Program po meri levičarjev

Značke

Alceste De Ambris, antifašisti, antifašizem, Benito Mussolini, Dnevnik, fašizem, Filippo Tommaso Marinetti, Italija, Louis Augusto Blanqui, Marko Perković - Thompson, neofašisti, neoustaši, socializem

»Imam težave z administrativno prepovedjo Thompsonovega koncerta v Mariboru. Težave imam kot antifašist. Ne vidim razloga za strah pred njim. Thompson je marginalna figura. Če je v Sloveniji širjenje fašistične ideologije tudi v najbolj trapastih oblikah prepovedano, imam s tem bistveno manj težav. Vendar bi to rad videl črno na belem zapisano v odločbi. Nimam pa občutka, da je v Sloveniji poveličevanje fašističnih milic v slovenščini nezakonito.« To je zapis Dnevnikovega kolumnista. Podobno so se odzvali tudi drugi dušebrižniki: poveličevanje ustaštva je fašizem, nekatere javne uslužbenke je bilo sram, da se reklamira »neoustaštvo«, se pravi neofašizem. In zgodilo se je. Thompsonov koncert so odpovedali, ker naj bi domnevno slavil fašizem.

Fašizem? Kaj sploh je fašizem? Se je ob tem pojmu kdo kdaj vprašal, kaj zagovarja? Občutek imam, da tudi deklarirani antifašisti ne vedo, kaj predstavlja fašizem. Zato je najboljše, da pogledamo fašistični manifest, ki je bil objavljen 6. junija 1919 v Il Popolo d’Italia. V verodostojnost zapisanega ne gre dvomiti, saj je bil to časopis, ki ga je ustanovil Benito Mussolini, se pravi oče fašizma. Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija. Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), gre pa nekako takole.

Politični del

1. Splošna volilna pravica od 18. leta naprej.

2. Sorazmerna zastopanost po regijah.

3. Glasovanje za ženske (to je bilo takrat v nasprotju z večino evropskih držav).

4. Odprava italijanskega senata (zgornji dom parlamenta, kjer so bili senatorji večinoma bogati Italijani).

5. Oblikovanje nacionalnih strokovnih svetov za delo, za industrijo, za prevoz, za javno zdravje, za komunikacije in podobno. V teh svetih bi bili strokovnjaki, obrtniki, podjetniki.

Družbeni del

1. Takojšnja uzakonitev osemurnega delovnika za vse delavce in stroge kazni za tiste delodajalce, ki bi kršili ta delovni čas.

2. Minimalna plača.

3. Udeležba delavcev na vseh položajih v industriji.

4. Reorganizacija prometnega sektorja, še posebej železnic.

5. Revizija predloga zakona o invalidskem zavarovanju.

6. Znižanje upokojitvene starosti s 65 na 55 let.

Vojaški del

1. Oblikovanje nacionalnih milic.

2. Nacionalizacija tovarn, ki izdelujejo orožje.

3. Miroljubna zunanja politika.

Finančni del

1. Progresivni davek na kapital.

2. Najbogatejši Italijane je treba delno razlastniniti.

3. Zaseg cerkvene lastnine in odprava škofij, ki nosijo krivdo za revščino v Italiji.

4. Revizija vseh pogodb z vojsko in zaseg 85 odstotkov dobička, ki so jih posamezniki ali podjetja dobila od teh pogodb.

Ali vas vse to na kaj spominja? Mogoče na današnje programe levih političnih strank? Ali na zahteve aktivistov po prerazporeditvi bogastva? Kdo že govori, da je treba bolj obdavčiti bogate in jim zvišati davke. Da Cerkev ni upravičena do lastnine? Kdo je že v slovenskem parlamentu glasoval za minimalno plačo? Nekako se mi dozdeva, da so bili tedanji fašisti predniki sedanjih antifašistov. Sicer je povsem podobno z nacističnim programom, o katerem sem pisal v tekstu z naslovom Levičarski ekonomski program.

Advertisements

Levičarji dočakali Marxov evangelij po Pikettyju v slovenščini

Značke

Alenka Bratušek, Associated Press, Delo, Dnevnik, Karl Marx, levičarji, Margaret Thatcher, Mladina, neoliberalizem, Ronald Reagan, Studio city, Thomas Piketty

Za slovenske levičarje, vernike marksizma in druge sovražnike svobode, je bil četrtek pravi praznik. Dočakali so slovenski prevod novodobne socialistične biblije – knjigo Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja. Pravzaprav bi se morala knjiga imenovati Evangelij po Marxu: Poskus vstajenja v 21. stoletju, ampak pustimo malenkosti.

O temu francoskemu ekonomistu in njegovi knjigi, ki je povzročila pravo histerijo med levico, ker tovariš Thomas sploh ne skriva, da je navdih za knjigo našel pri Karlu Marxu (čeprav so se njegove teorije že zdavnaj izkazale za popolnoma zgrešene), sem že pisal: o analizi domnevne globalne neenakosti, pravičnosti, kot si jo predstavljajo levičarji, socialističnem mitu, da revni vzdržujejo bogate, Pikettyjevi tezi, da bogati postajajo še bogatejši, in o tem, kako je študent MIT osmešil teorijo Pikettyja. Kljub uničujočim kritikam uglednih ekonomistov in dejstvu, da se knjiga sicer dobro prodaja, a zelo slabo bere, ga levica in njeni podporni mediji v vseh državah, kjer je izšel njegov prevod, slavijo kot novodobnega mesijo. Slovenija pač ni nobena izjema.

Tako je Delo v članku z naslovom Pikettyjeva presenetljiva, a zaslužena uspešnica lanskega leta zapisalo, da »gre za fenomen, saj so o knjigi, ki govori o ekonomiji, povsod po svetu pisali ne le resni mediji, ampak tudi tabloidi. Med drugim je razlog verjetno avtorjeva svojevrstna kritika ekonomske stroke in kolegov ekonomistov, za katere Piketty meni, da premalo berejo svetovno literaturo in so preveč zabubljeni v svoje teoretične modele.«

In še: »Knjiga zadeva vse nas in v tem lahko iščemo vzrok njene popularnosti. Največ prostora v njej je namenjenega dohodkovni neenakosti, za katero večina slovenskih ekonomistov meni, da pri nas ne obstaja in da smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu.«

Največ prostora je posvečenega neenakosti, se pravi tistemu, kar levičarji ne razumejo. Ne obstaja namreč problem neenakosti, saj to ni problem per se, ampak povsem naraven pojav, saj smo ljudje različni. Ne mislim na tem mestu razpredati na dolgo in široko (bom drugič, ko bom slovenski prevod natančno prebral, ker me zanima, koliko se razlikuje od izvirnika), ampak oglejmo si kaj je o neenakosti zapisalo Delo v povojnem obdobju: »Po koncu druge svetovne vojne smo imeli v prvih povojnih desetletjih do sredine sedemdesetih let obdobje, ki v zgodovini kapitalizma velja za njegovo zlato dobo. To je bilo obdobje visoke gospodarske rasti, nizke družbene neenakosti, ipd. V sredini sedemdesetih let so se z vzponom pojava, ki ga Piketty imenuje »konzervativna revolucija«, ki ga je v anglosaškem svetu utelešata Ronald Reagan v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji ti trendi začeli obračati. Gospodarska rast je padla pod ustaljeno raven.« Če ponovimo: 50. in 60. leta so bila zlato obdobje kapitalizma, ker je bila družbena neenakost nizka, države so beležile visoke gospodarske rasti. Za razliko od danes, ko nam komentatorji od Mladine in Dela do Studia city in Dnevnika razlagajo, da živimo v času podivjanega neoliberalizma, ki uničuje socialno državo, krči pravice delavcem, privatizira izobraževanje in zdravstvo. Skratka, država namenja premalo denarja za tisto, čemur levičarji pravijo »javno«. Čeprav sem o tem že pisal, naj na kratko ponovim. Torej, kapitalizem pred pol stoletja je bil za levičarje tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem oziroma neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v petdesetih in šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja.

Kot običajno je resnica povsem drugačna od tiste, ki jo predstavljajo tovariši socialisti. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs, ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga delo imenuje zlata doba kapitalizma z majhno neenakostjo, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka. Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako bi potem v resnici morali poimenovati kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Super ultra neoliberalni kapitalizem?

Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji.

Levičarji izumili nov pojem: neosocialna država

Značke

Dnevnik, kapitalizem, Margaret Thatcher, neoliberalizem, neosocialna država, Ronald Reagan

Ste slišali za besedno skovanko »neosocialna država«? Jaz sem jo danes prvič, ko sem prebral članek v levičarskem Dnevniku (https://www.dnevnik.si/1042717932/slovenija/revscina-se-povecuje-slovenija-vse-bolj-le-se-senca-socialne-drzave). Čeprav ne vem natančno, kaj naj bi pomenila (kot mi še danes ni jasno, kaj je to neoliberalizem, prepričljive opredelitve pa od socialistov nikoli nisem slišal), sem nekako razumel, da sta zanjo kriva najbolj zlobni bitji 20. stoletja, se pravi Ronald Reagan in Margaret Thatcher, ki sta skrčila socialne pravice in vrinila vrednote neoliberalizma. In: »Neoliberalizem lahko deluje le z zmanjševanjem stroškov dela in socialnih pravic. Popolna demontaža socialne države je prinesla celo novo skovanko – neosocialno državo, ki zahteva fleksibilnost tudi pri socialno izključenih.« Tako pravi Srečo Dragoš z ljubljanske fakultete za socialno delo v Dnevniku. Skratka, neosocialna država ni socialna država, ampak je država, kjer socialno politiko določa neoliberalni kapitalizem. Ta hudičeva ideologija pa temelji na dereguliranem prostem trgu brez nadzora države, neoliberalci pa so upirajo socialnim pomočem, državnim subvencijam, javnemu zdravstvu in šolstvu, državnim podjetjem in bankam, po drugi strani pa se zavzemajo za privatizacijo, vitko državo z minimalno javno upravo, liberalizacijo trga.

Slovenija naj bi bila vse bolj neoliberalna država, kjer je vse odvisno od trga, vse manj je regulacije, so od socialne države ostale le sledi. Skratka, salonski levičarji in socialistični mediji nas skušajo prepričati, da v Sloveniji vlada nebrzdani neoliberalni kapitalizem. Se pravi, živimo v državi, kjer:

1. je bilo konec junija v veljavi 799 zakonov in 18.364 podzakonskih aktov (ob osamosvojitvi je bilo v veljavi 356 zakonov in 877 podzakonskih aktov, levičarji pa pravijo, da smo vse bolj deregulirana država);

2. država določa minimalno plačo in druge pogoje dela, kot maksimalno število ur, letni dopust in drugo;

3. je povprečna obdavčitev dela skoraj 50-odstotna, se pravi, od tega, kar zaslužimo, polovico pobere država. Ob tem, da bomo z zneskom, ki nam ostane, morali plačati še skrite davke, kot so TV naročnina, številne prispevke ob plačilu elektrike in vode;

4. za vsako blago in storitev plačamo še davek na dodano vrednost (običajno po najvišji stopnji, se pravi 22-odstotni);

5. Slovenija je med državami, ki imajo najvišjo progresivno obdavčitev dohodka (dohodnina);

6. če podjetje ustvari dobiček, mora plačati 17-odstotni davek;

7. državna poraba znaša skoraj 50 odstotkov BDP. Kako so razporejeni prihodki in odhodki države si lahko pogledate tukaj: http://www.vlada.si/teme_in_projekti/kam_gre_vas_denar/;

8. Slovenija ima javno šolstvo in zdravstvo, ki ju je dolžan financirati vsak davkoplačevalec, pa če je uporabnik teh javnih storitev ali ne;

9. največja banka (NLB) je še vedno državni lasti;

10. Slovenija ima 163 reguliranih poklicev (koliko je pri tem nesmislov, si lahko ogledate tukaj: http://www.reguliranipoklici.si/);

11. več kot polovico cene, ki jo plačate za bencin, gre državi;

12. država predpisuje številne odkupne cene, ima monopol pri oskrbi z vodo in elektriko, vsak je prisiljen plačati TV prispevek;

13. država vsako leto nameni okoli 100 milijonov evrov nevladnih organizacijam;

In tako naprej in tako naprej.

Skratka, Slovenija je daleč od tega, da bi bila neoliberalni raj, je daleč od tega, da bi imela prosti trg, je daleč od tega, da bi imela pohlepne podjetnike. Celo več. Je med državami, ki imajo najmanjšo dohodkovno in drugo neenakost.In razumi levičarje, kdor le more.

Levičarski Dnevnik sporoča: »Za obdavčenje premoženja Slovencev je še veliko prostora.« O, sveta preproščina!

Značke

davek na premoženje, davki, Dnevnik, država, DURS, Janez Janša, levičarji, prisila

Na prvi strani Dnevnika je bil velik naslov: »Za obdavčenje premoženja Slovencev je še veliko prostora.« (https://www.dnevnik.si/1042717812/slovenija/za-obdavcenje-premozenja-slovencev-je-se-veliko-prostora) Ste tudi vi zaznali navdušenje ob nenadnem razsvetljenju, da državljani še vedno niso dovolj obdavčeni in da jih mora država še malo priviti, saj je za stiskanje še veliko prostora? Pravzaprav lahko sklepamo, da so možnosti davčnega privijanja brezmejne. Kar je za časopis, ki svoje podpore socialistični ekonomiji (Hm, a je socializem sploh kompatibilen z ekonomijo?) ne skriva, razumljivo. Zato jih tudi ne moti, da njihovega lastnika Bojana Petan, tajkuna in kaviar levičarja, rešujemo davkoplačevalci (več si lahko preberete tukaj: http://www.reporter.si/slovenija/bojan-petan-kaviar-levi%C4%8Dar-%C5%A1e-en-tajkun-ki-ga-re%C5%A1uje-slaba-banka/22314). Tudi s takim odkritim navijanjem za davke. Zakaj niso rajši bolj neposredno naslovili članek: »Za krajo premoženja Slovencev je še veliko prostora.«

Naj razčistimo. Davki niso dobri. Niso bili, niso, niti nikoli ne bodo. Vsak davek je nemoralen in pomeni legalni rop državljanov. Legalni zato, ker je pač tako država predpisala z zakoni. Zato so davki oblika prisile. Davkov ne plačujemo prostovoljno. Če bi jih, to ne bi bili davki, ampak donacija državi. Birokraciji pa nekaj donirati je enako, kot če bi svoj denar zažgali. In ker to uradniki vedo, predpišejo zakon, s katerim legalizirajo krajo. Zato je plačevanje davkov podobno ropu, ko oborožena roparja vdreta v banko in odneseta denar. Pomislite. Če ne plačate davkov, dobite najprej opomin, s katerim vas država opomni, da ste ji nekaj dolžni (čeprav ji na načelni ravni niste). Če se ne odzovete, vam lahko sedejo na transakcijski račun in izpulijo, kolikor so pač presodili oziroma naračunali, da ste dolžni državi. Če na računu nimate denarja, vam lahko sodijo zaradi davčne utaje ali zaplenijo premoženje (kjer lahko prode do takih neumnosti, kot je opisano tukaj: http://www.rtvslo.si/slovenija/druzini-zaradi-124-evrov-zarubili-hiso/277501). Če se ne odzovete na pozive sodnika, lahko pričakujete, da bo na vaša vrata potrkala s strelnim orožjem oborožena policija, da vas bo privedla pred sodni senat. In ker je država predvidela možnost, da se privedbi ali rubežu fizično uprete, ima na koncu policija zakonsko pravico, da vas ustreli. Torej, če se upirate legaliziranemu ropu s strani države, lahko v najslabšem primeru končate pod rušo. V tem primeru se bo država požvižgala na vašo ustavno pravico do zasebne lastnine in nedotakljivost vašega življenja. Vse z namenom, da vam bo vzela denar. Zato se izmišljuje nove in nove davke. In eden takih je davek na premoženje.

Ta davek socialisti predstavljajo kot enega najbolj pravičnih davkov (http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/davek-na-nepremicnine-je-pravicen). Zanemarimo dejstvo, ki ga levičarji ne razumejo, namreč, da noben davek ni pravičen, poglejmo rajši, zakaj davek na premoženje, kjer država cilja predvsem na obdavčitev nepremičnin, nikakor ne more biti pravičen. In to za nobenega – ne ravnega ne bogatega. Nepremičnino si kupite tako, da delate in varčujete. In ko delate, že plačujete davke. V Sloveniji je delo zelo obdavčeno. Od tistega, kar Slovenci zaslužimo, nam država v hipu pobere polovico. In z drugo polovico, ki ste jo zaslužili s trdim in poštenim delom, si omislite dom zase in za svojo družino. Potem pa pride država in zahteva, da od tistega, kar ste privarčevali in ste si potem zasluženo kupili, za povrh plačali davek, še enkrat plačate davek. In ne enkrat. Vsako leto znova. Izključno zato, ker nekaj imate, ker imate premoženje. V tem primeru recimo nepremičnino. To pa še ni vse. Višino davka na nepremičnino (premoženje) vam izračunajo na podlagi vrednosti, ki jo določi država. To Slovenija že ima, in sicer v registru nepremičnin (http://prostor3.gov.si/javni/javniVpogled.jsp?rand=0.3789185805984061). Vendar so vrednosti zelo čudno obračunane. Prihaja do takih anomalij, da je neka hiša s 100 kvadratnimi metri ocenjena na 100.000 evrov, hiša nekega tajkuna s 600 kvadratnimi metri pa na 150.000 evrov. Zaradi tovrstnih nesmislov so recimo obtoževali prvaka SDS korupcije, saj so se KPK in organi pregona zanašali na ocenjeno vrednost Geodetskega urada RS (GURS), ki so seveda vrednost izračunali, ne da bi upoštevali trg (http://www.finance.si/8330850/Vse-o-Jan%C5%A1evi-Trenti). Torej, koliko je vredna vaša hiša, administrativno določa država, kar pomeni, da lastnik nepremičnine ne more sam določiti ceno svoje lastnine. Lahko jo sicer proda na trgu, iztrži več ali manj, kot mu jo je ocenil GURS, vendar gre kljub temu za grob in ustavno nedopusten poseg v zasebno lastnino. Na podlagi izračuna geodetov, se bo namreč obračunal davek, ko bo, če bo, zaživel v Sloveniji. To pa pomeni, da država lastnike nepremičnin spreminja v zgolj uporabnike nepremičnin. Primer škode, ki jo povzroči tak davek, si lahko ogledate tukaj: http://www.politicalcure.com/2015/07/26/property-taxes-destroy-town-economy/.

In za konec, da ne bo pomote. Vse zapisano ne pomeni, da nasprotujem državi. Je pač nujno potrebna za varovanje zasebne lastnine in državljanov ter za zagotovitev miru na zaokroženem nacionalnem teritoriju, ki ima svojo tradicijo. Zato potrebuje tudi uslužbence, ki se jih plačuje z davki. Vendar mora biti ta država, če želi državljanom zagotoviti svobodo, minimalna, kar pomeni, da so minimalni tudi davki. Za zagotovitev tega in pravne države pa potrebujemo vojsko, policijo, sodstvo in davčne uslužbence, po domače dacarje. Slednji so, resnici na ljubo, strelovod. Hočem povedati, da se ljudje nanje večinoma neupravičeno jezijo, saj samo izpolnjujejo ukaze politike.