Odtisi stopal na Kreti še vedno delijo znanstvenike, saj ne postavljajo pod vprašaj samo teorijo o afriškem izvoru človeka, ampak tudi tezo o evolucijskem nastanku človeške vrste

Značke

Afrika, antropologija, Ardipithecus, Ardipithecus ramidus, arheologija, avstralopitek, Beata Piechik, Bolgarija, evolucija, Forskning, Gerard Gierlinski, Grzegorz Niedzwiedzki, Grčija, Israel Hershkovitz, Izrael, izvor človeka, Julien Louys, kosti, Kreta, Laetoli, Mojzesova knjiga, Nature, paleontologija, Per Ahlberg, Poljska, Smithsonian magazine, stopala, Tanzanija, Traliloh, Univerza Griffith, Univerza v Tel Avivu, Univerza v Uppsali, Švedska

Gerard Gierlinski, paleontolog na poljskem geološkem inštitutu, je poleti 2002 mislil, da bo imel v Grčiji romantične počitnice s svojim dekletom Beato Piechik. Na koncu se je izkazalo, da ga je sprehod po plažah Trahilosa na zahodu Krete pripeljal do odkritja, ki dramatično spreminja dozdajšnjo zgodbo o človeški rasi in o nastanku človeka; zgodbo, o kateri med znanstveniki še vedno potekajo ostre razprave.

»Bilo je okoli poldneva in sončna svetloba je bila premočna, da bi lahko videl vse podrobnosti odtisov. Toda takoj sem lahko ugotovil, da to niso dinozavrove sledi. Posnel sem več fotografij odtisov in si zapisal koordinate, da bi lahko znova našel ta kraj,« je lani za Smithsonian magazine povedal Gierlinski.

Po idiličnih počitnicah se je vrnil domov, kretskih odtisov pa si nikakor ni mogel izbiti iz glave. Osem let se je spraševal o njih. Leta 2010 se je vrnil na Kreto. »Bil je že skoraj večer, ko sem ponovno obiskal tisto kamnito ploščo na plaži, na kateri turisti pogosto sedijo, ko pijejo in zrejo v morje. Tokrat so dolge sence jasno razkrile obris stopinj – odtisov, ki so jasno spominjali na obliko njegove lastne noge,« se je spominjal Gierlinski.

Tokrat je na Kreto prišel skupaj s kolegom Grzegorzom Niedzwiedzkim, še enim poljskim paleontologom, ki je aktiven na švedski Univerzi v Uppsali. Podrobno sta preučila sledi stopal in 2017 objavila svoja odkritja.

Sledi 50 odtisov človeških stopal, ki sta jih našla, so stari 6,05 milijona let (sprva so bili datirana na 5,7 milijona let, nove raziskave so potrdile, da so 0,3 milijona let starejši), segajo v čas miocena. Odtis stopala desne noge je tipično človeški. Kar je glede na starost odtisa senzacionalno odkritje, kajti prejšnje raziskave so naše prednike postavljale v Afriko (z opičjim stopalom).

Vse od odkritja fosilov avstralopitekov v južni in vzhodni Afriki velja prepričanje, da človeška rasa izvira iz Afrike, piše švedski portal Forskning.  Nedavno odkriti fosili, najdeni v isti regiji, kot so ikonični 3,7 milijona let stari odtisi stopal Laetoli iz Tanzanije, ki kažejo človeška stopala in pokončno hojo, so utrdili idejo, da hominidi (zgodnji člani človeške rase) ne le izvirajo iz Afrike, ampak da je tam ostal v »izolaciji« več milijonov let, preden se je razširil v Evropo in Azijo. Odkritje približno 6,05 milijona let starih odtisov človeških stopal s Krete so to teorijo obrnili na glavo in nakazali, da je resničnost bolj zapletena.

Človeška stopala imajo – za razliko od stopal vseh drugih kopenskih živali – zelo izrazito obliko. Gre za kombinacijo dolgega podplata, petih kratkih naprej obrnjenih prstov brez krempljev (s palcem, ki je večji od drugih prstov). Človekovo stopalo je edinstveno. Stopala naših najbližjih ´sorodnikov´, velikih opic, so bolj podobna človeški roki s palcem, ki štrli ob strani. Laetolijeve stopinje, za katere domnevajo, da jih je naredil avstralopitek, so precej podobne tistim sodobnih ljudi, le da je peta ožja in podplat nima pravilnega loka. Nasprotno pa je imel 4,4 milijona let star Ardipithecus ramidus iz Etiopije, najstarejši hominid, znan iz dokaj popolnih fosilov, mrežasta stopala. Raziskovalci, ki so opisali Ardipithecus, so verjeli, da je to neposredni prednik poznejših hominidov,

Odtisi stopal iz Trahilosa na zahodni Kreti so nedvomno podobni človeški obliki. To še posebej velja za prste na nogah. Nožni palec je po obliki, velikosti in položaju podoben našemu. Takoj znotraj nožnega palca je, tako kot pri nas, izrazita konveksna blazinica stopala, česar pri opicah ni. Podplat je sorazmerno krajši od odtisov stopal Laetoli, vendar imajo enako splošno obliko. Skratka, oblika Trahilosovih stopinj nedvoumno kaže, da pripadajo zgodnjemu hominidu. Odtisi pri Trahilosu so ostali na peščeni morski obali, verjetno delti majhne reke, odtisi v Laetoliju so nastali v vulkanskem pepelu.

»Novo odkritje je kontroverzno zaradi starosti in lokacije, kjer so bili najdeni odtisi,« pravi Per Ahlberg, profesor na Oddelku za biologijo organizmov na Univerzi Uppsala in zadnji avtor študije in dodaja: »To novo odkritje izpodbija uveljavljeno pripoved o zgodnji človeški evoluciji in bo verjetno povzročilo veliko razprav. Ali bo znanstvena skupnost, ki se ukvarja s človeškim izvorom, sprejela fosilne odtise kot prepričljiv dokaz, da so bili hominidi na Kreti med miocenom, bomo še videli.«

Znanstveniki se sicer strinjajo, da so pri Trahilosu najdena stopala in da so stara več kot šest milijonov let, toda tisti, ki zagovarjajo tezo o afriškem, evolucijskem izvoru človeške vrste, iščejo vse mogoče izgovore, da bi odkritje s Krete postavili pod vprašaj. »Nekateri odtisi so videti kot dvonožne živali, vendar je veliko drugih odtisov zelo dvoumnih in različnih velikosti. Nekateri med njimi sploh niso podobni odtisom stopal. Gre torej za zelo drzno teorijo na podlagi informacij, ki lahko dajo različne razlage,« pravi Julien Louys, paleontolog z Univerze Griffith. Israel Hershkovitz, antropolog z Univerze v Tel Avivu, špekulira, da so odtise pustile pozne opice. »Vse, kar imamo iz Evrope, je skupina predčloveških opic,« pravi. Najnovejši članek v Nature pod vprašaj postavlja tudi starost odtisov stopal (vendar le na podlagi geoloških kart).

Odtisi iz Trahilosa razdvajajo znanstvenike in za zdaj ostajajo skrivnost. Če bi sprejeli novo teorijo švedske univerze, starodavna stopala (ob sedem milijonov let starih najdenih kosti hominidov, ki so jih našli v Grčiji in Bolgariji) ne postavljajo pod vprašaj samo teorijo o afriškem izvoru človeka, ampak tudi tezo o evolucijskem nastanku človeške vrste. Kar je za večino sekularnih znanstvenikov čista herezija v znanosti. Toda vse bolj se zdi, da bo treba zgodovino človeka napisati na novo, še posebej zato, ker še niso našli »vmesnega člena« med človekom in opico, ki bi nedvomno potrjeval, da se je človek skozi evolucijo razvil iz opice. Prav zato odtisi stopal s Krete, ki so povsem človeški in se niso mogli pojavili ´iz nič´, begajo.

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1 Mojzes 1:27)

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako multikulturalizem uničuje nacionalne identitete

Značke

Alain Destexhe, Anglija, begunci, Boutros Boutros-Ghali, Bretanija, Bruselj, Callac, Egipt, Else Fornero, Emmanuel Macron, Francija, Giulio Meotti, islam, Kanada, Kopti, krščanstvo, Le Figaro, Magreb, migracije, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, New York Times, Philippe Van Parijs, priseljenci, Richard Thaler, Severna Afrika, Standaard, Turčija, Velika Britanija, Wales, Združeni narodi, ZN, Švedska

(Spodnji tekst je bil objavljen na portalu Gatestone Instituta, napisal ga je italijanski publicist Giulio Meotti, urednik kulture pri Il Foglio.)

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj  je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.

Nedavni  članek  Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:

»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«

Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.

Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times  piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.

Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo  The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.

Nove uradne britanske  številke  razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov  britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.

Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska  sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija:  leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.

»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal  Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«

Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:

»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.

Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal  Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je  opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«

»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.

Zato so Švedi nedavno  glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.

V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6  odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno  razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal  Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.

Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi  Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard  (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil,  da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.

»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«

To zgodovinsko preobrazbo je predvidel  Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«

Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.

Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.

Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Tovariš Golob, potrebujemo davek na brezposelnost, ne na premoženje

Značke

Astrid Linfgren, brezposelnost, davek, davek na nepremičnine, davek na premoženje, EU, nepremičnine, obdavčitev, robert golob, RTV prispevek, Slovenija, stanovanja, Vlada RS, Švedska

Politično nekorektno, a resnično. Vlada bi morala uvesti davek na brezposelnost. To bi brezposelne spodbudilo, da si poiščejo delo. Cena dela bi sprva sicer padla, a bi dolgoročno vse skupaj blagodejno vplivalo na gospodarstvo. Ali kot piše v malce starejšem zapisu bloger Šimun: »Stališče o upravičenosti pomoči brezposelnim izhaja iz nepoznavanja osnov ekonomije. Zdi se, da je pravilen postopek obraten: brezposelnost bi morala biti obdavčena.« Ampak gremo lepo po vrsti.

»Povedali smo, da bomo zmanjševali prispevne stopnje, davčne stopnje iz dela, in povečevali davčne stopnje iz premoženja,« je nadaljeval Golob in dodal, da govori o »vsem premoženju, ne zgolj o nepremičninah.« (MMC, 24. oktober 2022)

V odgovoru na poslansko vprašanje je predsednik vlade Robert Golob torej napovedal davčno reformo, ki ne bo obdavčila samo nepremičnine, ampak tudi celotno premoženje davčnega zavezanca.

Lahko ste prepričani, da večina Slovencev to podpira. To je presenetljivo, ker v več kot 80 odstotkov naseljenih nepremičnin (stanovanj) živijo njihovi lastniki (po tem smo Slovenci nad povprečjem EU in celo blizu svetovnega vrha), se pravi potencialni plačniki davka na nepremičnine (premoženje). Presenetljivo zato, ker v tem trenutku še ni popolnoma jasno, ali bo iz obdavčitve izvzeta nepremičnina (tako imenovana »prva nepremičnina«), v kateri živi lastnik. Gotovo je le, da bo Golobova vlada v davčno reformo zajela celotno premoženje. Kar pomeni, da bodo z davkom kaznovali ljudi, ki imajo lastnino in ljudi, ki investirajo, da povečajo svoje premoženje. Posledično to pomeni, da se ljudem ne bo splačalo več varčevati, ampak jih bo nov davek spodbudil, da prihodke sproti zapravijo in se potem priključijo na vlad socialnih dodatkov.

Predstavljate si dva moža. Recimo, da sta to Marjan in Tone. Imata lastniško stanovanje, relativno dobro zaslužita, na leto vsak privarčuje 5.000 evrov. Marjan rad potuje, si ogleduje svet, zato prihranke porabi za potovanja. Tone ne mara potovanj, zato s prihranki kupuje umetniška dela. Tako je z leta v leto. Lepega dve vlada napove davčno reformo, s katero bo obdavčila premoženje. Marjana novi davki ne prizadenejo. S prihranki si ni povečal premoženja, ker jih sproti zapravi za potovanja. Za razliko od Toneta, ki mu grozi, da bo izgubil premoženje. Za nakup umetniških del je v desetih letih porabil 50.000 evrov. Petina del je izgubila vrednost, ker se avtorji niso proslavili, trem petinam se vrednost ni spremenila, petini se je vrednost povečala, saj so slikarji postali slavni. Umetnostni zgodovinar je njegovo zbirko ocenil na 500.000 evrov. In če bo davek na premoženje 1-odstoten, bo moral vsako leto za zbirko umetniških del državi odšteti 5.000 evrov. Kar pomeni, da bo vse prihranke namenil za davek, novih umetnin pa ne bo mogel več kupovati. Če se bo medtem vrednost njegove zbirke še povečala, tudi njegovi letni prihranki ne bodo več zadostovali za plačilo davka na premoženje. Na koncu bo moral Tone prodajati umetnine, da bo lahko plačal davek. Kaznovan bo zato, ker je povečal svoje (zasebno) premoženje.

Podobno bi moralo biti z brezposelnostjo. Če lahko z davkom kaznujemo ljudi, ki povečujejo svoje premoženje in imajo več lastnine, ker so pač investirali in prihrankov niso porabili za potovanja (ali dobro počutje trebuha), bi morali kaznovati ljudi, ki ne delajo, pa bi lahko.

Večina Slovencev je do brezposelnih sočutna. Še posebej do tistih, ki so glasni. Med njimi je veliko šolanih umetnikov in drugih kulturnikov, največ je družboslovcev, ki bi radi odlično plačano in natanko tisto delo, za katero so opravili izobraževanje. Prava groza, res. Ljudje nasedajo in se izrekajo, naj jim država pomaga. Pri tem seveda ne pomislijo, da dajejo denar iz svoje denarnice. Ampak, saj veste, kar ne vidiš, ne boli. Denar gre iz njihove denarnice državi, od tam naprej do brezposelnih. Slednji ne proizvajajo ničesar, ker ničesar ne delajo. Ta odločitev je izključno njihova. Večina teh bi se lahko zaposlila, če bi sprejela katerokoli delo (na primer delo trgovca ali obiralca sadja), prav tako, če bi bila pripravljena delati za 500 ali 600 evrov na mesec. (Res je, da tukaj zadevo otežuje država z zakonsko določeno minimalno plačo, zato je treba minimalno plačo čimprej odpraviti.)

Ko se nekdo odloči, da bo brezposeln, povzroča škodo drugim, ki delajo. Ti ga morajo namreč preživljati. Ne govorim o brezposelnosti, ki je posledica trajne invalidnosti in s tem nezmožnosti za delo, govorim o brezposelnosti (in ta je v večini), ki je posledica ošabnosti in vzvišenosti izgovorov v smislu, to sem študiral ali za to sem izučen, zato mi pripada ta zaposlitev. In večina teh ima svoje lastne nepremičnine, običajno tudi podporo kakšne nevladne organizacije ali družine, zato jim ni treba sprejeti nobene zaposlitve ali dela. In če država že uvaja davek na (prazne) nepremičnine in premoženje, da bi, kot pravi, ljudi spodbudila, da bi z premoženjem nekaj naredili (ironija je, da je davek na nepremičnino, pri katerem ljudje ne morejo narediti ničesar, če se cene dvignejo in s tem poveča vrednost), je smiseln tudi davek na brezposelnost; da bi brezposelne spodbudili, da bi poiskali (kakršnokoli) zaposlitev. Tako pa gre Golob ravno v nasprotno smer. Ali kot je pred skoraj pol stoletja v satiričnem eseju v Ekspressnu zapisala slavna pisateljica Astrid Lindgren, ki jo je država tako obdavčila, da ni mogla dihati: da je bolje, da živi od socialne pomoči, kot da piše knjižne uspešnice. (To politično nekorektno in povsem »neoliberalno« misel boste zelo redko prebrali v biografijah slavne pisateljice.)

Kot pri vsakem davku, gre tudi pri napovedanem davku na premoženje za socialistično idejo o pravični prerazporeditvi bogastva na podlagi enakosti in socialne pravičnosti, kjer se morajo uspešnejši in bogatejši pod grožnjo s silo »solidarizirati« z manj uspešnimi, manj podjetnimi in revnejšimi sloji.

Da ponovim, kar sem večkrat zapisal. Dobrih in pravičnih davkov (še posebej, če so progresivni) ni. So le manj škodljivi (financiranje osnovnih funkcij države: varnost, javni red in mir, razsojanje o sporih), škodljivi (razna obvezna zdravstvena in pokojninska zavarovanja) in zelo škodljivi (obvezni RTV prispevek). Davek na premoženje bo spadal med zelo škodljive davke.

Kako je šla neopazno in brez povzdignjenega glasu mimo resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki je muslimane povzdignila na raven rase, saj bo kritika islama obravnavana kot rasizem

Značke

Amnesty International, Evropa, Gambija, islam, islamizacija, islamofobija, koran, Leva stranka, Maliki, Momodou Malcolm Jallow, muslimani, PACE, Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, rasizem, resolucija, Robert Spencer, Svet Evrope, terorizem, Švedska, švedski parlament

Toliko, da boste vedeli: islam je rasa, ´islamofobija´ je rasizem. In vsako (ne)upravičeno kritiko islama je treba obravnavati kot rasistično dejanje in temu primerno prilagoditi nacionalne kazenske zakonodaje. To je bistvo resolucije o ozaveščanju in boju proti islamofobiji ali protimuslimanskemu rasizmu v Evropi, ki ga je sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE) s 74 glasovi za, 21 proti in osmimi vzdržanimi glasovi.

Pravzaprav je neverjetno, kako gredo take (za svobodo govora in svobodo nasploh) nevarne resolucije ( tako v Sloveniji kot drugod; eden redkih, ki je nanjo opozoril, je bil Robert Spencer) mirno mimo, ne da bi kdorkoli povzdignil svoj glas. Res je, resolucija je nezavezujoča, toda izkušnje nas učijo, da vsebina prej ali slej postane mainstream v nacionalnih zakonodajah, smernicah in ravnanju. Spomnimo se resolucije (priporočila) Sveta Evrope septembra 1991 (´Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi´), ki je na stežaj odprla vrata islamizaciji Evrope. Nova resolucija kriminalizira kritiko islama, muslimane povzdigne na raven rase. In lahko se zanesete, da bo jutri obravnavano kot rasistično in teroristično dejanje nasprotovanje džihadu ali šeriatskemu zatiranju žensk.

»Resolucija Sveta Evrope je poziv k ukrepanju proti islamofobiji v Evropi,« pravi Amnesty International, organizacija, ki uživa finančno in politično podporo globalistov. Zadovoljni so, ker je Svet Evrope začel obravnavati islamofobijo kot obliko rasizma. Ni presenečenje, da so priporočila, raziskave in akcije Amnesty International navedene med viri, ki so bili podlaga za resolucijo.

Poročevalec za resolucijo je bil socialist, član švedske Leve stranke in poslanec v švedskem parlamentu Momodou Malcolm Jallow. Zavzel se je, da se protiteroristične zakonodaje v Evropi omilijo, ker naj bi bile preveč na široko zastavljene in naj bi stigmatizirale muslimane. Pozval je, naj države nemudoma podpišejo resolucijo, ki je bila sprejeta junija 2022: ´Vloga političnih strank pri spodbujanju raznolikosti in vključenosti: nova listina za nerasistično družbo´.

Malcolm Jallow sicer ni avtohtoni Šved, je sunitski musliman, ki je bil rojen v Gambiji, kjer se 96 odstotkov prebivalcev identificira kot muslimani. V Gambiji velja malikijska sodna praksa, ki temelji na Koranu. Tudi resolucijo iz leta 1991 so narekovali muslimani.

Inštruktor na policijski akademiji o kandidatih za policiste: ne najdejo rezervoarja za gorivo; ko ga najdejo, tja natočijo vetrobransko tekočino; pri streljanju doživljajo živčne zlome; namesto kriminalcev bi lovili kurbe in streljali na pijance

Značke

Aftonbladed, Charlie Chaplin, Hugh Wilson, Johan Siverland, kurba, medijski mainstream, pištola, policija, policijski inštruktor, policijski kadeti, poloicijska akademija, strelno orožje, vadbeni center, volitve, Švedska

To ni film Hugha Wilsona (Policijska akademija), niti ni stara komedija s Charliejem Chaplinom, ki igra uličnega policista. To je danes realnost na Švedskem.

Švedska, kjer danes potekajo parlamentarne volitve, se sooča z nasiljem brez primere v svoji zgodovini. To priznava celo medijski mainstream, čeprav ob tem zataji bistvo težave – da imajo nasilne tolpe migrantsko ozadje.

Zaradi povečanega nasilja ima težave policija, ki ji primanjkuje kadra. Kljub obsežnim akcijam, s katerimi vabijo mlade, naj se pridružijo policiji, je odziv zelo slab. Ne zaradi slabega zaslužka v državni službi, večina zdravorazumskih ljudi noče tvegati, da bi jih obtožili rasizma ali ksenofobije, če bi morali aretirati (in pri tem uporabiti silo) ilegalnega priseljenca ali prosilca za azil. Ženske pa se sploh izogibajo temu poklicu, saj obstaja velika verjetnost, da bodo na ulici prej ali slej posiljene ali spolno nadlegovane.

Tisti kandidati, ki se prijavijo za opravljanje dela policista, pa so – Bog se jih usmili. Nekako tako lahko po poročanju portala Aftonbladed  povzamemo Johana Siverlanda, inštruktorja na policijski akademiji. »Niti bencina ne znajo natočiti,« pravi.

Tukaj so primeri, s katerimi se je soočil pri svojem pedagoškem delu z bodočimi varuhi reda in mira.

• Kadet je pred policijskim vadbenim centrom zbil peško. Namesto, da bi javil nesrečo in preveril, ali je peška poškodovana, jo je ozmerjal in nato odpeljal naprej.

• Kadeta so pri pisnem testu vprašali: »Kako naj ravnaš s temi tremi sumljivimi mladimi osebami?« Kandidat za policista je odgovoril: »Jaz bom preganjal in ujel kurbe.«

• Med vajo je kadet ustrelil učitelja, ki se je predstavljal kot pijana oseba, ki ni hotela izročiti steklenice alkoholnih pijač. Razlaga je bila, da je steklenica alkoholne pijače smrtonosno orožje in da je zato smiselno streljati.

• Kadet je padel na testu vaje s strelnim orožjem. To ga je tako prizadelo, da je doživel živčni zlom – legel je na tla in kričal, bil je povsem odsoten. Izpitna komisija je morala zamenjati prostor, da so lahko drugi kadeti pristopili k testu.

• Kadeti ne najdejo rezervoarja za gorivo in ne znajo natočiti bencina. V rezervoar za gorivo so namreč natočili tekočino za pranje vetrobranskega stekla.  

• Kadetom šele po desetih minutah uspe odpreti avtomobilski pokrov motorja.

• Kadeti postavljajo »čudna« vprašanja. Eden je vprašal: »Če zapeljete na avtocesto na izvoza, potem ne vozite proti prometu na nasprotnem pasu, kajne?«

• Kadeti imajo tako omejeno znanje govorjenja in pisanja švedščine, da ne morejo dokončati preprostega poročila.

• Nekateri kadeti so tako majhni, da ne dosežejo pedala za plin ali pedala za zavoro.

In kaj počno kandidati, ko so na praksi v realnem življenju? Siverland, ki je bil dolgo tudi policist, našteje nekaj primerov.

• Praktikanti so se zaklenili v policijski avto, ko se je moral sodelavec zunaj boriti za življenje. Kljub temu so ti kandidati opravili šolanje za policiste.

• Policijski praktikanti zahtevajo od starejših in izkušenih kolegov, da jih na intervencijah držijo za roke.

• Več novih policistov hitro postane odvisnih od drog.

• Ko je na terenu potrebno potegniti orožje, preprosto zbežijo in ne nudijo potrebne podpore drugemu policistu.

Johan Siverland je sicer zelo previdno povedal, da je seveda veliko dobrih bodočih policistov, a iskanje novih kandidatov je podobno lovu na smeti: število postane cilj, ne kakovost. »Pri novih policistih, ki pridejo z akademije, takoj opazite razliko – delajo veliko napak. To je tragično  za policijo, lahko pa tudi za osebo, proti kateri policija posreduje,« še pravi Johan Siverland in doda: »Primeri sami morda niso pomembni. Ko pa jih postane preveč, povedo nekaj o celoti, o ljudeh, ki ste jih vzeli v izobraževanje.«

V tej državi je nekaj hudo narobe: nacionalni radio podelil nagrado »umetnik prihodnosti« dokazanemu članu migrantske tolpe, ki ga iščejo z mednarodno tiralico

Značke

Daniel Wretström, Elin Krantz, Ephrem Tadele Yohannes, Göran Persson, Khaled Odeh, kriminal, levičarji, Malmö, migracije, migrant, migrantske tolpe, multikulturalizem, multikulturnost, nacionalni radio, orožje, posilstvo, rap, Salah Abdulle, streljanje, Sveriges Radi, umor, Švedska

Včeraj je v trgovskem središču Emporia v švedskem mestu Malmö streljal najstnik. Ubit je bil en moški, eno žensko so ranjeno pripeljali v bolnišnico. Policija je sporočila, da je bilo streljanje del obračuna med tolpami, precej sramežljivo pa so mediji objavili, da je bil najstnik migrant in da so obračunavale migrantske bande.

Malmö je mesto, ki je za avtohtone Švede izgubljeno. V njem živijo pripadniki 183 različnih narodov in narodnosti, več kot polovica prebivalcev ni avtohtonih Švedov, skoraj 70 odstotkov najmlajših (do 14 let) ima tujerodne korenine. Nič boljše ni po državi. Na Švedskem živi (po uradnih statističnih podatkih za leto 2020) samo še 74,1 odstotka avtohtonih Švedov, leta 1900 se je v tej skandinavski državi rodilo 99,8 odstotka novih državljanov, leta 2020 samo še dobrih 80 odstotkov. Priseljenci (legalni ali ilegalni) naseljujejo predvsem večja mesta in jug države, kar je povzročilo (predvsem v tem tisočletju) velik porast kriminala (ropov, umorov, posilstev). Število smrti zaradi nasilja z orožjem se je od leta 2006 do leta 2020 povečalo za sedemkrat.

Švedski levičarji, ki so v tem tisočletju oblikovali večino vlad, trdijo, da nasilju botruje slaba integracija priseljencev ter vse večja razlika med revnimi in bogatimi in tudi višja stopnja uživanja mamil. Nasprotno politiki desne provenience trdijo, da je za nasilje kriva politika odprtih vrat, dopuščanje multikulturalizma (od preloma tisočletja evangeličansko-luteranska narodna cerkev ni več priznana kot državna cerkev), popustljivost organov pregona zoper priseljence pri kaznovalni politiki in neverjetna podpora medijskega mainstreama migrantom. Dogaja se celo, da je državni radio (Sveriges Radio) podelil nagrado dokazanemu članu migrantske kriminalne tolpe Salahu »Dree Low« Abdulleju. Ta somalijski bogatitelj kulture se je v prostem času (ko za javnost ni bil kriminalec, ki se je pečal predvsem z orožjem) ukvarjal z rapom (rap je klasična gangsterska glasbena zvrst, izvajalci so praviloma člani band ali imajo s klasičnimi kriminalci prijateljske stike), nacionalni radio ga je razglasil za »umetnika prihodnosti«. Danes ga iščejo z mednarodno tiralico.

Švedski levičarji so do migrantskih kriminalcev zelo prizanesljivi, kazni so (celo za najhujša kazniva dejanja, kot je umor ali posilstvo) manjše, kot ti policija naloži kazen za prehitro vožnjo. Dežela vikingov je priložnost, da nasilje umiri, zamudila na začetku tisočletja, ko sta državo pretresla brutalna umora dveh domačinov, zločin so izvršile migrantske tolpe.

9. decembra 2000 je takratni 17-letni Daniel Wretström čakal na avtobusni postaji Säbytorgsvägen v Salemu na Švedskem, kraju jugozahodno od Stockholma. Vračal se je iz zabave, ko se je nenadoma prikazala podivjana priseljeniška tolpa in na Daniela kričala, da je rasist. Očitno so bili spodbujeni z govorom takratnega švedskega premierja Görana Perssona, švedskega levičarja in velikega zagovornika multikulturnosti, ki je le nekaj dni pred napadom dejal, da je treba »rasizem zdrobiti«. Zločinska banda priseljencev je to očitno vzela dobesedno. Rekonstrukcija dogodkov je pokazala, da je banda Daniela najprej pretepla s kolom, nato so mu prerezali grlo. Storilce je policija prijela, na sodišču se je kasneje vse skupaj sprevrglo v farso. Morilca Khaleda Odeha so spoznali za neprištevnega, po letu dni je že zapustil psihiatrično ustanovo. Trije so bili obsojeni na 40 ur dela v dobro skupnosti, drugi so morali plačati po 200 evrov kazni (1.800 švedskih kron).

Deset let kasneje (26. septembra 2010) je 23-letni Ephrem Tadele Yohannes iz Etiopije zverinsko posilil in umoril 27-letno Elin Krantz. Ironično je, da je bila svetlolaska vneta zagovornica multikulturnosti in bila celo dejavna v nevladni organizaciji. Rekonstrukcija je pokazala, da je bila brutalno posiljena in do smrti pretepena. Najprej je pretrpela je udarec v glavo, medtem ko jo je posiljeval, jo je davil. Po posilstvu jo je vlekel po gozdnih tleh. Brezobzirni migrant jo je pustil ležati razgaljeno od pasu navzdol z razkrečenimi nogami, nato pa je zločinec na njeno glavo in prsni koš zvalil 85 kilogramov težko skalo. Ephrem Tadel Yohannes je zločin priznal.

Po Evropi ne delujejo vzporedno samo šeriatska sodišča, ampak tudi cigansko sodišče ´kris´, ki je na Švedskem izreklo dvojno smrtno kazen; policija obravnava umor in poskus umora

Značke

cigani, Expressen, kris, romsko sodišče, umor, Švedska, šeriatsko sodišče

Po Evropi vzporedno z legalnimi sodišče posvetne pravne države ne delujejo samo muslimanska šeriatska sodišča, zadnje čase je vse več primerov ´krisa´, tradicionalnega ciganskega sodišča. Zadnji primer prihaja s Švedske, kjer je bila očitno izrečena dvojna smrtna, saj policija zdaj preiskuje umor in poskus umora (eden od obsojenih je preživel).

Po poročanju švedskega portala Expressen, se je mati v ciganski družini zaljubila v novega moškega. Ker se od nekdanjega partnerja bi ločila na ciganski način, je bil sprožen ´kris´, ki je pred dnevi potekal kar prek družbenega omrežja Facebook. 40-letna mati se je procesa udeležila, njen novi partner pa ne. ´Kris´ sta zahtevala 20-letna sinova, ki se nista strinjala, da ima mati novega partnerja.

Po poročanju švedskega portala je bila policija v soboto ob 17. uri obveščena, da je v Lundbyju (Hisingen) dve osebi zbil avtomobil. Kot je pokazala preiskava, obstaja sum, da sta bili osebi (mati in njen nov partner) zbita namerno, saj sta za volanom sedela sinova. Poleg slednjih, ki sta osumljena umora in poskusa umora iz maščevanja, sta bila aretirana tudi starša matere, ker naj bi ščitila morilca.

Poškodovana so s hudimi poškodbami odpeljali v bolnišnico. Mati je umrla, stanje njenega partnerja naj bi bilo stabilno.

Policija je kasneje odkrila posnetke na Facebooku. Na njih je videti sorodnike žrtve, ki zahtevajo smrtno kazen. Na posnetkih so cigani, ki medtem po garažni hiši streljajo z avtomatskim orožjem.

»Pokazali smo, kdo smo. Povozili smo vašega sina in našo mamo. Zdaj lahko greš v bolnišnico in jih poiščeš. Morda so mrtvi, tega ne vemo,« pravi eden od sinov v posnetku na družbenih omrežjih, poroča Expressen, in nadaljuje: »Tako je v naši družini. Ko varaš, te damo v grob, ne samo moške.«

»Na Švedskem je zelo dobro,« pravi visoko kvalificiran uporabnik pametnega telefona Hassan, ki že 11 let išče delo

Značke

Filipstadt, migracije, migrant, Švedska

Hassan Dhgey Himiye je oče devetih otrok. Je eden izmed tistih nanotehnologov, astronavtov, inženirjev, zdravnikov, učiteljev in IT strokovnjakov, ki so zapustili dom in se prebili v Evropo. Zaradi njega je stara celina boljša, še posebej Švedska, kjer se je naselil v Filipstadu, mestecu, ki je obkroženo z idiličnimi jezeri in leži zahodno od Stockholma.

Hassan je pred enajstimi leti iz Somalije prišel na Švedsko, poroča Fria Tider (v angleščini na portalu Gates of Vienna). To je bil zanj kot zadetek na loteriji. »Na Švedskem je zelo dobro,« je dejal na SVT (švedska nacionalna televizija).

To očitno pomeni, da mu skandinavska država omogoča iskanje dela, ki ga po več kot desetletju še ni našel, čeprav je medtem zelo napredoval: postal je postal strokovnjak za uporabo pametnega telefona, profesionalen gledalec televizije,  kvalificiran pohajkovalec po mestu in kljub obilici tega dela zelo potrpežljiv, ko je treba čakati v vrsti za denarno nadomestilo. Ima tudi občinsko potrdilo o integraciji. Tudi to šteje, brez dvoma.

Somalijci so na Švedskem »ranljiva skupina«. Naštejmo nekaj dejstev:

Konec leta 2019 je na Švedskem (SCB) živelo 111.014 Somalijcev.

Vsak Somalijec, ki prejme dovoljenje za prebivanje, stane davkoplačevalce 10 milijonov SEK (ABC), kar ustreza okoli 950.000 evrov.

Med Somalijci, ki živijo na Švedskem do štiri leta, je povprečni dohodek iz dela 100 SEK/mesec (9,5 evra), ostalo pa so nadomestila (RUT).

Devet od desetih somalijskih priseljencev je nepismenih (Yle).

Eden od petih mladih Somalcev v Göteborgu je vpleten v vsaj en nasilni zločin v dveh letih (GP).

82 odstotkov Somalijcev na Švedskem je brezposelnih (SR).

Povprečni IQ v Somaliji je približno 68. To pomeni, da je verjetnost, da ima naključni Šved višji IQ kot naključni Somalec, 94 odstotkov (Lynn 2002).

Somalijci so bistveno bolj zadovoljni z življenjem na Švedskem kot etnični Švedi. Somalijski nepismeni so najbolj zadovoljni s Švedsko (SvD).

Hassan Dhgey Himiye je za švedsko televizijo dejal, da je »Švedska res velika država« in da je »na Švedskem, res dobro«.

Dnevnik Svenska Dagbladet (SvD) je nad nepismenimi Somalijci, ki so s Švedsko najbolj zadovoljni, tako navdušen, da je Somalijce opisal kot »najbolj ponosne Švede«.

»Tisti, ki se počutijo najbolj domače in so ponosni, so Somalijci,« je ob predstavitvi raziskave dejal Bi Puranen, generalni sekretar globalne raziskave vrednot.

Hassan je že dve leti vdovec. SVT ne poroča, kako je umrla njegova žena.

Pika Nogavička in davki

Značke

Astrid Lindgren, BDP, davki, javni sektor, Johan Norberg, Olof Palme, Pika Nogavička, socializem, socialna demokracija, Švedska

Levičarji dajejo Švedsko vedno za primer zgledne socialne demokracije. Švedska to, Švedska ono, Švedska tretje. In hitijo poudarjati, da socializem deluje, čeprav bi bilo dobro, da bi si sploh ogledali, kaj želijo, opozarja švedski pisatelj in zgodovinar Johan Norberg. Biti danes kot Švedska, to pomeni (če odmislimo težave z multikulturnostjo): več deregulacije, sistem vavčerjev v šolstvu, delno privatiziran pokojninski sistem, brez davka na nepremičnine in dediščino ter relativno nizke stopnje davka na dohodek. Švedska je sicer poskušala s socialističnimi rešitvami, toda ta eksperiment se skoraj do dneva natančno ujema z obdobjem najdaljše gospodarske stagnacije z zadnjih 100 letih.

Slika o Švedski kot bogati državi, kjer vlada socializem, je slika o Švedski iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Švedska je rastla hitreje od drugih evropskih držav zaradi omejene vloge države in tržnega gospodarstva. V obdobju (1850 – 1950), ko je v tej skandinavski državi vladala laissez-faire ekonomija, se je švedski BDP na prebivalca povečal za osemkrat, število prebivalcev se je podvojilo. Smrtnost dojenčkov se je zmanjšala s 15 odstotkov na 2 odstotka, pričakovana življenjska doba se je podaljšala za neverjetnih 28 let. Stopnja davkov na Švedskem ni bila samo nižja kot v drugih evropskih državah, ampak celo nižja kot v ZDA (med 19 in 20 odstotkov v prumerjavi s 24 odstotkov v ZDA). In vse to se je zgodilo, preden so se pojavili znaki, da bo na Švedskem vzpostavljena socialna država.

Ko so Švedi postali ekonomsko preskrbljeni, so pomislili, da bi svojo varnost prek države zavarovali za daljše časovno obdobje. Sprejemali so regulacijo za regulacijo, povečali davke, javni sektor se je razbohotil. Počasi so politike Tagea Erlanderja in Olofa Palmeja pripeljale do zmanjšanja produktivnosti in načele pregovorno skandinavsko delovno etiko. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

A socialni demokrati še kar niso odnehali. Želeli so nacionalizirati zasebna podjetja, parlament je celo sprejel zakon, ki je kot nezakonito razglasil vsako finančno in ekonomsko transakcijo, ki je imel namen zmanjšanje davčne obremenitve.

Ustanovitelj Ikea Ingvar Kamprad in mnogi drugi podjetniki ter največje športne in druge zvezde so množično zapuščale Švedsko. Najbolj znan švedski avtor Wilhelm Moberg je zapisal, da je država ušla izpod nadzora, filmskega režiserja Ingmarja Bergmana so aretirali in pripeljali pred sodnika zaradi obtožb o utaji davka. Doživel je živčni zlom in odšel s Švedske. Astrid Lindgren, priljubljena otroška pisateljica (Pika Nogavička), je morala plačati super davek, kar jo je spodbudilo, da napiše satirični esej o stari čarovnici Pomperipossi in začarani davčni oblasti: »Mislila je, da ima prav in da jo bodo v demokratični državi vsi spoštovali. Ljudje pač ne smejo biti kaznovani ali preganjani, ker se je zgodilo, da oni – po lastni krivdi ali ne – zaslužijo denar na pošten način.« Na koncu najde rešitev: »Naenkrat ji je kapnilo – ženska, ti lahko živiš od socialne pomoči. Kako čudovito! In potem je Pomperipossa od socialne pomoči živela srečno do konca svojih dni. In nikoli ni napisala nobene knjige več.« Esej je bil objavljen leta 1976 v Expressnu, zanimivo pa je, da to epizodo v življenju Lindgrenove levičarji nikoli ne omenijo.

Sledila je streznitev. Od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja se Švedska privatizira, deregulira, zmanjšuje davke, vrata javnih storitev je odprla za zasebne družbe. Velika javna poraba in visoke davčne stopnje so padle na povprečno evropsko raven. Švedska ima sicer še vedno visoko stopnjo socialne zaščite, a tisto, kar so njihovi socialisti (za razliko od drugih) dojeli, je: ali imaš veliko socialno državo ali imaš bogate, ki vse to plačujejo, toda obojega ne moreš imeti. Zato so svoje bogate sodržavljane zadržali z davčnimi olajšavami, ki jih sicer nižji in srednji sloj nista deležna. Vedo namreč, da le bogati lahko zagotovijo delovna mesta. Da bi pritegnila vrhunske strokovnjake iz vsega sveta, imajo »davek na strokovnjake«. Pravzaprav ne gre za davek, saj ščiti 25 odstotkov dohodka strokovnjaka pred obdavčitvijo. Dohodnino namreč plača samo na 75 odstotkov svojih dohodkov.

Največja težava Švedske je danes multikulturnost in v povezavi s tem migracije. Čeprav mediji o tem ne poročajo, je večina Švedov proti. Skandinavci so namreč vedno s prezirom gledali na ljudi, ki jemljejo denar drugim, čeprav do njega niso upravičeni. Na vprašanje kontinuiranih raziskav, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice, so Švedi vedno odgovorili: »Nikoli, takih okoliščin ni.«

Večja javna poraba = manjša gospodarska rast. In pika.

Značke

BDP, gospodarska rast, IEA, javna poraba, javni sektor, levičarji, Ludwig von Mises, OECD, Philip Booth, zasebni sektor, Švedska

Med blogerji z ekonomsko liberalnim predznakom (logično, v medijskem mainstreamu tega pač ne bodo povzemali) je zaokrožila zanimiva študija. V začetku novembra je britanski ekonomist Philip Booth, programski direktor in šef uredništva spletne strani Inštituta za ekonomske zadeve (IEA), namreč objavil povzetek več kot 200 strani dolge študije, ki sicer ne prinaša nič novega za ljudi, ki so ekonomsko pismeni. Pač ena izmed številnih študij, ki razbija levičarski mit, da večja javna poraba spodbuja gospodarsko rast (BDP). To je mantra ljubiteljev etatizma in široke države, nasprotnih in dokazljivih tez pa seveda socialisti nikoli ne bodo priznali in vzeli za svoje. Žal v Sloveniji tako levica kot desnica zaradi svojih interesov in kratkovidnosti ne dojameta, da imajo tudi državne intervencije, pri katerih se izkaže, da deloma sicer pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, na koncu negativne učinke, ki se kažejo prek dodatnega zadolževanja in višje obdavčitve. Povedano drugače. Blagodejni parcialni učinki se razvrednotijo ob parcialnih ali splošnih negativnih posledicah. Še bolj natančno. Denimo subvencije neki gospodarski panogi oziroma točno določenemu podjetju bodo imele sicer kratkoročne pozitivne učinke za to panogo ali podjetje, ampak negativne posledice za vse. Matematika v ekonomiji pogosto odpove, ki rekel Ludwig von Mises.

Levičarji nas sicer želijo prepričati, da večja javna poraba deluje, kar dokazujejo skandinavske države, predvsem Švedska. A ta mit so lani razbili prav analitiki IEA. Švedska danes ni bogata zaradi svoje socialnodemokratske politike. Ravno nasprotno. Švedi so bogati kljub socialni politiki in visokim davkom, postali pa so bogati zato, ker so v zgodovini imeli dolgo časa relativno svoboden trg in nizke davke. Gre za čas zgodnjega kapitalizma, ko je človeštvo naredilo največji korak v razvoju in ko se je akumulirala velika količina bogastva.

Ker je seveda publikacija Bootha in drugih avtorjev predolga (komur se da, jo bo pač prebral), si raje oglejmo kratko analizo ekonomistov Josepha Connorsa in Setha Nortona iz ZDA, ki je lažja za branje, avtorja pa sta prišla do podobnih ugotovitev. Analiza prikazuje, kako se tudi razvite države etatizirajo. Na strani 2 je prikaz deleža javne porabe v BDP (o tem sem pisal že tukaj) v 23 državah in kako se je za delež povečeval od leta 1960 do 2011. Tabela sama za sebe je zgolj statistična, a dobi smisel, ko jo primerjamo z gospodarsko rastjo. Ta graf (stran 8) pokaže, kako večja državna potrošnja zniža gospodarsko rast. Na strani 9 je nekaj zanimivih primerov. Medtem ko se je v tistih državah, kjer se je javna poraba v povprečju povečala za 13,3 odstotne točke (1960-2010), rast BDP v povprečju zmanjšala za 2,5 odstotne točke, se je v tistih državah z visoko rastjo javne porabe (v 50 letih v povprečju za 34 odstotnih točk) povprečna rast BDP zmanjšala kar za 5,4 odstotne točke. Sicer se je v državah OECD javna poraba v obdobju med 1960 in 2010 povečala za 21,6 odstotne točke (s 27,3 na 48,9), povprečna rast BDP pa zmanjšala za 4,3 odstotne točke (s 5,5 na 1,3). In logično. Večji je del javne porabe v BDP, manjši je delež zasebnega sektorja.

Za konec še za levičarje zelo bogokletna ugotovitev Connorsa in Nortona. Ko sta raziskovala posamezne postavke znotraj porabe, sta za obdobje med 1960 in 2010 ugotovila, da so se v tem času povečali izdatki za javno šolstvo (delež izdatkov za javno šolstvo v BDP). Kaj to pomeni? Povečani izdatki za javno šolstvo vplivajo na znižano rast BDP.