Svoboda govora je pred pravico ne biti užaljen

Značke

Andrew Bolt, Avstralija, islam, John Roskam, muslimani, Pat Eatock, rasizem, raziskava, sovražni govor, svoboda govora

Mediji so poročali, da skoraj polovica Avstralcev podpira prepoved priseljevanje muslimanov. 45 odstotkov vprašanih se je strinjalo, da bi muslimanom morali prepovedati priseljevanje v Avstralijo. Prebivalci pete celine namreč cenijo svobodo in vedo, da islam prinaša totalitarno ideologijo.

To so dokazali tudi pred petimi leti, ko je tamkajšnji Inštitut za javne zadeve naročil raziskavo, kaj je za Avstralce pomembnejše: ali svoboda govora kot absolutna človekova pravica ali svoboda govora, ki je omejena s tem, da nek posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Ker so Avstralci visoko na lestvici tako osebne kot ekonomske svobode, kar se kaže tudi s tem, da spadajo med najbolj razvita gospodarstva in uživajo visoko raven blaginje, odgovor ni bil presenetljiv.

Vprašanje ankete se je glasilo: Katera od ponujenih možnosti je po vašem mnenju bolj pomembna: da vlada zaščiti pravico svobode govora ali da vlada zaščiti ljudi pred tem, da jih kdo lahko užali? Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi bolj pomembna svoboda govora kot absolutna človekova pravica. In da je to pomembnejše od užaljenosti posameznika ali skupine. Raziskavo so opravili medtem, ko je na sodišču potekal proces, v katerem je aboridžinska aktivistka in zdraharka Pat Eatock tožila pisca Andrewa Bolta zaradi rasizma.

John Roskam, izvršni direktor Inštituta za javne zadeve, je dejal, da je svoboda govora je temelj avstralskega demokracije. In da zakon, ki je poslal Bolta pred sodni senat, ne odraža dejanskega odnosa avstralske skupnosti do svobode govora. »Sojenje je še en dokaz, da je svoboda govora v Avstraliji ogrožena,« je še menil Roskam.

Polom Dodd-Franka*

Značke

banke, Barack Obama, Barney Frank, Christopher Dodd, Dodd-Frank, Donald Trump, finančna kriza, posojila, Velika depresija

Globalni cvet pravičništva se mu je klanjal, socialisti so govorili, da je pokazal pot za omejitev zlobnega neoliberalnega kapitalizma, ameriški demokrati so mu peli hvalnice. Zakon o Wall Streetu in zavarovanju potrošnikov ali na kratko Dodd-Frank, poimenovan po ameriških kongresnikih Christopherju Doddu in Barneyju Franku, je pred tedni dopolnil šest let, od kar ga je ob orgazmičnih izbruhih levičarjev podpisal Barack Obama. Republikanci so sicer dvignili svoj glas proti, a so trije nasedli kleptomanski politični agendi, češ da bo zakon zaščitil potrošnike, postavil temelje za trdnejši in varnejši finančni sistem, ki bo preprečil finančne krize. Danes se ni zgodilo nič od tega. Ravno nasprotno. In Donald Trump, ki je pred tedni sicer sramežljivo načel temo o zakonu, ki je bil označen za najpomembnejšega od New Deala naprej, si zadovoljno mane roke za predvolilna soočenja s Hillary Clinton.

Dodd-Frank je temeljil na predpostavki, da je bila finančna kriza posledica dereguliranega finančnega sistema. Povedano drugače: Wall Street je bil z velikimi igralci preveč prepuščen (levičarjem osovraženemu) prostemu trgu. Velika napaka. Čeprav so številni dokazovali, da je bilo ravno nasprotno, da so krizo (tudi veliko depresijo pred 2. svetovno vojno) povzročile številne in neumne regulacije, ni pomagalo. Rezultat je znan: velikih bank (»too big to fail«) je še več in večje so; male finančne institucije (pod milijardo dolarjev premoženja), ki so napajale male in srednje podjetnike, izginjajo (od sprejema zakona v povprečju ena na dan) bodisi v likvidaciji bodisi v krempljih velikih; izvajanje zakona je stalo 24 milijard dolarjev (namesto načrtovanih 11), porabljenih je bilo 61 milijonov ur; število zaposlenih v finančnih nadzornih organih se je povečalo za petino; povečali so se stroški bank, zato se za potrošnike povečujejo stroški bančnih storitev in posojil; samo zaradi težje dostopnih posojil za naložbe je po analizi AAF BDP vsako leto prikrajšan za 895 milijard dolarjev; trg stanovanj zelo počasi okreva. In še in še. Pri Wall Street Journalu so zapisali, da izvajanje Dodd-Franka pomeni sajenje »semen finančne nestabilnosti«, da se ni zgodilo skoraj nič od tega, kar je Obama obljubil.

Dodd-Frank je torej levičarjem prinesel nasprotje od tistega, kar so pričakovali. Presenečenje? Ne, njihova ravnanja so, tudi ko imajo dobre namene (to se sicer redko zgodi), zaradi ideološke zaslepljenosti recept za katastrofo. Saj veste, kako je rekel Friedrich Hayek: »Če bi se socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti.«

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter