Univerza v Koloradu spodbuja multikulturnost s segregacijo belcev

Značke

Akirah Bradley, belci, Boston, Boulder, izobraževalni sistem, Jaela Zellars, Kolorado, ksenofobija, LGBT, LLC, Memphis, Missouri, multikulturnost, rasizem, San Jose, segregacija, univerza, Valerie Gao, ZDA, črnci

Levičarji, ki so jih polna usta idej o multikulturnosti in raznolikosti, kakršna mora postati tudi vsa družba, se pravi rasno in kulturno mešana, da pač ne bo rasistična in ksenofobna, govorijo eno, delajo seveda nekaj povsem drugega. Zadnji dokaz prihaja iz koloradske univerze v mestecu Boulder, kjer bo vodstvo univerze, ki jo plačujejo davkoplačevalci, osamilo drugače misleče, predvsem pa segregiralo belce.

V sporočilu za javnost izpred meseca dni so objavili reforme za novo študijsko leto (2017/18). Jeseni bo uveden nov red, saj bodo eno od tamkajšnjih stavb preoblikovali in preimenovali v nekakšno življenjsko okolje socialne pravičnosti, kjer bodo svoje zatočišče našle tri skupnosti iz tako imenovanih »Living and Learning Communities« (LLC). In katere so te skupnosti?

Ena bo namenjena izključno črnskim študentom in njihovim zaveznikom, druga bo skupina za »multikulturne perspektive«, ki bo namenjena »strastnim zagovornikom multikulturnosti«, tretja, ki sicer že obstaja, a nima pravih prostorov, pa bo skupina, ki se imenuje Spectrum. Ta skupina je namenjena študentom, ki se prepoznajo kot LGBTQIA. Je izredno militantna in agresivna, kaj pa se zgodi, če popustiš njenim zahtevam, sem pisal tukaj.

Prvo skupino je najbolj pozdravila pomočnica dekana za študentske zadeve Akirah Bradley (zakaj, je razvidno iz njenega profila), češ da bodo s tem, ko bodo v določen prostor imeli vstop samo črnci (in njihovi podporniki), »vzpodbudili različnost in komunikacijo«. Logično, mar ne. Tudi nekateri drugi so navdušeni. Denimo Valerie Gao, ki se veseli strastnih zgod o socialni pravičnosti, ali Jaela Zellars, ki pravi, da bo nov univerzitetni red pripomogel pri spodbujanju sprememb.

Kako na univerzah v ZDA razširjajo sovražnost do belcev, kažejo številni primeri: Boston, Memphis, San Jose ali Missouri.

Advertisements

7 mitov o alt-right*

Značke

Alt-Right, Brexit, desnica, Donald Trump, EU, feminizem, Frauke Petry, Jean-Claude Juncker, Levica, LGBT, Marine Le Pen, MSM, nacizem, Nye Borgerlige, rasizem, šovinizem

Brexit je pomenil šok, zmaga Donalda Trumpa streznitev; ne samo za levico, ampak predvsem za desnico. Na desnici se je namreč dokončno uveljavilo gibanje s konservativnim nagonom in nabojem, ki je do temeljev zamajalo etablirane politične stranke različnih svetovnih nazorov, ki so v boju za ohranitev privilegijev in svojih elit izgubljale identiteto, se vse bolj pomikale proti sredini in v nekaterih državah celo vladale skupaj. Gibanje, sprva poimenovano »alternativna realnost«, je danes prepoznavno kot alt-right ali alternativna desnica.

Preden razbijemo mite, ki jih o alt-right širijo tako levičarji kot desničarji, ki jih na ravni Evropske unije (EU) prepoznamo v mainstream političnih skupinah S&D (evropski socialdemokrati) in EPP (Evropska ljudska stranka), samo kratek skok v bližnjo preteklost.

Po letih debelih krav je leta 2007 počil nepremičninski balon in prišlo je do globalne finančne krize. Levica je menila, da je krizo povzročil premalo regulirani finančni sektor, desnica obratno. Vlade so se lotile reševanja finančnih institucij, toda način reševanja je razočaral predvsem volivce desnice: namesto, da bi krizo pozdravil trg, je država banke rajši reševala z njihovim denarjem, hkrati pa pustila propasti številna mala in srednja družinska podjetja. Če so borzniki, delničarji in lastniki ob veliki gospodarski krizi (1929-1932) delali samomore, da bi se izognili sramoti, se je ob zadnji krizi izkazalo, da je ekonomskim (in političnim) elitam malo mar za čast. Takratna alternativna realnost je razkrivala, da so prevladujoči mediji navadnim državljanom ustvarjali popolnoma drugačno sliko, kot je v resnici bila. Še posebej desnica, ki je svoje volivce dolga desetletja učila, da je temelj družbe svoboden posameznik, ki sam nosi odgovornost za svoja dejanja. Kar naenkrat so ljudje spoznali, da ta desnica govori eno, dela drugo. Pojavila se je alternativa.

Nekaj podobnega se je dogajalo na levici. Del nje je menil, da je klasična levica izdala socialistično izročilo in se pomaknila preveč proti sredini. Tako so iz levice izšle ali pa so se okrepile stranke kot Die Linke (Nemčija), Podemos (Španija), Siriza (Grčija) ali Združena levica (Slovenija). In medtem ko je nova levica svoje zahteve postavila in se identificirala skozi gibanje Okupirajmo Wall Street (Occupy Wall Street), alt-right ni odšel na ulice, ampak je ostal na internetu; kot tista »tiha večina«, ki lahko odloči volitve. Počasi se je razširil po stari celini, kjer so nastale nekatere nove stranke (na primer AfD v Nemčiji in Nova desnica na Danskem) ali pa so v gibanju stare politične stranke našle nov zagon (na primer Nacionalna fronta v Franciji in UKIP v Veliki Britaniji). In ker je začel ogrožati prevladujoče politične skupine, so o alt-right s pomočjo prevladujočih medijev (MSM ali Mainstream Media) začeli širiti laži in ustvarjati mite.

Mit št. 1: Alt-right je skrajna desnica

Ne drži. Nasprotovanje multikulturalizmu, LGBT agendi, feminizmu, islamizaciji in političnemu globalizmu ni skrajnost. Prav tako ni skrajnost zavzemanje za svobodo govora, osebno svobodo, večji vpliv ljudi na odločitve politike in skrb za ohranitev identitete naroda. Alt-right je na nek način razsvetljenstvo v primerjavi z novodobno konceptualno prostodušnostjo klasične konservativne desnice in deloma reakcija na vročični in zombi aktivizem levice. S skrajnimi skupinami obeh političnih polov, kot sta denimo »antifa« na levici ali tako imenovani obritoglavci na desnici, kamor želijo etablirane stranke poriniti alt-right, se alternativna desnica ne identificira.

Mit št. 2: Alt-right gibanje je socialistično

Ne drži. Gibanje ni nastalo zaradi levice, ampak zato, ker je desnica izdala vrednote konservativizma in se v pogledih na ekonomijo zbližala s socialdcemokracijo. Očitek, da je alt-right socialistično gibanje, prihaja predvsem s strani desnice, nanaša pa se na gospodarske programe nekaterih politikov, ki so označeni za alternativno desnico. A izkaže se, da gre za pavšalne ocene kritikov, ki se ne poglobijo v programe strank. Če bi se, bi spoznali, da imajo od države do države zelo različne programe: od povsem liberalnega (danska Nye Borgerlige) prek tako imenovanega »inteligentnega protekcionizma« (francoska Nacionalna fronta) do antikorporacijskega (nemška AfD). V skoraj vseh gospodarskih programih je še zapisano, da bodo zmanjšali davke, prevetrili socialne transferje (zato, ker jih izkoriščajo migranti), razen tistih, ki so namenjeni družinam. Zanimivo je, da socializem očita alternativnim desničarjem prav tista desnica, katere poslanci v parlamentu dvignejo roko za minimalno plačo, eno najbolj trdih socialističnih ekonomskih kategorij, in ki sama deli subvencije, posega na trg z intervencionističnimi ukrepi. To, da alt-right poudarja skrb za svoje sonarodnjake, je težko poimenovati socializem.

Mit št. 3: Alt-right združuje naciste in rasiste

Ne drži. Za alt-right so vsi ljudje pred zakonom enaki, ne priznavajo pa, da so ljudje enaki nasploh: ločijo se po rasah, spolu, sposobnostih, inteligenci. In to glasno povedo. Prepričani so (in obstajajo dokazi), da je zahodna civilizacija najbolj uspešna v zgodovini tudi zato, ker jo je ustvaril bel človek, ki je danes izpostavljen genocidu. Mit izhaja iz nasprotovanja multikulturalizmu, najpomembnejši levičarski globalistični agendi. Pri tem je treba razlikovati multikulturnost in multikulturalizem. S prvim alt-right nima težav, prakticira rasni realizem. Nihče namreč ne nasprotuje kitajskim restavracijam ali črnskim igralcem v NBA. So pa odločno proti multikulturalizmu, ki si ne želi samo mirnega sobivanja, ampak ima konkretne politične, kulturne in ideološke zahteve. Multikulturalizem zanika, da bi neka država (ali celina) temeljila na skupnih vrednotah, ki so dominantne, ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakovredne. Tega alt-right ne sprejema, zato je gibanje označeno za nacistično in rasistično, od tod pa tudi opazke o ksenofobiji, islamofobiji in belem nacionalizmu, čeprav je rasizem kot pojem izmišljen. Namenjen je pranju možganov (s kulturnim marksizmom in trockizmom) izgubljenih bruck, češ da je vredno vreščati na kolege in se ne zavedati, da si v vzporednem svetu. Tovrstno pojmovanje je spodbujeno s prevladujočo globalno kulturo in se ponuja kot politično korektno čustvo do belcev in Evropejcev, zato je v ZDA v tej zvezi slišati oznako »white genocide« (beli genocid). Desničarji in konservativci so se pod vplivom univerzalističnega krščanstva delali, da ras in nasprotovanj med njimi ni, če pa že so, se morajo le belci delati, da te ne obstajajo in se ponuditi za žrtveno jagnje na oltar človeštva.

Mit št. 4: Alt-right v resnici podpira elitizem

Ne drži. Ravno nasprotno. Alt-right se je na desnici pojavil ravno kot upor proti elitam v lastnih vrstah, ki so za dosego svojih osebnih ciljev izdale prastare vrednote. MSM so javnosti kot elito predstavljale brezhrbtenične prilizovalce mednarodnim banksterjem in maloumnim mafijcem. Tipični predstavnik je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, član Evropske ljudske stranke. Današnje elite zase zahtevajo posebne privilegije in pravice, zato alt-right nasprotuje tudi elitam, ki se skrivajo za posebnimi pravicami za homoseksualce (skupnost LGBT), rasne manjšine (Črni panterji, »Črna življenja štejejo«) ali ženske (razna feministična gibanja).

Mit št. 5: Alt-right ima marxsistično podlago

Ne drži. Mit (zaradi neznanja in v strahu pred vse večjim vplivom alt-right) širi desnica, kot dokaz navaja, da nagovarja delavce. Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Največji sovražnik alt-right so ravno marksizem, socializem, komunizem in vse, kar iz tega izhaja. Se pravi: svoboden posameznik pred kolektivom, svoboda govora, individualna odgovornost za svoja dejanja. Če omenjene ideologije učijo, da država najbolje ve, kaj je dobro za državljana, je za alt-right svoboda najpomembnejša kategorija. Zato so glasni kritiki EU, ki si jemlje pristojnost, da v imenu lastnih političnih interesov, podnebnih sprememb, obsedenosti z varčevanjem z energijo in lobistov korporacij državljanom predpisuje, kako močni so lahko kuhalniki ali pralni stroji, kakšne so lahko žarnice, koliko so lahko največ zakrivljene kumare in podobne neumnosti. Biti alt-right ne pomeni nič drugega kot to, da uporabljaš zdravo pamet z dobro mero patriotizma.

Mit št. 6: Alt-right uničuje Evropo

Ne drži. EU ni isto kot Evropa, v kar skušata javnost prepričati tako klasična levica kot desnica, ki danes aktivno sodelujeta pri izumiranju Evropejcev in ovirata iskren javni dialog, ki edini omogoča uspešno iskanje odgovorov na nujna vprašanja obstoja Evropejcev kot edinstvene (ne edine) rase in doslej največje civilizacije. Medtem ko novodobne evropske elite vidijo EU (in tudi celo Evropo) kot multikulturno tvorbo iz več celin, alt-right dvomi, da lahko nekaj nadnacionalnega z vsiljevanjem skupnih rešitev in migrantov reši težave posameznih držav. Alt-right sanja o Evropi kot celini suverenih nacionalnih držav, ki se same svobodno odločajo, s kom bodo in s kom ne bodo sodelovale, ki določajo pravila, kdo lahko in kdo ne sme stopiti na njihovo ozemlje in kaj sme tam početi (vsiljevanje druge kulture), o Evropi, ki je ponosna na svoje civilizacijske dosežke in ki lahko poseže dlje kot kadarkoli v zgodovini. Evropa je navdih, vse kar diši po Evropi, je gibanju alt-right sveto: od zgodovine prek umetniških do znanstvenih dosežkov. Alt-right v ZDA je ravno v Evropi našel navdih za nacionalno raznolikost, ki jo želi ohraniti. A hkrati ubraniti pred barbarskimi kulturami, ki prihajajo iz islamskih in afriških držav; za razliko od levičarsko-desničarske evropske naveze, ki v maniri »odprtih mej« uničujejo skupno evropsko tradicijo.

Mit št. 7: Alt-right spodbuja šovinizem

Ne drži. Alt-right je reakcija na vse bolj militantni levičarski feminizem zafrustriranih žensk, ki želijo razvrednotiti žensko, razkol s klasično desnico pa je nastal ravno zato, ker alternativna desnica v resnici in učinkovito razkriva šovinizem v širšem pomenu besede. Mit se je ustvaril potem, ko so MSM Donaldu Trumpu očitali domnevno šovinistično izražanje, čeprav so bili po drugi strani enako šovinistični do njegove žene Melanije Trump. Alt-right ne pristaja na ženske kvote, meni, da so razlike v plačah med moškimi in ženskami konstrukt, saj moški opravljajo povsem druga dela kot ženske, moški del gibanja alt-right ima rad lepe ženske, spoštuje ženske kot matere. Iz vsega tega so levičarji ustvarili mit, da je alt-right gibanje šovinistov in seksistov, ki si želi ženske spet spraviti za štedilnik. Pri tem pozabljajo, da sta dve najbolj vplivni osebi evropskega alt-righta ženski: Marine Le Pen (Francija) in Frauke Petry (Nemčija), ki sta se na vrh svojih strank povzpeli potem, ko sta obračunali z vsegliharskimi in mlahavotičnimi moškimi.

*Tekst je bil prvič obljavljen v tedniku Reporter

Za dom spremni ali koga moti Marko Perković – Thompson?

Značke

antifa, Barbara Rajgelj, grb Dežele Kranjske, levičarji, LGBT, Maribor, Marko Perković - Thompson, Za dom spremni

Pred skoraj natanko desetimi leti (10. maja 2007) bi moral hrvaški pevec Marko Perković – Thompson nastopiti v dvorani Zetra v Sarajevu. Kljub temu, da so prodali več kot deset tisoč vstopnic, so koncert zaradi številnih groženj odpovedali. V Bosni in Hercegovini se je zgodil tako imenovani aktivni bojkot, ki z demokracijo in pluralizmom, še manj pa s svobodo, nima prav nikakršne veze. Če poziv k bojkotu pomeni, da ne kupiš vstopnice in ne greš na koncert, aktivni bojkot ne pomeni samo, da ne kupiš vstopnice, ampak želiš (na razne načine, tudi z grožnjami) drugemu preprečiti, da kupi vstopnico in gre na koncert. Povedano drugače. Aktivni bojkot pomeni, da drugemu omejuješ svobodo. To danes ob pomoči medijskega mainstreama počno razni levičarski aktivisti in njihova militantna struja Antifa.

Zadeva je v Sarajevu dobila take razsežnosti, da je pljusknila tudi med Bošnjake čez lužo. Ugledni dr. Muhamed Bogorovac je v uvodniku portala Nacionalnega kongresa Republike BiH v ZDA ostro napadel rojake. „Podrobno ne poznam Thompsonovo glasbo, ampak tisto, kar sem slišal, lahko opišem kot ´hrvaška patriotska glasba´“ je zapisal in jih vprašal, zakaj jih ne motijo pevci in pevke, ki so med vojno na Balkanu gostovali na bojiščih in srbske vojake spodbujali pri napadih na Sarajevo, Tuzlo, Brčko in druga mesta. „Spomnimo se, kako je Goran Bregović takoj po vojni v BiH pripeljal dragačevske trubače, zvrst srbske ljudske glasbe, ki je še bolj brez estetske vrednosti, kot je turbo folk glasba,“ je bil neizprosen Bogovorac.

Koga torej moti Thompson? Zakaj slovenski mainstream mediji problematizirajo njegov nastop, ki bo 20. maja v Mariboru in nekateri (Večer) pozivajo celo k aktivnemu bojkotu? In zakaj samooklicani varuhi družbe, kot je denimo Barbara Rajgelj, LGBT aktivistka (in članica Sveta za odziv na sovražni govor, v katerem poročilu se je znašla tudi Kavarna Hayek), nasprotujejo Thompsonu? V čem je težava?

Ne gre za to, da bi Thompsonove pesmi opevale hrvaško domoljubje. Ne, težava je domoljubna pesem kot taka. Levičarji sovražijo vse, kar diši po patriotizmu, sovražijo vse pesmi, ki opevajo žrtvovanje in boj za svojo državo ali narod. Globalistični levičarji iz Slovenije se bojijo Slovencev, ki bi tako kot Thompson razmišljali o domoljubju, svobodi, narodu. Mnogo lažje sprejmejo Milana Kučana, ki je kot šef partije z nekdanjo komunistično vlado na prelomu osemdesetih let v devetdeseta leta razoroževal Teritorialno obrambo. Državotvorna nacija bi ga obtožila veleizdaje, v levičarski Sloveniji pa nič.

Prava težava je zdaj Thompson, mar ne? Ker je domnevno fašist in ustaš. Ker med svojo kultno pesmijo “Čavoglave” običajno vzklikne „Za dom spremni“. V čem je težava vzklika „Za dom spremni“? Gre za star hrvaški pozdrav, ki ga je prvi uporabil Nikola Šubić Zrinski leta 1566 v bojih proti muslimanom oziroma Turkom. Pozdrav je postal politično nekorekten, ker so ga na nesrečo Hrvatov uporabljali ustaši, prepovedal pa ga je komunistični režim po 2. svetovni vojni. Podobno je v Sloveniji z grbom z modrim orlom, ki po mainstream ideologiji velja za domobranski grb, čeprav orel v grbu postane razpoznavni znak dežele Kranjske že v prvi polovici 13. stoletja, po nekaj menjavah barv pa uradni Dunaj za grb Kranjske leta 1836 potrdi modrega kronanega orla na srebrnem/belem ščitu z rdeče-srebrno/belo šahirano prsno prepono. In potem levičarji pravijo, da se s takimi simboli razpihuje sovraštvo.

Če kdo širi sovraštvo, so to tisti, ki pozivajo k aktivnemu bojkotu, ki pozivajo k linču vseh, ki kakorkoli sodelujejo pri organizaciji Thompsonovega koncerta, očitno pa bodo tisti, ki bodo odšli na koncert, deležni zmerljivk, da so fašisti, rasisti in nacionalisti, čeprav bodo karto kupili iz svojega denarja, za razliko od raznih nevladnih organizacij, ki parazitirajo neto davkoplačevalce. Nihče jim ne odreka pravice, da javno nasprotujejo koncertu, da ga bojkotirajo tako, da se ga pač ne bodo udeležili, toda naj tistim, ki želijo poslušati Thompsona v živo, to dopustijo. Imam predlog za njih. Glede na to, da bo koncert v Festivalni dvorani Lent, predlagam, da s svojim denarjem zakupijo stadion Ljudski vrt, se tam zberejo in kričijo v protest, kolikor jih je volja. S tem bodo dokazali, da so strpni, saj ne bodo na noben način ovirali tistih, ki bodo šli na Thompsonov koncert. Oboji bodo zadovoljni. Prvi zato, ker so lahko glasno izrazili nezadovoljstvo zaradi Thompsona v Mariboru, drugi zato, ker so svojega priljubljenega pevca lahko poslušali, ne da bi jim kdo grozil.

Pred dobrimi desetimi leti je izšel Thompsonov album „Bilo je nekoč na Hrvaškem“. V pesmi z naslovom „Naj se nihče ne dotika mojega dela vesolja“ je preroško zapisal verz: „Domoljubje imenujejo fašizem, tako branijo svoj komunizem. Prozorna demagogija.“ V isti pesmi pove svoje tudi o mainstream medijih: „Napadajo te hlapčevska peresa, kot da oni so vasi branili. Iz luknje prišle so miši.“ Ni kaj dodati.

Aktivisti LGBTQ kot teroristi

Značke

CitizenGO, družina, Hatze Oir, Ignacio Arsuaga, LGBT, LGBTQ, svoboda, svoboda govora, teroritem, Španija

Večkrat sem pisal o svobodi govora kot tisti vrednoti, za katero se je vredno boriti, a žal gre vse v smeri, da jo ne samo v Sloveniji, ampak tudi na ravni Evropske unije, v imenu nekih lažnih »novodobnih« vrednot popolnoma zatrejo. Opisal bom primer iz Španije, kjer organizacija Hazte Oir, članica skupine organizacij CitizenGO, prosi za pomoč pred nasiljem aktivistov tamkajšnje LGBTQ skupnosti, ki so oprali možgane celotni politični eliti in tudi policiji. Člani organizacije, ki se borijo za ohranitev in zaščito življenj, družine in človekovih pravic, so namreč v zadnjih dneh izpostavljeni ne samo verbalnemu in psihičnemu, ampak tudi fizičnemu nasilju.

Zgodbo je objavila hrvaška sestrska organizacija CitizenGO, gre pa takole. V Španiji obstajajo občinski zakoni, ki šolam (tudi v nižjih razredih osnovne šole in vrtcih) nalagajo obvezno poučevanje teorije spola (gender theory). Ti zakoni omogočajo raznim LGBTQ skupinam, da prihajajo na šole, predavajo in tudi praktično prikazujejo seksualnost in različne spolne identitete. Grozljivo je, da starši otrok tega ne morejo preprečiti, saj so lahko kaznovani.

V takih okoliščinah je ena od skupin, ki propagira transeksualnost, izvedla medijsko kampanjo, ki na javnih krajih prikazuje otroke, ki se držijo za roke. To ne bi bilo nič spornega, če ne bi bili prikazani tudi dečki v vaginami in deklice s penisi. Slogan akcije je bil: »Obstajajo deklice s penisi in dečki z vaginami. Preprosto, tako je.«

Čez nekaj tednov je organizacija Hatze Oir oblasti zaprosila za kampanjo, ki je bila nasprotje prejšnji. Na javnih mestih so objavili plakate s sloganom: »Dečki imajo penise. Deklice imajo vagine. Ne pustite se zavesti! Če si rojen kot moški, si moški. Če si rojena kot ženska, boš tudi v prihodnje ženska.« Podjetje, ki se ukvarja z oglaševanjem, je zavrnilo, da bi plakate nalepili na njihova plakatna mesta, zato je Hatze Oir s svojim sloganom polepila avtobus, ki je vozil po Madridu. Trajalo je samo nekaj ur, da so se skrajni levičarji in aktivisti LGBTQ razbesneli.

Takoj so se organizirali, začeli žaliti po dolgem in počez, po družbenih omrežjih so grozili (v Španiji LGBTQ osebki izgledajo takole, takole in takole). Politiki in mediji so se odzvali neverjetno hitro ter organizacijo Hatze Oir obtožili transfobije, homofobije, razpihovanja nestrpnosti, nasilja in sovražnega govora. Člani skupnosti, ki se borijo za družino in svobodo govora, so bili deležni vseh vrst groženj, tudi s fizičnim nasiljem. LGBTQ teroristi so objavili fotomontažo, kako bodo zažgali avtobus, kar nekaj mestnih svetov je napovedalo ostre kazni za organizatorje, če bo avtobus začel voziti tudi po njihovih občinah.

LGBTQ hekerji so napadli strežnik CitizenGO, najhujše pa je bilo, ko so posebne enote policije v Madridu po posebnem ukazu župana (in komunista) Manuela Carmena obkolile avtobus in ga za 24 ur zaplenile, hkrati pa so dopustili, da so se LGBTQ teroristi znesli nad avtobusom in ga popisali. Nalog sodišča za zaplembo je prišel šele naslednji dan, okrožni tožilec pa je zahteval, da mora Ignacio Arsuaga, predsednik CitizenGO, za štiri leta v zapor zaradi razpisovanja sovraštva. Organizacija CitizenGO je bila prisiljena, da spremeni napis na avtobusu. Del napisa so prekrili z napisom »cenzurirano«, avtobus so preimenovali v #FreeSpeechBus, svoj kombi pa opremili s sloganom: »Ali imajo dečki penise?«

Policija je ustavila tako avtobus kot kombi in kaznovala voznika, toda kljub temu so še naprej vozili po Madridu in celo organizirali zborovanje za svobodo govora. O avtobusu je tvitnila celo Chelsea Clinton, hčerka nekdanjega predsednika Billa Clintona in poraženke na ameriških volitvah Hillary Clinton. Zapisala je: »Prosim, ne pripeljite te avtobuse v ZDA (ali kamorkoli drugam).«

V CitizenGO so zapisali, da so razkrili namene LGBTQ skupnosti in dokazali, da se proti njihovi škodljivi ideologiji lahko borijo. Pravijo, da kljub grožnjam s smrtjo ne bodo odnehali. Pozivajo različna mesta po Evropi, naj jih povabijo in jih bodo s svojimi avtobusi obiskali – v imenu svobode govora in normalnosti.

 

 

Človekove pravice LGBT skupnosti ne obstajajo

Značke

Ayn Rand, LGBT, LGBTTIQQ2S, Super Super, Zagreb, človekove pravice

V Zagrebu je neznanec v klub z imenom »Super Super« vrgel solzivec. Kluba ne poznam, niti me ne zanima, pravzaprav mi je zanj popolnoma vseeno, kot najbrž večini. Nekdo, ki mu zabava ni bila povšeči, se je odločil, da jo prekine. Kaj je vodilo neznanca, da je to storil, ni jasno: lahko je hrup motil okoliške prebivalce, možno je, da je počil film ljubosumnemu ljubimcu, lahko je nekdo samo pregloboko pogledal v kozarec ali je zjutraj vstal z levo nogo, mogoče komu ni bila všeč čudna druščina, ki se je zbrala tam. Hočem povedati, da motiv sploh še ni jasen, a so ga progresivni označili za gnusen napad na drugačne. Preprosto zato, ker so tam imeli zabavo homoseksualci, lezbijke, transeksualci in še kdo. In namesto, da bi novica pristala na straneh črne kronike, torej tja, kamor spada, a še to samo v hrvaških medijih, so o »incidentu« obširno poročali tudi slovenski mediji. Poudarek je bil, da so bili napadeni »drugačni« in da so bile kršene »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. In smo spet pri človekovih pravicah.

Prvič, očitno je prišlo do nasilja. In nasilje je nesprejemljivo. Toda nasilje je enako za drugačne kot za ne-drugačne. Hočem povedati, da je popolnoma vseeno, ali je neznanec vrgel solzivec na homoseksualno zabavo, v dom upokojencev ali v trgovino z mlekom.

Drugič, ne obstajajo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. Ni namreč kolektivnih človekovih pravic, torej ne obstajajo posebne človekove pravice za ženske, posebne za manjšine, posebne za homoseksualce. Človekove pravice ne zadevajo skupine, ampak posameznika. Če rečemo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«, je to oksimoron, podobno, kot bi rekli »trikotni krog«. Ali kot bi rekla pri levičarjih osovražena Ayn Rand: »Najmanjša manjšina na Zemlji je posameznik. Tisti, ki zanika pravice posameznika, ne more trditi, da je zagovornik manjšin.«

P.S. In še opomnik za progresivne novinarje. Kratica LGBTIQ ni več aktualna. Magični akronim Svetega reda enakosti in progresivnosti skoraj vsako leto dobi kakšno novo črko, da bi zadostil potrebam pravičnosti. Najnovejša različica ima devet črk in eno številko: LGBTTIQQ2S.

Kaj se zgodi, če popustiš zahtevam LGBT lobijev? Propadeš!

Značke

#boycotttarget, Barack Obama, Chick-fil-A, Dan Cathy, gender theory, LGBT, Target, transseksualnost, ZDA

Malokdo je tako glasen kot LGBT lobi. Če jim kaj ni prav, pozivajo h kazenskem pregonu tistih, ki nasprotujejo njihovim idejam, še prej jih seveda obtožijo, da so rasisti, fašisti, homofobi, transfobi in še kaj. Tudi bojkoti so njihovo orožje. Tako so gejevski aktivisti pred tremi leti objavili bojkot izdelkov podjetja Barilla, ker je lastnik Guido Barilla za radio La Zanzara izjavil, da »ne bi nikoli naredil oglasa, v katerem bi nastopala istospolna družina«. Od takrat se jih boji marsikatera korporacija, normalni in običajni ljudje so lepo tiho. Do danes.

Aprila je ena največjih ameriških trgovskih verig Target Corp. popustila zahtevam LGBT lobija in v splošni noriji, da je izbira spola pač človekova pravica, v svojih trgovinah dopustila transeksualno opravljanje potrebe, kar pomeni, da gre lahko moški na žensko stranišče, če se počuti ženska, ženska pa na moško stranišče, če se počuti moški. Gre za vsiljevanje Obamove agende zveznim državam, kar je po svoje razumljivo, saj mediji že dalj časa ugibajo, ali ni mogoče njegova žena Michelle transseksualka (tukaj, tukaj in tukaj).

Ljudje, ki temu nasprotujejo transeksualnim težnjam Bele hiše, so se organizirali prek družbenih omrežij in začeli s peticijo pozivati k bojkotu podjetja Target (na primer #boycotttarget). Vodstvo korporacije v navezi z LGBT je mislilo, da gre za muho enodnevnico, da bo ljudi prej ali slej minilo, saj gre za trgovsko verigo, v kateri na mesec kupuje 80 milijonov Američanov, da se 100 ali 1.000 kupcev manj ne po poznalo. Napaka, velika napaka. Peticijo je ob medijski kampanji, ki je podprta s poučnimi filmi, v desetih dneh podpisalo milijon ljudi, do danes je številka narasla na prek 1,2 milijona. To pa sploh ni najhujše. Vrednost delnice Targeta se je v samo 30 dneh na borzi zmanjšala za 9 odstotkov, tržna vrednost korporacije je padla za 4 milijarde dolarjev. Skratka, prvič v zgodovini se je zgodilo, da je bila kampanja normalnih ljudi proti lobijem LGBT uspešna. Kar pomeni, da se da upreti norijam, kot je »gender theory«.

Še to. Ko je leta 2012 Dan Cathy, sin pokojnega ustanovitelja podjetja Chick-fil-A razbesnel »drugačne«, češ da v družbi podpirajo tradicionalno družino, je LGBT druščina pozvala k bojkotu proizvodov Chick-fil-A. No, zgodilo se je ravno nasprotno: prodaja se je povečala za 14 odstotkov.

Vse to mogoče kaže na nov marketinški prijem privabljanja novih kupcev. Samo razbesneti je treba LGBT skupnost, da bo pozvala k bojkotu, in prodaja se bo skoraj zanesljivo povečala.

Aktivisti LGBT s pomočjo vlad uničujejo idejo o svobodi

Značke

homoseksualnost, krščanstvo, LGBT, svoboda, ZDA

Pred meseci sem pisal, kako sta lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman tožili Aarona in Melisso Klein iz mesteca Gresham v Oregonu, ker jima njuna slaščičarna Sweet Cakes by Melissa zaradi verskega prepričanja (sta zelo pobožna kristjana, ki živita v skladu s svojimi vrednotami) ni želela speči poročne torte. »Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,« je povedal gospod Klein (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html). Zakonca sta bila kaznovana z 200 tisoč dolarji kazni, zato sta se pritožila, vendar je oregonski uradnik urada za delo in industrijo (BOLI) Brad Avakian potrdil odločitev upravnega sodnika Alana McCullougha, češ da sta Kleinova diskriminirala lezbijski zaradi njune spolne usmerjenosti. Kazen je malo nižja, vendar še vedno visoka. Plačati bosta morala 135.000 dolarjev: 60.000 dolarjev kazni in 75.000 dolarjev odškodnine Cryerjevi in Bowmanovi zaradi duševnih bolečin (http://www.foxnews.com/opinion/2015/07/02/christian-bakers-fined-135000-for-refusing-to-make-wedding-cake-for-lesbians.html).

Nasploh se je v ZDA začel pravi pogrom zoper katoliške vernike, saj homoseksualni aktivisti proti njim sprožajo številne tožbe ali jim celo grozijo s smrtjo. V Novi Mehiki je morala fotografinja Elaine Huguenin plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želela fotografirati homoseksualno prireditev (http://www.9jabook.com/forum/topics/christian-fined-7-000-dollars-in-america-for-refusing-to). V Indiani je morala picerija v lasti katoliške družine zapreti svoja vrata, saj je bil, ko je izjavil, da ne bi stregel na homoseksualni poroki – to bi bilo to v nasprotju z njegovo vero – deležen groženj s smrtjo (http://legalinsurrection.com/2015/04/indiana-pizza-restaurant-closes-due-to-threats/). V državi Washington je država tožila cvetličarko, ker zaradi ugovora vesti ni želela aranžirati šopkov rož za homoseksualno poroko (http://jonathanturley.org/2015/02/21/court-rules-against-washington-state-florist-who-refused-to-make-wedding-flower-arrangement-for-gay-couple/).

»Prepričan sem, da bo preganjanje še hujše. Sprejeti so številni zakoni, ki omejujejo naše svobodo kot kristjanov,« je dejal Franklin Graham, predsednik organizacije Samaritan’s Purse, ki pomaga ljudem, ki jih oblast preganja zaradi njihove vere (http://nation.foxnews.com/2015/06/26/exclusive-franklin-graham-warns-gay-marriage-ruling-will-lead-christian-persecution).

Skratka, ZDA postajajo vse manj svobodna država, saj oblasti ljudi pod vplivom raznih lobijev, od katerih je homoseksualni zelo močan, silijo v neke vzorce obnašanja, po drugi strani pa naj bi svoboda pomenila odsotnost prisile. Svoboda namreč pomeni, da te nihče ne omejuje in ti nihče ne nalaga, kako moraš govoriti in misliti, pomeni, da ti nihče ne ovira pri tvojem delovanju. Podobno velja tudi obratno. Tudi ti ne smeš nobenega siliti v nekaj in pri svojem delovanju ne smeš nobenemu škodovati. In nihče od zgoraj naštetih, ki jih je država kaznovala, ni nikomur škodila: ne zakonca Klein, ki sta zavrnila, da bi naredila poročno torto za lezbijki, ne fotografinja, ki je zavrnila fotografiranje homoseksualcev, ne lastnik picerije, ki je povedal, kaj si misli, in ne cvetličar, ki ni želel narediti šopkov za homoseksualce. Vsi ti bi lahko poiskali drugo slaščičarno, drugega fotografa ali drugega cvetličarja, kajti nihče ne more nikogar prisiliti, da nekaj naredi, če tega noče. Toda homoseksualni lobiji in aktivisti so nagnjeni k temu, da uporabljajo prisilo, da hočejo na silo doseči, da bi o njih vsi ljudje enako pozitivno mislili. Toda na silo se ne da ničesar. To ni svoboda. In zato ni čudno, da so ZDA, ki so včasih veljale za zibelko svobode, v zadnjih letih na lestvici svobode izpadle iz prve peterice in zdrsnile na za njih sramotno 12. mesto. Tudi zaradi zgoraj naštetih omejevanj svobode.

Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo, o kateri sem že pisal, pa ni odveč, če jo ponovim. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, nesete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kar želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriške primere se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga »diskriminiral«. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. Vse mora biti prostovoljno, nikakršne prisile. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso všeč ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svobodne odločitve. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti, in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvsem zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hoditi šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, »kaj je lezbijka«, »kaj si mislijo o homoseksualcih«. In to 10-letne otroke. »Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,« je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal »napačen« odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali komurkoli) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka ne učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji.