Levičarski Dnevnik sporoča: »Za obdavčenje premoženja Slovencev je še veliko prostora.« O, sveta preproščina!

Značke

davek na premoženje, davki, Dnevnik, država, DURS, Janez Janša, levičarji, prisila

Na prvi strani Dnevnika je bil velik naslov: »Za obdavčenje premoženja Slovencev je še veliko prostora.« (https://www.dnevnik.si/1042717812/slovenija/za-obdavcenje-premozenja-slovencev-je-se-veliko-prostora) Ste tudi vi zaznali navdušenje ob nenadnem razsvetljenju, da državljani še vedno niso dovolj obdavčeni in da jih mora država še malo priviti, saj je za stiskanje še veliko prostora? Pravzaprav lahko sklepamo, da so možnosti davčnega privijanja brezmejne. Kar je za časopis, ki svoje podpore socialistični ekonomiji (Hm, a je socializem sploh kompatibilen z ekonomijo?) ne skriva, razumljivo. Zato jih tudi ne moti, da njihovega lastnika Bojana Petan, tajkuna in kaviar levičarja, rešujemo davkoplačevalci (več si lahko preberete tukaj: http://www.reporter.si/slovenija/bojan-petan-kaviar-levi%C4%8Dar-%C5%A1e-en-tajkun-ki-ga-re%C5%A1uje-slaba-banka/22314). Tudi s takim odkritim navijanjem za davke. Zakaj niso rajši bolj neposredno naslovili članek: »Za krajo premoženja Slovencev je še veliko prostora.«

Naj razčistimo. Davki niso dobri. Niso bili, niso, niti nikoli ne bodo. Vsak davek je nemoralen in pomeni legalni rop državljanov. Legalni zato, ker je pač tako država predpisala z zakoni. Zato so davki oblika prisile. Davkov ne plačujemo prostovoljno. Če bi jih, to ne bi bili davki, ampak donacija državi. Birokraciji pa nekaj donirati je enako, kot če bi svoj denar zažgali. In ker to uradniki vedo, predpišejo zakon, s katerim legalizirajo krajo. Zato je plačevanje davkov podobno ropu, ko oborožena roparja vdreta v banko in odneseta denar. Pomislite. Če ne plačate davkov, dobite najprej opomin, s katerim vas država opomni, da ste ji nekaj dolžni (čeprav ji na načelni ravni niste). Če se ne odzovete, vam lahko sedejo na transakcijski račun in izpulijo, kolikor so pač presodili oziroma naračunali, da ste dolžni državi. Če na računu nimate denarja, vam lahko sodijo zaradi davčne utaje ali zaplenijo premoženje (kjer lahko prode do takih neumnosti, kot je opisano tukaj: http://www.rtvslo.si/slovenija/druzini-zaradi-124-evrov-zarubili-hiso/277501). Če se ne odzovete na pozive sodnika, lahko pričakujete, da bo na vaša vrata potrkala s strelnim orožjem oborožena policija, da vas bo privedla pred sodni senat. In ker je država predvidela možnost, da se privedbi ali rubežu fizično uprete, ima na koncu policija zakonsko pravico, da vas ustreli. Torej, če se upirate legaliziranemu ropu s strani države, lahko v najslabšem primeru končate pod rušo. V tem primeru se bo država požvižgala na vašo ustavno pravico do zasebne lastnine in nedotakljivost vašega življenja. Vse z namenom, da vam bo vzela denar. Zato se izmišljuje nove in nove davke. In eden takih je davek na premoženje.

Ta davek socialisti predstavljajo kot enega najbolj pravičnih davkov (http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/davek-na-nepremicnine-je-pravicen). Zanemarimo dejstvo, ki ga levičarji ne razumejo, namreč, da noben davek ni pravičen, poglejmo rajši, zakaj davek na premoženje, kjer država cilja predvsem na obdavčitev nepremičnin, nikakor ne more biti pravičen. In to za nobenega – ne ravnega ne bogatega. Nepremičnino si kupite tako, da delate in varčujete. In ko delate, že plačujete davke. V Sloveniji je delo zelo obdavčeno. Od tistega, kar Slovenci zaslužimo, nam država v hipu pobere polovico. In z drugo polovico, ki ste jo zaslužili s trdim in poštenim delom, si omislite dom zase in za svojo družino. Potem pa pride država in zahteva, da od tistega, kar ste privarčevali in ste si potem zasluženo kupili, za povrh plačali davek, še enkrat plačate davek. In ne enkrat. Vsako leto znova. Izključno zato, ker nekaj imate, ker imate premoženje. V tem primeru recimo nepremičnino. To pa še ni vse. Višino davka na nepremičnino (premoženje) vam izračunajo na podlagi vrednosti, ki jo določi država. To Slovenija že ima, in sicer v registru nepremičnin (http://prostor3.gov.si/javni/javniVpogled.jsp?rand=0.3789185805984061). Vendar so vrednosti zelo čudno obračunane. Prihaja do takih anomalij, da je neka hiša s 100 kvadratnimi metri ocenjena na 100.000 evrov, hiša nekega tajkuna s 600 kvadratnimi metri pa na 150.000 evrov. Zaradi tovrstnih nesmislov so recimo obtoževali prvaka SDS korupcije, saj so se KPK in organi pregona zanašali na ocenjeno vrednost Geodetskega urada RS (GURS), ki so seveda vrednost izračunali, ne da bi upoštevali trg (http://www.finance.si/8330850/Vse-o-Jan%C5%A1evi-Trenti). Torej, koliko je vredna vaša hiša, administrativno določa država, kar pomeni, da lastnik nepremičnine ne more sam določiti ceno svoje lastnine. Lahko jo sicer proda na trgu, iztrži več ali manj, kot mu jo je ocenil GURS, vendar gre kljub temu za grob in ustavno nedopusten poseg v zasebno lastnino. Na podlagi izračuna geodetov, se bo namreč obračunal davek, ko bo, če bo, zaživel v Sloveniji. To pa pomeni, da država lastnike nepremičnin spreminja v zgolj uporabnike nepremičnin. Primer škode, ki jo povzroči tak davek, si lahko ogledate tukaj: http://www.politicalcure.com/2015/07/26/property-taxes-destroy-town-economy/.

In za konec, da ne bo pomote. Vse zapisano ne pomeni, da nasprotujem državi. Je pač nujno potrebna za varovanje zasebne lastnine in državljanov ter za zagotovitev miru na zaokroženem nacionalnem teritoriju, ki ima svojo tradicijo. Zato potrebuje tudi uslužbence, ki se jih plačuje z davki. Vendar mora biti ta država, če želi državljanom zagotoviti svobodo, minimalna, kar pomeni, da so minimalni tudi davki. Za zagotovitev tega in pravne države pa potrebujemo vojsko, policijo, sodstvo in davčne uslužbence, po domače dacarje. Slednji so, resnici na ljubo, strelovod. Hočem povedati, da se ljudje nanje večinoma neupravičeno jezijo, saj samo izpolnjujejo ukaze politike.

Narobe svet? Levičarji gay parado označili za rasistično

Značke

gay parada, Jan Sjunnesson, levičarji, muslimani, Samtiden, Stockholm, svoboda govora, Švedska, Švedski demokrati

Včeraj je bilo na družbenih omrežjih zabavno opazovati levičarje, v kakšno zadrego so prišli zaradi Parade ponosa v Stockholmu. No, ni bila ravno običajna gay parada, vsaj organizator ni bil »pravi«. Parado je namreč organiziral Jan Sjunnesson, nekdanji odgovorni urednik časopisa Samtiden, ki je v lasti Švedskih demokratov, se pravi desno usmerjene politične stranke. Vabilo na parado je bilo objavljeno na Facebooku (https://www.facebook.com/events/1607616332820322/), posebnost pa je bila, da se bodo udeleženci parade sprehodili skozi muslimanski četrti – Tensta in Husby, kjer muslimanski priseljenci predstavljajo več kot 75 odstotkov vsega prebivalstva.

Potem ko so levičarji prišli k sebi in zajeli sapo, se je vsulo po Sjunnessonu. Poleg tega, da so mu oporekali svobodo govora, svobodo izražanja in svobodo združevanja (saj veste, to je domena levičarjev, ki si domišljajo, da najboljše vedo, kaj lahko kdo govori in kaj ne), je bila parada označena za »rasistično provokacijo«, levičarji so celo pozivali lokalne oblasti, naj parado preprečijo, ker gre za »sovražni govor proti muslimanom« (http://www.blazingcatfur.ca/2015/07/21/sweden-democrats-plan-gay-pride-parade-through-muslim-areas-leftists-and-gay-rights-groups-decry-the-parade-as-racist/).

Parada je kljub temu bila, udeležilo se jo je med 20 in 30 ljudi, še enkrat toliko pa je bilo novinarjev, čeprav so LGBT aktivisti pozivali medije, naj dogodek ignorirajo. Vendar niso, so pa levičarji napovedali proteste proti gay paradi. Ja, narobe svet, res.

Poglejte nekaj poročil: http://nyheteridag.se/demonstrerade-emot-jarva-pride-blev-misshandlad-for-att-hen-var-homosexuell/, http://swedishsurveyor.com/2015/07/29/lgbtq-activist-went-to-muslim-suburb-to-protest-against-pride-parade-assaulted-on-his-way-home/ ali http://www.ibtimes.co.uk/sweden-gay-march-through-mainly-muslim-area-stockholm-called-provocative-by-anti-racist-1513240.

Skratka, izredno zabaven dogodek. In poučen. Znova je bila razkrita levičarska dvoličnost.

Bogomir Kovač in njegove marksistične blodnje

Značke

Bogomir Kovač, Franz Oppenheimer, kolektivizem, Mladina, prosti trg, rtatizem, socializem, svoboda

Sedite na stol, vzemite pomirjevalo, globoko zajemite sapo. Preberite tole: »Pravi zasuk preprečevanja nepoštene poslovne prakse je tako onkraj neoliberalnega razumevanja podjetja in tržne družbe. Sklep je jasen. Novela ZGD-ja je dobrodošel popravek nepopravljivega. Nove omejitve ustanavljanja podjetij ne bodo nadomestile slabega kapitalizma z dobrim. Spremeniti se mora njegovo jedro, javna odgovornost za zasebni interes. Toda to je bila že dilema A. Smitha. »Nevidna roka« trga je skrita roka tatov, kot povzema metaforo iz Defoejevega romana Moli Flandcrs, »vidna roka« države pa pot do ekonomske demokracije. Brez nje pa v tržni družbi pade tudi politična. In to je tisti Hellerjev kavelj 22, ki ovira izhod iz krize brez reforme kapitalizma.«

Ste razumeli? Bogomir Kovač bralce Mladine prepričuje (http://www.mladina.si/168194/popravljanje-nepopravljivega/), da je prosti trg roka tatov in da mora »vidna roka« države skrbeti za zasebni interes, se pravi za lastnike kapitala, kaj naj proizvajajo, s tem pa tudi, kaj potrošniki lahko trošijo. Povedano drugače. Ekonomska demokracija je, ko država določa, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši. Država torej ve, kaj je najboljše za vas. Tovrstno razmišljanje Kovača je po svoje razumljivo, saj je magistriral iz marksistične ekonomije, kot dolgoletni član komunistične partije pa je bil pred več kot četrt stoletja eden vodilnih teoretikov socialističnega samoupravljanja. No, če bi padec socialističnih režimov pričakal v Vzhodni Nemčiji, bi bil danes brez magisterija in doktorata. Nemci so namreč odvzeli akademske naslove vsem marksističnim ekonomistov, kajti ta ideologija sistematično kršila človekove pravice, ljudem jemala svobodo in dostojanstvo, ni jim omogočila proste izbire, bila je totalitarna. In dokazano šarlatanska, mazaška. Ampak pustimo to ob strani.

Kovač se ima ravno nevidni roki prostega trga in ekonomski svobodi kot najbolj učinkoviti in ustvarjalni sili v zgodovini človeštva za zahvaliti, da ima danes iPhone, tanek LED televizor, da ne vozi trabanta, lade ali jugota, da ne izgubi profesure, čeprav klati neumnosti. On uživa relativno svobodo, čeprav po drugi strani pravi, da bi morali to svobodo posameznikom (zasebnim podjetnikom) omejiti. Kovač ne razume (no, kako bi pa marksist to sploh razumel), da država (oziroma vlada ali oblast) ni del trga, ampak je s sprejemanjem takih ali drugačnih omejevalnih zakonov ovira med posameznikom in trgom. Dobrih državnih intervencij ni, kot nas v njih skuša prepričati Kovač s trditvijo, da mora obstajati »javna odgovornost za zasebni interes«. Država pač ne more vedeti, kaj je najboljše za državljane, posamezniki svoje realne potrebe (ne pa imaginarnih potreb države) lahko zadovoljijo samo s tržnimi načeli. Čim manj se država vmešava v te odnose, tem bolj svobodna je družba, tem bolj svobodni so posamezniki. In čim bolj so svobodni, večji je njihov interes, da več in boljše proizvajajo, da delajo vedno znova nove proizvode in jih ponudijo na trgu. Kovač očitno meni obratno. Skupek državnih intervencij in skupina modrecev (ki bi jo očitno sestavljali marksistični ideologi) bi se borila proti kapitalu, nadzirali bi ga, tudi trg, prevzeli bi »javno odgovornost za zasebni interes«. Ampak to smo že videli. Ko država prevzame vlogo trga, pride do sistema, kjer so nekateri proizvodi precenjeni, drugi podcenjeni, da ne rečemo ekonomsko neupravičeni. Zato bi vsi radi proizvajali tisto, kar je država precenila (dobiček je pač največji motiv zasebnikov), nihče pa tistega, kar je podcenila. In ni bolj škodljivega pojava od tega, da birokrati z zakoni določajo ponudbo in povpraševanje.

Na to je opozoril že nemški sociolog in ekonomist Franz Oppenheimer (https://en.wikipedia.org/wiki/Franz_Oppenheimer) v knjigi Država (Der Staat; http://www.buchausgabe.de/public_products/der-staat-franz-oppenheimer-126 ali http://ir.nmu.org.ua/bitstream/handle/123456789/5375/72b681622d3c7393c457c586dea9a59b.pdf?sequence=1), ki je opisal pomembno razliko med prostim trgom in državnim invervencionizmom. Po njegovo lahko posameznik samo na dva načina zadovolji svoje potrebe: prvič, s prostovoljno proizvodnjo dobrin in prostovoljno izmenjavo dobrin, in drugič, z nasilnim prilaščanjem tuje lastnine in dobrin. Prvi način Oppenheimer opredeli kot »ekonomsko metodo zadovoljevanja potreb«, drugega pa kot »politično metodo zadovoljevanja potreb«.

V svobodni družbi, kjer sta glavni značilnosti prosti trg in svobodni posamezniki, posamezniki pridobivajo bogastvo z ekonomskimi metodami, se pravi s prostovoljno menjavo dobrin in storitev z drugimi posamezniki. Taka družba je družba napredka, ki je največ pripomogla k razvoju človeštva. Pri politični metodi, ki jo zagovarjajo kolektivisti, kot so komunisti, fašisti, socialisti, in kjer država nadzoruje večino gospodarstva in odnose med ljudmi, posamezniki svoje potrebe zadovoljujejo po politični poti oziroma z nasilnim odvzemom lastnine drugim posameznikom. O taki delitvi ali prerazdelitvi odloča država, uvedeno je nekakšno državno suženjstvo, kjer je na oblasti peščica »modrecev«. Etatisti, kar kolektivisti so, namreč menijo, da so posamezniki (državljani) lastnina države, se pravi lastnina peščice »modrecev«, ki si lastijo monopol odločanja o vsem družbenem življenju.

Zakaj država državljanom odreka pravico do nošenja orožja?

Značke

kriminal, orožje, policija, samoobramba, zasebna lastnina, ZDA

Policijo imajo države zato, da z grožnjo sile skrbi za red, varuje državljane in njihovo premoženje, služi ljudstvu in preiskuje kazniva dejanja. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj je stopnja preiskanih kaznivih dejanj 51,8 odstotna (http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2014.pdf), kar pomeni, da je lani 45.705 kaznivih dejanj ostalo nepreiskanih. Policija pravi, da je to dober odstotek, vendar podrobnejši pregled pokaže, da je policija neuspešna pri preiskavah kaznivih dejanj zoper premoženje, se pravi zoper zasebno lastnino. Teh kaznivih dejanj je bilo lani 54.890, preiskanost pa je samo 28-odstotna. A to še ni vse. Še slabše je pri vlomih ali poškodovanju zasebne lastnine. Preiskanost teh kaznivih dejanj je samo 16,9-odstotna. To pa pomeni, da je zasebna lastnina v Sloveniji zelo slabo zaščitena. Tudi pri ropih ni nič boljše. Od 297 ropov jih je policija uspešno preiskala samo 110. Povedano drugače. Posameznik in njegova lastnina očitno nista prednostna naloga slovenskih organov pregona. In če država ne more zaščititi državljana in njegove lastnine, ima posameznik vso pravico na samoobrambo, obrambo svoje družine in svoje lastnine. Toda kaj se zgodi, če posameznik skuša zaščititi svojo lastnino in pri tem poškoduje ali ubije vlomilca ali roparja? Država takega posameznika lahko obtoži prekomerne uporabe sile.

Spomnim se primera iz leta 2012, ko je na počivališču Ravbarkomanda Belorus, ki je spal v tovornjaku, zalotil državljana Češke in Kosova pri ropu. Kriminalec je pobegnil, voznik tovornjaka, ki se je zbudil, se je pognal za njim. Ko ga je dohitel, ga je nepridiprav napadel z nožem, ga porezal, toda očitno ni vedel, s kom ima opravka. Spreten Belorus ga je zgrabil in tako premikastil, da so češko-kosovskega državljana morali huje poškodovanega odpeljati v ljubljanski klinični center. Belorus je torej brez pomoči policije uspešno obranil svojo lastnino (http://www.siol.net/novice/crna_kronika/2012/10/nalomil_roparja_z_nozem_zdaj_bo_kaznovan.aspx). Kaj bi se zgodilo, če bi ubogal policijo, ki pravi, da morajo državljani v takih primerih ubogati roparja, mu izročiti, kar zahteva, nato pa poklicati policijo, da bo ona rešila primer? Zgodilo bi se to, da bi primer Belorusa po vsej verjetnosti končal med nepreiskanimi primeri, kar pomeni, da bi voznik tovornjaka izgubil svoje premoženje. Toda v omenjenem primeru se je zgodilo še nekaj. Ker ga je pretepel, so Belorusa ovadili za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe. Na srečo so kasneje pregon opustili.

Državljani imajo torej pravico, da branijo svojo lastnino, če jo država ne more. To pa pomeni, da se lahko oborožijo. Toda država jim tega ne pusti. No, vsak ima lahko strelno orožje, toda upravnim enotam in policije mora dokazati, da ga res potrebuje. Kar je popoln nesmisel. Na eni strani je policija oziroma država, ki je lahko oborožena, ne da bi vprašala za dovoljenje svoje državljane in lahko proti svojim državljanom po svoji presoji ukrepa s strelnim orožjem, po drugi strani pa država državljanom preprečuje, da se oborožijo in sami branijo svoje premoženje, ki ga, kot kažejo statistični podatki, tako slabo brani država.

Nasprotniki svobodne nošenja orožja pravijo, da bi se povečalo število ubojev in umorov, če bi dopustili, da se posamezniki lahko oborožijo. Enako misli policija. Toda kriminalci, lopovi, roparji in nepridipravi vseh vrst se očitno na to prepoved požvižgajo. Oborožijo se kljub temu, da je prepovedano. Torej, če bi dopustili prosto trgovino z orožjem, kriminalci ne bi bili nič bolj oboroženi, kot že so. In strelnega orožja ne bi uporabljali nič manj, kot ga že. Bi bili pa pošteni državljani bolj varni. Zato so kriminalci tukaj očitno našli skupni jezik s policijo – prepoved svobodne nošnje orožja naj ostane. Zakaj že? Da bi se kriminalci počutili bolj varne pred svojimi žrtvami? Enako razmišlja država. Orožje bi državljani lahko uporabili proti njej, če bi presodili, da jih izkorišča. Ampak to se zgodi bolj poredkoma.

Ali veste kateri evropski državi imata najbolj liberalno zakonodajo glede nošenja orožja? Avstrija in Švica. In katere med najbolj strogimi? Luksemburg, Danska in Nemčija. Kaj pa pravi statistika? V Luksemburgu je zabeleženo v povprečju 2,1 umor ali uboj s strelnim orožjem na 100.000 prebivalcev, med tem ko je v Švici to povprečje samo 1,2. Še slabše je na Danskem, ki ima povprečje kar pet umorov ali ubojev na 100.000 prebivalcev, medtem ko je v Nemčiji to povprečje 1,8. Kako je to mogoče, ko pa razna anti-oboroževalna gibanja pravijo, da bi popolna prepoved nošenja in uporabe strelnega orožja pripomogla k manj ovojem in umorom? Če bi to držalo, bi morali biti Švica in Avstrija daleč pred Luksemburgom, Dansko in Nemčijo po številu umorov in ubojev s strelnim orožjem. Ta dejstva govorijo ravno nasprotno. Zelo restriktivni zakoni glede nošenja in uporabe orožja ne pripomorejo k večji varnosti državljanov in k manjšemu številu kaznivih dejanj, storjenih s strelnim orožjem, ampak k večjemu. Zakaj? Ker bi oboroženi nepridipravi trikrat premislili, ali bodo napadli in oropali oboroženega državljana na drugi strani. Možnosti bi bile v tem primeru izenačene, mogoče bi bile celo večje za žrtev, če bi napadalca opazila denimo z okna, kako se plazi v njegovo hišo z namenom, da ga okrade. Žrtev, ki brani svoje življenje in svojo lastnino, bi lahko na napadalca streljala takoj, ko bi ga zaznala, kajti nihče, prav nihče nima pravice vstopiti na tujo posest brez dovoljenja lastnika. Ima pa lastnik vso pravico, da z vsemi sredstvi brani svojo lastnino. Če bi na začetku omenjeni Belorus mirno čakal policijo, svoje lastnine (torbice z denarjem in dokumenti) najbrž nikoli več ne bi videl. Tako pa jo je branil in nalomil roparja, da ga bo ta pomnil celo življenje. In mogoče mu je ta lekcija koristila, da ne bo nikoli več skušal ropati.

Tudi v ZDA, ki je glede nošenja orožja zelo svobodna (to Američanom zagotavlja drugi amandma), več let potekajo razprave, ali to pravico omejiti ali ne. In tudi tam nasprotniki (levičarski demokrati) trdijo, da je ta pravica vzrok številnih umorov in ubojev prek luže. Statistika spet pravi drugače. John R. Lott (znan po knjigi Več orožja, manj kriminala), John E. Whitley in Rebekah C. Riley so objavili nove raziskave o možnih povezavah med nošenjem orožja in stopnjo umorov oziroma ubojev (http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2629704). Ugotovili so, da se je stopnja umorov med leti 2007 in 2014 znižala za četrtino, medtem ko se je število izdanih dovoljenj za nošenje orožja v istem času povečalo za 178 odstotkov. Prav tako so ugotovili, da je število prekrškov, ki so povezani z uporabo orožja, pri imetnikih dovoljenj za orožje (navadnih državljanih) sedemkrat manjša kot pri policistih. Kar pomeni, da običajni državljani bolj pazljivo uporabljajo orožje kot policija.

V zvezi z ZDA je treba razbiti še en levičarski mit. Če poslušamo, gledamo ali beremo slovenske medije, se ustvarja vtis, kot da samo belci streljajo po črncih, ki so uboge žrtve rasizma. In kot smo pri levičarji že navajeni, njihove trditve so daleč od resnice. Dejstva so naslednja (https://www.youtube.com/watch?v=1jBMM7C7IEE): po podatkih FBI je bilo leta 62.593 črncev žrtev s strani belcev, toda po drugi strani je bilo kar 320.082 belcev žrtev s strani črncev. Kar pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca petkrat (5-krat) večja, kot da belec ustreli črnca. Če k temu dodamo, da je v ZDA samo 12,9 odstotka prebivalcev črncev in da ti petkrat več streljajo na belce, kot belci na črnce, to pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca 25-krat večja kot možnost, da belec ustreli črnca. Seveda se bo našel kdo in rekel, ja, ampak beli policisti ubijejo več črncev kot drugi. Tudi to ne drži. Lani so policisti ubili 414 belcev, 233 afro-američanov in 138 latino-američanov. Kar pomeni, da ne drži, da policusti večinoma streljajo in ubijajo črnce (https://twitter.com/LawrenceBJones3/status/593208349405020160).

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Danska beguncem: Ne hodite v našo državo, zmanjšali smo socialno pomoč

Značke

begunci, Danska, Inger Støjberg, islam, muslimani, socialna država, socialna pomoč

Danska spada med najbolj svobodne evropske države (http://www.heritage.org/index/ranking), taka je bila dolgo tudi njena politika do priseljencev: Vendar ima vse svoje meje. Najprej so se v danskem uradu za priseljence čudili, da je bilo lani mladoletnih nezakonitih priseljencev štirikrat več kot leta 2011. Ko so jih poslali k zdravnikom, forenzičnim specialistom, so ugotovili, da jih je 72 odstotkov lagalo – bili so starejši od 18 let. Razlog je bil, da ima Danska zelo milo zakonodajo, ki najstnikom omogoča, da hitreje pridejo do azila in socialne pomoči (http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/reka-beguncev-pred-vrati-slovenije-prihaja-armada-migrantov-z-bli%C5%BEnjega-vzhoda).

Tudi zaradi takih prevar se je nova danska vlada odločila, da krepko zmanjša socialno pomoč in druge prejemke migrantom (http://www.reuters.com/article/2015/07/03/us-denmark-refugees-idUSKCN0PD0XL20150703), zdaj pa namerava zagnati medijsko kampanjo v drugih državah, s katero bo migrantom sporočala, da na Danskem niso zaželeni. Kampanja bo podobna avstralski (https://www.youtube.com/watch?v=rT12WH4a92w), ki se je izkazala za zelo uspešno, saj nezakonitih priseljencev v Avstraliji skorajda ni več.

Danska je namreč odkrila, da tihotapci ljudi tiskajo posebne knjižice, v katerih beguncem svetujejo, katera država naj bo njihov končni cilj. Gre za države, ki migrantom dajo največ socialnih in drugih pomoči, to pa so Danska, Švedska in Nemčija (http://www.thelocal.dk/20150724/denmark-anti-refugee-advertisements-asylum).

»Nekaj čudnega je v dejstvu, da so begunci pripravljeni prepotovati prek številnih držav, da bi prišli na Dansko ali Švedsko oziroma v Nemčijo,« je dejala ministrica Inger Støjberg in dodala, da begunci očitno še ne vedo, da je Danska socialno pomoč za begunce prepolovila, hkrati pa zaostrila azilantsko politiko. Zato bodo v državah, kot je recimo Turčija, začeli medijsko kampanjo, s katero bodo skušali begunce odvrniti od načrta, da pridejo na Dansko. Po podatkih migracijskega urada, je na dansko leta 2013 prišlo 7.557 migrantov, lani 14.815, letos, če sodijo po prve pol leta, še več.

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Kako je Tomi Lahren nadrla Baracka Obamo

Značke

Barack Obama, One America News Network, Tomi Lahren

Tokrat samo link do komentarja Tomi Lahren (https://en.wikipedia.org/wiki/Tomi_Lahren), 22-letne konservativne voditeljice (sem ponosna republikanka, je izjavila) na ameriški neodvisni televizijski postaji One America News Network (OAN; http://www.oann.com/) v oddaji On Point With Tomi Lahren (http://www.oann.com/onpoint/). Tako se to počne, ko gledaš pod prste vladi, kaj dela, v tem primeru Obamovi administraciji. Komentar se nanaša na streljanje v mestu Chattanooga v zvezni državi Tennessee, ko je musliman ubil štiri neoborožene marince.

Poslušajte in uživajte (take blondinke potrebujejo tudi slovenske televizije): https://www.youtube.com/watch?v=Y8Q0MMHwx4k.

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Zakaj imajo levičarji težave z razumevanjem človekovih pravic?

Značke

levičarji, Mladina, Reclaim Australia, človekove pravice

Na portalu javne televizije so zapisali takole: »Aktivisti iz Reclaim Australia, med katerimi je kar nekaj takih, ki poveličujejo skrajno desne ideologije, pozivajo k zaščiti nacionalnih vrednot in osnovnih pravic avstralskih državljanov, kot je denimo svoboda govora. Nasprotujejo tudi islamizaciji države, prizadevajo si, da bi bila angleščina prvi jezik Avstralije, ob tem pa pozivajo k deportaciji “izdajalcev”, ki izdajajo avstralske (krščanske) vrednote.« (http://www.rtvslo.si/svet/v-melbournu-spopadi-med-protiislamisti-in-protirasisti/369964) Preberite še enkrat in spoznali boste, da je »osnovna pravica, (…) kot je denimo svoboda govora,« skrajno desničarska ideologija.

Priznam, sprva sem bil tudi sam rahlo zmeden, potem pa sem pomislil, da ima avtor prav. Levica se ni nikoli zavzemala za svobodo govora, levica je vedno želela svobodo govora omejiti, zatreti svobodno razmišljanje. Zakaj? Zato ker levica sploh ne ve, kaj so človekove pravice, čeprav so jih vedno polna usta, ker levica vedno uporablja prisilo, da nekaj svojega uveljavi, ker ne loči med negativnimi in pozitivnimi pravicami.

Osnovna človekova pravica, preprosto povedano, je že samo dejstvo, da človek obstaja kot človek, človekove pravice pa so tiste neodtuljive pravice, ki mu jih morajo drugi brezpogojno izpolniti. Človekova pravica torej je pravica posameznika do svobode brez prisile, do svobode govora, do zasebne lastnine in podobno. To so negativne pravice (ne smemo mešati s pozitivnimi in negativnimi svoboščinami), ker nikomur ne škodijo, ker nikogar drugega v nič ne silijo.

Na drugi strani so pozitivne pravice, ki jih levičarji preprosto mešajo z negativnimi pravicami. Pozitivne pravice pa predvidevajo nekaj, kar gre vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolnijo njihove želje. Če bi ta miselnost držala, potem bi morali vsakemu omogočiti, da ima svoj dom, da ima dostojno plačo, brezplačno šolstvo in zdravstvo, pridemo celo do takih nesmislov, da pravijo, da je dostop do stranišča človekova pravica (http://www.delo.si/sobotna/dostop-do-stranisca-je-clovekova-pravica.html), da sta voda in komunalna ureditev človekova pravica (http://www.sindikat-zsss.si/index.php?option=com_content&view=frontpage&Itemid=104&limitstart=300), da je delavsko soupravljanje podjetij malodane nad lastninsko pravico (www.delavska-participacija.com/priloge/ID110406.doc). Povedano drugače: tovrstne pozitivne pravice predvidevajo pravico do tuje lastnine in temeljijo na prisili.

Ampak v Sloveniji svoboda govora sploh ni več politično korektna, politično korektno je omejevanje te pravice, in to ob medijski podpori raznoraznim aktivistom, politikom in celo ljudmi z akademskimi naslovi. Z ustavo zajamčena svoboda besede je izrinjena, marginalizirana se je znašla na robu razprav in družbe, kar naenkrat ni več pomembna. Gre za obrat v pojmovanju, diktaturo posameznih skupin, ki želijo zatreti vsakršno negativno mnenje o njih. Težava je tudi, da o svobodi govora razpravljajo (levičarski) družboslovci s svojo sprevrženo logiko, da so poklicani, da prepoznajo med sovražnim govorom in svobodo govora. Če danes nasprotuješ sprejemu beguncev in priseljencev, si označen za ksenofoba. Če opozarjaš pred nevarnostjo islamizacije, si takoj islamofob. Po mnenju Mladine si rasist, če praviš, da so Grki leni (http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/).

Nezakonite migracije niso v skladu z načeli prostega pretoka blaga, storitev in ljudi

Značke

Finance, libertarci, migracije, priseljenci, prosti trg, Simona Toplak, Tko je John Galt

Grška dolžniška kriza je zadnje tedne zasenčila najbrž najbolj žgočo temo Evrope – problem priseljencev oziroma nelegalnih migrantov. Čeprav v Sloveniji dosledni libertarci ali liberalci, ki se zavzemajo za prosti trg, zasebno lastništvo in druge vrednote, nimajo domovinske pravice, ker jih prevladajoči mediji takoj označijo za mrzlosrčne neoliberalne kapitaliste, kapitalizem pa je, kakopak, ideologiija zla, se je na družbenih omrežjih kljub vsemu med njimi vnela debata, kakšen mora biti odnos države do migrantov. Težko ocenim, kakšno je razmerje sil, toda velik del tistih, ki zagovarjajo prosti trg, meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Časnik Finance (www.finance.si), ki med levičarji velja za zastavonošo neoliberalnih idej, je šel tako daleč, da je na naslovnici objavil vabilo: „Dobrodošli, begunci“. Izhodišče odgovorne urednice Financ Simone Toplak je, da lahko legalni migranti rešijo pokojnine, saj se prebivalstva stara. Kar je res, ampak …

Liberalni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev. O tem je pred meseci odlično napisal hrvaški bloger „Tko je John Galt“ (www.tkojejohngalt.wordpress.com), zato ga bom na kratko povzel (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2014/10/26/slobodna-trgovina-i-neslobodna-migracija/).

Mednarodna trgovina, kot jo razumemo liberalci, temelji na prostovoljni menjavi blaga. To pomeni, da te nihče ne more prisiliti, da nekaj kupiš, če tega ne želiš. Torej, prosti trg predvideva prostovoljno izmenjavo dobrin med prodajalcem in kupcem, med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter potrošnikom. Povedano še drugače. Če jaz iz Slovenije naročim neko blago v Nemčiji, to storim prostovoljno in pričakujem, da mi ga bo prodajalev v Nemčiji poslal. Oba, in jaz kot kupec in Nemec kot prodajalec, sodelujeva pri tem poslu prostovoljno.

Kar pa za migracije po eni strani velja, po drugi pa ne. Recimo, da dobim službo v Nemčiji. V tem primeru grem v Nemčijo, kjer me pričakuje nov delodajalec. Torej gre spet za obojestransko prostovoljnon interakcijo. Toda če nekdo prestopi mejo, brez da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos. Predstavljate si, da bi recimo neko belgijsko podjetje pošiljalo v Slovenijo pakete, ne da bi jih potrošniki v Sloveniji naročili. To ne bi bila več izmenjava dobrin ali trgovina. Trgovina mora temeljiti na prostovoljnem odnosu.

Ampak nekateri pravijo, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, smo državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic.

Uživanje vsakdanjih dobrin revni dolgujejo bogatim

Značke

Adam Smith, Eamonn Butler, svoboda

»Evo, moj sin je delal v počitnicah pri podjetju v tuji lasti, za 3,20 evra na uro, brez malice in potnih stroškov, delal je kot črna živina na vročem soncu, medtem ko so se avstrijski lastniki tega podjetja sončili na jadranskem morju v svojih gliserjih.« Ta klasičen levičarski populizem je objavil eden od komentatorjev pod tekstom Bogomirja Kovača na spletni strani Mladine (http://www.mladina.si/167977/evro-je-nemska-pot-v-cetrti-reich-grcija-njen-smerokaz-zato-nasvidenje-v-naslednji-vojni-ekon/).

Kaj je hotel povedati? Medtem ko revni garajo za drobiž, se bogati na njihov račun sončijo in počivajo. Ali še drugače: če bogatejši, se pravi lastniki kapitala, ne bi izkoriščali drugih, si uživanja na svojih gliserjih ne bi mogli privoščiti. Ja, grdi, grdi, najgrši so ti neoliberalni kapitalisti. Nič drugega ne delajo, kot samo počivajo in uživajo na žuljih drugih. Pustimo ob strani te socialistične neumnosti, rajši poglejmo kakšno vlogo imajo bogati in uspešni v družbi oziroma kako so pravzaprav »zlobni neoliberalni kapitalisti« imeli odločilno vlogo pri razvoju dobrin, ki so danes dostopne tudi ljudem, ki imajo minimalno plačo.

Ste se kdaj vprašali, kako se je, recimo, razširila uporaba televizorja? Danes se zdi samoumevno, da imamo televizijske sprejemnike, pravzaprav je »imeti televizor« postala malodane »človekova pravica«. Enako je z radijskim sprejemnikom, avtomobilom, mobilnimi telefoni (da o iPhonih ne govorimo) in vsem, kar je danes dostopno vsakomur, tudi ljudem v revnih afriških ali azijskih deželah. Pri tem nekako pozabljamo, da je do teh izumov pripeljala želja bogatejšega sloja, da zaslužijo še več, da postanejo še bolj uspešni, da postanejo še bogatejši. Da bi pa to postali, so morali svoje izume narediti cenejše in dostopnejše za vse prebivalce. Seveda niso vsi bogati izumitelji, daleč od tega. So pa dali izumiteljem denar, da so izumljali, sami pa so te izdelke preizkušali. Ne samo oni, ampak tudi drugi bogati, na katere levičarji gledajo kot na izkoriščevalce.

Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, je v svoji knjigi Temelji svobodne družbe (Foundations of a Free Society; http://www.iea.org.uk/blog/foundations-of-a-free-society), ki jo je v slovenščini izdal Inštitut Nove revije (http://institut-nr.si/temelji-svobodne-druzbe/), recenzijo knjige pa je objavil Reporter (www.reporter.si) tukaj (http://www.reporter.si/slovenija/eamonn-butler-resni%C4%8Dne-svobode-ne-poznamo-ve%C4%8D/53866), zapisal: »Večina novih izdelkov ob prihodu na trg velja za luksuz – ker še niso vzpostavili množičnega trga, jih izdelujejo v majhnih količinah in z visokimi stroški. Zato jih kupujejo in preizkušajo najbogatejši ljudje.«

Poglejmo si primer televizije. Če preskočimo obdobje sanj, da bi gibljive slike gledali tudi v dnevni sobi, so prve mehanske televizije začeli prodajati po letu 1928. Prodali so jih manj kot 7.000, bile so drage (http://www.tvhistory.tv/1946RCA630TS.JPG). Privoščili so si jih samo izredno bogati ljudje (recimo filmske zvezde), ki pa so proizvajalcem sporočili – slabe so. Proizvodnjo so po II. svetovni vojni opustili in poskusili s pred kratkim izumljenimi katodnimi cevmi. Slika je bila boljša, tak je bil tudi signal proizvajalcem – zadovoljni smo. Kmalu je sledila prva barvna televizija, ki pa je leta 1951 stala kar 1.000 ameriških dolarjev. Kako draga je bila, pove naslednja primerjava: avtomobil je stal okoli 1.800 dolarjev, hiša 16.000 dolarjev, medtem ko je bila minimalna plača 75 centov na uro, kar pomeni, da si moral za nakup televizorja delati 1.333 ur. Sicer pa, takratnih 1.000 dolarjev bi danes pomenilo nekaj več kot 9.000 dolarjev (Tukaj si lahko vsak izračuna, koliko je nekoč in danes stala neka stvar: http://www.dollartimes.com/). Kmalu se je začela množična proizvodnja, čez pet let so bile televizije cenovno dostopne srednjemu sloju, čez poldrugo desetletje tudi najrevnejšim slojem v ZDA. Koliko danes stane televizor, najbrž ve vsak.

Odziv bogatih ljudi na nov izdelek (na primer televizor) je torej omogočil, da so proizvajalci ugotovili, kakšno bo povpraševanje po izdelku. To jim omogoča, pravi Butler, da opustijo zgrešene izdelke, preden jih začno množično prodajati. Tako se tudi izognejo nepotrebni izgubi. »Taka izkušnja bogatih, pionirskih potrošnikov koristi vsem,« zaključi Butler.

Zakaj se je Luka Mesec razburil?

Značke

Aleksis Cipras, Donald Tusk, levičarji, liberalizem, Luka Mesec, socializem

Skrajna levica želi zavreči tradicionalne evropske vrednote, kot sta varčnost in liberalni tržni principi. To je dejal Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, ko je govoril o tretjem paketu pomoči Grčiji.

Povedal je tisto, kar je logično: Evropa ne bo dopustila, da socialisti ponovno eksperimentirajo v imenu nekakšne alternative. Socializem se je do zdaj v zgodovini vedno izkazal za zgrešen projekt. In če katera država EU ne sprejme kapitalizma, naj zapusti EU in se preživlja sama. Seveda je to razburilo prvaka Združene levice Luko Mesca, ki je na svojem Facebook profilu zapisal: „Danes po svetovnih medijih odmeva izjava predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska. (…) Če vam bo še kdo rekel, da gre v pribijanju Grčije na križ za ekonomijo. Prvi človek v EU ta trenutek je sam povedal, da je bolje, da Grčija ekonomsko kolapsira in grško prebivalstvo izstrada kot da Siriza uspe in politično okuži Evropo.“ (https://www.facebook.com/mesec.luka)

Ampak kaj je v resnici povedal Donald Tusk? Da v EU ne bodo dovoilili nobene socialistične revolucije, da sta evro območje in EU nastala na vrednotah prostega trga, na liberalni in krščanski tradiciji, ne pa na levičarskih socialističnih utvarah. Če kateri članici to ni všeč, naj zapusti EU. Grčija je imela priložnost, da zavrne pogoje EU in se poslovi iz evro območja. Ampak tega ni storila. Zakaj že? Zato ker Aleksis Cipras ve, da bi v tem primeru popolnoma kolapsirala, finančno in moralno bankrotirala.

(http://www.ft.com/intl/cms/s/0/f6872342-2bd2-11e5-acfb-cbd2e1c81cca.html#ixzz3g85JEIWh)

Nemci so radikalnim levičarjem v Grčiji, potem ko je nemški parlament potrdil tretji paket pomoči, že sporočili: Niti centa več vam ne damo!

.