Namen Strateškega sveta za prehrano: jedli boste, kar priporočamo, drugače bomo dodatno obdavčili vašo ´nezdravo´ hrano

Značke

avokado, hrana, Južna Amerika, Kitajska, krava, krompir, Mehika, meso, mleko, okolje, onesnaževanje, podnebne spremembe, robert golob, socialni krediti, Strateški svet za prehrano, svinja, Vlada RS, žuželke, črvi

Sploh ne gre za to, kdo je in kdo ni v vladnem Strateškem svetu za prehrano. Popolnoma vseeno je, kdo sedi tam, ker bo odločitev na koncu politična in ideološka, sledila bo smernicam in priporočilom, ki se sprejemajo daleč od Ljubljane.

Gre za željo po paternalističnem nadzoru; tokrat kaj naj ljudje jedo. In ne bo preteklo dosti Save, ko se bo »dobrohotna« vladna ideja o pomoči ljudstvu pri izbiri dobre (in zdrave) hrane spremenila v namero in realizacijo obdavčitve ljudi, če ne bodo jedli tistega, kar bodo rekli. Vse drugo so le kadrovske in tehnične podrobnosti, ki ne bodo vplivale na prav ničesar, kar si bo tovarišija zamislila.

Zdaj so v Sloveniji (ki v globalnem smislu ni posebnost) na udaru meso in mlečni izdelki. Treba je pač narediti konec živinoreji, ki ubija naš planet, ker si je tako zamislil Robert Golob. Goveji prdci in riganje goveda sproščajo metan, metan pa je najbolj zloben toplogredni plin, mar ne? Zato se morajo ljudje navaditi na žuželke in črve kot mesno nadomestilo ali na vegansko (vegetarijansko) prehrano. Avokado je denimo zelo priljubljen; modna zapoved mlade generacije, ki postaja rastlinojeda, je toast z avokadom. Ni boljšega, pravijo. Sadež prihaja iz Južne Amerike in Mehike, je zdrav, ker je vir zdravih maščob. Predvsem ne riga in ne spušča prdcev. Je rastlina, kakopak. In na avokado prisegajo tudi nekateri člani vladnega sveta.

Kar zamolčijo, je, da je za pridelavo kilograma avokada potrebnih 2.000 litrov vode. To pomeni, ko pojemo en avokado, je enako, kot bi pustili eno uro odprt tuš, pod katerim se prhamo. Pri avokado ne gre samo za hrano, ampak zapravljene vire (vodo), ki so šli za ta sadež. Da ne govorimo o prevozu, krčenju gozdov za nasade in uporabo pesticidov (da pride v Ljubljano v kolikor toliko normalnem stanju). Če obrnemo: pridelava in prevoz kilograma avokada bolj »škoduje« podnebju kot riganje in prdci krave Lize nad Bovcem, ki daje mleko in okusno govejo juho. Podobno je s pujsom Pepom v Ihanu. Vsekakor je lokalno pridelana hrana, četudi gre za meso, okolju veliko bolj prijazna, kot izdelki iz soje, pridelana na drugem koncu sveta.

Pustite zato kravo Lizo in pujsa Pepa pri miru, nam pa da jemo, kar si želimo in kar nam tekne. In nikar ne govorite, da moramo skrbeti za zdravje. Dokler imamo prek državne zavarovalnice za vse obvezno (prisilno) zdravstveno shemo, ti mora državni zdravstveni sistem brezpogojno nuditi zdravljenje, četudi namenoma uživaš strup. Ko bomo imeli enkrat zasebne zavarovalnice, ki bodo nudile različne pakete in bo zavarovanje dražje za tistega, ki kadi ali se nezdravo prehranjuje, bo najbrž vsak premislil, kako bo živel. Mislim, da namesto strateškega sveta za prehrano, ki zelo poudarja »zdravje ljudi«, bolj potrebujemo strateški svet za reformo zdravstvenega zavarovanja in sistema. Najprej uredimo to, potem bomo »reševali« svet.

Nadvse podobno je (bilo) z električnimi avtomobili, ki imajo okolju škodljive baterije in se napajajo z elektriko, pridobljeno iz premoga. Torej, ko govorimo o tem, kaj je zdravo in okolju neškodljivo, je potrebno pogledati in preveriti, kako do tega pridemo, drugače je ves trud zaman. Če je seveda res namen doseči »najmanjši možni negativni vpliv na zdravje ljudi, okolje in podnebje«. Toda očitno ni. Vse gre v smeri, da se prek glomazne »nanny state« (države varuške ali dojilje) nadzoruje ljudi in krči svoboda. Če k temu dodamo ideje o centralnobančnem digitalnem denarju, je namen jasen. Nismo daleč, ko z digitalno valuto ne boš več mogel kupiti »nezdrave« hrane, ker bo plačilo, ki bo avtorizirano in odobreno prek centralne banke, zavrnjeno. In država bo natančno vedela, kaj ješ. In te bo ocenjevala. Sledijo socialni krediti kot na Kitajskem. In če boš človek jedel »nezdravo« hrano, ne pa z vladnim dekretom predpisane »zdrave« in »okolju prijazne«, boš v očeh tovarišije na vladi postal nezanesljiv in disidentski. Teh pa oblast ne mara.

Vegani in vegetarjanci (kot mesojedec tega ne ločim, ampak mi je popolnoma vseeno) bi morali biti dosledni in se držati (če že pridigajo o zdravi hrani in škodljivosti nekatere hrane za okolje in podnebje) ovsa, gob, sezonskega sadja (jabolka in hrušk), korenaste zelenjave in lešnikov iz bližnje leske, nikakor ne uživati v avokadu, soji, kikirikijevem maslu ali mandljevem mleku. To so sicer modne smernice, a škodljive za tisto, kar bi oni radi ohranili. In če že priporočajo, naj za kravje mleko najdemo nadomestek, češ zdaj je zelo popularno in zdravo krompirjevo mleko, bom rekel – izvolite. Pijte ga, če ga hočete, ne silite v to še mene. Krompir imam rad na razne načine, ampak mleka iz krompirja ne bom živ pil, niti poskusil ga ne bom, ker že od daleč vidim, da mi zagotovo ne bi brez težav stekel po grlu.

Koliko časa bomo lahko še uživali v hrani, ki nam je všeč, je težko reči. Strateški svet za prehrano bo začel z delom v začetku prihodnjega leta. Lahko ste prepričani, da se bodo goveje meso, kravje mleko, svinjski kotleti, čokolada, čips, ocvirki in še kaj hitro znašli na vladnem seznamu ´zla´. Uživalci tega bomo označeni za zlobne ljudi, za sovražnike planeta, za uničevalce vesolja. Kar se danes zdi distopični triler, bo jutri vsakdanjik.

 .

Jesen na Toškem čelu

Značke

impresionisti, jesen, Toško čelo

Naj bralec, ki je vajen ekonomije ali politike na tem blogu, zapisa ne razume kot bukoličnega ali sentimentalno razmočenega, ampak kot malokaj, kar avtorja pritegne zunaj zapovedanih okvirov urbane pontifikacije o podeželju. To je jesen na Toškem čelu. Čeprav ni klasično podeželje s polji, je hribovit, z gozdom porasel svet na severozahodnim robom prestolnice zame tak, kot je bil pred pol stoletja. Dolga leta sem nekako zanemarjal ta konec, zadnje čase spet pogosteje zahajam tja.

Lahko sem hvaležen, da je tako blizu. Deset minut z avtomobilom do hiš na Toškem čelu, nato do znamenja križa, kjer se začne makadam. Še nekaj deset metrov, da se odpre svet brezpotij in s stoterimi bolj ali manj zaraščenimi stezami. Ali so jih uhodile živali ali človek, ne vem. Nikoli nisem vedel. Ker se nekatere na mah končajo, druge te v krogu vodijo na izhodišče. V tistem gozdu, ko hodiš po grebenih med kotanjami, potrebuješ kar malo orientacije, če si izbereš cilj in želiš tja tudi priti.

Te steze so ohranile svoj značaj, kot se ga spomnim. Takrat so bile žive, danes so. Nič jih je spremeni, četudi jih kako leto zarase ali kmetje in gozdarji posekajo kakšno drevo. Nekako se ohranijo, samoozdravijo. In najboljši čas, da človek izkoristi oči na Toškem čelu, je jesen, ki prinese barve. Še posebej, ko ujameš tople dni, kot so bili zadnji. Nešteto odtenkov, ki se jih ne more izmisliti ali povzeti noben računalnik; jesenska lekcija narave, ki so jo za svojo vzeli vsi dobri impresionisti in jo ne more razložiti noben zakon fizike. Pravzaprav več metafizične lepote, kot si jo upaš želeti. Gre za občutke, kako stvari vidimo in jih ponotranjimo. Ja, to je božja narava, človek se počuti blagoslovljenega.

Nisem ravno ljubitelj sončni zahodov, a ko se zadnji žarki prebijajo skozi gozd, se zdi, kot da svetloba prihaja skozi oblake. Takrat še tisto redko zeleno listje, ki se ga drevesa še niso otresla, in rjavi toni odpadlega, tudi po nekaj centimetrov na debelo naloženega na gozdnih tleh (ki ti šklepeče pod čevlji), dobijo mandarinina in rubinasta pramena.

Tistih nekaj minut, kolikor traja ta čarovnija, se zdi, da je ognjeni jezik oplazil krajino. Potem pride senca, rahlo zapiha in postane kraj, kjer čutiš duh padanja zadnjega listja. Zdaj ti je dovoljeno oditi v slavi domov. Kajti barve se tod opomorejo od poletnega sonca šele s kratkimi dnevi. To je jesen na Toškem čelu.