Česa pri konceptu svobode govora Robert Golob in Dominika Švarc Pipan ne razumeta

Značke

Dominika Švarc Pipan, LGBT, migracije, postmodernizem, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Vlada RS

Sodobne države (tudi samostojna Slovenija), ki se imajo za demokratične, so bile ustanovljene ob predpostavki svobode govora. Koncept svobode izražanja in razširjanja mnenj kot absolutne pravice vsakega posameznika je bil nekaj samoumevnega, nekaj, o čemer se ni razpravljalo ali vanj dvomilo. Do zadnjih nekaj let, ko je postmodernistična levica idejo svobode govora sprevrgla v nekaj, kar to ni.

Najprej so se začele razprave, da je svoboda govora omejena. Ravno v tej povezavi jo zadnje čase omenjajo. Najpogosteje je slišati stavek: »Sovražni govor ni svoboda govora.« Od tod najbrž tudi ideja ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan, da je »možno hkrati podpirati svobodo govora in obsojati sovražni govor«. In da sta to dva različna koncepta. Nista. Upam, če uporabim besede ministrice, da tega ni težko razumeti.

Svoboda govora je temeljna človekova svoboščina, kar pomeni, da je neposredno izvršljiva in absolutna. Brez bojazni pred cenzuro in grožnjami državnega represivnega aparata nam omogoča, da lahko izrazimo svoje mnenje. Svoboda govora zajema kakršenkoli govor: glasen, sovražen, prijazen, žaljiv, ljubezenski. Je celota. Čim želimo nek del izločiti, to ni več svoboda govora, niti ni več temeljna človekova svoboščina, ampak postane metodično in regulativno pogojevanje svobodne volje in mnenj. To pomeni, da nekdo (cenzor ali koordinator) opravlja delo avtorizacije mnenj in stališč, subjektivno določa, kaj je sprejemljivo (običajno za oblast) in kaj ni. V tem trenutku svoboda govora ne zajema več vseh mnenj in stališč, temveč se z njenim omejevanjem skuša doseči, da nekatera mnenja ne samo, da ne morejo obstajati več, ampak ne obstajajo več.

Tako imenovani sovražni govor ni pravni pojem, kot izraz obstaja nekaj več kot pol stoletja, izmislili so si ga, da bi omejili negativna stališča in mnenja o postmodernističnih vrednotah. Če koga užalimo ali prizadenemo, je to del svobode govora. Če je kdo užaljen, poišče pravico v civilni tožbi na sodišču. Zelo nevarno je, da omejevanje svobode govora postane del kaznivega dejanja. Prvič, ´sovražnega govora´ ni mogoče objektivno opredeliti; to lahko nekdo stori le po svoji podobi in percepciji, le tako, da si nekdo misli, da je nekaj sovražni govor, čeprav za drugega ni. Drugič, opredeljevanje, kaj je ˙sovražni govor´, prej ali slej pripelje do zlorabe (oblasti).

Svoboda govora pomeni, da lahko človek svobodno govori brez omejitev. Omejitve so lahko zgolj v njem samem, kar je individualno ter stvar kulture in omike; omejitve nikakor ne smejo biti stvar oblasti. Čim jih enkrat začne postavljati, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo ustava, da imamo svobodo govora. Svoboda govora preneha obstajati v trenutku, ko z opredelitvami, kaj je sovražni govor, začnemo določati njene meje. In ravno to zdaj počne Golobova vlada – skušala bo omejiti izražanje ljudi, podajanje mnenj. Ravno zato moramo braniti svobodo govora z vsemi razpoložljivimi sredstvi, sovražni govor, karkoli pač to pomeni, pa sprejeti kot stranski učinek (čeprav ima, denimo, aspirin tudi slabe stranke učinke, ima preveč dobrih stvari, ki odtehtajo negativne učinke) pravice, ki je bila bistvenega pomena za napredek človeštva. Če tega ne moremo sprejeti, potem si te pravice, pravice svobode govora, ne zaslužimo, svobodo pa prepustimo v roke ljudi, da si politično korektnim in ´in´ pojmom, kot je sovražni govor, manipulirajo z nami in nas nadzorujejo.

Polje presoje, katere ideje, teorije, besede in besedne zveze so ´sovražni govor´ je nevarno raztegljiv. Glede na ideološko naravnanost te vlade, bodo pod to ´streho´ tudi mnenja, ki so ´sovražna´ do splava, istospolnih porok, homoseksualnosti, ideologije spola ali ilegalnih migracij. Kar je zelo nevarno za svobodo, ker se beseda ´sovraštvo´, izkorišča v ideološke namene. Danes je postala sopomenka za ´fobijo´, z njo je opredeljena vsaka kritika migracij in LGBT agende. Če rečeš » ne maram gejev«, si označen za homofoba. Če rečeš, »sovražim ilegalne migracije«, si označen za ksenofoba. Po drugi strani je povsem zaželeno, da ´sovražiš´ desničarje, cerkev, domobrance ali nuklearno družino. Kakopak, mnenje, ki ga imamo in ga zagovarjamo, ni ´sovražno´, nasprotno stališče je. V tistem trenutku postane ´sovraštvo´ povsem sprejemljivo. Dovolj je, da nekoga označimo za zlobnega desničarja ali kapitalista in levica s sovraštvom nima več težav.  Sovraštvo obstaja predvsem na levici, tisti, ki bi zdaj opredeljevala ´sovražni govor´. Na progresivni strani prevladuje mnenje, da bodo s cenzuro in obsojanjem pregnali sovraštvo, pohlep, seksizem in diskriminacijo, mogoče kar vse tegobe sveta vključno s slabim vremenom in boleznimi. Pri čemer ne razumejo, da je sovraštvo čustvo, ki je del človekove narave. Zato moramo boj proti ´sovražnemu govoru´ razumeti tudi kot boj proti človekove naravi. Ampak z regulativo zagotovo ne bomo poskrbeli, da bodo čustva, ki nas delajo človeške in človečne, izginila. To je zgolj praktičen način za nadzor nad svobodo izražanja.

Svoboda govora torej je ali je ni. Ni nekaj vmes, ne more biti ločena od različnega govora z različnimi pridevniki. Če podpiraš svobodo govora, podpiraš tudi tako imenovani ´sovražni govor´, karkoli pač to pomeni. In obratno. Če si proti ´sovražnemu govoru´, si tudi proti svobodi govora kot temeljne in univerzalne človekove svoboščine.

Ja, Dominika Švarc Pipan, »tega res ne bi smelo biti tako težko razumeti«.

Dnevnikova novinarka pravi, da je »utemeljitve rasizma« (skrajne) desnice »enostavno ovreči«; tukaj je nekaj primerov razkrinkanega in ovrženega rasizma

Značke

cesta, desnica, Dnevnik, George Floyd, golf, mleko, progresivnost, rasizem, seksizem, spalnica, supremacizem, Tanja Lesničar Pučko, Titanie McGrath

»V čem je problem skrajne desnice? V tem, da svojih stališč ne more razumsko utemeljiti. Njene ‘utemeljitve’ rasizma, seksizma, zanikanja človekovih in demokratičnih pravic so tako kilave, tako enostavno jih je ovreči s splošnim znanjem, univerzalno humanostjo in vsakomur dostopnimi informacijami, da jih ne more prodati kot resnico. Zato jih vsiljuje s silo. Sila je govorica, ki nastopi tam, kjer demokracija nima državljanstva.« (Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 27. oktobra 2022)

Toliko, da veste, da je (skrajna) desnica rasistična in seksistična, ne zna utemeljiti svojega početja. Zato imajo ljudje, kot je Dnevnikova novinarka in cela vrsta progresivnih ´intelektualcev´ lahko nalogo, da »s splošnim znanjem, univerzalno humanostjo in vsakomur dostopnimi informacijami« ovržejo njihove poglede na svet. Čudno je le, da se zatekajo k omejevanju svobode govora, če lahko javnost brez večjega truda prepričajo v svoj prav. Dve ali tri besede Lesničar Pučkove in ljudje bodo spoznali resnico.

Da bomo vedeli, o čem govorimo, si oglejmo nekaj primerov, kjer mora vsak človek s »splošnim znanjem« prepoznati rasizem in seksizem. Da ne bom odkrival tople vode, si bom sposodil del dolgega seznama »primerov rasizma« Titanie McGrath, ki je v svojih razmišljanjih zelo podobna Dnevnikovi novinarki, saj si kot »pogumna aktivistka za socialno pravičnost«, kot opisuje sebe, »neumorno prizadeva razkrinkati vse rasistične elemente v naši družbi«. In argumenti so tako ´tehtni´, da (skrajna) desnica resnično ostane odprtih ust in brez besed.

Here we go!

Spalnica

Če spalnico, kjer spita starša, poimenujemo »glavna spalnica« v stanovanju«,je to rasistično, saj spominja na odnos med gospodarjem in sužnjem na plantažah.

Šah

Šah je, brez kančka dvoma (kdo zdravorazumsko razmišlja, a ne Lesničar Pučkova) rasistična igra, saj imajo bele figure prednost pred črnimi. Toda šah je tudi seksističen: ključna figura je kralj, ne kraljica.

Klimatska naprava

Ko smo že pri seksizmu, ki ga omenja tudi Dnevnikova novinarka, klimatska naprava predstavlja seksizem. In to namenoma, saj naj bi bili »sistemi za nadzor klime v pisarnah zasnovani za hitrost presnove in telesno temperaturo 40-letnega moškega, zaradi česar sodelavke zebe«.

Mleko

Mleko je simbol belega supremacizma. Zakaj? Ker so na nekem srečanju leta 2017 »beli nacionalisti« pili mleko.

Ploskanje

Ploskanje izraža socialno izključevanje; predvsem tistih, ki ne morejo ploskati. Zato socialni pravičneži priporočajo »znakovno ploskanje«.

Matematika

Matematika se »napačno dojema kot nevtralen prostor zunaj dosega strukturnega rasizma in nacionalnih zgodovin« in je »spomenik beli nadvladi«.

Tišina belcev

Ko so šli črnci v primeru smrti kariernega kriminalca Georga Floyda na ulice, je bila večina belcev tiho. To je bil očiten primer rasizma.

Semafor

Semafor je rasističen, ker je narisan pešec na lučeh bel.

Rasistični so še golf, ceste, Jezus, riž, medicinske sestre, maslo, zobna pasta, biološki seks, kolesarstvo, podeželje, sol, potresi, konjske dirke, prijaznost, botanika, ženske. In tako naprej in tako naprej. McGrathova je z ´zdravo progresivno pametjo´ odkrila vsaj 120 primerov, kot bi rekla Lesničar Pučkova, s strani (skrajne) desnice utemeljenega rasizma in seksizma. Ampak ne skrbite, ta rasizem je tako ´kilav´, da se s splošnim znanjem in univerzalno humanostjo enostavno ovrže.

V boju proti ´sovražnemu govoru´ visok državni uradnik napoveduje »energično ukrepanje proti članom opozicije, vse do in vključno z ubijanjem«

Značke

AfD, Bavarska, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Thomas Haldenwang, Vlada RS

Dva dni sta minila od domnevnega incidenta na Bavarskem dvoru v Ljubljani (ko naj bi bila napadena Nika Kovač iz Inštituta 8. marec) in Robert Golob je že napovedal, da bo vlada ustanovila posebno skupino s koordinatorjem za preprečevanje sovražnega govora.

Predsednik vlade je danes dejal: »Naloga posebne skupine bo, da na podlagi pozitivnih praks iz tujine najdemo načine, kako sovražni govor izženemo iz vseh komunikacijskih kanalov in platform.«

Glede na to, da se Golob pogosto ozira po levičarski nemški vladi (ideja, da bo pač treba zaradi energetske krize nekatera podjetja prek zime zapreti) in jo očitno ima za primer pozitivne prakse, ne gre dvomiti, da bo tudi tokrat tako.

Nemške obveščevalne službe lahko že danes brez nalogov prisluškujejo domoljubni stranki AfD (na Bavarskem je to zelo sporno početje obveščevalcem prepovedalo sodišče), na zaslišanju šefov nemških obveščevalnih služb pa je Thomas Haldenwang, predsednik Zveznega urada za zaščito ustave, šel še korak dlje.

Napovedal je, da bo več opazovanja opozicije, predvsem glede širjenja teorij zarot, sovraštva in dezinformacije (inflacija). Če bo potrebno, pravi, bodo kakega člana opozicije tudi ubili. »In to morebiti tudi energično ukrepanje proti članom opozicije, vse do in vključno z ubijanjem, se zdi možno,« je dejal Thomas Haldenwang.

Epilog šokiranih aktivistov, ki so se prilepili na tla muzeja, kustosi pa so jih tam pustili čez noč – v prilepljeni roki so se eko bedaku naredili krvni strdki

Značke

aktivisti, Autostadt, ekoteroristi, Gianluca Grimaldi, Kiel, podnebne spremembe, protest, Scientist Rebellion, Volkswagen, Wolfsburg

Pisal sem, da se je v sredo, 19. oktobra, devet levičarskih aktivistov iz skupine Scientist Rebellion prilepilo na tla Autostadta, muzeja in salona avtomobilov, nasproti glavne Volkswagnove tovarne v Wolfsburgu.

Njihova akcija ni imela pričakovanega učinka, saj so jih kustosi čez noč pustili prilepljene na tla ter izklopili ogrevanje in elektriko. Naslednji dan so poklicali policijo, da je aktivisti aretirala.

Vsaj za eko bedaka (Gianluca Grimalda z ‘Inštituta za svetovne ekonomske študije v Kielu). Poiskati je moral zdravniško pomoč. Njegova roka je zaradi nepremičnosti otekla in po besedah ​​zdravnikov so se v roki naredili ´potencialno usodni´ krvni strdki. Zdaj za svoje poslabšano zdravstveno stanje krivi osebje muzeja, ker ni ustreglo njihovim zahtevam.

Eden od uporabnikov Twitterja je komentiral: »Želeli so dekarbonizacijo, zato se je osebje čutilo prisiljeno izklopiti ogrevanje. Dokaz, da so situacijo vzeli resno.«

Tovariš Golob, potrebujemo davek na brezposelnost, ne na premoženje

Značke

Astrid Linfgren, brezposelnost, davek, davek na nepremičnine, davek na premoženje, EU, nepremičnine, obdavčitev, robert golob, RTV prispevek, Slovenija, stanovanja, Vlada RS, Švedska

Politično nekorektno, a resnično. Vlada bi morala uvesti davek na brezposelnost. To bi brezposelne spodbudilo, da si poiščejo delo. Cena dela bi sprva sicer padla, a bi dolgoročno vse skupaj blagodejno vplivalo na gospodarstvo. Ali kot piše v malce starejšem zapisu bloger Šimun: »Stališče o upravičenosti pomoči brezposelnim izhaja iz nepoznavanja osnov ekonomije. Zdi se, da je pravilen postopek obraten: brezposelnost bi morala biti obdavčena.« Ampak gremo lepo po vrsti.

»Povedali smo, da bomo zmanjševali prispevne stopnje, davčne stopnje iz dela, in povečevali davčne stopnje iz premoženja,« je nadaljeval Golob in dodal, da govori o »vsem premoženju, ne zgolj o nepremičninah.« (MMC, 24. oktober 2022)

V odgovoru na poslansko vprašanje je predsednik vlade Robert Golob torej napovedal davčno reformo, ki ne bo obdavčila samo nepremičnine, ampak tudi celotno premoženje davčnega zavezanca.

Lahko ste prepričani, da večina Slovencev to podpira. To je presenetljivo, ker v več kot 80 odstotkov naseljenih nepremičnin (stanovanj) živijo njihovi lastniki (po tem smo Slovenci nad povprečjem EU in celo blizu svetovnega vrha), se pravi potencialni plačniki davka na nepremičnine (premoženje). Presenetljivo zato, ker v tem trenutku še ni popolnoma jasno, ali bo iz obdavčitve izvzeta nepremičnina (tako imenovana »prva nepremičnina«), v kateri živi lastnik. Gotovo je le, da bo Golobova vlada v davčno reformo zajela celotno premoženje. Kar pomeni, da bodo z davkom kaznovali ljudi, ki imajo lastnino in ljudi, ki investirajo, da povečajo svoje premoženje. Posledično to pomeni, da se ljudem ne bo splačalo več varčevati, ampak jih bo nov davek spodbudil, da prihodke sproti zapravijo in se potem priključijo na vlad socialnih dodatkov.

Predstavljate si dva moža. Recimo, da sta to Marjan in Tone. Imata lastniško stanovanje, relativno dobro zaslužita, na leto vsak privarčuje 5.000 evrov. Marjan rad potuje, si ogleduje svet, zato prihranke porabi za potovanja. Tone ne mara potovanj, zato s prihranki kupuje umetniška dela. Tako je z leta v leto. Lepega dve vlada napove davčno reformo, s katero bo obdavčila premoženje. Marjana novi davki ne prizadenejo. S prihranki si ni povečal premoženja, ker jih sproti zapravi za potovanja. Za razliko od Toneta, ki mu grozi, da bo izgubil premoženje. Za nakup umetniških del je v desetih letih porabil 50.000 evrov. Petina del je izgubila vrednost, ker se avtorji niso proslavili, trem petinam se vrednost ni spremenila, petini se je vrednost povečala, saj so slikarji postali slavni. Umetnostni zgodovinar je njegovo zbirko ocenil na 500.000 evrov. In če bo davek na premoženje 1-odstoten, bo moral vsako leto za zbirko umetniških del državi odšteti 5.000 evrov. Kar pomeni, da bo vse prihranke namenil za davek, novih umetnin pa ne bo mogel več kupovati. Če se bo medtem vrednost njegove zbirke še povečala, tudi njegovi letni prihranki ne bodo več zadostovali za plačilo davka na premoženje. Na koncu bo moral Tone prodajati umetnine, da bo lahko plačal davek. Kaznovan bo zato, ker je povečal svoje (zasebno) premoženje.

Podobno bi moralo biti z brezposelnostjo. Če lahko z davkom kaznujemo ljudi, ki povečujejo svoje premoženje in imajo več lastnine, ker so pač investirali in prihrankov niso porabili za potovanja (ali dobro počutje trebuha), bi morali kaznovati ljudi, ki ne delajo, pa bi lahko.

Večina Slovencev je do brezposelnih sočutna. Še posebej do tistih, ki so glasni. Med njimi je veliko šolanih umetnikov in drugih kulturnikov, največ je družboslovcev, ki bi radi odlično plačano in natanko tisto delo, za katero so opravili izobraževanje. Prava groza, res. Ljudje nasedajo in se izrekajo, naj jim država pomaga. Pri tem seveda ne pomislijo, da dajejo denar iz svoje denarnice. Ampak, saj veste, kar ne vidiš, ne boli. Denar gre iz njihove denarnice državi, od tam naprej do brezposelnih. Slednji ne proizvajajo ničesar, ker ničesar ne delajo. Ta odločitev je izključno njihova. Večina teh bi se lahko zaposlila, če bi sprejela katerokoli delo (na primer delo trgovca ali obiralca sadja), prav tako, če bi bila pripravljena delati za 500 ali 600 evrov na mesec. (Res je, da tukaj zadevo otežuje država z zakonsko določeno minimalno plačo, zato je treba minimalno plačo čimprej odpraviti.)

Ko se nekdo odloči, da bo brezposeln, povzroča škodo drugim, ki delajo. Ti ga morajo namreč preživljati. Ne govorim o brezposelnosti, ki je posledica trajne invalidnosti in s tem nezmožnosti za delo, govorim o brezposelnosti (in ta je v večini), ki je posledica ošabnosti in vzvišenosti izgovorov v smislu, to sem študiral ali za to sem izučen, zato mi pripada ta zaposlitev. In večina teh ima svoje lastne nepremičnine, običajno tudi podporo kakšne nevladne organizacije ali družine, zato jim ni treba sprejeti nobene zaposlitve ali dela. In če država že uvaja davek na (prazne) nepremičnine in premoženje, da bi, kot pravi, ljudi spodbudila, da bi z premoženjem nekaj naredili (ironija je, da je davek na nepremičnino, pri katerem ljudje ne morejo narediti ničesar, če se cene dvignejo in s tem poveča vrednost), je smiseln tudi davek na brezposelnost; da bi brezposelne spodbudili, da bi poiskali (kakršnokoli) zaposlitev. Tako pa gre Golob ravno v nasprotno smer. Ali kot je pred skoraj pol stoletja v satiričnem eseju v Ekspressnu zapisala slavna pisateljica Astrid Lindgren, ki jo je država tako obdavčila, da ni mogla dihati: da je bolje, da živi od socialne pomoči, kot da piše knjižne uspešnice. (To politično nekorektno in povsem »neoliberalno« misel boste zelo redko prebrali v biografijah slavne pisateljice.)

Kot pri vsakem davku, gre tudi pri napovedanem davku na premoženje za socialistično idejo o pravični prerazporeditvi bogastva na podlagi enakosti in socialne pravičnosti, kjer se morajo uspešnejši in bogatejši pod grožnjo s silo »solidarizirati« z manj uspešnimi, manj podjetnimi in revnejšimi sloji.

Da ponovim, kar sem večkrat zapisal. Dobrih in pravičnih davkov (še posebej, če so progresivni) ni. So le manj škodljivi (financiranje osnovnih funkcij države: varnost, javni red in mir, razsojanje o sporih), škodljivi (razna obvezna zdravstvena in pokojninska zavarovanja) in zelo škodljivi (obvezni RTV prispevek). Davek na premoženje bo spadal med zelo škodljive davke.

Na Božičnem sejmu prepovedana prodaja krščanskih križev in enolončnic, dovoljena pa prodaja otomanske slaščice lokum

Značke

Božič, Božični sejem, imigranti, križ, Levica, lokum, migracije, migranti, Otomani, podnebje, React Nieuws, Strasbourg, Zeleni

Naslednji mesec se v Strasbourgu, francoskem mestu v Alzaciji, začne letni tradicionalni Božični sejem. Je najpomembnejša turistična prireditev v mestu in privabi več sto tisoč obiskovalcev, poroča portal React Nieuws.

Vodenje mesta je v rokah levice in Zelenih, ki so trgovcem za sejem poslali seznam »prepovedanih izdelkov«.

Božične voščilnice niso več dovoljene, ker so natisnjene na papirju in s tem »škodijo podnebju«. Tradicionalna francoska jed »tartiflette« (nekakšna enolončnica s sirom in šunko) je prepovedana, turški prigrizek »lokum« pa je dobrodošel. Skratka, pričakovana zelena neumnost.

Toda na presenečenje prav vseh se na seznamu pojavi tudi prepovedan izdelek: križ. Z drugimi besedami – krščanski križ.

A se zdi, da so se prebujeni norci z levice v Strasbourgu zmotili, ker je nastal vihar protestov. Šaljivci se na glas sprašujejo, le kaj praznujemo na Božič – rojstvo lokuma? In iz večine mestnega sveta sporočajo, da o tem »ni bilo razprave«. Zdaj bo mestni svet razpravljal, če lahko na Božičnem sejmu prodajajo križe.

Tudi če bo ta nora prepoved preklicana, je že jasno, kaj hoče levica: izbris vsake oblike evropske identitete, da bi se prilagodila novi naselitvi stare celine. V Strasbourgu se to dogaja zelo hitro: od 290.000 prebivalcev jih je zdaj že 60.000 s priseljenskim ozadjem. Imigrantska predmestja Strasbourga so razvpita prepovedana območja, kjer na primer vsako silvestrovo zažgejo na stotine avtomobilov.

Čigave interese je na dvodnevnem evropskem energetskem vrhu zastopal Robert Golob? Slovenskih zagotovo ne, saj se nekateri evropski voditelji hvalijo, da so za svoje države izpogajali ugodne izjeme

Značke

Bruselj, elektrika, energetska kriza, Evropska unija, Facebook, Madžarska, plin, RMX News, robert golob, Slovenija, Twitter, Viktor Orban, Vlada RS

»Izkupiček včerajšnje razprave je popoln. Vse, kar sta predlagala komisija in predsednik Sveta EU-ja, je bilo na koncu potrjeno. Na vseh področjih je bil narejen velik korak naprej,« so povzeli izjavo Roberta Goloba na Twitter profilu slovenske vlade.

Zanimivo, madžarski premier Viktor Orban trdi drugače. Namreč, da predlogi komisije niso bili sprejeti. Če bi bili, bi na Madžarskem tvegali prekinitev dobave plina. »Energetski predlogi Komisije so bili največja grožnja Madžarski. Če bi jih sprejeli, bi v nekaj dneh tvegali prekinitev dobave plina Madžarski. Danes smo to nevarnost uspešno preprečili. Nismo sami in uspelo nam je izpogajati pravičen dogovor,« je na Facebook profilu zapisal Orban.

Očitno je, da je Golob zelo slabo zastopal interese Slovenije. Medtem ko bo Slovenija še vedno imela najdražjo elektriko v Evropi (kljub tako imenovanemu začasnemu dinamičnemu cenovnemu koridorju za transakcije z zemeljskim plinom), si je Madžarska izpogajala izjemo majski dogovor glede naftnih sankcij Rusiji). Na zadnjem vrhu so se države članice strinjale, da omejitev cene plina v Evropi ne bo vplivala na obstoječe dolgoročne pogodbe. Če taka izjema ne bi bila določena, bi oskrba Madžarske s plinom iz Rusije čez noč postala nemogoča.

Dogovorjeno je tudi, da tudi če bo prišlo do skupne nabave plina v Evropi, ta za Madžarsko ne bo zavezujoča. Orbán je dejal, da to pomeni, da bodo Madžarski ostale odprte vse možnosti javnih naročil. »To je pomembno, ker lahko znižamo ceno energije na Madžarskem samo, če bo na madžarskem energetskem trgu na voljo več virov in več konkurence,« je zapisal Orbán, poroča RMX News.

Kustosi Porschejevega muzeja so izklopili ogrevanje, zaklenili vrata in eko bedake v lastnih iztrebkih čez noč pustili prilepljene na tleh

Značke

eko bedaki, muzej, Nemčija, Porsche, Porsche Volkswagen Autostadt, Scientist Rebellion, Volkswagen, Wolfsburg, zelena agenda

V sredo, 19. oktobra, je devet levičarskih aktivistov iz skupine Scientist Rebellion vdrlo v Autostadt, muzej in salon avtomobilov nasproti glavne Volkswagnove tovarne v Wolfsburgu. Kot to običajno počnejo, so se prilepili na tla – paviljona Porsche. Tokrat jih je čakalo presenečenje, poroča Daily Mail.

Ker očitno na nove nemške avtomobile gledajo kot na ekvivalent umetnosti muzejske kakovosti – hej, nekateri ljudje to počnejo – so se prilepili na tla paviljona Porsche Volkswagen Autostadt v Wolfsburgu v Nemčiji, da bi protestirali (podobno kot mnogi drugi eko bedaki so se iz istega razloga prilepili na tla).

Ampak fanatični privrženci zelene agende niso pričakovali takega odnosa lastnika muzeja. Po navadi se prilepijo na tla ali zid, nekdo pokliče policijo, ta posebno enoto, da jih odlepi. Potem jih aretirajo.

No, nemški delavci niso poklicali policijo. Niti nikogar, ki bi jih rešil. Pustili so jih prilepljene na tla. Kaj kmalu so se aktivisti začeli pritoževati, da jih bolijo roke, da so žejni in lačni, ne morejo niti na stranišče. Ampak kustosi muzeja so jim odvrnili, da so sami rekli, da se ne bodo premaknili, dokler ne bo Volkswagen začel z lobiranjem za brezogljično družbo. To pa lahko traja kar dolgo.

In ker niso želeli odnehati, so jih po izteku odpiralnega časa muzeja pustili zalepljene na tleh in zaklenili vrata. Ni hujšega. Daily Mail piše, da se zdi, da so morali malo in veliko potrebo opraviti kar v svoje obleke, kajti, če bi se na silo želeli odlepiti, bi si dlani huje poškodovali. Da bi bila zadeva za protestnike še hujša, so vestni Nemci čez noč izklopili ogrevanje. Ja, noč je bila zelo hladna.

Enega od protestnikov si lahko ogledate TUKAJ.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Leto 2022: slabo leto za podnebne katastrofike

Dobljena majhna bitka proti islamu, vojna bo še dolga: evroposlanci Evropski komisiji prepovedali financiranje promocije hidžaba

Značke

Bruselj, Chalrlie Weimers, EPP, Evropska komisija, Evropski parlament, François-Xavier Bellamy, Franc Bogovič, hidžab, Irena joveva, islam, islamizacija, Klemen Grošelj, Matjaž Nemec, Milan Zver, Muslimanska bratovščina, Romana Tomc, Švedski demokrati

»Bitka dobljena. Med glasovanjem o proračunu sem z našimi kolegi iz EPP ponovno vložil amandma, ki Evropski komisiji prepoveduje financiranje novih kampanj za promocijo hidžaba. Parlament ga je pravkar sprejel. Pomembna zmaga, zahvaljujoč vaši podpori,« je v sredo, 19. oktobra, na družbenem omrežju Twitter zapisal evroposlanec François-Xavier Bellamy, sicer član francoskih republikancev.

To je bila majhna zmaga proti islamu v Evropi, vojna proti invazivnemu islamizmu na stari celini bo sicer še dolga. Amandma Evropski komisiji prepoveduje »financiranje prihodnjih kampanj, ki bi promovirale hidžab«. Bruselj je namreč financiral več kampanj za promocijo islama in muslimanov. Med drugimi je bila kampanja EU, ki je hvalila »svobodo v hidžabu« in kampanja, ki je predstavila dekle s hidžabom in opisovala izobraževalne programe.

Amandma Bellamyja je bil sprva zavrnjen (6. oktobra), v sredo je bil na plenarnem zasedanju sprejet: 308 glasov za, 280 proti in 57 vzdržanih. Od slovenskih evroposlancev so ga podprli Milan Zver, Romana Tomc in Franc Bogovič, proti so glasovali Matjaž Nemec, Irena Joveva in Klemen Grošelj. Zaradi razprave švedskega evropskega poslanca Charlieja Weimersa (Švedski demokrati), ki je razkril, da Evropska komisija financira radikalno islamistično organizacijo Muslimanska bratovščina, je bil sprejet tudi predlog, da se financirajo samo organizacije, ki spoštujejo evropske vrednote.

Oglasili so se tudi na levici. Samira Rafaela (poslanka Renew Europe) meni, da je to diskriminacija muslimanov, drugi spet, da je to napad na muslimane in oddaljevanje od vrednot EU. Ampak naj razjasnimo: islam ni bil nikoli vrednota Evrope, muslimani na stari celini so bili bolj ali manj eksotika, hidžab se ni nosil, arabsko se ni govorilo, Koran je bil samo zaprašena knjiga v knjižnici. Amandmaja sprejeta v Evropskem parlamentu pomenita korak naprej pri ohranjanju evropske tradicije, katere islam nikoli ni bil njen del. Ampak vojna bo še dolga. Kot poudarja François-Xavier Bellamy na svojih družbenih omrežjih, je treba opraviti še veliko dela, da bi mnoge izvoljene uradnike, zlasti na levici, prepričali o potrebi po boju proti radikalnemu islamu.

Politika ´ujemi in izpusti´ v karavansejih

Značke

demokracija, Gibanje svoboda, ilegalni prehodi, kazenski zakonik, migracije, migranti, Postojna

Slaba interpretacija dogodkov prinese slabo strategijo. Šolski primer te stare modrosti so ilegalne migracije. Ne bo hudega, so visoko izobraženi, dodana vrednost za staro celino, so nas nekaj let prepričevali levičarski aktivisti, ki so nadure delali pri tihotapcih ljudi. Da je v ozadju ´master plan´ zamenjave staroselcev, smo opozarjali le redki. Ampak medijski mainstream je tako učinkovito pral možgane, da je danes povprečnega volivca lažje prepričati, da je v Beli krajini ali pod Snežnikom invazija Marsovcev, kot anarhija pri prestopanju meje.

Kršitev ozemeljske suverenosti Slovenije (kar ilegalni prestop de facto je) ni nobena novica več, še najmanj taka, ki bi skrbela nove oblastnike. Celo nasprotno. Takoj po prevzemu oblasti so začeli z odstranjevanjem ograje, posledice so vidne danes: od zmage Gibanja Svoboda do konca septembra se je število ilegalnih prehodov povečalo za 321 odstotkov. Ob južni meji manjkajo samo še karavanseraji. In če vanje preselijo še razkazovalke in nastavljavke iz Fotopuba, bo idila med levico in nepovabljenimi prišleki popolna.

Vsekakor je treba najti politično soglasje, da ilegalni prehod meje ne bi bil samo prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo (ali še to ne), ampak kaznivo dejanje. Danes se z zaporom kaznujejo le tihotapci, ne tudi tisti, ki zavestno ilegalno prestopijo mejo. Ravnanje ´ujemi in izpusti´ je dobro samo pri športnem ribolovu, zelo nevarno je, ko imate opravka z ljudmi brez dokumentov in so morda zlih namenom. Če država lastne državljane obravnava kot možne nepridiprave, bi morala ilegalne migrante toliko bolj. A slovenski sikofanti rajši napadajo in obsojajo tiste, ki na nevarnost opozarjajo. Fant, ki je v Postojni pred azilatskimi predatorji branil 13-letno sestro in bil zato označen za ksenofoba, je dober primer. Vsekakor se domoljubi ne smemo sprijazniti, da so ilegalni prehodi nekaj normalnega, ker bodo jutri posilstva najstnic in žensk postala del vsakdanjika. In tega si ne želimo.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (20. oktober 2022).