• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Evropska unija

Božično »darilo« Evropske unije: ogljično ceno (45 evrov) bodo plačala tudi gospodinjstva

26 ponedeljek Dec 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

birokracija, Bruselj, desnica, emisijski kuponi, EPP, EU, Evropa, Evropejci, Evropska unija, globalno segrevanje, gospodinjstva, ogljični odtis, onesnaževanje, Peter Liese, podnebne spremembe

Evropska unija je državljanom članic dala nadvse lepo božično »darilo«: gospodinjstva se bodo pridružila podjetjem, ki morajo plačevati izpuste emisij ogljika.

Glavne stvari se ne dogajajo več v državah članicah, gospodarji življenj Evropejcev so preoblečeni v bruseljske visoke uradnike in birokracijo EU. Informacije, ki pridejo iz Bruslja, medijski mainstream filtrira, tako da so le redki mediji poročali o tem novem napadu na ljudi.

Leta 2005 je začel delovati evropski trg z emisijskimi kuponi. Da je to nujno, če želimo ohraniti planet, so trdili. In tako je bila ta »nujnost« povzdignjena na raven religije: ogljikov dioksid je vzrok za vse zlo, zato morajo uporabniki tega zla plačati. Šlo je za nekakšno »pravico do onesnaževanja«, pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida. Sistem je bil ustvarjen za postopno zniževanje izpustov toplogrednih plinov v energetsko intenzivni industriji in termoelektrarnah ter od leta 2008 tudi v letalskem prometu. Zdaj so na vrsti gospodinjstva, za katere bodo izračunali ogljični odtis in nato vsako gospodinjstvo obdavčili.

Sprva bodo plačala gospodinjstva, ki se ogrevajo na plin, olje ali premog. Bruseljski gospodarji so tako dobrohotni, da se to ne bo zgodilo takoj, ampak šele leta 2026. Cena za te »morilce planeta« bo 45 evrov in bo zajamčena do leta 2030. Potem se lahko obdavčitev neposlušnih ljudi, ki se želijo ogrevati tako, kot sami presodijo, da jim je prav, poveča. Ja, kam bi pa prišli, če bi vsak odločal o načinu ogrevanja, mar ne.

Celo evropska desnica (EPP) je to navdušeno podprla. »Do leta 2026 je manevrski prostor za vlaganje v nizkoogljične energije in izboljšanje energetske učinkovitosti. Potem je ura resnice: do takrat bomo morali zmanjšati svoje izpuste ali pa bomo potem zelo drago plačali,« je bil navdušen evropski poslanec Peter Liese (EPP, nemška CDU, torej uradno desnica). Kar pomeni, da boste zdaj plačevali tudi zato, da preprosto ostanete doma za štirimi stenami.

In kam bo šel pobrani denar? V poseben sklad, ki bo uporabljen za (ja, uganili ste) – financiranje ekološkega prehoda in »socialnega sklada za podnebje«. Težak naj bi bil skoraj 100 milijard evrov.

Pismo podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi v zvezi z napadi na medijsko hišo Nova24TV in vladnimi poskusi klasične cenzure vsebine na televiziji Nova24TV

06 nedelja Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, AKOS, Aleš Hojs, Boris Tomašič, cenzura, desnosredinska vlada, Evropska komisija, Evropska unija, Janez Janša, Jože Biščak, komisarka za vrednote in transparentnost, Levica, Nova24TV, robert golob, svoboda govora, Tatjana Bobnar, Ustava RS, Vinko Vasle, Vlada RS, Věra Jourová, človekove pravice

S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.

Spodaj je najino pismo.

»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote

V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.

V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«

Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.

Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.

Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.

Z odličnimi pozdravi,

Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar

Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)

V Ljubljani, 5. novembra 2022«

Čigave interese je na dvodnevnem evropskem energetskem vrhu zastopal Robert Golob? Slovenskih zagotovo ne, saj se nekateri evropski voditelji hvalijo, da so za svoje države izpogajali ugodne izjeme

22 sobota Okt 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Bruselj, elektrika, energetska kriza, Evropska unija, Facebook, Madžarska, plin, RMX News, robert golob, Slovenija, Twitter, Viktor Orban, Vlada RS

»Izkupiček včerajšnje razprave je popoln. Vse, kar sta predlagala komisija in predsednik Sveta EU-ja, je bilo na koncu potrjeno. Na vseh področjih je bil narejen velik korak naprej,« so povzeli izjavo Roberta Goloba na Twitter profilu slovenske vlade.

Zanimivo, madžarski premier Viktor Orban trdi drugače. Namreč, da predlogi komisije niso bili sprejeti. Če bi bili, bi na Madžarskem tvegali prekinitev dobave plina. »Energetski predlogi Komisije so bili največja grožnja Madžarski. Če bi jih sprejeli, bi v nekaj dneh tvegali prekinitev dobave plina Madžarski. Danes smo to nevarnost uspešno preprečili. Nismo sami in uspelo nam je izpogajati pravičen dogovor,« je na Facebook profilu zapisal Orban.

Očitno je, da je Golob zelo slabo zastopal interese Slovenije. Medtem ko bo Slovenija še vedno imela najdražjo elektriko v Evropi (kljub tako imenovanemu začasnemu dinamičnemu cenovnemu koridorju za transakcije z zemeljskim plinom), si je Madžarska izpogajala izjemo majski dogovor glede naftnih sankcij Rusiji). Na zadnjem vrhu so se države članice strinjale, da omejitev cene plina v Evropi ne bo vplivala na obstoječe dolgoročne pogodbe. Če taka izjema ne bi bila določena, bi oskrba Madžarske s plinom iz Rusije čez noč postala nemogoča.

Dogovorjeno je tudi, da tudi če bo prišlo do skupne nabave plina v Evropi, ta za Madžarsko ne bo zavezujoča. Orbán je dejal, da to pomeni, da bodo Madžarski ostale odprte vse možnosti javnih naročil. »To je pomembno, ker lahko znižamo ceno energije na Madžarskem samo, če bo na madžarskem energetskem trgu na voljo več virov in več konkurence,« je zapisal Orbán, poroča RMX News.

Golob odpira vrata v pekel

09 nedelja Okt 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ Komentiraj

Značke

Alfred Kammer, Andrea Pescatori, Bojan kumer, državna pomoč, ECB, energetika, energetska kriza, EU, Evropa, Evropska centralna banka, Evropska unija, Geoplin, inflacija, Janez Šušteršič, Mark Flanagan, Martin Stuemer, MDS, Mednarodni denarni sklad, Nato, obnovljivi viri energije, Petrol, plin, robert golob, Rusija, Ukrajina, Vlada RS, ZDA

Najbrž ni nobenega dvoma več, kaj je cilj nacionalizacije ali državne dokapitalizacije energetskih podjetij. Ko bo država lastnik ali večinski lastnik, bo lahko pospešila uresničevanje »zelene agende«. Vrata v pekel bodo tako na široko odprta.

Energetska kriza, ki so jo vlade same »zakuhale«, je dobra krinka za doseganje tako imenovanih »podnebnih cilje«. Hitremu opuščanju fosilnih goriv, ki zagotavljajo poceni in zanesljivo energijo, se upira predvsem zasebni sektor. Ker vlade (tudi slovenska) z omejitvami in emisijskimi kuponi niso dosegle ničesar, bodo poskusili s povsem socialističnimi ukrepi: podržavljanjem energetskih podjetij.

Skriti nameni

Predsednik vlade Robert Golob je pretekli teden ob predstavitvi rebalansa proračuna omenil Nemčijo, ki je »nacionalizirala največjega dobavitelja zemeljskega plina«. Pripomnil je, da je povsem mogoče, da »bo tudi Slovenija nacionalizirala takšno podjetje«. Kmalu se je potrdilo, da je imel v mislih Geoplin, največjega slovenskega trgovca s plinom.

Skoraj istočasno je bila na Fakulteti za elektriko javna predstavitev Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) za Slovenijo do leta 2030 in naprej. Minister za infrastrukturo Bojan Kumer je dejal, da vlada pospešeno uvaja mehanizme za pospešitev sončnih in vetrnih elektrarn. Sklep je lahko en sam: očitno je načrt (in to na ravni EU), da država najprej podržavi energetska podjetja, jih zapre in prisilno uvede pridobivanje električne energije iz nezanesljivih obnovljivih virov. Najprej bo poskusila z dokapitalizacijo, če se bodo zasebni lastniki upirali, bo podjetja preprosto zaplenila (z razlastitvijo jih bo nacionalizirala). Golob je dejal, da so v ta namen v proračunu že rezervirali 0,75 milijarde evrov.

»Težave« Geoplina

Geoplin, kjer je večinski lastnik Petrol, je največji slovenski veletrgovec s plinom in obvladuje okoli 75 odstotkov trga. Država ima četrtinski delež, a je hkrati tudi največja lastnica Petrola. Poslovanje je bilo, vsaj sodeč po bilancah, do zdaj dokaj dobro in stabilno. Težava je nastala, ker ima pogodbo o dobavi plina sklenjeno (do leta 2027) z ruskim Gazpromom, ki pa državam EU zmanjšuje dobavo. Po zadnjih dogodkih, ko je Moskva zagrozila z uporabo jedrskega orožja, če bodo EU, ZDA in Nato ovirali priključitev vzhodnih regij Ukrajine k Rusiji, se utegne dobava povsem ustaviti.

Dobava plina Geoplinu je torej zmanjšana, toda družba ima zavezujoče pogodbe v maloprodajnimi trgovci in industrijo. Da bi jih izpolnil, mora kupovati dražji plin na borzi, nekdanja direktorica Vanja Lombar je pomanjkanje želela ublažiti tudi s pogovori za dobavo plina v Alžiriji, kar ji je pomagala takratna Janševa vlada. Čeprav je posel o nakupu cenejšega severnoafriškega plina skoraj usklajen, projekcije podjetja kažejo, da bo konec leta potrebna dokapitalizacija, ker Geoplin ne bo mogel več poravnavati zapadlih obveznosti. Kar odpira dve vprašanji: prvič, zakaj bi Geoplin dokapitalizirala samo država, če je Petrol večinski lastnik; drugič, čeprav je država dala Geoplinu že 400-milijonsko poroštvo za nakup neruskega zemeljskega plina, zakaj država Geoplinu ne posodi denarja, ki ga bo vrnil, ko se bo izkopal iz težav?

Želja po nadzoru

Očitno je, da želi Golob pod nadzor države spraviti celoten energetski sektor. Začel bi z zaradi krize najlažjo tarčo – Geoplinom. Ker ve, da Bruselj temu načrtu ne bo nasprotoval, ker imajo tudi druge države podobne apetite, niti ne bo Evropska komisija dokapitalizacije imela za nedovoljeno državno pomoč, bo po vsej verjetnosti država Geoplin dokapitalizirala (nakup podjetja bi bil dražji). Ve, da Petrol denarja za veliko dokapitalizacijo najbrž nima, zato vlade sploh ne bo treba zapraviti vseh rezerviranih sredstev za večinski delež. In če se bodo na Petrolu upirali, bo Geoplin preprosto nacionaliziral. Zato je tudi uporabil besede »povsem mogoče«. Sledil bi Petrol.

Slovenski vladi se očitno s podržavljanjem energetskih podjetij mudi. Golobu je vzor Nemčija, kjer je tamkajšnja socialistična vlada v največjega nemškega uvoznika plina vložila 8 milijard evrov, za 500 milijonov evrov pa kupila finski delež v podjetju. Tako nemška država postaja 98,5-odstotna lastnica Uniperja.

Analitiki MDS: Brez panike

Vsem, ki imajo podobne socialistične in etatistične težnje kot levičarski vladi v Berlinu in Ljubljani, se mudi, čeprav od vlad neodvisni analitiki in celo analitiki Mednarodnega denarna sklada (MDS) pravijo, da se bodo razmere na trgu dokaj hitro umirile, saj države, ki so v največji meri odvisne od ruskega plina, uspešno iščejo alternativne vire dobav.

Naraščajoče cene plina, ki se medtem že umirjajo in kažejo znake padca, bodo vplivale na manjšo porabo v EU, kar bo upočasnilo gospodarstvo in rast. Po mnenju analitikov bodo v naslednjih mesecih najbolj prizadete države (če se dobava plina iz Rusije popolnoma ustavi) Madžarska, Slovaška in Češka (BDP se bo zmanjšal do šest odstotkov), malo manj pa Avstrija in Nemčija, ki za zdaj (z varčevanjem in uspešnim iskanjem alternativnih poti za plin) uspešno krmarita s krizo. Težave za druge evropske države bi nastale, če bi se sesulo nemško gospodarstvo. »Če bi se dobava plina popolnoma ustavila, bodo negativni vplivi dosegli vrhunec naslednje leto, nato pa bodo zbledeli, ko bodo na voljo alternativne oskrbe s plinom,« zaključijo analitiki MDS Mark Flanagan, Alfred Kammer, Andrea Pescatori in Martin Stuermer.

Etatistične težnje

Skratka, trg bo prej ali slej izravnal ponudbo in povpraševanje, cene se bodo znižale (a vprašanje, če povsem na raven pred krizo). Zato ni nikakršne potrebe po nacionalizaciji ali (z dokapitalizacijami) podržavljanju energetskih podjetij. Dovolj bi bila jamstva ali začasna pomoč, kar Bruselj v tej krizi zagotovo ne bi mogel imeti za nedovoljeno državno pomoč.

S tem težave energetskega sektorja ne bodo odpravljene. Vmešavanje vlad v njegovo reševanje bo lahko sicer imelo kratkoročno blagodejne učinke, dolgoročno zagotovo ne, če se Bruselj ne bo odrekel samomorilski »zeleni agendi«. Obnovljivi viri energije v doglednem času ne morejo nadomestiti fosilnih goriv, roki, v katerih naj bi Evropa postala »trajnostna« so nerealni. Zato kriza, ki jo doživljamo, ni, kot bi rekel ekonomist Janez Šušteršič, običajna ekonomska kriza, ampak predvsem kriza, ki so jo spodbudili napačne politike. To počasi spoznavajo tudi v Bruslju in bodo očitno zamenjali formulo, po kateri se (da bi spodbujali uporabo obnovljivih virov) cena elektrike določa na podlagi cene plinskih elektrarn. Zato je elektrika kar naenkrat tako draga, kar je vplivalo tudi na inflacijo. Za slednjo pa niso krive samo visoke cene električne energije (ki vplivajo na cene v celotni gospodarski verigi), ampak tudi nerazumno tiskanje denarja Evropske centralne banke (ECB) pred leti in vse mogoče oblike pomoči med pandemijo. To je spodbudilo povpraševanje, ponudba je bila premajhna, kar je posledično botrovalo rasti cen. Inflacija namreč ni nič drugega kot preveč denarja za premalo blaga.

Sistemska kriza

Če se je sprva zdelo, da bo energetska kriza nekakšna različica propada Lehman Brothers, je danes že jasno, da gre za sistemsko krizo. Z njo smo šele na začetku, energetska kriza je le uvod.

Če bo slovenska vlada vztrajala, da bo Slovenijo »posejala« z vetrnimi in sončnimi elektrarnami, se naši državi obeta katastrofa. Ob sedanji politični (ideološki) situaciji in trenutnih tržnih razmerah bi bila velika prerazporeditev kapitala v nizkoogljične naložbe strel v koleno. Le konkurenca na trgu (in nikakor ne podržavljanje energetskih podjetij), ki poskrbi za najcenejše vire energije, lahko spet prinese poceni elektriko in postopno nižanje cen osnovnih življenjskih potrebščin. Toda zdi se, da gre slovenska politika v drugo smer. Žal tudi Bruselj. Zato je bojazen, da bo kriza zelo dolga, čeprav se bo občasno zdelo, da je odpravljena.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (6. oktober 2022).

Kaj piše v drobnem tisku bruseljske energetske uredbe? Nič dobrega!

02 nedelja Okt 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Berlinski zid, draginja, energetska kriza, EU, Evropska unija, fosilna goriva, Francija, Geoplin, globalisti, jedrska elektrarna, Kitajska, Nemčija, obnovljivi viri, Petrol, pomanjkanje, revščina, Rusija, sončna elektrarna, Svet EU, termoelektrarna, Ukrajina, veto, vetrna elektrarna, zelena agenda, zemeljski plin

To zimo nikar ne sedite na ušesih. Utegne se zgoditi, da ne boste slišali korakov po stopnicah. Ni nujno, da se bodo pred vašimi vrati pojavili sorodniki, prijatelji ali znanci. Če boste imeli radiatorje preveč odprte in trošili preveč elektrike, bo zvonec zagotovo oznanjal prihod »podnebne policije«. Take, kot jo že imajo v Kanadi ali Franciji, le da bo imela pooblastila tudi za preverjanje in kaznovanje tistih posameznikov, ki bodo stanovanje ali poslovne prostore ogreli na več kot 19 stopinj Celzija in ne bodo zmanjšali porabo elektrike za toliko, kolikor bo rekla vlada.

Da se razumemo. To prinaša bruseljska uredba, ki očitno uresničuje mokre sanje Roberta Goloba po popolnem nadzoru nad področjem energetike. Po vzoru Nemčije je že napovedana dokapitalizacija Geoplina, s katero država postala večinski lastnik največjega slovenskega veletrgovca s plinom. Če se bo večinski lastik (Petrol) temu upiral, je vlada že napovedala možnost nacionalizacije (tudi Petrola). Ampak to je šele začetek, nekakšen stranski učinek uredbe, ki prinaša centralno-planske (socialistične) ukrepe za energetska podjetja: določitev najvišjih cen, omejitev prihodkov, obdavčitev ekstra dobičkov in tako imenovano »solidarnostno dajatev«, ki jo bodo plačevala podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi.

Povsem jasno je, da bodo na koncu kratko potegnili potrošniki. Če sem malo bolj natančen: tisti potrošniki, ki so neto davkoplačevalci. Kakršenkoli davek ali solidarnostna dajatev, kot temu zdaj ljubkovalno pravijo, v obliki višjih cen, dodatnega davka ali nižje delitve dobička (dividende) plača končni kupec. Tudi če bo vlada določila najvišje možne cene, bo to imelo kratkoročni učinek, nato bo sledila podražitev. In po novi podražitvi, novi ukrepi. Za pomoč državam, ki bremena ne bodo zmogle, bo Bruselj natisnil nove količine denarja, kar bo privedlo do nove inflacije. Evropa (in z njo Slovenija) je že v inflacijski spirali, ki je posledica ukrepov pred leti in ukrepov ob pandemiji kitajskega virusa. In če za pandemijo ni bila kriva Evropa (ali posamezne države), ampak Kitajska (pustimo v tem trenutku ob strani vprašanje, zakaj), ki bi ji morali vsi izstaviti milijardne (če ne bilijonske) račune, je za energetsko krizo kriva izključno norija z zeleno agendo. Prekinitev dobave plina iz Rusije in pomanjkanje plina je samo posledica, ne pa vzrok, ki ga je treba iskati pri »lubenični« politiki bruseljskih (neizvoljenih) uradnikov. Če opuščaš premog in zapiraš jedrske elektrarne, ne da bi to tudi ustrezno nadomestil, potem je povsem logično, da dobiš le eno – pomanjkanje. Ki se bo očitno še stopnjevalo.

Pri najnovejši uredbi je treba brati drobni tisk. Nekje skrito na spletu, na spletni strani Sveta EU, je povedano bistvo. Ne gre toliko za reševanje energetske krize, kot za to, da bodo z ukrepi »pospešili zeleni prehod«, kar pomeni zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in doseganje »podnebne nevtralnosti« do leta 2050. Spodaj je napisano, da nacionalne države sprejemajo ukrepe po načrtih EU. Ne glede na to, za kateri organ EU gre (ali evropski parlament ali Evropska komisija), evropski birokrati in vodilni uradniki, ki jih je že prek 30.000, se obnašajo tako, kot da je EU že federacija, kjer države članice brez zadržkov in premisleka sprejemajo odločitve globalistov. Pri nekaterih vprašanjih je sicer še možen veto države članice, a Francija in Nemčija si prizadevata, da bi možnost veta odpravili in bi bili vsi ukrepi zavezujoče sprejeti s kvalificirano večino.

Kakorkoli, Evropa se sooča z energetsko krizo, za katero so krivi bruseljski uradniki in tudi posamezne vlade. Zdaj isti ljudje sprejemajo ukrepe za njeno ublažitev. Toda kdor pozorno spremlja dogajanje, je zagotovo opazil, da ukrepi za omilitev (ali odpravo) krize ne odstopajo od politik, ki so Evropsko unijo spravile v resne težave. Zgoraj omenjeni »drobni tisk«, ki države članice zavezuje brez odstopanja in ne glede na ceno k »zeleni agendi« je dobre primer.

Po padcu Berlinskega zidu in med sprejemanjem novih članic se je začel obsežen samomorilski pohod in sveto prepričanje, da se planet segreva zaradi človeka in fosilnih goriv. Kriza na stari celini že dolgo traja, hitenje nastavljanja vetru in soncu je povzročilo popoln energetski kaos. Države so zmanjševale uporabo fosilnih in jedrskih goriv, lastna nahajališča so zapirali. Ker pa se poraba vendarle ni zmanjšala tako (kako bi lahko se?), kot si je nek birokrat zamislil, so evropski narodi začeli vse bolj postajati odvisni od uvoza (Nemčija se je odpovedala svojemu zemeljskemu plinu, pa ima na Spodnjem Saškem ogromne zaloge).

In zgodilo se je neizbežno, na kar smo nekateri opozarjali že pred leti: energetska kriza. Napad Rusije na Ukrajino je sicer poglobil krizo, ni pa zanjo kriv. Krive so napačna predvidevanja in politike Bruslja. Cene elektrike naraščajo že od zime 2020/2021, pomanjkanje plina EU čuti že vsaj pet let. In če tega ne bomo priznali in odstranili s položajev ljudi, ki so neposredno krivi za, milo rečeno, energetsko kolobocijo (ja, zdaj bi jo oni še reševali), potem zapleta nikoli ne bomo rešili. Še najmanj z najnovejšimi ukrepi, zaradi katerih bodo potrošnikom omejili ogrevanje in porabo elektrike (čeprav pravijo, da jih bodo zaščitili pred visokimi cenami), in to zgolj zaradi tega, ker bruseljski aparatčiki sledijo zeleni ideologiji (in pri tem uporabljajo javno denarnico), namesto da bi možgane preklopili na preprosto matematiko. Formula je enostavna, še osnovnošolcem je razumljiva: pomanjkanje + draginja = sončna energija + vetrna energija – TE – JE – zemeljski plin.

Resnica o programu Giorgie Meloni in kaj je levi medijski mainstream zamolčal

29 Četrtek Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ Komentiraj

Značke

AfD, BDP, Bruselj, bruseljska elita, davki, davčna reforma, EU, Evropska komisija, Evropska unija, fašist, fašistični manifest, fašistični program, fašizem, Francija, Giorgia Meloni, gospodarstvo, homoseksualnost, Italija, konservativnost, konservatizem, Levica, levičarji, LGBT, Marie d'Armagnac, Mateo Salvini, medijski mainstream, migracije, migranti, neofašistka, postfašistka, predsedniški sistem, Sicilija, svoboda, teorija spolov, Ursula von der Leyen, Švedski demokrati

Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.

Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).

S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.

Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.

Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.

Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.

Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.

Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.

Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.

Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.

Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.

Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.

Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.

To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).

Cesta v pekel (6. del) Kandidat za viceguvernerja BS pravi, da se Evropi obeta (energetska) zabava kot v 70. letih. Res? Bati se je »after partyja« kot v 70. letih, ki je Evropi prinesel ……

26 ponedeljek Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika, Zgodovinski spomin

≈ Komentiraj

Značke

Adam Smith, after party, Arabija, Arabski polotok, Banka Slovenije, Center za raziskave globalnega krščanstva, Cesta v pekel, Christine Tasin, Dante Alighieri, Delo, džamija, energetska kriza, EU, Evrabija, Evropa, Evropejci, Evropska unija, Fallaci, fosilna goriva, Francija, Ghofrane Haddaoui, Hallgrim Berg, Hans-Dietrich Genscher, Ibn Sin, islam, islamofobija, islamski terorizem, Italija, Izrael, Katar, Libija, Louis Baeck, Margarita Lopez Gomez, Moamer Gadafi, Mohamed, molilnica, mošeja, muslimani, nafta, Nemčija, Oriana, OSPEC, Palestina, Palestinci, Paul Krugman, postzabava, RAF, rasizem, Rdeče brigade, Reinhard Schulze, Resistance Republicaine, Sibil Svilna, SID Banka, Svet Evrope, zabava, Zahodna Evropa, ZDA, zemeljski plin, Şerif Mardin, časnik Delo

Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.

Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)

»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.

Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.

Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.

V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).

Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.

Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin,  predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«

Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:

»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…)  Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)

Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.

Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila to Evrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.

Cesta v pekel (5. del): Popoln nadzor, mokre sanje bruseljskih birokratov

18 nedelja Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

avtoritarnost, Bill Gates, Bloomberg, Bruselj, centralnoplanska ekonomija, centralnoplansko gospodarstvo, Cesta v pekel, Charles Gave, Economist, elektrika, Emmanuel Macron, Ernst Carl Albrecht, EU, Evropska komisija, Evropska unija, Fundacija Open Society, George Soros, Janez Janša, Klaus Schwab, Martynas Barysas, Mary Ladson Robertson, Mateusz Morawicki, Nemčija, Olaf Scholz, Svetovni gospodarski forum, Thierry Breton, Ursula von der Leyen, Viktor Orban, WEF, ZDA

Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.

»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.

Od svobode k diktaturi

Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.

Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.

Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.

Krizni odziv v dveh stopnjah

Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.

Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.

Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.

Bolestne želje globalistov

Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.

Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.

Vloga von der Leynove

Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.

Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.

Žrtvovanje evropskih interesov

Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Leto 2022: slabo leto za podnebne katastrofike

Glasovanju evropskega parlamenta o Madžarski kot »volilni avtokraciji« ob rob: ali so poslanci pokvarjeni ali pa so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni

17 sobota Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ Komentiraj

Značke

demokracija, EPP, Evropa, Evropska unija, Evropski parlament, evropski poslanci, Fidesz, Franc Bogovič, Inštitut V-Dem, Irena joveva, Janez Janša, Klemen Grošelj, konservatizem, konservatovnost, liberalna demokracija, Ljudmila Novak, Madžarska, Matjaž Nemec, Milan Brglez, Milan Zver, Poljska, Renew, Romana Tomc, S&D, SDS, socializem, totalitarnost, Ukrajina, volilna avtokracija

Švedski inštitut V-Dem je v svojem poročilu Madžarsko kot prvo državo EU označil za »volilno avtokracijo«. Enako je storil Evropski parlament, češ da je članica EU postala volilna avtokracija.

Čeprav ni jasno, ali je na odločitev evropskih poslancev vplivala ocena göteburškega inštituta ali ne, je vendarle treba uvodoma nekaj povedati o njem. Inštitut mediji pogosto predstavljajo kot ugledno neodvisno in neprofitno organizacijo, ki z indeksom meri stanje demokracije v neki državi. Kar je seveda čista manipulacija. Inštitut meri stanje liberalne demokracije v neki državi, kar je v poročilu jasno označeno. Neko državo ocenjuje, koliko odstopa od liberalnodemokratske ideologije, ki jo ima za edini pravi svetovni nazor. Na Madžarskem je na oblasti Fidesz, ki je deklarirano konservativna politična stranka, kar avtomatično pomeni veliko ideološko odstopanje (glede migracij, družine, naroda, tradicije, splava). Po drugi strani V-Dem zelo visoko ocenjuje Španijo, kjer so na oblasti izpričani socialisti, čeprav je socializem dokazano avtoritativni režim. Toliko o ozadju indeksiranja in o tem, koliko so poročila inštituta verodostojna.

Besedna zveza »volilna avtokracija« je v zadnjih letih postala zelo priljubljena v besednjaku evropskih postmodernističnih levičarjev, za svojo so jo vzele tudi nekatere (vsaj na papirju) desne politične skupine. Z njo označujejo oblasti v Evropi, ki niso sprejele vrednostnega koncepta liberalne demokracije. Po njihovo je to edini pravi in sprejemljivi svetovni nazor, ki zagotavlja svobodno demokracijo. Vse, kar je ideološko desno od sredine, ali je na desni, pa se ne podreja tej »religiji«, in odstopa od »novih vrednot«, naj bi bilo totalitarno in avtokratsko. In, kakopak, kršitev načel pravne države (izmuzljivega in zelo prilagodljivega pojma, ko je treba neko državo obtožiti). Tudi zato sta Madžarska in Poljska, kjer sta vlado z večino sestavili konservativni stranki, ves čas na udaru Bruseljskih birokratov (tudi Slovenija je bila, ko je vlado vodil Janez Janša).

Evropski parlament je torej v četrtek sprejel levo usmerjeno »poročilo« o Madžarski, v katerem piše, da EU Madžarske ne obravnava več kot svobodno demokracijo, ampak kot »volilno avtokracijo«. Za je glasovalo 433 evropskih poslancev, proti 123, 28 pa se jih je glasovanja vzdržalo. Od slovenskih evroposlancev so »poročilo« podprli Klemen Grošelj (Renew), Ljudmila Novak (EPP/NSi) ter Matjaž Nemec in Milan Brglez (oba S&D/SD). Proti sta glasovala Milan Zver in Romana Tomc (oba EPP/SDS), Franc Bogovič (EPP/SLS) se je glasovanja vzdržal, Irena Joveva (Renew) pa se glasovanja ni udeležila. Poslanci, ki so bili proti, so »poročilu« očitali pomanjkanje objektivnosti, prav tako iz »poročila« ni jasno, kje in kako naj bi do kršitve načel pravne države prišlo. Zato ravno odnos velike večine evropskih poslancev, ki so glasovali za, prispeva k spodkopavanju pravne države v EU in k nadaljnji politizaciji koncepta pravne države.

Kaj sploh je »volilna avtokracija«? Avtokracija je vladavina, kjer je oblast omejena na nekaj ljudi v državi. Torej bi »volilna avtokracija« pomenila, da ima volilno pravico na Madžarskem zelo majhna skupina ljudi. Toda na madžarskem imajo splošno volilno pravico, kandidirajo in glasujejo lahko vsi, svobodno se združujejo v politične stranke in koalicije, glasovanje ni odrekano nikomur. »Volilna avtokracija« na Madžarskem torej ne more biti dlje od resnice. Zato je pri evropskih poslancih, ki so glasovali za »poročilo« možno samo dvoje: ali so dojemljivi za lažna poročila in pokvarjeni do obisti ali so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni.

Demokracija in svoboda na Madžarskem nista umrli ter, kot zdaj kaže, nikoli ne bosta. Madžarska je parlamentarna demokracija, volitve na Madžarskem so bile svobodne in poštene. Opazovalci volitev (ideološko levo opredeljeni) so imeli »pripombe« na medijsko pristranskost in nejasna pravila financiranja volitev. Kar je bilo spet zelo enostransko mnenje. Na Madžarskem je polovica medijev še vedno v lasti in pod vplivom leve opozicije, kar je, denimo, veliko več kot v Sloveniji (80 odstotkov medijev je naklonjenih levici). Če nek medij preneha izhajati, to ni zaradi vlade, ampak zato, ker je za bralce očitno tako nezanimiv, da se jim zdi škoda denarja, da bi ga plačevali. Prav tako pod Orbanovo oblastjo nobenega urednika ali novinarja niso sodno preganjali zaradi stališč in mnenj. Ljudje so se pač na volitvah večinsko odločili (in to je njihova pravica, da izberejo, kogar želijo) za Fidesz. Dobil je večino, kar pomeni tudi zelo stabilno vlado.

To, da je Madžarska izrazito usmerjena proti ilegalnim migracijam (nikakor ne proti resničnim beguncem, saj je na Madžarskem okoli 25.000 Ukrajincev, kar je po številu četrta država v EU), prepoveduje LGBT propagando v šolah, priznava biološka spola, postavlja madžarski narod, kulturo, jezik in tradicijo na prvo mesto v svoji državi ter želi s ciljno demografsko politiko povečati število avtohtonih Madžarov, je povsem legitimna konservativna politika (ob tem, da sploh nima tako strogih omejitev glede splava, saj ženska lahko prekine nosečnost do 12. tedna nosečnosti, istospolni pari so lahko registrirani kot partnerske zveze, vendar so istospolne poroke neveljavne). Vse to nima nikakršne zveze z »volilno avtokracijo«. Kar priznavajo celo levi analitiki: ni enotne definicije in ne splošnega konsenza med analitiki in političnimi strokovnjaki, kaj je »volilna avtokracija«, kot nekakšen hibridni politični sistem, ki ne zagotavlja minimalnih demokratičnih standardov.

Zato se zdi glasovanje evropskih poslancev o nečem, česar dobro ne razume nihče, tragikomično. Komično zato, ker poslanci izpadejo neartikulirano govoreči klovni, tragično zato, ker lahko Evropska komisija zaradi teh namišljenih obtožb odtegne Madžarski evropska sredstva. In na koncu: evropski poslanci so sami izpadli avtoritarni, saj s svojim delovanjem marginalizirajo večinsko mnenje in voljo madžarskega prebivalstva.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

Javno dobro, tragedija skupnega in leto nič v revolucionarni Rusiji

17 sobota Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

davkoplačevalci, desnica, elektrika, EU, Evropska unija, Free Riders, indoktrinacija, javna dobrina, javna raba, javno dobro, kapitalizem, Levica, prosti trg, skupno dobro, socializem, tragedija skupnega, Ursula von der Leyen, Vlada RS

Desetletja indoktrinacije v izobraževanju pač naredi svoje, socialistično »znanje« se prek medijev le utrjuje. Zato je povsem logična posledica neracionalna reakcija ljudi, ko se dobrine podražijo, pride inflacija in grozi, da jih bo pozimi zeblo; napovedane so celo redukcije dobave električne energije. Takrat vsi planejo kot na zadnji kanape na mizi. Nikomur niti na pamet ne pade, da so sami krivi za pomanjkanje; ker so izvolili politike, ki so napovedovali etatistične politike in jih potem skozi mandat tudi izvajali. Zgodovina je pri tem zelo jasna: socializem nikoli in nikjer ni deloval, socializem tudi nikoli in nikjer ne bo deloval, ker je v diametralnem nasprotju s človeško naravo.

Na začetku tisočletja (že globoko v samostojni Sloveniji) smo se naposlušali o slovenskem nacionalnem interesu, ki je bil nenadoma vse: od piva do časopisov. In če je nekaj v nacionalnem interesu, bi moralo biti naše. A ni bilo. Bila je to obramba ozkih interesov ideološko primernih posameznikov, ki jim je lastniško obvladovanje omogočila država, ne trg. Kako se je končalo, vemo.

Danes je nacionalni interes zamenjalo javno dobro. Čeravno besedna zveza deluje prijazno, je sama vsebina veliko bolj zlovešča. Kot pri nacionalnem interesu je nekaj našega, le s to razliko, da javno dobro opredeljuje naše tako, da imamo do tega vsi brezpogojen dostop. Tudi do poceni elektrike, kot je lahko v zadnjih dneh slišati tako leve kot (vsaj deklarativno) desne politike, ki pravijo nekako takole: »Elektrika je javno dobro. (…) Elektrika mora biti poceni. Kdor jo drago prodaja, je vojni dobičkar. To pomeni, da je kriminalec.« Očitno imajo vsi ti v glavah »vgrajen« ekonomski socialistični čip; levica in desnica se danes ločita le po vrednotah, ko beseda in dejanja nanesejo na ekonomijo, zdravorazumske ljudi doseže kruto spoznanje, kako »rdeči« so v resnici vsi.

Teoretiki si sicer niso enotni, kaj sploh pomeni javno dobro. Nekako prevladuje mnenje, da so javno dobro stvari, storitve in dobrine, ki niso samo javno dostopne vsakomur, ampak so tudi v splošni (javni) rabi:  otroška igrišča v stanovanjski soseski, dostop do javnega uslužbenca za podaljšanje osebne izkaznice ali potnega lista, hoja po pločnikih in tako naprej. Skratka, javno dobro je nekaj, kar redni in občasni uporabniki uporabljajo in porabijo brez dodatnih stroškov. V ekonomiji je to znano kot nekonkurenčna poraba, kjer potrošnja ali uporaba ne vpliva na ponudbo, vplivala pa naj bi na blaginjo vseh. Težava pri tej definiciji je, če jo vzamemo dobesedno, da količina proizvedenih javnih dobrin in storitev s strani države ostaja poljubna, kar pripelje do neracionalnega trošenja davkoplačevalskega denarja, hkrati pomeni tudi, da država ovira zasebno iniciativo pri proizvodnji javnih dobrin. Tipičen primer je prepoved posesti orožja med prebivalci (zasebniki).

Varnost imamo lahko za javno dobrino. Bolj ali manj uspešno jo zagotavlja država, plačujejo jo davkoplačevalci. Ekonomisti temu (varnost, obramba) pravijo Free Riders (tudi brezplačniki). Toda posedovanje orožja med zasebniki bi prav tako odvračalo kriminalce od kaznivih dejanj, saj država nikoli ne more zagotoviti dovolj osebja, ki bi skrbelo za varnost (država lahko skrbi za splošno varnost in je zanjo tudi odgovorna). Sploh ni nujno, da so vsi prebivalci v neki soseski oboroženi, dovolj je, da je del njih. In ker bi se drugi lahko zanesli na oborožene sosede, bi roparji, tatovi in drugi nepridipravi trikrat premislili o svojem nečednem početju v tej soseski. Na ta način zasebniki sami financirajo javne dobrine oziroma javno dobro. Na žalost vlada v premnogih državah s prepovedmi sabotira »proizvodnjo« te dobrine.

Kjer obstaja trg, se razvijejo poslovni modeli, ki zagotavljajo zahtevane storitve in dobrine (tudi elektriko). Ko se v to vmeša država, se proizvaja manj dobrin, kot bi se sicer, ali pa tiste, ki jih nihče ne potrebuje. Le ponudba in povpraševanje zagotavljata, da je na nekem trgu ravno dovolj dobrin in po dostopni ceni.

Če na kratko povzamem. Javne dobrine lahko proizvajajo tako zasebniki kot država, s tem, da so zasebniki bolj racionalni in bolj zanesljivi pri proizvodnji. Tipičen primer je slovensko javno zdravstvo, ki ga sestavljajo zasebniki s koncesijo in državne zdravstvene ustanove. Že sam bežen pogled na čakalne vrste pokaže, kdo je bolj učinkovit. Enako je, ko politika govori o elektriki kot javni dobrini, za katero bo država določala cene. Ne more. Celo več. Vsak tak poseg je škodljiv. Učinkovito in cenovno dostopno dobavo elektrike lahko zagotovijo le posamezniki, ki prostovoljno sodelujejo na prostem trgu. Kupci odločajo, katere dobrine se proizvajajo, proizvajalci temu sledijo. Elektrika je dobrina, ki mora biti v sodobnem času ves čas na »prodajnih policah«. Če se cene energetskih virov povečajo, se elektrika podraži. To povzroči manjše povpraševanje (ljudje varčujejo), zato se cena elektrike prej ali slej zniža. Tudi v Sloveniji in Evropi bi se, toda vlade s svojimi intervencijami povzročajo zmedo. Nekaj podobnega je s cenami osnovnih živil, za katere se utegne zgoditi, da bo vlada določila najvišje cene. Na tej točki spet pridemo do ljudi, ki imajo v glavi socialistični čip: mislijo, da lahko z uredbami in odloki prelisičijo temeljne zakone ekonomije. Ne morejo.

Na koncu vedno pridemo do »tragedije skupnega« oziroma »tragedije javnega«. Ko več ljudi uporablja neko javno dobrino, vir oziroma nekaj, kar je označeno kot javno dobro, in dostop do tega vsakemu neizključujoče jamči država, pride do očitnega in pričakovanega – ljudje ne bodo racionalni in ne bodo varovali tega, kar ni njihovo. Če bi elektrika postala javno dobro in brezpogojno dostopna vsem po ceni, ki jo določi vlada in bi bila nižja od cene na trgu, nihče od uporabnikov pomislil, da z njo varčuje. Varčevanja ni mogoče zaukazati z dekreti, ker nikoli ni učinkovito. Najbolj učinkovita spodbuda za varčevanje pride s trga. Tragedija skupnega vedno pripelje do tega, da posamezniki (človek je po svoji naravi sebično bitje) iščejo v skupnem dobrem osebne interese. Temu se lahko izognemo le z jasno določenimi lastninskimi pravicami, ki jih brani in zasebnikom jamči država, ne da bi vanje posegala. Čeprav je res, da je v slovenski energetiki tako – večina proizvajalcev in trgovcev z električno energijo je v državni lasti. Zato so ideje nekaterih neuresničljive, saj na področju energije ni kaj za nacionalizirati.

Drugi cilj zagovornikov »skupnega dobrega« so trgovci. Najbrž (za zdaj še) ne bo prišlo do nacionalizacije trgovin, zagotovo pa bodo pritiski po vladnem uravnavanju cen. Resnično si je težko razložiti, kako lahko nekdo vidi zamrznitev cen kot dobro idejo. Skrb vzbujajoče je, da imamo take genije celo med desničarji. Takoj ko pride do manjše krize ali pritiskov, so se do včeraj megafoni prostega trga pripravljeni v hipu odpovedati kapitalističnemu modelu, samo da bi bili všečni in da ne bi izpadli nesočutni. Prostotržna ideologija bo že počakala, mar ne?

In ko bruseljski birokrati z Ursulo von der Leyen na čelu tolčejo po mizah, da je treba dodatno obdavčiti energetska podjetja in okrepiti »evropski socialni model«, niti obrvi ne dvignejo. Še huje so sklonjene glave ob jasni nameri vlade, da bi kar najhitreje uničila vse, kar vsaj še malo diši po gospodarstvo prostega trga: od dodatne obdavčitve bogatih in premoženja prek podtržne renacionalizacije velikih podjetij, višjih davkov in obvezni udeležbi delavcev (seveda po spolnih in drugih kvotah) v upravnih odborih zasebnih podjetij do zakonsko predpisane božičnice, minimalne plače in razširjenih pravicah zaposlenih oziroma zmanjšanih pravicah lastnikov podjetij.

Zdi se, da je danes celo od desnice preveč pričakovati, da bi razumela, kako deluje ekonomija prostega trga. Tudi v zakladnici njihovega znanja in dojemanja sveta je namreč vedno bolj vse videti kot leto nič v revolucionarni Rusiji.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...