Izjemen govor nekdanje (in žal pokojne) britanske premierke Margaret Thatcher na Evropski akademiji v Bruggeu 20. septembra 1988.
Predsednik vlade, rektor, vaše ekscelence, gospe in gospodje.
Najprej naj se vam zahvalim, ker sem dobila priložnost, da se vrnem v Brugge; v drugačnih okoliščinah od mojega zadnjega obiska kmalu po nesreči trajekta Zeebrugge, ko sta belgijski pogum in predanost vaših zdravnikov in medicinskih sester rešila toliko britanskih življenj.
In drugič, naj povem, da mi je v veselje govoriti na Evropski akademiji pod uglednim vodstvom njenega rektorja profesorja Lukaszewskega.
Visoka šola igra ključno in čedalje pomembnejšo vlogo v življenju Evropske skupnosti.
In tretjič, naj se vam tudi zahvalim za povabilo, da imam svoj nagovor v tej čudoviti dvorani.
Kaj je boljši kraj za govorjenje o prihodnosti Evrope kot stavba, ki tako veličastno spominja na veličino, ki jo je Evropa dosegla že pred več kot 600 leti.
Vaše mesto Brugge ima veliko drugih zgodovinskih stvari, ki nas spominjajo na Veliko Britanijo. Geoffrey Chaucer je bil tukaj pogost obiskovalec.
In prvo knjigo, ki je bila natisnjena v angleškem jeziku, je tukaj v Bruggu izdal William Caxton.
Gospod predsednik, povabili ste me, naj govorim o Veliki Britaniji in Evropi. Mogoče bi vam morala čestitati za vaš pogum.
Če verjamete nekaterim rečenim in napisanim stvarem o mojih pogledih na Evropo, se zdi, kot da bi povabili Džingiskana, da govori o vrlinah miroljubnega sobivanja!
Začeti želim z odpravo nekaterih mitov o moji državi, Veliki Britaniji, in njenem odnosu z Evropo. Da bi to naredil, moram povedati nekaj o identiteti Evrope same.
Evropa ni stvaritev Rimske pogodbe.
Prav tako evropska ideja ni last nobene skupine ali institucije.
Britanci smo enako dediči dediščine evropske kulture kot katerikoli drug narod. Naše povezave s preostalo Evropo, celino Evrope, so bile prevladujoč dejavnik v naši zgodovini.
Tristo let smo bili del rimskega cesarstva in naši zemljevidi še vedno zarisujejo ravne črte cest, ki so jih zgradili Rimljani.
Naši predniki – Kelti, Sasi, Danci – so prišli s celine.
Naš narod je bil – s to priljubljeno besedo »skupnost« – »prestrukturiran« pod normansko in anžuvinsko vladavino v enajstem in dvanajstem stoletju.
Letos praznujemo 300. obletnico veličastne revolucije, v kateri je britanska krona prešla na princa Williama Oranskega in kraljico Mary.
Obiščite velike britanske cerkve in katedrale, berite našo literaturo in poslušajte naš jezik: vse priča o kulturnem bogastvu, ki smo ga mi črpali iz Evrope in drugi Evropejci iz nas.
V Britaniji smo upravičeno ponosni na način, kako smo od Magne Carte leta 1215 pionirji, ki smo razvili predstavniške institucije, ki so postale braniki svobode.
In tudi ponosni na način, kako je bila Britanija stoletja dom za ljudi iz preostale Evrope, ki so iskali zatočišče pred tiranijo.
Vemo pa, da brez evropske zapuščine ne bi mogli doseči toliko političnih idej, kot smo.
Iz klasične in srednjeveške misli smo si izposodili koncept pravne države, ki ločuje civilizirano družbo od barbarstva.
In na tej ideji krščanstva, na katero se je skliceval rektor – krščanstvo je že dolgo časa sinonim za Evropo – s svojim priznavanjem edinstvene in duhovne narave posameznika, na tej ideji še vedno temelji naše prepričanje v osebno svobodo in druge človekove pravice.
Prepogosto se zgodovina Evrope opisuje kot serija neskončnih vojn in prepirov.
Toda z našega zornega kota nas danes zagotovo najbolj preseneča naša skupna izkušnja. Na primer, zgodba o tem, kako so Evropejci raziskovali in kolonizirali – in da, brez opravičila – civilizirali večji del sveta. To je izjemna zgodba o talentu, spretnosti in pogumu.
Toda Britanci smo na zelo poseben način prispevali k Evropi.
Skozi stoletja smo se borili, da Evropa ne bi padla pod prevlado ene same sile.
Borili smo se in umrli za njeno svobodo.
Le miljo od tu, v Belgiji, ležijo trupla 120.000 britanskih vojakov, ki so umrli v prvi svetovni vojni.
Če ne bi bilo te pripravljenosti na boj in smrt, bi bila Evropa združena že dolgo prej – vendar ne v svobodi, ne v pravičnosti.
Britanska podpora odporniškim gibanjem v zadnji vojni je pomagala ohraniti plamen svobode v toliko državah do dneva osvoboditve.
Jutri se bo kralj Baudouin udeležil bogoslužja v Bruslju v spomin na številne pogumne Belgijce, ki so dali svoja življenja v službi kraljevih letalskih sil – žrtev, ki je ne bomo nikoli pozabili.
In prav iz naše otoške trdnjave je stekla osvoboditev same Evrope.
In še danes stojimo skupaj.
Na celinskem delu Evrope je nameščenih skoraj 70.000 britanskih vojakov.
Že vse to je dokaz naše zavezanosti prihodnosti Evrope.
Evropska skupnost je ena od manifestacij te evropske identitete, vendar ni edina.
Nikoli ne smemo pozabiti, da so bili vzhodno od železne zavese ljudje, ki so nekoč v celoti uživali evropsko kulturo, svobodo in identiteto, odrezani od svojih korenin.
Na Varšavo, Prago in Budimpešto bomo vedno gledali kot na velika evropska mesta.
Prav tako ne smemo pozabiti, da so evropske vrednote pripomogle k temu, da so Združene države Amerike postale pogumen branilec svobode, kar so postale.
To ni suha kronika nejasnih dejstev iz prahu polnih knjižnic zgodovine.
To je zapis skoraj dvatisočletne britanske vpletenosti v Evropo, sodelovanje z Evropo in prispevek k Evropi, prispevek, ki je danes enako veljaven in močan kot kdaj koli prej.
Da, zazrli smo se tudi v širša obzorja – tako kot drugi – in hvala Bogu za to, saj Evropa nikoli ne bi uspevala in nikoli ne bo uspevala kot ozkogled, vase zazrti klub.
Evropska skupnost pripada vsem svojim članicam.
Odražati mora tradicijo in težnje vseh svojih članov.
In naj bom povsem jasna.
Britanija ne sanja o nekem udobnem, izoliranem obstoju na obrobju Evropske skupnosti. Naša usoda je v Evropi, kot delu Skupnosti.
To ne pomeni, da je naša prihodnost samo v Evropi; tudi ne prihodnost Francije ali Španije ali katere koli druge članice.
Skupnost ni sama sebi namen.
Prav tako ni institucionalna naprava, ki bi se nenehno spreminjala v skladu z nareki nekega abstraktnega intelektualnega koncepta.
Prav tako se ne sme okosteneti z neskončno regulacijo.
Evropska skupnost je praktično sredstvo, s katerim lahko Evropa zagotovi prihodnjo blaginjo in varnost svojih ljudi v svetu, v katerem je veliko drugih močnih narodov in skupin narodov.
Evropejci si ne moremo privoščiti zapravljanja energije za notranje spore ali skrivnostne institucionalne razprave.
Niso nadomestilo za učinkovito ukrepanje.
Evropa mora biti pripravljena v celoti prispevati k lastni varnosti ter komercialno in industrijsko tekmovati v svetu, v katerem uspeh pripada državam, ki spodbujajo individualno pobudo in podjetnost, ne pa tistim, ki ju poskušajo zmanjšati.
Nocoj želim določiti nekaj vodilnih načel za prihodnost, za katera verjamem, da bodo Evropi zagotovila uspeh, ne le v gospodarskem in obrambnem smislu, temveč tudi v kakovosti življenja in vplivu njenih ljudi.
Moje prvo vodilo je naslednje: pripravljeno in aktivno sodelovanje med neodvisnimi suverenimi državami je najboljši način za izgradnjo uspešne Evropske skupnosti.
Poskus zatiranja državnosti in koncentracije moči v središču evropskega konglomerata bi bil zelo škodljiv in bi ogrozil cilje, ki jih želimo doseči.
Evropa bo močnejša prav zato, ker ima Francijo kot Francijo, Španijo kot Španijo, Britanijo kot Britanijo, vsako s svojimi običaji, tradicijo in identiteto. Nespametno bi bilo, če bi jih poskušali umestiti v nekakšno identifikacijo evropske osebnosti.
Nekateri ustanovni očetje Skupnosti so menili, da bi lahko bile Združene države Amerike njen model.
Toda celotna zgodovina Amerike je precej drugačna od evropske.
Ljudje so hodili tja, da bi pobegnili od nestrpnosti in omejitev življenja v Evropi.
Iskali so svobodo in priložnost; in njihov močan občutek namena je v dveh stoletjih pomagal ustvariti novo enotnost in ponos na to, da so Američani, tako kot je naš ponos na to, da smo Britanci, Belgijci, Nizozemci ali Nemci.
Sem prvi, ki pravi, da bi morale evropske države poskušati govoriti enotno o mnogih velikih vprašanjih.
Želim si, da bi tesneje sodelovali pri stvareh, ki jih lahko naredimo bolje skupaj kot sami.
Evropa je močnejša, ko to počnemo, ne glede na to, ali gre za trgovino, obrambo ali naše odnose s preostalim svetom.
Toda tesnejše sodelovanje ne zahteva, da je oblast centralizirana v Bruslju ali da odločitve sprejema imenovana birokracija.
Dejansko je ironično, da ravno takrat, ko se tiste države, kot je Sovjetska zveza, ki so vse poskušale voditi iz centra, naučijo, da je uspeh odvisen od razpršitve moči in odločitev stran od centra, obstajajo nekateri v Skupnosti, za katere se zdi, želijo premakniti v nasprotno smer.
Državnih meja v Veliki Britaniji nismo uspešno zamaknili nazaj samo zato, da bi jih ponovno postavili na evropski ravni z evropsko superdržavo, ki izvaja novo prevlado iz Bruslja.
Vsekakor želimo videti Evropo bolj združeno in z večjim občutkom skupnega cilja.
Vendar moramo storiti na način, ki ohranja različne tradicije, parlamentarne pristojnosti in občutek nacionalnega ponosa v lastni državi; kajti to je bilo skozi stoletja vir vitalnosti Evrope.
Moje drugo vodilno načelo je naslednje: politike Skupnosti se morajo sedanjih problemov lotiti na praktičen način, ne glede na to, kako težko je to.
Če ne moremo reformirati tistih politik Skupnosti, ki so očitno napačne ali neučinkovite in ki upravičeno povzročajo nemir javnosti, potem ne bomo dobili javne podpore za prihodnji razvoj Skupnosti.
In zato so dosežki Evropskega sveta v Bruslju lani februarja tako pomembni.
Ni prav, da se polovica celotnega proračuna Skupnosti porabi za skladiščenje in odstranjevanje odvečne hrane.
Zdaj se te zaloge močno zmanjšujejo.
Popolnoma pravilna je bila odločitev, da je treba delež proračuna za kmetijstvo zmanjšati, da bi sprostili sredstva za druge politike, kot je pomoč manj premožnim regijam in pomoč pri usposabljanju za delovna mesta.
Prav je bilo tudi uvesti strožjo proračunsko disciplino za uveljavitev teh odločitev in boljši nadzor nad porabo Skupnosti.
In tisti, ki so se pritoževali, da Skupnost porabi toliko časa za finančne podrobnosti, so zgrešili bistvo. Ne morete graditi na nezdravih temeljih, finančnih ali drugih, temeljne reforme, o katerih smo se dogovorili prejšnjo zimo, pa so tlakovale pot izjemnemu napredku, ki smo ga od takrat dosegli na enotnem trgu.
Ne moremo pa počivati na tem, kar smo dosegli do danes.
Naloga reforme skupne kmetijske politike na primer še zdaleč ni končana.
Evropa zagotovo potrebuje stabilno in učinkovito kmetijsko industrijo.
Toda SKP je postala okorna, neučinkovita in izjemno draga. Proizvodnja nezaželenih presežkov ne varuje niti dohodka, niti prihodnosti samih kmetov.
Še naprej moramo slediti politiki, ki ponudbo tesneje povezuje z zahtevami trga in bo zmanjšala prekomerno proizvodnjo in omejila stroške.
Seveda moramo zaščititi vasi in podeželje, ki so tako pomemben del našega nacionalnega življenja, vendar ne z instrumentom kmetijskih cen.
Reševanje teh problemov zahteva politični pogum.
Skupnost bo v očeh svojih ljudi in zunanjega sveta samo škodila sebi, če tega poguma ne bo.
Moje tretje vodilno načelo je potreba po politikah Skupnosti, ki spodbujajo podjetništvo.
Če naj Evropa cveti in ustvarja delovna mesta prihodnosti, je podjetništvo ključno.
Osnovni okvir je tam: sama Rimska pogodba je bila mišljena kot listina o ekonomski svobodi.
A da ni tako, kot se je vedno bralo, še manj uporabljalo.
Nauk gospodarske zgodovine Evrope v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je, da centralno načrtovanje in natančen nadzor ne delujeta in da osebno prizadevanje in pobuda delujeta.
Da je državno nadzorovano gospodarstvo recept za nizko rast in da svobodno podjetništvo v okviru prava prinaša boljše rezultate.
Cilj Evrope, odprte za podjetja, je gonilo oblikovanja enotnega evropskega trga leta 1992. Če se znebimo ovir in omogočimo podjetjem, da delujejo v evropskem merilu, lahko najbolje konkuriramo Združenim državam Amerike, Japonski in drugim novim gospodarskim silam, ki se pojavljajo v Aziji in drugod.
In to pomeni ukrepanje za svobodne trge, ukrepanje za razširitev izbire, ukrepanje za zmanjšanje vladnega posredovanja.
Naš cilj ne sme biti vedno bolj podrobna regulacija iz središča: to bi morala biti deregulacija in odstranitev omejitev trgovine.
Britanija je bila vodilna pri odpiranju svojih trgov drugim.
Londonski City že dolgo pozdravlja finančne institucije z vsega sveta, zato je največje in najuspešnejše finančno središče v Evropi.
Odprli smo trg za telekomunikacijsko opremo, uvedli konkurenco v tržne storitve in celo v samo omrežje – koraki, s katerimi se drugi v Evropi šele zdaj soočajo.
V zračnem prometu smo prevzeli vodilno vlogo pri liberalizaciji in videli koristi v cenejših vozovnicah in večji izbiri.
Naš obalni ladijski promet je odprt za trgovske mornarice Evrope.
Želimo si, da bi lahko enako rekli za mnoge druge člane Skupnosti.
Kar zadeva denarne stvari, naj povem to. Ključno vprašanje ni, ali naj obstaja Evropska centralna banka.
Takojšnje in praktične zahteve so:
• izvajati zavezo Skupnosti k prostemu pretoku kapitala – v Veliki Britaniji jo imamo;
• in na odpravo deviznega nadzora prek Skupnosti – v Veliki Britaniji smo to odpravili leta 1979;
• vzpostaviti resnično prosti trg finančnih storitev v bančništvu, zavarovalništvu, naložbah;
• in večjo uporabo ECU.
To jesen Velika Britanija izdaja zakladne menice, denominirane v ECU-jih, in upa, da bodo druge vlade Skupnosti vedno bolj počele enako.
To so resnične zahteve, ker to potrebujejo podjetja in industrija Skupnosti, če želijo učinkovito konkurirati v širšem svetu.
In to so tisto, kar si želi evropski potrošnik, saj bodo razširile njegovo izbiro in znižale stroške.
Pozornost Skupnosti bi morala biti namenjena takim osnovnim praktičnim korakom.
Ko bomo to dosegli in to ohranili v določenem časovnem obdobju, bomo v boljšem položaju, da presodimo naslednjo potezo.
Enako je z mejami med našimi državami.
Seveda želimo olajšati prehod blaga čez meje.
Seveda moramo ljudem olajšati potovanje po vsej Skupnosti.
Vendar je stvar čistega zdravega razuma, da ne moremo popolnoma odpraviti nadzora na mejah, če želimo zaščititi svoje državljane pred kriminalom in ustaviti pretok drog, teroristov in nezakonitih priseljencev.
To je bilo poudarjeno šele pred tremi tedni, ko je en pogumen nemški carinik, ki je opravljal svojo dolžnost na meji med Nizozemsko in Nemčijo, zadal velik udarec teroristom IRA.
In preden zapustim temo enotnega trga, naj povem, da zagotovo ne potrebujemo novih predpisov, ki zvišujejo stroške zaposlovanja in delajo evropski trg dela manj prožen in manj konkurenčen čezmorskim dobaviteljem.
Če želimo imeti statut evropske družbe, mora vsebovati minimalne predpise.
In vsekakor bi se mi v Britaniji borili proti poskusom uvedbe kolektivizma in korporativizma na evropski ravni – čeprav je to, kar ljudje želijo početi v svojih državah, njihova stvar.
Moje četrto vodilno načelo je, da Evropa ne bi smela biti protekcionistična.
Širitev svetovnega gospodarstva od nas zahteva nadaljevanje procesa odpravljanja trgovinskih ovir, in to v večstranskih pogajanjih v okviru GATT.
Izdaja bi bila, če bi Skupnost ob odpravi omejitev trgovine znotraj Evrope vzpostavila večjo zunanjo zaščito.
Zagotoviti moramo, da je naš pristop do svetovne trgovine skladen z liberalizacijo, ki jo pridigamo doma.
Imamo odgovornost, da pri tem vodimo, odgovornost, ki je usmerjena zlasti proti manj razvitim državam.
Ne potrebujejo samo pomoči; bolj kot karkoli drugega potrebujejo izboljšane možnosti trgovanja, če želijo pridobiti dostojanstvo naraščajoče gospodarske moči in neodvisnosti.
Moje zadnje vodilno načelo zadeva najbolj temeljno vprašanje – vlogo evropskih držav v obrambi.
Evropa mora še naprej vzdrževati zanesljivo obrambo prek Nata.
Ni govora o omilitvi naših prizadevanj, čeprav to pomeni sprejemanje težkih odločitev in visoke stroške.
Natu dolgujemo mir, ki smo ga ohranili več kot 40 let.
Mora biti dejstvo, v kateri smeri naj gredo stvari: demokratični model svobodne podjetniške družbe se je izkazal za boljšega; svoboda je v ofenzivi, mirna ofenziva po vsem svetu, prvič v mojem življenju.
Prizadevati si moramo ohraniti zavezanost Združenih držav v obrambi Evrope. In to pomeni, da priznavajo breme svojih virov zaradi svetovne vloge, ki jo prevzemajo, in njihovo stališče, da bi morali njihovi zavezniki v celoti prevzeti del obrambe svobode, zlasti ko Evropa postaja bogatejša.
Vse bolj bodo iskali vlogo Evrope pri obrambi zunaj območja, kot smo nedavno storili v Zalivu.
Nato in Zahodnoevropska unija sta že prepoznala, kje so problemi obrambe Evrope, in nakazala rešitve. In prišel je čas, ko moramo dati vsebino našim izjavam o močnem obrambnem prizadevanju z boljšim razmerjem med ceno in kakovostjo.
Ne gre za institucionalni problem.
Ni problem pri pripravi. Gre za nekaj enostavnejšega in hkrati globljega: gre za politično voljo in politični pogum, za prepričevanje ljudi v vseh naših državah, da se ne moremo večno zanašati na druge za svojo obrambo, ampak da mora vsaka članica zavezništva prevzeti pravičen delež bremena.
Ohraniti moramo javno podporo jedrskemu odvračanju, pri čemer se zavedamo, da zastarelo orožje ne odvrača, zato je potrebna posodobitev.
Izpolniti moramo zahteve za učinkovito konvencionalno obrambo v Evropi pred sovjetskimi silami, ki se nenehno posodabljajo.
ZEU bi morali razvijati ne kot alternativo Natu, ampak kot sredstvo za krepitev prispevka Evrope k skupni obrambi Zahoda.
Predvsem pa moramo v času sprememb in negotovosti v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi ohraniti enotnost Evrope in odločenost, da bo naša obramba zanesljiva, karkoli se zgodi.
Hkrati se moramo pogajati o nadzoru orožja in imeti na stežaj odprta vrata za sodelovanje pri vseh drugih vprašanjih, ki jih zajema Helsinški sporazum.
Toda nikoli ne pozabimo, da naš način življenja, naša vizija in vse, kar upamo doseči, ni zavarovano s pravilnostjo našega cilja, temveč z močjo naše obrambe.
Pri tem ne smemo nikoli omahovati, nikoli nam ne sme spodleteti.
Gospod predsednik, menim, da ni dovolj samo na splošno govoriti o evropski viziji ali idealu.
Če verjamemo vanj, moramo začrtati pot naprej in določiti naslednje korake.
In to sem poskušal storiti ta večer.
Ta pristop ne zahteva novih dokumentov: vsi so tam – Severnoatlantska pogodba, revidirana Bruseljska pogodba in Rimska pogodba, besedila, ki so jih napisali daljnovidni možje, med njimi izjemen Belgijec – Paul Henri Spaak.
Ne glede na to, kako daleč si morda želimo iti, je resnica, da lahko tja pridemo le korak za korakom.
In kar potrebujemo zdaj, je sprejeti odločitve o naslednjih korakih naprej, namesto da se pustimo motiti utopičnim ciljem.
Utopija nikoli ne pride, ker vemo, da nam ne bo všeč, če pride.
Naj bo Evropa družina narodov, ki se bolje razumejo, bolj cenijo, delajo več skupaj, vendar ne uživajo v svoji nacionalni identiteti nič manj kot v skupnem evropskem prizadevanju.
Imejmo Evropo, ki igra svojo polno vlogo v širšem svetu, ki gleda navzven in ne navznoter, in ki ohranja tisto atlantsko skupnost – to Evropo na obeh straneh Atlantika – ki je naša najplemenitejša dediščina in naša največja moč.
Naj se vam zahvalim za čast, da imam to predavanje v tej veliki dvorani na tej veliki akademiji.
Video posnetek si lahko ogledate TUKAJ.
Kavarna Hayek 
