnika zlata, srebra in bakra). Te družine so bile večinoma podjetniške in so se upirale vsaki centralizaciji, predvsem monopolom. Ker so bile vplivne in so dajale delo stotisočim ljudem, tudi politika ni mogla mino njih, zato so vedno blokirale idejo o ustanovitvi centralne banke, ki bi bila pooblaščena za tiskanje denarja. Zasebno centralno banko je 100 let prej predlagal že James Madison. V resnici je bila ustanovljena, toda predsednik Andrew Jackson jo je zaprl leta 1836. Predsednik Jackson je kmalu zatem umrl.

No, novembra leta 1910 so se pod pretvezo izleta z lovom na race na otoku Jekyll v lokalu Jekyll Island Club ob obali George zbrali pooblaščenci družin, ki so se zavzemale za ustanovitev FED-a. Na skrivnem sestanku so bili senator Nelson W. Aldrich (tast Johna D. Rockefellerja), Frank Vanderlip (predsednik Rockefellerjeve National City Bank), Paul Warburg (predsednik družbe Kuhn, Loeb & Co., sicer pod vplivom Rothschildov), Charles Norton (predsednik Morganove First National Bank of New York), Henry Davison in Benjamin Strong (zastopala sta interese J. P. Morgana) in Piatt Andrew (ekonomist iz Harvarda in Aldrich svetovalec v senatnem monetarneom odboru). Druščina je pripravila osnutek zakona za ustanovitev centralne banke, ki so ga z nekaj dopolnitvami sprejeli čez tri leta (1913). Še prej je bilo treba zlepa ali zgrda prepričati podjetniške družine, naj ne blokirajo ustanovitev FED-a. Najboljše bi bilo, ko bi JJ Astor, Isidor Strauss in Benjamin Guggenheim preprosto izginili.

Na splošno presenečenje so prepiri med obema skupinama družin po sestanku na Jekyllu bolj ali manj potihnili. Še več. J. P. Morgan je Astorja, Straussa in Guggenheima povabil na krstno plovbo Titanica, ki ga je gradil (po naročilu njegove družbe družbe White Star Line ga je izdelala ladjedelnica Harlan-Wolff iz Belfasta). Ladje je tako 10. aprila 1912 izplula iz Southamptona, trojica je bila na krovu (in je umrla), potovanje pa sta zadnji trenutek odpovedala J. P. Morgan in njegov prijatelj Milton Hersey, ki je kasneje zgradil imperij Hersey Food. Po potopitvi je podjetje je podjetje White Star prejelo več deset milijonsko odškodnino, velik del nje je končal v žepu J. P. Morgana. In kar je najpomembnejše – decembra 1913 je bil ustanovljen FED.

Pred njegovo ustanovitvijo so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke pa so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priškočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja. Zakon je zavezal tudi vse nacionalne banke (obstajale so v več zveznih državah), da so se pridružile FED, kar je povsem zatrlo konkurenco, piše Kaiser v knjigi Pot v propad. Tudi krajevne banke so se pokorile FED-u, ker so bile od njega odvisne za prejemanje denarja. Kdo pa je v resnici vodil FED, ni treba posebej poudarjati. Ključno besedo so imele (in jo še imajo) družine, ki so se leta 1910 sestale na otoku Jekyll. V celotno zaroto naj bi bili vpleteni tudi jezuiti (družina Rothschild je bila med glavnimi bančniki katoliške cerkve), ki so pomagali izbrati kapetana ladje Edwarda Johna Smitha, ki naj bi zadnja navodila dobil od jezuita Francisa Browna. Težko je verjeti, da bi Smith, ki je bil izkušen morjeplovec in je večkrat plul po morski poti, po kateri je plul tudi Titanic, naredil toliko začetniških napak. Kasneje so to sicer pripisali temu, da je tekmoval in je želel narediti ladjo kot tisto, ki je najhitreje preplula Atlantik.

In še dve stvari sta se zgodili leta 1913, obe marca, nekaj mesecev pred ustanovitvijo FED: prvič, ustanovljena je bila vplivna organizacija Anti-Defamation League, mednarodna židovska nevladna organizacija, in drugič, mandat je nastopil 28. ameriški predsednik, demokrat Thomas Woodrow Wilson, za katerega se večina zgodovinarjev strinja, da je bil najbolj pro-židovski predsednik ZDA. Vse drugo je zgodovina, o kateri sem že pisal v tekstih o prevari s centralnimi bankami in o tem, kdo je financiral rusko revolucijo ter obe svetovni vojni. Dopuščam možnost, da je vse skupaj zgolj teorija zarote, ampak prav je, da si bralec sam ustvari mnenje o nekaterih zgodovinskih dogodkih, še posebej, ker uradni kronisti izpuščajo precej zanimivih podrobnosti iz pretekle in polpretekle zgodovine, čeprav ravno te “malenkosti”, za katere se zdi, za so naključja in nič več, nekatere zadeve postavljajo v povsem drugo luč.

 

Preveč ali premalo regulacije?

Značke

Alan Greespan, centralna banka, ECB, globalna kriza, Milton Friedman, neoliberalizem, regulacija, tiskanje denarja, zakonodaja, ZDA

Pred dnevi je Anže, eden od obiskovalcev tega bloga, zapisal takole: „Zdravo, imam eno vprašanje: kako pojasnjujete zadnjo finančno krizo v ZDA, ki je bila v največji meri posledica premalo regulacije ameriških bank? Če prav razumem, je v skladu s Hayekovo filozofijo manj regulacije dobra stvar, a tu kot kaže ni bila …“

O globalni finančni krizi sem že pisal, zato strnjeno in na kratko: do finančne krize je prišlo ravno zaradi prevelike regulacije. To, da so bančni sistemi deregulirani in da je finančno področje prepuščeno prostemu trgu, je mit. Če pogledamo Slovenijo, ima ta ravno finančno področje najbolj regulirano. Trenutno je v veljavi 192 finančnih zakonov (to je skoraj četrtina vseh veljavnih zakonov v Sloveniji) in 1.082 podzakonskih aktov s področja financ (vseh veljavnih podzakonskih aktov v Sloveniji je 18.017. (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRs.aspx). V ZDA, kjer je leta 2007 izbruhnila finančna kriza, je še slabše. V začetku leta sta profesorja Patrick A. McLaughlin in Richard Williams iz Mercatus Centra z univerze George Mason seštela vse federalne restruktivne regulacije in jih do leta 2012 naštela 1.040.940 (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage).

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman je pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Vlade namreč ne morejo ustvarjati blaginje, vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Zadnjo finančno krizo je povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank, kar nima nikakršne veze s kapitalizmom oziroma neoliberalizmom, kot stanje poimenujejo levičarji. Izvirni greh je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetij dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. K temu pa so banke silile vlade, ki so tiskale denar brez kritja in tako umetno (s poceni denarjem skušale) doseči gospodarsko rast. In, ne boste verjeli, za svojo politiko so najemale celo aktiviste, ki so hodili okoli bankirjev. Med temi je znana Madeline Talbott, ki je bankam s svojim obiskom prinašala boljše bonitetne ocene. Ne, ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Od šefov čikaških bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, je zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo. »Talboti«, ki so čez lužo postali sinonim za škodljivce, Madeline je že zdavnaj utihnila, v Sloveniji (in najbrž še kje) pa še vedno prevladuje mišljenje, da je krizo povzročil premalo reguliran trg.

Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma. In vlade so se na krizo spet odzvale napačno. ZDA so spet tiskale denar, podobno je v EU s tako imenovanim kvantitativnim sproščanjem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/), ki je regulacija. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci – če bomo seveda sploh preživeli.