Pismo Jennifer Martínez, dekanje Pravne fakultete na Univerzi s Stanfordu, je ena najboljših obramb svobode govora in akademske svobode, kar sem jih bral zadnja leta. Bralcem se opravičujem, ker ni prevoda. Pismo je dolgo, meni se, iskreno rečeno, ta hip ne da prevajati. A je napisano v dovolj poljudni in razumljivi angleščini, tako da najbrž ne bo težav z razumevanjem. Povezavo do pisma najdete na koncu tega kratkega zapisa. Kljub temu nekaj o ozadju pisma.
V četrtek, 9. marca, je zvezni sodnik Kyle Duncan (na položaj ga je imenoval predsednik Donald Trump, kar je pomembno za razumevanje dogodkov na Stanfordu) prispel na Pravno fakulteto Stanford, da bi sodeloval v razpravi o orožju, kitajskemu virusu in Twitterju. Povabilo ga je federalistično društvo univerze (Federalist Society for Law and Public Policy Studies). Dogodek je postal razvpit, razpravo so zaznamovali protesti, ki jih je vodila študentska koalicija Identity and Rights Affirmers for Trans Equality (IRATE). Protestniki so se udeležili razprave, potem ko niso bile uslišane njihove zahteve, da Duncanu prepovedo vstop na univerzo.
Stanford Daily je poročal, da so med Duncanovim govorom člani za »enakost transspolnih« žvižgali in dajali različne glasne komentarje, pri čemer so pogosto preglasili njegov glas. Na letakih, ki so jih nalepili pred dogodkom, so protestniki Duncana označili za desničarskega zagovornika zakonov, ki naj bi škodili ženskam, priseljencem in LGBT osebam. Po desetih minutah protestov je Duncan postal nejevoljen in se je zapletel v besedni dvoboj s študenti, ki so agresivno prekinjali njegov nastop.
Za univerzo, ki je zgrajena na akademski svobodi in podpira raznolikost mnenj, je bil to sramotni dogodek, ki je pokazal, kako doktrina raznolikosti izkrivlja akademsko življenje in omejuje sprejemanje odločitev. Pri tem se je še posebej »izkazala« Tirien Steinbach, prodekanja pravne fakultete za raznolikost, pravičnost in vključenost, ki je podžgala študente, da bo prisotnost Duncana škodila univerzi in fakulteti.
V soboto, 11. marca, sta predsednik Univerze Stanford Marc Tessier-Lavigne in dekanja za pravo Stanforda Jennifer Martínez poslala opravičilo Duncanu, v katerem sta zapisala, da lahko študenti »uveljavljajo svojo pravico do protesta, vendar ne smejo motiti dogodka«. To opravičilo je sprožilo jezne komentarje in napade na vodstvo univerze.
Jennifer Martínez je zato napisala dolgo pismo, v katerem je poudarila, da imajo vsi, ne glede na ideološki predznak, »pravico do izražanja svojih stališč brez bojazni, da bi jim kdo to s silo preprečil«. In če se univerza odpove temu, »ne moremo trditi, da spodbujamo vključujoče okolje za vse študente«.
Celotno (briljantno argumentirano) pismo si lahko preberete TUKAJ.
Bolj se čas odmika, večje težave prihajajo. In kar nič ne zavidam tistim, ki se pripravljajo na praznovanje dneva žena (8. marec), ki je mednarodni dan žensk. Kakšno naj bo sporočilo, da ne bo izzvenelo kot žalitev? Ideologi teorije spola paranoično oprezajo za vsakim vogalom.
Ko je okrožje Sefton na mestni hiši ob prazniku žensk izobesilo zastavo z logotipom mednarodnega dneva žena (kjer je tudi simbol ženske) in še eno zastavo z napisom »ženska, samostalnik, odrasla človeška ženska«, je na družbenem omrežju Twitter predvidljivo nastal vihar. Lokalna skupnost LGBT je norela, da na mestni hiši plapola transfobična zastava, BBC je poročal o transfobiji. Mestnemu svetu ni preostalo drugega, kot da sname zastavo in se opraviči.
Dan žena postaja vse bolj grotesken. Vsekakor je v časih kulture preklica in prebujenih treba biti previden. Človek se vpraša, kdaj ga bodo preimenovali. Besedi »žena« in »ženska« v povezavi s tradicijo praznovanja preveč spominjata na binarno delitev spolov, ki jo teorija spolov zanika in označuje kot družben konstrukt. Tudi ime ´Mednarodni dan ljudi z materničnim vratom´ najbrž ne bi bil dovolj politično korekten, ker izključujejo osebe, ki so biološki moški, a se počutijo (identificirajo, kot se temu bolj spodobno pravi) kot ženske. Rachel Levine ali Lia Bordon bi bila zagotovo užaljena. Še težje je z ´bispolniki´ (je moški in ženska hkrati) ali ´fluidi´ (en dan ženska, drugi dan moški). Očitno besedi ´žena´ in ´ženska´ v imenu praznika terjata pojasnila, vojna za interpretacijo traja že nekaj let. Normalni ljudje se v to zajčjo luknjo pač nikoli ne bodo spustili. In ko smo že pri trans spolnikih, je zanimivo, da je trans žensk (moški, ki se predstavlja kot ženska) veliko več kot trans moških (ženska, ki se predstavlja kot moški). Torej ženska le ni tako slabo biti, če je veliko več moških, ki želijo postati ženska, kot žensk, ki želijo biti moški.
V hudih težavah so tudi arhaične feministke, ki črpajo svoj boj za enakopravnost v sto in več let starih feminističnih gibanjih. Težko verjamem, da bi se na prelomu 19. v 20. stoletje ženske počutile drugače kot biološke ženske. Ampak že takrat se je začel babji ravs za monopol nad feminističnimi gibanji. 8. marec je dober primer. Mednarodni dan žena (ali žensk) je nastal na pobudo nemške socialistične aktivistke Clare Zetkin na 2. mednarodni konferenci socialističnih žensk v Köbenhavnu (Danska) avgusta 1910. Dneva žena torej ni spodbudilo feministično gibanje, ampak socialistično gibanje.
»Razlog, zakaj je Clara Zetkin predlagala ta dan, je bil preprečiti vpliv feminističnih skupin na običajne ženske. Pravzaprav je zavračala zavezništvo z ‘buržoaznim feminizmom’,« pravi zgodovinarka Françoise Picq, ki je razbila tudi mit, da je bil 8. marec izbran zato, ker so na ta dan leta 1857 v New Yorku protestirale tekstilne delavke. »Tega dogodka sploh ni bilo. V ameriških časopisih iz leta 1857 ni nič omenjeno,« poudarja Picqova. 8. marec je pravzaprav komunistični praznik, ki ga je kasneje popularizirala boljševistična Sovjetska zveza in je nastal kot protiutež materinskemu dnevu. In ta dan ni prav nič drugačen od mednarodnih dnevov gastronomije, piva ali glasbe. Ženske uvrščati v to druščino pomeni nespoštovanje do žensk in ženstvenosti.
Ampak kar je, pač je. Imamo mednarodni dan žensk, čeprav danes ni povsem jasno, kaj je mišljeno z besedo ženska. Za zdaj je še vedno v leksikonih, kako bo jutri, bogsigavedi. Že zdaj vsaka skupina žensk 8. marec praznuje ločeno: na eni strani so klasične feministke, ki priznavajo biološki spol in jih imajo prebujene feministke za TERF (trans izključujoče radikalne feministke), na drugi strani so prebujene feministke, ki ne priznavajo bioloških spolov in so pri klasičnih feministkah nezaželene. Skratka, zmeda, boj na nož za prevlado. Mednarodni dan žensk je pri tem popolnoma nepomemben.
Ko tovariši ne samo govorijo, ampak se lotijo reform, takrat se je treba prijeti za denarnice. In ko veš, da v koaliciji ni glasu zdravega razuma, ampak socialistično soglasje, morebitne razlike v splošnem konsenzu pa so le kozmetične, bo imela Levica prosto pot, da želje iz vzporednega vesolja skuša prenesti v realnost. To pomeni nadaljnjo krepitev planskega gospodarstva, opolnomočen (kot pravijo tovariši) državni intervencionizem s prerazporejanjem in trdna vera v predimenzionirano varuško (socialno) državo. Gre preprosto zato, da ministrski levičarski dumbMM dvojec meni, da sedanje socialistične politike niso bile dovolj radikalne in da morajo položaje prevzeti njihovi prijatelji intelektualci, ki so strokovnjaki za centralno planiranje v svetli solidarni prihodnosti. Zato sta MM, ki slišita na ime Mesec (Luka) in Maljevac (Simon), zavihala rokave. Zdaj pa bo? Seveda bo, ker nas vkrcavata na Titanik.
Med ekonomisti (če odštejemo trash-marksistične teoretike) je nekakšno soglasje (in to uči tudi zgodovinska izkušnja), da so reforme nasprotje revolucije ter pomenijo krčenje javne porabe in pridobljenih (pozitivnih) pravic, kot je recimo socialna varnost. Če bi take reforme Slovenija izpeljala takoj po osamosvojitvi (kot so to naredile Baltske države), bi bilo zdaj drugače. Desetletje bi trpeli, nato bi se reforme obrestovale. Tako pa smo šli po poti gradualizma, na začetku tisočletja prisegali na nacionalni interes in se šli tovarišijski kapitalizem, ki je ohranjal socialistični princip državnega upravljanja gospodarstva po sprejetih načrtih politike. Za morebitno nedelovanje njihovih zamisli v praksi je bil neoliberalni kapitalizem s prostim trgom in rezanjem državnega aparata dežurni krivec malodane za vse politične stranke (z redkimi izjemami), ne glede na ideološko barvo. Dobro pri tem je bilo, da so se tovariši med seboj kregali in se bolj ukvarjali za ekonomijo nepomembnimi vprašanji (enakost spolov, LGBT agenda in podobne neekonomske teme). Tako so bili manj osredotočeni na rop neto davkoplačevalcev in dodatno socialistično eksperimentiranje. Res je, naredili so že veliko škode, plače obremenili tako, da lahko že govorimo o državnem suženjstvu, a gospodarstvo je nekako (pre)živelo, skrajna levica ni imela dostopa do vlade. Do letos. In do omenjenih reform.
MM: Cilj pokojninske reforme bo predvsem povečanje solidarnosti sistema, pravijo na ministrstvu za delo. Nasloviti nameravajo tako neenakosti v pričakovani življenjski dobi kot neenakosti v višinah pokojnin.
Komentar: Mesec se bo lotil pokojninskega sistema. Ta je že tako ali tako slab, nastavljen je bil za nek drug čas, ko ni bilo demografskih težav in je bilo pričakovano prejemanje pokojnine do največ 15 let, nikakor ne med 30 in 40 let. Minister namerava stvari še poslabšati – zmanjšal naj bi razlike med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. To pomeni, da bo spremenil sam pomen in namen pokojnine. Pri pokojnini gre za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, Mesec jo želi narediti za socialno kategorijo. Kar bi utegnilo biti tudi ustavno sporno. Toda, saj veste, kako gre pri tovariših, ki je preslikava volilnega telesa: velja pravilo, da večji kot je visok državni uradnik bedak, večji idol je za domače levičarje. Zato se zaradi te napovedi ni nihče pretiroma vznemirjal, aspirine bomo morali jemati vsi.
Komentar: Za to bo poskrbel Meščev tovariš in soborec za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Načrt je v njihovih glavah sila preprost. Država bo neto davkoplačevalcem vzela 100 milijonov evrov, z njimi zgradila stanovanja in jih oddajala po neprofitnih najemninah. Kakopak, nepravično je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Kajti pravično najemnino pobira samo država, če to počne zasebnik, nepravičnost kar brizga naokoli. Čeprav je vsakemu kolikor toliko ekonomsko izobraženemu jasno, da vmešavanje države na trg vedno (ampak res vedno) pripelje do pomanjkanja dobrine ali do padca kvalitete te dobrine, na katero so oko vrgli centralni planerji (kar kažejo empirične izkušnje iz preteklosti), se kolektivisti in borci proti neenakosti vseh barv in okusov ne dajo prepričati. Škoda bo narejena, ampak dežurnega krivca imajo tako ali tako že v rokavu. Takih idej, politik in ukrepov, ki izhajajo iz njih, ne moremo ocenjevati po namerah, saj je ideja o vsem dostopnih stanovanjih sicer všečna (in vsak bi rad živel v takem svetu), ampak nehajmo s fiktivnimi željami na fiktivne želje. Načrte in zamisli je treba presojati po njihovih dejanskih učinkih in končnih rezultatih, še posebej takrat, ko vajeti prevzame država. In to se ne bo dobro končalo.
Komentar: O minimalni plače sem že večkrat pisal, zato ne mislim ponavljati. Zapisal bom samo, da ima minimalna plača (ne glede na njeno višino) neposredne negativne učinke na gospodarstvo in blaginjo državljanov. Tovariši zaradi lastnih zasebnih interesov mislijo drugače.
MM: Preko agencij bi po predlogu ministrstva v prihodnje lahko namesto sedanjih 25 odstotkov delalo le 15 odstotkov vseh delavcev, ne glede na status, pri čemer bi bila izjema mala podjetja.
Komentar: Še ena cvetka iz zapovedane knjige dogovorne ekonomije. Država ne more in ne sme predpisovati delodajalcu, kdo lahko pri njem dela. To se glede na potrebe odloči sam. Če presodi, da bo vse delavce najel pri agenciji, je to njegova pravica. O plačilu in pogojih dela se bo dogovoril z agencijo ali delavci, brez posredovanja centralnih planerjev. Kakorkoli, ideja je primer nadaljnje radikalizacije z zavajanjem, češ skrbimo za pravice delavcev. Ampak v resnici so njihovi interesi v neposrednem nasprotju z interesi delavcev. DumbMM sta radikalna politična aktivista na ministrskih položajih, katerih ambicija ni izgradnja srečne družbe in solidarne prihodnosti, temveč krepitev njunih političnih položajev in moči. Družbo blaginje ni mogoče zgraditi tako, da politika predpisuje njeno pot do nje na škodo svoboščin in pravic lastnikov.
To niso edine spremembe, ki jim Mesec pravi reforme. Prihodnje leto lahko pričakujemo tudi spremembe na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plačnega sistema, delovnih razmerij in še kaj. Vse bo Slovenijo stalo milijarde. Kar je tudi posebnost, saj reforme običajno pomenijo zmanjšanje javne porabe, Meščeve in Maljevčeve »reforme« pa prinašajo dodatno obremenitev javne blagajne. In kot je to običajno, tovariši še ne vedo, kje bodo dobili denar za realizacijo njihovih idej. To je za njih očitno postranskega pomena, čeprav je že zdaj jasno, da se bo povečal davčni primež neto davkoplačevalcev. Saj je celo premier Robert Golob pred volitvami obljubljal višje davke in manjše plače. In volilno telo, večinoma sestavljeno iz posameznikov, ki živijo na račun davkoplačevalcev, je izvolilo socialiste. Zdaj pa kar izvolite. Vsekakor bodo krepko višji, če želita Mesec in Maljevac doseči ciljne želje. Bojim se le, da smo na Lefferjevi krivulji že dosegli točko, po kateri nadaljnje zviševanje davkov duši gospodarstvo, prinaša manj denarja v državni proračun, povečuje primanjkljaj in siromaši državljane. Prava reforma bi bila, da bi ta trend presekali z radikalnim rezom v trošenje javnega denarja in ne dodatno povečevali, ker bomo vsi državljani potegnjeni v spiralo socialnega obupa.
Socialisti tipa Mesec in Maljevac so sovražniki civilizacije, človeštva in državljanov. Na volitvah žal večina vedno znova nasede njihovim populističnim trikom. Njihova glavna značilnost je, da jih ne zanimajo dejstva in realnost, ampak le plenjenje premoženja drugih in nasilno vsiljevanje svoje ideologije. Načini, s katerim dosegajo svoje cilje, niso bistveni, prav tako ne posledice. Ker ne priznavajo svoje odgovornosti, saj so vedno krivi drugi – ali razredni sovražniki ali tisti, ki niso prav izpeljali njihovih briljantnih zamisli. Čeprav bi morali vedeti, da njihove ideje težko delujejo celo v teoriji. Za njih obstajajo specifični interesi: interesi pokvarjenih levih elit po premoženju drugih in neskončna želja vladati drugim.
V začetku septembra sem opozoril na nenavadno objavo v Delu, ki postane še bolj čudna, ko se razkrije, kdo je pravi avtor – Mark Malloch-Brown, predsednik Fundacije za odprto družbo, ki jo je ustanovil George Soros. To je bil lep primer, kako delujeta svetovne filantropa Sorosovega ali Gatesovega kova.
Zdaj nova preiskava, ki sta jo napisala Joseph Vasquez, pridruženi urednik MRC za posel in svobodo govora v Ameriki, in Dan Schneider, podpredsednik MRC Business, razkriva, da lahko Soros s svojimi mednarodnimi povezavami »oblikuje javno mnenje na praktično vseh celinah«. Povezave so vzpostavljene z njegovimi »večmilijonskimi prizadevanji« za promocijo njegove »agende odprte družbe«, ki po poročilu vključuje »nekatere najbolj radikalne levičarske ideje o splavu, marksistični ekonomiji, anti-amerikanizmu, definanciranju policije, okoljskemu ekstremizem in fanatizem LGBT.«
»Njegov globalni medijski vpliv je ogromen,« sta zapisala. »Obširna analiza podjetja MRC Business je odkrila vsaj 253 novinarskih in aktivističnih medijskih organizacij po vsem svetu, ki jih financirajo Sorosove človekoljubne organizacije. Te skupine imajo ogromno moč nad informacijami v mednarodni politiki.«
Poročilo tudi navaja, da je Soros zaradi povezav z globalnimi medijskimi organizacijami bolj prijazen do novinarjev, ki nanj morda ne gledajo kot na »tarčo preiskave«. Torkova objava z naslovom »Propagandni kralj: Soros financira 253 skupin, da bi vplivale na globalne medije«, je prva od treh o Sorosovem odnosu z globalnimi mediji.
»Ko danes pogledate medijsko krajino, se zdi, da velika večina medijev recitira iz iste pesmarice,« je Schneider povedal za Daily Caller News Foundation. »Zdi se, da so napadi na navadne Američane usklajeni in namenski. Zato smo želeli preučiti, kako se to dogaja, in odkrivamo, da veliko denarja, ki prihaja od Georgea Sorosa, gre tem akterjem po vsem svetu in v ZDA. Usklajeno napadajo svobodo in so proti ameriškim vrednotam. s katerim smo vsi odraščali.«
Organizacije, označene kot pod vplivom Sorosa, so vključevale organizacijo za usposabljanje novinarjev The Poynter Institute , ki naj bi od Sorosa med letoma 2016–2020 prejela 492.000 dolarjev za financiranje svoje mednarodne mreže za preverjanje dejstev, in Project Syndicate, znan kot »The World’s Opinion Page«, ki je v istem času prejel 1.532.105 dolarjev. V poročilu so bili navedeni tudi Free Press, Open Democracy, Media Democracy Fund. Nacionalni javni radio (NPR) naj bi leta 2016 prejel 600.000 dolarjev od Sorosove fundacije.
»Denar govori. Kar je takoj jasno, je, da bodo neprofitne organizacije, ki potrebujejo sredstva, izpolnjevale zahteve svojih donatorjev, ki jim zagotavljajo plače,« je Schneider povedal DCNF. »To smo videli pri teh 253 organizacijah, ki jih financira Soros. Ti ljudje v teh organizacijah dnevno izpolnjujejo ukaze Georgea Sorosa.«
V drugem delu raziskave bo objavljeno, koliko denarja je Soros usmeril v vsako od preiskanih medijskih organizacij po svetu, tretji del se bo posvetil, kdo v medijskem mainstreamu je povezan z Georgom Sorosom.
Tekst je bil najprej objavljen na portalu revije Demokracija (9. december 2022).
Eksplozivno najavljen Disneyev film ´Strange World´ (v slovenščino so prevedli kot ´Čudežni svet´) je v sredo, dan pred Zahvalnim dnevom (24. november), doživel katastrofo. Portal revije Variety poroča, da je zaslužil samo 4,2 milijona dolarjev. »To je obupen rezultat za animirano pustolovščino s proračunom 180 milijonov dolarjev. Za primerjavo. Naš čarobni svet, še ena nedavna Disneyjeva animirana ponudba, je med Zahvalnim dnevom leta 2021 zaslužil 40,3 milijona dolarjev – in to je veljalo za slab rezultat za družinski film,« je zapisal urednik Brent Lang. Slab obisk ne preseneča, saj ima film odkrito gejevski podtekst; eden od glavnih moških likov se zaljubi v drugega fanta.
Čeprav se ameriška filmska produkcija na vse pretege trudi, da bi v svoje filme vključila LGBT propagando ter gejevstvo ali trans prikazala kot nekaj povsem normalnega in naravnega, ljudje nikakor nočejo odšteti denarja za nakup vstopnice. Pred mesecem in pol se je to zgodilo filmu ´Bros´, ki je veljal za prvo gejevsko komedijo velikega studia (Universal). Obiskovalci kinematografov so film prvi teden povsem ignorirali, kar je igralec Billy Eichner označil za homofobijo. Pomislite, njegov film, kjer se onegavi z drugim moškim, doživi polom, potem pa ljudi obsodi, da so homofobni.
Enaka usoda očitno čaka ´Čudežni svet´. Medijski mainstream je pred filmom želel, da občinstvo izve za istospolno romanco. Toda bili so zmotno prepričani, da bodo družine z otroci (film je najavljen kot družinski film) drle v kinematografe. Slovenski mediji in Kolosej so bolj previdni: nikjer ni zaslediti napovedi o najstniki gejevski romanci v filmu. Napovedi filma so v slogu: »Dih jemajoči svetovi v animiranih filmih Walt Disneya so vedno fantastični in osupljivi ter nas vabijo v kraje, videne le na robu naše domišljije. (…) Odpotujte globoko v širni in skriti ČUDEŽNI SVET, kjer vas bodo pričakala nenavadna bitja, grozeče nevarnosti in še nikoli videne dogodivščine.«
Ljudje v svetu zabave in tisti, ki so film videli na predpremierah, so bili nad animiranim filmom očarani, ljubitelji kinodvoran očitno manj. Zato katastrofalen izplen, vprašanje je, ali bo Disney lahko pokril stroške; razen če ne bodo mavrične vlade po svetu šolarje prisilno poslale v kinematografe.
»Heteroseksualcev preprosto ne zanima gejevska romanca,« so zapisali na portalu American Thinker. Starši preprosto ne želijo, da bi bili njihovi otroci LGBT indoktrinaciji podvrženi še v prostem času, potem ko jih že v šolah bombardirajo z LGBT propagando. »Kljub levičarskemu neusmiljenemu pritisku ´geji, geji, geji´ geji v povprečju niso nič bolj zanimivi od drugih ljudi in stvari, ki jih posebej zanimajo, kot so istospolne zveze, tega dejstva ne spremenijo,« še piše za American Thinker Andrea Widburg in dodaja: »Če še malo pomislim, je verjetno, da je neuspeh predvsem zato, ker Disney naj ne bi silil otrok v nezdrav življenjski slog. Ne glede na to, kako se LGBTQ množica trudi preobleči, vemo, da LGBT osebe bolj uživajo nedovoljene substance, več je zlorab partnerjev, bolj so nagnjeni k depresiji in samomorom – in to drži, ne glede na to, kako jih podpira širša kultura.Poleg tega si morate samo ogledati videoposnetke, ki jih množica LGBTQ objavlja na Twitterju in TikToku, da vidite, da so to nesrečni ljudje. Noben od staršev si tega ne želi za svojega otroka. Ne glede na to, kako želi Disney spodbujati življenjski slog, ameriški starši ne želijo tega.«
Še nasvet (odločili se boste tako ali tako sami). Če želite prihraniti denar in obvarovati družino pred LGBT propagando, pojdite rajši na sprehod, nikakor ne na ogled filma ´Čudežni svet´, ki je prikrita gejevska najstniška romanca.
Sodobne države (tudi samostojna Slovenija), ki se imajo za demokratične, so bile ustanovljene ob predpostavki svobode govora. Koncept svobode izražanja in razširjanja mnenj kot absolutne pravice vsakega posameznika je bil nekaj samoumevnega, nekaj, o čemer se ni razpravljalo ali vanj dvomilo. Do zadnjih nekaj let, ko je postmodernistična levica idejo svobode govora sprevrgla v nekaj, kar to ni.
Najprej so se začele razprave, da je svoboda govora omejena. Ravno v tej povezavi jo zadnje čase omenjajo. Najpogosteje je slišati stavek: »Sovražni govor ni svoboda govora.« Od tod najbrž tudi ideja ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan, da je »možno hkrati podpirati svobodo govora in obsojati sovražni govor«. In da sta to dva različna koncepta. Nista. Upam, če uporabim besede ministrice, da tega ni težko razumeti.
Svoboda govora je temeljna človekova svoboščina, kar pomeni, da je neposredno izvršljiva in absolutna. Brez bojazni pred cenzuro in grožnjami državnega represivnega aparata nam omogoča, da lahko izrazimo svoje mnenje. Svoboda govora zajema kakršenkoli govor: glasen, sovražen, prijazen, žaljiv, ljubezenski. Je celota. Čim želimo nek del izločiti, to ni več svoboda govora, niti ni več temeljna človekova svoboščina, ampak postane metodično in regulativno pogojevanje svobodne volje in mnenj. To pomeni, da nekdo (cenzor ali koordinator) opravlja delo avtorizacije mnenj in stališč, subjektivno določa, kaj je sprejemljivo (običajno za oblast) in kaj ni. V tem trenutku svoboda govora ne zajema več vseh mnenj in stališč, temveč se z njenim omejevanjem skuša doseči, da nekatera mnenja ne samo, da ne morejo obstajati več, ampak ne obstajajo več.
Tako imenovani sovražni govor ni pravni pojem, kot izraz obstaja nekaj več kot pol stoletja, izmislili so si ga, da bi omejili negativna stališča in mnenja o postmodernističnih vrednotah. Če koga užalimo ali prizadenemo, je to del svobode govora. Če je kdo užaljen, poišče pravico v civilni tožbi na sodišču. Zelo nevarno je, da omejevanje svobode govora postane del kaznivega dejanja. Prvič, ´sovražnega govora´ ni mogoče objektivno opredeliti; to lahko nekdo stori le po svoji podobi in percepciji, le tako, da si nekdo misli, da je nekaj sovražni govor, čeprav za drugega ni. Drugič, opredeljevanje, kaj je ˙sovražni govor´, prej ali slej pripelje do zlorabe (oblasti).
Svoboda govora pomeni, da lahko človek svobodno govori brez omejitev. Omejitve so lahko zgolj v njem samem, kar je individualno ter stvar kulture in omike; omejitve nikakor ne smejo biti stvar oblasti. Čim jih enkrat začne postavljati, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo ustava, da imamo svobodo govora. Svoboda govora preneha obstajati v trenutku, ko z opredelitvami, kaj je sovražni govor, začnemo določati njene meje. In ravno to zdaj počne Golobova vlada – skušala bo omejiti izražanje ljudi, podajanje mnenj. Ravno zato moramo braniti svobodo govora z vsemi razpoložljivimi sredstvi, sovražni govor, karkoli pač to pomeni, pa sprejeti kot stranski učinek (čeprav ima, denimo, aspirin tudi slabe stranke učinke, ima preveč dobrih stvari, ki odtehtajo negativne učinke) pravice, ki je bila bistvenega pomena za napredek človeštva. Če tega ne moremo sprejeti, potem si te pravice, pravice svobode govora, ne zaslužimo, svobodo pa prepustimo v roke ljudi, da si politično korektnim in ´in´ pojmom, kot je sovražni govor, manipulirajo z nami in nas nadzorujejo.
Polje presoje, katere ideje, teorije, besede in besedne zveze so ´sovražni govor´ je nevarno raztegljiv. Glede na ideološko naravnanost te vlade, bodo pod to ´streho´ tudi mnenja, ki so ´sovražna´ do splava, istospolnih porok, homoseksualnosti, ideologije spola ali ilegalnih migracij. Kar je zelo nevarno za svobodo, ker se beseda ´sovraštvo´, izkorišča v ideološke namene. Danes je postala sopomenka za ´fobijo´, z njo je opredeljena vsaka kritika migracij in LGBT agende. Če rečeš » ne maram gejev«, si označen za homofoba. Če rečeš, »sovražim ilegalne migracije«, si označen za ksenofoba. Po drugi strani je povsem zaželeno, da ´sovražiš´ desničarje, cerkev, domobrance ali nuklearno družino. Kakopak, mnenje, ki ga imamo in ga zagovarjamo, ni ´sovražno´, nasprotno stališče je. V tistem trenutku postane ´sovraštvo´ povsem sprejemljivo. Dovolj je, da nekoga označimo za zlobnega desničarja ali kapitalista in levica s sovraštvom nima več težav. Sovraštvo obstaja predvsem na levici, tisti, ki bi zdaj opredeljevala ´sovražni govor´. Na progresivni strani prevladuje mnenje, da bodo s cenzuro in obsojanjem pregnali sovraštvo, pohlep, seksizem in diskriminacijo, mogoče kar vse tegobe sveta vključno s slabim vremenom in boleznimi. Pri čemer ne razumejo, da je sovraštvo čustvo, ki je del človekove narave. Zato moramo boj proti ´sovražnemu govoru´ razumeti tudi kot boj proti človekove naravi. Ampak z regulativo zagotovo ne bomo poskrbeli, da bodo čustva, ki nas delajo človeške in človečne, izginila. To je zgolj praktičen način za nadzor nad svobodo izražanja.
Svoboda govora torej je ali je ni. Ni nekaj vmes, ne more biti ločena od različnega govora z različnimi pridevniki. Če podpiraš svobodo govora, podpiraš tudi tako imenovani ´sovražni govor´, karkoli pač to pomeni. In obratno. Če si proti ´sovražnemu govoru´, si tudi proti svobodi govora kot temeljne in univerzalne človekove svoboščine.
Ja, Dominika Švarc Pipan, »tega res ne bi smelo biti tako težko razumeti«.
»Ravno socializem je tista vera, ki mora preglasiti krščanstvo. … V novem redu bo socializem zmagal tako, da bo s preoblikovanjem zavesti družbe in infiltracijo v šole, univerze, cerkve ter medije najprej zajel kulturo.«
To so besedeAntonia Gramscija, marksističnega teoretika in začetnika kulturnega marksizma. Desetletja po njem smo priča izbruhu politike identitete. Agresivno in hitro se je pojavila v Zahodni Evropi, okužila je tudi nekatere postsocialistične države. Promocija razgradnje tistega, kar je ustvarilo vsaj četrt tisočletja uspehov in rasti evropske civilizacije, je v rokah duševno bolnih, če ne zlobnih ljudi. Življenje v novem ultraseksualiziranem svetu, ki ruši vse moralne in univerzalne meje ravnanja, vsiljuje manjšina, ki je glasna in zganja dovolj veliko hrupa, da si psihopati in sociopati med politiki, ki odločajo o usodi življenja državljanov, domišljajo, da imajo poslanstvo božanstva.
Prav ima Jože Mlakar (to sem tudi sam večkrat zapisal), ki pravi, da je to mogoče le, ker so se ljudje odpovedali Bogu. Naj dodam, da ne samo to. Posvetne oblasti so si nadele masko Boga. Zdaj ni več Bog tisti, ki se ga ljudje zaradi poslednje sodbe bojijo, ljudje so se začeli bati vlad in počasi zanemarili božja opozorila, kaj je prav in kaj ni prav. Tudi zato se je lahko zgodilo, da so poslanci sprejeli novelo družinskega zakonika, ki je naslednja stopnja načrta kulturnih marksistov – uničenje družine. In prava vojna se je pravkar začela.
Zvijačnost kulturnih marksistov je, da se družina obrne proti njej sami, da se njena razgradnja kot skupnosti očeta, matere in otrok uporabi za izbris naslednje tarče – naroda. Treba je razumeti njihov načrt, njihove namene. Družina je osnovna celica, da se ohranijo nacionalni jezik, kultura, tradicija in vera. Zamislite si, da je telo narod, družina pa človeška celica, najmanjši del organizma, ki mu pravimo tudi gradbeni element življenja. Da bi uničili telo, je treba uničiti celico. To se najlažje naredi tako, da se virusu omogoči vstop vanjo. In natanko to so naredili poslanci, ki so glasovali za novelo (ali so se vzdržali) – odprli so vrata smrtonosnemu virusu, ki se bo zdaj razmnoževal in uničeval druge, neokužene celice. In sploh ni potrebno, da virus okuži vse celice v telesu, dovolj je, da doseže kritično točko, ki uniči imunski sistem in tako ubije celotno telo.
Družina oziroma njena temeljna struktura (ali namen) kot zveze moškega, ženske in potomcev je bistvena za nadaljevanje in reprodukcijo geografsko zaokrožene družbe, ki jo prepoznamo kot domovino, državo ali skupnost nekega naroda. Regulatorna opredelitev zakonske zveze kot skupnosti dveh oseb in možnost posvojitve otrok partnerjev (ne)znanih spolov je virus, ki bo sistemsko načel sposobnost naroda po samoohranitvi (poleg drugega virusa, ki ga prepoznamo kot spuščanje tretjega sveta v skupnost, kjer je kultura diametralno nasprotna gostiteljevi). Slovenci smo kot narod skozi zgodovino preživeli cesarstva in kraljevine, nam tuje državne tvorbe, ravno zaradi družine, ki je iz roda v rod prenašala domač jezik, kulturo, tradicijo in vero. To je tista krvna linija, ki jo je težko uničiti in se vedno znova pojavi; včasih od nikoder.
Narod ti lahko napadaš, okupiraš ali izvajaš genocid, a vedno bo na istem geografskem območju ostalo seme, tisto jedro naroda, ki ga prepoznamo kot nuklearno, tradicionalno družino. Ta bo (lahko za dolga stoletja povsem potihoma) prenašala naprej tisto, kar jih je nekoč držalo skupaj in kar jih bo v prihodnosti držalo skupaj. Tako smo Slovenci preživeli tisočletja. In ko smo končno dobili svojo državo, ki je država Slovencev in Slovenk, se najdejo koristni idioti globalistov, ki z virusom želijo uničiti družino in njeno zmožnost svojo zgodovino prenašati na potomce. To ni nič drugega kot poskus izbrisati narod. Nismo edini. To se dogaja povsod po stari celini; ponekod je virus skoraj že ubil gostitelja (Švedska, Francija, Nemčija).
Ideologija identitete (ob teoriji spolov) na novo opredeljuje moške in ženske, na novo definira družino. Zdaj ne gre več samo zato, da moški, ki si domišljajo, da so ženske, silijo v ženske športe in garderobe; da je treba tudi moškim brezpogojno zagotoviti dojenje in nosečnost (kakopak, tudi splav); da se najmlajše spodbuja k zgodnji spolnosti; da šole odvračajo otroke od svojih staršev; da se spodbuja k spremembi spolov; da pop kultura najstnike prepričuje, da si ´in´, če spremeniš spolno usmeritev. Cilj kulturnih marksistov je, da zmeda v glasi otrok in najstnikov povzroči odklon od družine. In ko ta ni več varno zavetje pred nemoralo in bogaboječe pribežališče pred zlom, se potomci ne odvrnejo samo od družine, ampak od naroda. Začne se zaničevanje samega sebe, družine in naroda, patriotizem zamenja multikulturalizem. S tako opranimi glavami in virusom v sebi nobena skupnost, ki je prej preživela stoletja s skupnimi vrednotami, ne more obstati več. Z napadi na narod (telo) se lahko obstane, z napadi na nuklearno družino (celica) ne umre samo družina, ampak tudi narod. Zato je cilj ´enoplanetarcev´ uničenje osnovne celice naroda.
To perspektivo, to veliko sliko je treba imeti pred očmi, ko o tem govorimo in se proti temu borimo. Ne moremo več reči, to je majhna stvar, to je majhna in nepomembna težava. Ni res. Zdaj je pomembna vsaka malenkost. To niso več smešni ljudje s klobuki iz kositrne folije ali nesmisli iz knjige Alice v čudežni deželi; za levico ni nič samodejno in samostojno, za levico je vse med seboj povezano, tudi malenkosti, ki se sprva zdijo smešne in posmeha vredne. In te ´malenkosti´ trajajo že dolgo, vsaka generacija doda novo. In na koncu bodo prihajajoče generacije brez kakršnihkoli filtrov spodobnosti. Če se jim danes vsili noveliran družinski zakonik kot nekaj normalnega, bodo jutri običajne pedofilske poroke iz islamske kulture, pojutrišnjem pa bosta zakonsko zvezo sklenila oseba neznanega spola in steblo hrasta, ki jima bo država uradno dovolila posvojiti namišljenega možiclja s podganjo glavo. Deviantne prakse, ki so bile včasih zdravniški problem, bodo prestopile ograje in postale ne samo normalne, ampak družbeno zaželene. In tam, kjer bodo mladi podzavestni umi že povsem reprogramirani, bodo nuklearne družine zločin, pripadnost narodu pa odklon, ki se kaznuje z rehabilitacijo ali smrtjo.
Zato je zahteva levice, da imajo pod nadzorom izobraževanje. Mladi se takrat oblikujejo, najlaže se indoktrinirajo, uniči se jih detektorje resnice in čednosti. To nalogo imajo aktivisti LGBT, ki prihajajo v šole. Brišejo jim spoštovanje družinske avtoritete in pospešujejo navezovanje stikov z novo ´normalnostjo´. Otrokom, ranljivi kot so, je to sprva zabava, ki kasneje postane zaukazana smer. To je ključno. Uničevanje družine je torej veliko globje, kot se kaže navzven. Ampak dokler ne odpokličemo iz parlamenta poslancev, ki s pomočjo zakonodaje spreminjajo ´slabo´ v ´dobro´, bodo še naprej širili morilski virus.
Slovenci smo se kot narod ohranili zaradi krščanstva in splošno sprejetega koncepta nuklearne (naravne družine). To je bila zdrava celica naroda, tisto sidro, ki je vzdržalo vsa plimovanja in nevihte. Novela zakona je močno zarezala v verigo, ki povezuje sidro in ladjo. Potrebno bo veliko truda, da popravimo spojne člene. Vsekakor moramo najprej sneti ´lepe´ rokavice in se z levico spopasti oboroženi s tistim, kar najbolj sovražijo – domoljubjem. Slednji izraz zajema oboje: naravno družino in ljubezen do svojega naroda.
Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija (5. oktober 2022).
Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.
Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).
S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.
Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.
Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.
Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.
Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.
Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.
Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.
Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.
Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.
Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.
Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.
To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.
Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).
Levica o sebi trdi, da je prototip strpnosti, da je luč miru proti nasilju. In da so oni na drugi strani, kakopak na desnici, nestrpni in nasilni. Dejstvo je, da ravno levičarji danes prezirajo tisto, čemur pravimo svobodo govora ali soočenje mnenj. Kjer le morejo, ideološkim nasprotnikom onemogočajo svobodno izražanje ali pa stališča in mnenja ljudi na desnici označijo nestrpna, običajno rasistična in homofobna.
Kaj pomeni strpnost do drugačnega pogleda na svet, je nedavno, dobesedno v živo pokazala Giorgia Meloni, vodja domoljubne stranke Fratelli d’Italia in verjetno naslednja italijanska premierka. Med velikim zborovanjem v Cagliariju je na oder prikorakal aktivist LGBT. Ko so ga varnostniki vsiljivca hoteli odstraniti, jim je Melonijeva rekla, naj ga pustijo, da pove svoje mnenje. Ne enkrat, ampak kar dvakrat je morala posredovati in varnostnikom preprečiti (sicer povsem upravičeno) ukrepanje.
Giorgia Meloni: Mi jo boste dali? Hvala vam. Mi jo boste dali? (Melonijeva kaže na LGBT zastavo)
LGBT aktivist: ??? (ne sliši se dobro)
Giorgia Meloni: Da. Spomnim se.
(Varnostnik želi aktivista odvleči z odra, Melonijeva ne dovoli tega.)
LGBT aktivist: Zahtevam pravico do (gejevske) poroke in posvojitve.
Giorgia Meloni: Dobro. Nekaj zahtevate, kot mi vsi nekaj zahtevamo. Vsi nekaj zahtevamo.
LGBT aktivist: Počakaj. Zahtevate nekaj: tebi se ni treba seliti v tujino. Hočem pravico razmišljati drugače.
Giorgia Meloni: Bravo, to je tisto, kar je demokracija. Ljudje se lahko ne strinjajo, tako kot se ne strinjava midva. Spoštujemo drug drugega, tudi če se ne strinjamo. Hvala, ker ste tukaj. Adijo.
LGBT aktivist: Vsi smo enaki in nekega dne se bom vrnil v Italijo in posvojil otroka.
Giorgia Meloni: V redu. Tukaj so (gejevske) civilne zveze dovoljene, tako da lahko počnete, kar hočete.
(Varnostnik spet želi aktivista odvleči z odra, Melonijeva ne dovoli tega.Varnostnikom pravi: »Fantje, ostanite tam kjer ste.«)
Giorgia Meloni: Tukaj lahko počnete, kar hočete. Lahko nadaljujem z zborovanjem?
LGBT aktivist: Seveda.
Giorgia Meloni: Hvala, najlepša hvala. Hvala vam. Poklonimo mu aplavz. Spoštujem pogum ljudi, da branijo tisto, v kar verjamejo. Vse življenje branim tisto, v kar verjamem.
Nemški pisatelj in kantavtor Heinz Rudolf Kunze je spolni jezik (ali spolno nevtralni jezik) označil za »neosrednjeveško obliko stekline« in požel ovacije gledalcev.
Precej levo usmerjena nemška zvezdniška televizijska produkcije Stern TV je nedavno gostila jezikoslovca Reyhan Şahin ter pisatelja in kantavtorja Heinza Rudolfa Kunzeja. Moderatorka Sarah Bosetti, sicer znana kabaretistka, je gosta vprašala, kaj si mislita o jeziku spolov (oziroma spolno nevtralnem jeziku).
Heinz Rudolf Kunze je bil jasen: »O tem imam svoje občutke in svoje mnenje. Kadarkoli slišim in berem jezik, ki je povezan s spolom, mi postane slabo. Kot postane Erik Clapton slabe volje, ko sliši napačne note na svoji kitari.« Kunze se je tako pridružil vse večjemu številu nemških zvezdnikov, ki jim gre na bruhanje ob sodobnih novotarijah prebujenih. Nemški kabaretist Harald Schmidt je nedavno pojasnil, da besedil s (spolno) zvezdico načeloma ne bere. (Gre za jezik, ki je opremljen z zvezdicami, podčrtaji in drugimi opombami, kot denimo navodilo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki se je pridružila norostim, znanost pa zanemarila.)
Kunze se pri tem ni ustavil. Meni, da je tak jezik »postrazsvetljena, neosrednjeveška oblika stekline« in upa, da bo kmalu »izginil kot kuga ali modna muha«. Kunze je poudaril, da je enakega mnenja kot Peter Sloterdijk, »najpomembnejši današnji živeči filozof«, da tako meni 99 odstotkov Nemcev.
Temu je oporekala moderatorka Bosettijeva, tudi jezikoslovec Şahin, bil »razočaran« nad izjavami Kunzeja, ki bi pravzaprav »moral biti na pravi strani«.
Anketa med občinstvom in približno 20.000 klicatelji v oddajo je kasneje pokazala, da je imel Kunze prav v svoji oceni. Le 6,68 odstotka se jih je izreklo za jezik spolov, 93,32 odstotka je bilo proti.
Lepo je videti, da vse več zvezdnikov odpira oči in si upa javno povedati, da je tako početje in mrcvarjenje jezika, ki je spodbujeno z agendo LGBT, nenormalno.