S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.
Spodaj je najino pismo.
»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote
V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.
V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«
Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.
Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.
Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.
Z odličnimi pozdravi,
Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar
Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)
»Bitka dobljena. Med glasovanjem o proračunu sem z našimi kolegi iz EPP ponovno vložil amandma, ki Evropski komisiji prepoveduje financiranje novih kampanj za promocijo hidžaba. Parlament ga je pravkar sprejel. Pomembna zmaga, zahvaljujoč vaši podpori,« je v sredo, 19. oktobra, na družbenem omrežju Twitter zapisal evroposlanec François-Xavier Bellamy, sicer član francoskih republikancev.
To je bila majhna zmaga proti islamu v Evropi, vojna proti invazivnemu islamizmu na stari celini bo sicer še dolga. Amandma Evropski komisiji prepoveduje »financiranje prihodnjih kampanj, ki bi promovirale hidžab«. Bruselj je namreč financiral več kampanj za promocijo islama in muslimanov. Med drugimi je bila kampanja EU, ki je hvalila »svobodo v hidžabu« in kampanja, ki je predstavila dekle s hidžabom in opisovala izobraževalne programe.
Amandma Bellamyja je bil sprva zavrnjen (6. oktobra), v sredo je bil na plenarnem zasedanju sprejet: 308 glasov za, 280 proti in 57 vzdržanih. Od slovenskih evroposlancev so ga podprli Milan Zver, Romana Tomc in Franc Bogovič, proti so glasovali Matjaž Nemec, Irena Joveva in Klemen Grošelj. Zaradi razprave švedskega evropskega poslanca Charlieja Weimersa (Švedski demokrati), ki je razkril, da Evropska komisija financira radikalno islamistično organizacijo Muslimanska bratovščina, je bil sprejet tudi predlog, da se financirajo samo organizacije, ki spoštujejo evropske vrednote.
Oglasili so se tudi na levici. Samira Rafaela (poslanka Renew Europe) meni, da je to diskriminacija muslimanov, drugi spet, da je to napad na muslimane in oddaljevanje od vrednot EU. Ampak naj razjasnimo: islam ni bil nikoli vrednota Evrope, muslimani na stari celini so bili bolj ali manj eksotika, hidžab se ni nosil, arabsko se ni govorilo, Koran je bil samo zaprašena knjiga v knjižnici. Amandmaja sprejeta v Evropskem parlamentu pomenita korak naprej pri ohranjanju evropske tradicije, katere islam nikoli ni bil njen del. Ampak vojna bo še dolga. Kot poudarja François-Xavier Bellamy na svojih družbenih omrežjih, je treba opraviti še veliko dela, da bi mnoge izvoljene uradnike, zlasti na levici, prepričali o potrebi po boju proti radikalnemu islamu.
Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.
Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).
S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.
Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.
Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.
Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.
Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.
Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.
Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.
Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.
Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.
Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.
Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.
To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.
Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).
Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.
»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.
Od svobode k diktaturi
Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.
Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.
Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.
Krizni odziv v dveh stopnjah
Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.
Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.
Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.
Bolestne želje globalistov
Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.
Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.
Vloga von der Leynove
Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.
Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.
Žrtvovanje evropskih interesov
Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)
Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je danes zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Z nekdanjim zunanjim sodelavcem Demokracije Aleksandrom Škorcem sva bila obsojena na pogojno kazen: Škorc je dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, jaz pol leta zapora oziroma dve leti pogojno. Že to, da sem jaz dobil večjo kazen kot avtor zapisa, kaže, da je bil sam proces zaradi satiričnega zapisa politično in ideološko motiviran. Glavni tarči pogroma sta bili revija Demokracija in stranka SDS (solastnica revije), ki imata jasen odklonilen odnos do ilegalnih migracij.
sredi decembra 2020, na vrhuncu medijskega pogroma zoper revijo Demokracija, gospoda Škorca in mene, sem napisal komentar. »Hvaležen Bogu za to, kar se je zgodilo,« je bil naslov. Zapisal sem, da sem hvaležen Bogu, da sem videl in doživel to, kar živemu človeku ne bi verjel, da je sploh mogoče. Potem so prišle ovadbe. Potem je policija potrkala na moja domača vrata. Potem je prišla obtožnica. Potem se je začelo sojenje, ki se danes končuje.
Rad bi izrazil začudenje nad dvema zadevama. Prva je, da je vse skupaj sploh prišlo tako daleč. Iskreno sem mislil, da naju tožilstvo ne bo preganjalo. Ampak tak manjši pogrom sem že doživel. Gospod Branimir Štrukelj me je civilno tožil, ker sem v nekem komentarju zapisal, da bi sindikaliste kar popipsal. Seveda je bila to metafora, nikakor ni bilo mišljeno, da bi vzel zares ogromno pločevinko pipsa in šel nad gospoda Štruklja. Tudi gospod Škorc se je igral z besedami, kar je za rubriko, za katero je pisal, nuja (ni pa seveda pravilo). In že takrat je bilo jasno, da gre za gloso, ki je bila kot taka tudi jasno označena. Ampak ostalo je tako, kot se je začelo. Kot se spomnim, je bil Škorčev zapis najprej objavljen na družbenem omrežju Twitter. In če se prav spomnim, ga je objavil eden od zaposlenih na RTV Slovenija. Določeni deli so bili podčrtani z rdečo, ta objava se je potem širila z bliskovito naglico. Seveda ni nihče napisal, v kateri rubriki revije je bilo to objavljeno. To me je spomnilo na primer čez lužo, ko je neka spletna stran objavila, da voditelji CNN na namesto teleprompterja uporabljajo boben iz pralnega stroja. Kar je sledilo, je bilo komično. Cela vrsta spletnih strani, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, je informacijo označila za napačno. Oglasil se je celo Facebook, ki je spletni strani zagrozil z blokado. Kasneje so se opravičili, češ da bi morali vedeti, da je informacijo objavila satirična spletna stran BabylonBee. V mojem primeru se je zgodilo naslednje: še preden sem utegnil pojasniti, da je to glosa, da je to peti del neke celote, je bila kepa gonje že na pol brega, velika toliko, da se je ni dalo več ustaviti. To je bil pogrom kot iz učbenika Saula Alinskega.
Druga zadeva, ki me čudi, je odnos medijev do zadeve. Glede na to, koliko se je o tem pisalo, je skrajno nenavadno, da sojenje nobenega ne zanima. Niti na eni obravnavi ni bilo medija, pa toliko so imeli takrat za povedati, dobesedno v živo so se javljali. Nimam druge razlage kot te, da je bila revija Demokracija orodje političnega boja proti desnosredinski opciji, ki je takrat vodila vlado. Še posebej, ker je SDS solastnica medija. In to se je ves čas ponavljalo. Tudi predlagane priče tožilstva, ki so vložile ovadbe, so bile po mojem vedenju bodisi aktivno vključene v protivladne proteste bodisi so proteste javno podpirale. Ene od teh ni bilo, ker smo se strinjali, da ni nujno da zaslišimo vse. Govorim o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki je nekoč že tožil satirika – karikaturista Mikija Mustra.
Res si nikoli nisem mislil, da bom v samostojni Sloveniji, ki je vsaj na deklarativni ravni svobodna in demokratična država, ki priznava temeljne človekove pravice in svoboščine, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu, doživel, da oblast oziroma država preganja ljudi zaradi zapisanih mnenj in stališč, še posebej, če gre za gloso, mestoma zabavno, mestoma cinično in do dogajanj v družbi kritično novinarsko zvrst, ki ima posebno obliko in metodo izražanja. Ne samo to. Inkriminirana glosa gospoda Škorca je bila objavljena na straneh v reviji, ki so temu namenjene in je bila jasno označena kot glosa. Kot tako so jo prepoznali naši bralci, kot tako so jo navajeni brati, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave zadovoljstva med bralci revije Demokracija.
Na kratko o Škorčevi glosi. Če preberete Presežke, boste videli, da se loteva aktualnih odprtih vprašanj. In glosa je odziv na neukrepanje takratne vlade glede ilegalnih migracij: če vlada to ne more urediti, bo pač Bog, ki bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi. In gospod Škorc je to napisal v jeziki in stilu, ki je zanj značilen. Kot takega ga naši redni bralci poznajo, za razliko od prič tožilstva, ki vsi po vrsti niso redni bralci. Jaz povsem verjamem, da je zapis koga zmotil, mogoče se mu je zdel neokusen, ampak ljudje različno razmišljamo, imamo različna mnenja in stališča, ljudje različne stvari različno dojemamo. In to je za družbo dobro. Predstavljate si družbo, kjer bi vsi ljudje o isti stvari enako razmišljali in jo dojemali. Kako bi imenovali to družbo ali državo? Jaz ne bi želel živeti v taki družbi, te uniformnosti bi me bilo resnično strah. To, da je Škorčeva glosa koga šokirala, vznemirila, mogoče celo užalila, to je v samem središču ustavnopravnega varstva svobode govora. O tem pogosto piše na IUS INFO, denimo, ustavni pravnik dr. Teršek. »Ne zato,« pravi dr. Teršek, »ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje.« To je bistvo. In danes se nekoga preganja samo zato, ker se je nekomu nekaj zazdelo, da bi to lahko bil tako imenovani sovražni govor.
Na kratko o pričah, ki so bile zaslišane. Gospa ali gospodična Prošek, ki je trdila, da to ni glosa, a hkrati ni znala definirati novinarske zvrsti, in je dejala, da Demokracije ne jemlje resno, ker to zanjo ni resen medij, saj je strankarska tiskovina, se je počutila ogroženo zaradi besedne zveze »božja kazen«, čeprav je samo nekaj sekund kasneje izjavila, da je ta besedna zveza ni prestrašila. Gospod Matjaž Šiška se je počutil užaljenega, a hkrati vse tiste, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označil za skrajneže. Za ti dve priči obstaja zelo velika verjetnost, da zapisa sploh ne bi nikoli opazili, če o tem ne bi pisali na družbenih omrežjih. Jasno je, da nista redna bralca, pravzaprav sploh nista bralca, revije Demokracija, saj ne poznata ne ustroja, ne rubrik revije. Iz njunih pričevanj je bilo razvidno samo to, da sta bila užaljena in zgrožena.
Dr. Vezjak je bil malo bolj artikuliran, ampak tudi on pozna Demokracijo samo s spleta in ne morem se z njim strinjati, da Škorčev zapis ni glosa. Kakšno pa je njegovo sklepanje, se je videlo, ko je Demokraciji očital, da je izdala knjigo Posmrtno poročilo dr. Toma Sunića in ga tudi na pogovornem večeru tisti dan gostila. Po Vezjakovo naj bi bil ekstremist. In na koncu je dr. Vezjak dodal, da je očitno tak profil tudi profil bralcev Demokracije. Kar prepovedal bi in preganjal vse bralce Demokracije, ali kaj?
Dr. Tom Sunić je nekdanji diplomat, akademik, predavatelj na uglednih univerzah po svetu, njegova družina je bila v nekdanji državi obsojena po 133. členu. Vezjaka moti predvsem to, da je predstavnik Nove desnice in oster nasprotnik migracij. Je to nelegitimno mnenje? Je dokaz, da je Demokracija gostila Sunića, dokaz, da Demokracija razpihuje rasno sovraštvo? Ali je bolj verjetno, ker na Demokraciji zastopamo konservativni (desni) svetovni nazor, je Demokracija avtomatično kriva?
V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna. In tako je očitno tudi sedanje mnenje tožilstva glede glose gospoda Škorca. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, predvsem v akademskih in medijskih krogih, ki so stali pokončno in branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal ugotavljam, da sva s Škorcem postala žrtvi novega koncepta, ki ne ogroža le človeško bit in svobodo govora, ampak tudi svobodo nasploh. Drago tožilstvo, opažam, da ste pripravljeni iti zelo daleč, da bi ugodili zahtevam tistih, ki želijo to uničiti.
Mene skrbi nekaj drugega, tega, ker se v Bruslju že pripravlja nekaj zlohotnega in da bodo to morale sprejeti vse države članice, implementirati v svoje kazenske zakonike. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. In tam je bila, kakopak, omenjena tudi Demokracija. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija Demokracija. Ampak, dobro, to sploh ni bilo moteče. Veste, kaj so tudi zapisali? Zgražali so se nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. S kolegom Vasletom sva se takrat odzvala na to pismo in jih povprašala, če sploh vedo, kaj so zapisali.
Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, ki se jih dotika Škorčeva glosa, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Hvala Bogu, da postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične? Že v primeru Škorčeve glose je policija (po katerem navodilu, tega ne vem) februarja lani istočasno potrkala na vrata domov meni, gospodu Škorcu in takrat tudi mojemu namestniku Metodu Berlecu, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje.
Imam sicer še več pripomb na tožilstvu, a na srce bi jim rad za zaključek položil eno stvar. Ker sem bil takrat direktor Novih obzorij, je iz policije prišel zahtevek o številu naročnikov, o prodani nakladi. To sem posredoval, a jasno označil kot poslovno skrivnost. Tega tožilstvo ni upoštevalo in v obtožnici to javno objavilo. Naj bo tožilstvo v prihodnje s takimi zadevami, ko zasebno podjetje nekaj označi za poslovno skrivnost, bolj previdno. Ne vem, kakšna škoda je nastala.
Na koncu naj ponovim še enkrat. Ne počutim se krivega in to gloso bi še enkrat objavil.«
Od kar se je večina sveta (in Slovenija zraven) s Kjotskih protokolom in Pariškim podnebnim sporazumom odločila za hiter prehod v brezogljično družbo in trajnostni razvoj, je šlo veliko stvari narobe: od napačnih predpostavk do uničujočih odločitev vlad. Dosedanji rezultat so veliki računu na položnicah. In kot zdaj kaže, bo samo še slabše.
Svet je na robu energetske revolucije, vsak od nas bo imel majhno sončno elektrarno, je novembra 2017, še kot predsednik uprave Gen-I, dejal Robert Golob. Pet let kasneje je kot predsednik vlade napovedal gradnjo za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih.
»Nemogoče. Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike,« je pred dobrim mesecem dni Golobovo optimistično napoved za Domovino komentiral strokovnjak za energetiko Leon Valenčič. Podobno je za Demokracijo povedal Rafael Mihalič. Koncept brezogljične družbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami je »fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj«, je prepričan nekdanji dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.
Filozofska podlaga
Žal sta ena redkih, ki si to upata na glas povedati. Tovrstno zdravorazumsko razmišljanje pomeni tveganje, da nate bruhnejo žveplo in ogenj. Drugače imajo glavno besedo sociologi, filozofi in drugi družboslovci, ki zmorejo javnosti dati odgovore na vsa energetska vprašanja za en cilj: »Družba prihodnosti bo brezogljična, ali je ne bo.« Če vam to zveni znano, se niste zmotili. Samo zamenjajte besedo »brezogljična« s »socialistična« in dobili boste levičarsko maksimo iz časov, ko so komunisti, denimo v Anhovem (azbest) in Mežici (cink, svinec), res »zgledno skrbeli« za zdravje ljudi. Danes pa so vsi ekologi.
Zadeva ima seveda širšo podlago. Svet drvi v etatizem, želja po socializmu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo je jasno izražena. Zato so javnost začeli prepričevati, da je za onesnaženje planeta kriv pohlepni kapitalizem. Bil je zgrajen na fosilnih gorivih, zato je treba odpraviti premog in nafto. Kapitalizem bo tako izginil, družba bo pravičnejša, elektrika bo prihajala iz okolju prijaznih in obnovljivih virov. A so se ušteli. Energetske politike se kažejo kot uničujoče za gospodarstvo, ljudje vse težje plačujejo položnice, prizadenejo najranljivejši sloj prebivalstva.
Še enkrat več se potrjuje misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, sklep je več kot očiten – zdravilo je hujše od bolezni. Kaj je šlo torej narobe in kje se račun ne izide? Zakaj je elektrika postala draga in bo še dražja?
Prvič: emisijski kuponi
Na prelomu tisočletja se je na energetskih trgih v Evropi zgodil premik: cene niso bile več regulirane in so se določale na podlagi ponudbe in povpraševanja, potrošnik je dobil možnost, da prosto izbira ponudnika elektrike. Politika, vsaj tako se je zdelo, je začela spoštovati preference potrošnikov, energetskim podjetjem je bilo omogočeno, da delujejo na trgu. To je zagotavljalo cenovno dostopno, zanesljivo in priročno energijo, trg je hitro izravnal občasna nihanja cen energentov.
Toda še preden se je energetski trg sprostil (večina največjih globalnih energetskih podjetij je ostala v lasti ali pod nadzorom države, v Sloveniji je v lasti države še vedno 95 odstotkov družb za proizvodnjo elektrike), so se zaradi umetno ustvarjenega strahu pred globalnim segrevanjem nacionalne politike in birokrati v EU začeli neposredno vmešavati in vplivati na delovanje trga. Ena prvih potez je bila uvedba sistema trgovanja z emisijami, ki ga je EU leta 2005. Bruseljski uradniki so se pod pritiskom militantnih ekologov domislili, da morajo energetsko intenzivna podjetja in termoelektrarne izpuste v zrak plačati.
Določena je bila zgornja meja toplogrednih plinov,ki jih v ozračje lahko izpustijo podjetja. Emisijski kupon je predstavljal pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, a bistvo je v tem, da EU vsako leto izda manj kuponov, kar naj bi podjetja prisililo, da zmanjšajo izpuste. Toda edini rezultat je bil, da so se emisijski kuponi podražili: z 15,95 evra leta 2005 na več kot 80 evrov konec avgusta letos (največji skok je cena kupna doživela v zadnjih dveh letih – kar za 60 evrov). To je le eden od vzrokov za dražjo elektriko in posledično višjo inflacijo.
Drugič: uničevanje TE in JE
Kot je čas tekel naprej, so vlade začele širiti paniko, da človeštvo ne bo preživelo, če ne začnemo takoj prehoda na zeleno energijo. Na udaru so se znašle termoelektrarne (ogljikov dioksid) in jedrske elektrarne (strah pred nesrečami). Čeprav je bilo jasno, da sončne in vetrne elektrarne ne morejo čez noč nadomestiti fosilna goriva, so vlade začele vlagati milijarde v obnovljive vire energije, hkrati pa z zakoni siliti elektro podjetja, do so kupovala drago elektriko. Bil je to začetek spirale, ki je ni videti konca in jo danes doživljamo v obliki podražitev osnovnih dobrin.
Francija, ki je več kot 70 odstotkov elektrike dobila iz jedrskih elektrarn, jih je začela zapirati, z opuščanjem so začele Avstrija, Belgija, Nemčija, Italija, Švedska. Danes je v EU delujočih še okoli 100 nukleark, ki proizvedejo 683.512 GWh energije, kar predstavlja le še 25 odstotkov proizvodnje. Gre za poceni elektriko, saj megavatna ura iz krške JE stane približno 30 evrov.
Politika se ni ustavila je pri jedrski energiji. Tarča so postale termoelektrarne, ki so jih najprej obdavčili z okoljskimi dajatvami (emisijski kuponi denimo stanejo šesti blok v Šoštanju okoli 60 evrov za megavatno uro, čeprav je strošek premoga le okoli 30 evrov na megavatno uro), nato zaukazali postopno zapiranje.
Tretjič: oblikovanje cene elektrike
Slovenija med 80 in 85 odstotkov potrebne elektrike proizvede sama. Stroškovna cena je bila lani okoli 50 evrov na megavatno uro, letos znaša nekaj več kot 60 evrov. Uvožena elektrika je dražja, cena se je od lani povečala za 2,5-krat na okoli 150 evrov na megavatno uro. Lahko rečemo, da Slovenija proizvaja dokaj poceni elektriko, ampak cen ne sme sama oblikovati, ker je del evropskega trga.
Ceno na evropskem trgu določajo tako imenovane mejne elektrarne (ki se zaženejo ob povečanem povpraševanju). Ker se JE in TE zapirajo, so mejne zdaj postale dražje plinske elektrarne. To je bilo zelo kratkovidno. Dokler je cena plina zmerna, je vse dobro, a ko se poveča, se poveča tudi cena elektrike, kar se na koncu pozna na položnici slehernika. Zemeljski plin je sicer precej poceni, zato je bila tudi elektrika pridobljena iz plina do konca leta 2020 poceni: okoli 13 evrov za megavatno uro (vir: portal Trading Economics), danes je zaradi rasti cen tega energenta že okoli 230 evrov na megavatno uro. Res je, da je na podražitev vplivala zaostritev odnosov med Moskvo in Brusljem, ker je Rusija vojaško napadla Ukrajino. Vendar je to samo posledica, pravi vzrok je zgrešena energetska politika Evropske unije. Že pred več kot desetletjem je bilo jasno, da so okoljski cilji zelene agende neuresničljivi, kljub temu bruseljski birokrati še vedno trdijo, da se zaradi drage elektrike (in posledično visoke inflacije) ne smemo odpovedati hitremu prehodu v brezogljično družbo.
Četrtič: trajnostna energija
Čeprav je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije poceni (veter in sonce sta »zastonj«), so končni neposredni in posredni stroški visoki. Poleg tega, da sonca in vetra ne moremo »skladiščiti« ter ju uporabiti takrat, ko ju potrebujemo (nafto, plin, premog in uran lahko), tako imenovana trajnostna energija ni tako čista, kot bi nam radi prikazali. Vetrne elektrarne za hlajenje potrebujejo veliko olja (nafta), ki se nahaja na vrhu vetrne turbine, težava s sončnimi celicami je, da je njihova proizvodnja popolnoma neekološka: proizvodnja potrebuje rudarjenje plemenitih kovin (ki jih že primanjkuje), večina celic je sestavljena iz silicijevih polprevodnikov in kovin (srebro, baker, indij), reciklaža panelov še nima ustrezne ekološke rešitve.
Poleg tega gradnjo elektrarn na alternativne vire spremljajo obsežne vladne subvencije. Po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo vlade v samo štirih letih v obliki subvencij, nepovratnih sredstev, posojil in davčnih spodbud namenile skoraj 450 milijard evrov. Vse to je treba upoštevati pri stroških.
Neracionalne vlade
Zgodovina energetske politike EU v tem tisočletju kaže na intervencijski vladni pristop na trg električne energije. Omejujejo proizvodnjo elektrike iz zanesljivih in poceni fosilnih virov ter financirajo negospodarne projekte z dražjimi in nezanesljivimi nadomestki (alternativni viri). Potrošnikom tako ostane manj ponudbe in višje cene (tudi zato, ker vlade določajo k osnovni ceni, ki znaša dobro tretjino zneska na položnici, še druge dajatve: omrežnino, trošarino, druge prispevke in DDV).
Tudi sedanjo energetsko krizo so zakuhale vlade. Ne samo zato, ker so postavile na evropskem trgu zgrešeno formulo za izračun cene elektrike, ampak ker se neposredno vmešavajo v delovanje trga. Trg bo ponudbo in povpraševanje prej ali slej izravnal, rast cen se bo ustavila in se postopoma znižala. A le, če vlade ne bodo hitele z novimi regulacijami in »formulami« ter z davkoplačevalskim denarjem spodbujale nerentabilne projekte.
Vlade vedno napačno razporedijo sredstva, le trg deluje ekonomično in racionalno; trg ne bo nikoli podpiral neracionalnih projektov, sčasoma bi tako ali tako z inovacijami, ki jih zmorejo le zasebniki na trgu, postopoma prehajal k drugim energetskim virom, ko bi prvih začelo primanjkovati. Sedanjo krizo bodo vladni ukrepi sicer ublažili in omilili, toda ravno zaradi takih posegov bo naslednja (če se že ta ne bo končala s katastrofo) še hujša. Potrebno bo popolnoma spremeniti energetsko politiko. Da le ni prepozno.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (8. september 2022).
Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex), ki je bila leta 2004 ustanovljena, da bi pomagala državam članicam EU varovati zunanje meje in preprečevati ilegalne migracije, de facto postaja agencija za pomoč (ilegalnim) migrantom. Rušenje evropske suverenosti vodi neposredno v kabinet predsednike Evropske komisije Ursule von der Leyen, ki je pri vprašanju migracij neposredno povezana z nevladnimi organizacijami (še posebej z Open Society Georga Sorosa).
Konec aprila je odstopil direktor Frontexa Fabrice Leggeri. Svojo vlogo je očitno vzel z vso skrbnostjo, saj je agencija dosledno vračala ilegalne migrante (vsaj iz Grčije v Turčijo). Nevladne organizacije so uresničevanje nalog Frontexa imele kršitev evropskega in mednarodnega prava, čeprav ravno mednarodno pravo opredeljuje, da begunec, katerega življenje ali svoboda sta pri begu iz matične države ogroženi, poišče zatočišče v prvi varni državi. In v primeru, ki se je očital Leggeriju, je bila prva varna država Turčija, zato je Frontex vračal migrante v Turčijo, tudi s silo, če ni šlo drugače. Tako je pač agencija branila suverenost držav EU.
Toda Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice sta nenehno širila razloge za zavrnitev deportacij na zdravje ali na tveganje preganjanja (politično, versko ali spolno), poroča Boulevard Voltaire, hkrati pa nista upoštevala, da morajo ljudje, ki bežijo, poiskati azil v prvi varni državi. Tudi sicer se mednarodno pravo v zvezi z begunci vse pogosteje zlorablja za podporo nezakonitih migracij. Ilegalni migranti (ali begunci) imajo ob zavrnitvi azila pravico do učinkovite možnosti pritožbe, obravnavati jih je treba individualizirano. Dolgotrajni postopki omogočijo večini ilegalcev, da preprosto izginejo in v Evropi živijo nezakonito. Če jih ujamejo, mobilizirajo nevladne organizacije in progresivne medije.
Tako se je tudi zgodilo, da so nevladne organizacije in levica v Evropskem parlamentu pritisnili na Evropsko komisiji, naj razišče delovanje Frontexa. Zanimivo je (in to kaže na pokvarjenost in politično zlorabo institucij), da je Evropska komisija za preiskavo pooblastila Urad Evropske unije za boj proti goljufijam (OLAF), čeprav zadeva ni bila povezana z nobeno goljufijo (to je na las podobno, kar se je v Sloveniji zgodilo glede pogodb med avtocestno policijo in Darsom, ko je zadevo preučevala Komisija za preprečevanje korupcije, čeprav vse skupaj sploh ni bilo povezano s korupcijo). Po poročilu, ki ga je izdal OLAF, je bil Fabrice Leggeri prisiljen odstopiti. »Obtožen« je bil, da je mižal pred represivnim vračanjem migrantov v Egejskem morju (zaupno poročilo je objavil, kakopak, levičarski der Spiegel).
Cilj tovrstnih napadov na agencijo (ki je zdaj očitno dokončno uničena in se počasi preoblikuje v agencijo za pomoč ilegalnim migracijam) je
Onemogočiti pravico suverenih držav, da po lastni presoji sprejmejo ali zavrnejo vstop tujega prebivalstva na njihova tla. Tovrstnemu početju globalistov se je očitno pridružile tudi škodljive slovenske nevladne organizacije (Slovenska filantropija, Inštitut 8. marec, Mirovni inštitut in drugi) in vlada, ki zdaj z meje odstranjuje »tehnične ovire« (ograjo), ki so vsaj malo oteževale migrantom ilegalne prehode. Število ilegalnih prehodov se je zdaj močno povečalo.
V ozadju je progresivni mit o »državljanu sveta« (ki se seli »od nikoder« kamorkoli želi), za tem mitom se skriva želja po uničenju narodov kot sidrnega člena človeških bitij in kot naravnega okvira za določeno skupino ljudi z enakim jezikom, kulturo, vero in tradicijo, piše Stephane Buffetaut. Globalizirana elita namreč iz povsem sebičnih ekonomskih razlogov ne potrebuje narode, ampak neidentificirane posameznike, ki se prosto selijo z ene točke planeta na drugo točko, ne da bi jih kdo oviral in ne da bi kogarkoli prosili za vstopno dovoljenje.
Da bi to dosegli, je treba odpraviti narode in meje, ki omogočajo narodno prepoznavnost, saj jih povezuje zgodovina, skupna kultura, projekti, ki jih je treba graditi skupaj.
Nedavna odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je zaobšla voljo ljudstva (referendum) in ukinila zakonsko zvezo žene in moža ter uvedla možnost posvojitev otrok homoseksualnim in transseksualnim parom, je seveda na levici in pri manjšinskemu dekadentnemu delu javnosti sprožila orgazmično evforijo.
Argumentacija šesterice sodnikov, da odpravljajo diskriminacijo, je seveda čudna: v Ustavi prav nikjer ne piše, »da mora zakonsko zvezo izenačiti s skupnostmi oseb istega spola.« To je v ločenem mnenju izrecno poudaril Rok Svetlič. Prav tako odločitev odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov. In tudi ne gre za spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ker tega ni v mednarodnih deklaracijah in konvencijah, na kar je v odzivu na razsodbo opozoril poslanec Branko Grims.
Čeprav so nekateri na konservativni strani precej razočarani, je vendarle treba opozoriti, da ni vsega konec. Ko bo sestava Ustavnega sodišča RS malo bolj uravnotežena ali svetovnonazorsko nagnjena desno in bodo na Beethovnovi ulici 10 sedeli malo bolj zdravorazumski ljudje, se bo škodo dalo popraviti. Bolj skrb vzbujajoče je (in temu mediji sploh ne posvečajo pozornosti), kar se dogaja v Bruslju. Tam so v polnem teku priprave, kar je v začetku decembra 2021 napovedala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bodo spadala tudi vsaka kritika LGBT in migracij, nasprotovanje ukrepom EU ob morebitnih pandemijah in zanikanje podnebnih sprememb, opredeljeni kot »posebej huda kazniva dejanja«, ki spodkopavajo vrednote EU.
To kar bodo bruseljski globalisti opredelili kot kazniva dejanja in zanje določili sankcije, bodo morale sprejeti vse države članice EU. Postopek niti ni tako preprost, ni pa tudi neizvedljiv: do pobude se morajo opredeliti in jo morebiti dopolniti pristojni odbori. Soglasje mora dati Evropski parlament, Svet EU opredeli sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva, Evropska komisija predlaga sprejem zakonodaje na ravni EU, ki je za članice obvezujoča. Ko to sprejmeta Evropski parlament in Svet EU, bodo imele članice nekaj mesecev časa, da spremembe vnesejo v svoje kazenske zakonike. To naj bi se zgodilo v drugi polovici tega desetletja.
V postopku ni pričakovati zapletov na Evropski komisiji, odborih in Evropskem parlamentu. Vsaka taka progresivna norost gre običajno gladko skozi, saj levici pritegne večina evropskih poslancev Evropske ljudske stranke. Težave utegnejo biti na Svetu EU, ki ga sestavljajo aktualne vlade držav članic. Glede na to, da tematika posega v sporazume in pogodbe, bo za odločitev potrebno popolno soglasje držav članic. Ta trenutek bi proti zagotovo glasovali vsaj Madžarska in Poljska.
Tudi sicer bruseljski uradniki s pomočjo evropskih poslancev korak za korakom spreminjajo podobo Evrope, kot smo jo poznali. Tako je evropski parlament v sredo izglasoval dokument z naslovom ´Intersekcijska diskriminacija v EU: socialno-ekonomski položaj žensk afriškega, bližnjevzhodnega, latinskoameriškega in azijskega porekla´. Z njim želijo globalistični modreci braniti ženske, ki domnevno trpijo zaradi nakopičene diskriminacije: rasizma, seksizma, transfobije. Pisci te resolucije so bili tokrat še precej previdni (sistem kuhane žabe), saj niso opredelili, kako in na kakšen način se ugotovi diskriminatorno dejanje, niti ni sledu o konkretni definiciji diskriminatornega. Skozi neskončne odstavke, ki ponavljajo isti refren, je bistvo videti srhljivo: kaznivo dejanje je zelo abstraktno, prepuščeno je svobodni presoji protagonistov. Na koncu vse pripelje do ključne točke, saj se kriminalizira kritika globalizma, ki popularizira mešane generacije in transseksualnost v EU. Resolucijo naj bi sprejele vse članice EU, drugače bodo proti njim sproženi ustrezni postopki. »Češnja na torti pa je: treba bo ´odpraviti posledice nezavednih predsedkov´. Ali ne bi bilo varneje preventivno zapreti vseh heteroseksualnih ljudi?« se v komentarju o resoluciji sprašuje Jany Leroy, sodelavec francoskega portala Boulevard Voltaire.
Veste, kako je prišlo do regulacije trga s sladkorjem v Evropski uniji (EU)? Anekdota, ki ni nujno resnična, je pa povsem mogoča, gre nekako takole.
Bil je dolgočasen dan, bruseljski uradniki so okoli poldneva pili že tretjo kavo. Ker ima ta črna tekočina (še posebej sladkana) nenavaden vpliv na črevesje, je enega končno pregnala tja, kamor gre še cesar peš. Medtem ko je birokrat štel črte na keramičnih ploščicah, je pomislil, da bi bilo manj težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Khm, sladkor, sladkor … sladkor,« je premišljeval, »kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor. Kako to, da se tega nisem prej spomnil?« Popoldne je idejo delil s kolegi, ki so ga trepljali po ramenih. Naslednji dan so si ob drugi kavi domislili odličen izgovor za to regulativo, ki jo bodo čez nekaj tednov prenesli na papir. Zgodba naprej je znana:tovarno sladkorja v Ormožu so leta 2006 morali po nalogu EU nalogu Evropske unije, ki je za vsako članico določila proizvodne kvote, zapreti.
Nekaj podobnega se zdaj dogaja s trgom kriptovalut. V Bruslju pravijo, da bodo ta trg regulirali in tako poskrbeli za varnost vlagateljev. Seveda, varnost je vedno priročen izgovor birokratov, ki hočejo zagreniti življenje ljudem.
Prva kriptovaluta (bitcoin) se je pojavila leta 2008. Bila je odgovor na globalno finančno krizo, ki je bila posledica pretirane regulative v ZDA in vmešavanja centralnih bank, nikakor ne kot posledica nereguliranega kapitalizma (kar širijo levičarji). Internetno valuto je leta 1999 predvidel že ekonomist Milton Friedman. Takrat so se mu vsi smejali. Bolj so poslušali ekonomista in kolumnista levičarskega New York Timesa Paula Krugmana, ki je trdil, da bo svetovni splet kmalu propadel. Kakorkoli, bitcoin je bil »izumljen« kot decentraliziran in svobodnjaški odgovor na krizo, ki so jo povzročile vlade in centralne banke. Sčasoma je postal globalna valuta, kmalu so se ji pridružile še druge.
Trg kriptovalut (temeljijo na tehnologiji blockchain) je bil lani vreden okoli 2,6 bilijona ameriških dolarjev. Največja njegova vrednost je, da vlade nad transakcijami nimajo nadzora: kriptovalute temeljijo na zaupanju med posamezniki (zasebniki) in ne na političnem vodstvu, transakcije pa potekajo neposredno brez uporabe bančnih sistemov, ki so pod regulativo oblasti. Ne pozabimo. Oblast najbolj sovraži svobodo posameznikov, tisto, na kar nima vpliva in tisto, kar ni regulirano. Brez tega nima nadzora.
Vlagatelji v kriptovalute seveda prevzamejo tveganje, da vse izgubijo. Ampak izgubijo svoje, ne denarja davkoplačevalcev in tretjih oseb. Tvegajo s svojim denarjem, EU ni nihče prosil, naj poskrbi za varnost naložbe. Sicer obstaja strah, da kriptovalute uporablja organiziran kriminal, ampak nepridipravi vedno najdejo način, kako zaobiti organe pregona. Če bo trg kriptovalut zdaj reguliran, da kriminalci pač ne bodo več uporabljali. To še kako dobro vedo v Bruslju, kateremu gre očitno zgolj za nadzor nad početjem povsem običajnih ljudi, ki z vlaganjem in nakupom internetnega denarja vstopijo v povsem svoj valutni trg in decentralizirajo trg denarja, kar pomeni grožnjo monopolom centralnih bank. S tem izgubita vpliv tako politika (vlade) kot bančni sistem. Kar je za svobodo dobro, pri k avtoritarnosti nagnjenih bruseljskih glavah pa povzroča glavobole.
Kriptovalute so (tako kot gotovina, ki je eden zadnjih simbolov svobode) torej pomembne za uresničevanje svobodne volje posameznika brez nadzora vlade. Slednja ima s svojim aparatom birokratov neizmerno željo ne samo, da ljudem pobere polovico zaslužka, ampak da nadzoruje, kaj počnejo s preostalim denarjem, ki jim ostane od bruto plače. Želi vedeti kdaj, kje, komu, zakaj in koliko je kdo plačal.
Ne glede na to, da kriptovalute niso denar v klasičnem smislu (čeprav je tudi denar košček papirja, ki ima zgolj menjalno vrednost), ustvarjajo virtualne ekonomske svetove in je poslovanje z njimi tvegano, se države ne bi smele vpletati.
Ayn Rand je dejala: »Politična svoboda ne more obstajati brez ekonomske svobode.« Ali če obrnemo: naredimo nekoga ekonomsko odvisnega in postal bo suženj naše politike. To dobro vedo vlade po svetu (vključno z Evropsko komisijo), zato kar tekmujejo, katera bo regulirala trg s kriptovalutami, kasneje bo sledil razvoj lastnih kriptovalut (o tem sanja tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen). To bi jim omogočilo nadzor nad porabo denarja slehernika, pravzaprav nad življenjem slehernika, bo instrument moči tistih, ki pravijo, da delajo za naše dobro, da imajo benigne namene, naj jim damo in zaupamo to moč. Ampak saj veste, kar je rekel Aleksander Solženicin: »Črta, ki loči dobro in zlo, ne gre med državami, niti med razredi, niti med političnimi strankami, ampak poteka skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. …. In tudi v najboljših srcih obstaja majhen košček zla.« Zato ne nasedajte, ne pustite, da se kdorkoli igra z vašimi svoboščinami. Že tako nam jih vlade trgajo košček za koščkom, dokler od njih ne bo ostalo prav ničesar in bomo vsi pokorjeni. Zlepa ali zgrda. Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni.
Če koga zanimajo sveže informacije iz sveta kriptovalut, jih najde na portalu Digitalni denar.
Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:
»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«
Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).
Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.
Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).
Kavarna Hayek 