Juncker ni Bog, EU niso nebesa

Značke

Alfred Nobel, Bog, centralna banka, ECB, EU, Evropska komisija, Friedrich August von Hayek, globalna banka, globalna vlada, Jean-Claude Juncker

Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:

»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«

Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).

Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.

Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).

Zadnji „modni krik“ levice so obtožbe z antisemitizmom

Značke

antifa, antisemit, antisemitizem, Bernard Brščič, Evropska komisija, Evropski parlament, Frans Timmermans, George Soros, Karl Marx, levičar, rasist, Robert Waltl, Viktor Orban, Žid

Nekoč sem napisal, bilo je v času največjega vala samooklicanih beguncev čez Balkan, da je obramba pred obtožbami rasizma kot hoja med kapljami. Se pravi – (skoraj) nemogoča. Na nesrečo levičarjev, ki so po dolgem in počez opletali in obtoževali z izrazi, da ne napišem žaljivkami, kot so rasist, ekstremist, nacist, ksenofob in fašist, je ostrina izrazov topela iz dneva v dan. Zato je bilo potrebno najti novo besedo, s katero bodo označevali svoje ideološke nasprotnike. Zadnji krik tovrstne levičarske mode je obtožba, da je nekdo antisemit.

Danes so antisemiti vsi, ki ne sprejemajo krivde prejšnjih generacij za pogrom Židov. Če ne sprejmeš tega križa, pomeni, da ne sprejemaš uradne razlage zgodovine. In če ne sprejemaš uradne razlage zgodovine, zanikaš holokavst. Če zanikaš holokavst, si nacist. In če si nacist, si, kakopak, tudi rasist, ksenofob in fašist. Skratka obtožba za antisemitizem je postala nadvse prikladna, da se nekoga, ki se s tabo ne strinja in ima drugačen pogled, obtožiš vsega hkrati: rasizma, ksenofobije in fašizma, za nameček pa še homofobije, transfobije in še česa.

Dokler tako obkladanje ostane na ravni medosebne komunikacije na družbenih omrežjih ali debate med posameznimi mediji, lahko človek le zamahne z roko – komu mar. Ko pa izrazi postanejo del besednjaka politikov za obračunavanje z drugače mislečim na nacionalni ali mednarodni ravni, postane vsa zadeva skrb vzbujajoča. Tak primer je podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, nizozemski politik in levičar, ki je predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana obtožil antisemitizma. Zakaj? Orban je v Evropskem parlamentu dejal, da je George Soros „ameriški finančni špekulant, ki napada Madžarsko“ in ki je uničil življenja milijonov Evropejcev.

Pozoren bralec je seveda opazil, da Orban ni ne omenil Židov, niti ni omenil, da je Soros Žid. Kljub temu to ni preprečilo Timmermansu, da na novinarsko vprašanje, ali bi Orbanove komentarje označil za antisemitske, odgovoril pritrdilno. Kar pomeni, da je dovolj, da na katerikoli način kritiziraš neko osebo, ki je židovskega porekla, in že si antisemit. Samo spomnite se besed Bernarda Brščiča, za katere je bil obtožen antisemitizma. Brščič je lahko danes prav vsak izmed nas. Vsa stvar gre namreč v smer, da bo dovolj, da boš rekel, da so predstave Roberta Waltla v Mini teatru slabe (ne glede na to, da se o okusih ne razpravlja, saj ima vsak drugačnega), pa boš čez noč postal antisemit.

Waltl je Žid in vodi Judovski kulturni center; zadnje čase je v soju žarometov, ker je napovedal tožbo zoper Brščiča. In če sledimo logiki “uglednega” Timmermansa, boš po novem kritiziral židovstvo, če boš kritiziral Waltla. To je sicer zelo sprevržena logika, ki pa postaja povsem legitimna v levičarskih političnih krogih, nanjo niso imuni tudi na desnici. Gre za perfidno tehnologijo, ki so jo antifašisti razvili za politično, kulturno in osebno diskreditacijo ljudi, ki mislijo drugače; predvsem s svojo glavo. Antisemitizma te obtožujejo ljudje, katerih večina je v svojih diplomskih, magistrskih ali doktorskih nalogah vsaj enkrat omenila Karla Marxa ali se nanj celo sklicevala. In Marx je bil deklarirani antisemit. In končno, antisemitizma te obtožujejo ljudje, ki slavijo in glorificirajo sistem, ki je Žide preganjal. Ne mislim na nacizem, ampak na socializem, ki je svoj antisemitizem skril pod krinko pregona kapitalistov, se pravi lastnikov proizvodnih sredstev.

Formula levice je sila preprosta. Če si levičar, si lahko antisemit, kolikor si duša in srce poželita, če nisi levičar, postaneš antisemit ne glede na to, kaj delaš in govoriš. Čeprav, kako ironično, so Izraelce in Žide prav levičarji še nedavno obtoževali nacizma.

Brez skrbi, Evropska komisija, poljska demokracija je v izvrstni kondiciji

Značke

demokracija, Donald Tusk, Državljanska platforma, Evropska komisija, Frans Timmermans, Poljska, tranzicija, Zakon in pravičnost

Pred dnevi je Bruselj Poljski v okviru postopka za zaščito pravne države naročil, naj v treh mesecih odpravijo domnevno sporne zakonodajne odločitve, ki se nanašajo na delo ustavnega sodišča. To je trenutni izplen evropskega medijskega mainstreama, ki že več mesecev poroča, da je demokracija na Poljskem, potem ko je lani jeseni na volitvah zmagala konservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS), mrtva. Ta ocena je močno pretorana, je že pred meseci zapisal Matthew Trymand iz Breitbarta. Jedro spora, samo da ponovimo, je zakon, da se sodbe ustavnega sodišča sprejemajo z dvotretjinsko večino (do zdaj z navadno večino), poleg tega morajo biti pri odločanju o najbolj spornih primerih po novem navzoči 13 od skupaj 15 (do zdaj devet sodnikov). To naj ne bi bilo v skladu s pravno državo in pravom EU. Zadeva je prav komična, saj je poljsko vlado denimo kritiziral podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, ki je Nizozemec, Nizozemska pa sploh nima ustavnega sodišča. Pravi ekspert, kakopak. Ampak šalo na stran. Kaj se je na Poljskem v resnici zgodilo? Ali drugače: Kaj so vam o Poljski slovenski mediji, naklonjeni levici, zamolčali?

Na lanskih volitvah je bila dotedanja sredinska koalicija Državljanska platforma (PO) in Poljske ljudske stranke (PSL) krepko poražena. Tako zelo, da njeno levo krilo sploh ni prišlo v parlament. Radikalna desničarska vlada bo peljala Poljsko v diktaturo, so po novem letu začeli v en glas tuliti zahodni mediji.

Poljaki se za spremembe niso odločili zaradi gospodarskih neuspehov (Poljska je zaradi korenitih reform ena najbolj uspešnih tranzicijskih držav), ampak ker so Poljaki ocenili, da ta koalicija vodi državo v diktaturo, saj je koalicija, ki jo je v začetku vodil zdajšnji predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, vse bolj omejevala svobodo govora. Pod takratno vlado so bili številni primeri kazenskega pregona nad osebami, ki so kritizirale vlado na spletu, športnih prireditvah ali protivladnih protestih, novinarji so bili nadzorovani in zatirani. Čudno je, da te diktatorske metode niso skrbele evropskih institucij, niti slovenskih medijev in novinarjev, ki so nenadoma postali pravi strokovnjaki za poljsko demokracijo. Kaj se je takrat dogajajo na Poljskem? Poglejmo nekaj najbolj odmevnih primerov.

Maja 2011 so agenti Agencije za notranjo varnost opravili hišne preiskave pri novinarjih Gazete Polske Codziennie (CPG), ker se je njihova satirična spletna stran norčevala iz predsednika Poljske Bronisława Komorowskega.

Novinarji, ki so se zavzemali za neodvisno preiskavo letalske nesreče v Smolensku aprila 2010, v kateri je umrlo 96 ljudi, med drugim tudi Lech Kaczynski in njegova žena Maria, so bili odpuščeni. Cezaryja Gmyza so denimo odpustili iz uredništva Rzeczpospolita (dnevnik v lasti države), ker je objavil informacijo, da so v razbitinah letala našli sledi razstreliva TNT. Ta informacija je bila kasneje potrjena.

Junija 2014 so agenti Agencije za notranjo varnost vdrli na sedež tednika Wprost, potem ko je uredništvo objavilo posnetek pogovorov med vodilnimi vladajoče koalicije v ekskluzivni varšavski restavraciji. Izkazalo se je, da vladna koalicija troši veliko denarja za reprezentanco. Takrat je izbruhnila tudi tako imenovana Afera trakovi (Afera tasmowa), saj se je izkazalo, da vlada sofinancira samo sebi naklonjene medije, katerim tudi omogoča sklepanje donosnih oglaševalskih pogodb.

Decembra 2014 sta bila aretirana novinarja Tomasz Gzela (PAP – Poljska tiskovna agencija) in Jan Pawlicki (Telewizja republika), ker sta preiskovala lokalne volilne odbore in podvomila v rezultate volitev za varšavskega župana.

V osmih letih vladanja je vladajoča koalicija PO-PSL nadzorovala številne državljane. Leta 2014 je imela tajna služba dovoljenje za nadzor 2,177,000 telefonskih računov. Imela je pravico dostopa do telefonskih izpiskov, IP naslovov, pooblastilo za zbiranje občutljivih osebnih podatkov.

To so samo nekateri primeri, da korupcijskih in finančnih škandalov koalicije PO-PSL sploh ne omenjamo. Mogoče najodmevnejši je vzpostavitev piramidne sheme (Amber Gold), ki so jo pomagali graditi ravno koalicijski politiki in tudi zelo zaslužili, medtem ko je na deset tisoče Poljakov izgubilo svoj denar. Za »nagrado« je bil Marek Belka (nekdanji premier in finančni minister) imenovan na guvernerja poljske centralne banke.

Vse to evropskih birokratov ni zanimalo. Prav tako jih ni zanimalo, da je vladajoča PO-PSL med predsedniškimi volitvami (maj 2015, ko je predsednik postal Andrzej Duda iz stranke Zakon in pravičnost) in parlamentarnimi volitvami (oktober 2015, ko je zmagala stranka Zakon in pravičnost) grobo kršila ustavo, spremenila zakon o ustavnem sodišču in imenovala sebi naklonjene ustavne sodnike. Izsilila je, da je 14 ustavnih sodnikov po okusu koalicije PO-PSL. To so storili, ker je bilo takrat že jasno, da bodo jeseni izgubili volitve. Tudi to ni zanimalo ne evropskih uradnikov ne novinarjev, čeprav je bilo jasno, da si odhajajoča koalicija s temi potezami želi zagotoviti vpliv na ustano sodišče. In ravno zaradi teh kršitev demokratičnih načel in neodvisnosti sodstva je šla konec lanskega leta stranka Zakon in pravičnost v spremembe, ki sploh niso bile korenite. Devet od 15 članov ustavnega sodišča je še vedno takih, ki jih je v sumljivih okoliščinah in na nedemokratičen način imenovala koalicija PO-PSL. Ampak vsaj ideološko ravnotežje se ohranja, če že drugega ne. In še zanimivost. Istočasno je nekaj podobnega naredila Venezuela z vrhovnim sodiščem. Bolivarska stranka je pred volitvami imenovala »svoje« sodnike, toda nihče od zahodnih medijev tega ni označil za »državni udar«, kot so spremembe zakona na Poljskem označili zahodni mediji.

Vse to so politično korektni mediji »spregledali« in namenoma zamolčali svoji javnosti. Demokracija na Poljskem je zdrava, je tako odličnega zdravja, kot še nikoli od padca socializma. Ljudje so lani na volitvah dejali: »Dovolj nam je!« Z veliko večino so mandat dali stranki Zakon in pravičnost. Zato nikar ne verjemite, kar poročajo BBC, Washington Post, Guardian, CNN ali New York Times ali kar sporoča Evropska komisija prek svojih retardiranih birokratov; poljska demokracija je zelo zdrava in v odlični kondiciji.