• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Monthly Archives: februar 2022

Žuljave roke virtualne resničnosti

26 sobota Feb 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Za božjo voljo, za denarnice gre! Mojo. Vašo. Trdo prigaran denar. V delavnici, za strojem, na polju, kjerkoli služite za kruh, plačilo položnic, majhne radosti, ki si jih privoščite. Če si jih sploh lahko. In potem se sprašujete, kam gre vaš denar, zakaj so vaše plače in vaše pokojnine majhne.

Veliko, ampak res veliko (govorimo o stotinah milijonov evrov) ga je namenjeno nevladnim organizacijam z bolj ali manj milozvočnimi imeni in nazivi. Njihove prve obraze zadnje mesece vsak dan vidite v poročilih. Ob neverjetni medijski podpori mečejo vse mogoče besede na desnosredinsko vlado, ki želi presekati nerazumno in brezglavo porabo vašega denarja. A oni pravijo, da jim Janševa fašistična oblast jemlje denar, da komaj živijo, da morajo prositi za vbogajme miloščino. In zahtevajo denar, več denarja, še več denarja. Nikoli ga nimajo dovolj, meja ne poznajo, za vas jim je malo mar. Malo bolj jih poglejte, takoj vam bo vse jasno.  

To niso brezvezne norčije in nore komedije, ki so včasih dobra zabava za začasen pobeg od realnosti. In mogoče je vse skupaj komu simpatično in očarljivo, mestoma celo smešno, ampak, verjemite, meni ni do smeha, niti do bežnega ciničnega nasmeška ne. Vsaj od kar so v javnost pricurljale nekatere podrobnosti, za kaj vse potrebujejo in porabijo denar velepomembni inštituti, zavodi in društva. Zato raje sedite, ko vam bom zdaj povedal za dva primera, ki bosta marsikomu dvignila pritisk.

Obstaja nek zavod (tokrat še brez imen), s katerim so leve vlade sklepale pogodbe za različne umetniške projekte in performanse. V povprečju so bile na leto težke toliko, kolikor trgovec letno nameni za plače sedemnajstim prodajalkam. No, in ta nevladna organizacija je ministrstvu za kulturo izstavila dodaten račun – za zdravljenje zaradi virusa HIV. Nek njihov kulturnik je namreč staknil aids, zdaj pa pričakujejo, da bodo stroške pokrili davkoplačevalci, saj se je okužil, ker je bil v »umetniške namene« nekaj časa moški prostitut. Povsem upravičeno lahko sklepamo, da je bila leva opozicija proti noveli zakona o dohodnini (s katero bi se povečale plače), ker je želela, da nekaterim »umetnikom« davkoplačevalci še naprej plačujejo spolne užitke.

Drugi primer ni toliko dekadenten in perverzen, je pa tako neverjeten, da se še Del Boy iz serije Samo bedaki in konji ne bi spomnil tega načina parazitiranja denarja. Vnuk znanega gradbenega barona (tajkuna) je pridobil status samozaposlenega v kulturi in pravico, da mu neto davkoplačevalci plačujejo prispevke. Dobro, je pač umetnik – bobnar. Ni sicer Neil Peart (in najbrž nikoli ne bo), a nič zato. Ampak, kaj je počel, da vam je država vzela in dala temu bobnarju? Z ušesi »umetnika« je preučeval odboj zvoka od betonskih zidov. Ni šala, žal.

Imejte to v mislih, ko se oglašajo nevladne organizacije in ko članice Inštituta 8. marec regrutirajo aktiviste za delo na terenu z namenom, da se po volitvah prepreči oblikovanje desno usmerjene izvršne oblasti. Že zdaj ekipa z Gregorčičeve zapira dotok denarja samooklicanim »umetnikom«, še ena desna vlada pa utegne njihove parazitske lovke povsem odsekati. To jih skrbi, za denar gre. Ta ne bo več pritekal na lepe oči, ampak se bosta morala »umetnika«, kot sta moški prostitut in bobnar, z znojem na obrazu potruditi na trgu, da bosta prodala svoje »storitve« (če jih bo kdo sploh potreboval) in si pošteno zaslužiti plačo.

Dobro premislite, komu boste dali svoj glas na bližajočih se volitvah. In ne nasedajte besedam levice, da bo materializirala svoje utopične marksistične obljube. Njihova prisilna pravičnost bo le povečala število delovno nesposobnih in popolnoma nedelujočih posameznikov, ki razpuščeni, pijani in odvisni od drog z vašim denarjem bobnajo in se (dobesedno) prostituirajo. Predvsem se levici ne pustite prestrašiti. »Kdor obvladuje strah ljudi, postane gospodar njihovih duš,« je zapisal Machiavelli. Korajžno, torej, volite za desne politične stranke, levica na oblasti je za ljudi, ki si z žulji svojih rok služijo kruh, vedno slaba novica.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (24. februar 2022)

Amy Dunne (še vedno) živi tukaj

19 sobota Feb 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam, Politika, Zgodovina

≈ Komentiraj

Značke

Adele, Amy Dunne, migranti, nagrade Brit, Ni je več, Novi svetovni red, spolna nevtralnost

Če ste rahlo zmedeni in se ne znajdete v kopici novih pojmov, kot je spolno nevtralna (ali nebinarna) oseba, si ne ženite preveč k srcu. Čeprav zelo nevarno je to vedenje manj pomembno, kot kamen na planetu v od Zemlje najbolj oddaljeni galaksiji. Predvsem pomeni, da ste normalen moški ali normalna ženska. Kot je denimo Adele.

Slavna angleška pevka se je nedavno znašla v zobeh politično korektnih, ker je na podelitvi Brit Awards dejala: »… res rada sem ženska, res rada sem umetnica.« Ker so glasbene nagrade brit prve spolno nevtralne nagrade (karkoli že to pomeni), je bilo razburjenje toliko večje. Komentarji so šli od tega, da pevka med ljudi seje predsodke in sovraštvo, do tega, da transspolnim osebam povzroča stres; ne da bi pomislili, da kot imajo sami pravico biti spolno nevtralni, ima tudi umetnica pravico biti (prava) ženska. Trditi nasprotno, je hinavsko; godrnjati in pričakovati, da bo ves svet (zlepa ali zgrda) slejkoprej upognil kolena, sodeloval v njihovih zablodah in se spremenil tako, kot ustreza LBGT aktivistom, je sociopatsko in psihopatsko. Očitno je, da se Amy Dunne* še vedno sprehaja po ulicah.

Na udaru dekadentne vojske ustvarjalcev Novega svetovnega reda niso samo posamezni ustvarjalci, ampak kar cele glasbene zvrsti. Peter Stanković, profesor s katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, je na nacionalnem radiu slovensko narodnozabavno glasbo povezal s totalitarizmom. Kar ni čudno. Leve (urbane) elite sovražijo vse, kar je povezano s tradicijo in narodnimi običaji. Glasba, ki krepi slovenstvo in odnos do domovine, očitno povzroča depresijo pri »občutljivih« tipih (sociologih in kulturologih na državnih fakultetah), ki bivajo v prostorih za sedenje in sčasoma postanejo odporni na sončno svetlobo. Razkosanje narodne identitete nikoli ni bilo bliže, Stanković je le ena od folij, v katero je zavit zlohotni načrt ´velike zamenjave´ (Great Replacement).

Če še vedno menite, da je ´velika zamenjava´ (miksanje in nadomestitev evropskih narodov s prebivalci in kulturami iz nerazvitega sveta) le teorija zarote, potem se uščipnite. To ni več nočna mora, je realnost. Potem ko so globalisti videli, da dotok iz Afrike in Azije ni zadosten in se mešalnik vrti prepočasi, so v imenu boja proti podnebnim spremembam ustvarili filozofijo (belega) antinatalizma. Pravzaprav gre za kult blaznežev, ki menijo, da je rojevanje otrok sebično in škodljivo, saj »odločitev ne imeti otroka privarčuje kar 58,6 ton ogljika letno« (Meta Vražič, Mladina). Ja, Slovenci, levičarji vas prepričujejo, da boste rešitelji sveta, če se boste odpovedali otrokom. In da pri tem ne mislijo nič slabega. Jim verjamete?

Antinatalisti bi starševstvo preprosto prepovedali, vzgoja lastnih otrok bi morala biti nezakonita. Če bi jih vendarle imeli, bi starši morali otroke ´oddati´ državi, ta bi jih prerazporedila; nekako tako, kakor bi ´pravičneži´ prerazporejali bogastvo. Kdor bi pa vendarle želel vzgajati, bi lahko posvojil otroke iz tretjega sveta. Ker jih je tam preveč. Afrika in Azija bi tako postali nekakšni globalni maternici, na Zahodu bi ´pravičnost´ imela prednost pred starševstvom.

Na poti k tej globalni socialni pravičnosti je ena sama ovira. To je desnica in njena ideologija, ki temelji na meritokraciji, tradiciji, narodni identiteti, družini in veri. A zanjo imata Vlado Miheljak (Mladina) in tujerodna Svetlana Slapšak (Večer) rešitev. Ker desnico v Sloveniji pooseblja Janez Janša, prvi pravi, da se je treba z njo »brezkompromisno soočiti« in opraviti z njenimi »trobentači«, druga zahteva, da desnica biološko izumre in izgine. Niti za okras je ne sme biti več.

Toliko, da boste vedeli. Glas za levico na prihajajočih volitvah bo glas za lasten umor. Sčasoma vas bodo prisilili, da boste postali spolno nevtralne osebe, vzeli vam bodo otroke, če boste poslušali Avsenike, boste v najboljšem primeru krožili kot voda v sistemu centralnega ogrevanja, zaradi vztrajanja na konservativnih vrednotah lahko končate v jamah.

Kako je že rekel imitator Tita Ivo Godnič? Da je v jamah še prostor. Za vas.

*Psihopatski in sociopatski lik iz filma Ni je več.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (17. februar 2022)

Sindikalist, ob katerem se pijavka zdi metuljček cekinček

13 nedelja Feb 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, javni sektor

≈ Komentiraj

Značke

Branimir Štrukelj, javni sektor, plače, sindikati, stavka, SVIZ, učitelji, zdravniki

Bodimo povsem jasni: če Štrukljev politični in ideološki kamerad Mesec ne bi blokiral zakona o dohodnini, bi zaposleni v vzgoji in izobraževanju že danes imeli večje plače. Tako pa prvi danes grozi s stavko, drugi se umika v varno zavetje zdravorazumskemu človeku nerazumljive levičarske, trash-marksistične retorike.

Sindikati javnega sektorja so nasploh ena od največjih ovir za resne reforme in s tem povečanje blaginje za vse državljane Slovenije. Še posebej, če je na njihovem čelu škodljivec, ob katerem se pijavka zdi metuljček cekinček. Kot zaprisežen nasprotnik tržnega gospodarstva in človek, ki misli, da brez obsežnega javnega sektorja človeštvo sploh ne bi preživelo, Branimir Štrukelj že zaradi svetovnega nazora nasprotuje desnosredinski vladi. Ne glede na to, kaj naredi. Spomnimo se samo spodbujanja upora proti nošnji mask v šolah. Takratno obnašanje SVIZ-a je bilo povsem politično, tako delovanje spremljamo ves čas, od kar vlado vodi Janez Janša. Zato napovedana ofenziva proti vladi tik pred volitvami ni nikakršno presenečenje; presenetljivo bi bilo, če se Štrukljevi ne bi pridružili ustvarjanju vsesplošnega kaosa, ki ga za naslednji poltretji mesec napovedujejo Sorosovi nevladniki in poulični aktivisti, vsi po vrsti lutke globoke države.

Da je temu res tako, kaže Štrukljeva brezobzirnost do sedanjih ravnanj vlade. Na desetine milijonov evrov je bilo v času kitajskega virusa namenjenih vzgoji in izobraževanju, gradijo se novi vrtci in šole. »Pa koga to zanima,« je na novinarski konferenci dejal prvi človek SVIZ-a. Bolj jasnega dokaza, da mu ne gre za višje plače in druge ugodnosti učiteljev, ampak da imajo grožnje politično ozadje, ne bi mogli najti. Tisto, da so zdravnikom omogočili višje plače, ker je bil sistem zdravstva zaradi pandemije najbolj obremenjen, na vzgojo in izobraževanje pa naj bi ekipa z Gregorčičeve ulice pozabila, je samo priročen izgovor, da se prižge vžigalna vrvica in se vodstvo SVIZ-a odkrito pridruži anti-Janša kampanji. Zdaj lahko samo čakamo, da bo Štrukelj v svoji levičarski vnemi organiziral stavko za znižanje plač.

Sindikate javnega sektorja bi bilo treba preprosto ukiniti in prepovedati stavko. Ne samo zaradi takih predvolilnih in ideoloških izpadov, kot je bil Štrukljev, ki se jasno politično pozicionira in identificira z nosilci idej socialističnih eksperimentov, ampak zato, ker so največja ovira pri razvoju in delujejo proti interesom državljanov. To sem že večkrat zapisal in še vedno stojim za tem. Pomislite, zaposleni v javnem sektorju (delojemalci) zahtevajo od vlade (delodajalec), da jim da več denarja tretjih oseb (zasebni sektor). Prepričan sem, da niso tako neumni (ali pa v resnici so), da bi mislili, da denar raste po drevesih; bolj se mi zdi, da gre za pokvarjenost, ki ne izvira iz zavisti do drugih zaposlenih, ampak ima ideološko podlago v marksističnih kretenizmih. Zato Štrukljeva retorika nikogar več ne preseneti, kajti od njega pričakovati, da bo deloval drugače, je iluzorno. Življenje v vzporednem svetu pač naredi svoje. In ko imajo tamkajšnji prebivalci peno na ustih, potem veš, da se za državljane v realnem svetu dogaja nekaj dobrega. Brez dvoma pa gre za dobre igralce, saj jim ves čas uspeva, da ohranijo resen obraz.

Za konec se vprašajte, kdo dela v korist države. Če se vlada vsaj trudi, da med pandemijo olajša življenje vsem, gre Štrukelj v obratno smer. Odlično plačan sindikalni funkcionar nikoli ne odgovarja za posledice svojih ravnanj. Kot je pri socialistih že običajno, so vedno krivi drugi – on in njegovi so vedno žrtve. Čeprav imajo zaposleni v javnem sektorju (skoraj dobesedno) doživljenjsko varno zaposlitev. Zapomnite si: ko gre za Štrukljevo Konfederacijo sindikatov javnega sektorja (ali pa samo SVIZ), nimajo besede neto davkoplačevalci. Se pravi edini ljudje, ki imajo oprijemljiv finančni interes.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (10. februar 2022)

(Olimpijske igre, politika in statistika) V času desnih vlad med olimpijskimi igrami so športniki osvojili 75 odstotkov vseh zlatih, kot predsednik vlade je Janša dočakal 38 odstotkov vseh slovenskih olimpijskih odličij

08 torek Feb 2022

Posted by Kavarna Hayek in Uncategorized

≈ Komentiraj

Ta tekst vzemite kot statistično zanimivost: kot eno izmed mnogih, ki v času velikih športnih tekmovanj krožijo po medijih in spletu. In ker imam rad šport, podrobno spremljam politiko in sem rahlo obseden s statistiko, sem vse to skupaj zmešal. In prišel do zanimivih rezultatov, ki temeljijo na dejstvih. In nikakor ne gre za politiziranje športa. Samo pomislite, koliko športnih funkcionarjev prihaja iz vrst politike in koliko (vrhunskih) športnikov se je podalo v politiko (ali izrazilo podporo določeni politični opciji). Ampak, kakorkoli obrnete, šport je vedno tudi politično vprašanje.

Here we go.

Najprej na splošno. Slovenija je kot samostojna država do zdaj sodelovala na sedemnajstih (17) olimpijskih igrah (od Albertvilla 1992 do Pekinga 2022). Naši športniki so bili osmih (8) letnih in devetih (9) zimskih igrah. Osvojili so (vključno z letošnjimi v Pekingu) okroglih 50 medalj (v Wikipedii je napaka, saj Slovenija na letnih osvojila ni osvojila 7, ampak 8 zlatih): 28 na letnih in 22 na zimskih (s tem, da zimskih v Pekingu še ni konec). Na letnih so osvojili 8 zlatih, 9 srebrnih in 11 bronastih, na zimskih pa 4 zlate, 6 srebrnih in 10 bronastih.

V času olimpijskih iger je bila 7-krat na oblasti desna vlada in 10-krat leva. V nizu dveh olimpijskih iger ali olimpijskem »dvojčku« (letno-zimske ali zimsko-letne) so bili trije predsedniki vlad: Janez Drnovšek (dva niza zapored; 1992-1994 in 1996-1998) in Janez Janša (dva niza) ter Miro Cerar (en niz). Sicer sta bila v času olimpijskih iger po petkrat predsednika vlade Janez Drnovšek in Janez Janša, 2-krat je bil Miro Cerar, po enkrat so bili Lojze Peterle, Andrej Bajuk, Tone Rop, Borut Pahor in Alenka Bratušek (Marjan Šarec kot predsednik vlade ni doživel nobenih olimpijskih iger).  

To so zdaj osnovni podatki o medaljah slovenskih športnikov na olimpijskih igrah in vladah v času olimpijade. Zdaj pa te podatke križajmo. Kaj dobimo?

V času olimpijskih iger je bilo deset slovenskih vlad levih. V povprečju so slovenski športniki osvojili 2,9 medalje (29 medalj). V času sedmih slovenskih vlad so športniki domov prinesli v povprečju 3,0 medalje (21 medalj skupaj). Če pogledamo samo zlata odličja, potem se tehtnica še bolj nagne na stran desnih vlad: v času desnih vlad so olimpijci domov prinesli sedem (9) zlatih odličij (1,3 v povprečju), v času levih pet (pet) zlatih odličij (0,3 v povprečju). Ko so bile desne vlade so slovenski olimpijci osvojili 58,3 odstotka vseh zlatih odličij (vladale so v času 41,1 odstotka olimpijskih iger).

Kaj pa posamezni predsedniki vlad? Lestvica osvojenih odličij po posameznih predsednikih vlad je naslednja:

ZlataSrebrnaBronastaSkupaj
Janez Janša75719
Janez Drnovšek268
Alenka Bratušek2248
Miro Cerar1326
Tone Rop134
Borut Pahor213
Andrej Bajuk22
12152350

V času, ko je bil predsednik vlade Janez Janša, so torej olimpijci domov prinesli 38 odstotkov vseh odličij, s 16 odstotki sledita Janez Drnovšek in Alenka Bratušek.

(% vseh odličij)
Janez Janša38
Janez Drnovšek16
Alenka Bratušek16
Miro Cerar12
Tone Rop8
Borut Pahor6
Andrej Bajuk4

Lestvica se skrči, če vzamemo samo zlata odličja. Vrstni red je takšen. Janez Janša (7), Andrej Bajuk (2), Alenka Bratušek (2) in Miro Cerar (1).  

Janez Janša7
Andrej Bajuk2
Alenka Bratušek2
Miro Cerar1

Če vzamemo najboljši niz oziroma »dvojček« (zimske-letne ali letne-zimske), ki ga imajo samo trije predsedniki vlad (glej zgoraj), krepko zmaga Janez Janša (10 odličij; niz 2020-2022), sledi Miro Cerar (6 odličij; niz 2016-2018), potem sta izenačena Janez Janša in Janez Drnovšek (oba 5 odličij): 1992-1994 (Drnovšek) in 2006-2008 (Janša). Najslabši »dvojček« pa ima Drnovšek (dve odličji; 1996-1998).

Število odličijDvojček
Janez Janša10(2020-2022; iger še ni konec)
Miro Cerar6(2016-2018)
Janez Drnovšek5(1992-1994)
Janez Janša5(2006-2008)
Janez Drnovšek2(1996-1998)

Največ odličij so sicer slovenski športniki osvojili v Sočiju (2014), in sicer osem (Alenka Bratušek, sledijo pa igre s po petimi odličji leta 2008 v Pekingu (Janez Janša), leta 2020 v Tokiu (Janez Janša) in letošnje v Pekingu (Janez Janša), ki pa še niso končane. S po štirimi odličji na enih igrah sledijo Tone Rop (Atene 2004), Janez Janša (London 2012) in Miro Cerar (Rio de Janeiro 2016).

Olimpijske igrePredsednik vladeZlataSrebrnaBronastaSkupaj
Albertville 1992 (zimske)Lojte Peterle
Barcelona 1992 (letne)Janez Drnovšek22
Lillehammer 1994 (zimske)Janez Drnovšek33
Atlanta 1996 (letne)Janez Drnovšek22
Nagano 1998 (zimske)Janez Drnovšek0
Sydney 2000 (letne)Andrej Bajuk22
Salt Lake City 2002 (zimske)Janez Drnovšek11
Atene 2004 (letne)Tone Rop134
Torino 2006 (zimske)Janez Janša0
Peking 2008 (letne)Janez Janša1225
Vancouver 2010 (zimske)Borut Pahor213
London 2012 (letne)Janez Janša1124
Soči 2014 (zimske)Alenka Bratušek2248
Rio de Janeiro 2016 (letne)Miro Cerar1214
Pjongčang 2018 (zimske)Miro Cerar112
Tokio 2020 (letne)Janez Janša3115
Peking 2022 (zimske)Janez Janša2125
12152350

Otroci generacije snežink ali zakaj pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti kmalu ne bo več naša največja težava

06 nedelja Feb 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Zgodovina

≈ 2 komentarja

Značke

boomerji, Družba, Elisa David, generacija snežink, otroci, Politika, snežinke, Tea Jarc

Levičarji menijo, da so najpametnejši ljudje na svetu. Mogoče to celo drži; težava je le, da porabite precej časa, da jim zadeve razložite. In nato mine še več časa, da vašo razlago doumejo. Ampak škodo medtem v neizmerni želji po izstopanju in uresničevanju svojih »drugačnih« zamisli že naredijo. Oh, ne, ne gre za družboslovno znanje (tega vsrkavajo vase v neizmerljivih količinah), naravoslovje je tisto, ki je prenaporno. Običajno je v nasprotju z njihovim prepričanjem in realnim svetom, v katerem živijo preprosti, bogaboječi in normalni ljudje.

Nedavno sem naletel na najstniški zapis Elise David iz Lübecka. Predvidevam, da v Sloveniji ni bistveno drugače. Elisa opisuje sodobne trende, ki so na njeni srednji šoli naleteli na plodna tla. Ko so pri geografiji gledali film o mesni industriji in videli, da želatina v gumijastih medvedkih ne raste na drevesih, ampak je sladka pregreha narejena iz štirinožnih prašičkov, je polovica deklet postala vegetarijank. Nobena ni več jedla mesa, vse so bile za mrtvega pujska pripravljene dati glavo na tnalo. Nekatere so šle še korak naprej, postale so veganke in predvsem – drugačne. Ko so pri biologiji govorili o debelosti in anoreksiji, je že na naslednji uri športne vzgoje kopica deklet stala pred ogledalom in ugotavljala, da so predebele, ker se jim ne vidijo kosti. Želele so biti drugačne, kar je pripeljalo do tega, da bruhanje pred poukom ni bilo nič kaj posebnega.

Oboje združeno je v Elisini šoli pripeljalo do absurda. Ko so ugotovile, da tako drugačne vzbujajo sočutje, je postala modna zapoved nošnja kratkih rokavov, da se je videl povoj na rokah. Seveda so vsi vprašali, kaj se jim je zgodilo, da imajo povoj. »Porezala sem se,« je bil odgovor. To je bil začetek trenda samopoškodovanja kot posledica umetno depresivnih deklet. »Počutila sem se kot v norišnici,« je zapisala Elisa, danes stara 21 let in povsem normalno dekle, a že sumljiva, ker piše za politično nekorektno spletno stran Die Achse des Guten (Os dobrega).

Izstopanje v drugačnosti ni posledica edinstvenosti. Edinstveni so bili Michelangelo, Mozart, Plečnik v Sloveniji. Ti mladi izstopajo po tem, da skozi sočutje in drugačnost za vsako ceno dobijo pozornost. In ko dobijo pozornost, si domišljajo, da imajo poslanstvo. Potem iščejo somišljenike, se prepustijo črednemu nagonu in se pustijo izrabiti. To, kar lahko gledamo vsak teden, ko skupina neartikuliranih in vreščečih deklet (moške lahko preštejemo na prste ene roke) uprizarja upor proti vladi, je učbeniški primer. Vse po vrsti imajo, če si sposodimo starejši rek, polne riti. Še nikoli ni napredek (mislim na tehniko, znanost, medicino, inženirstvo) delal tako velike korake, še nikoli v zgodovini ni tolikšen delež ljudi užival tolikšne blaginje, hkrati pa še nikoli ni bilo toliko nezadovoljnih ljudi. Vsaj na videz. A ko človek pogleda njihovo agendo, ugotovi, da je delno kopija boomerjev – generacija, ki v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ni natančno vedela, zakaj sploh protestira. Skupno vsem je, da so levičarji, ki so neozdravljivo okuženi s kulturnim marksizmom in politično korektnostjo Frankfurtske šole.

Za boomerji in generacijo X so prišli ljudje snežinke (milenijci) in otroci teh ljudi snežink (generacija Z), oboji znani kot Snowflake Generation. Gre za ljudi, ki so zlahka užaljeni, nimajo prav nikakršne odpornosti, predvsem pa iščejo pozornost. Če so kot najstniki nagnjeni v početju, kot ga opisuje Elisa, kasneje postanejo politično korektne mavrične osebe, predvsem pa aktivisti, ki živijo na račun drugih.

Ko zapustijo izobraževalni »mehurček«, ne začnejo živeti v realnem svetu, ampak si ustvarijo vzporedni svet, kjer imajo čustva in pravica do užaljenosti prednost pred kritično mislijo in svobodo govora. Iz tega svojega sveta, kjer je »vse lepo in prav« in kjer »nihče nikomur nič noče«, nato vstopajo v resnični svet, kjer s svojo tanko kožo ponorijo, ko se kdo ne strinja z njimi. Kar seveda ni normalno, kar kaže mračna statistika duševnega zdravja; v zadnjih letih se hitro povečuje število diagnoz depresije. Seveda so za njihovo depresijo krivi drugi, ki imajo do njih kritične poglede. Zato s kričanjem, tožarjenjem in njim prizanesljivim medijskim maistreamom zlahka dosežejo, da odpustijo kakšnega profesorja, novinarja ali javnega uradnika. Obratno nikakor ne; snežinke imajo vedno prav. Ker so tako občutljive in lahko gnetljive so prava ulična vojska za trdo politično in ideološko levico, predvsem pa priročno orodje za globoko državo. To utegne biti za zdravje družbe in države dolgoročno nevarno. Predstavljajte si ministrico za obrambo ali notranje zadeve, ki se zjoče ob vsakem kriminalnem dejanju ter maha z mavrično zastavo ilegalnim migrantom in zastavo miru teroristom. Zadeve bodo hitro postale veliko bolj resne, kot je pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti. Ampak takrat bo že prepozno, solze nikakor ne bodo pomagale.

Nasploh sta stok in jok ena od značilnih zunanjih manifestacij snežink. V Sloveniji sicer točenje solz ni toliko popularno kot drugod po Zahodu. Samo spomnite se posnetkov najstnic in žensk, ko je leta 2016 v predsedniški tekmi zmagal Donald Trump. »Na noč, ko je Donald Trump zmagal na ameriških predsedniških volitvah, sem ob 4. uri zjutraj nenadzorovano jokala,« je priznala Amelia Tait za New Statesman.

Histerija jim prav tako pritiče. So kot vulkan, ki že ob najmanjšem tresljaju izbruhne. Primer s Kredarice, ko je Tea Jarc kričala na premierja Janeza Janšo, je tipičen primer. Janša, ki s snežinkami ne samo, da ne deli njihovega pogleda na svet, ampak jim upa celo oporekati, je za sprožilec. Samo vidijo ga in začno histerično kričati. Skoraj upam si trditi, da je tako obnašanje snežink posledica dejstva, da so izobraževalne ustanove postale matriarhalne institucije. Ne gre za klasično razvajene najstnice (običajno bogatih ljudi), ampak za čustveno in moralno zaostale, ki od drugih zahtevajo pozornost, spoštovanje in ravnanje z rokavicami.

In da ne boste mislili, da so moški snežinke dosti boljši. Hudimano občutljivi in čustveni so. Tudi v takih športih, kot je nogomet. Poglejte enega najboljših nogometašev Neymarja: začne jokati, ko zmaga; začne jokati, ko izgubi; začne jokati, ko se spotakne sam ali ga kdo drug; začne jokati, ko nimajo ferrarija v njegovi najljubši barvi; začne jokati, ko mora v trgovini stati v vrsti. Da o moških, ki bi bili radi ženske, se tako oblačijo in imajo štrumpantle, niti ne govorimo. In ko jim kdo reče, ali je pri zdravi pameti, pokličejo druge snežinke in družno napadejo homofoba, transfoba ali kaj že. Ob teh izrazih se niti ne znajdem več dobro. Vem samo to, da imajo zdravi ljudje ob sebi vrečko za bruhanje; ne v namen, kot ga je opisala Elisa. 

Snežinke so šle že danes predaleč, ko iščejo razloge ta užaljenost in med katere žrtve bi se uvrstile. Za vsako stvar cvilijo. Dobesedno. In nihče jih ne povpraša po zdravju. So preveč občutljive, da bi dojele, da jim zdravorazumski ljudje želijo samo dobro. Samo nekaj mesecev počitka na Poti Sv. Antona 49 v Idriji potrebujejo. Nočejo slišati, zato nazaj kričijo: »Fašisti, nacisti, rasisti!« Ja, kdor ni z njimi, je fašist. Kdor kaže do njih usmiljenje, je nacist. Enako vsi, ki so desno od prepričanja Luke Mesca.

Če je za boomerje veljalo, da jim pravila igre niso bila razložena, za generacijo snežink velja, da si pravila igre razlagajo po svoje in si dnevno izmišljujejo nova. Ta nova ne veljajo za njih, ampak za druge, po njihovo dolgočasno normalne ljudi, ki morajo njihove ideje in prepričanja brezpogojno sprejeti. Drugače so užaljeni. Sledi znano: vreščanje in neartikulirani glasovi pred parlamentom. In vloga žrtve pripada samo njim. Do nje imajo ekskluzivno pravico.

Vse, kar imajo ti mladi, je po svoje zabaven, a (psihično in fizično) nezdrav svet, ki so jim ga zgradili hegemonistični mediji ter izobraževalni sistem in kjer prevladuje ideja kulturnega marksizma. Ta jim je iz povsem ideoloških razlogov opral možgane (z redkimi izjemami), kar je zločin najhujše vrste. Šole jih (namesto, da bi jim prenašale znanje) vzgajajo, da živijo v nihajočem svetu med skrajnostmi: od neizmernega sovraštva do drugače mislečih (ovajanje posameznikov in napadi na ljudi, ki imajo njim tuje stališče), do neverjetne strpnosti do stvari, ki so resnično nevarne (posilstva ilegalnih migrantov, češ da so posledica različnih kultur in nerazumevanja domačinov). Podobno kot starejši in okorni socialisti, se ne spoznajo na ekonomijo. Običajno mislijo, da se denar obira kot maline.

Snežinke rade spreminjajo zgodovino. Zato ne poznajo univerzalnih in trajnih tradicionalnih vrednot, v njihovem umu umanjka moralna podlaga za življenje. Njihovi junaki so ljudje, ki jih poslušajo in sprejmejo, kar imajo za povedati. Če se kdo upre, bruhnejo sovraštvo. Tudi zato so člani KUL-a bili lepo postrojeni pred večinoma ženskami, ki same sebi pravijo ljudstvo.

Napačno bi bilo, ko bi mislili, da snežinke niso nepomembne in nevarne. Živijo v drugem svetu, ki ni združljiv z našim. Vprašanje je, koliko se da popraviti, saj snežinke postajajo prevladujoče. Kako jih povrniti v realnost, ko mislijo, da jim to, kar počno, pripada. Težava je, da jim kimajo starejši, češ »mladi bodo vzeli, kar jim pripada«. Dragi moji, nič jim ne pripada, dokler česa ne naredijo in za to zaslužijo. Neizmerne količine davkoplačevalskega denarja, ki se zlivajo v nevladne organizacije (samo snežinke, vam povem), so potuha levičarski pripovedi, ki je bila vedno zelo prilagodljiva. Tako zelo, da njihovo budnost (wokeism kot del življenja snežink) lahko v nedogled ohranjaš z novimi in celo nasprotujočimi si iluzijami. Samo na ulico jih moraš spraviti, pa se ti bo še Saul Alinsky zdel miroljuben človek.

Postavlja se vprašanje, kaj lahko na desnici naredimo, da jih postavimo nazaj v resničnost, kajti če bodo ljudje, kot so Nika Kovač, Tea Jarc in Jaša Jenull nekoč izvoljeni voditelji, se Sloveniji obeta katastrofa. To bo »boj« epskih razsežnosti, vsaka dobljena bitka bo lahko spremenila tok zgodovine. Verjemite, ne bo lahko, saj bo ena generacija premalo, da bi se Slovenija utirila nazaj v normalnost. In vedeti morate, da pred vami ne bodo stali otroci, ampak odrasli, ki nikoli zares niso odrasli, ampak so se spremenili kvantne levičarje, ki sovražijo nas, sovražijo sebe, sovražijo vse, kar jim ni po godu. Hkrati jokajo in stokajo, kritizirajo po dolgem in počez, drugim in sebi ovirajo pot naprej in v prihodnost, ljudi sodijo po svojih kripto merilih, nikakor ne po sposobnostih, meritokracija je za njih znamenje hudiča, zato realnost ne izpolnjuje njihovih standardov in pričakovanj.

Če se to ne neha, bo Slovenija postala nevaren prostor za vse. Razmislite.

Golob, odpirač za konzerve in plemenska morala

05 sobota Feb 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

GEN-I, Janez Janša, KUL, Milan Kučan, plača, Politika, robert golob, Tanja Fajon, vlada, volitve

Saj ne, da bi bili rojeni odrešeniki, masko mesijanskega poslanstva jim je ob pomoči medijskega mainstreama nadela globoka država. Potem so tudi sami začeli verjeti, da so mesije. Če so svetopisemski liki v resnici prinašali osvoboditev in odrešitev, predvsem so držali besedo, je pri slovenskih likih drugače; brez kakršnekoli vsebine in programa, še preden sploh ustanovijo politično stranko, jih vodeni ustvarjalci javnega mnenja postavijo na piedestal zmagovalcev, ki bodo z dežele tostran Alp pregnali fašiste.

Po štirih (ne)uspešnih v zadnjem desetletju je Robert Golob peti neofit iz murgelskega laboratorija. Ja, tako enostavno je, ko ljudem postaviš pred oči šunko, potem pa ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih. A če ga dobro poslušate (in zadnje časa ga niste mogli spregledati, saj ga je povsod dovolj), se boste zagotovo vprašali, ali je sploh povedal kaj konkretnega. Ko zdravorazumski človek hodi naokoli z odprtimi očmi, se Golobove floskule, da je aktualna vlada fašistična, hipoma razblinijo. To je njegov trenutni domet. In končno priznanje, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo. Kar pomeni, da se je postavil ob bok izključevalnim osebkom iz KUL-a, s čimer je Tanja Fajon v trenutku izgubila status glavne kandidatke za premierko na levici. Tako so odločili strici iz ozadja. In še enkrat več se je pokazalo, da je cesar gol. Sramotna zlobnost nikoli ne obleče tistih, ki so leta in desetletja demonizirali desni politični pol; bolje rečeno enega samega človeka – predsednika SDS.

Da predstava v celoti uspe ni posledica Golobovih izjemnih sposobnosti, ampak dejstvo, da so njegovi nastopi scenografirani in  koreografirani od prve do zadnje sekunde. Retorično ni najbolj nadarjen, ponavlja ene in iste stvari, transkripti nastopov razkrijejo votlost. Neposrednim vprašanjem novinarjev se mu sploh ni treba niti izogibati, saj ga ne sprašujejo ničesar takega, kar bi ga spravilo v neroden in negotov položaj.

Tipičen primer je plača. Govori, da je njegova zadnja plača 6.675 evrov neto. Ampak to je usklajena medijska manipulacija, saj ni več predsednik uprave GEN-I. Koliko je zaslužil lani, bo treba počakati na letno poročilo, ki bo objavljeno šele po volitvah. Sodeč po predlanskem, ni ravno »revež«: skupaj z nagradami se je v njegovi denarnici znašlo okoli 214 tisoč evrov neto, kar pomeni okoli 540.000 evrov bruto oziroma okoli 635.000 evrov stroška za delodajalca, ki je v tem primeru država. Kar je veliko več, kot je po zakonu dovoljeno. To je priznala tudi Skupina GEN, zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so nadzorniki dopustili kršenje zakona in kdaj bodo preveč izplačane plače vrnjene. No, takih novinarskih vprašanj od medijskega mainstreama ne boste dočakali.

Tudi Milan Kučan ga je vzel v bran. Če si zasluži visok dohodek, si ga zasluži, čeprav to pomeni kršitev zakona, ga je bilo razumeti. Razmišljanje, tipično za plemensko moralo: dobro je, ko to počno »naši«, zlo je, ko to počno »vaši«. In da Golob, tako Kučan, ne bo vztrajal pri kandidaturi za mandatarja, sprijaznil se bo tudi s položajem ministra. Kako to ve, ni znano, saj Golob tega ni javno govoril. Toliko o marmeladi in prstih. Pa ne gre za Pečjakove Marsovčke, ki se prevažajo na leteči cigari, ampak za resničnega šefa globoke države. Golob je pač čez noč postal up in želja radikalne levice, zato so »dovoljene sanje« in pravljice za lahko noč. In nedotakljivost za večino medijev, ki okoli njega kuhajo tako politično kašo, da normalnemu človeku povzroči gastroenteritis.

Upamo lahko le, da predpotopni triki in manipulacije z novimi obrazi (ki to v resnici sploh niso) pri ljudeh ne delujejo več. In da ne nasedajo prepričevanju, da tokratni nov obraz ni nova in udobnejša mesijanska zofa, ki je zamenjala staro. Vedite, da imajo ti ljudje v žepu samo odpirač za konzerve – po konzerve bodo prišli k vam.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. februar 2022)

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico