• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Monthly Archives: maj 2015

Levičarji bodo spet razpravljali o minimalni plači (VIDEO)

29 petek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Gospodarstvo

≈ Komentiraj

Značke

Branimir Štrukelj, Iniciativa za demokratični socializem, minimalna plača, sindikati, video, Združena levica

V sredo, 4. junija, bo imela Iniciativa za demokratični socializem, ki je del radikalne levičarske Združene levice, programsko konferenco z naslovom Minimalna plača v dobi varčevanja (http://www.demokraticni-socializem.si/4-6-2015-minimalna-placa-v-dobi-varcevanja/). Razpravljali bodo znani in manj znani kruhoborci Zala Turšič, sindikat Mladi+, Urban Sušnik, asistent na Ekonomski fakulteti, Branimir Štrukelj, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, in Branko Bembič, član IDS in sodelavec Inštituta za delavske študije, tematika pa zadnje tedne zaradi zahteve sindikatov po redefiniciji minimalne plače.

Ker sem o tem, kako škodljiva je minimalna plača (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/09/nove-sindikalne-blodnje-o-minimalni-placi/) in da je to pravzaprav rasistična ekonomska kategorija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/07/kako-zdruzena-levica-predlaga-rasisticne-ukrepe/), že večkrat pisal, nima smisla ponavljati. Kljub temu priporočam ogled naslednjih dveh kratkih prispevkov (mogoče po kateri izmed njih odprl oči tudi kakšnemu zagrizenemu socialistu):

1. Kako minimalna plača ustvarja brezposelnost (https://www.youtube.com/watch?v=AbuJYhX3prc);

2. Ali minimalna plača škoduje delavcem (https://www.youtube.com/watch?v=Ct1Moeaa-W8).

Multikulturalizem pod krinko antifašizma resno ogroža zahodno civilizacijo

28 Četrtek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 2 komentarja

Značke

levičarji, Lionel Trilling, multikulturalizem, multikulturnost, Roger Kimball, The New Criterion, zahodna civilizacija, ZDA

Pojem antifašizma je izumil ruski diktator Stalin, po njem so ga povzeli tudi jugoslovanski komunisti, uporabili pa so ga za obračun s fašisti, ki v resnici niso bili nič drugega, kot ideološki nasprotniki, ki niso sprejemali socialistične diktature. V tej luči moramo gledati tudi 70. letnico zmage nad fašizmom in nacizmom, ki ga je najbolj zaznamovala parada v Moskvi, pri tem pa so antifašisti pozabili povedati, da je avgusta 1939 Stalin sklenil zavezništvo ravno s fašisti oziroma nacisti ter da mu je ta sporazum omogočil, da je dva tedna po Hitlerjevem napadu na Poljsko tudi sam z Rdečo armado vdrl na vzhod Poljske, okupiral Moldavijo in baltske države ter napadel Finsko, kjer je bil poražen, kar pomeni, da Rusi niso zmagovali v vseh vojnah v zgodovini. Odličen tekst o antifašistih je napisal Viktor Trifunovski (http://katalaksija.com/2015/05/09/zasto-nisam-antifasista/), mi pa smo uvod o antifašistih naredili zato, ker se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropski uniji in ZDA, se pravi v razvitih in gospodarsko najmočnejših državah) oblikovalo prevladujoče javno mnenje, da je fašist in nazadnjaški tisti, ki ne sprejema multikulturnosti (oziroma politični koncept multikulturalizma), antifašist in napreden pa tisti, ki jo sprejema. In naprej. Prihaja do tega, da je kapitalizem (ter vse kar je z njim povezano, od prostega trga do svobode posameznika in zasebne lastnine) označen za nazadnjaški fašistični sistem, borci proti kapitalizmu, pa so hkrati borci za multikulturnost in multikulturalizem, saj obstoječi neoliberalno kapitalistični ekonomski sistem najbolj ponižuje in izkorišča tuje delavce, še posebej tiste iz manj razvitih držav in celin. Vse te razlike pa lahko odpravi močna socialna država, ki bo odpravila razlike, prinesla enakost ter bo zlila in zmešala vse kulture.

Multikulturnost je seveda zelo izmuzljiv pojem, ki je izkoriščan zato, da se perejo možgani v ljudskih množicah, ne da bi zavzeli do njega kritično distanco in se jasno opredelili, ali je škodljiv ali ne, v ozadju pa seveda stoji mnogo nevarnejši koncept multikulturalizma. Seveda je opredeljevanje in definiranje zelo nevarno opravilo, kajti človek, ki ne sprejema teh pojmov, je lahko (kljub številnim argumentom) takoj označen, da je rasist. Zanimivo je, da sta se pojem in ideja multikulturnosti in multikultularizma v zahodnih civilizacijah prijela v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ter se časovno neverjetno sovpadata s vse večjo javno porabo v teh državah, ki je do takrat znašala med 10 in 20 odstotki BDP, v zadnjih 40 do 50 leti pa se je povzpela prek 40 ali 50 odstotkov BDP. Vrh je dosegla na Švedskem, ko je konec osemdesetih let znašala kar 80 odstotkov BDP (potem so prišli na oblast konservativci in državo rešili katastrofe), ta skandinavska država pa velja za najbolj tolerantno, kar zadeva multikulturnost. Celo tako, da v imenu multikulturnosti miži na obe očesi, ko statistike govorijo, da dve tretjini posilstev v državi zagrešijo muslimani (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/). Kaj se bo zgodilo, ko bo v zahodni civilizaciji prevladala ideja multikulturnosti ali multikulturalizma, je že leta 1960 govoril odlični ameriški literarni kritik Lionel Trilling (http://en.wikipedia.org/wiki/Lionel_Trilling). Po njegovo je treba najprej strogo ločiti pojma multikulturnosti in multikulturalizma. ZDA so bile, navaja Trilling, sociološko gledane vedno multikulturna družba, v kateri so bile številne religije in različne rase vedno podrejene nacionalni identiteti. Povedano drugače. Številne različne kulture, ki so prihajale in izginjale v ZDA, so vedno spoštovale in se ravnale po zakonih, ki so veljali onkraj luže. Po drugi strani pa multikulturalizem zahteva različnost in različno obravnavo ter da so pravila neke kulture nad pravili nacionalne države. Tak primer so muslimani, ki ponekod v ZDA in Evropski uniji zahtevajo uveljavljanje šeriatskega prava, ali nekatere etnične manjšine iz Afrike, kjer je denimo dovoljeno mnogoženstvo, pedofilija ni kazniva ali je posilstvo oblika kaznovanja ženske. In Trilling je pisal o multikulturalizmu, ki je pravzaprav antikultura zahodnemu svetu. In kot takega ga ogroža. Še posebej zato, ker se številni levičarski aktivisti pod krinko multikulturnosti zavzemajo pravzaprav za multikulturalizem. Povedano drugače: ideje multikulturalizma škodujeta zahodni civilizaciji in njeni ekonomiji. Zdaj priseljenci, ki prinašajo multikulturnost, ne prihajajo samo zaradi ekonomski interesov, temveč imajo tudi povsem konkretne kulturne in politične interese. Zahodne vlade jim popuščajo, zato je tudi javna poraba vse večja, zadolženost teh držav narašča, spreminjaje se celo evropska krajina (samo v Franciji je denimo že 2.000 džamij).

Eden boljših tekstov, ki sem jih na to temo prebral, je predavanje Rogerja Kimballa, urednika ameriške revije The New Criterion. Celoten tekst je dostopen na spletni strani Phillysoc (http://phillysoc.org/kimball-the-new-criterion-multiculturalism-and-the-challenges-to-conservatism/), zato samo nekateri poudarki.

Kimball opozarja na težavo, ki nastane, ko se pogojno sprejemljiva multikulturnost pomeša z ideologijo multikulturalizma. V tem primeru politika etnične in rasne enakosti ruši doseženo enotnost, ki je nastala kljub multikulturnosti. V ZDA se je to zgodilo v začetku 20. stoletja, ko je na novo celino pljusknil val etničnega militarizma. Celo predsednik Theodore Roosevelt je opozoril, da se lahko narod uniči, če bodo ZDA dovolile, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. »Danes se to ponovno dogaja, ko ideologija multikultularizma preplavlja naše šole in univerze ter se infiltrira v celotno kulturno življenje. Vsi dobro vemo, kakšne neumnosti je prinesla zahteva, da se multikulturarizem in politična korektnost uvedeta v šole, univerzitetna središča, na delovna mesta in v vladne agencije,« pravi Kimball in dodaja, da se je o zahodni civilizaciji začelo govoriti, da je rasistična, seksistična, elitistična in patriarhalna. Tako se dogaja, da učitelji v strahu, da bi jih kdo označil za rasistične, dajo boljše ocene otrokom priseljencev, kot bi se jih sicer zaslužili, trenerji univerzitetnih športnih moštev pa v ekipe postavljajo priseljence, čeprav imajo dve levi roki ali nogi. Vse zaradi multikulturalizma, katerega osnovni etos je, da so vse kulture enako vredne, drugačno razmišljanje pa je treba obsoditi kot etnocentrizem in rasizem. Toda, ali so res vse kulture enako vredne, se vpraša Kimball, ki opozori, da imajo različne kulture seveda različno dobre stvari, toda nekatere so več doprinesle k znanju, politiki in kulturi kot druge. »Grozljivo je, ko se enačita človekov let na Luno in vrtanje po nosu,« je nesmisel, do katerih prihaja zaradi multikulturne korektnosti, opisal William Henry, ameriški igralec.

»Povzdigovanje različnosti je lahko podobno zagovarjanju složnosti in resničnega pluralizma. Toda v resnici pripelje do Orwellovske situacije, kjer različnost pravzaprav pomeni, da sta intelektualna svoboda in toleranca rezervirana izključno za tiste, ki sprejemajo neko predstavo o različnosti,« še pravi Kimball, ki opozori, da cilj zagovornikov multikultularizma in multikulturnosti ni več prepričevanje z argumenti, temveč zastraševanje in žigosanje drugače mislečih. Ob tem je zanimivo, da za zagovornike multikulturnosti ni pomembno tisto, kar različne kulture druži, ampak tisto, kar jih razdvaja. To pa je odlično izhodišče, da se neki etnični skupini dodeli status žrtve.

»Da bi razumeli, kaj je na kocki v razpravi o multikulturnosti, je treba razmisliti o pojavu afrocentrizma, ki je eden izmed najbolj ekstremnih in vplivnih pojavov multikulturnega etosa. Osnovna predpostavka afrocentrističnega gibanja je, da je zahodna kultura usmerjena proti afriški, zlasti egiptovski kulturi, za katero del etnografske znanosti trdi, da večina črnskega izvora,« piše Kimball, ki opozarja, da na šolah in univerzah že poteka selekcija vsega gradiva, ki kakorkoli diši po »beli dominaciji«. In prihaja do komičnih situacij. Pri programu afriško-ameriških esejev se tako dijaki učijo, da so bili judje gostje, ne pa sužnji egipčanskih faraonov, da so Pitagorov izrek odkrili Egiptčani ter da je grška filozofija plagiat črnega afriškega Egipta. »Izpade tako, da sta Platon in Aristotel za afrocentriste osebi za posmehovanje. Toda kako so afriški črnci to dosegli? Enostavno, z barvo kože. Ali kot pravi eden od zagovornikov te nove rasistične neumnosti: superiornost črncev na področjih mentalnega razvoja je povezana z navzočnostjo visoke ravni melanina,« razlaga Kimball, ki še na številnih primerih dokazuje, do kakšnih norostih prihaja zaradi multikulturnosti in multikultularizma. In na koncu opozori, da civilizacija ni darilo, ampak je dosežek, krhek dosežek, ki ga je treba vedno znova braniti in utrjevati pred tistimi, ki bi si ga radi prisvojili. In zahodno civilizacijo, najnaprednejšo civilizacijo v zgodovini človeštva, danes v imenu multikulturnosti ogrožajo različne njej tuje kulture, zato ji grozi propad.

Levičarski miti o uspešnem jugoslovanskem socializmu

25 ponedeljek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Gospodarstvo, Zgodovina

≈ 13 komentarjev

Značke

Jugoslavija, levičarji, samoupravljanje, socialisti, socializem

Evforija, ki jo je nacionalna televizija zganjala ob poročanju, da je revirni lovec v popolni lovski opremi zajel mladoletnike, domnevno neofašiste, ki so skušali izbrisati napis Tito na bregu pri Divači (http://www.rtvslo.si/slovenija/sedmerica-italijanov-domnevno-neofasistov-unicila-napis-tito/365854), je spominjala na orgazmične izbruhe pred 30 leti in več leti, ko so ljudje verjeli, da je Jugoslavija svetovna velesila. Pa je bila kvečjemu ob boku afriških držav, za razvit, demokratičen in civiliziran svet pa je bila vredna toliko, kot pikova dvojka pri briškoli. Domačini so omenjeni napis, ki je pravzaprav sramota, saj slavi enega največjih evropskih klavcev (odgovoren je tudi za pokol v Kočevskem Rogu: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/) postavili »v spomin na (…) polpreteklo zgodovino«. Očitna je ta spomin že tako zbledel, da se Primorci, ki so imeli to srečo, da so lahko iz komunistične države z obmejnimi prepustnicami hodili v kapitalistično Italijo, ne spomnijo, da je bila rajnka država totalitarna. Vendar niso edini. Mediji povzemajo trditve levičarskih politikov (ali pa kar sami pišejo, kot denimo tudi Delo: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/11/kaj-imajo-skupnega-luka-mesec-janez-markes-in-joze-p-damjan/), kako je bilo v Titovi in socialistični Jugoslaviji dobro in da nikoli ni bilo takih gospodarskih težav, kot so danes v Sloveniji. Kar so seveda miti, ki nimajo ničesar skupnega z realnostjo. Ampak da stvari potvarjajo, smo pri častilcih socializma že navajeni. In čeprav se o tem že pisal, ne bo odveč, da še enkrat na kratko razbijemo nekatere najbolj tipične in butaste mite o uspešni Jugoslaviji. Kogar pa zanima bolj podrobno, priporočam, da si prebere članka Fascinantni ekonomski uspehi samoupravljanja (http://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja/) in Ekonomija Titove Jugoslavije: Odlaganje neminovnog kraha (http://liberty.ba/article/69/Ekonomija-Titove-Jugoslavije-Odlaganje-neminovnog-kraha). V nadaljevanju bom na kratko povzel.

Večina mitov o krasnem prejšnjem svetu gre takole: Jugoslavija je bila za delavce raj, brezposelnosti ni bilo, vsi so bili zaposleni in prejemali dostojno plačo, nihče ni bil lačen, vsi so imeli stanovanje, vsi so lahko šli na počitnice, vse je bilo naše, vsi so bili – srednji razred. Vsem je bilo dobro. Potem pa je ob osamosvojitvi prišel kapitalizem, neoliberalizem, prevladala je zasebna lastnina, tovarne so se privatizirale, kapitalisti so začeli izkoriščati delavce, vse več ljudi je revnih.

Mit številka 1: V Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti

Ni je bilo, če so državljani kupili enosmerno vozovnico za Nemčijo. Ko je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začela naraščati brezposelnost (bila je 7,2-odstotna), je Tito »odprl meje«. Komunisti so to prikazovali kot dokaz, da je Jugoslavija odprta država, od koder lahko vsakdo potuje, kamor hoče, v resnici pa je šlo za preračunljivo akcijo. V obdobju med 1968 in 1973 je delo v tujini (predvsem Nemčiji) poiskalo skoraj 700.000 ljudi, kasneje pa se jim je pridružilo še okoli milijon. Uradni statistični podatki nezaposlenosti v Jugoslaviji sredi osemdesetih let kažejo, da je bila okoli 15-odstotna, kar pomeni, da je bila višja kot v Sloveniji pred začetkom globalne finančne krize. V Sloveniji je bila do 5-odstotna, na Hrvaškem do 9-odstotna, v BiH nad 20-odstotna, na Kosovu pa je bila 57-odstotna. Marsikdo bo rekel, da je to dokaz, da je šlo Sloveniji v Jugoslaviji boljše, toda oglejmo si naslednji mit in videli bomo, da to ne drži.

Mit številka 2: V Jugoslaviji so bili vsi zaposleni

Da niso bili vsi zaposleni oziroma da je brezposelnost bila, je razvidno iz prvega mita, toda tudi med zaposlenimi je bilo med 20 in 30 odstotki »navidezno zaposlenih«. Ekonomistka Susan Woodward, profesorica na univerzi Princeton, je v knjigi Socialistična brezposelnost: Politična ekonomija Jugoslavije, 1945-1990 (Socialist Unemployment: The Political Economy of Yugoslavia, 1945-1990; http://press.princeton.edu/titles/5710.html) povsem razgalila socialistično zaposlovanje, ki sem ga sicer v enem od prejšnjih blogov (kako so delali v tovarnah samoupravnega socializma) že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Woodwardova je z raziskovanjem odkrila, da je bilo navidezno zaposlenih med 20 in 30 odstotkov delovne sile, ki je bila čisti tehnološki višek. Povedano drugače: ti ljudje so bili zaposleni samo zato, da so bili zaposleni, ustvarjali ali delali pa niso ničesar. Ali še drugače: zaposleni so bili samo statistično. Poleg tega je bila v kmetijstvu zelo velika latentna brezposelnost, ki je po izračunih profesorice iz Princetona znašala 1,4 milijona ljudi. Zakaj je prišlo do tega? Jugoslavija je vse družinske člane na kmetiji štela kot zaposlene!

Mit številka 3: V Jugoslaviji so vsi mladi dobili delo

Hm, brezposelnost med mladimi in visoko izobraženimi je bila v samem svetovnem vrhu. Leta 1985 je bila med mladimi do 25 let kar 56,9-odstotna. Mladi torej nikakor niso mogli najti zaposlitve, saj je bilo znano, da brez vez ali partijske izkaznice zaposlitve nisi mogel dobiti. Tudi po korupciji je bila nekdanja država med najbolj koruptivnimi.

Mit številka 4: Jugoslavija je bila manj zadolžena kot nove države

Leta 1983 je Jugoslavija bankrotirala. Seveda domači mediji o tem niso poročali, so pa svetovni. Država je mogla več odplačevati niti obresti, kaj šele glavnice. Za domačo javnost so bile krive imperialistične in kapitalistične države. Še posebej Ronald Reagan. Ko je Jugoslavija v sedemdesetih letih namreč jemala kredite, je bil tečaj dolarja okoli 1,7 nemške marke. Po Reaganovi reformi je tečaj skočil na tri, v nekem trenutku je bil celo štiri. Seveda so tudi obresti dramatično naraščale: te so leta 1975 znašale 5,8 odstotka, leta 1976 5,1 odstotka, leta 1977 5,5 odstotka, leta 1978 že 7,8 odstotka, leta 1981 pa 16,8 odstotka. Cena zadolževanja je torej hitro naraščala, tako da se je dolg, ki je leta 1977 znašal 9,54 milijarde dolarjev, leta 1981 povečal na 20,8 milijard dolarjev, ob razpadu Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev.

Dolg Jugoslavije je v šestdesetih in sedemdesetih letih torej naraščal v povprečju za 17,6 odstotka na leto, dokler država ni bankrotirala in ji nihče ni hotel več posoditi denarja. Če bi republike ostale skupaj in bi dolg naraščal po enaki stopnji, bi jugoslovanski dolg danes znašal neverjetnih šest bilijonov dolarjev, tako pa je dolg vseh novih držav skupaj okoli 140 milijard dolarjev, skupen bruto domači proizvod pa okoli 200 milijard dolarjev. Sicer če preračunamo tedanji dolg (21 milijard dolarjev) v današnji čas, to pomeni okoli 100 milijard dolarjev. Razmere in makroekonomska razmerja so danes torej veliko boljše, kot so bile v Jugoslaviji, ki jo je čakal grški scenarij.

Mit številka 5: Jugoslavija je hitro dohitevala razvite države

Razvitost neke države se običajno meri s primerjavami. Tako Eurostat izračuna vzame BDP na prebivalca po kupni moči, izračuna povprečje za EU na kazalnik 100 in potem primerja posamezne države. Če naredimo tako primerjavo med Jugoslavijo in tremi razvitimi zahodnimi državami, s katerimi se zelo radi primerjamo (Avstrija, Nemčija in Švica), dobimo zelo zanimive rezultate, ki porušijo socialistični mit o razviti Jugoslaviji. Predrag Rajšić je na svojem blogu o tem objavil odličen članek (http://predragrajsic.blogspot.com/2014/03/the-economy-of-titos-yugoslavia.html), podobno tudi Portal Plus (http://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja/). In da se ne bomo ponavljali, samo povzemimo ugotovitve. Največ, kar je Jugoslavija dosegla, je bila 44,72-odstotna razvitost glede na Avstrijo (leta 1981), 43,73-odstotna razvitost glede na Nemčijo (leta 1982) in 33,18 odstotna razvitost glede na Švico (leta 1983), v letih pred razpadom pa je bil rezultat katastrofalen: 28,26 odstotna razvitost glede na Avstrijo, 29,34 odstotna razvitost glede na Nemčijo in 23,21 odstotna razvitost glede na Švico. Zdaj pa pozor: tako razvita je bila stara Jugoslavija leta 1939, saj je tedaj država dosegala 34,47 odstotno razvitost glede na Avstrijo, 26,11 odstotno razvitost glede na Nemčijo in 22,20 odstotno razvitost glede na Švico.

No, marsikdo bo rekel, da je bila Slovenija bolj razvita, kot je bilo povprečje Jugoslavije. To je sicer res, toda slika je še vedno precej bedna. Leta 1991 je Slovenija dosegala okoli 56 odstotkov razvitosti Avstrije, 60 odstotkov Nemčije in 46 odstotkov Švice. Nato je kot samostojna država v poldrugem desetletju naredila tisto, kar socializem ni mogel v pol stoletja. V letu pred krizo je namreč dosegala 72 odstotkov razvitosti Avstrije, 78 odstotkov Nemčije in 61 odstotkov Švice. Skratka, vse je daleč od tega, kar trdijo levičarji.

Mit številka 6: Jugoslavija je imela močno industrijo in je veliko izvažala

To so pravljice za nevedne. Leta 1977 je denimo zunanjetrgovinski primanjkljaj znašal 4,4 milijarde dolarjev, dve leti kasneje že 7,2 milijarde dolarjev, pokritost uvoza z izvozom pa je padla s 66,2 odstotka na 48,5 odstotka v letu 1979. Ta razlika je še večja, če bi upoštevali, da je v Jugoslaviji vsak iz Italije, Avstrije in Nemčije »švercal« kavo, kavbojke, računalnike.

Kako bedno je bilo jugoslovansko gospodarstvo, pove podatek, je da recimo leta 1978 izvoz na prebivalca znašal vsega 259 dolarjev, medtem ko je bil v Grčiji 362 dolarjev, Španiji 358 dolarjev, Italiji 987 dolarjev in v Avstriji 1.628 dolarjev. Ob tem, da so znašale izgube podjetij v Jugoslaviji ob njenem razpadu kar 15 odstotkov BDP. Torej, Jugoslavija ni živela od industrije, pač pa je industrija živela od deviz zdomcev, turizma, predvsem pa od tujih kreditov.

Mit številka 7: Jugoslavija je bila tehnološko napredna država

Jugoslavija skoraj ni imela blagovne znamke, ki bi kaj pomenila na zahodnem, kaj šele na globalnem tržišču. Tehnološka raven je bila skoraj nikakršna, kar se je delalo, se je delalo po licenci. Komunistična partija je tako recimo toliko opevani avtomobil Yugo predstavljala kot vrhunec avtomobilske industrije ter ga domači javnosti postavljala ob bok Fiatu, Mercedesu in Audiju. Toda malo znano je, da je Yugo pravzaprav ponesrečen poskus italijanskih oblikovalcev in inženirjev, da bi ustvarili naslednika Fiata 127, zato je italijanska vlada pri družini Agnelli izprosila, naj načrte podarijo »socialističnim bratom« na vzhodu. Inženirji v Kragujevcu so Yugo dali na tržišče brez pravega razvoja, saj niso imeli ne denarja ne znanja, da bi načrte izpopolnili, zato je bil ta avto prava katastrofa. V ZDA, kamor so ga z velikim pompom izvažali, so ga razglasili za najslabši avtomobil, ki je kadarkoli vozil po ameriških tleh (http://www.autoblog.com/2010/03/22/book-review-the-yugo-the-rise-and-fall-of-the-worst-car-in/). In Italijani? Oblikovalci in inženirji so se vrnili za risalne mize in ustvarili prvi Fiat Uno.

Drugi mit, ki naj bi kazal na socializem kot tehnološko napredno družbo, je bil projekt z delovnim naslovom NL (»novo letalo« ali NA – novi avion). Projekt ni bil dokončan, njegov predhodnik Orel (Orao J-22) pa tudi ni bil plod domačega znanja: mil je predelan francoski Mirage, za katerega so dobili licenco Romuni. In ker je bil Tito zelo prijateljski z romunskim diktatorjem Ceaușescujem, so ga naredili skupaj z njimi. Posebnost letala je bila, da so piloti umirali eden za drugim, tako da je bil Orel pravzaprav leteči mrtvaški kovček.

Mit številka 8: Jugoslavija je gradila ceste, bolnice, šole in stanovanja

Jugoslavija je v 45 letih zgradila samo 45 kilometrov avtocest, železniških prog pa je bilo manj kot leta 1939. Tito je sicer gradil bolnice, ki pa so bile tehnološko zastarele.

Stanovanja, ki so jih za potrebe delavskega razreda ukazali graditi komunisti, so bila podobna tistim v ameriških črnskih četrtih. In tukaj naj bi živel srednji razred. Kako je živel? Podobno kot Del Boy in Rodney iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Box in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred. Bila sta socialni primer, kot večina državljanov Jugoslavije. Z izjemo komunistične elite, ki je svojim sorodnikom privoščila, kar si drugi niso mogli.

Tudi izobraževanje je bilo bolj vprašljive kakovosti. V Jugoslaviji je bilo (»brezplačnemu« šolstvu navkljub) samo med 8 in 9 odstotkov visoko izobraženih (za srednje razvito državo je minimum 20 odstotkov), pa še ti so dobili diplome v sumljivih okoliščinah. To velja predvsem za člane komunistične partije, saj si niso mogli privoščiti, da bi imeli njihovi direktorji samo tri ali štiri razrede osnovne šole. In za take primere sta bili znani dve visokošolski ustanovi. Prva je bila Đuro Pucar Stari (po okorelem komunisti in partizanskem morilcu) v Banja Luki, druga pa Đemala Bijedića v Mostarju. Če ste bili le dovolj visoko v partijski hierarhiji ali sorodnik kakšnega od »uglednih« funkcionarjev, ste  diplomo dobili po pošti, in sicer po sistemu – plačaj po povzetju.

Celotno gospodarstvo v nekdanji Jugoslaviji pa je nadzirala Udba. Kako, lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/.

Kako je Udba nadzirala samoupravno socialistično gospodarstvo

25 ponedeljek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Zgodovina

≈ 2 komentarja

Značke

gospodarstvo, Janez Zemljarič, Roman Leljak, samoupravljanje, SDV, socializem, Udba

Pod roke mi je prišla nova knjiga publicista Romana Leljaka z naslovom Zbrana dela udbovca Janeza Zemljariča (http://leljak.si/index.php?option=com_content&view=article&id=330:zemljarieva-dolga-senca&catid=52:nekategorizirano), ki je v prejšnjem sistemu bil med drugim šef republiške Udbe, sekretar (minister) za notranje zadeve in predsednik republiškega izvršnega sveta (vlade). Gre za 304 strani dolg program dela organov za Notranje zadeve SR Slovenije na področju varovanja ustavnega reda. V njem so za obdobje med novembrom 1974 in decembrom 1975 opisane operacije in naloge slovenske Službe državne varnosti (SDV), povzetke je objavila revija Reporter (http://www.reporter.si/slovenija/zemljari%C4%8Deva-udba-podjetni%C5%A1ko-je-subverzivno/52575). Za blog, ki ga berete, so predvsem zanimiva poglavja, ki opisujejo področje gospodarstva, saj je komuniste skrbelo, da se ne bi direktorji podjetij »nalezli« podjetniškega oziroma kapitalističnega razmišljanja, saj bi to pomenilo spodkopavanje temeljev socialističnega samoupravnega ekonomskega sistema. Takole so zapisali v vodstvu SDV: »Posebej se bodo vse operativne službe organov za notranje zadeve angažirale za učinkovitejše odkrivanje in ustrezno obravnavanje vseh nasprotovanj začrtani ekonomski politiki, pojavov ohranjevanja skupinsko-lastniškega in podjetniškega ravnanja, zlorab samoupravljanja, vseh oblik odtujevanja družbenega premoženja, nevestnega ravnanja in gospodarjenja s tem premoženjem in drugih pojavov, na katere sta opozorili predsedstvi CK ZKJ in CK ZKS v oktobru 1974.«

Torej, slovensko SDV je pred 40 leti, ko jo je vodil Janez Zemljarič, skrbelo predvsem dvoje: da ne bi vodstveni kadri, ki so imeli poslovne stike z zahodnoevropskimi državami, začeli uvajati podjetništva, in da ne bi odlivanje denarja v tujino potekalo brez njihove vednosti. Za spremljanje in preprečevanje te sovražne dejavnosti, ki spodkopava temelje socialističnega samoupravnega gospodarstva, so bila dovoljena vsa sredstva, smernice pa je dajala partija. Torej ne vlada, ampak edina dovoljena politična grupacija na ozemlju nekdanje Jugoslavije, se pravi zveza komunistov. Zato sploh ni čudno, da je jugoslovansko gospodarstvo doživelo popoln polom oziroma kot je rekel Friedrich Hayek: »Če bi se socialisti spoznali na gospodarstvo, ne bi bili socialisti«. Zato je posebej zanimiv del o sovražni dejavnosti s spodkopavanjem ekonomske osnove družbe, s katerim pade tudi sedanji levičarski mit, kako lepo je bilo Slovencem v samoupravnem socializmu, ko so sami odločali o usodi družbene lastnine v takratnih organizacijah združenega dela (OZD). O tem sem sicer že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Paranoja pred zunanjim in notranjim sovražnikom je dobivala neverjetne razsežnosti, saj razvoj gospodarstva in tehnologije ni narekovala potreba ljudi, temveč SDV. Dokument, ki je objavljen v Leljakovi knjigi, priča, da je bilo na voljo le toliko novih telefonskih priključkov, kolikor jih je dovolila Udba oziroma kolikor jih je lahko obvladovala tajna policija. »Načrt je usklajen z razvojem telefonskega omrežja v Sloveniji,« so se pohvalili v Udbi, ki je tesno sodelovala z Iskro in PTT. Podjetji sta namreč razvijali različne načine prisluškovanj, najbolj so jih skrbeli hoteli, kamor so prihajali podjetniki iz drugih držav in v hotelskih lobijih imeli sestanke. »Kot popolnoma novo tehnično sredstvo bo razvit in izdelan laboratorijski prototip za visokofrekvenčno žično ozvočenje v hotelih, kjer bodo uporabljene kot medij prenosa obstoječe instalacije,« so zapisali v SDV in navedli »bogat asortiman tajnikov za brezžično ozvočenje«.

Udbovski aparat je bil v času, ko ga je vodil Janez Zemljarič, grozljivo velik. Kot cilj operacij so brez sramu zapisali, da je treba koga »paralizirati«, »odstraniti«, »nevtralizirati«, skoraj pri vsaki akciji so uporabljali OTS (operativno tehnična sredstva), vendar so v opravičilo svojih grozljivih in sprevrženih dejanj ter vseobsežnega aparata poimenovali za »Graditev varnostnega sistema kot samoupravne funkcije družbe«.

Dokumenti, ki se nanašajo na ekonomijo, so na straneh 12 – 15 in 50 – 80, poglavje pa so poimenovali »Graditev varnostnega sistema kot samoupravne funkcije družbe«. Tajno službo je skrbelo predvsem uveljavljanje »teorije in prakse podjetništva« v nekatera podjetja, čemur so rekli pristop kapitalističnega gospodarstva. Ravnanje tistih direktorjev, ki so kljub takim »omejitvam« dosegali nadpovprečne rezultate in presegali nizko zastavljene plane, se pravi, da so bili bolj produktivni in so posledično zvišali plače sebi in delavcem, je bilo označeno za »neupravičeno prelivanje družbenih sredstev«. Še posebej problematična so bila za komunistično oblast tako imenovana GG podjetja, katerih ustanovitelji so bile skupine občanov, in so se ukvarjala s posredniškimi posli. Taki posli so bili označeni za »nečiste trgovsko posredniške posle, pri katerih obračajo praviloma sredstva proizvodnih OZD, s tem pa ogrožajo poslovno varnost poštenih proizvajalcev in ustvarjajo vrsto drugih negativnih posledic v gospodarstvu«.

Udba se je v tistem času zanimala za več gospodarstvenikov, ki so se po njeno oddaljevali od »začrtane socialistične poti«. Eden od teh je bil Leopold Krese, partijski funkcionar, nekdanji direktor Gospodarskega razstavišča in predsednik Gospodarske zbornice, sicer kriv tega, da je bil somišljenik liberalistične »Kavčičeve politike«. Udba se je odločila, da ga spremlja, identificira njegove stike v tujini in s tujimi partnerji, po potrebi pa ga skupina sodelavcev SDV nevtralizira. Drugi je recimo bil Gregor Klančnik, generalni direktor Združenja slovenskih železarn, za katerega je bila določena TP (tajna preiskava) in TS (tajno snemanje), ker se pred poslovnimi odločitvami ni posvetoval z delavci (temu so rekli »samovoljne odločitve« in »protisamoupravno delovanje«) in »nekontrolirano« sklenil posel s Fiatom za tovarno traktorjev v Štorah. Tudi načrt za osebno diskreditacijo je bil pripravljen (njegova povezanost s prometno nesrečo s smrtnim izidom).

Protisamoupravno in subverzivno so delovali tudi direktorji v drugih podjetjih. Čeprav jih je na položaj postavila partija, očitno niso bili dovolj poslušni, saj so uporabljali nekatere poslovne modele, ki ne sodijo v samoupravni socializem. Tako je tovarna Sladkogorska iz Sladkega vrha z nemškim poslovnim partnerjem ustanovila »odbor vodstva podjetja«. Greh je bil, ker so bili v odboru tudi Nemci in ker v njem niso odločali tudi delavci. »Ugotoviti stopnjo in v kakšni meri je dušeno samoupravljanje,« so med naloge zapisali v Udbi, operacijo, v kateri so uporabljali tudi tehnična sredstva, je prevzela mariborska SDV.

Takole je zapisano: »Številni poslovni stiki OZD z zahodnoevropskimi državami, študij, prakse in druge obliki izpopolnjevanja na zahodu, zlasti v ZDA, in nekritično prenašanje različnih, v kapitalističnem gospodarstvu razvitih poslovnih pristopov, teorij in ravnanj v socialistično samoupravno gospodarstvo, so pri nekaterih vodilnih kadrih v OZD sprožili tehnomenedžersko obnašanje.«

Pod drobnogledom tajne policije so se znašli tudi profesorji, ki so na univerzah študentom predavali o zahodnih poslovnih modelih. Družboslovne fakultete so bile tako ali tako prestreljene s komunistično miselnostjo, zato so bili najbolj nevarni profesorji tehniških fakultet, kot denimo Janez Peklenk, dekan Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki so ga označili za močnega nosilca zahodne indoktrinacije. »Javno izraža nasprotovanje našemu samoupravnemu družbenemu razvoju, krši pravice samoupravljavcev pri odločanju, vodi družbeno škodljivo kadrovsko politiko. Svoj izstop iz ZKJ je utemeljil z izgovorom, češ da je to diskusijski klub,« so zapisali v poročilu, ki so ga poimenovali »Predstojnik« in odredili tajno sledenje in snemanje.

Udbovce je denimo zelo skrbela OZD Kovinarska, tovarna industrijske opreme in konstrukcij Krško. Zakaj? Ker je nemška firma Wibav, za katero bo Kovinarska izdelovala jeklene konstrukcije in rezervoarje, pri tem poslu s pogodbo zahtevala zahodni poslovni model odločanja. »Vsebina te pogodbe je ocenjena kot škodljiva, ker omejuje samoupravne pravice OZD Kovinarska glede tujega partnerja,« so zapisali v poročilu in si zadali nalogo: »Pravočasno preprečiti negativno dejavnost.« Posebno pozornost so posvetili jeseniški železarni v operaciji Valjarna. Spremljali so okoli 30 strokovnjakov iz ZDA in zahodne Nemčije ter njihove družine. Vzrok? Ugotovili so, da Američani želijo izvedeti, preden pač vložijo svoj denar, kako posluje železarna, kakšna je finančna projekcija in kakšni so kadri v železarni (ali bodo sploh kos nalogi). Se pravi nekaj, kar je v poslovnem svetu povsem običajno.

SDV se je zelo zanimala tudi za Slovenijales, kjer je iskala skrite devizne sklade, ki jih ni nadzorovala. Pod drobnogledom sta se znašla računa posredniških podjetij v švicarski Handels Bank in nemški Bankhaus Merck Finck & Co ter nemški podjetji Isarko in Remexin. Kot je razbrati iz poročil, je SDV sumila odtekanje denarja prek tujih podružnic, še bolj pa to, da nima nad tem nadzora. Da bi podkrepili ta »kriminal« direktorjev in sovražno dejavnost zoper socialistično samoupravljanje, so morali najti tudi kakšne izjave v krogu prijateljev zoper največje sinove socialistične Jugoslavije. Tako so v operaciji »Prijatelji« nadzorovali ljubljansko predstavniško Jugofreuda iz Dečanov, katerega soustanovitelj je bil tudi Italijan Giancarlo Pozzo. Prodajal je polproizvode družbe Freud iz Udin, ki jih je v Dečanih dokončal in na trgu dosegel nižjo ceno. Udba je v tem videla nelojalno konkurenco, zaviranje razvoja samoupravljanja in spodkopavanje ekonomskega sistema SFRJ. Tudi tečajnih razlik in povsem normalne provizije pri sklenitvi posla udbovci niso razumeli. Ko je OZD Gorenje Velenje s posredovanjem OZD Metalka kupila od italijanskega podjetja Mitland tovarno keramičnih ploščic, so Italijani na tečajni razliki zaslužili 0,7 milijarde tedanjih italijanskih lir. To je tako pretreslo komunistične agente, da je vodstvo SDV naročilo, da se takoj preveri »moralna politična kvaliteta« vodstvenih delavcev v slovenskih podjetjih.

Dokument z opisanimi operacijami in načini dela priča o razmišljanju tedanje SDV. Katerokoli poslovanje, ki ni bilo v skladu s socialistično doktrino, čeprav je lahko prinašalo ugodnejše delovne pogoje in plačilo za delavce, je bilo označeno za subverzivno dejavnost. Udbovci nikakor niso mogli dojeti, da je tuj državljan, ki je prišel v Slovenijo in odprl podružnico (če so mu jo seveda dovolili), prišel izključno zato, da bi zaslužil, ne pa zato, da bi spodkopaval samoupravne temelje socialističnega gospodarstva. Da bi ustvarili resnost primera, so skoraj za vsakega zapisali, da ga sumijo sodelovanja z italijansko, ameriško, nemško ali britansko obveščevalno službo. Udbovcem se je namreč zdelo povsem nemogoče, da bi kdo v Jugoslavijo prišel samo zaradi posla. Tako ko v akciji »Atom« po dolgem in počez spremljali vse, ki so kakorkoli delali pri izgradnji krške nuklearke in imeli opravka z ameriško korporacijo Westinghouse. Vse so operativno spremljali in jim prisluškovali ter se pripravljali na morebitne sabotaže in diverzije.

Tudi italijanske lovce, ki so prihajali na slovenska lovišča in prinašali zajetne kupčke deviz. Ker so bili kot kapitalisti navajeni na razkošje, ne pa na podrte lovske koče, sta med leti 1969 in 1974 italijanska lovca Vitorio Duino in Giovani Belrosso financirala gradnjo lovskih koč v Podstenicah in Komarni vasi. SDV je ugotavljala: »Italijanska lovca (…) sta v lovišču zelo pogosto in navezujeta stike s številnimi našimi državljani. Področje je pomembno za Slovenijo v morebitni vojni ter obstaja sum, da je intenzivno angažiranje navedenih dveh na tem področju povezano z izvrševanjem obveščevalnih nalog«. Tedanji oblasti se je namreč zdelo nemogoče, da bi kdo kot zasebnik vlagal v gradnjo lovske koče.

Paranoja je bila brezmejna, za tedanjo SDV in njene naročnike (ZKS), kot je razvidno, pa so bile kategorije, kot so podjetništvo, zasebna lastnina, kapital in dobiček hudičeve kategorije, kot so to za novodobne socialiste, ki jih muči jugonostalgija.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

 
 
 

Kako so komunisti v Kočevskem Rogu poklali ideološke nasprotnike*

24 nedelja Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Zgodovina

≈ 95 komentarjev

Značke

komunizem, Kočevski Rog, povojni poboji, socializem

Mogoče se bo komu zdelo neprimerno, da na blogu, ki je namenjen predvsem vprašanjem ekonomije, odpiram ideološke teme, kot so povojni poboji v Sloveniji. Vendar je oboje povezano bolj, kot bi si nekateri radi priznali. Po vojni je komunistično vodstvo kruto obračunalo z razrednim sovražnikom, se pravi meščani in kapitalisti ter podjetniki, ki so bili gonilo razvoja v tedanji Sloveniji (stari Jugoslaviji). Obračun je bil tako temeljit, da posledice, ki se kažejo v pomanjkanju podjetniške logike, čuti Slovenija še danes, indoktrinacija pa taka, da nekateri v 21. stoletju še vedno prisegajo na Marxovo doktrino. Razpad moralnih vrednost in norija kolektivizma je pelje ne samo Slovenijo, ampak tudi Evropsko unijo v prepad. Zato je pričujoči tekst v spomin in opomin na dogajanje v maju in juniju 1945.

Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim »specialisti«, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah. Klavci so bili večinoma partizani 11. dalmatinske brigade, žrtve pa so bili Slovenci, Hrvati in Srbi, ki jih je britanski 5. korpus maja 1945 iz Avstrije vrnil nazaj v Jugoslavijo v naročje podivjanim komunistom.

Te dni mineva 70 let, ko se je v Kočevskem Rogu konec maja in v začetku junija 1945 odvijal eden največjih pokolov v zgodovini regije. Poboji niso bili »pomota«, »nujno zlo« ali »likvidacija okupatorjevih sodelavcev«, ampak načrten zločin proti človeštvu v imenu ideologije, v imenu revolucije. Umiral je cvet slovenskega podjetništva, ki ga je zamenjalo socialistično gospodarstvo. To se je izkazalo kot popolnoma zgrešen gospodarski projekt, ki je klavrno končal.

Ker je preživelo zelo malo žrtev, klavci so večinoma končali po psihiatričnih klinikah ali so bili kasneje tudi sami likvidirani, pisnih zapisov pa ni, saj so bili ukazi partijskega in partizanskega vrha ustni, je povojno dogajanje na kraški planoti, na gosto posejani z jamami in brezni, še vedno zavito v skrivnost in najbrž ne bo nikoli do konca razjasnjeno. Slovenski pričevalci, ki so bili žrtve iz vrst domobrancev (France Dejak, France Kozina in Milan Zajec), so pobegnili iz brezen, kamor so jih partizani porinili misleč, da so mrtvi. Imeli so to »srečo«, da so bili v skupini tistih, ki so jih prej pretepli s koli, nato pa na njih streljali. Za razliko od nesrečnežev, ki so bili izbrani, večinoma je šlo za Hrvate, nekaj je bilo tudi Srbov, in ki so jih dobesedno poklali na komunističnih kanibalskih orgijah na obrobjih težko dostopnih kočevskih gozdovih. O klanju z noži, sekirami in žagami so spregovorili samo krvniki, saj ni znano, da bi mučenje katera od žrtev preživela. O tem so še pred razpadom Jugoslavije za britanski BBC govorili Borivoj Karapandžič (avtor knjige »Jugoslovanska krvava pomlad«), Milovan Djilas (avtor knjige »Vojni čas«) in zgodovinar grof Nikola Tolstoj (avtor članka o pobojih v britanski reviji Encounter), po razpadu Jugoslavije sta pričala Simo Dubajić in Ivan Gugić. Najbolj grozljivo pa je pričevanje »tovariša Jureta«, ki se je leta 1992, tik pred smrtjo, a brez obžalovanja, izpovedal hrvaškemu preiskovalcu komunističnih zločinov Zoranu Božiću, ki je obširen tekst z naslovom »Strahota Kočevskega Roga hlepi po resnici« poldrugo desetletje kasneje objavil v reviji »Hrvatsko slovo«.

Podroben opis pokola hrvaških domobrancev, ustašev in tudi civilistov je sicer dvignil nekaj prahu, vendar zanikan ni bil nikoli. Božić je bilo celo prijavljen Hrvaškemu novinarskemu društvu (HND), češ da s podrobnimi opisi kanibalizma in okrutnosti, kakršnega si normalna človeška zavest, morala in etika težko zamisli, ne sočustvuje z žrtvami, ampak postaja enak zločincem. HND je zato Božiću izreklo opomin, da je s člankom ogrozil dostojanstvo žrtev.

Prostovoljni klavci

Po pričevanju naj bi bilo v Kočevskem Rogu ubitih več deset tisoč ljudi, od tega največ Hrvatov (okoli 40.000), slovenskih domobrancev in civilistov je bilo med 5.000 in 6.000, ostalo so bili nesrečniki drugih narodnosti, tudi Nemci. Večino so jih iz Vetrinja v Avstriji prek Jesenic najprej pripeljali v taboriščni zbirni center v Šentvid, kjer so jih že ločili po narodnosti in jih razvrstili v kategorije A, B in C, pri čemer je uvrstitev v B in C pomenila skoraj gotovo usmrtitev. Nato so jih z vlaki prepeljali najprej v Kočevje (po nekaterih podatkih med 5.000 in 8.000 na dan), od tam v gozdove Kočevskega Roga. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila kasneje prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.

Jure je bil borec 11. Dalmatinske brigade 26. Dalmatinske divizije Jugoslovanske armade. V drugi polovici maja 1945 je v njihovo enoto prišla komisarka Milja, češ da potrebuje prostovoljce za likvidacijo »banditov«. Z obljubo po bogati nagradi so jih odpeljali v Kočevje. Tam so jih pričakali slovenski partizani, ki so jih razvozili do težko dostopnih krajev. Jure trdi, da je v pokolu sodeloval od 29. maja do 9. junija in da je samo njegova skupina likvidirala okoli 11.000 ljudi. Razen okoli 800 Slovencev, so bili vsi Hrvati.

Satanska komisarka

Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja. »Ona je bila, po besedah priče, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,« piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.

Kot navaja avtor, se je komisarka pogosto razjezila na »nerodneže« med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani »zabiti hrvaški možgani«. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: »Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.« Drugo specialiteto je imenovala »slano hrvaško srce«. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh.

24-urne izmene

»Jure trdi, da so pri vseh vrstah zverinstva prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice, ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile. Na ukaz komisarke Milje so partizanke koščke bodeče žice za vezanje rok sadistično zabijale skozi spolni organ v sečnico. Nosečnicam so z nožem parale trebuhe, trgale iz maternice nerojene otroke,« piše Božić. Nekatere »tovarišice« so moške in ženske likvidirale tako, da so najprej vodovodno cev zabile v analno odprtino in nato skozi njo streljale. Komisarka Milja je partizanke spodbujala, da so več ženskam odrezale prsi, ki so jih posolila in nato pritiskala nazaj na amputacijske rane. Ob tem so z žičnatimi ščetkami povzročale rane na ženskih splovilih in jih nato solile. Vsak zverinski postopek je bil pospremljen z javnim odobravanjem in kanibalskim navdušenjem zločincev, še piše Božić v tedniku.

Partizanski klavci so »delali« v izmenah 24 ur na dan. Ko so končali, so se pred počitkom običajno dobili ob ognju poleg grobišča in se dodatno opijali. Nekateri so že takrat znoreli. »Že pri klanju so posamezniki imeli duševne motnje oziroma tako imenovane ´jurišne napade´. Takrat so v transu morili kot po tekočem traku. Ženske klavke pa so doživljale psihomotorične napade, ki so znani pod imenom Kozara. Tedaj so v stanju obsedenosti najprej iznakazile in ubile žrtve, lizale kri in možgane, trgale s sebe obleko in javno mastrubirale,« navaja Božić.

Priča Jure je Božiću povedal, da so v nasprotju s splošnim prepričanjem, slovenski partizani povsem enakopravno sodelovali pri klanju. Za razliko od hrvaških klavcev, ki so uporabljali sekire in nože, so slovenski morili tudi z velikimi gozdarskimi žagami. Z njimi so ljudi žagali na pol, in to zelo počasi, da je žrtev dolgo trpela. »Slovenski partizani so posameznim žrtvam odsekali glave in nato z njimi, ko so končali izmeno, igrali nogomet. Poleg tega so človeške glave nabijali na kole in jih pekli nad ognjem,« piše Božić. V morijo se je vključil tudi Dubajić osebno. Hrvaške jetnike je pobijal s kamo, nožem, ki ima rezilo nabrušeno na obeh straneh. »Ob tem je pil kri iz njihovih vratnih žil in lizal kri z noža. Nekateri tovariši in tovarišice, vključno s komisarko Miljo, so lizali posoljene možgane žrtev z vrha noža. Milja je po vrsti lastnoročno izvršenih likvidacij dobivala vse bolj satansko podobo. Bila je tako krvava, da se je z njene uniforme in rok cedila kri. Škornje je imela roza barve zaradi hoje po človeških možganih, na uniformi in v lase so se ji zatikali koščki lobanjskih kosti,« je Božiću pripovedoval Jure.

Pokol Hrvatov v Kočevskem Rogu je trajal 12 dni. V tem času so se skozi gozd slišali kriti žrtev, ki so umirale v strašnih bolečinah. Številni so prosili partizane, naj jih ne mrcvarijo več, ampak jih takoj ubijejo. Večino niso uslišali. Zadnje dni so prišle minerske enote, ki so minirale jame in brezna, kjer je ležalo na tisoče trupel.

Medalje za klavce

Britanci so začeli prebežnike, ki so se pred komunisti zatekli v Avstrijo (bilo jih je okoli 220.000), izročati 18. maja. V tem času se je Tito ves čas gibal na relaciji med Zagrebom in Ljubljano. V svojih zloglasnih govorih v drugi polovici maja 1945 v Zagrebu in na sedanjem Kongresnem trgu v Ljubljani je množici dejal, da izdajalci ne bodo nikoli več gledali planin in cvetočih polj, med vrsticami je povedal, da bodo z vsemi dokončno obračunali. Takrat so vrnjene Slovence, Hrvate in Srbe že vozili v zbirna taborišča in tudi v Kočevje. To lokacijo je Titu priporočil slovenski partijski vrh, ki je skupaj s Titom po pričevanju Jureta 1. junija obiskal eno od morišč. S Titom naj bi takrat prišli Edvard Kardelj, Ivan Maček- Matija, Franc Leskošek – Luka, Aleksander Ranković, Peka Dapčević, Koča Popović in še nekateri drugi vidni funkcionarji. Bili so očitno zadovoljni, saj je kmalu prišel ukaz, da je treba likvidatorjem omogočiti 14-dnevne počitnice na Bledu. Za to je poskrbel Ivan Maček – Matija, šef slovenske OZNE, ki je imel pozdravni govor, podelil jim je tudi odlikovanja.

Po navedbah več prič, piše Božić v Hrvatskom slovu, so bili posebej pohvaljeni klavci »udarniki«, ki so likvidirali več kot 2.000 »hrvaških banditov«. Rekorder in nosilec »zlate kočevske medalje« je bil Ante Čepić, Hrvat iz Makarske, med vojno mitraljezec in član KPJ od leta 1944. Pobil naj bi 3.800 ljudi. Srebrno medaljo je za 3.000 pobitih dobil Ljubo Periša, Hrvat iz Šibenika, oficir OZNE in član KPJ od leta 1943. Po vojni se mu je zmešalo in je v Novem sadu s trofejno pištolo, s katero je pobijal tudi v Kočevskem Rogu, umoril svojo družino. Za 2.200 pobitih je »bronasto kočevsko medaljo« dobil Ado Dragić, član KPJ od leta 1943, posebne pohvale za 2.000 ubitih pa sta dobila še Ivan Bokež (v resnici Nikola Marić iz Boke Kotorske) in komisarka Milja (v resnici Milka Planinc). »Druženje kočevskih klavcev ob Blejskem jezeru se je hitro spremenilo v večdnevno nebrzdano orgijo razvrata, primitivizma in atavizma. Svetovljansko prebivalstvo in zaposleni v tem prestižnem letovišču so bili zgroženi zaradi divjanja upravičencev do polmesečnega dopusta, ki ga je osebno zaukazal in odobril balkanski krvoločnež – maršal Tito,« piše Božić. Priče se Sime Dubajića ne spomnijo, jasno pa jim je pred očmi razposajena komisarka Milja, ki je plesala po mizah blejskih kavarn in v les zabijala še vedno krvi ne dobro očiščeni nož.

Nekaznovani zločin

Zločinci in tisti, ki so zločin ukazali, niso bili nikoli kaznovani. Ovadbe, dane v zadnjih desetih letih zoper še žive posameznike, so običajno bile zavržene ali pa so končale v predalih tožilcev. Tito in partija so vedno cenili klavce, ki večinoma niso bili starejši od 25 let. Koliko jih je opravljalo umazano delo v Kočevskem Rogu, ne ve nihče. Eden od njih, Ivan Gučić, je govoril med 60 in 70, vendar jih je bilo toliko očitno samo v njegovi skupini.

Likvidacije so bile namreč kljub vsemu zahteven in naporen organizacijski podvig. Potrebno je bilo najti lokacijo, transportirati jetnike, jih zastražiti, oskrbovati likvidatorje, zakriti grobišča in uničiti dokaze, dokumenti pa pričajo, da so se partijci zelo bali, da se množičnih grobišč ne bi odkrilo in da bi še dolgo ostali zakriti. V zvezi s tem je 14. avgusta 1946 vsem okrožnim in okrajnim odsekom za notranje zadeve pisal pomočnik ministra za notranje zadeve Boris Kocijančič, oče Janeza Kocijančiča, bivšega partijca in dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Očitno je bil Kocijančič zelo dobro seznanjen s krvavo morijo ideoloških nasprotnikov, saj je podrejene opozoril, da se utegne dvigniti »med gotovimi krogi precej hrupa, ker bodo skušali z raznim pozivanjem na pieteto in humanost prevariti ljudstvo in ustvariti med njim nerazpoloženje do ljudske oblasti.« No, »gotovi krogi« so bili prej ali slej odstranjeni, morija pa dolga desetletja (razen med imigranti po svetu) zakrita. Še danes se nekateri, ki so še živi, bojijo govoriti, čeprav bi morala resnica, ki jo nasledniki komunističnega režima še vedno s prevaro prekrivajo, priti na dan. Vendar je Kočevski Rog samo ena od tragedij.

*Originalni in malo spremenjeni tekst je bil objavljen jeseni 2014 v reviji Reporter

Socialna država kot sveti gral levičarjev

13 sreda Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, javni sektor, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Branimir Štrukelj, javna uprava, javni sektor, levičarji, Skandinavija, socializem, socialna država, Thomas Piketty

Levičarji ves čas govorijo o socialni državi, ne znajo pa jasno pojasniti, kaj to sploh je. Kar je povsem razumljivo. Kakorkoli obračamo, socialna država povzroči več škode kot koristi. Samo poglejmo javno porabo skozi zgodovino: čim večja je bila iz desetletje v desetletje, tem več je bilo socialno ogroženih oziroma revnih, kar se danes bolj moderno sliši. In, kakopak, lačnih otrok. Skratka, socialna država prek raznih socialnih in drugih transferjev prerazporeja denar (ki ga s prisilo jemlje od drugih), ljudje pa postajajo vse bolj leni, neodgovorni, nesposobni in parazitski ter samo čakajo (in tudi zahtevajo), da se jih spomni mati Država, ki je za njih odgovorna, ki mora za njim skrbeti, delali kaj ali ne. S časoma postanejo tako introvertirani, da so trajno nesposobni vzeti usodo v svoje roke in poskrbeti za sebe. Od tod do konca civilizacije je samo še korak.

Vendar vse to ni dovolj, da posvečeni ne bi zahtevali še bolj razbohoten javni sektor, še več denarja od zasebnikov, še več socialne države. Ker naj bi bilo to zdaj možno, saj v Sloveniji ni več recesije, zato varčevalni ukrepi »na plečih« javnih uslužbencev niso več potrebni. Tako je poročal (socialistični) časopis Dnevnik (https://www.dnevnik.si/1042712833/slovenija/v-petih-letih-zdesetkana-drzavna-uprava-in-policija):

»Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, meni, da za ohranitev ukrepa o zmanjševanju števila zaposlenih ni več nobene potrebe. »Ukrepi za zmanjšanje zaposlovanja so bili vezani na gospodarsko krizo. Če recesije ni več, potem tudi ti ukrepi niso več potrebni,« je prepričan Štrukelj, a dvomi, da na to enako gleda tudi vlada. Glede na napoved spremembe nekaterih kratkoročnih in začasnih ukrepov v dolgoročne in sistemske, se mu zdi precej verjetno, da bo vlada poskušala med slednje uvrstiti tudi zmanjševanje zaposlovanja. »To bi bil napad na socialno državo in blaginjo ljudi, na to pa ne moremo pristati,« opozarja Štrukelj.«

Torej, če prav razumem Štruklja, ki je tudi šef učiteljskega sindikata, bi zmanjševanje zaposlenih v javnem sektorju pomenilo »napad na socialno državo in blaginjo ljudi«. Koga misli? Napad na blaginjo ljudi pomeni ravno vztrajanje pri obsežnem javnem sektorju, subvencijah in raznih transferjih, nikakor pa to ni napad na socialno državo in blaginjo, kakršno imajo v mislih v javnem sektorju. Kot da ne bi vedeli, kdo jih hrani, od kod sploh dobijo denar za svoje plače. Brez zasebnikov javni sektor sploh ne bi mogel preživeti, obratno pa lahko. Bi lahko učitelj ali birokrat preživela brez kmeta? Ne, mogoče dva ali tri dni. Kaj pa obratno? Seveda, kmet bi z lahkoto preživel tako brez učitelja kot brez birokrata. In zdaj Štrukelj govori o nekakšnem napadu na socialno državo. Pa sploh ne gre samo za Štruklja. Socialna država je nekaj, kar poveličujejo vsi. Poznate kakšno politično stranko, ki v svoj program Slovenije kot države blaginje ne bi vsaj enkrat vključila besedno zvezo »socialna država«? Ne? Jaz tudi ne. In zakaj? Preprosto zato, ker bi bili tisti, ki je ne bi omenili, takoj označeni za fašiste. Zagovorniki socialne države pa so anti-fašisti ali kaj?

Vse to seveda nikakor ne pomeni, da bi bili mi, ki v javnem sektorju, socialnih transferjih in vsemogočih subvencijah vidimo nekaj slabega, proti revnim ali socialno ogroženim in izrinjenim. Nikakor ne. Smo proti taki državi blaginje zato, ker je tak način reševanja uperjen ravno proti šibkejšim. Seveda, levičarji to zanikajo in dajo za zgled skandinavske države. Thomas Piketty, nekakšen Marx 21. stoletja, je v intervjuju za Jutarnji list (http://www.jutarnji.hr/thomas-piketty—bogati-se-nece-odreci-bogatstva-u-korist-pravednijeg-drustva–njih-na-to-treba-natjerati–a-najbolje-je-rjesenje-uvesti-progresivni-porez–/1226854/) na vprašanje, ali so skandinavske države tiste, ki so lahko zgled, da socialna država deluje, odgovoril: »Skandinavci so postali bogati zato, ker so med drugim promovirali socialno državo kot najbolj sprejemljiv sistem, ker so vlagali v izobraževanje, infrastrukturo.« Kot je pri socialistih običajno, ne vedo, kaj govorijo. O tem, da Švedska (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/) in Norveška (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/26/zablode-levicarjev-o-domnevnem-norveskem-socializmu/) niso bogate zaradi socializma ali socialne države, sem že pisal, zato na kratko: bogate so postale ravno zaradi kapitalizma, zaradi obsežnih liberalnih reform, ki so jih izvedle.

Kapitalizem s prostim trgom, ki ga levičarji skušajo prikazati kot hudičevo delo, kot nekakšno ekonomijo zla, se je v zgodovini izkazal kot najbolj učinkovit sistem proti revščini. Celo več. Izkazal se je tudi kot najbolj moralen, človeški in pravičen sistem.

Venezuela, obljubljena dežela Združene levice, tik pred vstopom v socializem: s prstnim odtisom do zdravil, kapitalisti bežijo iz države

11 ponedeljek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Politika

≈ Komentiraj

Značke

kapitalizem, Miha Kordiš, Nicolas Maduro, socializem, Venezuela, Združena levica

V Venezueli mora predsednik Nicolas Maduro svoje ovčke vse bolj krotiti z vojsko. Tako so namreč neučakani, da bi končno prišli v socializem. Saj se spomnite Mihe Kordiša iz Združene levice, ki je enkrat konec lanskega leta skupaj z Violeto Tomić obiskal Venezuelo, po prihodu v Slovenijo nazaj pa razlagal, da ta država ni v krizi zaradi socializma, ampak zato, ker je še vedno v kapitalizmu (http://www.casnik.si/index.php/2015/01/07/j-simac-finance-s-predsedniskim-letalom-v-venezuelo-tako-potuje-zdruzena-levica/).

No, Maduro se je v petih mesecih resnično potrudil, da bi ta prehod čim bolj pospešil. Trgovske police so vse bolj prazne, pri nakupu otroških plenic se moraš dokazati z nekaj dokumenti (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/), zdaj pa je prišel čas, ko delajo zadnje korake: letna inflacija bo letos 150-odstotna (Koga briga denar, a ne? Socializem bo brez njega!), distribucija hrane je nacionalizirana (Tega pa res ne bomo prepuščali zasebnikom.), 8-urni dnevni delovni čas bodo spremenili v 6-urnega (To je samo prvi korak. V socializmu je namreč človek dela osvobojen.), Venezuelo je že zapustil eden največjih zaposlovalcev v državi in zanesljivi izplačevalec plač General Motors, tik pred odhodom je ford, ki je ustavil proizvodnjo, saj Venezuelci niso imeli dolarjev za uvoz rezervnih delov (Ford bo zdaj avtomobile prodajal samo še za dolarjev, če mu tega Maduro ne bo pustil, gredo ven iz države: http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-05-08/ford-to-sell-venezuelan-cars-in-greenbacks-in-slow-dollarization), proizvodnjo pa zmanjšujeta toyota in Chrysler. Tako so se v Venezueli precej na hitro znebili hudobnih kapitalistov, ki so grdo izkoriščali Venezuelce. Pa kaj, če ne bo več dela. Zaposlili se bodo v javnem sektorju. Maduro je namreč obljubil povečanje zaposlenih v državni upravi in zvišanje njihovih plač za 30 odstotkov (http://www.reporter.si/svet/maduro-bo-povsem-nacionaliziral-preskrbo-s-hrano/52161).

Ker gredo tamkajšnjim levičarjem zelo v nos tudi farmacevtske korporacije, ki nikakor ne razumejo, da bi morale zdravila zastonj deliti naokoli ali jih vsaj dati Madurovi vladi, ki bi jih prodajala naprej (in ob tem kaj zaslužila, če v zadnjem času že z nafto ne), odhajajo tudi farmacevti, potrebo po njihovih zdravilih s posebnega spiska pa bo mogoče dobiti samo tako, da svojo istovetnost dokažeš s prstnim odtisom (https://www.wsws.org/en/articles/2015/05/11/vene-m11.html). Tako bo vse prav kmalu pod državnim nadzorom. In vse bo v najlepšem (socialističnem) redu.

Skratka, Venezuelci so tik pred vstopom v socialistični raj, saj v tem hipu na zelo izviren način obračunavajo z ostanki reakcionarnih in neoliberalnih kapitalističnih sil, ki hitro bežijo iz te priobalne države v Južni Ameriki.

Kaj imajo skupnega Luka Mesec, Janez Markeš in Jože P. Damjan?

11 ponedeljek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Delo, demokratični socializem, Janez Markeš, Jože P. Damjan, kapitalizem, Luka Mesec, Mladina, neoliberalizem, povojni poboji

Navajeni smo, da neumnosti trosi šef Združene levice, apologet marksizma in kaviar levičar Luka Mesec, ki so ga blondinke z nacionalne televizije in socialisti iz Mladine povzdignili v »celebrity«. Njegov govor ob komunističnem »dnevu zmage« na Sabotinu je že ena takih norosti (https://www.facebook.com/mesec.luka/posts/1576286865993697:0), češ kako smo lahko nesrečni, da imamo po osamosvojitvi Slovenije tržno gospodarstvo, da z zavistjo spremljamo napredne države, kot sta denimo Venezuela ali Severna Koreja, kjer letajo čebelice in cvetijo rožice. Ali kot je rekel o »pravičnem« družbenem redu, ki ga je po 9. maju 1945 vzpostavila partija:

»Brez socialne revolucije bi po drugi svetovni vojni, tako kot po prvi, dobili nov zemljevid sveta, stari red pa bi se z vsemi svojimi nepravičnostmi vrnil. Brez socialne revolucije bi se po vojni še enkrat vrnil stari, umazani kapitalizem s 14 urnim delavnikom, otroškim delom in brezpravnim proletariatom. Samo zato, ker so med vojno po celem svetu vodilno vlogo prevzela osvobodilna gibanja, kakršna je bila naša OF, se je povojna zgodovina pisala bistveno drugače.«

A glej zlomka, ni minilo dva dni, ko je duh Meščeve misli povzelo »prvo pero« Sobotne priloge v Delu, ki sliši na ime Janez Markeš. Nekaterim so njegova branja v zabavo, saj jih že navsezgodaj nasmeji, ampak tokrat prekosil samega sebe. Eden tistih odlomkov (http://www.delo.si/sobotna/v-ekonomiji-zla.html), ki bo zagotovo šel v anale in ki bi ga, ne da bi za trenutek trenili z očesom, objavili tudi v najbolj svinčenih komunističnih časih, gre takole: »Razlikovati bi se morali v tem, kako daleč dopustimo tovrstno infekcijo zla. Povojno večdesetletno obdobje, v katerem je kot družbeni koncept zmagala socialna demokracija in so se utrdile temeljne človekove pravice, je trajal presenetljivo dolgo. Neravnovesje po padcu berlinskega zidu, islamski fundamentalizem in podivjanost kapitala, ki je mobiliziral Kitajsko in Daljni vzhod, bodo spet zahtevali davek in nanj bi v ekonomiji zla morali biti pripravljeni.«

O tej Markeševo mojstrovini je pisal na svojem blogu Žiga Turk (http://blog.zturk.com/2015/05/utrjevanje-utrjenih.html), ki mu je treba tokrat priznati resnično žrtev, da se je sploh lotil branja in prebral nekaj »kilometrov« neumnosti, ki je časopis delo dokončno utrdilo za socialističen medij. Pozoren bralec je zagotovo opazil neverjetno podobnost med tekstoma, bistvo pa gre nekako takole. Kapitalizem je ekonomija zla, kjer vladajo hudobni lastniki kapitala, ki jim gre po glavi samo to, kako bi čim bolj izkoristili delavce. Tem ljudem, seveda so brez kančka socialne pravičnosti, pomagajo elite, ki so v službi kapitala, ki želijo družbo polarizirati, ki uničujejo okolje, ki so povzročile globalno segrevanje in podobno. Gre za prosto-tržne talibane, ki zahtevajo prosti trg, da bi s slabo plačanim delom zasužnjili delavce. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da tako razmišlja odrasel človek v 21. stoletju.

Ampak kot da to še ni dovolj, podobne, čeprav v milejši obliki, misli spreletavajo tudi nekoč mlado ekonomista Jožeta P. Damjana, ki v tekstu z naslovom »Za novo družbeno pogodbo in popravljeno razmerje med kapitalom in delom« (http://damijan.org/2015/05/05/problem-nizkih-plac-in-kako-jih-popraviti/) podobno kot Mesec in Markeš trdi, da »potrebujemo izgubljeno socialno in ekonomsko stabilnost, kakršno so v razvitih državah že imeli do sredine 70. let.« Hm, trije različni avtorji, ki se imajo za intelektualce, so v razmiku petih dni ugotovili, da se je treba vrniti v preteklost, v zlata leta kapitalizma na eni in socializma na drugi strani, neoliberalizem pa je hudičevo delo.

Neoliberalizem je sicer pojem, ki se je začel »kot psovka« uporabljati pred 30 leti, v resnici pa je nastal že med obema svetovnima vojnama. Bil je to čas, ko je državna potrošnja v razvitih državah narasla iz 13 odstotkov BDP leta 1913 na 23,8 odstotka leta 1937 (do leta 1970 skoraj ni presegla 30 odstotkov). To sta podrobneje opisala profesorja Univerze Cambridge Vito Tanzi in Ludger Schuknecht (Public Spending in the 20th Century: http://assets.cambridge.org/97805216/62918/sample/9780521662918wsn01.pdf), o tem sem tudi že pisal: (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/). Torej, v letih socialnega kapitalizma, o katerem piše Damjan, je bila javna poraba v razvitih državah med 20 in 30 odstotki, državni intervencionizem pa minimalen. Danes imajo te države javno porabo vse po vrsti nad 40 odstotki, regulirano pa je praktično vse. In če danes svetu vlada nebrzdani neoliberalizem, kako imenovati obdobje »socialnega kapitalizma«? King size neoliberalizem?

In kako je bilo v letih samoupravnega socializma, po katerem se kolca Mescu in Markešu? Najboljše je, da si o tem levičarskem mitu preberete naslednje: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Ob 116. letnici rojstva Friedricha Hayeka

08 petek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

avstrijska ekonomska šola, Friedrich Hayek, liberalizem

Ne mislim vas moriti, ampak na današnji dan, se pravi 8. maja 1899, se je pred 116 leti na Dunaju rodil Friedrich Hayek (http://en.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Hayek), po katerem je imenovan blog, ki ga berete. Ena najbolj pronicljivih je bila njegova izjava, če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti (http://hayekcenter.org/). To še kako velja danes.

Ker ga vedno citiramo in nekako nadaljujemo njegovo izročilo, samo nekaj njegovih citatov.

„All economic activity is carried out through time. Every individual economic process occupies a certain time, and all linkages between economic processes necessarily involve longer or shorter periods of time.“

„The attack on economics sprang rather from a dislike of the application of scientific methods to the investigation of social problems. The existence of a body of reasoning which prevented people from following their first impulsive reactions, and which compelled them to balance indirect effects, which could be seen only by exercising the intellect, against intense feeling caused by the direct observation of concrete suffering, then as now, occasioned intense resentment.“

„Conservatism, though a necessary element in any stable society, is not a social program; in its paternalistic, nationalistic and power adoring tendencies it is often closer to socialism than true liberalism; and with its traditionalistic, anti-intellectual, and often mystical propensities it will never, except in short periods of disillusionment, appeal to the young and all those others who believe that some changes are desirable if this world is to become a better place.“

„The picture of man as a being who, thanks to his reason, can rise above the values of his civilization, in order to judge it from the outside or from a higher point of view, is an illusion. It simply must be understood that reason itself is part of civilization. … Sudden complete reconstruction of the whole is not possible at any stage of the process, because we must always use the material that is available, and which itself is the integrated product of a process of evolution.“

“The argument for liberty is not an argument against organization, which is one of the most powerful tools human reason can employ, but an argument against all exclusive, privileged, monopolistic organization, against the use of coercion to prevent others from doing better.”

“Fascism is the stage reached after communism has proved an illusion.”

“The curious task of economics is to demonstrate to men how little they really know about what they imagine the can design.”

“Freedom to order our own conduct in the sphere where material circumstances force a choice upon us, and responsibility for the arrangement of our own life according to our own conscience, is the air in which alone moral sense grows and in which moral values are daily recreated in the free decision of the individual. Responsibility, not to a superior, but to one’s own conscience, the awareness of a duty not exacted by compulsion, the necessity to decide which of the things one values are to be sacrificed to others, and to bear the consequences of one’s own decision, are the very essence of any morals which deserve the name.”

“The chief difference [between totalitarian and free countries] is that only the totalitarians appear clearly to know how they want to achieve that result, while the free world has only its past achievements to show, being by its very nature unable to offer any detailed “plan” for further growth.”

“One need not be a prophet to be aware of impending dangers. An accidental combination of experience and interest will often reveal events to one man under aspects which few yet see.”

Kako Združena levica predlaga rasistične ukrepe

07 Četrtek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Facebook, levičarji, Marcel Štefančič jr., Margaret Thatcher, minimalna, neoliberalizem, rasizem, socializem, Walmart, ZDA, Združena levica

Ko takole prebiram modrosti sindikatov in kaviar levičarjev, kjer ima Združena levica še posebno vlogo, se nikakor ne morem načuditi, da vsak dan izvem kaj novega, kaj takega, kar mi kot zagovorniku hudobnega darvinistično-thatcherjanskega neoliberalizma nikoli ne bi padlo na pamet. Njihove razlage makroekonomskih kazalcev ali fiskalne politike me vedno naučijo nekaj novega, odprejo mi nek nov, vzporeden svet, ki se ga skoraj nisem zavedal, ali perspektivo, ki sem jo dojemal na nek drug način. Skratka, ko jih tako poslušam, me včasih kar prime, da bi z gnusom zavrgel svoja kapitalistična, imperialistična in nazadnjaška stališča, ki gredo v smeri individualizma in svobode. Kako vendar ne spregledam, da je kolektivizem prava pot, da socialisti odpirajo oči delavskemu razredu, ki se vse bolj upirajo sprevrženi buržoaziji, lastnikom kapitala. Kdo bi se lahko uprl rajskemu vrtu, kjer je vse naše, kjer za bankomat ne potrebuješ PIN kode, kjer se ničesar ne dela, kjer počivaš lahko toliko časa, kot hočeš, kjer ti niti misliti in razmišljati ni treba.

Ampak ker še nismo tam, ker še nismo v čudežni deželi, nismo niti na polovici poti, se je treba vsak dan znova boriti proti kapitalizmu. »Kapitalizem ne more imeti človeškega obraza,« je naslovna fotografija na Facebook profilu Združene levice, teksti, pravi biseri vam pravim, imajo izbran besednjak. In ker sem radoveden, sem in tja pokukam k njim. Naslov, ki me je tokrat pritegnil (https://www.facebook.com/zdruzenalevica?fref=ts), se glasi: »Presežimo kapitalizem, redefinirajmo minimalno plačo!« Seveda gre za podporo redefiniranju pojma minimalne plače, kar zahtevajo sindikati in sem o tem že pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/31/sindikalisticna-obsedenost-z-minimalno-placo/. Vendar bi šli »združeni levičarji« še korak dlje. Menijo sicer, da je predlog sindikatov dober, vendar ne dovolj, saj bi morali iz minimalne plače izvzeti prav vse dodatke tako, da bi res lahko govorili o čisti minimalni plači. Vendar se, bojeviti kot so, ne smejo ustaviti na tej točki in se zadovoljiti z drobtinicami, ki jih kapitalisti – ki jim gre izključno zato, da izkoriščajo delavce – mečejo z mize. Takole so zapisali: »Za resnično pošteno plačilo po delu moramo kot družba preseči odnose mezdnega izkoriščanja v gospodarstvu. Da pa bi to dosegli je potrebno zavreči kapitalistični trg in vzpostaviti demokratično koordinirano gospodarstvo, ki bo proizvajalo za potrebe delovnih ljudi, ne pa za profite peščice kapitalistov in menedžerjev. Potrebno je, skratka, preseči kapitalizem – z demokratičnim socializmom.« Besednjak vas najbrž spomni na nek drug čas, kako pa vse to deluje v Venezueli, najbolj socialistični državi na svetu, si lahko preberete tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/), nove napovedane ukrepe Mandure, da bi postali še bolj socialistični, tukaj (http://www.reporter.si/svet/manduro-bo-povsem-nacionaliziral-preskrbo-s-hrano/52161), kaj se dogaja v Angliji, kjer je pred tremi desetletji strašila kapitalistična princesa zla, se pravi Margaret Thatcher, pa tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/).

Skratka, vse je treba narediti, da se na poti v boljši socialistični jutri delavcem vsaj malo olajša življenje, in sicer z minimalno plačo. Seveda levičarji pri tem zamolčijo, da so minimalno plačo izumili rasisti, da bi demografsko manjšino pahnili v še večjo bedo (http://www.forbes.com/sites/carriesheffield/2014/04/29/on-the-historically-racist-motivations-behind-minimum-wage/). Torej instrument minimalne plače je instrument rasistov. Poglejmo. Leta 1925 so v Britanski Kolumbiji v Kanadi sprejeli zakon o minimalni plači. Zakaj? Da izrinejo in se znebijo poceni japonskih delavcev v industriji. Podobno so minimalno plačo sprejeli v Avstraliji. Zakaj? Da zaščitijo standard avstralskih belcev in se znebijo kitajskih delavcev, ki so bili pripravljeni delati za manj denarja. Enako je bilo v obdobju apartheida v Južni Afriki. Zakaj? Da so na delovnih mestih ločili bele in temnopolte delavce. Podobno je bilo v ZDA.

In naprej. Vrli slovenski socialisti imajo veliko povedati čez velike korporacije, predvsem trgovske, kjer je delavec ponižan in izkoriščan do onemoglosti, hkrati pa potrošniku onemogočajo svobodno izbiro. Marcel Štefančič jr., voditelj Studia city na nacionalni televiziji in avtor knjige »Kdor prej umre, bo dlje mrtev«, ki je pravzaprav kritika neoliberalizma, se je pred meseci v intervjuju za Nedeljski dnevnik takole spraševal: »Kakšne možnosti pa imaš, ko se na istem trgu znajdeš z multinacionalko a la Walmart? Nikakršnih. In kakšno svobodo imaš? Nikakršne.« Ampak, ne boste verjeli, pred desetimi leti je bil prav Walmart, največji zasebni delodajalec v ZDA, tisti, ki je najbolj glasno podprl minimalno plačo. In se tako znebil konkurence. Kot velika trgovska veriga z velikim kapitalskim zaledjem je finančno zmogla dvig, manjši konkurenti na trgu pa ne. Povedano drugače. Neoliberalec je poslušal sočutnega levičarja, ga ubogal, sprejel njegov predlog, ko pa se je izkazalo, da se je brezposelnost povečala in da je mogočni Walmart pometel s konkurenco, je bil spet kriv – neoliberalizem. To je tudi način delovanja kaviar levičarjev, o minimalni plači in njenih škodljivih učinkih pa sem pisal že toliko, da na tem mestu ne bi več ponavljal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/).

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...