Sodelovanje medijskega tropa s stranko Gibanje Svoboda (GS) ob zadnjih (uspešno potlačenih) aferah dosega skoraj popolnost. Takšnega tesnega zavezništva nismo videli že od partijskih časov, tako doslednega preprečevanja, da bi se ´resnica GS´ javno soočila z ´objektivno resnico´, nimajo niti v zadnjih deklariranih socialističnih državah.
(Za zdaj še) ne gre za grobo silo, temveč za prefinjeno propagando, kjer s spreminjanjem pomena pojmov in prilagajanjem razmeram s pripravljenimi več resnicami (ki se jih poljubno uporabi pač glede na potrebe) ponarejajo resničnost. Pa naj gre za odstop Bobnarjeve, Golobovo novo varnostno službo, pravnomočno obsojenega svetovalca, pooblastila Finančni upravi RS za sledenje brez naloga sodišča ali laganje v Državnem zboru RS. Vseeno je, kaj od tega vzamemo; anti-Janša ideologija (ki ji medijski mainstream še vedno zvesto sledi na križarskem pohodu proti konservatizmu) s taktiko medijske premoči moč postavlja nad objektivno resnico. To je povsem nov način političnega razmišljanja, čeprav se prevladujoči mediji zaklinjajo na korektno in neodvisno poročanje.
Ideja je podla, realizacija pritlehna, zahrbtna; razumljivo, ker je postmodernizem relativiziral nekoč prepoznane vrednote povezane z moralo in etiko. Takole gre. Če je karkoli spornega v zvezi z vlado Roberta Goloba ter bi to utegnilo škoditi njemu in Gibanju svoboda (mogoče tudi koalicijskim partnerjem), se podvomi v resničnost. In v trenutku, ko resnice več ni (jo ´nekdo´ prikriva ali otežuje njeno razkritje), ostanejo le različna stališča in mnenja. Mnenje pa, kot vemo, ni ne lažno, ne resnično, ampak je mnenje vedno ´naše´ ali ´vaše´. Ko pride do tega, resnica (tudi če z dejstvi pride na dan) ni več pomembna. To traja že kar nekaj časa, samo spomnite se primera Patria, ko se je verjelo v ´medijsko resnico´, ki je temeljila na mnenju, ne v ´objektivno resnico´. Vsaka vojna je vnaprej dobljena, če imaš za seboj medijski aparat, ki obvlada prikrojevanje, drugim, ki oporekajo, pa daje slab občutek, da slabi ljudje, da so ´janšisti´. In potem ste krivi v vsakem primeru, ker so objektivna dejstva, s katerimi bi se lahko vsi strinjali, odstranjena. V ospredju so le čustva, medijsko napihnjena in anti-Janša vodena.
Razliko med objektivnimi dejstvi in (namerno) izmišljotino običajno ne vidijo zavedeni, čustveni ljudje. Tem ne gre zameriti. Zameriti gre hegemonističnim medijem, ki običajno poznajo resnico, pa kljub temu softificirano sproducirajo neresnico. To je nepoštenost do bralcev, ko se objektivna resnica zavrti na vijugastem vrtiljaku, pride ven kot soočenje dveh mnenj oziroma dveh resnic. Ta novorečnost ni nič drugega kot pokvarjena manipulacija, s katerim se ustvarja javno mnenje. In tisti, ki to počne, bi moral nositi veliko breme novinarske (ali uredniške) brezvestnosti. A v teh krajih se to običajno ´lajša´ z dobro plačanimi službami v politiki, kjer od svojih nekdanjih kolegov pričakuješ enako ravnanje. In vijugast vrtiljak se izkaže za perpetuum mobile post-resnice.
Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija (12. december 2022)
Slaba interpretacija dogodkov prinese slabo strategijo. Šolski primer te stare modrosti so ilegalne migracije. Ne bo hudega, so visoko izobraženi, dodana vrednost za staro celino, so nas nekaj let prepričevali levičarski aktivisti, ki so nadure delali pri tihotapcih ljudi. Da je v ozadju ´master plan´ zamenjave staroselcev, smo opozarjali le redki. Ampak medijski mainstream je tako učinkovito pral možgane, da je danes povprečnega volivca lažje prepričati, da je v Beli krajini ali pod Snežnikom invazija Marsovcev, kot anarhija pri prestopanju meje.
Kršitev ozemeljske suverenosti Slovenije (kar ilegalni prestop de facto je) ni nobena novica več, še najmanj taka, ki bi skrbela nove oblastnike. Celo nasprotno. Takoj po prevzemu oblasti so začeli z odstranjevanjem ograje, posledice so vidne danes: od zmage Gibanja Svoboda do konca septembra se je število ilegalnih prehodov povečalo za 321 odstotkov. Ob južni meji manjkajo samo še karavanseraji. In če vanje preselijo še razkazovalke in nastavljavke iz Fotopuba, bo idila med levico in nepovabljenimi prišleki popolna.
Vsekakor je treba najti politično soglasje, da ilegalni prehod meje ne bi bil samo prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo (ali še to ne), ampak kaznivo dejanje. Danes se z zaporom kaznujejo le tihotapci, ne tudi tisti, ki zavestno ilegalno prestopijo mejo. Ravnanje ´ujemi in izpusti´ je dobro samo pri športnem ribolovu, zelo nevarno je, ko imate opravka z ljudmi brez dokumentov in so morda zlih namenom. Če država lastne državljane obravnava kot možne nepridiprave, bi morala ilegalne migrante toliko bolj. A slovenski sikofanti rajši napadajo in obsojajo tiste, ki na nevarnost opozarjajo. Fant, ki je v Postojni pred azilatskimi predatorji branil 13-letno sestro in bil zato označen za ksenofoba, je dober primer. Vsekakor se domoljubi ne smemo sprijazniti, da so ilegalni prehodi nekaj normalnega, ker bodo jutri posilstva najstnic in žensk postala del vsakdanjika. In tega si ne želimo.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (20. oktober 2022).
Če prej mogoče ni bilo, je zdaj povsem jasno, da bo leva parlamentarna večina naredila dobesedno vse, da ne samo diskreditira desno opozicijo, ampak da poskuša materialno uničiti in utišati desnici naklonjene (zasebne) medije. Samo tako si lahko razlagam dopis glavne pisarne Državnega zbora vsem občinskim svetom ter vsem županom občin in mestnih občin, ki ga je danes objavil portal Nova24TV. V njem Mojca Pašek Šetinc (kot predsednica preiskovalne komisije, ki preiskuje domnevno nezakonito financiranje političnih strank) pod grožnjo z zasegom od lokalnih skupnosti zahteva celotno poslovno dokumentacijo, ki je povezana z oglaševanjem v skoraj tridesetih levici nenaklonjenih medijih (med drugimi televizija in spletni portal Nova24TV ter Nova obzorja, ki izdaja revijo Demokracija).
Levica je sicer že večkrat izkoristila institut parlamentarne preiskave za omalovaževanje političnih in ideoloških nasprotnikov, medijev s konservativnim svetovnim nazorom in posameznikov, a ni odkrila ničesar pretresljivega, še najmanj, da bi se katera od političnih strank nezakonito financirala (ali s pomočjo njen naklonjenih medijev). Tokrat gredo očitno na polno, mislijo si, našli bomo vsaj zrno graha pod dvajsetimi vzmetnicami in dvajsetimi pernicami. Pri tem se je Pašek Šetinčeva zatekla k najbolj pritlehnim in zahrbtnim preiskovalnim metodam – tako imenovanem »fishingu« (ribiška ekspedicija). Kar zahteva, je šolski primer tega.
Fishing pomeni, preprosto povedano, da se preiskovalci, ki za domnevno kaznivo dejanje nimajo nikakršnih (materialnih) dokazov (imajo le sum ali pa se jim tako le zdi), zatečejo k »iskanju na slepo«, zahtevajo informacije, podatke in dokumente, ki sploh niso pomembni ali niso predmet preiskave. Gre za zelo na široko zastavljen »lov na informacije«, ki bi jim morebiti prinesli dokaze za kaznivo dejanje. Tako zbiranje podatkov pomeni hud poseg v temeljne človekove pravice. Tudi slovenska sodišča so že večkrat poudarila, da »ribiške ekspedicije« oziroma da »iskanje na slepo absolutno ni dovoljeno«.
Nekateri sicer pravijo, če nisi nič zagrešil, se nimaš bati niti obsežne preiskave. Ne drži. Po tej logiki ti lahko država v stanovanje namesti kamere in te ves čas opazuje; češ, nimaš se česa bati. Bi to dovolili? Bi se s tem strinjali? Se bi vam zdelo normalno, da bi policija (ki bi vas na podlagi ovadbe soseda, ki vam zavida nov avto) zahtevala vse finančne transakcije od vas, vaših družinskih članov in tistih, za katere bi se jim zazdelo, da so vam mogoče pomagali pri nakupu avtomobila?
Politični fishing smo v Sloveniji že doživeli, žrtvi sta bili Andrej Šircelj in stranka SDS. Preiskovalci NPU so ob preiskavi Širclja zaradi suma pomoči zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti želeli zaseči cel strežnik SDS, ne zgolj podatke, ki so se nanašali na poslanca. Ovadba zoper Širclja je bila kasneje zavržena, zakaj bi policija potrebovala cel strežnik SDS, lahko samo ugibamo. Pri zadevi s preiskovalno komisijo je enako. Pašek Šetinčeva zahteva od vseh (!) občin podatke o poslovnem sodelovanju z desnimi mediji. Misli si, nekaj bomo že našli. Za Nova obzorja, kjer sem bil direktor med aprilom 2018 in junijem 2022, lahko rečem – ne bodo. Lahko bi pogledali aplikacijo erar.si, kjer so zbrani vsi podatki in preiskavo ciljno usmerili na določene občine. To bi bilo mogoče še sprejemljivo, čeprav je jasno, da je vse skupaj politično in ideološko motivirano. Tako na široko zahtevati od občin, je vsekakor zloraba instituta preiskovalne komisije in preiskovalne komisije same. In ne samo to. Kratek rok, da občine izpolnijo zahtevo Pašek Šetinčeve, kaže na utemeljen sum, da bodo pridobljeni podatki pred lokalnimi volitvami izkoriščeni za politične in ideološke obračune z desnimi kandidati za župane po občinah in mestnih občinah. Kar je lahko prvi razlog, da mora biti Mojca Pašek Šetinc razrešena.
Že prejšnje preiskovalne komisije so bile zelo na široko zastavljene, banke so morale denimo posredovati vse finančne transakcije podjetja, ne samo določene transakcije z določenimi podjetji in posamezniki. Tudi to je bil fishing. Tokrat gre še za nekaj drugega. Konkurenca desnih medijev bo zaradi preiskovalne komisije, ki strelja na vse konce okoli sebe, brez večjega truda prišla do občutljivih poslovnih informacij zasebnih družb. Kar lahko opredelimo kot pomoč predsednice preiskovalne komisije Pašek Šetinčeve pri gospodarski špijonaži. To je drugi razlog, da bi morala odstopiti kot predsednica komisije.
Ne gre samo zato, da je bila Mojca Pašek Šetinc še kot zaposlena na nacionalni televiziji pogosto tarča kritik desnih medijev in se je zdaj kot predsednica komisije podala na pot maščevanja, gre tudi za njenega strokovnega sodelavca na komisiji Tomaža Modica, ki je delal na portalu Necenzurirano, ki je v lasti medijskega imperija Martina Odlazka. Se pravi, neposrednega tržnega konkurenta desnih medijev. Modic bo imel tako vpogled (glede na široko zastavljeno preiskavo) v samo drobovje poslovanja konkurenčnih zasebnih družb, seznanil se bo lahko z večino (za vsako gospodarsko družbo) občutljivih informacij in podatkov, ki jih običajno podjetja označijo z najvišjo stopnjo poslovne skrivnosti.
Seveda, če kdo verjame, da Pašek Šetinčevo ne žene maščevanje do Nova24TV in sovraštvo do desnice nasploh ter da Modic podatkov ne bo izkoriščal in jih posredoval naprej tretjim osebam, ima to pravico. Povem, da jaz ne verjamem v njuno profesionalnost in ne zaupam njuni »objektivnosti«. Že samo njegovo pisanje na portalu Necenzurirano (običajno v kompaniji s Primožem Cirmanom in Vesno Vuković) o reviji Demokracija in družbi Nova obzorja je zame dovolj velik dokaz o njegovi neprofesionalnosti in manipulantstvu. To z gotovostjo trdim, ker sem bil urednik Demokracije in direktor Novih obzorij. In ker sta oba globoko vpletena (kot kritika in tarči kritik).
Pašek Šetinčeva sploh ne bi smela biti v preiskovalni komisiji, še manj pa Modic s pravico vpogleda v dokumente preiskovalne komisije. In ker leva parlamentarna večina tega ne bo upoštevala (vsaj do zdaj ni), lahko mirno zapišem, da pri preiskavi ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, ampak za politično gonjo zoper ideološke nasprotnike (sovražnike). Pašek Šetinčeva in Modic bosta s svojima vlogama v samem osrčju konjenice globoke države.
Najprej levičarska rutina, potem kljubovanje novemu vodstvu, sledi pritoževanje nad svojim novinarskim vsakdanjikom, na koncu stavka. In ko človek misli, da javni uslužbenci na RTV Slovenija prav zares stavkajo in da se ljudstvo lahko oddahne od njihove spletne strani, se med stavkajočimi začne jeremiada, da med stavko ne morejo urednikovati. Paradoks napihnjenega fižola, ki ga doživlja dnevna urednica MMC.
Res je težka novinarska na Kolodvorski ulici 2. Po obsežnih pripravah na stavko in nastavljenih člankih na spletni strani malo pred polnočjo, ki bi morali zdržati tam, kjer so, vsaj 24 ur, se najde odgovorni urednik Igor Pirkovič, ki odstrani propagando o stavki s spletne strani, in to brez vednosti dnevne urednice. Oh, ne, ne bo razbojnik Igor tega počel! Tako so odločili stavkajoči, ki so zdaj nesrečnika, ki je opravljal svoj posel urednika, zatožili vodstvu stavkovnega odbora. Seveda, zdaj pa bo. Urednikovanje legitimnega in legalnega urednika, ki med stavko ne stavka, je »oviranje zakonske pravice do stavke«. Toliko, da boste vedeli, kako se stavka.
Tudi med stavko v tovarni avtomobilov se stavkajoči vozijo z avtomobili po dvorišču, mar ne? To je vendar njihov poklicni cilj! Tudi oni, trdo jedro nacionalne televizije, so zdaj izročeni čudakom, ki so domišljajo, če so odgovorni uredniki, da tudi lahko odločajo, kaj bo na spletni strani in česa ne bo. Kakopak, čudni časi. V tej državi je slaba možnost, da naletiš na človeka, ki odgovornost jemlje nadvse resno, in nadvse velika verjetnost, da med novinarji in dnevnimi uredniki srečaš nekoga, ki misli, da ima na spletni strani večje pristojnosti, kot jih ima odgovorni urednik. Če slednje ne deluje, potem pravijo, da so ogroženi. In spodbujajo demonstracije sovražnosti: kdor ne stavka, ni dobrodošel na RTV Slovenija. Vsaj tako si domišljajo in pričakujejo ovacije. Težko bo. Vsaj v normalni pravni državi. Morali bi pač vedeti, da odgovorni urednik (in to je zdaj Igor Pirkovič) ni obešalnik za plašče njihovih kapric. In te kaprice slišijo na ime motenj, ki se jim drugače reče nerazumevanje delovanja in odgovornosti uredništva. Druge razlage ni.
Seveda so čustva na vrhuncu, opiti od zmage Goloba glasno vihajo nos, če ni po njihovo. In ker buldožer Svobode še ni prišel na RTV Slovenija, bi radi malo pospešili, da jim predsednik vlade pokaže svojo naklonjenost; njim, hrabrim vojščakom, ki so jih okupirali in podrli janšisti. Prava groza, res. Ampak tako je – njihova prihodnja osvajanja bodo malo preložena, kar ne odžene njihove nestrpnosti. Čeprav se zdi, da bosta obljubljena cockta in sendvič dovolj, da zdržijo v napetosti še nekaj časa, ko se jim slika mango v prepečencu. Zdaj je pomembno, da javnost ob trenutku stavke, ki je za stavkajoče očitno brez primere v zgodovini človeštva, čim dlje časa zadržuje dih. Samo boljši argument od tega, da so oni pooblaščeni, da urednikujejo spletno stran, morajo najti. Nekako jim uhaja, mogoče potrebujejo brezplačno telefonsko številko za prijavo stavkokazov in prodajalcev sardel na črno.
Možnosti so neizčrpne, čeprav je nekako nerazumljivo, da komentiranje pod njihovim člankom o stavki, ni omogočeno. Pa toliko dodatne podpore bi lahko dobili ti šarmerji in stebri protikapitalističnega boja. Ja, kapitalizem lahko vse pokvari. Tam je odgovornost individualna, tam odgovorni urednik odloča, kaj bo v mediju objavljeno in kaj ne. Res, pravi fašizem je pod Pirkovičem.
Komentar je bil najprej objavljen na spletni strani revije Demokracija (26. september 2022)
Britanski filozof, največji konservativni mislec svoje generacije in domoljub Sir Roger Scruton je nekoč dejal, če besede ne bodo imele več želenega učinka, bodo besede nadomestila dejanja. Govoril je o svobodi govora in nevarnosti omejevanja svobodnega izražanja: »Zdaj ni umorjen človek, ampak njegov značaj. Učinek je enak. Svobodno razpravo povsod omejujejo, tako nikoli ne bomo vedeli, kdo ima prav – preganjalci ali tisti, ki jih poskušajo utišati.«
Robert Golob je šel še korak dlje. Odstop Dragana Barbutovskega s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki naj bi odstopil zaradi spora v Gibanju svoboda, je povezal s »sovražnim govorom«. Pustimo ob strani vprašanje, ali je naloga Ukoma boj proti »sovražnemu govoru« (ali kakršnemukoli govoru nasploh), posvetimo se rajši zlovešči izjavi predsednika vlade: »Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani. (…) Zato želimo okrepiti vladni urad ravno z ljudmi, ki razumejo, kam pripelje politizacija novinarstva in kam pripelje širjenje sovražnega govora.« Glede na to, da je Golob že pred volitvami obljubil, da bo obračunal z mediji, ki mu niso naklonjeni, lahko povsem upravičeno sklepamo, da vojno proti »sovražnemu govoru« razume kot vojno proti njemu in levici nenaklonjenih medijev. To ni nič drugega, kakor vojna napoved svobodi govora, ker je zelo tanka črta med omejevanjem »sovražnega govora« in vladno cenzuro izražanja mnenj.
Kaj sploh je »sovražni govor«? V prvi vrsti je to »govor« kot vsak drug. Kot je »pozitivna« ali »negativna« diskriminacija na koncu »diskriminacija«, je tudi »sovražni«, »ljubezenski«, »vizionarski« ali »kritičen« zgolj »govor«. Opredelitev, da je nekaj »sovražni govor«, je zelo subjektivna, ker vsak človek (smo si različni) drugače dojema izrečene besede; za nekoga je »sovražni govor« vsaka kritika, za drugega grožnja s smrtjo. Še posebej oblast mora biti zelo previdna pri napovedi vojne »sovražnemu govoru« (ali celo sami vojni), ker lahko družba hitro zapade v diktaturo, kjer ni več svobodnih medijev in svobode govora. Zato je cenzura »sovražnega govora« misija: nemogoče.
Človek, ki bi odločal o tem, da je nekaj sovražno, ne bi odločal na podlagi objektivnih kriterijev (ker jih v tem primeru ni mogoče določiti), ampak na podlagi svojih ideoloških preferenc in svetovnonazorske percepcije. Tudi če bi se zanašali na računalnik, v katerega bi vložili na bilijone različnih podatkov in ki bi na podlagi novih primerov učil samega sebe, nikoli ne bi mogli razviti tako pameten računalniški algoritem, ki bi dejansko zaznal za družbo nevarno človeško čustveno sovražnost v govorjeni ali pisani besedi. Umetna inteligenca nikakor ne bi mogla ločiti med kritiko, zasmehovanjem, obrekovanjem ali dejanskim sovraštvom z grožnjo; pri izražanju sovraštva (denimo »Sovražim te!« ali »Ubil te bom!«) večinoma ne gre za dejansko sovraštvo in resen namen, ampak za željo da nekoga, ki ga v resnici sploh ne sovražimo, užalimo ali prizadenemo, ker nam je bodisi tekmec bodisi mu vračamo »milo za drago«. Samo malo poglejte družbena omrežja. Če nekomu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, se zateče k zmerljivkam, poniževanju, norčevanju ali kritizerstvu. Je to sovražni govor? Celo med prijatelji mestoma letijo žaljivke drug na drugega (nikakor ne zlonamerno), a že naslednji hip bodo skupaj pili pivo. Vse to je le izražanje nestrinjanja na drug način in z močnimi besedami. In če se kdo čuti užaljenega ali obrekovanega, se za razrešitev tega spora obrne na sodišče, da presodi (kjer bo na koncu prevladalo subjektivno mnenje sodnika, kar pomeni, da mnenja drugih o določenem primeru ne obstajajo več, niti ne morejo obstajati).
Zaradi subjektivnosti dojemanja in vsebinske izmuzljivosti »sovražnega govora« ni mogoče opredeliti kot pravni pojem. Zato ga tudi kazenski zakoniki ne poznajo. Slovenski ima v 297. členu približek (spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), vendar so tudi z njim resne težave, ker v tej definiciji lahko vsak sliši, kar želi. Kar ni značilnost zakona, ki mora biti jasen in vsakemu razumljiv: da je različnih mnenj, kaj pomeni, čim manj, da vsak ve, kaj je kaznivo in kaj ne. Rečemo lahko, da 297. člen ne zadosti načelu določnosti (lex certa), ker, denimo, ni jasno določeno, kaj natančno pri govoru ali idejah o rasi ali spolu je spodbujanje in razpihovanje sovraštva. Za nekoga je spodbujanje rasnega sovraštva že samo navajanje, da je človeštvo razdeljeno na rase, ali povzemanje raziskav o povezanosti inteligence in rase; med progresivnimi prevladuje mnenje, da so rase (podobno kot spol) družbeni konstrukt.
Obstaja nešteto idej, mnenj, teorij in besed, za katere bi lahko Robert Golob in njegova koalicija presodila, da bi lahko spodbujala sovraštvo in vodila do nasilja. Glede na odzive levičarskih medijev, nevladnih organizacij in levih politikov bi lahko premierjev »sovražni govor« vključeval nasprotovanje splavu, kritiko migracij odprtih vrat, upiranje homoseksualnim porokam, zgražanju nad lezbičnimi posvojitvami otrok, zasmehovanju teorije spola ali karkoli drugega, kar bi na Gregorčičevi ulici 20 lahko opredelili izražanje sovražnosti. Torej vse tiste ideje, ki so značilne za konservativni svetovni nazor (konservativec bo vedno nasprotoval splavu ali homoseksualnim porokam). To lahko pomeni, da bo Golob samo idejo konservatizma označil za sovražno, liberalno demokracijo pa za edino sprejemljivo in dovoljeno ideologijo.
Svobodo govora so politično korektni naredili za zelo zapleteno. Skrajno čudno in nenavadno je, da je napoved, da mora biti določen govor cenzuriran in kaznovan, modna muha politike, ki samo sebe označuje za liberalno, čeprav je liberalizem (klasični) miselnost svobode govora in individualne svobode. Pravi liberalci, dediči mislecev klasičnega liberalizma, so danes v vrstah konservativcev, liberalci samo po imenu se danes gravitirajo levo od sredine in se navdušujejo nad totalitarnim zatiranjem idej, ki niso njihove. Ja, demokracija ni sama po sebi zagotovilo za pravično in svobodno družbo, sodobne demokracije s progresivnimi idejami in težnjami po zatiranju drugače mislečih postajajo tiranije; pomensko in vsebinsko nasprotje tiranije ni demokracija, ampak svoboda, kjer je svoboda govora na prvem mestu.
V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila s strani oblasti označena za družbo nevarna in sovražna. In tako je očitno tudi z Golobovo vlado. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, ki so branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. John Stuart Mill je dejal, da je poskus utišanja izražanja mnenj zlo, ki »oropa človeško raso, potomstvo in tudi obstoječo generacijo«. Po njegovo največjo žalitev za nekoga ne povzroči laž, ampak resnica. Človek (sicer različno od posameznika do posameznika) prenese psovke, žalitve in obrekovanja, če ve, da so lažna. Boli sicer, ampak imaš pri sebi zadoščenje, ker veš, da obrekovalec laže. In resnica vedno pride na plano, resnica vedno zmaga. Če pa posameznik ve, da so pripombe na njegov račun resnične, potem želi utišati kritika. In to je tudi razlog, da je Golob napovedal vojno in pogrom predvsem nad Nova24TV in Demokracijo: pod pretvezo boja proti »sovražnemu govoru« želi prekriti in utišati resnico, ki jo medija oznanjata javnosti.
Nekaj bi se morali premier, vladna koalicija in dušebrižni preganjalci »sovražnega« govora zavedati: ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.
P.S. Spremljam tudi večino levega medijskega mainstreama. Ne zato, ker se z njim strinjam, ampak zato, da vidim, kje se z njim ne strinjam, na kateri točki se moje prepričanje razhaja z levim. Povem vam, ni bolj dolgočasne stvari na svetu, kot brati, poslušati ali gledati mnenja, s katerimi se strinjaš. Če to počneš, ne veš, kaj misli tisti, ki ni enakega prepričanja, kot si ti; niti kritike ne moreš izraziti. Zato bi bil svet brez medijev različnih ideologij ali svetovnih nazorov osiromašen. Svoboda govora je edini način, da smo kot družba boljši in preživimo.
Resnica je vedno realna, (na nek način) materializirana, na dosegu roke, luč v temi vsem na očeh. A vendar se o njej ne poroča. Prevladujoči mediji kot v transu slepo prepisujejo ali berejo vnaprej pripravljen scenarij; kaj je res in kaj ne, ni pomembno. Treba je opisovati svet, kot so naročili. Pišoče roke in govoreče glave pač ne mislijo, niti se ne trudijo; premiki ustnic in gibi rok so refleksno avtomatični. Nič tega ne spremeni.
Ko je bil Janša na Gregorčičevi ulici, so mediji delovali sovražno, iskali napake, oni branijo ljudstvo pred avtoritativno pošastjo. Tako je bilo 2004, tako je bilo 2012, tako je bilo 2020. Ko so bili tam Bratuškova, Cerar, Šarec in zdaj Golob je demon sedel v opoziciji. In demon je tvoj nasprotnik. Mediji in novinarska soldateska se ne zavedajo, da so s temi ljudmi v vladni palači postali ustvarjalci in podporniki mafijskega močvirja, njihovi sokrivci. Mafija pač počne mafijske stvari: vsiljevanje in ustrahovanje. Vedno enako, ne glede na izhodišče: ko niso pravi na vladi, so shodi in protesti proti vladi; ko so pravi na vladi, so shodi in protesti proti opoziciji.
Zdaj, na tej točki zadeve postanejo zelo osebne; zanikanje realnosti nenadoma ni več ne politični, ne ideološki problem. Demokracija ne umre v kot oglje črni temi. Ne, demokracija umre v pristranskem poročanju, ki je namensko usmerjeno (v laž) in nikoli ne sme zgrešiti. Ve se, kdo je tarča. Vedno en in isti človek. Priročen krivec za vse. In to so dvignili na raven umetniškega performansa, da vsaj za del javnosti nekoliko zakrijejo svoje zavržno početje. Prevaro fantastično obvladajo, čemurkoli znajo dati težnost; ta potem naredi svoje, oni pa nedolžno roke na prsa. Da bi 30 let po samostojnosti (in vsaj na deklarativni ravni demokratični državi) imeli pluralen medijski prostor je frustrirajoča želja, počasen, nikoli končan tranzicijski proces. RTV Slovenije partija nikoli ni izpustila iz rok. Vedno je bila v rokah globoke države, kljub morebitnemu vodstvu z ideološko drugačnimi pogledi. In danes protestirajo. Zakaj že? In kličejo na pomoč koalicijo. Čemu? Vse je v njihovih rokah. Ampak, saj veste, makiavelistična taktika je, da kritike in zahteve po svetovnonazorski uravnoteženosti razglasiš za sovražnike demokracije, svobode in države. In z ustvarjanjem agitpropa o težnjah janšističnih skrajnežev ljudstvo dobi predstavo o domačem ekstremistu, ki ogroža njihovo nacionalno televizijo. Popoln scenosled za pospešeno zatiralsko politiko nove vlade.
Če medijski mainstream ne bi živel v ideološkem mehurčku (od tam se ne meče kamenja, mar ne), bi mogoče spregledal, da bo politika prevladujočega Gibanja svoboda v Slovenijo prinesla težave tretjega sveta. Ne samo užitke za požrešne leve elite kaviarskih avtokratov, ampak pomanjkanje vsakodnevnih dobrin za povsem običajne in poprečne ljudi, tudi za tiste, ki so Golobu pomagali premakniti volilno telo. Vprašanje je seveda, ali bo volivce to streznilo ali pa so si v resnici zaželeli romantike pomanjkanja. Prve reakcije, ko je zmanjkalo goriva na bencinskih črpalkah, niso ravno naklonjene četici kuštravo-tatujskega parčka, čeprav so mediji skušali zadevo obrniti v dve smeri: proti nekdanji Janševi vladi in proti pohlepnim bencinskim trgovcem. Ni se najbolj posrečilo, kar ne pomeni, da so ljudje (že) prišli k pameti. Po vsej verjetnosti rabijo še nekaj udarcev po glavi, da se bodo začeli zavedati, da jih levica ob podpori medijev rabi samo na volilni dan, ko od njih zahteva, da ni pomembno razumeti, za kaj glasujejo. Drugače jih v resnici sovraži. Zanjo so ne bodi ga treba, tepčki, ki jih je lahko zapeljati in speljati na led. In držati v upajočem prepričanju, da bo boljše.
Že pred leti sem na tem blogu in kasneje v Demokraciji opozarjal, da so politični smerokazi (ne samo v Sloveniji) obrnjeni v napačno smer in da je ideološka ureditev (tudi zaradi novih obrazov) porušena. Vprašal sem se, ali je to mogoče popraviti. Glede tega sem bil pesimističen. Po vsej verjetnosti so razni eksperimenti povzročili naši civilizaciji nepopravljivo škodo (tostran Alp je Golobova vlada rezultat zadnje faze), zato se je treba pripraviti na socialno-ekonomski kaos. Nehote so to povzročili (sicer) dobri ljudje, ki so izvolili slabe vlade, še posebej bruseljsko birokracijo. Ta je postala tako močna in obdana s vplivnimi ljudmi, da jo je skoraj nemogoče zamenjati.
Ostane le, da se bogaboječi ljudje pripravimo na nesrečo, jo preživimo in ustvarimo nov svet; in pri tem ne smemo ravnati racionalno, če se želimo znebiti kulturnega marksizma. Ljudje, ki nas danes v imenu nekakšne socialne pravičnosti in novodobnih agend označujejo za sovražnike, tudi ne izbirajo sredstev. Napihnjeni z iluzijo, da njihovo razmišljanje že ne more biti napačno, če ga poganja pravičniški vzorec, so ustvarili miselno parabolo, da lahko obvladujejo vse – od sladoleda do človekove narave. Ta sekularna vzvišenost, ki je pomanjkanje ponižnosti pred Bogom, je povzročila stopnjujoče se ekscese. Za njimi stojijo ljudje, ki imajo največji potencial zla. Vse to je posledica 100-letne komunistične propagande. Ki se bo, v to sem prepričan, končala na grd način. Žal. Premalo ljudi se je pravočasno uprlo, preveč ljudi je izgubilo občutek za dobro in poštenost.
Slovenijo je po volilni zmagi Gibanja svoboda zajela prava epidemija dobrih namenov, ki bodo žal imeli katastrofalne posledice. Do zdaj smo bili navajeni, da gre za floskule, ki so pred volitvami namenjene popularizaciji nesmiselnih (običajno ekonomskih) politik. Levičarji govorijo tisto, kar se lepo sliši v njihovi domišljiji, desničarji so nagnjeni k stvarem in idejam, ki delujejo v realnosti.
Dosedanje leve vlade so se bolj ali manj zaletele v realnost in dokaj hitro opustile svoje zamisli. Mestoma zato, ker so imeli nekateri še kanček zdrave pameti, mestoma zato, ker v koaliciji ni bilo skrajne levice. Tokrat je drugače. Ne samo, da je Levica v vladi, ampak je njen najverjetnejši mandatar Robert Golob posvojil njen in poulični ideološki program. Prava grozljivka je, ko človek spozna, da ti ljudje resnično verjamejo, da je denar drugih ljudi njihova last, da imajo pravico drugim ukazovati, kako naj porabijo svoj zaslužek in si domišljajo, da so pristojni odločati, kaj bomo v življenju počeli in kako bomo svoje življenje preživljali za njih manj razsvetljeni plebejci. Gorečnost, s katero govorijo, kaže, da so s svojim levičarskim progresivizmom prišli do stopnje ateistične religioznosti (kulta politične korektnosti), ko njihova duhovščina ne bo imela usmiljenja do heretikov.
Ne verjamete? Potem ste preslišali, kaj je Golob govoril na Odmevih. Ta človek je dejansko začel misliti, da lahko spelje socialistično revolucijo, ki ji pravi »najnaprednejši pristopi skandinavskih držav in zahodne Evrope«. Ampak to, kar on govori, je daleč od tega, da bi bilo skandinavsko ali zahodnoevropsko (čeprav so te države že začele s socialističnim eksperimentom).
Oglasili so se sicer nekateri ekonomisti in gospodarstveniki (med drugimi tudi Klub Slovenskih podjetnikov in Združenje delodajalcev Slovenije) ter Goloba posvarili pred njegovimi namerami, ki pomenijo razdiranje in nikakor ne svobode. Golobov odziv je bil skrb vzbujajoč.
Takole je odgovoril voditeljici Odmevov Tanji Starič, da bi vlada morala vendarle poslušati tudi gospodarstvo: »Kritike samo kažejo na to, da tisti, ki to izjavljajo, v tem primeru združenje delodajalcev, nimajo pojma, kako je videti razvito zahodnoevropsko gospodarstvo, in na neki način si želijo, da ostanemo narod hlapcev, narod nizko plačanih delovnih mest, kjer bo imel šef delodajalec zadnjo besedo in vsi drugi bomo morali biti tiho. Sam pa pravim, ne hvala. Obstajajo drugačni principi. Tudi v Sloveniji jih imamo. In mi bomo pokazali, da lahko celo Slovenijo spravimo na to pot.«
Si predstavljate? Golob je eksplicitno izjavil, da bodo celo Slovenijo spravili »na to pot« (kar imajo zapisano v koalicijski pogodbi) – zlepa ali zgrda. »Saj se bodo sami pridružili, ne se bati,« je zatrdil.
To spominja na boljševistično novačenje, ko so ljudem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve in smetano. Ko jim je kdo odvrnil, da on ne mara breskev in smetane, so revolucionarji razložili: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«
Ja, na žalost se končuje kratkotrajno obdobje desnosredinske »anarhije« in s tem povezane gospodarske rasti. Prihaja vlada, ki se bo ukvarjala z izmišljanjem novih metod socialnega inženiringa, kar se bo končalo tako, kot v vseh socialističnih državah: pomanjkanjem, revščino, bankrotom in podobnimi gospodarskimi katastrofami. Pregovor pravi, da se pametni učijo na napakah drugih, neumni pa na svojih. To očitno ne velja za veliko večino slovenskih državljanov, ki se do zdaj ničesar niso naučili: ne iz napak drugih, še iz svojih ne.
Kavarna Hayek 