Frontex se iz agencije za varovanje zunanjih mej de facto spreminja v agencijo za pomoč ilegalnim migracijam

Značke

begunci, ESČP, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, Evropska komisija, Evropska unija, Frontex, ilegalne migracije, Inštitut 8. marec, migranti, Mirovni inštitut, OLAF, Slovenska filantropija, Svet Evrope, Urad Evropske unije za boj proti goljufijam, Ursula von der Leyen

Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex), ki je bila leta 2004 ustanovljena, da bi pomagala državam članicam EU varovati zunanje meje in preprečevati ilegalne migracije, de facto postaja agencija za pomoč (ilegalnim) migrantom. Rušenje evropske suverenosti vodi neposredno v kabinet predsednike Evropske komisije Ursule von der Leyen, ki je pri vprašanju migracij neposredno povezana z nevladnimi organizacijami (še posebej z Open Society Georga Sorosa).

Konec aprila je odstopil direktor Frontexa Fabrice Leggeri. Svojo vlogo je očitno vzel z vso skrbnostjo, saj je agencija dosledno vračala ilegalne migrante (vsaj iz Grčije v Turčijo). Nevladne organizacije so uresničevanje nalog Frontexa imele kršitev evropskega in mednarodnega prava, čeprav ravno mednarodno pravo opredeljuje, da begunec, katerega življenje ali svoboda sta pri begu iz matične države ogroženi, poišče zatočišče v prvi varni državi. In v primeru, ki se je očital Leggeriju, je bila prva varna država Turčija, zato je Frontex vračal migrante v Turčijo, tudi s silo, če ni šlo drugače. Tako je pač agencija branila suverenost držav EU.

Toda Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice sta nenehno širila razloge za zavrnitev deportacij na zdravje ali na tveganje preganjanja (politično, versko ali spolno), poroča Boulevard Voltaire, hkrati pa nista upoštevala, da morajo ljudje, ki bežijo, poiskati azil v prvi varni državi. Tudi sicer se mednarodno pravo v zvezi z begunci vse pogosteje zlorablja za podporo nezakonitih migracij. Ilegalni migranti (ali begunci) imajo ob zavrnitvi azila pravico do učinkovite možnosti pritožbe, obravnavati jih je treba individualizirano. Dolgotrajni postopki omogočijo večini ilegalcev, da preprosto izginejo in v Evropi živijo nezakonito. Če jih ujamejo, mobilizirajo nevladne organizacije in progresivne medije.

Tako se je tudi zgodilo, da so nevladne organizacije in levica v Evropskem parlamentu pritisnili na Evropsko komisiji, naj razišče delovanje Frontexa. Zanimivo je (in to kaže na pokvarjenost in politično zlorabo institucij), da je Evropska komisija za preiskavo pooblastila Urad Evropske unije za boj proti goljufijam (OLAF), čeprav zadeva ni bila povezana z nobeno goljufijo (to je na las podobno, kar se je v Sloveniji zgodilo glede pogodb med avtocestno policijo in Darsom, ko je zadevo preučevala Komisija za preprečevanje korupcije, čeprav vse skupaj sploh ni bilo povezano s korupcijo). Po poročilu, ki ga je izdal OLAF, je bil Fabrice Leggeri prisiljen odstopiti. »Obtožen« je bil, da je mižal pred represivnim vračanjem migrantov v Egejskem morju (zaupno poročilo je objavil, kakopak, levičarski der Spiegel).

Cilj tovrstnih napadov na agencijo (ki je zdaj očitno dokončno uničena in se počasi preoblikuje v agencijo za pomoč ilegalnim migracijam) je

Onemogočiti pravico suverenih držav, da po lastni presoji sprejmejo ali zavrnejo vstop tujega prebivalstva na njihova tla. Tovrstnemu početju globalistov se je očitno pridružile tudi škodljive slovenske nevladne organizacije (Slovenska filantropija, Inštitut 8. marec, Mirovni inštitut in drugi) in vlada, ki zdaj z meje odstranjuje »tehnične ovire« (ograjo), ki so vsaj malo oteževale migrantom ilegalne prehode. Število ilegalnih prehodov se je zdaj močno povečalo.

V ozadju je progresivni mit o »državljanu sveta« (ki se seli »od nikoder« kamorkoli želi), za tem mitom se skriva želja po uničenju narodov kot sidrnega člena človeških bitij in kot naravnega okvira za določeno skupino ljudi z enakim jezikom, kulturo, vero in tradicijo, piše Stephane Buffetaut. Globalizirana elita namreč iz povsem sebičnih ekonomskih razlogov ne potrebuje narode, ampak neidentificirane posameznike, ki se prosto selijo z ene točke planeta na drugo točko, ne da bi jih kdo oviral in ne da bi kogarkoli prosili za vstopno dovoljenje.

Da bi to dosegli, je treba odpraviti narode in meje, ki omogočajo narodno prepoznavnost, saj jih povezuje zgodovina, skupna kultura, projekti, ki jih je treba graditi skupaj.

V primerjavi s tem, kar pripravljajo globalistični in dekadentni bruseljski birokrati (in bodo morale sprejeti vse države članice EU), se bo (popravljiva) odločitev Ustavnega sodišča RS o homoseksualnih zvezah in posvojitvah zdela pravi mačji

Značke

Boulevard Voltaire, Branko Grims, Bruselj, Evropska komisija, Evropska unija, homoseksualnost, LGBT, Rok Svetlič, sovražni govor, Svet EU, Ustavno sodišče EU, zakonska zveza

Nedavna odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je zaobšla voljo ljudstva (referendum) in ukinila zakonsko zvezo žene in moža ter uvedla možnost posvojitev otrok homoseksualnim in transseksualnim parom, je seveda na levici in pri manjšinskemu dekadentnemu delu javnosti sprožila orgazmično evforijo.

Argumentacija šesterice sodnikov, da odpravljajo diskriminacijo, je seveda čudna: v Ustavi prav nikjer ne piše, »da mora zakonsko zvezo izenačiti s skupnostmi oseb istega spola.« To je v ločenem mnenju izrecno poudaril Rok Svetlič. Prav tako odločitev odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov. In tudi ne gre za spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ker tega ni v mednarodnih deklaracijah in konvencijah, na kar je v odzivu na razsodbo opozoril poslanec Branko Grims.

Čeprav so nekateri na konservativni strani precej razočarani, je vendarle treba opozoriti, da ni vsega konec. Ko bo sestava Ustavnega sodišča RS malo bolj uravnotežena ali svetovnonazorsko nagnjena desno in bodo na Beethovnovi ulici 10 sedeli malo bolj zdravorazumski ljudje, se bo škodo dalo popraviti. Bolj skrb vzbujajoče je (in temu mediji sploh ne posvečajo pozornosti), kar se dogaja v Bruslju. Tam so v polnem teku priprave, kar je v začetku decembra 2021 napovedala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bodo spadala tudi vsaka kritika LGBT in migracij, nasprotovanje ukrepom EU ob morebitnih pandemijah in zanikanje podnebnih sprememb, opredeljeni kot »posebej huda kazniva dejanja«, ki spodkopavajo vrednote EU.

To kar bodo bruseljski globalisti opredelili kot kazniva dejanja in zanje določili sankcije, bodo morale sprejeti vse države članice EU. Postopek niti ni tako preprost, ni pa tudi neizvedljiv: do pobude se morajo opredeliti in jo morebiti dopolniti pristojni odbori. Soglasje mora dati Evropski parlament, Svet EU opredeli sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva, Evropska komisija predlaga sprejem zakonodaje na ravni EU, ki je za članice obvezujoča. Ko to sprejmeta Evropski parlament in Svet EU, bodo imele članice nekaj mesecev časa, da spremembe vnesejo v svoje kazenske zakonike. To naj bi se zgodilo v drugi polovici tega desetletja.

V postopku ni pričakovati zapletov na Evropski komisiji, odborih in Evropskem parlamentu. Vsaka taka progresivna norost gre običajno gladko skozi, saj levici pritegne večina evropskih poslancev Evropske ljudske stranke. Težave utegnejo biti na Svetu EU, ki ga sestavljajo aktualne vlade držav članic. Glede na to, da tematika posega v sporazume in pogodbe, bo za odločitev potrebno popolno soglasje držav članic. Ta trenutek bi proti zagotovo glasovali vsaj Madžarska in Poljska.

Tudi sicer bruseljski uradniki s pomočjo evropskih poslancev korak za korakom spreminjajo podobo Evrope, kot smo jo poznali. Tako je evropski parlament v sredo izglasoval dokument z naslovom ´Intersekcijska diskriminacija v EU: socialno-ekonomski položaj žensk afriškega, bližnjevzhodnega, latinskoameriškega in azijskega porekla´. Z njim želijo globalistični modreci braniti ženske, ki domnevno trpijo zaradi nakopičene diskriminacije: rasizma, seksizma, transfobije. Pisci te resolucije so bili tokrat še precej previdni (sistem kuhane žabe), saj niso opredelili, kako in na kakšen način se ugotovi diskriminatorno dejanje, niti ni sledu o konkretni definiciji diskriminatornega. Skozi  neskončne odstavke, ki ponavljajo isti refren, je bistvo videti srhljivo: kaznivo dejanje je zelo abstraktno, prepuščeno je svobodni presoji protagonistov. Na koncu vse pripelje do ključne točke, saj se kriminalizira kritika globalizma, ki popularizira mešane generacije in transseksualnost v EU. Resolucijo naj bi sprejele vse članice EU, drugače bodo proti njim sproženi ustrezni postopki. »Češnja na torti pa je: treba bo ´odpraviti posledice nezavednih predsedkov´.  Ali ne bi bilo varneje preventivno zapreti vseh heteroseksualnih ljudi?« se v komentarju o resoluciji sprašuje Jany Leroy, sodelavec francoskega portala Boulevard Voltaire.

Bruseljski birokrati, prekleto, tace stran od kriptovalut! Tudi če imate benigne namene, zgodovina uči, da se tudi v najboljših srcih skriva košček zla

Značke

Aleksander Solženicin, bitcoin, Bruselj, Digitalni denar, Evropska komisija, kriptovaluta, Milton Friedman, Paul Krugman, regulativa, svoboda, Ursula von der Leyen

Veste, kako je prišlo do regulacije trga s sladkorjem v Evropski uniji (EU)? Anekdota, ki ni nujno resnična, je pa povsem mogoča, gre nekako takole.

Bil je dolgočasen dan, bruseljski uradniki so okoli poldneva pili že tretjo kavo. Ker ima ta črna tekočina (še posebej sladkana) nenavaden vpliv na črevesje, je enega končno pregnala tja, kamor gre še cesar peš. Medtem ko je birokrat štel črte na keramičnih ploščicah, je pomislil, da bi bilo manj težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Khm, sladkor, sladkor … sladkor,« je premišljeval, »kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor. Kako to, da se tega nisem prej spomnil?«  Popoldne je idejo delil s kolegi, ki so ga trepljali po ramenih. Naslednji dan so si ob drugi kavi domislili odličen izgovor za to regulativo, ki jo bodo čez nekaj tednov prenesli na papir. Zgodba naprej je znana:tovarno sladkorja v Ormožu so leta 2006 morali po nalogu EU nalogu Evropske unije, ki je za vsako članico določila proizvodne kvote, zapreti.

Nekaj podobnega se zdaj dogaja s trgom kriptovalut. V Bruslju pravijo, da bodo ta trg regulirali in tako poskrbeli za varnost vlagateljev. Seveda, varnost je vedno priročen izgovor birokratov, ki hočejo zagreniti življenje ljudem.

Prva kriptovaluta (bitcoin) se je pojavila leta 2008. Bila je odgovor na globalno finančno krizo, ki je bila posledica pretirane regulative v ZDA in vmešavanja centralnih bank, nikakor ne kot posledica nereguliranega kapitalizma (kar širijo levičarji). Internetno valuto je leta 1999 predvidel že ekonomist Milton Friedman. Takrat so se mu vsi smejali. Bolj so poslušali ekonomista in kolumnista levičarskega New York Timesa Paula Krugmana, ki je trdil, da bo svetovni splet kmalu propadel. Kakorkoli, bitcoin je bil »izumljen« kot decentraliziran in svobodnjaški odgovor na krizo, ki so jo povzročile vlade in centralne banke. Sčasoma je postal globalna valuta, kmalu so se ji pridružile še druge.

Trg kriptovalut (temeljijo na tehnologiji blockchain) je bil lani vreden okoli 2,6 bilijona ameriških dolarjev. Največja njegova vrednost je, da vlade nad transakcijami nimajo nadzora: kriptovalute temeljijo na zaupanju med posamezniki (zasebniki) in ne na političnem vodstvu, transakcije pa potekajo neposredno brez uporabe bančnih sistemov, ki so pod regulativo oblasti. Ne pozabimo. Oblast najbolj sovraži svobodo posameznikov, tisto, na kar nima vpliva in tisto, kar ni regulirano. Brez tega nima nadzora.

Vlagatelji v kriptovalute seveda prevzamejo tveganje, da vse izgubijo. Ampak izgubijo svoje, ne denarja davkoplačevalcev in tretjih oseb. Tvegajo s svojim denarjem, EU ni nihče prosil, naj poskrbi za varnost naložbe. Sicer obstaja strah, da kriptovalute uporablja organiziran kriminal, ampak nepridipravi vedno najdejo način, kako zaobiti organe pregona. Če bo trg kriptovalut zdaj reguliran, da kriminalci pač ne bodo več uporabljali. To še kako dobro vedo v Bruslju, kateremu gre očitno zgolj za nadzor nad početjem povsem običajnih ljudi, ki z vlaganjem in nakupom internetnega denarja vstopijo v povsem svoj valutni trg in decentralizirajo trg denarja, kar pomeni grožnjo monopolom centralnih bank. S tem izgubita vpliv tako politika (vlade) kot bančni sistem. Kar je za svobodo dobro, pri k avtoritarnosti nagnjenih bruseljskih glavah pa povzroča glavobole.

Kriptovalute so (tako kot gotovina, ki je eden zadnjih simbolov svobode) torej pomembne za uresničevanje svobodne volje posameznika brez nadzora vlade. Slednja ima s svojim aparatom birokratov neizmerno željo ne samo, da ljudem pobere polovico zaslužka, ampak da nadzoruje, kaj počnejo s preostalim denarjem, ki jim ostane od bruto plače. Želi vedeti kdaj, kje, komu, zakaj in koliko je kdo plačal.

Ne glede na to, da kriptovalute niso denar v klasičnem smislu (čeprav je tudi denar košček papirja, ki ima zgolj menjalno vrednost), ustvarjajo virtualne ekonomske svetove in je poslovanje z njimi tvegano, se države ne bi smele vpletati.

Ayn Rand je dejala: »Politična svoboda ne more obstajati brez ekonomske svobode.« Ali če obrnemo: naredimo nekoga ekonomsko odvisnega in postal bo suženj naše politike. To dobro vedo vlade po svetu (vključno z Evropsko komisijo), zato kar tekmujejo, katera bo regulirala trg s kriptovalutami, kasneje bo sledil razvoj lastnih kriptovalut (o tem sanja tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen). To bi jim omogočilo nadzor nad porabo denarja slehernika, pravzaprav nad življenjem slehernika, bo instrument moči tistih, ki pravijo, da delajo za naše dobro, da imajo benigne namene, naj jim damo in zaupamo to moč. Ampak saj veste, kar je rekel Aleksander Solženicin: »Črta, ki loči dobro in zlo, ne gre med državami, niti med razredi, niti med političnimi strankami, ampak poteka skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. …. In tudi v najboljših srcih obstaja majhen košček zla.« Zato ne nasedajte, ne pustite, da se kdorkoli igra z vašimi svoboščinami. Že tako nam jih vlade trgajo košček za koščkom, dokler od njih ne bo ostalo prav ničesar in bomo vsi pokorjeni. Zlepa ali zgrda. Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni.

Če koga zanimajo sveže informacije iz sveta kriptovalut, jih najde na portalu Digitalni denar.

Juncker ni Bog, EU niso nebesa

Značke

Alfred Nobel, Bog, centralna banka, ECB, EU, Evropska komisija, Friedrich August von Hayek, globalna banka, globalna vlada, Jean-Claude Juncker

Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:

»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«

Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).

Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.

Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).

Zadnji „modni krik“ levice so obtožbe z antisemitizmom

Značke

antifa, antisemit, antisemitizem, Bernard Brščič, Evropska komisija, Evropski parlament, Frans Timmermans, George Soros, Karl Marx, levičar, rasist, Robert Waltl, Viktor Orban, Žid

Nekoč sem napisal, bilo je v času največjega vala samooklicanih beguncev čez Balkan, da je obramba pred obtožbami rasizma kot hoja med kapljami. Se pravi – (skoraj) nemogoča. Na nesrečo levičarjev, ki so po dolgem in počez opletali in obtoževali z izrazi, da ne napišem žaljivkami, kot so rasist, ekstremist, nacist, ksenofob in fašist, je ostrina izrazov topela iz dneva v dan. Zato je bilo potrebno najti novo besedo, s katero bodo označevali svoje ideološke nasprotnike. Zadnji krik tovrstne levičarske mode je obtožba, da je nekdo antisemit.

Danes so antisemiti vsi, ki ne sprejemajo krivde prejšnjih generacij za pogrom Židov. Če ne sprejmeš tega križa, pomeni, da ne sprejemaš uradne razlage zgodovine. In če ne sprejemaš uradne razlage zgodovine, zanikaš holokavst. Če zanikaš holokavst, si nacist. In če si nacist, si, kakopak, tudi rasist, ksenofob in fašist. Skratka obtožba za antisemitizem je postala nadvse prikladna, da se nekoga, ki se s tabo ne strinja in ima drugačen pogled, obtožiš vsega hkrati: rasizma, ksenofobije in fašizma, za nameček pa še homofobije, transfobije in še česa.

Dokler tako obkladanje ostane na ravni medosebne komunikacije na družbenih omrežjih ali debate med posameznimi mediji, lahko človek le zamahne z roko – komu mar. Ko pa izrazi postanejo del besednjaka politikov za obračunavanje z drugače mislečim na nacionalni ali mednarodni ravni, postane vsa zadeva skrb vzbujajoča. Tak primer je podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, nizozemski politik in levičar, ki je predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana obtožil antisemitizma. Zakaj? Orban je v Evropskem parlamentu dejal, da je George Soros „ameriški finančni špekulant, ki napada Madžarsko“ in ki je uničil življenja milijonov Evropejcev.

Pozoren bralec je seveda opazil, da Orban ni ne omenil Židov, niti ni omenil, da je Soros Žid. Kljub temu to ni preprečilo Timmermansu, da na novinarsko vprašanje, ali bi Orbanove komentarje označil za antisemitske, odgovoril pritrdilno. Kar pomeni, da je dovolj, da na katerikoli način kritiziraš neko osebo, ki je židovskega porekla, in že si antisemit. Samo spomnite se besed Bernarda Brščiča, za katere je bil obtožen antisemitizma. Brščič je lahko danes prav vsak izmed nas. Vsa stvar gre namreč v smer, da bo dovolj, da boš rekel, da so predstave Roberta Waltla v Mini teatru slabe (ne glede na to, da se o okusih ne razpravlja, saj ima vsak drugačnega), pa boš čez noč postal antisemit.

Waltl je Žid in vodi Judovski kulturni center; zadnje čase je v soju žarometov, ker je napovedal tožbo zoper Brščiča. In če sledimo logiki “uglednega” Timmermansa, boš po novem kritiziral židovstvo, če boš kritiziral Waltla. To je sicer zelo sprevržena logika, ki pa postaja povsem legitimna v levičarskih političnih krogih, nanjo niso imuni tudi na desnici. Gre za perfidno tehnologijo, ki so jo antifašisti razvili za politično, kulturno in osebno diskreditacijo ljudi, ki mislijo drugače; predvsem s svojo glavo. Antisemitizma te obtožujejo ljudje, katerih večina je v svojih diplomskih, magistrskih ali doktorskih nalogah vsaj enkrat omenila Karla Marxa ali se nanj celo sklicevala. In Marx je bil deklarirani antisemit. In končno, antisemitizma te obtožujejo ljudje, ki slavijo in glorificirajo sistem, ki je Žide preganjal. Ne mislim na nacizem, ampak na socializem, ki je svoj antisemitizem skril pod krinko pregona kapitalistov, se pravi lastnikov proizvodnih sredstev.

Formula levice je sila preprosta. Če si levičar, si lahko antisemit, kolikor si duša in srce poželita, če nisi levičar, postaneš antisemit ne glede na to, kaj delaš in govoriš. Čeprav, kako ironično, so Izraelce in Žide prav levičarji še nedavno obtoževali nacizma.

Brez skrbi, Evropska komisija, poljska demokracija je v izvrstni kondiciji

Značke

demokracija, Donald Tusk, Državljanska platforma, Evropska komisija, Frans Timmermans, Poljska, tranzicija, Zakon in pravičnost

Pred dnevi je Bruselj Poljski v okviru postopka za zaščito pravne države naročil, naj v treh mesecih odpravijo domnevno sporne zakonodajne odločitve, ki se nanašajo na delo ustavnega sodišča. To je trenutni izplen evropskega medijskega mainstreama, ki že več mesecev poroča, da je demokracija na Poljskem, potem ko je lani jeseni na volitvah zmagala konservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS), mrtva. Ta ocena je močno pretorana, je že pred meseci zapisal Matthew Trymand iz Breitbarta. Jedro spora, samo da ponovimo, je zakon, da se sodbe ustavnega sodišča sprejemajo z dvotretjinsko večino (do zdaj z navadno večino), poleg tega morajo biti pri odločanju o najbolj spornih primerih po novem navzoči 13 od skupaj 15 (do zdaj devet sodnikov). To naj ne bi bilo v skladu s pravno državo in pravom EU. Zadeva je prav komična, saj je poljsko vlado denimo kritiziral podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, ki je Nizozemec, Nizozemska pa sploh nima ustavnega sodišča. Pravi ekspert, kakopak. Ampak šalo na stran. Kaj se je na Poljskem v resnici zgodilo? Ali drugače: Kaj so vam o Poljski slovenski mediji, naklonjeni levici, zamolčali?

Na lanskih volitvah je bila dotedanja sredinska koalicija Državljanska platforma (PO) in Poljske ljudske stranke (PSL) krepko poražena. Tako zelo, da njeno levo krilo sploh ni prišlo v parlament. Radikalna desničarska vlada bo peljala Poljsko v diktaturo, so po novem letu začeli v en glas tuliti zahodni mediji.

Poljaki se za spremembe niso odločili zaradi gospodarskih neuspehov (Poljska je zaradi korenitih reform ena najbolj uspešnih tranzicijskih držav), ampak ker so Poljaki ocenili, da ta koalicija vodi državo v diktaturo, saj je koalicija, ki jo je v začetku vodil zdajšnji predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, vse bolj omejevala svobodo govora. Pod takratno vlado so bili številni primeri kazenskega pregona nad osebami, ki so kritizirale vlado na spletu, športnih prireditvah ali protivladnih protestih, novinarji so bili nadzorovani in zatirani. Čudno je, da te diktatorske metode niso skrbele evropskih institucij, niti slovenskih medijev in novinarjev, ki so nenadoma postali pravi strokovnjaki za poljsko demokracijo. Kaj se je takrat dogajajo na Poljskem? Poglejmo nekaj najbolj odmevnih primerov.

Maja 2011 so agenti Agencije za notranjo varnost opravili hišne preiskave pri novinarjih Gazete Polske Codziennie (CPG), ker se je njihova satirična spletna stran norčevala iz predsednika Poljske Bronisława Komorowskega.

Novinarji, ki so se zavzemali za neodvisno preiskavo letalske nesreče v Smolensku aprila 2010, v kateri je umrlo 96 ljudi, med drugim tudi Lech Kaczynski in njegova žena Maria, so bili odpuščeni. Cezaryja Gmyza so denimo odpustili iz uredništva Rzeczpospolita (dnevnik v lasti države), ker je objavil informacijo, da so v razbitinah letala našli sledi razstreliva TNT. Ta informacija je bila kasneje potrjena.

Junija 2014 so agenti Agencije za notranjo varnost vdrli na sedež tednika Wprost, potem ko je uredništvo objavilo posnetek pogovorov med vodilnimi vladajoče koalicije v ekskluzivni varšavski restavraciji. Izkazalo se je, da vladna koalicija troši veliko denarja za reprezentanco. Takrat je izbruhnila tudi tako imenovana Afera trakovi (Afera tasmowa), saj se je izkazalo, da vlada sofinancira samo sebi naklonjene medije, katerim tudi omogoča sklepanje donosnih oglaševalskih pogodb.

Decembra 2014 sta bila aretirana novinarja Tomasz Gzela (PAP – Poljska tiskovna agencija) in Jan Pawlicki (Telewizja republika), ker sta preiskovala lokalne volilne odbore in podvomila v rezultate volitev za varšavskega župana.

V osmih letih vladanja je vladajoča koalicija PO-PSL nadzorovala številne državljane. Leta 2014 je imela tajna služba dovoljenje za nadzor 2,177,000 telefonskih računov. Imela je pravico dostopa do telefonskih izpiskov, IP naslovov, pooblastilo za zbiranje občutljivih osebnih podatkov.

To so samo nekateri primeri, da korupcijskih in finančnih škandalov koalicije PO-PSL sploh ne omenjamo. Mogoče najodmevnejši je vzpostavitev piramidne sheme (Amber Gold), ki so jo pomagali graditi ravno koalicijski politiki in tudi zelo zaslužili, medtem ko je na deset tisoče Poljakov izgubilo svoj denar. Za »nagrado« je bil Marek Belka (nekdanji premier in finančni minister) imenovan na guvernerja poljske centralne banke.

Vse to evropskih birokratov ni zanimalo. Prav tako jih ni zanimalo, da je vladajoča PO-PSL med predsedniškimi volitvami (maj 2015, ko je predsednik postal Andrzej Duda iz stranke Zakon in pravičnost) in parlamentarnimi volitvami (oktober 2015, ko je zmagala stranka Zakon in pravičnost) grobo kršila ustavo, spremenila zakon o ustavnem sodišču in imenovala sebi naklonjene ustavne sodnike. Izsilila je, da je 14 ustavnih sodnikov po okusu koalicije PO-PSL. To so storili, ker je bilo takrat že jasno, da bodo jeseni izgubili volitve. Tudi to ni zanimalo ne evropskih uradnikov ne novinarjev, čeprav je bilo jasno, da si odhajajoča koalicija s temi potezami želi zagotoviti vpliv na ustano sodišče. In ravno zaradi teh kršitev demokratičnih načel in neodvisnosti sodstva je šla konec lanskega leta stranka Zakon in pravičnost v spremembe, ki sploh niso bile korenite. Devet od 15 članov ustavnega sodišča je še vedno takih, ki jih je v sumljivih okoliščinah in na nedemokratičen način imenovala koalicija PO-PSL. Ampak vsaj ideološko ravnotežje se ohranja, če že drugega ne. In še zanimivost. Istočasno je nekaj podobnega naredila Venezuela z vrhovnim sodiščem. Bolivarska stranka je pred volitvami imenovala »svoje« sodnike, toda nihče od zahodnih medijev tega ni označil za »državni udar«, kot so spremembe zakona na Poljskem označili zahodni mediji.

Vse to so politično korektni mediji »spregledali« in namenoma zamolčali svoji javnosti. Demokracija na Poljskem je zdrava, je tako odličnega zdravja, kot še nikoli od padca socializma. Ljudje so lani na volitvah dejali: »Dovolj nam je!« Z veliko večino so mandat dali stranki Zakon in pravičnost. Zato nikar ne verjemite, kar poročajo BBC, Washington Post, Guardian, CNN ali New York Times ali kar sporoča Evropska komisija prek svojih retardiranih birokratov; poljska demokracija je zelo zdrava in v odlični kondiciji.