• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Monthly Archives: maj 2017

Ker sta pripravljali in prodajali mehiško hrano, so levičarji belki obtožili rasizma in kolonializma

28 nedelja Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ 1 komentar

Značke

belci, burritos, Kali Wilgus, Kooks Burritos, kulturni kolonializem, levičarji, Liz "LC" Connelly, mehiška hrana, Mehičani, Oregon, Portland, rasizem, Willamette News

Pregovor, da več glav več ve, je od nekdaj veljal. Tudi v poslovnih okoljih, kjer sta izmenjava idej in skupinsko delo lahko recept za uspeh. A ko staknejo glave skupaj levičarji, potem se primite za denarnice, kajti njihova dognanja bodo zagotovo nekomu v škodo. To sta občutili Kali Wilgus in Liz “LC” Connelly, mladi Američanki iz Portlanda v Oregonu, ki so ju levičarji obtožili kulturnega kolonializma. Kot belki naj bi si prisvojili mehiško hrano in s tem prikrajšali delovna mesta latinosom.

Potem ko sta se Wilgusova in Connelyjeva lani decembra vrnili iz počitnic v Mehiki (Puerto Nuevo), sta v Portlandu odprli potujočo restavracijo Kooks Burritos. Pridnost in trdo delo sta kmalu prinesla uspeh. Njuni burritosi (prepognjena pšenična tortilja z različnimi nadevi) so postali uspešnica, znašli sta se v lokalnih časopisih. Za Willamette News sta pošteno povedali, da sta se s pripravo mehiške hrane seznanili med počitnicami v Mehiki, kjer sta pokukali v skoraj vsako kuhinjo in si zapisovali recepte.

Kar je sledilo intervjuju, presega meje zdravega razuma. Po družbenih omrežjih organiziranim levičarjem se je povsem odpeljalo. Mladi belki so obtožili rasizma, kulturnega kolonializma in krajo intelektualne lastnine. Eden je zapisal: „Ti dve belki sta šli v Mehiko, pojedle tacos, nato pa sta se odločili, da bosta vzeli, kar jim domačini očitno niso hoteli dati.“ Drugi: „V Mehiki sta ukradli intelektualno lastnino, jo zapakirali in preoblikovali.“ Tretji: „Belki sta v intervjuju priznali, da sta kolonializirali slog hrane.“ Četrti: „Mlade dame so mehiških ženskam, ki trdo delajo in imajo nizke dohodke, ukradle recepte. Zdaj imata dobiček. To ni privilegij belcev.“ Vsi v en glas so zahtevali, da morata svojo potujočo restavracijo takoj zapreti, pozivali so organe pregona, naj ukrepajo.

Kali Wilgus in Liz “LC” Connelly sta bili prisiljeni, da restavracijo zapreta. Ko so o tem poročali mediji, so levičarji doživljali multiple spletne orgazme. „Konec je. Belcem je kraja v naravi,“ je zapisal eden. Drugi: „Kooks Burritos je zdaj zaprt. To je dobro. Osvoboditev!“ Tretji: „Dobro opravljeno. Prekleti p**ukani belki, ki kradeta Mehičankam. Tako bi morali narediti tudi z drugimi z**ebanimi belci, pa ne bi bilo več neprijetnosti, niti ne bi bilo več nadlegovanja ljudi z drugo poltjo.“

No, nekateri so ju vzeli v bran. Prvi: „Burritosi so izvorno iz Los Angelesa.“ Drugi: „Izdelava tortilj je preprosta in ni nobena skrivnost.“ Tretji: „Moj Bog, saj niste resni! Kaj vse ne počnete, da bi preprečili mladim ženskam, da zaženeta posel.“

Medtem je Kooks Burritos umaknil svoj profil iz vseh družbenih omrežij. Komentar najbrž ni potreben.

Za Boga in dobiček*

28 nedelja Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in katoliška cerkev, Zgodovina

≈ 2 komentarja

Značke

banke, centralne banke, denar, Evropa, Friedrich A. Hayek, globalizacija, oderuštvo, Samuel Gregg, Srednji vek, Za Boga in dobiček

Pozabite na vse, kar ste do zdaj slišali o srednjem veku. To obdobje, ki se je začelo leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva (konec starega veka) in se končalo leta 1492 z odkritjem Amerike, ni bilo tako temačno, kot so vas učili. Čeprav knjiga Samuela Gregga s provokativnim naslovom Za Boga in dobiček govori o vlogi, ki so jo kristjani odigrali pri razvoju modernih financ in bančništva, vas popelje tudi v življenje v svetu, ki je postavil gospodarske temelje zahodni civilizaciji, najveličastnejši civilizacije v zgodovini človeštva.

Knjiga raziskovalnega direktorja na Inštitutu Acton Gregga je rehabilitacija srednjega veka. Cerkev je v tem obdobju nedvomno odigrala veliko pozitivno vlogo, včasih sicer tudi sporno, a kakor se sliši čudno, jo je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, skrbelo za revne, obsojala je oderuštvo. Krščanstvo je vsega začetka razmišljalo o denarju. Njihovi teologi, filozofi in finančniki so o njem podajali sodbe in mnenja. Imeli so velik vpliv na nastanek in razvoj nacionalnih in mednarodnih finančnih sistemov ter na komercialno revolucijo na začetku 11. stoletja, ki je pripomogla k sodobni misli o denarju in uporabi kapitala.

Finance srednjega veka so izhajale iz Svetega pisma in prilike o talentih. Apostol Matej pripoveduje (Mt 25,26-27), da mož z enim talentom (denarna enota), ki ga je Jezus grajal, ni izgubil prejetega denarja. Preprosto ni naredil ničesar z njim, zakopal ga je. Jezus je želel več. Zato srednjeveški misleci niso bili proti dobičku in kapitalu, ampak so spodbujali vlaganja, prvi klasični kapitalisti, ki so nastali v 11. stoletju v severni Italiji in Flandriji pa so imeli v zgornjem desnem kotu svojih računovodskih knjig napis v latinščini – Deus enim ef proficuum (Za Boga in dobiček). Prizadevanje za dobiček, sprejemanje poslovnega tveganja in ustvarjanje kapitala v srednjem veku namreč ni veljalo samo za gospodarsko koristno, ampak tudi kot način slavljenja Boga. Ljudje so s takim načinom življenja izpolnili navodilo iz Prve Mojzesove knjige, ko je Bog Adamu in Evi naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Povedano drugače. Kristjan lahko deluje in za Boga in za dobiček, seveda pod pogojem, da je Bog na prvem mestu in da je dobiček, dosežen s financami, razumljen kot sredstvo za dosego cilja in nikoli kot cilj sam po sebi ter je uporabljen, da služi za človeški razcvet in napredek, ne pa, da ga zmanjšuje.

Prve misli srednjega veka o financah so bile namenjene predvsem posojanju denarja in obrestim. Kljub temu, da je papež Urban III. posojanje denarja in zaračunavanje obresti označil kot greh namere, da dobiš nazaj več, kot si dal, je med krščanskimi teologi prevladalo prepričanja, da so zahteve po plačilu obresti na posojen denar upravičene, če (prvič) denar ni vrnjen pravočasno, (drugič) obstaja možnost, da posojilodajalec utrpi škodo, če dolžnik ni vrnil denarja, kot je določeno v pogodbi, (tretjič) posojilodajalec zamudi priložnost za ustvarjanje dobička in (četrtič) posojilodajalec tvega, da mu dolžnik ne bo poplačal dolga. Zato so misleci tistega časa kritizirali predvsem oderuštvo, ki je veljalo za resen greh in zlorabo revnih. Frančiškan, blaženi Bernardin iz Feltre, je tudi s prstom pokazal, kdo so največji oderuhi. To so bili judovski posojilodajalci. Za takratne mislece, ki se vprašanj denarja in bančništva niso lotevali kot ekonomisti, ampak so jih obravnavali v okviru moralne teologije in prava, je bilo namreč najpomembnejše jasno razločevanje med oderuštvom in legitimnimi oblikami posojanja denarja.

Avtor Samuel Gregg, doktor moralne filozofije in politične ekonomije z Oxforda, bralcu ne predstavi samo pogled na bančništvo in denar v srednjem veku, ampak tudi takratno življenje. Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva je sicer sledilo obdobje zastoja, ki pa je bilo bolj posledica podedovane grške in rimske kulture, kot pa domnevno mračnjaškega zgodnjega srednjega veka. Tako se je denimo v tistem času, nekje do 10. stoletja, število prebivalcev drastično zmanjšalo. Padec števila ni bil posledica epidemij ali množičnega pomanjkanja hrane, temveč preprostega dejstva, da je prebivalstvo še vedno sprejemalo poganske prakse, kot so splav, kontracepcija in detomor. »Krščanstvo je tudi ženski podelilo dostojanstvo,« piše Gregg, kar je zmotno s splošnim prepričanjem o malodane suženjski vlogi ženske v srednjem veku.

In ko je krščanstvo dokončno prevladalo na stari celini, je bil možen tudi razvoj, ki se je začel na prelomu prvega v drugo tisočletje. Gregg ga imenuje komercialna in finančna revolucija.

»Rast prebivalstva in tehnoloških inovacij (kot je uporaba strojev v kmetijstvu in manufakturi) do intenzivnejšega poljedelstva. To je omogočilo razmah proizvodnje, industrije, trgovine in najpomembneje: presežek kapitala. Kapitala, ki ga je bilo mogoče uporabiti za vlaganja in je lahko pomagal družbi napredovati iz samooskrbnega gospodarstva,« pravi avtor. Nastale so cvetoče poslovne skupnosti v severni Italiji, Flandriji, delih Francije in južni Angliji. Pojavila se je trgovina med evropskimi deželami, nadnacionalna delitev dela in nov razred podjetnikov, vzporedno se je pojavilo več finančnih instrumentov, ki so trgovcem pomagali urejevati tveganja. Razmahnilo se je bančništvo. V 13. stoletju je bilo v Firencah kar 38 neodvisnih bank, v Pisi 34, v Genovi 27 in v Benetkah 18. Skupaj jih je bilo v italijanskih mestnih državicah 173. Večina teh je imela podružnice v tujini. Leta 1231 je v Angliji denimo delovalo 69 podružnic italijanskih bank. Vse to, piše Gregg, je bil embrij tistega, iz česar je nekaj stoletij kasneje nastala ena temeljnih knjig politične ekonomije – Bogastvo narodov Adama Smitha.

Proti koncu srednjega veka je torej Evropa že imela vse tiste značilnosti, ki jih danes povezujemo s kapitalizmom. Slika tega obdobja, kot jo riše Gregg, ki ima dar za preprosto razlaganje zapletenih pojmom in postopkov ter razkrivanje dolgo skritih resnic (z navedbami številnih virov), je popolnoma drugačna od ustaljenih predstav o »mračnjaškem« srednjem veku. Tudi glede zasebne lastnine. Zahodna Evropa, ki je kasneje še dolgom ostala globoko religiozna, je zasebno lastnino razumela tako, da daje posameznikom in skupnosti sposobnost mobilizacije bogastva za spodbujanje dobrega. Pravi kristjani so »morali« del pridobljenega bogastva porabiti za dobrodelne namene. Od njih se je namreč vedno pričakovalo, da bodo dajali miloščino. A zasebna lastnina, denar, premoženje in bogastvo posameznikov ni bilo demonizirano, ampak je kazalo na človekovo sposobnost, da uresniči darove, ki jih je posamezniku dal Bog. Že italijanski filozof in redovnik Tomaž Akvinski (13. stoletje) je učil, da se korist za vse lahko uresniči le skozi zasebno lastnino. Zato je podal tri razloge. Prvič, ljudje bolje skrbijo za tisto, kar je njihovo; drugič, če bi bili vsi odgovorni za vse, bi bila zmeda; in tretjič, delitev stvari, ki so skupne, ustvari napetost.

O tem, kako so kristjani dojemali denar in bančništvo v preteklosti, je Samuel Gregg začel razmišljati po globalni finančni krizi leta 2008. S študijem zgodovine, različnih virov in tudi politično nekorektnih avtorjev je prišel do spoznanja, da so kristjani na različne načine pomagali razviti finančne in bančne sisteme, ki so pomagali milijonom ljudem ubežati revščini. Zato se tudi kritično loti sodobnih financ, še posebej zadnje krize, ko so tudi kristjani podlegli splošnemu prepričanju, da je na tem področju potrebno več regulative. Gregg piše, da gre za povsem legitimne zahteve, a sam dvomi, da bi zaostritev zakonodaje lahko pripomogla k izboljšanju razmer. Še več. Mnoge od zahtev bi vse skupaj še poslabšale in bi kršile načelo pravičnosti. Gregg meni, da ljudje pozabljajo, da niso krive finance, temveč ljudje, ki se z njimi ukvarjajo. Oni lahko z (ne)namernimi napakami ogrozijo predvsem blaginjo revnih, starih in drugih, ki živijo na obrobju družbe, ter tako spodkopljejo razmere, ki pomagajo vsem napredovati. Brez financ (in ljudi, ki se nanje spoznajo) bi človeštvu ostala samooskrbna gospodarstva, ki bi zmanjšala možnosti za človeški razcvet. »Živeli bi v družbah, v katerih bi prav ljudje na robu družbe imeli še manj možnosti, da bi ušli revščini, medtem ko bi tudi bolj premožni imeli manj gospodarskih sredstev za pomoč bližnjim v stisku,« piše Gregg.

V zvezi s tem na koncu knjige nameni kritiko sedanjim vladam, ki bi rade težave reševale z zadolževanjem, ker s tem obremenjujejo prihodnje generacije, na račun katerih živijo sedanje. Tudi ideja, da bi svet v izogib prihodnjim finančnim krizam dobil nekakšno svetovno centralno banko, nekakšno globalno avtoriteto, ki bo lahko sprejemala odločitve o tem, kar kristjani imenujejo »univerzalno skupno dobro«, se mu ne zdi sprejemljiva, čeprav sodobni katoliški družbeni nauk take avtoritete ne izključuje. Po njegovem bi bila ustanovitev globalne banke v nasprotju s krščansko tradicijo, poleg tega bi povzročila številne težave, ki jih lahko opazujemo pri centralnem bančnem organu EU, se pravi pri Evropski centralni banki, ko določa enotne obrestne mere za tako različna gospodarstva, kot so Grčija, Irska ali Nemčija. Že nacionalne centralne banke imajo težave pri »ugibanju«, kakšna naj bi bila optimalna količina posojil v obtoku, kaj šele svetovna. Tudi Friedrich Hayek je dejal, da bi se morali spet ozreti k izjemnim predhodnikom moderne ekonomije pred več stoletji, ko so učenjaki poudarjali, da je matematična cena odvisna od veliko posameznik okoliščin. »Človek je nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog,« se na Hayeka sklicuje Gregg, ki ga med vrsticami lahko beremo tudi tako, da s tem nasprotuje kakršnimkoli oblikam svetovne vlade ali vlade EU. Po njegovo bi morala imeti taka ustanova božanske sposobnosti. »In če si smrtniki prizadevajo za vsemogočnost, je to norost,« zaključi in pozove kristjane, naj se etičnih in gospodarskih vprašanj, povezanih s financami, »lotevajo z znatno mero ponižnosti«.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Krvave roke policije v Manchestru

26 petek Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in Islam, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Anwar Al-Awlaki, Azad Ali, Evropski islamski center, Greater Manchester Police, Ian Hopkins, islamofob, islamofobija, Manchester, Peter Fahy, policija, Rochdale, Saffie Roussos, Salman Abedi, Shahid Malik, teroristični napad, zločin iz sovraštva

Oblasti v Manchestru so bile zadnje mesece zelo dejavne. Toda župan Andy Burnham in načelnik policije Ian Hopkins se nista ukvarjala z morebitnim islamističnim terorjem, ampak s preganjanjem islamofobov. Manchester je eno od dveh angleških mest, kjer je policija islamofobijo uvrstila med zločine iz sovraštva. Kar pomeni, da je (v skladu s šeriatskim pravom) prepovedana vsaka kritika islama, korana, Alaha in preroka Mohameda.

Staroselci so s strokovnjaki za islam ves čas opozarjali, da je nekdaj slavno industrijsko mesto zaradi hitro se spreminjajoče demografske strukture tempirana bomba. Podatki so res zastrašujoči: vsak tretji meščan (v širšem velemestnem območju živi okoli 2,6 milijona prebivalcev) ni več belec, vsak šesti je musliman. Napovedi so, da bodo v naslednjem desetletju belci že v manjšini, musliman pa že vsak tretji prebivalec Manchestra. Muslimanski pridigarji, ki po ulicah vsiljujejo islam mimoidočim, so postali nekaj običajnega, enako no-go cone. In v takih okoliščinah so se nekaj mesecev, preden je 8-letna Saffie Roussos postala najmlajša izmed 22 žrtev islamskega hudiča, kot so nekateri mediji poimenovali 22-letnega Salmana Abedija (druga generacija muslimanskih teroristov), policisti trdo lotili dela – odpravljanje nevarnosti islamofobije. Pravzaprav je neverjetno in perverzno, da so muslimanski imami samo nekaj ur po tragediji pozivali policijo, naj del pozornosti in enot, ki so sodelovale v preiskavi napada, preusmeri v preiskavo proti muslimanov naperjenih zapisov na družabnih omrežjih, češ da je krvavi napad izključno posledica neprijaznosti Velike Britanije do pravovernih muslimanov. Hopkins jim je dal prav in meščanom dejal, naj bodo pozorni na islamofobijo in naj v sebi mirijo jezo. No, oče ene od žrtev ga ni poslušal in je v kamero izjavil, da je potrebna akcija.

Skoraj neverjetno je tudi, s kom se je pred napadom hvalil načelnik policije Ian Hopkins. Bil je počaščen, da ga je organizacija »Tell Mama« pohvalila za boj proti islamofobiji. In kdo je ta organizacija? Njen predsednik Shahid Malik, laburistični poslanec, ki se je fotografiral z vodjo Hamasa, eno najbolj zloglasnih terorističnih organizacij na svetu. Pogosto se pojavlja na konferencah za svetovni mir in enotnost, na katere prihajajo tudi podporniki teroristov. Pred leti je »zaslovel« z izjavo, da so bili leta 2005 na Otoku štirje muslimanski poslanci, da jih bo v letih 2009 in 2010 osem ali deset, v naslednje pol desetletja pa že 16 muslimanskih poslancev. »Potem bo cel parlament muslimanski,« je dejal Malik.

Lani se je načelnik Hopkins pojavil na prireditvi Evropskega islamskega centra. Bil je skupaj z Azadom Alijem, ki se deklarira kot antifašist in je podpredsednik Združenja proti fašistom. Prav. Toda ta »antifašist« je pred Hopkinsom hvalil Anwarja Al-Awlakija in druge iz Al Kaide. Znan je tudi po trditvah, da so umori ameriških in britanskih vojakov upravičeni. A Hopkins rajši preganja islamofobe, kot da bi preiskavo in aretacije usmeril tudi na take »mirovnike«, kot sta Malik in Al-Awlaki. In ko je GMP (Greater Manchester Police) preiskovala, kako so muslimanske tople zlorabljale in posiljevale deklice v Rochdale, je veliko stvari zavestno prikrila. Na njihovo nesrečo je v javnost prišel posnetek zaslišanja, ki prikazuje zdolgočasenega in zehajočega kriminalista, ki posluša zgodbo najstnice o posilstvu. O tem je bila posneta tudi serija Tri deklice, ki so jo pred dnevi predvajali na BBC One. Policisti, ki so preiskovali primer, so pozneje priznali, da so ravnali tako, kot so zato, ker so se bali, da jih bodo imeli za rasiste. Na to naj bi jih nagovoril nekdanji načelnik GMP Peter Fahy, češ da so represivni ukrepi zoper nasilne muslimane v nasprotju z »britanskimi vrednotami« in bi ti ukrepi »nenasilne muslimane« odtujili od otoških vrednot. Ironično je, da je Fahy odlikovanec Reda vitezov zaradi policijskih zaslug.

Juncker ni Bog, EU niso nebesa

22 ponedeljek Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Alfred Nobel, Bog, centralna banka, ECB, EU, Evropska komisija, Friedrich August von Hayek, globalna banka, globalna vlada, Jean-Claude Juncker

Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:

»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«

Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).

Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.

Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).

Malikovalcem »zgodovinskih resnic«

22 ponedeljek Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Zgodovinski spomin

≈ 4 komentarji

Značke

Henry L. Stimson, Peter Starič, revizionizem, Zgodovina

Vsem, ki si lastijo »zgodovinske resnice« in menijo, da je vsako drugačno razmišljanje o zgodovinskih dogodkih revizionizem, misel nekdanjega obrambnega ministra ZDA Henryja L. Stimsona (na te njegove besede je nedavno opozoril Peter Starič):

»Sem pač že tako star, da ugotavljam, da danes zgodovina ni več tisto, kar se je v resnici zgodilo, temveč to, kar so pozneje napisali o dogodku.«

Program po meri levičarjev

19 petek Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 9 komentarjev

Značke

Alceste De Ambris, antifašisti, antifašizem, Benito Mussolini, Dnevnik, fašizem, Filippo Tommaso Marinetti, Italija, Louis Augusto Blanqui, Marko Perković - Thompson, neofašisti, neoustaši, socializem

»Imam težave z administrativno prepovedjo Thompsonovega koncerta v Mariboru. Težave imam kot antifašist. Ne vidim razloga za strah pred njim. Thompson je marginalna figura. Če je v Sloveniji širjenje fašistične ideologije tudi v najbolj trapastih oblikah prepovedano, imam s tem bistveno manj težav. Vendar bi to rad videl črno na belem zapisano v odločbi. Nimam pa občutka, da je v Sloveniji poveličevanje fašističnih milic v slovenščini nezakonito.« To je zapis Dnevnikovega kolumnista. Podobno so se odzvali tudi drugi dušebrižniki: poveličevanje ustaštva je fašizem, nekatere javne uslužbenke je bilo sram, da se reklamira »neoustaštvo«, se pravi neofašizem. In zgodilo se je. Thompsonov koncert so odpovedali, ker naj bi domnevno slavil fašizem.

Fašizem? Kaj sploh je fašizem? Se je ob tem pojmu kdo kdaj vprašal, kaj zagovarja? Občutek imam, da tudi deklarirani antifašisti ne vedo, kaj predstavlja fašizem. Zato je najboljše, da pogledamo fašistični manifest, ki je bil objavljen 6. junija 1919 v Il Popolo d’Italia. V verodostojnost zapisanega ne gre dvomiti, saj je bil to časopis, ki ga je ustanovil Benito Mussolini, se pravi oče fašizma. Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija. Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), gre pa nekako takole.

Politični del

  1. Splošna volilna pravica od 18. leta naprej.

  2. Sorazmerna zastopanost po regijah.

  3. Glasovanje za ženske (to je bilo takrat v nasprotju z večino evropskih držav).

  4. Odprava italijanskega senata (zgornji dom parlamenta, kjer so bili senatorji večinoma bogati Italijani).

  5. Oblikovanje nacionalnih strokovnih svetov za delo, za industrijo, za prevoz, za javno zdravje, za komunikacije in podobno. V teh svetih bi bili strokovnjaki, obrtniki, podjetniki.

Družbeni del

  1. Takojšnja uzakonitev osemurnega delovnika za vse delavce in stroge kazni za tiste delodajalce, ki bi kršili ta delovni čas.

  2. Minimalna plača.

  3. Udeležba delavcev na vseh položajih v industriji.

  4. Reorganizacija prometnega sektorja, še posebej železnic.

  5. Revizija predloga zakona o invalidskem zavarovanju.

  6. Znižanje upokojitvene starosti s 65 na 55 let.

Vojaški del

  1. Oblikovanje nacionalnih milic.

  2. Nacionalizacija tovarn, ki izdelujejo orožje.

  3. Miroljubna zunanja politika.

Finančni del

  1. Progresivni davek na kapital.

  2. Najbogatejši Italijane je treba delno razlastniniti.

  3. Zaseg cerkvene lastnine in odprava škofij, ki nosijo krivdo za revščino v Italiji.

  4. Revizija vseh pogodb z vojsko in zaseg 85 odstotkov dobička, ki so jih posamezniki ali podjetja dobila od teh pogodb.

Ali vas vse to na kaj spominja? Mogoče na današnje programe levih političnih strank? Ali na zahteve aktivistov po prerazporeditvi bogastva? Kdo že govori, da je treba bolj obdavčiti bogate in jim zvišati davke. Da Cerkev ni upravičena do lastnine? Kdo je že v slovenskem parlamentu glasoval za minimalno plačo? Nekako se mi dozdeva, da so bili tedanji fašisti predniki sedanjih antifašistov. Sicer je povsem podobno z nacističnim programom, o katerem sem pisal v tekstu z naslovom Levičarski ekonomski program.


Marko Perković – Thompson in svoboda

17 sreda Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 8 komentarjev

Značke

Andrej Fištravec, Attila Vajnai, domobranci, ESČP, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Evropsko sodišče za človekove pravice, komunistični simboli, levičarji, Maribor, Marko Perković - Thompson, maršal Petain, Milan Brglez, rdeča zvezda, Sodišče EU, svoboda, Za dom spremni, Zoran Janković, človekove pravice

Attila Vajnai je madžarski skrajni levičar. Na začetku tisočletja se je pred sodniki znašel zato, ker je kot podpredsednik Delavske stranke Madžarske na neko politično zborovanje v centru Budimpešte, kjer je nekoč stal spomenik Karlu Marxu, prišel z jakno, na kateri je bila prišita rdeča zvezda. Dobil je pogojno kazen zaradi prikazovanja komunističnih simbolov v javnosti. Ko je na Madžarskem izčrpal vsa pravna sredstva, se je zatekel na Sodišče EU, ki se je izreklo za nepristojnega, zato je pomoč zaradi kršenja človekovih pravic poiskal na Evropskem sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je primer vzela v obravnavo.

Madžarska vlada je svojo odločitev pred sodniki zagovarjala, da je nošenje rdeče zvezde v javnosti neprimerno zaradi žrtev komunističnega režima in da je treba vse totalitarne ideologije obravnavati enakopravno. Po dolgotrajnem postopku so sodniki v imenu svobode govora in izražanja dali prav podpredsedniku Delavske stranke Madžarske. Sodniki so med drugim zapisali: »… sistematični teror komunističnih oblasti v nekaterih državah, med drugim tudi na Madžarskem, je pustil resne brazgotine v mislih in srcu Evrope (…) Prikazovanje simbola, ki je bil prisoten povsod v času vladavine tega režima, seveda lahko povzroči nelagodje med žrtvami in njihovimi družinami, ki povsem upravičeno menijo, da je simbol za njih omalovažujoč. Toda sodišče kljub temu meni, da taka čustva, čeprav upravičena, ne morejo postavljati meja svobode izražanja. Glede na to, da je Madžarska žrtvam komunizma dala pravno, moralno in materialno priznanje, še ta čustva ne morejo šteti za upravičen strah. Sodišče meni, da pravni sistem, ki omejuje posamezne človekove pravice, da bi ustregel javnim čustvom – realnim ali nerealnim – ne more upravičiti nujne družbene potrebe v demokratični družbi, saj mora družba v razsodbah ostati razumna. Če temu ni tako, bi bila svoboda govora in razmišljanja pogosto predmet veta.«

Po mnenju sodišča se torej na rdečo zvezdo ne sme gledati le kot na simbol, ki je predstavljal totalitarno komunistično vladavino, zato nošenje rdeče zvezde ne pomeni nujno propagande za totalitarno ideologijo. Levičarji so slavili, imeli so dokaz, da rdeča zvezda (in drugi simboli socializma in komunizma) ni povezana s totalitarizmi. Ampak, kot je pri njih v navadi, gredo na prvo žogo. Pozabili so, da je ta razsodba temeljila na nekaterih drugih primerih, na primer z zadevo francoskega maršala Petaina, saj so levičarji trdili, da se velikega maršala ne sme slaviti, ker je sodeloval z nacisti. Zato ta nova razsodba ni bila pomembna samo za levičarje in častilce komunističnih režimov, ki so tako dobili potrditev, da tudi ESČP meni, da rdeča zvezda ni sporna, ampak pomeni rehabilitacijo nekaterih simbolov in zgodovinskih oseb, ki so si jih kot svoje prisvojile nekatere oblasti v preteklosti in so v sedanjosti zaradi tega »sporni«. Sem lahko štejemo keltski križ, grb Dežele Kranjske, pozdrav Za dom spremni, srp in kladivo, cilindrične butare s sekiro v sredi, črko U in še kaj. Gre namreč za simbole, večinoma starodavne, katerih nastanek sega daleč nazaj v zgodovino, nekateri totalitarizmi pa so jih vzeli za svoje. Sodniki ESČP so jasno povedali, da ni njihova dolžnost razsojati o spornih zgodovinskih dogodkih, še manj te dogodke interpretirati. Po njihovo so ti simboli predmet javnih razprav, kar je razvidno tudi iz drugih sodb ESČP: Garaudy vs. Francija (2008), Lehideux & Isorni vs. Francija (1998), Džugašvili vs. Rusija (2010), Ždanoka vs. Latvija (2006). V tem smislu je še posebej pomembna odločitev ESČP v primeru poveličevanja maršala Pétaina. Sodniki so takrat zapisali:

»Čeprav lahko stališča tistih, ki so se pritožili, spet povzročijo nasprotja in obudijo spomine na pretekla trpljenja, je glede na to, da je minilo 40 let od dogodkov, neumestno, da bi nekatere trditve obravnavali z isto strogostjo, kot smo jih deset ali 20 let prej. To je pač napor, ki ga mora vložiti vsaka država, da o svoji preteklosti razpravlja odprto in brez čustev. V zvezi s tem Sodišče opozarja, da se svoboda izražanja, ne glede na to, da je omejena z 2. odstavkom 10. člena, ne nanaša samo na ideje in informacije, ki so splošno sprejete ali pa štejejo za nežaljive in nepomembne, ampak tudi na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« (Lehideux and Isorni vs. Francija)

Kaj hočem povedati? To, da je prepoved koncerta hrvaškega glasbenega umetnika Thompsona, ki jo je na predlog policije sprejela Upravna enota Maribor, grobo kršenje človekovih pravic, predvsem 39. člena ustave Republike Slovenije. Takole so zapisali v EU Maribor: »Ocenili smo, da je policija verodostojna pri podaji ocene glede tveganja. Tehtali smo med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavniki policije. Prevladalo je dejstvo, da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve.«

Oblastniki štajerske prestolnice so torej tehtali med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavnikov policije. Če so pravice do svobode govora, mišljenja in združevanja temeljne človekove pravice, potem ne morejo biti omejene z nekimi izjavami ali ugibanje policije, da »bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja«. O teh morebitnih kaznivih dejanjih lahko zgolj ugibamo. Po vsej verjetnosti so, da bi z nekaterimi ustaškimi simboli ali morebitnim vzklikanjem Za dom spremni podpihovali sovraštvo. Toda ESČP je že pri razsodbi z rdečo zvezdo jasno zapisalo, da nekateri simboli ali besede lahko vzbudijo negativna čustva, a to ne pomeni, da taka čustva, razžaljenost in vznemirjenje lahko postavljajo meje svobode govora. Povedano drugače. Za neko skupino ljudi je nek koncert lahko »ustaško zborovanje« ali poveličevanje preteklega hrvaškega nacionalizma, toda ta skupina ljudi nima prav nikakršne pravice, da drugi prepreči, da bi se udeležila koncerta. Če bi nasprotniki hoteli preprečiti koncert, bi morala policija tistim, ki želijo na koncert, zagotoviti varnost. V Sloveniji se je zgodilo še slabše. Oblast je (pod krinko grožnje varnosti) popustila čustvom tistih, ki jih koncert morebiti žali. Ali če uporabimo besede sodnikov ESČP: »Svoboda izražanja se (…) nanaša tudi (…) na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« Zato je tudi 63. člen ustave, na katerega se je v pozivi k prepovedi koncerta skliceval celo predsednik DZ Milan Brglez, v tem primeru povsem neprimeren (pustimo ob strani, ali tak člen sploh spada v ustavo ali ne oziroma kaj vse v slovenski ustavi je odveč) in ne odtehta tako temeljne človekove pravice, kot je zapisana v 39. členu ustave. Na to je v primeru Lehideux & Isorni vs. Francija opozorilo tudi ESČP, češ da je v 2. odstavku 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic sicer omejitev svobode izražanja, ki pa ne pretehta nad 1. odstavkom, saj svoboda izražanja, mišljenja, idej in tudi združevanja lahko pomeni, da se vznemirijo čustva oziroma da lahko tudi žali čustva, ki glede neke zadeve sicer prevladujejo v javnosti.

Pozablja se, da je ustava (kot najvišji akt v državi) namenjena temu, da ščiti svobodo (in lastnino) državljanov pred samovoljo vsakokratne aktualne oblasti. In EU Maribor je naredila ravno to: samovoljno in v nasprotju z ustavo je koncert prepovedala. O sami varnosti, za katero bi morala skrbeti policija, pa samo toliko. Če lahko policija za nogometne tekme omeji nekaterim navijačem gibanje ali celo vstop v državo, ker se boji, da bi povzročili izgrede, ni nobene ovire, da tega ne bi naredila tudi za koncert Thompsona. Ne more in ne sme pa predlagati prepovedi na podlagi nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti: »na povečano varnostno tveganje zaradi nevarnosti, da bo koncert izrabljen za izvrševanje kaznivih ravnanj«. Ob tem, da javnost sploh ne ve natančno, katera kazniva dejanja bi lahko izvršili obiskovalci koncerta. Kar po drugi strani niti ni pomembno. Policija bi morala ta »domnevna« kazniva dejanja preprečiti na kraju samem, nikakor pa ne predlagati odpovedi koncerta. Pravzaprav lahko predlaga, a predloga EU Maribor pač ne bi smela sprejeti in bi morala dopustiti izvedbo koncerta. Zato je že marčevska izjava mariborskega župana Andreja Fištraveca, ko se je govorilo, da bi utegnil biti koncert na javnem mestu, češ »dokler smo na oblasti, ga na Trgu Leona Štuklja ne bomo videli«, zloraba oblasti brez primere. Nekaj podobnega v Ljubljani govori Zoran Janković: »Zagotavljam vam, da v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov.« Če bi oblast hotela legalno preprečiti koncert, bi Thompsonu preprosto prepovedala vstop v državo. Vsaka država ima namreč suvereno pravico, da prepove vstop na ozemlje komurkoli. Toda za tako prepoved nima prav nikakršnega vzroka, ker Thompson sam, kjerkoli je imel koncert, ni povzročal težav ali izvrševal kaznivih dejanj, ki bi pomenili grožnjo varnosti Slovenije, poleg tega je Hrvaška članica EU. Večja varnostna grožnja so bile reke samooklicanih beguncev, ki so leta 2015 prečkali slovensko ozemlje, Thompson pa zagotovo ni varnostna grožnja. A sploh ne gre ne za Thompsona ne za partizane ali domobrance, njihove simbole in pozdrave, na tej točki se srečamo z vprašanjem svobode.

UE Maribor, ki pravi, »da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve«, samo naslednje: Nič ne more povzročiti večje škode in večjih posledic, kot omejevanje svobode. Slovenija ji je danes očitno zabila enega zadnjih žebljev v krsto. Ostalo bo le vse večje omejevanje svobode, prepuščeno peščici ljudi na oblasti in (medijskim) aktivistom.

Zadnji „modni krik“ levice so obtožbe z antisemitizmom

16 torek Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 3 komentarji

Značke

antifa, antisemit, antisemitizem, Bernard Brščič, Evropska komisija, Evropski parlament, Frans Timmermans, George Soros, Karl Marx, levičar, rasist, Robert Waltl, Viktor Orban, Žid

Nekoč sem napisal, bilo je v času največjega vala samooklicanih beguncev čez Balkan, da je obramba pred obtožbami rasizma kot hoja med kapljami. Se pravi – (skoraj) nemogoča. Na nesrečo levičarjev, ki so po dolgem in počez opletali in obtoževali z izrazi, da ne napišem žaljivkami, kot so rasist, ekstremist, nacist, ksenofob in fašist, je ostrina izrazov topela iz dneva v dan. Zato je bilo potrebno najti novo besedo, s katero bodo označevali svoje ideološke nasprotnike. Zadnji krik tovrstne levičarske mode je obtožba, da je nekdo antisemit.

Danes so antisemiti vsi, ki ne sprejemajo krivde prejšnjih generacij za pogrom Židov. Če ne sprejmeš tega križa, pomeni, da ne sprejemaš uradne razlage zgodovine. In če ne sprejemaš uradne razlage zgodovine, zanikaš holokavst. Če zanikaš holokavst, si nacist. In če si nacist, si, kakopak, tudi rasist, ksenofob in fašist. Skratka obtožba za antisemitizem je postala nadvse prikladna, da se nekoga, ki se s tabo ne strinja in ima drugačen pogled, obtožiš vsega hkrati: rasizma, ksenofobije in fašizma, za nameček pa še homofobije, transfobije in še česa.

Dokler tako obkladanje ostane na ravni medosebne komunikacije na družbenih omrežjih ali debate med posameznimi mediji, lahko človek le zamahne z roko – komu mar. Ko pa izrazi postanejo del besednjaka politikov za obračunavanje z drugače mislečim na nacionalni ali mednarodni ravni, postane vsa zadeva skrb vzbujajoča. Tak primer je podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, nizozemski politik in levičar, ki je predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana obtožil antisemitizma. Zakaj? Orban je v Evropskem parlamentu dejal, da je George Soros „ameriški finančni špekulant, ki napada Madžarsko“ in ki je uničil življenja milijonov Evropejcev.

Pozoren bralec je seveda opazil, da Orban ni ne omenil Židov, niti ni omenil, da je Soros Žid. Kljub temu to ni preprečilo Timmermansu, da na novinarsko vprašanje, ali bi Orbanove komentarje označil za antisemitske, odgovoril pritrdilno. Kar pomeni, da je dovolj, da na katerikoli način kritiziraš neko osebo, ki je židovskega porekla, in že si antisemit. Samo spomnite se besed Bernarda Brščiča, za katere je bil obtožen antisemitizma. Brščič je lahko danes prav vsak izmed nas. Vsa stvar gre namreč v smer, da bo dovolj, da boš rekel, da so predstave Roberta Waltla v Mini teatru slabe (ne glede na to, da se o okusih ne razpravlja, saj ima vsak drugačnega), pa boš čez noč postal antisemit.

Waltl je Žid in vodi Judovski kulturni center; zadnje čase je v soju žarometov, ker je napovedal tožbo zoper Brščiča. In če sledimo logiki “uglednega” Timmermansa, boš po novem kritiziral židovstvo, če boš kritiziral Waltla. To je sicer zelo sprevržena logika, ki pa postaja povsem legitimna v levičarskih političnih krogih, nanjo niso imuni tudi na desnici. Gre za perfidno tehnologijo, ki so jo antifašisti razvili za politično, kulturno in osebno diskreditacijo ljudi, ki mislijo drugače; predvsem s svojo glavo. Antisemitizma te obtožujejo ljudje, katerih večina je v svojih diplomskih, magistrskih ali doktorskih nalogah vsaj enkrat omenila Karla Marxa ali se nanj celo sklicevala. In Marx je bil deklarirani antisemit. In končno, antisemitizma te obtožujejo ljudje, ki slavijo in glorificirajo sistem, ki je Žide preganjal. Ne mislim na nacizem, ampak na socializem, ki je svoj antisemitizem skril pod krinko pregona kapitalistov, se pravi lastnikov proizvodnih sredstev.

Formula levice je sila preprosta. Če si levičar, si lahko antisemit, kolikor si duša in srce poželita, če nisi levičar, postaneš antisemit ne glede na to, kaj delaš in govoriš. Čeprav, kako ironično, so Izraelce in Žide prav levičarji še nedavno obtoževali nacizma.

Allan H. Meltzer, RIP

13 sobota Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Zgodovinski spomin

≈ 1 komentar

Značke

Allan H. Meltzer, denar, ekonomija, FED, John Maynard Keynes, Karl Brunner, Milton Friedman, Mises Institute, monetarizem, multiplikator, Nobelov lavreat

V ponedeljek, 8. maja, je umrl ekonomist in zgodovinar Allan H. Meltzer. Star je bil 89 let. Javnosti je bil znan predvsem po monumentalnem delu A History of the Federal Reserve: 1913–1951, zato so ga imeli za monetarnega ekonomista. Ker je to mnenje prevladalo tudi v ekonomskih krogih, bi na tem mestu opozoril na njegovi dve pogosto prezrti deli (kot jih navaja Joseph T. Salerno na spletni strani Mises Instituta).

Prvo delo je analiza Friedmanove monetarne teorije, ki jo je napisal skupaj z Karlom Brunnerjem. Do kasnejšega Nobelovega lavreata sta bila zelo neprizanesljiva, saj sta mu očitala, da je izpustil celo vrsto spremenljivk, ki lahko vplivajo na trg denarja, s tem pa na gospodarstvo. Kasneje (1993) je z Brunnerjem napisal knjigo, ki vsebuje njuno monetarno teorijo. Iz teh del je razvidno, da Meltzer ni bil nikakršen »goreči vernik« monetarizma, ampak je do njega ohranjal kritično distanco in bil pogost kritik tudi ukrepov Feda.

Drugo njegovo prezrto delo zadeva Johna Maynarda Keynesa (1988). V knjigi Keynes’s Monetary Theory: A Different Interpretation Meltzer pravi, da se Keynes v knjigi Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja sploh ne ukvarja toliko z multiplikatorji, ko bi se mu rado pripisalo. Po njegovo je bil Keynes v prvi vrsti zaskrbljen in je želel najti način, da se odpravi gospodarska negotovost. Zato se je tudi naslonil na državo in rešitev problema videl v »socializaciji naložb«, s čimer je prišel do zaključka, da bi državno usmerjene investicije zagotovile optimalno zaposlenost in proizvodnjo. Meltzerju so keynesianizmu naklonjeni ekonomisti očitali, da je bil do Keynesa preveč zaničljiv (Keynes je pač ustrezal potrebam povojnega državnega intervencionizma), a kljub temu njegova knjiga ostaja ključnega pomena v razkritju napačnega pogleda večine, ki so menili, da je mogoče rešiti kapitalizem s povečanjem vladnih izdatkov (proračunski multiplikator).

Več o Meltzerju si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, pet njegovih najbolj znanih izjav pa najdete tukaj.

Univerza v Koloradu spodbuja multikulturnost s segregacijo belcev

13 sobota Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Akirah Bradley, belci, Boston, Boulder, izobraževalni sistem, Jaela Zellars, Kolorado, ksenofobija, LGBT, LLC, Memphis, Missouri, multikulturnost, rasizem, San Jose, segregacija, univerza, Valerie Gao, ZDA, črnci

Levičarji, ki so jih polna usta idej o multikulturnosti in raznolikosti, kakršna mora postati tudi vsa družba, se pravi rasno in kulturno mešana, da pač ne bo rasistična in ksenofobna, govorijo eno, delajo seveda nekaj povsem drugega. Zadnji dokaz prihaja iz koloradske univerze v mestecu Boulder, kjer bo vodstvo univerze, ki jo plačujejo davkoplačevalci, osamilo drugače misleče, predvsem pa segregiralo belce.

V sporočilu za javnost izpred meseca dni so objavili reforme za novo študijsko leto (2017/18). Jeseni bo uveden nov red, saj bodo eno od tamkajšnjih stavb preoblikovali in preimenovali v nekakšno življenjsko okolje socialne pravičnosti, kjer bodo svoje zatočišče našle tri skupnosti iz tako imenovanih »Living and Learning Communities« (LLC). In katere so te skupnosti?

Ena bo namenjena izključno črnskim študentom in njihovim zaveznikom, druga bo skupina za »multikulturne perspektive«, ki bo namenjena »strastnim zagovornikom multikulturnosti«, tretja, ki sicer že obstaja, a nima pravih prostorov, pa bo skupina, ki se imenuje Spectrum. Ta skupina je namenjena študentom, ki se prepoznajo kot LGBTQIA. Je izredno militantna in agresivna, kaj pa se zgodi, če popustiš njenim zahtevam, sem pisal tukaj.

Prvo skupino je najbolj pozdravila pomočnica dekana za študentske zadeve Akirah Bradley (zakaj, je razvidno iz njenega profila), češ da bodo s tem, ko bodo v določen prostor imeli vstop samo črnci (in njihovi podporniki), »vzpodbudili različnost in komunikacijo«. Logično, mar ne. Tudi nekateri drugi so navdušeni. Denimo Valerie Gao, ki se veseli strastnih zgod o socialni pravičnosti, ali Jaela Zellars, ki pravi, da bo nov univerzitetni red pripomogel pri spodbujanju sprememb.

Kako na univerzah v ZDA razširjajo sovražnost do belcev, kažejo številni primeri: Boston, Memphis, San Jose ali Missouri.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico