Slabi časi za svobodo govora

Značke

Andrej Drapal, Bojan Požar, demokracija, Dominika Švarc Pipan, Eamonn Butler, Edvard Kadič, Emilija Stojmenova Duh, Inštitut Adama Smitha, Mitja Iršič, Nova24TV, Portal24, Požareport, revija Demokracija, robert golob, svoboda govora, Vinko Vasle

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 29. december 2022)

»Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« Tako je svobodo (govora) definiral Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. Za razliko od politične korektnosti, ki trdi, da se svoboda (govora) konča v filtru nekje med možgani in usti.

Čeprav je šlo zadnja leta vse bolj v smeri omejevanja, si najbrž ni nihče mislil, da bo leto 2022 tako črno za svobodo govora v Sloveniji. Obsodba na zaporno kazen zaradi satire (glose), številne ovadbe in zaslišanja zaradi izrečenega ali zapisanega, preganjanje in gonja proti konservativnim novinarjem in urednikom, nalaganje s strani državnega organa televiziji Nova24TV, da mora izrezati del televizijskega prispevka, grožnje premierja Roberta Goloba, da bo ukinil nekatere medije. To je samo nekaj primerov krčenja svobode govora. Prihodnje leto utegne biti še slabše, saj se obetajo spremembe kazenske zakonodaje in širitev pojma ´sovražnega govora´ (ki ni pravni pojem), po kateri bodo zaradi izrečenega lahko preganjali in obsodili kogarkoli, karkoli bo rekel, če to nekomu ne bo všeč. Golob je že napovedal, da se bodo najprej lotili čiščenja (beri: ukinjanja) klasičnih medijev, nato pa družbenih omrežij.

Akcija proti svobodi govora

»Zame je leto 2022 žalostna zgodba za svobodo govora,« pravi Vinko Vasle, pisatelj ter upokojeni dolgoletni novinar in urednik. Človekova pravica, da ima lahko vsakdo mnenje o vsem, da ga svobodno in brez strahu izrazi, zapiše in širi, je po njegovem vse bolj zatirana. Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki »nam s pomočjo ideološke pornografije in z znanimi osebnostmi sporoča, da so vsaka žaljivka, vsako prostaštvo, zmerljivka sovražni govor. Ta akcija je uperjena zoper svobodo govora. In ni več razlike med sovražnim govorom in med kritičnimi izražanji«, je prepričan Vasle.

Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan sicer pravi, da je področje kaznovanja sovražnega govora (karkoli to pomeni) dobro urejeno, da pa taka ravnanja niso ustrezno sankcionirana. Vendar ministrica, ki je celo pravnica, očitno ne razume, kaj je svoboda govora. Po njeno sta svoboda govora in sovražni govor dva različna pojma. Kar pravno ne zdrži. Svoboda govora je ali je ni. Ne more biti nekaj vmes. Ker če bi bila samo delna pravica, potem to ni več temeljna človekova pravica in svoboščina. Bistvo svobode govora namreč je (in to meni tudi Evropsko sodišče za človekove pravice), da je govor tudi mestoma žaljiv in šokanten.

Medijska svoboda

»Kar zadeva slovensko politiko, glede svobode medijev nisem ravno optimist, čeprav sem po naravi vse drugo, samo pesimist ne. Ker vidim, da so pri vladajoči koaliciji, zlasti prevladujoče Gibanje Svoboda, pa tudi Levice in del Socialnih demokratov, dobesedno nagnjeni k represiji (Golobova parapolicija, dacarsko sledenje brez sodnih odredb …), kar se pri medijih najbolj kaže z bizarno parlamentarno preiskavo do sedanje oblasti kritičnih medijev,« pravi Bojan Požar, dolgoletni novinar in urednik, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj. Zanj ni dvoma, da si »Golobovi želijo krčiti polje medijske svobode, je pa malo možnosti, da jim to lahko uspe«.

Res je. Medijska svoboda, ki pomeni, da lahko vsakdo ustanovi medij ter svobodno širi ideje in mnenja, bo kljub želji Roberta Goloba, da bi nekatere medije ukinil, bo ostala. Čeprav so za konservativno usmerjene težje, saj lahko nastanejo zapleti na ministrstvo za kulturo, kjer je treba medij vpisati v register. Se bo pa pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru povečal pregon drugače mislečih. To napoveduje ves ideološko levi politični pol, to je želja in zahteva tudi prevladujočega dela hegemonističnih novinarjev in urednikov, ki se združujejo v Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Nenazadnje omejitev svobode govora, in to je šokantno, zahteva tudi Evropska unija (EU).

Strašljive novice iz Bruslja

V Bruslju postopki k dodatni omejitvi svobodnega izražanja mnenj in stališč že tečejo, sprejeto bodo to morale implementirati v svoje kazenske zakonike vse članice EU. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. Tam sta bili omenjeni tudi Demokracija in Nova24TV. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija, ki jo berete. V poročilu je bilo neverjetno to, da so se zgražali nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani sovražni govor, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam in LGBT agenti ter zanikanje podnebnih sprememb, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Toda že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji k drugače mislečim vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije.

Policijska država

Nekateri menijo, da smo se od svobode govora že poslovili. »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´,« pravi Andrej Drapal, svetovalec in publicist, Mitja Iršič, novinar in publicist, pa dodaja: »Končni cilj je seveda policijska država.« Polje tega, kaj lahko rečeš in česa ne smeš, se krči. Odločanje, kaj je sovražni govor, ki je zelo izmuzljiv pojem, je prepuščeno interpretaciji oblasti. To seveda pomeni, da so možnosti zlorabe in pošiljanja ideoloških nasprotnikov v zapor, praktično neomejene. Edvard Kadič, analitik, komunikacijski strokovnjak in urednik spletne strani Portal, vidi omejevanje svobode govora ne samo v zatiranju in preganjanju, temveč tudi v »izboru predvidljivih govorcev, ´naših novinarjev´ in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje« v osrednjih medijih. »V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo,« je prepričan Kadič.

Svobodi govora se v prihodnjem letu očitno ne obeta nič dobrega. Čeprav gre za z ustavo zaščiteno pravico, bi jo bilo očitno treba pred zlorabami zakonodajne, izvršne in sodne oblasti še dodatno zaščititi. Predvsem pa kaznovati tiste, ki jo onemogočajo in krčijo polje svobode.

O svobodi govora

Vinko Vasle, dolgoletni novinar, urednik in pisatelj: »Svoboda govora je od nastopa vlade Roberta Goloba in Gibanja svobode ter njenih pridruženih satelitov najbolj zlorabljena stvar ne samo od osamosvojitve dalje, ampak se vsaj tako grobo in brutalno to ni dogajalo niti v zadnjem desetletju bivšega komunističnega režima. Če smo nazaj v sedemdesetih letih komunističnega nasilja nad svobodo govora, se bo treba v letu 2023 organizirati tako kot tedaj. No pasaran, ali kako že.«

Andrej Drapal, publicist in svetovalec: »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´. Je pa globalno Muskov obrat Twitterja v realno svobodo govora pozitivni dogodek desetletja! Bojim pa se, da ne bo trajal, ker ´urinira´ proti vetru.«

Edvard Kadič, analitik in publicist: »Slovenija si je v letu 2022, po obdobju ene uspešnejših vlad v svoji zgodovini, izvolila ljudi, o kateri velika večina ne ve praktično nič. Moderno omejevanje svobode govora ni več zatiranje in preganjanje, temveč izbor predvidljivih sogovorcev, naših “novinarjev” in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje v osrednjih medijih. V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo. Občinstvo bi v nasprotnem lahko celo spregledalo.«

Mitja Iršič, novinar in publicist: »Leto 2022 so zaznamovale resne tendence represije svobodne misli s strani oblasti, ki “tipa” teren, da vidi do kod lahko gre. Od smešnih spotov SD, ki želijo z dekretom določiti kaj se sme in kaj ne sme govoriti ter na tiho sankcionirati govor, ki se sicer po 297.členu KZ ne kaznuje, pa do zapora za Jožeta Biščaka in grožnja z zaporom za Bojana Požarja pred volitvami. Končni cilj je seveda policijska država.«

Bojan Požar, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj: »Leto 2022 je bilo za medije vsekakor zelo napeto. Tudi zato, ker mnogi poslovni modeli tako ali drugače ugašajo, svoboda govora pa je hočeš nočeš del tega procesa. Bo pa leto 2023 za medije sicer tudi poslovno bistveno težje, saj prihaja recesija in to se bo poznalo pri oglaševanju.«

Česa pri konceptu svobode govora Robert Golob in Dominika Švarc Pipan ne razumeta

Značke

Dominika Švarc Pipan, LGBT, migracije, postmodernizem, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Vlada RS

Sodobne države (tudi samostojna Slovenija), ki se imajo za demokratične, so bile ustanovljene ob predpostavki svobode govora. Koncept svobode izražanja in razširjanja mnenj kot absolutne pravice vsakega posameznika je bil nekaj samoumevnega, nekaj, o čemer se ni razpravljalo ali vanj dvomilo. Do zadnjih nekaj let, ko je postmodernistična levica idejo svobode govora sprevrgla v nekaj, kar to ni.

Najprej so se začele razprave, da je svoboda govora omejena. Ravno v tej povezavi jo zadnje čase omenjajo. Najpogosteje je slišati stavek: »Sovražni govor ni svoboda govora.« Od tod najbrž tudi ideja ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan, da je »možno hkrati podpirati svobodo govora in obsojati sovražni govor«. In da sta to dva različna koncepta. Nista. Upam, če uporabim besede ministrice, da tega ni težko razumeti.

Svoboda govora je temeljna človekova svoboščina, kar pomeni, da je neposredno izvršljiva in absolutna. Brez bojazni pred cenzuro in grožnjami državnega represivnega aparata nam omogoča, da lahko izrazimo svoje mnenje. Svoboda govora zajema kakršenkoli govor: glasen, sovražen, prijazen, žaljiv, ljubezenski. Je celota. Čim želimo nek del izločiti, to ni več svoboda govora, niti ni več temeljna človekova svoboščina, ampak postane metodično in regulativno pogojevanje svobodne volje in mnenj. To pomeni, da nekdo (cenzor ali koordinator) opravlja delo avtorizacije mnenj in stališč, subjektivno določa, kaj je sprejemljivo (običajno za oblast) in kaj ni. V tem trenutku svoboda govora ne zajema več vseh mnenj in stališč, temveč se z njenim omejevanjem skuša doseči, da nekatera mnenja ne samo, da ne morejo obstajati več, ampak ne obstajajo več.

Tako imenovani sovražni govor ni pravni pojem, kot izraz obstaja nekaj več kot pol stoletja, izmislili so si ga, da bi omejili negativna stališča in mnenja o postmodernističnih vrednotah. Če koga užalimo ali prizadenemo, je to del svobode govora. Če je kdo užaljen, poišče pravico v civilni tožbi na sodišču. Zelo nevarno je, da omejevanje svobode govora postane del kaznivega dejanja. Prvič, ´sovražnega govora´ ni mogoče objektivno opredeliti; to lahko nekdo stori le po svoji podobi in percepciji, le tako, da si nekdo misli, da je nekaj sovražni govor, čeprav za drugega ni. Drugič, opredeljevanje, kaj je ˙sovražni govor´, prej ali slej pripelje do zlorabe (oblasti).

Svoboda govora pomeni, da lahko človek svobodno govori brez omejitev. Omejitve so lahko zgolj v njem samem, kar je individualno ter stvar kulture in omike; omejitve nikakor ne smejo biti stvar oblasti. Čim jih enkrat začne postavljati, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo ustava, da imamo svobodo govora. Svoboda govora preneha obstajati v trenutku, ko z opredelitvami, kaj je sovražni govor, začnemo določati njene meje. In ravno to zdaj počne Golobova vlada – skušala bo omejiti izražanje ljudi, podajanje mnenj. Ravno zato moramo braniti svobodo govora z vsemi razpoložljivimi sredstvi, sovražni govor, karkoli pač to pomeni, pa sprejeti kot stranski učinek (čeprav ima, denimo, aspirin tudi slabe stranke učinke, ima preveč dobrih stvari, ki odtehtajo negativne učinke) pravice, ki je bila bistvenega pomena za napredek človeštva. Če tega ne moremo sprejeti, potem si te pravice, pravice svobode govora, ne zaslužimo, svobodo pa prepustimo v roke ljudi, da si politično korektnim in ´in´ pojmom, kot je sovražni govor, manipulirajo z nami in nas nadzorujejo.

Polje presoje, katere ideje, teorije, besede in besedne zveze so ´sovražni govor´ je nevarno raztegljiv. Glede na ideološko naravnanost te vlade, bodo pod to ´streho´ tudi mnenja, ki so ´sovražna´ do splava, istospolnih porok, homoseksualnosti, ideologije spola ali ilegalnih migracij. Kar je zelo nevarno za svobodo, ker se beseda ´sovraštvo´, izkorišča v ideološke namene. Danes je postala sopomenka za ´fobijo´, z njo je opredeljena vsaka kritika migracij in LGBT agende. Če rečeš » ne maram gejev«, si označen za homofoba. Če rečeš, »sovražim ilegalne migracije«, si označen za ksenofoba. Po drugi strani je povsem zaželeno, da ´sovražiš´ desničarje, cerkev, domobrance ali nuklearno družino. Kakopak, mnenje, ki ga imamo in ga zagovarjamo, ni ´sovražno´, nasprotno stališče je. V tistem trenutku postane ´sovraštvo´ povsem sprejemljivo. Dovolj je, da nekoga označimo za zlobnega desničarja ali kapitalista in levica s sovraštvom nima več težav.  Sovraštvo obstaja predvsem na levici, tisti, ki bi zdaj opredeljevala ´sovražni govor´. Na progresivni strani prevladuje mnenje, da bodo s cenzuro in obsojanjem pregnali sovraštvo, pohlep, seksizem in diskriminacijo, mogoče kar vse tegobe sveta vključno s slabim vremenom in boleznimi. Pri čemer ne razumejo, da je sovraštvo čustvo, ki je del človekove narave. Zato moramo boj proti ´sovražnemu govoru´ razumeti tudi kot boj proti človekove naravi. Ampak z regulativo zagotovo ne bomo poskrbeli, da bodo čustva, ki nas delajo človeške in človečne, izginila. To je zgolj praktičen način za nadzor nad svobodo izražanja.

Svoboda govora torej je ali je ni. Ni nekaj vmes, ne more biti ločena od različnega govora z različnimi pridevniki. Če podpiraš svobodo govora, podpiraš tudi tako imenovani ´sovražni govor´, karkoli pač to pomeni. In obratno. Če si proti ´sovražnemu govoru´, si tudi proti svobodi govora kot temeljne in univerzalne človekove svoboščine.

Ja, Dominika Švarc Pipan, »tega res ne bi smelo biti tako težko razumeti«.